508
navadno niso hoteli niti učiti. Naravno je, da se med domačim prebivavstvom in med novimi nemškimi propovedniki niso mogli razviti prijateljski odnošaji, ampak nastajalo je večinoma odkrito sovraštvo, ki se osobito opaža pri nemških evangeljskih pridigarjih. Zatirani in podjarmljeni Polabci so tako izgubili svojo poslednjo uteho,   zadnjo   zaslombo,  ki  so
jo  imeli doslej v svojih svečenikih in uči             __
teljih; izgubili so brambo cerkve in pomoč njenih služabnikov. Prepuščeni sami sebi, so bili v pretežavnem in obupnem položaju. Zdaj so ponemčevavci lahko vršili svoj posel. Statistični pregledi posameznih krajev nam jasno kažejo, kako hitro so po uve-denju reformacije polabski Slovani izgubili svojo narodnost. Že takrat sta se identificirala pojma ,evangeljski' in ,nemški'.
O sv. Cirilu in Metodu obravnava Jan Hendrich v zgodovinski in cerkveno-pravni študiji „Jaky byl vztah verozvestu slovanskych Cyrila a Methodeje ke stolici rimske?" Pisatelj dokazuje, da je Solun, rojstni kraj svetih bratov, spadal pod rimski, ne pod carigrajski patriarhat. Oba sta dobila jurisdikcijo iz Rima, ko sta šla na Moravo oznanjevat sv. vero.
Praktična smer češke vede. Češki arhitekti in inženirji izdajejo ilustriran tednik „Zpravy spolku architektuv a inženyru v Kralevstvi Češkem", ki obvešča svoje čitatelje o vsem tehničnem napredku njihovih strok. Na znanstveno proučavanje domače zemlje v gospodarskem oziru se pa ozira poleg mnogih strokovnih listov »Arhiv pro pfirodovedecke prozkoumani Čech", ki je izdal nedavno knjigo „0 povaze pudy a živinnem kapitalu českych ornic".
Josef Kalus. 16. februarija je dovršil petdeset let tihi in skromni pesnik Valaškega Jos. Kalus. J. Kalus, učitelj v Čeladni na Moravskem, je zanimiv pojav v češki književnosti. Izučil se je tkalstva in začel študirati šele kot 25-leten mož. Leta 1881. je izdal prvo pesniško zbirko pod naslovom „Pisne", pozneje je izdal zbirke „Z Valašska", „ Oblaki" in „Kresby a pisne". O njegovih pesnih piše „Maj": »Kalusove pesni so preproste kakor vijolice ter imajo duh in čar zakotja, v katerem so vzrasle. Kalus je poljuden pesnik v pravem pomenu besede, in zato so njegovi verzi tako priljubljeni." Kalus je že dolga leta so-trudnik mesečnika „Osveta", ki rad bogati z njegovimi pesnimi svoje predale.
V. V. Tomek, za Palackim največji češki zgodovinar, ki je izdal momumentalno zgodovino Prage, je umrl dne 12. junija, star 87 let.
Slovanska pesem. Pri mednarodnem tekmovanju v Verviersu v Belgiji je dobilo prvo nagrado pevsko društvo „Smetana" iz Plzna.
Irma Geisslova, češka pisateljica, je 6. julija obhajala petdesetletnico svojega rojstva. Porodila se je 1. 1855. v Budimpešti, kjer je njen oče nekoliko let živel kot uradnik državne železnice. Sedaj je Irma Geisslova v Jičinu na Češkem, kjer živi njen oče v pokoju. I. Geisslova je začela književno delovati že
Uporna oklopnica „Knjaz Patjomkin".
1. 1874. (Vtem letu je izdal tudi Jar. Vrchlicky prvo svojo knjigo.) Leposlovni list „Lumir" je prinesel prve pesniške proizvode izpod peresa I. Geisslove. Z verzi „Z poesie nadražni" in pozneje s svojimi povesticami je začela Geisslova prvikrat na Češkem opisovati življenje železnicnega sveta. Od tiste dobe je pošiljala skoraj v vse češke časopise povesti, pesmi in humoristične črtice. Samostalno je izdala pesniške zbirke ,,Immortelly", dalje „Divoke koreni", „Z Pod-krkonoši* in dramatična dela „Valdštyn v Jičine" in „Napadnici". Razen tega je v knjižici „Pfitel domo-viny" izdala „Lid na železnici" in romane: „Inženyr Raček", „Vlnobitim ku pfistavu", „Mračny a Hrabin". Večina njenih spisov je pa še raztresena v mnogoštevilnih čeških in češko-ameriških listih.
Adoif Heyduk, najboljši češki lirik, je 7. junija obhajal 70 letnico svojega rojstva. A. Heyduk stoji v češki književnosti na tako odličnem mestu, da mu posvetimo v „Dom in Svetu" poseben daljši članek.
5§fi
Rusija.
Dan 27. maja je bil grozen za Ruse. Združeno brodovje Roždestvenskega in Nebogatova je priplulo v morsko ožino pri otoku C uši mi, kjer ga je čakal japonski admiral Togo. Dva dni je trajala bitka, v kateri je bil ubit admiral Felkersam, ranjen poveljnik admiral Roždestvenskij in vjet, kakor tudi admiral Nebogatov, ki se je vdal. Vse baltiško brodovje, ponos in nada Rusije, se je potopilo, kolikor ga ni prišlo Japoncem v roke. Samo denarno izgubo te grozne bitke cenijo Rusi  na 300 milijonov rubljev.   Mnogo
509
tisoč ruskih mornarjev je utonilo, tri tisoč so jih Japonci vjeli. Naša slika nam kaže trenutek, ko se po taplja ena največjih ruskih ladij (str 493.).
Bitka pri Cušimi ali, kakor jo tudi imenujejo — bitkav Japonskem morju — je dosedaj največja morska bitka, kar jih pozna svetovna zgodovina. Letos je ravno sto let, odkar se je vršila doslej najvažnejša morska bitka, ko je angleški admiral Nelson pri Tra-falgarju uničil francosko brodovje. Napoleon je hotel Angleško osamiti, odrezati od Evrope in izstradati. A vsled odločilne zmage pri Trafalgarju je postala Angleška gospodarica morja in si je svoje prvaštvo ohranila do danes.
Podoben je pomen bitke pri Cušimi. Ko bi bili Rusi zmagali na morju, bi bila zlomljena moč Japonske,
armada v Mandžuriji odrezana od domovine in vojska odločena v škodo Japoncev. A sedaj je Rusija na morju brez moči, zastava vzhajajočega solnca pa zmagonosno plove nad vzhodno - azijskimi vodami. Odslej je Japonska v Aziji to, kar je Anglija v Evropi.
Posledice se že kažejo. Prva se bo začela braniti evropskega vpliva ogromna kitajska država, ki začenja prenavljati svojo upravo in ustanavlja mnogoštevilne vojaške"sole za vzgojo častništva v modernem smislu.
Japonci se pripravljajo na obleganje Vladivostoka, ki se bo branil do zadnjega. Večje čete so se že izkrcale severno in južno od trdnjave, a doslej še niso mogle začeti s pravilnim obleganjem. Najbrže upajo,
da bo prej sklenjen mir, preden jim bo treba pred Vladivostokom žrtvovati toliko tisoč svojih ljudi, kakor pred Port Arturjem.
V Mandžuriji pa si stojita obe armadi že zopet nasproti, pripravljaje se na odločilni boj. Ob Reki Tumen se bosta merila Linjevič in Ojama — če ne bo prej sklenjen mir.
Predsednik Združenih držav Roosevelt je ponudil Washington za kraj, kjer se naj sovražnika pogajata o mirovnih določbah. Kot zastopnik Rusije je odpotoval v Ameriko Witte, našim čitateljem že znan kot bivši ruski minister.
Tačas pa se vrše v Rusiji sami nevarne stvari. Agitacija za ustavo na Ruskem je dosegla, da je izdal car ukaz, po katerem se dovoljuje verska svoboda, a

nestrpno ljudstvo zahteva ustave, ki se je car ne upa dati. Zato pa vre po vsej Rusiji, ljudstvo se upira po mestih — zlasti v Varšavi, Lodzu, Cz§stochowu in Odesi, kjer je mnogo delavcev, je prišlo med izgred-niki in med vojaštvom do krvavih bojev, v katerih je bilo pobitih in ranjenih mnogo ljudi.
Največji vtisk pa je naredil dogodek, kakršen je doslej bil še nečuven v svetovni zgodovini: Uprla se je največja vojna ladja črnomorskega brodovja. Revolucionarji so pripravljali splošen upor vsega brodovja, a po nestrpnosti je ena ladja prezgodaj udarila na dan. To je bil »Knjaz Patjomkin Tavričeskij" (str. 508.). Mornar se pritoži nad slabo hrano, poveljnik ga ustreli, moštvo plane pokonci, pomori po-
, 4»
NEMIRI V ODESI: MNOŽICA PRED OPERO.
510
veljstvo s častniki in jih pomeče v morje ... A kaj zdaj? Pozivljejo druge ladje, naj se upro. A le malo se jih odzove. Bombardirajo obrežje in hočejo ropati, da si ohranijo življenje, car pošlje nad nje celo bro-dovje, ki pa noče streljati nanje, in slednjič priplovejo skesani v rumunsko luko Konstanco, kjer jih razorožijo in ladjo vrnejo Rusiji. To je nevarno, še bolj, kot vojska z Japonci, ker kaže, da je upor že daleč zašel v armado in mornarico. Če je Roždestvenskij imel take mornarje, se ni čuditi, da je bil tako grozno poražen pri Cušimi.
Medtem pa zborujejo zemstva v Moskvi. Policija jih hoče razgnati, a predsednik pravi: „Ne pokorim se nikomur razen carju!" Policija se umakne, car pa dvomi in odlaša. To je popolna revolucija. Kak bo konec?
Vladimir Sergejevič Solovjev. Izšla je popolna izdaja zbranih spisov tega velikega ruskega modroslovca, ki si je stavil nalogo, dvigniti ruskega duha versko in moralno, in mu je ravno vsled tega kazal pot h katolicizmu.
Jezuitje na Ruskem. Arheografska komisija v Peterburgu je izdala »Pisma i donesenija Jezuitov o Rusiji XVII. i načala XVIII. veka". V Rusiji so bili večinoma jezuitje iz čeških dežela, in jako zanimiva so pisma, ki so jih pisali domov o ruskih razmerah. Sprejemali so jih tam včasih blagohotno, včasih neprijazno. Raznesli so o jezuitih pravljico, da imajo čudežen vid in da vidijo 100 vatlov daleč skozi zemljo — kako nevarni ljudje! Hrana je bila silno poceni, a obleka grozno draga. Mnogo bridkih izkušenj so imeli jezuitje z odpadniki; odkupovali so nesvobodne ljudi, zlasti Tatarje, in jih izpreobračali, a ti so večinoma odpadali. Sicer so si pa jezuitje pridobili ugled v vseh slojih s svojo učenostjo in z deli usmiljenja; podarjali so zdravila in stregli bolnikom.
A. V. Polovcov, arhivar carskega dvora v Peterburgu, je umrl tu- pred kratkim v 56. letu starosti. Polovcov je zbral za svojega življenja obilno literarno-historičnega materiala iz življenja carja Petra Velikega; v zadnjih letih svojega življenja se je pečal zlasti z dobo Aleksandra I. in Nikolaja I. Znamenita je A. V. Polovcova razprava o bivanju Petra Velikega na Holandskem, ki je skrbna in podrobna študija o holandskem življenju na koncu XVII. stoletja.
Aleksej P. Vladimirov, ruski pisatelj, je umrl v Peterburgu dne 11. februarja 1905, star 76 let. Vladimirov je bil rojen v Kinješmu, študiral jena moskovski duhovni akademiji in kot pedagog gojil zlasti otroško literaturo Zraven tega je prevajal mnogo iz angleščine. L. 1865. gaje poklical grof Muravjov v Vilno, kjer so mu izročili nalogo, da uredi 100.000 zvezkov knjig, ki so bile konfiscirane, ko so zapirali po zadnji poljski vstaji vse katoliške samostane v Rusiji. To velikansko delo je A. P. Vladimirov izvrstno dokončal in tako sestavil znano vilensko javno knjižnico.  Od
tega časa je ostal v Vilni kot profesor ruskega jezika in literature in je pridno podpiral najznamenitejše ruske časopise z obilnimi deli, zlasti monografijami. Narodno-gospodarsko vedo v Rusiji je zadela velika izguba s smrtjo izbornega njenega so-trudnika Nikolaja Aleksandrova Karvšev a, bivšega docenta politične ekonomije na moskovskem in jurjevskem vseučilišču in poznejšega profesorja statistike v Aleksandrovem liceju v Moskvi, ki je tukaj umrl dne 19. febr. 1905. N. A. Karvšev je bil eden izmed najtalentiranejših in najplodovitejših na-rodno-gospodarskih pisateljev in izboren statistik, kateremu se ima zahvaliti dolga vrsta ruskih listov za mnoga dragocena dela. Slavna je bila njegova stalna narodno - gospodarska rubrika v reviji „Rus-skojebogatstvo", marsikatera njegovih statistik je dala povod plodovitim debatam in vnetim akcijam v najrazličnejših gospodarskih podjetjih. Katekizem Kary-ševovih nazorov so njegove „Ekonomičeskija besedv", ki so izšle v mnogih izdajah.
Gerasim Artemjevič Ezov, člen ministrskega sveta, za narodno prosveto, poznavavec armenske zgodovine in pisatelj, je dne 13. jun. umrl v Petro-gradu. Ezov je bil po rojstvu Armenec. Rodil se je 1. 1835. in je svoje študije izvršil v Lazarevskem zavodu vzhodnih jezikov. Po svoji učeni disertaciji „Vnutrennij byt drevnej Armenii" je postal magister armensko-perzijske književnosti. Ezov je opravljal razne državne službe na Ruskem in je bil zelo delaven tudi na literarnem polju. Bil je sotrudnik listov: „Severnaja Pčela", „Sovremennik", »Otečestvennija zapiski". Kritika zelo hvali njegove spise: »Pregled armenske periodične književnosti", „0 znanstvenih razmerah Evrope k Aziji", „0 proučevanju perzijskih magov, Ezinka, armenskega pisatelja V. stoletja" itd.
Maloruski jezik in slovstvo v „College de France". Kakor poroča „Kijevskaja Starina", je začel v Parizu v znanstvenem zavodu »College de France" gosp. Louis Leger predavati o maloruskem jeziku in o zgodovini maloruskega slovstva. Profesor Leger je prevel v francoščino »Letopis Nestorov" in se posebno zanima za arheološke izkopine na Ukrajini. Pri prvem predavanju je bilo kakih 20 poslušavcev, izmed katerih je bilo nekoliko mladih francoskih slo-vanofilov.
Rusinsko gledišče v Lvovu je postalo vzrok hudega razpora v literarnem domačem svetu. En del Rusinov samih vstaja proti stavbi in trdi, da Rusini še niso zreli za lastno gledišče, ker nimajo zadostne dramatične literature, niti umetnikov, niti občinstva. Boji se, da se ne bi zapravljal narodni denar, in priporoča, naj bi do sedaj nabrano vsoto rajši darovali za zasebno rusinsko gimnazijo ali za zemljiško banko. Teh nazorov so se poprijeli tudi možje, ki vživajo visoko spoštovanje, na prof. dr. Ivan Franko in prof. Gruševski. Tem nasproti trdijo drugi, da zahteva že narodna čast Rusinov gledišče v Ga-