Toda tudi iz Gvozdeckega m onografije zvemo, da je njene principe teoretsko utem eljil in učinke grafično p rikazal že 1. 1939 Rus Laptev, česar pa A. Bögli ni vedel. Gvozdeckega knjiga »Problemi izučenija karsta i praktika« sloni večinoma na dognanjih sovjetskih krasologov. V tem je tudi glavna vrednost knjige za bralca izven SZ. V teoretskem pogledu so nekatere njegove panoge morebiti razvojno izza krasoslovja vodilnih svetovnih narodov, druge pa pred njim. Slednje velja po mojem mnenju zlasti za teorijo o koroziji, za znanje o raz­ krajanju karbonatnih kamnin in njegovem vplivu na raztapljanje, za vpliv vegetacije na korozijo, za poznavanje rudniškega krasa in morebiti za rajoni- ranje kraških območij. Knjigo začenja trideset stran i dolgo poglavje o zgodovini raziskovanja sovjetskega krasa in rasti domačega krasoslovja. O bstoječe kraške m onografije obravnavajo površinsko m orfologijo pred korozijo in hidrologijo. Gvozdeckemu je poglavje o kemičnem razk ra jan ju kraških kam nin, med katerim i zavzemajo apnenci in dolomiti v SZ mnogo m anjši delež kot p ri nas, izhodišče za n a­ daljn je razglabljanje. Slede poglavja o krašk i morfologiji, k rašk i hidrologiji in razprostranjenosti k rasa po svetu. Od om enjenih k rašk ih m onografij se Gvozdeckega knjiga razliku je tudi po nekaterih sam ostojnih in daljših poglav­ jih, ki im ajo naslove: problem i tipologije krasa, problem i ra jon iran ja krasa, pokrajinske posebnosti k rašk ih ozemelj in k rašk i pejsaž, kras in gradnje, kras in rudniki. Iz vse knjige seva želja avtorja, da bi dokazal samostojno in bogato rast sovjetskega krasoslovja. Pri tem je, razumljivo, ostalo malo prostora za Dinarski kras. Dinarski kraški pojavi se sporadično sicer pojavljajo na več mestih, toda v poglavju »Geografska razprostranjenost kraških pojavov«, ki obsega 30 strani in ki obravnava kras izven SZ, je kras v Jugoslaviji odpravljen na dveh straneh. Pri slovenski pokrajini Kras je sicer omemba, da je »klasično območje golega krasa sredozemnomorskega tipa« (str. 270), nikjer v knjigi pa ne najdemo pojas­ nila, da izhaja od tod termin kras in da ima to ozemlje kot tudi ves Dinarski kras poseben pomen za zgodovino krasoslovja. Avtor knjige sicer pozna nekaj jugoslovanske krasoslovne literature, zlasti izdaje 5. mednarodnega speleolo- škega kongresa, dvakrat je že tudi obiskal naš kras. Zato mu znanja o tem gotovo ne manjka. I. Gams W. Engelsclialk, Alpine Buckelfluren, R egensburger geographische Schrif­ ten, zv. 1, Regensburg, 1971, 159 str., fot. in k a r ta v prilogi. Človek je v zadregi p ri slovenjenju naslova. Doslej smo dobesedno prevajali nemški izraz Buckelwiese v g rb inasti travniki. Ko pa so uvideli, da se grbine pogosto jav lja jo v gozdu, so v nem ščini m enjali term in. O dkar tud i p ri nas strojno ravnajo grbinaste travnike, je izraz »grbinasti travniki« vedno m anj prim eren tudi s te strani. Zato tu uporab ljam naziv grb inasta tla. Pri razvoju teorije o nastanku grbin imajo pomembno mesto slovenske Alpe. Grbine na Pokljuki je preučeval S. Müller (Kosmos, 55, 1959), te v okolici Bleda, v Bohinju pri Zlatorogu, ob podkorenski Savi, v Vratih in v Planici S. Morawetz (Z. f. Geomorphologie, N. F., B. 8, zv. 1, 1964), grbine v Vojah, pri hotelu Pod Voglom in pri hotelu Zlatorog v Bohinju E. Ebers (Blätter für Naturschutz, I. 41, zv. 1/2, München 1961). Od Slovencev je grbine terensko raziskoval Jože Cvetek (glej Grbinasti travniki s posebnim ozirom na Bohinj. GV XLIII, 1971), ki je dopuščal mnogo vzrokov za nastanek grbin, dajal pa je prednost tako imenovani kraški teoriji, to je nastajanju vmesnih globelic zaradi pospešene korozije. Zaradi vsega navedenega je zanim iva Engelschalkova razprava, ki je po­ ročilo o doslej najobsežnejšem raziskovanju grbin in sicer v bavarsk ih A lpah in v predgorju v območju pleistocenskega ledenika doline in reke Isar. V raz­ prav i opisuje 112 profilov v grad ivu grbin. Izkoristil je skupno 160 m profilov, ki jih je mnogo tudi p rikazal v knjigi. G lavne ugotovitve so naslednje. Gostota grbin je na sta rih pleistocenskih terasah večja kot na m ladih. Glede na to sklepa, da je bila bližina ledenika ugodna za nastanek grbin. Za gradivo grbin so značilni žepi in vreče s parabraunerde, ki so pretežno pod krili grbin. Po­ gosto nastopajo znaki prem ešanja gradiva in znaki k rio tu rba tn ih procesov, kakor tud i zam etki sortiranosti gradiva. Po vsem sodi Engelschalk, da je ve­ čina grbin nastala na prehodu iz zadnje ledene dobe v toplejši holocen. V ob­ dobju perm afrosta je nastala m reža s taln im ledom izpolnjenih šp ran j, razvoj m režastega ledu p a je tud i lokalno dvignil drobir. Tako je nastal izhodiščni relief za nada ljn ji razvoj. K jer so bila nižja m esta z ledeniškimi klini, so kam ninsko gradivo dvignili, ga prem ešali in delno sortirali periglacialni procesi kot kongeli-soliflukcija, soliflukcija, k rio tu rbatn i pojavi. M anjši del grbin je na kom paktnem dolomitu. Tam pa je vmesne depresije med grbinam i naredila erozijska moč vode, ki je ponirala. M anjši del grbin pa n a j bi po tej študiji nastal z vetrovnim i podori dreves, s k raškim i procesi, razvojem drna in hojo živine. V smislu avtorja, da so po regijah možni različni vzroki nastanka grbin, Engelschalkove razprave ni jemati kot zaključek diskusije o nastanku grbin. Večja vrednost kot v teoretski razlagi se mi zdi v prikazu analiziranega gra­ diva, pa v dokaj izčrpnem pregledu dotedanjih razprav (J. Cvetka, žal, ne omenja) in teorij. Te združuje v teorijo o krčenju in vetroloma, kraško teorijo, teorijo glacialne erozije, teorijo glacialne akumulacije in teorijo zmrzovanja. Pridružuje se predvsem zadnji, ki pa jo bistveno modificira. Pri zavračanju ostalih teorij pa avtor zlasti pri kraški teoriji ne diskutira z argumenti, ki bi vzdržali vidike moderne krasoslovne teorije. Pravi, da korozija ne more biti glavni vzrok nastanka vmesnih globelic, ker je pod njimi manj prepereline kot v sami grbini. Tu je seveda možen ugovor, da je prepereline manj, ker jo je pač voda raztopila. Avtorjeva trditev, da se v dolomitu ne bi mogle korozijsko razviti grbine, ker je manj topen, pač ne drži več. Če vpliv korozije odmislimo, si težko razložimo ugotovitev avtorja (stran 132), da se nahaja čez 90 % vseh raziskanih grbin v klastičnem gradivu in od tega velika večina v apnencu. Od 3.080 ha raziskovanih grbinastih tal odpade na morene 15%, na prod 29 %, pobočni grušč 51 %, vršaje 1,5 %, na fliš, pomešan z moreno, 3,5 %. Avtor se opira pri negiranju kraške teorije na pojav, da je nekaj grbin tudi v molasi, patrni in podobni, pri čemer pa ne vemo, ali niso tudi te kamnine topne. I. Gams Friedrich W ilhelm, Schnee- und Gletscherkunde. L ehrbuch d er A llge­ m einen G eographie. Založba W. de G ru y ter, B erlin—New York, 1975, 434 stran i, 156 risb in fo tografij. K njiga je izšla kot tre tji zvezek znane zbirke učbenikov za občo geogra­ fijo, ki od 1959. le ta izhaja v Zahodni Nemčiji in je p ravzap rav nadaljevanje tradicionalne izdaje Supan-O bstovih Osnov fizične geografije, seveda izpopol­ njene, razširjene in posodobljene. A vtorji zbirke so znani geografi z nem ških univerz; to knjigo je nap isal m iinchenski geograf, ki je dolga leta deloval v Kielu. N ekatere od že izdanih zvezkov, npr. za geomorfologijo, klim atogeogra- fijo, geografijo naselij, so m edtem že ponatisnili, k a r p riča o odmevnosti ce­ lotne zbirke. O te j zbirk i G eografski vestnik doslej še ni poročal, čeprav im a knjižnica geografskega oddelka FF že več njenih zvezkov. Zato ne bo odveč, če sprego­ vorimo na jp re j o zbirk i kot celoti. Sprva so imeli v načrtu le 10 zvezkov. P rv i štirje naj bi bili posvečeni prirodni geografiji (geomorfologiji, k lim atogeografiji, hidrogeografiji in fito- geografiji), drugi štirje družbeni (geografiji prebivalstva, geografiji naselij, geografiji mest in splošni ekonom ski geografiji s prometom), deveti zvezek naj bi bil odm erjen »krajinoslovju« (Landschaftskunde), deseti p a geografskim kartam in zračnim posnetkom.