547 2015 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 796.55:338.48(497.472)"18" Prejeto: 17. 9. 2015 Petra Kavrečič dr., docentka za področje zgodovine, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Titov trg 5, SI–6000 Koper E-pošta: petra.kavrecic@zrs.upr.si Turistični razvoj jame Vilenica in Škocjanskih jam po poročanju planinskih društev in vodnikov v drugi polovici 19. stoletja IZVLEČEK Prispevek se na primeru jame Vilenica in Škocjanskih jam osredotoča na prikaz delovanja jamskih odsekov pla- ninskih društev na področju raziskovanja jam (zlasti Škocjanskih) ter prizadevanj za njihovo turistično promocijo. Obe jami sta v osemdesetih letih 19. stoletja prešli pod upravo jamskih odsekov, prva italijanskega, druga pa primor- ske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva. KLJUČNE BESEDE: začetki jamskega turizma, 19. stoletje, prvi vodniki/poročila o jamah, planinska društva, jama Vilenica, Škocjanske jame ABSTRACT TOURISM DEVELOPMENT OF VILENICA AND ŠKOCJAN CAVES ACCORDING TO REPORTS BY ALPINE SOCIETIES AND GUIDES IN THE SECOND HALF OF THE 19TH CENTURY The article, on the example of Vilenica and Škocjan caves, presents the conducted research activities of alpine socie- ties (cave sections) in caves (especially those of Škocjan) as well as their effort for the tourist promotion. Both caves passed under the administration of cave sections in the 1880s, Vilenica under the Italian and Škocjan under the lit- toral section of the German-Austrian alpine society. KEY WORDS beginnings of cave tourism, 19th century, first guides/reports on caves, alpine societies, cave of Vilenica, caves of Škocjan 548 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–560 2015 Uvod Kraški podzemni svet, ena pomembnejših slo- venskih turističnih atrakcij, je zaradi svoje skriv- nostnosti že v preteklosti privabljal domače in tuje raziskovalce. Tako je »turistični« razvoj na območju nekaterih najbolj prepoznavnih podzemnih jam po- tekal že pred modernim turizmom, obdobjem, ki je nastopilo po industrijski revoluciji in modernizaciji, ter njegovim vplivom na spremembe na družbeno- -kulturni in gospodarski ravni. Razsvetljenska misel je spodbudila zanimanje za odkrivanje gora, planin- ska društva, ki so bila posledično ustanovljena, pa so si prizadevala tudi za odkrivanje jamskega podzemlja in njegovo ureditev v turistične namene. Tehnološka modernizacija in povezanost avstrijske monarhi- je oziroma njene prestolnice s Trstom sta prav tako igrali pomembno vlogo pri turistični prepoznavnosti območja, saj je južna železnica (1857) potekala tudi čez območje Krasa. V prispevku, ki prvenstveno temelji na literaturi, vodnikih in objavljenih virih iz 19. stoletja, bo obrav- navan predvsem turistični razvoj dveh jamskih loka- cij, Vilenice in Škocjanskih jam, ki sta bili določen čas pod upravo jamskih odsekov planinskih društev. Prikazana bosta prizadevanje društev in njihovih članov za raziskovanje obeh jam in njuno turistično promocijo ter razlogi za (ne)uspeh jam kot turističnih destinacij konec 19. stoletja. Članek se osredotoča na prikaz udejstvovanja planinskih društev v Vilenici in Škocjanskih jamah. Obe sta namreč v osemdesetih letih 19. stoletja prešli pod upravo jamskih odsekov, prva italijanskega, druga pa primorske sekcije nem- ško-avstrijskega planinskega društva. Njihova dejav- nost je zanimiva tako z vidika izpeljanih raziskav v jamah kot z vidika turistične promocije. Razisko- valna dela – oziroma prodiranje po podzemlju – so potekala predvsem v Škocjanskih jamah, s pričetkom konec tridesetih let, v petdesetih letih ter intenzivne- je v osemdesetih letih 19. stoletja v času prehoda pod upravo planinskih društev (jamske sekcije). Planin- ska društva so si prizadevala za ureditev ustrezne tu- ristične infrastrukture in so vanjo tudi vlagala – ure- ditev poti v jamah ter skrb za razsvetljavo, vodniško službo in izdelavo turističnopromocijskega gradiva. Zavedali so se potenciala lokacij oziroma njihovih naravnih danosti za turistični razvoj. Podzemne jame – potencial za razvoj jamskega turizma Podzemne kraške jame so ljudje uporabljali že od paleolitika, bodisi kot zatočišča in skladišča, za doba- vo vode ali v religiozne namene, torej v času, ko še ne moremo govoriti o speleoloških raziskavah na eni ali turističnem obisku na drugi strani.1 V percepciji in 1 Kranjc, Brief account, str. 99. interpretaciji slovenskih raziskovalcev kraškega pod- zemlja in njegovega odkrivanja jamski turizem velja za simbol ene najstarejših turističnih dejavnosti na Slovenskem.2 Obiskovanje jam je bilo v predindu- strijski dobi povezano z več dejavniki, saj je podzem- ni jamski svet buril duhove številnih radovednežev, avanturistov in raziskovalcev, ki so želeli odkrivati njegove skrivnosti, ter domačinov, ki so okrog njih spletali različne zgodbe, povezane z različnimi obli- kami verovanj, predvsem s prehodi v onostranstvo in prihodi v tostranstvo (plodnost).3 Primer krščanske- ga verovanja najdemo v jami na Socerbu, kjer je bilo prisotno čaščenje krščanskega mučenika sv. Servu- la, ki se je leta 284 zatekel v votlino na Socerbu in tam umrl. Kmalu zatem so jamo pričeli obiskovati njegovi privrženci, verniki, ki so tja prihajali vsako leto na dan njegove smrti. Drugi motiv domačinov za obiskovanje in čaščenje jam je bil povezan s kul- tnimi verovanji. Jame so veljale za skrivnostne kraje, prehode v onostranstvo, bivališča nadnaravnih bitij in kraje ritualnih dejanj.4 Ta dejanja in verovanja so se v ljudskem izročilu ohranila zelo dolgo, na kar kaže še Agapitov zapis v 19. stoletju, čeprav jih opisuje v omalovažujočem tonu: »Tem brezsmiselnim podo- bam, visečim fantomom, ljudsko vraževerje pripisu- je smešna imena, saj si je s svojo čudaško pametjo izmislilo nesmiselne zgodbe o njihovem pomenu in domnevnem vplivu na človekovo usodo.«5 Kljub zanimivim in včasih strašljivim funkcijam, ki so jih imele jame, je bil za tuje popotnike, ki niso bili neobčutljivi za podobe, videne v jamah, osrednji motiv obiska zlasti znanstvene, raziskovalne in avan- turistične narave. V Postojnski jami je domnevno najstarejši znani podpis obiskovalca iz leta 1213;6 ka- sneje so se mu pridružili še številni drugi, čeprav so do 16. stoletja in po Valvasorjevem opisu jame v njej beležili manjši obisk tujcev oziroma zanimanje kakor v »turistično« bolj prepoznavni Vilenici.7 Postojnska jama oziroma njen jamski sistem (Postojnska, Oto- ška in Črna jama) je bil deležen večjega obiska v 18. in 19. stoletju, do pravega turističnega razvoja jame pa je prišlo po letu (1818) 1819 in izgradnji železni- 2 Kranjc, Anthron Society; Shaw, Foreign travellers. 3 Glej Hrobat Virloget, Caves as entrances. 4 Ta lahko imajo negativno (hudič, zmaj) ali pozitivno funkcijo (vile), morda pa skrivajo zaklad (Hrobat Virloget, Caves as entrances, str. 153). 5 Agapito, Le grotte, str. 23–24. V izvirniku: »A queste inani for- me, a questi aerei fantasmi la superstizione del volgo attribuì dè nomi ridicoli, siccome con stravagante ingegno inventò delle fole insensate rispetto al loro significato ed alla supposta loro influenza sul destino dell ’uomo.« 6 Iz rova starih podpisov je podpis, ki danes ni več ohranjen, prerisal Alois Schaffenrath. Pojavljajo se tudi dvomi o obstoju tega podpisa ( Južnič, Schaffenrath o obiskovalcih, str. 10). 7 Glede na podpise iz 16. stoletja in opis Janeza Vajkarda Val- vasorja, ki pravi, da je vanjo peljal tudi nekaj tujcev, lahko sklepamo, da je bila jama obiskana. Vendar lahko drugim opi- som obiska sledimo šele v 18. stoletju (Keyssler, 1730) (Gl. Valvasor, Slava, str. 51–52; Savnik, Iz zgodovine postojnske jame, str. 139; Shaw, Foreign travellers, str. 45). 549 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–5602015 ške proge Dunaj–Trst (1857). Vilenica je bila v »turi- stične« namene odprta v 17. stoletju, kar pomeni, da so za ogled jame pobirali vstopnino. Tu sicer ne gre za turistično dejavnost, vendar je pobiranje vstopnine in ne zgolj plačilo jamskega vodnika in razsvetljave znak določene tržne dejavnosti. Škocjanske jame so bile zaradi težjega dostopa vse do začetka 19. stoletja manj obiskane, ker je bil obisk večinoma omejen le na površje. Starejši opisi jamskega podzemlja se osre- dotočajo na ponikanje reke Reke ter opisovanje kra- jine in divje narave. Spust v jamsko podzemlje skoraj ni bil mogoč. O sodobnem jamskem turizmu pa govorimo zlasti od 19. stoletja naprej, ko so se turistično raz- vijale jame Vilenica (ki ji je sicer že sredi stoletja postopoma upadal obisk), Postojnska in Škocjanske jame. Poleg omenjenih so bile na kraškem območju obiskane še Črna jama (Magdalena), ki je del po- stojnskega jamskega sistema, Predjama, Zelška jama, Križna jama, Divaška jama (Divaška Vilenica), Cle- mentina (Opčine), Velika Pečina (Grotta Gigante) in druge.8 Skrb za turistično ureditev in trženje jam so si v drugi polovici 19. stoletja prizadevala pridobiti tudi planinska društva oziroma njihovi jamski odse- ki, kot na primer tisti pri nemško-avstrijskem (Deu- tscher und Österreichischer Alpenverein) ali italijan- skem planinskem društvu (Società Alpina delle Giulie/ Club Alpino Italiano). Jamska komisija Società Alpi- na delle Giulie in raziskovalna jamarska sekcija pri nemško-avstrijskem planinskem društvu (DuÖAV) sta bili tudi prvi v Trstu ustanovljeni in delujoči speleološki organizaciji, ki sta raziskovali območje kraških jam.9 Jamska odseka omenjenih društev sta bila aktivna na področju raziskovanja še neodkritih predelov jam (zlasti Škocjanskih jam) ter urejanja tu- rističnih poti, razsvetljave, vodniške službe in drugih storitev, ki so bile povezane s turistično promocijo. Sama ustanovitev planinskih društev,10 ki so nasta- jala kot posledica razsvetljenskega odkrivanja gora in narave, sicer ni bila neposredno povezana z jamskim turizmom. Kljub temu pa je bil ta povezan z družbe- nimi in gospodarskimi procesi obdobja modernizaci- je. Industrijska revolucija, ki je uvedla parni stroj, je 8 Kranjc, Anthron Society; Shaw, Foreign travellers. 9 Na Dunaju je bilo prvo društvo za raziskovanje jam ustano- vljeno leta 1879 – Verein für Höhlenkunde. Prvo speleološko društvo na slovenskem ozemlju je bilo ustanovljeno leta 1889 v Postojni (Anthron). Društvo za raziskovanje podzemeljskih jam na Kranjskem je bilo ustanovljeno v Ljubljani leta 1910 (Kranjc, Brief account, str. 103). 10 Organizirano vzpenjanje je spodbudilo ustanavljanje pr- vih alpinističnih/planinskih društev in zvez, ki so pomenile množično ukvarjanje s planinstvom in torej njegovo institu- cionalizacijo (Batagelj, Odkritje gora, str. 134). Britanskemu planinskemu društvu iz leta 1857 (British Alpine Club) so sledila švicarsko (1863, Alpen Club), italijansko (1864, Club Alpino), francosko (1874, Club Alpin Français), hrvaško in poljsko (1874). Avstrijski Österreichischer Alpenverein se je leta 1873 (1874) združil z Deutscher Alpenverein v DuÖAV. Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1893. omogočila hitrejši, točnejši, varnejši in cenejši prevoz večjega števila ljudi (vlak in parnik), kar je povečalo oziroma v socialnem smislu razširilo možnost obi- skovanja kraških jam.11 Je pa razsvetljenska misel vplivala tudi na intenzivno in organizirano razisko- vanje, odkrivanje in urejanje jamskih poti, pri čemer so pomembno vlogo imeli tudi odseki planinskih društev za raziskovanje jam. V tem pogledu sta pla- ninstvo in jamski turizem povezana. Prvi planinci in naravoslovci, ki so odkrivali vrho- ve hribov in se vzpenjali nanje, so svoje raziskovalne podvige prvotno usmerili v alpsko Švico ter nemške in avstrijske Alpe. Pojav alpinizma je bil podlaga turističnemu razvoju na različnih ravneh, kultur- ni, klimatski, termalni, rezidencialni in ožji gorski (vzpenjanje, osvajanje, šport, tekmovanje, avantura).12 Vzpone so prakticirali pripadniki tistega družbene- ga sloja, ki je razpolagal z zadostnimi (finančnimi) sredstvi. Za Angleže je alpinizem v 19. stoletju po- stal prava strast, za prebivalce hribov celinske Evrope pa je predstavljal zlasti možnost zaslužka, saj se je lokalno prebivalstvo vključilo v ta proces. Dodaten zaslužek so pomenili služba vodnika in nosača,13 ure- janje poti in koč ali nudenje nastanitev za gornike. Podoben fenomen lahko zasledimo pri jamskem tu- rizmu, kjer so lokalni prebivalci sodelovali tako pri raziskovanju še neodkritih delov jam (Škocjanske), urejanju poti in razsvetljave, nudenju nastanitev in vodenju. Ta dopolnilna dejavnost je bila na obmo- čju Krasa sicer prisotna že pred razvojem modernega turizma, ko so območje že poznali in obiskovali tudi tuji popotniki.14 Domačini so bili namreč tisti, ki so poznali jame, dostop, poti in nevarnosti15 ter pri nji- hovem odkrivanju aktivno sodelovali s planinskimi društvi in drugimi raziskovalci.16 Planinska društva so bila v Vilenici, predvsem pa Škocjanskih jamah tisti dejavnik, ki je spodbudil modernizacijo turistič- ne ponudbe na območju in ga posledično promoviral kot turistično. Vilenica, prva »turistična« jama na Slovenskem Prva jama, ki je bila odprta v »turistične« namene, je bila Vilenica (Lokev pri Divači), saj so lastniki že v 17. stoletju za obisk pobirali vstopnino. Ne govorimo 11 Studen, Vpliv železnice. 12 Leonardi, Turismo e sviluppo, str. 64; Battilani, Vacanze di po- chi, str. 122; Paloscia, Viaggio e turismo, str. 269. V gore je prve alpiniste »gnala surova prvobitnost prirode, veselje do pusto- lovščin in do boja s težavami …« (Lovšin, Gorski vodniki, str. 27–28). 13 Prvi kraj, kjer so se lokalni prebivalci, ki so delali kot gorski vodniki, organizirali v združenje, je bil Chamonix (leta 1823). Združenje je določalo tarife glede na dolžino in zahtevnost vzponov (Paloscia, Viaggio e turismo, str. 269; Battilani, Vacan- ze di pochi, str. 123–124). 14 Kavrečič, Pričevalci preteklosti, str. 683–702. 15 Precej gradiva o tujih popotnikih po Krasu pred industrijsko dobo je zbral T. R. Shaw. 16 Pazze, Chronik der Section Küstenland. 550 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–560 2015 še o turistični dejavnosti oziroma storitvah, namenje- nih izključno turizmu, vendar je uvedba vstopnine, pa čeprav iz »neturističnih« razlogov, prvi znani tovrstni ukrep na Slovenskem. Druge jame so od obiskoval- cev terjale določeno plačilo le za vodnike in razsvet- ljavo. Leta 1633, ko je bila vstopnina uvedena, jo je lastnik, gospostvo Švarcenek (Schwarzeneg/Schwar- zeneck) oziroma grof Benvenut Petazzi (Petač), dal v upravljanje lokavski cerkvi,17 zaslužek od vstopnine pa sta si razdelila oba. Že v obdobju pred modernim turizmom je bila jama, imenovana po dobrih vilah,18 ki so v njej prebivale, deležna tudi obiska eminentnih gostov, (domnevno) avstrijskega cesarja Leopolda I. leta 1660 ali konec 18. stoletja (leta 1790) neapelj- sko-sicilskega kralja Ferdinanda. V čast njegovemu obisku so popravili cesto med Trstom in Lokvijo. Jamo si je v letih 1790 in 1791 skupaj s tedanjim upraviteljem Adelmom Petazzijem ogledal cesar Le- opold II.19 Leta 1816 pa jo je obiskal avstrijski cesar Franc I., ki je prišel do konca do tedaj odkritega ozi- roma dostopnega dela jame.20 O tem, da so bili tudi eminentni gosti navdušeni nad čudovitim jamskim podzemljem, priča podatek, da naj bi neapeljsko-si- cilski kralj Ferdinand lokavskim vodnikom daroval 25 zlatnikov za razsvetljavo s svečami in baklami.21 Prvi natančen opis jame (leta 1748) dolgujemo dunajskemu matematiku Johannu Antonu Naglu. Nagel je bil nad jamo navdušen in jo je označil za najlepšo, kar jih je kdaj obiskal. Prednost Vilenice je bila v njeni ugodni prometno-strateški legi, olajševal- no vlogo z vidika dostopnosti pa je odigrala bližina Trsta, pristanišča z velikim pretokom blaga in ljudi. Trst je bil izhodiščna točka za itinerarije v njegovi bližini (jama Vilenica, Lipica, Socerbska jama). Po- zitivno je na obisk vplivala tudi bližina kraljeve kobi- larne v Lipici. Tuji obiskovalci so v Vilenico najpo- gosteje prihajali prav iz Trsta, od koder je pot preko Bazovice in Lokve potekala s poštno kočijo.22 Bližina mesta je omogočala boljšo prepoznavnost in dosto- pnost teh krajev tako v obdobju modernega turistič- nega razvoja kot tudi pred njim. V 18. stoletju je jamo obiskal Baltazar Hacquet, ki je v svojem delu Oryctographia Carniolica opisal spust vanjo in vtis obiska. Sam vstop je bil po njego- vih izkušnjah preprost (vhodnih vrat najbrž še ni bilo, 17 Habe, Kranjc, Delež Slovencev, str. 29. 18 V jami naj bi živele tri vile, Babica, Rojenica in Sojenica, šči- til naj bi jih Vilež. Ledinsko ime Vilenica naj bi ji domačini dali tudi zaradi meglic, ki so zaradi toplejše temperature v jami nastajale na površju, uhajale iz jame in spominjale na vile (Čok, V siju mesečine, str. 67; Hrobat Virloget, Caves as entrances, str. 154, 157). 19 Puc, Vilenica, str. 24–28. 20 Boegan, La grotta di Corniale, str. 18. Cesar je jamo in Lipico obiskal še leta 1818 (Trevisani, La grotta di Vileniza, str. 30). 21 Kranjc, Short history of cave tourism, str. 57; Puc, Vilenica, str. 27. 22 Agapito navaja, da je jama približno dve pošti (poštni postaji) oddaljena od Trsta – »in distanza di circa due poste da questa città« (Agapito, Le grotte, str. 20). ker jih je Petazzi dal postaviti oziroma zapreti vhod šela leta 1809), za spust v drugo in tretjo dvorano pa je potreboval vrvi in lestvični drog.23 Pot oziroma steza v jami v času njegovega obiska še ni bila ureje- na. Hacqueta je vodil domačin iz Lokve (Bauer aus dem nächst gelegenen Orte), ki je po njegovem mne- nju jamo dobro poznal.24 Ne Hacquet ne Nagel, ki sta jamo opisala kot čudovito oziroma najlepšo, nista omenila organiziranih obiskov, torej obiskov turistič- nega oziroma množičnega tipa.25 Navdušen obiskovalec Vilenice je bil prirodoslo- vec in potopisec Alberto Fortis, znan predvsem po delu Viaggio in Dalmazia, ki je jamo obiskal leta 1777 in omenil njeno lahko dostopnost (lokacijo). Pisal je, da je prva pomembna prednost Vilenice prav njena ugodna lokacija nedaleč od poštne poti, ki je omogočala lažji dostop in potovanje za precejšen del poti. Prav tako je bil po njegovih izkušnjah in opisih vhod v jamo preprost in svetel, saj v vhodnem delu ni potreboval dodatne razsvetljave za ogled prvih dveh velikih stebrov.26 Jama je veljala za pravi podzemni svet čudes, bi- ser z raznovrstnimi kristalnimi formacijami, velikimi stalagmiti razkošnih oblik in barv ter s sijočimi ste- nami. V preteklosti je bila precej slavna, saj so njene lepote opevali pesniki in pisatelji.27 Znana sta dva pesnika, Giuseppe Compagnoni di Lugo leta 1795 s pesnitvijo La Grotta di Vileniza in leta 1802 Fran- cesco Trevisani z La Grotta di Vileniza detta di Cor- gniale, kjer opeva lepote podzemlja, jih občuduje, a se jih hkrati boji: »Izkušeno medtem vodnik rez reda sem ter tja razdeli, slamo suho, in nevidno prižge … oh! in vzdigne se nenadoma predstava mila, ki brezmejno domišljijo ugrabi, in jo premaga!... Medtem pa moč iz- gubljajo osamljenih slamic iskre žareče, in kot plamenu sij primanjkuje, tako oblike bogate predmetom bežijo, in ostaja le kakšna njihova sled, kot od luči, ki jo uniči ter premaga na novo oživljena groza.«28 Taki opisi so za začetek 19. stoletja razumljivi, saj jama, z izjemo ba- kel, še ni bila razsvetljena. Edini vir svetlobe je bil v rokah jamskega vodnika. Trevisani v svoji pesnitvi še omeni, da je bila lokacija priljubljena izletniška točka tržaških meščanov, »ki v svojih nedrjih meščanom in poštenim gospodičnam …«,29 saj v opombi še zapiše: »Kraj je zelo prijeten in tržaška gospoda ob prostih dneh često uživa v njegovi prikupnosti.«30 Priljubljenost Vi- lenice pri meščanih Trsta se je postopoma zmanjše- vala in proti koncu 19. stoletja je bil obisk že precej skromen. Nazadnje jih je z oglasom v tržaškem časo- 23 Agapito (1823) za spust v jamo že omenja ozko kamnito stop nišče. 24 Hacquet, Oryctographia Carniolica, str. 40–41; Puc, Vilenica, str. 26. 25 Kranjc, Short history of cave tourism, str. 57. 26 Shaw, Foreign travellers, str. 82. 27 Boegan, La grotta di Corniale, str. 10–16. 28 Trevisani, La grotta di Vileniza, str. 26. 29 Prav tam, str. 23. 30 Prav tam, str. 28. 551 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–5602015 pisu na jamski ples povabilo planinsko društvo leta 1895.31 Le nekaj let po Trevisanijevi pesnitvi je lastnik oziroma upravitelj jame, grof Adelmo Petazzi, ce- loten izkupiček od vstopnine dokončno prepustil lokavski kaplaniji, o čemer je pričal napis nad vho- dom v jamo: »Liberaritate comitis a Petazzi ecclesia Cornialensis accepit (z dovoljenjem Petazzijev je spre- jela lokavska cerkev)«. Ta odločitev iz leta 1809 je bila strateška, saj je bil Petazzi dolžnik lokavske kaplani- je. Takrat ji je bil dolžan 226 goldinarjev od vstop- nine. Znesek ni bil nizek, saj je to pomenilo obisk 113 obiskovalcev oziroma skupine obiskovalcev. Ob prenosu upravljanja so Petazzijevi obzidali in z vrati zaprli vhod v jamo.32 Ključ je hranil lokavski župan (Supano dellà comunità di Corniale), ki je za plačilo dveh goldinarjev za skupino obiskovalcev odprl vhod v jamo, v katero so se spustili po ozkem kamnitem stopnišču. Za diskretno plačilo je župan priskrbel vo- dnike in razsvetljavo (bakle), ki so jo domačini izde- lovali iz točno določenega lesa, tako da ni škodovala oziroma kakorkoli zakrila sijaja in lepote stalaktitov.33 Vaščani so leta 1815 tudi uspešno prodrli v notranje dele jame in obiskovalcem omogočili ogled do tedaj še nepoznanega dela jame.34 Prvi tiskani opis jame – lahko bi rekli tudi turi- stični vodnik – je Agapitovo delo Grotte e altri no- tevoli oggetti nelle vicinanze di Trieste iz leta 1823. Jamo je opisal z navdušenjem, a hkrati z določenim strahom pred temačnim in strašljivim svetom pod- zemlja, saj je zapisal, da so si takrat le najpogumnejši raziskovalci upali po vrvi spustiti v globoka in veli- častna skrivališča na robu brezna. Iz jame, ki še ni imela električne razsvetljave, je bil fascinanten tudi povratek, saj je oko že videne prikazni zaradi dru- gačne usmeritve svetlobe videlo drugače.35 Le nekaj let po Agapitovem vodniku so v jami prebili prehod v Vilinsko dvorano, kar pomeni, da so si obiskovalci lahko ogledali nove dele jame.36 Leta 1816, ko je jamo obiskal avstrijski cesar Franc I., je lokavska cerkev beležila dober izkupiček od obiska tujcev, na kar je lahko vplival tudi obisk emi- nentnega gosta. Takrat naj bi bila Vilenica priljub - ljena destinacija tudi za angleške in ameriške morna- riške častnike, ki so se s svojimi trgovskimi ladjami zasidrali v Trstu.37 V naslednjih letih so se po podat- kih kaplanske kronike prihodki od vstopnine pričeli občutno zniževati, leta 1817 so znašali 71, leta 1818 pa le 41 goldinarjev. Ponovni cesarjev obisk leta 1818 očitno ni imel pozitivnega oziroma spodbudnega 31 Boegan, La grotta di Corniale, str. 19–20; Puc, Vilenica, str. 34. 32 Puc, Vilenica, str. 28–30. 33 Agapito, Le grotte, str. 20–22. 34 AST, Catasto Franceschino. 35 Agapito, Le grotte, str. 27–28. 36 Kranjc, Vilenica, http://www.dedi.si/dediscina/85-vilenica; Boegan, La grotta di Corniale, str. 18. 37 Boegan, La grotta di Corniale, str. 28. učinka.38 Domnevamo lahko, da je na to vplivalo od- kritje drugega dela jame v Postojni (1818), vendar so lahko razlogi tudi drugod, na primer v slabem upra- vljanju. Za obisk domačih in tujih popotnikov je bila bližina Trsta in znane kobilarne Lipica sicer dobra izhodiščna točka, vendar so se razmere v tem obdo- bju pričele spreminjati. Vilenica je strateško promet- no lokacijo pričela izgubljati že konec 18. stoletja, ko so državno cesto iz Trsta proti Dunaju preusmerili na Opčine in Sežano,39 mimo vasi tudi ni potekala trasa železnice (čeprav Divača ni bila tako daleč), ki bi v kraj lahko pripeljala večje število obiskovalcev. Konec 19. stoletja so iz Trsta do jame lahko prišli po treh poteh: z južno železnico iz Trsta (Piazza della Sta- zione) do Sežane in nato še šest kilometrov s kočijo; z državno železnico iz S. Andrea do Rodika, nato pa peš do Kačič in po poti do Lokve (razdalja okrog šest kilometrov in pol); ali iz Bazovice mimo lipiškega gozda do jame. Pešpot je bila dolga okrog štirinajst kilometrov (okrog dve uri in pol hoje). Z upadom obiska se je posledično zniževala tudi vstopnina oziroma cena storitev (vodenje, razsvetlja- va). Obiskovalec je za vstopnino (sicer skupinsko) leta 1823 plačal 2 goldinarja, leta 1829 oziroma 1830 30 krajcarjev, vključno z razsvetljavo, leta 1831 pa 45 krajcarjev, vključno z razsvetljavo in glasbo v Plesni dvorani. Nihanja v ceni so bila odvisna tudi od ponu- jenih storitev, saj je bil v tem obdobju že urejen do- stop do zadnje, Vilinske dvorane. Kljub novi ponudbi pa se je cena postopoma zniževala, saj je leta 1833 znašala 40 in leta 1852 le še 15 krajcarjev, kar je bilo tudi posledica manjšega obiska. 38 Trevisani, La grotta di Vileniza, str. 30. 39 Puc, Vilenica, str. 27. Podpisi v Vilenici (foto: Emil Kariž) (http://www.vilenica.com/index.php/fotogalerija). 552 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–560 2015 V Vilenici so uvedli tudi spominsko knjigo ozi- roma knjigo, v katero so se vpisovali gosti. Uvedena je bila z letom 1821, vpisom pa sledimo do leta 1884 oziroma 1889.40 V tem času je bilo vpisanih več kot 2.000 domačih in tujih (tudi eminentnih) obiskoval- cev.41 Za obdobje pred uvedbo knjige razpolagamo s podatkom o 99 goldinarjih, ki jih je lokavska cerkev leta 1816 prejela od plačila vstopnin42 v jamo, na- slednji dve leti pa je prejela že omenjenih 71 in 41 goldinarjev. Če je še konec 20. let vstopnina znašala 2 goldinarja, je število obiskovalcev kljub temu težko določiti, zlasti če drži Agapitova trditev, da so vstop- nino plačale skupine in ne vsak posameznik. Poleg tega razpolagamo le s podatkom za prihodke od obiska tujcev, kar ponovno ne prikaže slike v celoti. Vprašanje je tudi, koga predstavlja kategorija »tujec«, ali gre za obiskovalca iz druge države ali morda tudi dežele.43 Če obisk Vilenice primerjamo z obiskom Postojnske jame v enakem obdobju 1821–1889, ko je slednjo obiskalo več kot 180.000 ljudi, ugotovimo, da je obisk Vilenice neprimerno manjši.44 Knjigo gostov so sprva hranili v župnišču vasi Lokev, od leta 1836 pa jo je hranil domačin Gregor Lanthieri. Knjiga in ključi vhoda v jamo so naza- dnje pristali v Muhovi gostilni (leta 1839), kjer so že dolgo urejali jamsko vodniško službo, saj so bili prav Muhovi v knjigi gostov zabeleženi kot vodniki v jami.45 V Vilenici so si upravitelji prizadevali za promo- cijo obiska. V ta namen so v 30. letih 19. stoletja enkrat na leto priredili ples, kamor so zahajali pred- vsem prebivalci bližnjih krajev. Ples je bil priljubljen tudi pri tržaških meščanih. V času plesa, ki je pote- kal na dan sv. Petra in Pavla (29. 6.) v manjši dvo- rani jame, so jamo posebej razsvetlili.46 Puc navaja različne datume prirejanja jamskega praznovanja, leta 1836 je bila jama posebej razsvetljena 15. in 22. maja, leta 1837 25. junija, leta 1839 29. junija, nasle- dnje leto 14. junija in leta 1841, ko je bilo praznova- nje organizirano zadnjič, 13. junija. V času praznika je bila jama osvetljena določen del dneva, navadno med 10. in 16. oziroma 17. uro.47 Organiziranje to- 40 Puc navaja prvi podpis v knjigi 23. 6. 1821, zadnjega pa leta 1884 in ne 1889, kakor piše Janševa in v svojem delu navaja tudi Boegan. 41 Težko je določiti, koliko gostov je letno obiskalo jamo, saj so vstopnino prvotno računali glede na odpiranje vrat (torej ena vstopnica za eno skupino – »per un’intiera società«) in šele kasneje na posameznega obiskovalca (Agapito, Le grotte, str. 20; Puc, Vilenica, str. 32). 42 V kroniki kaplanije je bilo navedeno, da je znesek prejela od tujcev. Poleg tega je leta 1816 prejela še 65 goldinarjev od Petazzija, ki je vračal svoj dolg (Puc, Vilenica, str. 27). 43 Vpogled v knjigo obiskovalcev bi lahko dal natančnejše, ven- dar ne celovite podatke. 44 Kavrečič, Parni stroj in turizem na Primorskem. 45 Puc, Vilenica, str. 31–32. 46 Shaw, Foreign travellers, str. 50–51 in 151; Boegan, La grotta di Corniale, str. 10–16. 47 Boegan, La grotta di Corniale, str. 19; Puc, Vilenica, str. 32–35. vrstnih prireditev se je nadaljevalo tudi potem, ko je leta 1886 jamo najela jamska komisija italijanskega planinskega društva iz Trsta Società Alpina delle Giu- lie – Commissione delle grotte, ki je lokavski skupnosti plačevala letno najemnino ter pričela urejati razsve- tljavo in nove poti za lažje in varnejše sprehajanje po jami. Italijansko planinsko društvo (Società degli alpinisti triestini (od leta 1885 Società Alpina delle Giulie)) je bilo ustanovljeno v Trstu leta 1883.48 Po- leg obiskovanja, raziskovanja in prikazovanja gora, posebej Julijskih Alp, je bil namen društva tudi raz- iskovanje jam.49 V Vilenici so uredili poti, olajšali dostop z izgradnjo stopnic in leta 1887 odkrili nove predele jame. Obiskovalec si je tako konec 19. sto- letja lahko ogledal 542 metrov jame.50 Z namenom boljšega poznavanja in večjega obiska jam je društvo organiziralo izlete in obiske, izdelalo ilustracije po- sameznih alpskih območij, organiziralo srečanja in kongrese, urejalo gorsko signalizacijo, gradilo koče in alpske meteorološke observatorije, saniralo ceste in poti, vzpostavilo vodniško službo ter skrbelo za objave. Planinsko društvo je bilo sicer bolj usmerje- no v varovanje in urejanje poti, ne toliko v spodbu- janje množičnega turističnega obiska.51 Ta je torej v Vilenici ostal bolj na lokalni ravni. V poročilu52 o urejanju jame je Eugenio Boegan, tajnik komisije za jame, predstavil »slavno« zgodo- vino Vilenice in jo opisal kot eno izmed najlepših, najbolj obiskanih, opisanih in opevanih jam, ki pa je zaradi odkritja drugega dela Postojnske jame, lažje- ga dostopa do Škocjanskih jam in odkritja Divaške jame53 tonila v pozabo.54 Jama je bila sicer še naprej obiskana, kar dokazujejo tudi vpisi v knjigo gostov, čeprav se je obisk ne glede na ureditev, razsvetljavo in zniževanje vstopnine proti koncu 19. stoletja zmanj- ševal. Krivdo za nastale razmere so pripisali predvsem 48 Strojin, Zgodovina slovenskega planinstva, str. 109–110. 49 Scopo della Società è la visita, lo studio e l’illustrazione del- le montagne in generale, delle Alpi Giulie in particolare, nonchè l’esplorazione delle caverne e grotte. 50 Boegan, La grotta di Corniale, str. 19; Puc, Vilenica, str. 21–22. 51 Puc, Vilenica, str. 34. 52 Poročilo o jami Vilenica, ki ga je na zasedanju društva pred- stavil E. Boegan, je bilo leta 1897 objavljeno tudi v obliki separata. 53 Jama, ki je bila z imenom Jama princa Rudolfa za obisk od- prta leta 1887, je bila imenovana tudi Divaška Vilenica (Puc, Vilenica, str. 34). 54 O žalostni usodi jame Vilenica in celo Škocjanskih jam (?), ki sta prišli v roke zasebnikov, razpravljajo na sejah jamske komisije v Postojni leta 1883. Takrat so se namreč pojavile pobude o oddaji jame v zakup zasebnikom, kar bi po mnenju komisije pripeljalo do neželenih negativnih posledic. Zaseb- nikov interes bi bil le dobiček, ne ohranjanje jamskega pod- zemlja. Nenadzorovano trženje, prirejanje veselic, lomljenje in uničevanje kapnikov ter preveliko dima in razsvetljave s svečami, ki uničujejo kapnike, bi privedlo do dolgoročnega zmanjševanja obiska. Zaradi tega se je komisija izrekla proti oddaji jame v zasebni zakup (Kranjc, 1883 – prelomno leto za Postojno, str. 27–28; glej tudi Janša, Zgodovina turizma na Slovenskem, str. 30). 553 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–5602015 bližini Škocjanskih jam (čeprav so bile do osemde- setih let 19. stoletja še slabo obiskane, saj so odkritja in urejanje poti potekali postopoma) ter konkurenci drugih sorodnih destinacij (npr. Divaška Vilenica, Postojna), ki so na turističnem trgu pridobivale go- ste na račun Vilenice. Nova odkritja ter sistematično raziskovanje in odkrivanje drugih podzemnih jam (in njihovih delov) so nedvomno vplivali na manjši obisk Vilenice. Težave pa so se pokazale, že preden so druge destinacije pridobile na prepoznavnosti. Kot smo delno že nakazali, je šlo za slabšo prometno po- vezavo v primerjavi s predindustrijsko dobo, čeprav je bila Vilenica po izgradnji južne železnice približno enako oddaljena od železniške postaje v Divači kot Škocjanske jame. Železnica je bistveno spodbudila razmah turistične dejavnosti zlasti v Postojnski jami, saj je trasa nove železnice potekala skozi Postojno. Železnica, ki je tako s finančnega kot časovnega vidi- ka olajšala potovanje, je lahko v Postojno razmeroma hitro pripeljala množico ljudi. Dejstvo, da ni bila spe- ljana v bližini Vilenice oziroma bližnje vasi Lokev, je bila izgubljena priložnost za množični dotok obi- skovalcev v jamo. Nekdanja strateška pozicija jame ob glavni prometnici je s preusmeritvijo prometa negativno vplivala na obisk. Vendar so na stagnacijo turističnega obiska vplivale tudi težave pri upravlja- nju jame. Zaslužek od obiska jame se je vrsto let delil med cerkvijo in lastniki jame. Upravitelji, tako lokav- ska kaplanija kot laična skupnost (županija, občina), se očitno niso izkazali kot dobri gospodarji, saj pogo- ste menjave kaplanov in upraviteljev niso prispevale k uspešnemu turističnemu razvoju in so naposled pri- peljale do oddaje jame v najem.55 Kot primer slabega upravljanja je bila Vilenica navedena tudi v razpravi o zakupu Postojnske jame oziroma njenem prehodu v zasebne roke. Italijansko planinsko društvo, ki si je sicer prizadevalo za ureditev in promocijo jame, je po mnenju predsednika postojnske jamske komisije An- tona Globočnika prišlo prepozno, saj je Vilenico že označil kot »veliko luknjo brez okrasja, ki je nihče več ne obišče« in ki je bila zaradi dolgoletnega plenjenja že v precej slabem stanju.56 Turistični razvoj Škocjanskih jam Škocjanske jame so bile v predindustrijski dobi manj poznane oziroma manj obiskane kot jama Vi- lenica. O obisku imamo manj zapisov, ki se pretežno omejujejo na opise ponikanja reke Reke. Opis oziro- ma sliko pojava je leta 1782 pustil francoski slikar L. 55 Lanthieriji so zaradi dolgov skrbništvo nad jamo in knjigo gostov kmalu predali Muhovim (Puc, Vilenica, str. 31–32, 34). Škocjanske jame se s takimi težavami niso srečevale, saj je ob- močje spadalo pod skupnost v Naklem. Tu ni bilo deljenega lastništva. 56 Savnik, Iz zgodovine Postojnske jame, str. 109–110; Kranjc, 1883 – prelomno leto za Postojno, str. 27–28. F. Cassas, ki se mu je »divja podoba narave« vtisnila v spomin, a je bil hkrati prepričan, da bi šele spust v jamsko podzemlje razkril njegovo pravo podobo.57 Popotnikom, kot na primer Kircherju, Hacquetu, Hoppu in Hornschuhu, je bilo večinoma poznano le površje, saj je bil do izgradnje stopnic spust v jamo izredno nevaren in skorajda nemogoč. Ugodna lo- kacija območja razmeroma blizu Trsta (podobno kot Vilenica) v tem primeru ni bila olajševalna okoliščina za obisk. S tem ko je bil v prvi polovici 19. stoletja omo- gočen in olajšan dostop do jame, so postopoma pri- čeli beležiti turistični obisk: »Leta 1823 se je pojavil končno v osebi deželnega glavarja Tominca iz Sežane mož, ki je naredil to znamenitost dostopno javnosti z namestitvijo poti v Veliko dolino, ki jo je izpeljal s sodelovanjem krajev Naklo in Škocjan.«58 Obmo- čje doline je pripadalo skupnosti Naklo,59 upravljanje podzemlja se torej ni delilo med več institucijami kot v primeru Vilenice. Pot s petstotimi60 stopnicami je bila speljana do dna Velike doline, s čimer je bil omogočen obisk To- minčeve jame.61 Najugodnejša pot do jam naj bi bila s poštno kočijo iz Sežane skozi Divačo do Dolnjih Ležeč po pešpoti, ki je trajala dve uri in pol hoje. Ob izgradnji divaške železniške postaje (leta 1857) je pot s postaje trajala le še petinštirideset minut.62 Kot pričetek turističnega razvoja jame se pogosto navaja letnica 1819, ko je bila uvedena knjiga gostov63 – Li- ber Cavernae St. Canzian. O datumu uvedbe knjige obstajajo različni podatki, Moser zabeleži 1. januar 1819 in istega leta omenja Tominca kot tistega, ki se je »prvi odločil, da znamenite slapove Reke napra- vi dostopne obiskovalcem«.64 Müller uvedbo knjige postavlja v leto 1823.65 Ne glede na to dilemo oziro- ma nezmožnost preveritve podatka, saj je bila knjiga uničena, je bilo izpostavljeno, da se nadejani obisk turistov ni udejanjil: »Upanja na številčni obisk se zdi, da se niso izpolnila, vsaj knjiga turistov, ki je bila istočasno odprta, nam daje pičlo vedenje. Prvih vpisanih je nekaj Angležev.« Podzemlje je bilo raz- 57 Lavallée, Travels in Istria, str. 36. 58 Müller, Škocjanski jamski svet, str. 30. 59 Shaw, Early tourists, str. 244. 60 Schmidl v svojem delu navaja 400 stopnic (prav tam, str. 244). 61 AST, Catasto Franceschino. Matej Tominc je bil okrajni gla- var v Vrčneku (Švarcenek) v Brkinih, med letoma 1825 in 1831 v Sežani, naposled pa svetnik pri mestnem in dežel- nem sodišču v Gorici. (Slovenski biografski leksikon: http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi707813/, dostop 27. 7. 2015). 62 Agapito, Le grotte; Shaw, Early tourists, str. 242, 244. 63 Knjiga naj bi bila neurejena in slabo vzdrževana, saj so že pro- ti koncu stoletja manjkale nekatere strani. Ob prehodu jam pod primorsko sekcijo DuÖAV je dala ta knjigo ponovno ve- zati, in sicer v želji, da bi ohranili pretekli popis obiskovalcev (Moser, Vpisna knjiga obiskovalcev, str. 73). 64 Prav tam, str. 72; Müller, Škocjanski jamski svet, str. 30; Kranjc, Short history of cave tourism, str. 57. 65 Müller, Führer in die Grotten; Müller, Entdeckungsfahrten. 554 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–560 2015 meroma slabo poznano.66 Razlog za slabši obisk lah- ko pripišemo težavnemu dostopu (polovica stopnic do leta 1880 ni imela ograje),67 neurejenosti poti v podzemlju ter dvomu o tem, ali so se vsi obiskovalci v knjigo dejansko vpisali. Obisk je bil sredi stoletja ocenjen na okrog 150 posameznikov na leto. Cena obiska je takrat podobno kot v Vilenici znašala 15 krajcarjev. Za precej naporen pohod (penosa escursio- ne), torej ogled jam, ki tedaj še niso bile povezane, so obiskovalci najemali domačine, ki so dobro poznali območje.68 Premiki v raziskovalnem smislu so se pričeli proti sredini stoletja pod vodstvom tržaškega strokovnjaka za vodnjake Ivana Svetine. Svetina je imel nalogo po- iskati oskrbo z vodo za bližnji Trst – konec 30. let je v jami po toku reke prodrl do 3. slapa oziroma 100 me- trov v notranjost.69 Naslednji je bil Adolf Schmidl, ki je v petdesetih letih po naročilu c. kr. ministrstva za trgovino intenzivno raziskoval podzemlje v Škocja- 66 Müller, Škocjanski jamski svet, str. 30; Agapito, Le grotte, str. 170. 67 Müller, Škocjanski jamski svet, str. 201; Shaw, Early tourists, str. 245. 68 Shaw, Foreign travellers, str. 50; Shaw, Early tourists, str. 239, 244; Müller, Entdeckungsfahrten, str. 5; Agapito, Le grotte, str. 172. 69 Müller, Škocjanski jamski svet, str. 30–31; Habe, Stopetdeset let turističnega razvoja, str. 24; Shaw, Early tourists, str. 244. nu.70 Na območju je skupaj z idrijskimi rudarji in tr- žaškim gasilcem Ivanom Rudolfom opravljal analize za melioracijo notranjskih kraških polj ter raziskoval podzemni tok reke Reke med Škocjanom in Devi- nom, tudi z namenom zajetja tržaškega vodovoda. Po jami je bilo mogoče potovati tudi s čolnom, kar so prvič prakticirali že junija 1840, februarja 1851 pa je Schmidl z ekipo prišel do Mahorčičeve jame ter odkril (kasnejšo) Schmidlovo dvorano in prehod v Rudolfovo dvorano. Njegova skupina je prodrla do 6. slapa oziroma 300 metrov v notranjost.71 Schmidl je bil pomemben tudi z vidika promoci- je turizma v Škocjanskih jamah, saj je svoje izsledke objavljal v znanstvenih revijah in časopisih. O jamah so konec 50. oziroma 60. let že pisali tudi turistični vodniki. Jame omenjata Murray (1858) in Bädeker (1868), ki sta jih označila celo kot lepše od Postojn- ske (which some prefer to Adelsberg ali even more im- posing than those of Adelsberg), vendar zaradi slabše dostopnosti verjetno manj obiskane (but much more difficult of access).72 70 Adolf Schmidl je veliko raziskoval kraško podzemlje in je za- služen za utemeljitev speleologije kot znanstvene discipline. Prišel je do novih odkritij v Postojnski jami in bil uspešen publicist (Shaw, Foreign travellers, str. 52). 71 Müller, Führer in die Grotten, str. 85; Shaw, Early tourists, str. 244. 72 Shaw, Early tourists, str. 246. Josef Marinitsch in dva lokalna jamarska raziskovalca na vhodu v Schmidlovo dvorano (Arhiv Parka Škocjanske jame – Fototeca dei Civici Musei di Trieste). 555 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–5602015 Obdobje, ki je močno zaznamovalo turizem v Škocjanskih jamah, se je začelo z ustanovitvijo od- seka/sekcije za raziskovanje jam (Abtheilung für Grottenforschung)73 pri primorski sekciji nemško-av- strijskega planinskega društva (DuÖAV).74 Primor- ska sekcija DuÖAV – Sektion Küstenland des DuÖAV – je bila ustanovljena v Trstu leta 1873. Bila je ak- tivna na področju urejanja planinskih koč in poti ter organiziranja predavanj in turističnih izletov. Imela je pomembno vlogo pri razvoju jamskega turizma.75 Škocjanske jame je sekcija v dogovoru z davčno ob- čino Naklo dobila v zakup leta 1884, najprej za dobo 73 Poleg Škocjanskih jam je primorska sekcija DuÖAV leta 1886 v upravljanje dobila tudi Divaško jamo – Kronprinz- Rudolf-Grotte, ki jo je leta 1884 odkril Gregor Žiberna. Po njenem odkritju je občina poskrbela za dostop do jame in dala urediti turistične poti. 74 Pazze, Chronik der Section Küstenland, str. 142–143. 75 Batagelj, Odkritje gora, str. 135; Pazze, Chronik der Section Küstenland. petih let za ceno 10 goldinarjev letno. Skrbela je za ureditev dostopa in turističnih poti ter za odprtje jam za širšo javnost. Njen namen je bil sistematično in temeljito raziskovanje kraških jam. Ob ustanovitvi je imela 37 članov, ki so bili aktiv- ni pri raziskovanju. Že v prvem letu delovanja so po- ročali o 5 temeljito raziskanih in 25 delno raziskanih jamah. Leta 1884 je c. kr. primorsko namestništvo razglasilo Vodniški red za primorsko sekcijo nem- ško-avstrijskega planinskega društva (Kundmachung der k. k. küstenländischen Statthalterei vom 2. August 1884, womit die nachstehende Bergführer-Ordnung für das Küstenland eingeführt wird), ki je urejal vodenje po gorah in kraških jamah. Vodenje je bilo pod nad- zorom okrajne politične oblasti, ki je o poteku dela poročala namestništvu. Uradno priznan gorski vo- dnik je lahko bila le zanesljiva oseba dobrega ugleda, treznosti, močne »korporature« in trdnega zdravja. V redu so bile določene tudi pristojnosti in predpisi za delovanje pooblaščenih vodnikov. Z ureditvijo vodni- Jamarski raziskovalci in vodniki konec 19. stoletja, steza proti Pazzejevi luknji (Arhiv Parka Škocjanske jame – Fototeca dei Civici Musei di Trieste). 556 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–560 2015 ške službe so bile na podlagi podanih ocen lokalnih oblasti določene tudi tarife za plačevanje vodniških storitev.76 Cena vstopnic, ki so jih obiskovalci še na- prej lahko kupili v Gombačevi gostilni v Matavunu (Zu den St. Kanzianer Grotten), kjer je bila knjiga go- stov, je znašala 30 krajcarjev na osebo, za člane pla- ninskega kluba je bil obisk brezplačen. Za vodnika se je dodatno plačalo še 20 krajcarjev na uro za posame- znika in 10 krajcarjev na uro za več obiskovalcev. Za vsako svečo so plačali 10 krajcarjev. Obiskovalec si je lahko ogledal večji del jame, priporočen je bil pohod (ob uporabi bark, lestev in vrvi) do Rudolfove dvo- rane. Vodniki v jamah so bili domačini iz Matavuna Jože Antončič, Miha Gombač, Luka Gombač, Jože Cerkvenik (oče), Jurij Cerkvenik in Pavel Antončič, 76 Pogajanja za pripravo dogovora o zakupu med županom Raj- mundom Mahorčičem kot predstavnikom jamske uprave in sekcijo nemško-avstrijskega planinskega društva so poteka- la 7. decembra 1884 (Pazze, Chronik der Section Küstenland, 1873–1892, str. 165–166). ki so govorili večinoma slovensko, nekateri tudi malo nemško in italijansko.77 V času upravljanja jamskega odseka so ogledi navadno potekali v skupinah po šti- ri ali pet oseb in trajali dve uri. Dodaten vodnik jih je spremljal v primeru, da so jamo obiskale ženske.78 Postopoma, s prodiranjem in urejanjem poti, so obi- skovalci lahko prišli tudi dlje, leta 1895 vse do 18. slapa oziroma dvorane planinskega društva. Z novi- mi odkritji oziroma urejenimi dostopi se je spremi- njala cena vstopnine in vodenja. Z daljšimi turami je cena sicer naraščala, kar pa je bilo hkrati odvisno od velikosti skupine in dolžine obiska. Prav tako sta se spreminjali cena in vrsta razsvetljave.79 Člani jamarske sekcije, med njimi so bili najak- tivnejši Anton Hanke, Josef Marinitsch in Friedrich 77 Med njimi so tudi nekateri raziskovalci – glej opombo 78. 78 Prva obiskovalka je do petega slapa prišla 28. novembra 1886 (Müller, Führer in die Grotten, str. 9–10). 79 Shaw, Early tourists, str. 252–256. Raziskovanje v Škocjanskih jamah konec 19. stoletja (Arhiv Parka Škocjanske jame – Fototeca dei Civici Musei di Trieste). 557 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–5602015 Müller, so se skupaj z domačini80 lotili intenzivne- ga raziskovanja, prodiranja ob reki do slapov, ure- janja turistične poti (9. maja 1886 je bila trasirana nova pot do šestega slapa), gradnje mostov, ureditve vodniške službe in določanja cene obiska. Prizade- vali so si tudi za promocijo prek tiskanega gradiva (oglaševanje). Tržaškemu zobozdravniku in samou- kemu slikarju Robertu Hlavatyju so naročili izdelavo reklamnega plakata, izdelali so barvne diapozitive z upodobitvami jam in v Trstu organizirali diskusijske večere. Prvi vodnik je leta 1887 (nato še leta 1896 in 1907), torej potem, ko je upravljanje jame prevzelo planinsko društvo, izdal eden izmed članov jamar- ske sekcije in raziskovalcev škocjanskega podzemlja Friedrich Müller. Vodnik je vseboval Hankejev načrt jame, zabeležena so bila tudi slovenska imena jam in navedeni slovenski vodniki. Kot promocijsko gradivo so izdajali tudi razglednice.81 Sekcija je skrbela tudi za olepšavo okolice, tako je v obdobju 1899–1902 posadila 15.000 borovcev v do tedaj pusti pokrajini na Razgledišču.82 Leta 1885 se je jamarska sekcija osredotočila na turistično uredi- tev jam, saj je nadaljnje raziskovanje preprečila visoka voda. Za turistični obisk je bila urejena pot z ograjo v Veliko dolino do jezera, zgradili so Tommasinijev most, razširili naravni rov iz Velike doline do slapa ter poskrbeli za ureditev ograje ob razgledni postaji pri slapu. Pričeli so urejati razgledišče nad steno Ve- like doline, ki je kasneje dobilo ime po nadvojvodinji, princesi Štefaniji – »Stefanie-Warte«. Nadvojvodi- nja je bila na obisku leta 1885.83 Princesa, ki sicer ni vstopila v jamo, se je sprehodila od cerkve v Škocjanu do novega razgledišča nad svodom Mariničeve jame, preko Naravnega mostu in se delno spustila v Veliko dolino, kjer si je ogledala Tommasinijev most in Raz- gledni rob ter se povzpela proti robu svoda Naravne- ga mostu. Pot, po kateri se je vrnila v Matavun, pa so po njej imenovali »Kronprinzessin Stefanie-Weg«. Princesa je dokaz o svojem obisku pustila s podpisom v spominsko knjigo.84 Na to, da si je sekcija prizadevala obisk jame pro- movirati najširši javnosti, kaže tudi prirejanje jamske- ga praznika – Grottenfest. Leta 1885 se je več kot sto članov sekcije z nedeljskim hitrim vlakom pripeljalo do Divače, od koder so jih nato pripeljali do Matavu- na. Po zajtrku so se ob 11. uri odpravili v jamo, kjer jim je dobrodošlico zaigrala godba. Obiskovalci so se spustili do Rudolfove dvorane. Po obisku, ki je trajal 80 Omenjeni poročajo tudi o stanju in raziskavah v Škocjanskih jamah, ki so jih v jami opravljali z domačini, med katerimi se posebej omenja Jurija Gombača, Pavla Antončiča in Jožeta Cerkvenika. Z njimi je sodeloval tudi vodnik Jože Antončič (Müller, Entdeckungsfahrten; Shaw, Early tourists, str. 256). 81 Habe, Stopetdeset let turističnega razvoja, str. 28, 33. 82 Prav tam, str. 31. 83 Prav tam, str. 27; Müller, Führer in die Grotten, str. 10–11. 84 Spomin na njen obisk se je ohranil v ustnem izročilu (Kranjc, Obisk princese Štefanije, str. 109; Pazze, Chronik der Section Küstenland, str. 354–359). eno uro, so bili navdušeni gosti že pošteno lačni in žejni. Zabave in druženja s tem ni bilo konec, saj se je popoldne začel ples, ki je trajal pozno v noč. Člani sekcije so na podlagi uspešnega obiska menili, da bi bilo nadaljnje organiziranje jamskega praznika pri- merna »turistična ponudba« za tuje goste. Prvi slav- nostni jamski praznik je tako potekal že naslednje leto (2. maja). Jama je bila praznično razsvetljena, obi- skovalce je v Schmidlovi jami pričakala godba, ki je bila nujni sestavni del tovrstnih dogodkov. Po obisku jame je sledila zabava. To praznovanje je potekalo vsa- ko leto, z izjemo leta 1895, do leta 1911, in sicer maja ali junija. V obdobju 1894–1900 so ga organizirali na binkoštni ponedeljek. Posebno slavje je bilo 10. maja 1888, ker so slab mesec prej odkrili Jamo s ponvicami. Tistega leta so zabeležili velik obisk Angležev, Fran- cozov, Italijanov, »Slovanov« in Nemcev.85 Poleg praznovanj in turistične dejavnosti je ja- marska sekcija nadaljevala s prodiranjem in razisko- vanjem. Novim odkritjem je sledila ureditev poti in dostopa za obiskovalce. Leta 1886 je bila urejena pot iz Betajne do Mariničeve in Mahorčičeve jame. Štiri 85 Pazze, Chronik der Section Küstenland, str. 197–200, 228–230, 269. Plakat Roberta Hlavatyja, ki vabi na obisk jam ob posebni razsvetljavi (Grottenbeleuchtung) (Arhiv Parka Škocjanske jame). 558 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–560 2015 leta kasneje so prodrli do 25. slapa in novoodkritih dvoran.86 Josef Marinitsch in novopridruženi razi- skovalec, Josip Novak iz Trsta, sta leta 1893 skupaj z domačini prodrla do Mrtvega jezera, ki ga je Mari- nitsch poimenoval Jezero smrti.87 V naslednjih letih se je nadaljevalo raziskovanje v jamah ter sistematič- no urejanje turistične poti. Za nadaljnji turistični raz- voj sta bila pomembna odkritje Tihe jame leta 1904 in usmeritev poti iz Müllerjeve jame v to smer, ki so jo temeljito izboljšali leta 1911. Tudi obisk (tujcev) se je v jami postopoma po- večeval. V knjigo gostov so po podatkih iz literature člani jamarske sekcije primorske nemško-avstrijskega planinskega društva vpisovali tudi ekskurzije oziro- ma raziskovalne odprave v jame. Po uvedbi jamskega slavja so se zaradi množičnega obiska v knjigo vpiso- vali pretežno tuji obiskovalci. Statistiko turističnega obiskovanja so uradno začeli voditi z letom 1901. V obdobju 1901–1913 je bilo število obiskovalcev oce- njeno med 2.000 in 3.000 na leto, natančneje 2.230 ljudi leta 1903, 2.960 leta 1904 in 3.013 leta 1905.88 Število obiskovalcev je zaznamovala predvsem ude- ležba na junijskem jamskem prazniku, sicer je 80 % vseh turistov v jame prihajalo prav v času od maja do septembra. Škocjanske jame so obiskali tudi eminen- tni posamezniki, tako znanstveniki, kot na primer leta 1890 francoski speleolog E. A. Martel in avstrij- ski speleolog F. Kraus, kakor tudi kralji, med njimi že leta 1838 saški kralj Friderik Avgust II. in leta 1899 romunski kralj Karol I. Hohenzollern-Sigmaringen, ki je finančno podprl ureditev nove poti v jami.89 Škocjanske jame so v 19. stoletju iz razmeroma nepoznanega območja postopoma postale priljublje- na in uspešna turistična destinacija. Kljub ureditvi dostopa, raziskovalnim začetkom in urejanju poti je bil vsaj do sredine stoletja obisk bolj skromen. Poti oziroma jame med seboj niso bile povezane in kljub stopnicam je bilo potovanje po podzemlju še vedno precej naporno.90 Le interes za raziskovanje – od povsem praktičnega iskanja vodnih virov in raz- iskovanja podzemnega toka reke Reke – je spro- žil intenzivnejša dela pri prodiranju v še neodkrite dele jam. Pomembno prelomnico predstavlja prihod nemško-avstrijskega planinskega društva, ki se je s svojo jamsko sekcijo usmerilo tako v raziskovalna dela kot tudi v vlaganja v turistično infrastrukturo. Njegovo delovanje lahko v obeh pogledih označimo kot uspešno. V razmeroma kratkem času je jamski sekciji uspelo urediti in povezati jame ter promovirati 86 Prav tam, str. 306. Zasluge za omenjena odkritja ne gredo le Hankeju, Marinitschu in Müllerju, saj je že Pazze v svoji kroniki pohvalil delo iznajdljivih, spretnih in marljivih doma- činov, brez katerih ne bi dosegli takih rezultatov. 87 Müller, Letno poročilo, str. 59. 88 Shaw, Early tourists, str. 239. 89 Habe, Stopetdeset let turističnega razvoja, str. 30–33; Shaw, Early tourists, str. 242. 90 Agapito, Le grotte. destinacijo. K temu so nedvomno pripomogla nova odkritja oziroma še nevalorizirane naravne danosti, ki so v dobi razvoja modernega jamskega turizma predstavljale potencial razvoja. Sklep Prispevek je na podlagi poročil, prvih vodnikov in literature prikazal turistični razvoj jame Vilenice in Škocjanskih jam. Obravnavano je bilo predvsem 19. stoletje, to je obdobje, ki je zaznamovalo ključne spremembe v razvoju jamskega turizma na Sloven- skem. Pri turističnem razvoju so imeli v tem obdob- ju vlogo spodbujevalcev različni dejavniki, pri obeh zgoraj omenjenih jamah pa so pomembno vlogo odi- grala planinska društva oziroma njihovi jamski odse- ki, kar je tudi osrednji vidik obravnave. Planinska društva, ki so nastajala kot posledica razsvetljenske misli ter želje po odkrivanju in vzpe- njanju na gore, so na tem območju imela predvsem dve funkciji, in sicer izvajanje raziskav v jamah ter zagotavljanje turistične infrastrukture in promocije. Planinska društva so si prizadevala za ureditev ustre- zne turistične infrastrukture in vanjo tudi vlagala, saj so skrbela za ureditev poti v jamah, nudenje raz- svetljave in vodniške službe ter objavljanje turistič- nopromocijskega gradiva. Zavedala so se potenciala naravnih danosti lokacij za turistični razvoj. V pri- spevku je bilo prikazano prizadevanje društev in nji- hovih članov pri raziskovanju in turistični promociji, predstavljeni pa so bili tudi razlogi za (ne)uspeh jam kot turističnih destinacij. Vilenica in Škocjanske jame ležijo blizu Trsta, ki je vse do izgradnje prometne infrastrukture sredi 19. stoletja predstavljal izhodiščno točko za izlete v te kraje. Pri tem je bila v obdobju pred modernizacijo Vilenica prepoznavnejša oziroma bolj obiskana de- stinacija, kar je omogočal razmeroma urejen dostop v podzemlje. Kljub bližini Trsta so bile Škocjanske jame vse do začetka 19. stoletja manj obiskane, vsaj njeni podzemni deli, ki so bili težko dostopni in še precej neraziskani. Z izgradnjo železnice Dunaj–Trst leta 1857 se je izhodiščna točka do lokacij prestavila v Divačo, kar je skrajšalo čas potovanja do njiju. Pri njunem turističnem razvoju pa sama lokacija ni igra- la ključne vloge. Vilenica je bila kot prva »turistična« jama na Slovenskem obiskana v predmoderni dobi. Vanjo so zahajali ter o obisku poročali tuji popotni- ki. Še na začetku 19. stoletja je bila bolje poznana in obiskana, vendar so bodisi konkurenčne novoodkrite jame ali njihovi deli (Škocjanske, Postojnska, Diva- ška) bodisi težave pri upravljanju z jamo povzročile upad obiska. To dokazuje tudi postopno zniževanje vstopnine. Tako se je vse do osemdesetih let 19. sto- letja, ko jo je v najem dobilo italijansko planinsko društvo, bolj ali manj neuspešno soočala z manjšim obiskom. Društvo je pričelo urejati poti v jami in jo promovirati (ples), množičnejšega obiska pa si ni več 559 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–5602015 nadejalo. Začetke modernega turizma v Škocjanskih jamah sicer postavljamo na začetek 19. stoletja, ko je bil olajšan dostop, vendar se je turizem razvijal počasi, ker so bile jame še v veliki meri neodkrite, sprehajanje po podzemlju pa je bilo težavno in ne- varno. Intenzivna raziskovanja in urejanje turističnih poti se na območju udejanjijo v 80. letih 19. stoletja, ko upravljanje prevzame jamarski odsek primorske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva. Takrat so se na območju zgodili koreniti premiki v smeri odkrivanja novih delov jam in urejanja turi- stične infrastrukture. V jamah so postopoma beležili večji obisk ter vse večjo turistično prepoznavnost in priljubljenost. Nekateri vodniki s konca 60. let jih označujejo celo kot lepše od Postojnske jame. Tako se je tehtnica premaknila v prid Škocjanskim ja- mam, ki so postale čedalje bolj uspešna in prepo- znavna turistična destinacija. Vilenica pa je kljub svoji slavni preteklosti prav v tem obdobju izgubljala na pomenu. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AST – Archivio di Stato di Trieste (Državni arhiv v Trstu) Catasto Franceschino, Elaborati catastali (1818– 1840), S 5.17.20.21 – Distretto di Sesana. ČASOPISNI VIRI Planinski vestnik, 1895. SPLETNI VIRI Slovenski biografski leksikon: http://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi707813/, dostop 27. 7. 2015. Kranjc, Andrej: Vilenica. DEDI – digitalna enciklo- pedija naravne in kulturne dediščine na Sloven- skem, 2010, http://www.dedi.si/dediscina/85-vi- lenica, dostop 27. 7. 2015. LITERATURA Agapito, Girolamo: Le grotte di Adlersberg, di S. Can- ciano, di Corniale e di S. Servolo, la miniera di mer- curio d'Idria, il lago di Cirknitz, le terme di Mon- falcone, antichità Romane d'Aquileja e Pola, ed altri notevoli oggeti nelle vicinanze di Trieste. Vienna: dalla tipografia di Antonio Strauss, 1823. Batagelj, Borut: Odkritje gora: strukturne spremem- be v dojemanju gora na Slovenskem do začetka 20. stoletja. Ekonomska i ekohistorija, 6, 2010, št. 6, str. 124–142. Battilani, Patrizia: Vacanze di pochi, vacanze di tutti. L' evoluzione del turismo europeo. Bologna: Societa' editrice il Mulino, 2009. Boegan, Eugenio: La grotta di Corniale. Estratto dalla Rassegna bimestrale della »Società Alpina delle Giulie« a.II, N.ri 2, 3, 4, e 5. Trieste: Stabili- mento Art.Tip. G. Caprin, 1897. Čok, Boris: V siju mesečine: ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC, Inštitut za slovensko narodopisje, Založba ZRC, 2012. Habe, Franc: Stopetdeset let turističnega razvoja Škocjanskih jam. Naše jame: glasilo Jamarske zveze Slovenije, 6. Kongres speleologov Jugoslavije, 15, 1973 (1974), str. 23–40. Habe, Franc, Kranjc, Andrej: Delež Slovencev v spe- leologiji. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 1981, zv. 5–6, str. 13–93. Hacquet, Baltazar: Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien, und zum Theil der benachbarten Länder, 4 zv., 1778–1789 (dostopno na: http:// www.dlib.si). Hrobat-Virloget, Katja: Caves as entrances to the world beyond, from where fertility is derived: the case of SW Slovenia. Studia mytologica Slavica, 2015, št. 18, str. 153–163. Janša, Olga: Zgodovina turizma na Slovenskem. Tu- ristični vestnik, 16, 1968, št. 1; 2; 3; 4, str. 26–31; 73–78; 115–117; 154–156. Janša-Zorn, Olga: Društva, povezana z razvojem turizma na Slovenskem, do prve svetovne voj- ne. Med srednjo Evropo in Sredozemljem, Vojetov zbornik (ur. Jerše, Sašo et al.). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, str. 689–703. Južnič, Stanislav: Schaffenrath o obiskovalcih jam (800-letnica najstarejšega zapisa v Postojnski jami). Arhivi, 36, 2013, št. 1, str. 9–23. Kavrečič, Petra: Parni stroj in turizem na Primor- skem. Prometne povezave kot dejavnik turistič- nega razvoja na primeru Postojne in Portoroža do prve svetovne vojne. Annales, Series historia et sociologia, 17, 2007, št. 2, str. 315–336. Kavrečič, Petra: Pričevalci preteklosti: avanturisti in drugi popotniki na Krasu in v Istri pred moder- nim turizmom. Acta Histriae, 19, 2011, št. 4, str. 683–702. Kranjc, Andrej: Anthron Society (Postojna 1889– 1911), the beginning of organized speleology in Slovenia. Acta Carsologica, 31/2, 2002, št. 11, str. 223–232. Kranjc, Andrej: Brief account of the development of speleology in Slovenia (to 1914). Acta Carsologica, 26/2, 1997, št. 11, str. 99–107. Kranjc, Andrej: 1883 – prelomno leto za Postojno. Sprehod skozi čas. Ob 120-letnici Turističnega dru- štva Postojna (ur. Šajn, Srečko et al.). Postojna: Turistično društvo, 2003, str. 27–28. Kranjc, Darja: Obisk princese Štefanije v Škocjan- 560 petra kavrečič: turistični raZvoj jaMe vilenica in škocjanskih jaM po poročanju planinskih društev ..., 547–560 2015 skih jamah v ustnem izročilu. Naše jame: glasilo Društva za raziskovanje jam Slovenije, 47, 2008, str. 109–117. Lavallée, Joseph: Travels in Istria and Dalmatia drawn up from the itinerary of L.F. Cassas. Lon- don: Richard Phillips, 1805. Leonardi, Andrea: Turismo e sviluppo in area alpina. Una lettura storico-economica delle trasformazi- oni intervenute tra Ottocento e Novecento. Storia del turismo, Annale, 6, 2005, str. 53–83. Lovšin, Evgen: Gorski vodniki v Julijskih Alpah. Ljubljana: Planinska založba, 1961. Moser, Carl L. (prevod Aljančič, Marko): Vpisna knjiga obiskovalcev Škocjanskih jam. Naše jame, JZS, 40, 1998, str. 72–74. Müller, Friedrich: Entdeckungsfahrten in den St. Ca- nazianer Höhler im Jahre 1890. Drück von Adolf Holzhausen in Wien, 1890. Müller, Friedrich: Führer in die Grotten un Höhlen von Sanct Canzian bei Triest und Notizen über den Lauf der Reka. Mit heliographischen Ausichten und einem Situationsplan. Triest: Verlag der Section Küstenland, 1887. Müller, Friedrich (prevod Urankar, Mojca) (1998): Letno poročilo Primorske sekcije Nemškega in Avstrijskega planinskega društva za leto 1893. Naše jame: glasilo Jamarske zveze Slovenije, 40, 1998, str. 58–59. Müller, Friedrich (prevod Tepeh, Sitka): Škocjanski jamski svet (Die Grottenwelt von St. Canzian). Škocjan: Park Škocjanske jame, 2013. Paloscia, Franco: Viaggio e turismo nella storia della civiltà. Roma, Agra editrice, 2005. Pazze, Peter Avgust: Chronik der Section Küstenland des deutschen und österreichischen Alpenvereins: 1873–1892. Fest-Publication zur Vollendung des XX. Vereinsjahres. Triest: Selbstverlag der Section Küstenland, 1893. Puc, Matjaž: Vilenica: zgodovina in opis kraške jame. Sežana: Kulturni center Srečka Kosovela, 2000. Savnik, Roman: Iz zgodovine Postojnske jame. Kro- nika, 7, 1958, št. 3, str. 138–145 in Kronika, 8, 1960, št. 2, str. 99–110. Shaw, Trevor R.: Early tourists at Škocjanske jame – 18th century to 1914. Acta Carsologica, XXVII, 1998, št. 2, str. 235–264. Shaw, Trevor R.: Foreign travellers in the Slovene Karst: 1486–1900. Ljubljana: ZRC SAZU, 2008. Strojin, Tone: Zgodovina slovenskega planinstva. Slovenska planinska organizacija: 1893–1948– 2003. Radovljica: Didakta, 2009. Studen, Andrej: Vpliv železnice na potovalno kul- turo ter začetke turizma v 19. stoletju. Kresalov zbornik, Prispevki za novejšo zgodovino, 46, 2006, št. 1, str. 51–64. Trevisani, Francesco (prevod Adam, Nadja): La Grotta di Vileniza, detta di Corniale. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1997. Valvasor, Janez Vajkard: Slava vojvodine Kranjske. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977. S U M M A R Y Tourism development of Vilenica and Škoc­ jan caves according to reports by alpine so- cieties and guides in the second half of the 19th century Underground karst caves have been used since the Palaeolithic, be it for shelter, storage, water sup- ply or religious purposes. The underground world of caves intrigued the imagination of many inquisitive visitors, adventure seekers and researchers striving to discover its secrets. Since the trend of visiting the Karst and exploring its features showed the greatest increase in the Modern Period, cave tourism, too, is generally regarded as well as interpreted by Sloveni- an researchers of the karst underground, as one of the oldest tourism activities in the Slovenian territory. The beginnings of modern cave tourism date back to the 19th century, when the development of tourism was present especially in Vilenica, Postojna and Škocjan caves . Apart from the aforementioned places, travellers also visited Črna jama (Magdalena Cave), which forms part of the Postojna cave system, Predjama, Zelška jama, Križna jama, Divaška jama, Clementina (Opicina/Opčine), Velika Pečina (Grotta Gigante), and so forth. The article describes the development or, rather, construction of tourism infrastructure at the caves of Vilenica and Škocjan. The former is considered the oldest “tourist” cave in the Slovenian territory and was one of the most famous and visited caves before modern tourism began. Hardly accessible, the caves of Škocjan received a limited amount of travellers or their visits were limited to the aboveground surface. The 19th century brought changes that provided a boost to the development of tourism and intensive explorations of the Škocjan caves. By that time, Vile- nica had, for the reasons presented in this article, lost its status or, rather, recognition. In the continuation, the article presents the ac- tivities and first reports by alpine societies (cave sections) and first guides on the example of two de- stinations that in the 1880s passed under the admi- nistration of alpine societies’ cave sections. The acti- vities performed by alpine societies are an interesting mixture of research conducted in caves (especially those of Škocjan), introduction of tourist infrastruc- ture, as well as efforts to increase the recognisability of caves and attract a growing number of visitors.