345
Pavle Zidar
ampak tudi znanstvene in politične smeri jezik »žalijo«. Težko bi ugotovili, ali jezik odmira ali živi, čeprav so vidni simptomi tako razkroja kot rasti. Vseeno menim, da slovenski jezik še daleč ne bo doživel kratkega stika. Zanimiva bi bila komparacija literatur iz tridesetih, štiridesetih let s šestdesetimi, sedemdesetimi leti v pogledu gibkosti, živosti jezika. Morda bi šele taka merila dala ustrezen podatek, ali govorimo jezik prihodnosti ali pa že preteklosti. Sem pa odločno za vse pobude na nacionalnem ozemlju, ki naj jeziku, ki se je tako rekoč rodil po betlehemsko, oblasti omogočijo enakopraven razvoj z drugimi. Prav je, da govorimo dobro angleški, ruski, vendar je najbolje govoriti Slovencu slovenski.
Upam, da nimam prividov, če zapišem, da je jezik razbit na več socialnih struktur: višja, to je najpopolnejša, vseizrazljiva govorica obvladuje predvsem osveščeno kulturo, daleč za njo je jezik politikov, čeprav je tudi ta jezik zelo odmišljen in sposoben, ta dva kroga se napajata iz jezika vasi in drugih urbanizacij, ki tako rekoč proizvajata jezik in, ki je v resnici človekova stiska.
Slovenski jezik je slovenska akcija
Jezik je akcija, slovenski jezik je torej slovenska akcija, v tej akciji sodelujemo subjektivno, množično in objektivno. Seveda je ta akcija dogovorjena, mislim na zakonitosti, ki jih je ustvarila zgodovina. Večkrat se v tej zgodovini govorice pesnikov ne počutijo preveč udobno, utesnjujejo jih, zato napetosti vsilijo jeziku stil, ki nam je neredko tuj in ki cepi celovitost zgodovine. Sicer pa tega ne počno le pesniki, pisatelji,
346                                                                                                                             Pavle Zidar
Pisatelj pravzaprav še najmanj ustvarja jezik, čeprav je najbolj vešč v tem izrazilu; v resnici njegov jezik dzbrusi napetost, stvarnost, ki jo je treba ustrezno razporediti v novo semantično podobo, glas za vse to pa dobi iz sredine, ki se kratko imenuje stiska: iz potu, dela, boja.