Ljudslcči slcup^.LRS Posamezni izvod 40 grošev, mesečna naročnina 2 šilinga GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE Ljubljana IZ VSEBINE: VSEPOVSOD OBSOJAJO STRANKARSTVO KOMINFORMOVSKO IZSELJEVANJE PROSVETNI VESTNIK STRAŠNO ZASLIŠEVANJE ZA GOSPODINJO IN DOM LETNIK VIII. CELOVEC, SOBOTA, 24. JANUAR 1953 ŠTEV. 5 (556) Naša pravica je zmagala Pred nekaj dnevi smo dobili razsodbo Naj-vi.šje povračilne komisije pri Vrhovnem sodišču na Dunaju, ki je končno zaključila z našo zmago težko borbo za povrnitev po nacističnem nasilju uropanega premoženja naših zadrug. Končan je proces Hranilnice in posojilnice Po-dravlje, ki bo tako po dvanajstih letih spet gospodar na svojem lepem posestvu. Kot zadnji je razveljavljen akt nasilnega ponemčenja naše zemlje prav v Podravljah, o katerih je dejal gestapovski komisar Karl Geissner, da je bila prva njegova pot baš k tej naši zadrugi, da bi jo prvo uničil in izbrisal. Nisem praznoveren, zato vem, da to ni slučaj: Podravlje so mikale nasilnika najprej in motile delilca pravice v celovškem sodišču najdalj, ker predstavljajo slovensko lastnino, ki s svojimi bogatimi možnostmi vpije po uporabi za naše ljudstvo. Zato je bila pot do naše pravice tako dolga: celih pet let je trajal proces samo za zemljo in posest! Spominjam se mnogih dogodkov v tej borbi, ki mi bodo ostali neizbrisni, ker sem ob njih prehodil mnogo postaj Hlapca Jerneja. Še vidim nasmešek svetnika deželne vlade v Celovcu, ko smo 27. aprila 1948 ogledovali posestvo z namenom, da se ugotovi, ali bi bilo pripravno" za slovensko kmetijsko šolo. Ko ie ugotovil, da gre za nekdanjo slovensko lastnino, po nacistih izročeno nemškemu priseljencu, je z migljajem novemu „gospcdarju“ dejal: „V miru gospodarite naprej, tu ne bo slovenske šole!“ In ogled je bil končan. Drugikrat je bilo. Zbrani smo bili v Podravkah ob občnem zboru Hranilnice in posojilnice. Srce me je bolelo, ko nobeden teh naših starih poštenjakov ni hotel in ni mogel verjeti, da zadružnega posestva ne dobijo nazaj tako enostavno, kakor jim je bilo odvzeto. Zakaj naj bi bila pot odprave nasilja in krivice dolgotrajnejša in težja, ko pa je nasilnik postopal tako enostavno in brezobzirno? A kdo bi tedaj mislil, da bo preteklo še pet dolgih let do končne zmage? Obravnav je bilo preveč, da bi našteval njihov potek. Pred seboj pa živo vidim številne priče, vsaka za sebe na naši strani nova zmaga. Tiho sem se smejal poizkusom, da bi te može, zaprisežene po svojem bistvu poštenosti in pravici speljali na pot odvomljivih odgovorov na dvorezna vprašanja. Tehtnost in jasnost njihovega pričevanja je zlahka odtehtala čvekanje nasprotnih pripovedovalcev, pa čeprav je gospod predsednik „pomotoma“ nekdanjega nacističnega komisarja kar trikrat klical na ..pričevanje", Pravica je zlata in zlato je težko, končno bo potegnila na našo stran, tako sem ves čas mislil in večkrat dejal. Proces je bil trd in voden z vsemi poizkusi omehčanja našega odpora s pomočjo stalnega pritiska na živce in ravnodušnost. Nad leto dni so akti obležali v predalu. Zamenjali so predsednika sodišča z novim, prisednike na Vabimo vse rojake in prijatelje ne Slov&nshi ples ki bo na Svečnico, v ponedeljek, dne 2. februarja 1953, ob 8. uri zvečer v veliki dvorani in stranskih prostorih Delavske zbornice v Celovcu. Častno pokroviteljstvo prireditve sta prevzela g. deželni glavar Ferdinand Wedenig in šef Urada za zvezo FLRJ legacijski svetnik g. Mitja Vošnjak. Sodelovali bosta dve godbi, v programu pa bo še kako veselo presenečenje. — Za jedi in pijače bosta skrbeli dobra kuhinja in klet. Vstopnice dobite: v predprodaji pri Slovenskih prosvetnih društvih in v knjigarni „Naša knjiga1', Celovec, VVulfengasse 15, za 10.— šilingov; pri večerni blagajni za 12— šilingov. Pripravljalni odbor skoraj za vsako obravnavo, tako da zadnji pojma niso imeli o zadevi, ki jo naj bi razsojali. V protokole so se skoraj redno vrivale „pomo-te“, ki so z eno samo izpuščeno ali preveč napisano besedico spremenile smisel vsega pričevanja. Ko vse to ni zaleglo, naj bi pomagali nasprotniku „izvedenci“. Nobeden ni bil po volji, dokler niso iztaknili v dolgih seznamih j očitno pripravnega: kot legitimacijo je imel za j sodba v Gradcu je bila hitra in v naš prid. Na sledeči ugovor nasprotnika pa je sedaj končna naša zmaga. S tem procesom je sedaj borba za nekdanje premoženje naših za-drug v bistvu zaključena. Zahtevala je mnogo naporov, vztrajnosti in hladnokrvnosti, največ pa dragocenega časa, ki bi lahko v celoti že davno bil uporabljen za obnovo in izgradnjo naših gospodarskih usta- ta posel vse, namreč starost, naglušnost in željo po hitri rešitvi, ker je bil že desetletja v brez-dvomno zasluženem pokoju! Prišel je samo enkrat „na ogled" še prodno je bil imenovan, drugič je poslal kot star kavalir samo vizitko z oprostilom, da razprave njegovi živci ne bi prenesli. Jaz sem ga razumel. Saj je celo gospod predsednik bil ob koncu svojih moči, ko smo mu tudi „izvedenčevo" izjavo razcefrali do zadnje črke. Ko sem še pred obravnavo dne 18. decembra 1951 ta izvedencev spis označil zaradi pristranosti in površnosti kot nesramen, mi je predsednik kratkomalo vzel besedo in preprečil nadaljnjo zastopstvo. Ta sklep je izvedel kljub temu, da je sam grobo prekoračil sodni- | ku dovoljeno mejo izjav. Nato pa je kratkomalo brez potrebnega obravnavanja izveden-ievih ugotovitev ter brez pravnega zastopstva naše zadruge razsodil proti njeni pravici. Nadaljnji osebni poseg mi je bil s tem onemogočen. Priziv na nadkomisijo je. moral odposlati odvetnik, ki se je moral čez noč seznaniti s procesnim 'dogajanjem štirih let. Raz- nov. Zato se danes te zmage pravice ob zadnji postaji vsi zadružniki iz srca veselimo. Pomota bi bilo misliti, da smo s temi procesi dobili nazaj vse nekdanje zadružno premoženje. Zal nikakor ne. Vrnjena je samo zemljiška posest. Zgubljene in uničene za nas pa žal ostanejo velike vrednote v gotovini, inventarju in donosih nekdanje zadružne lastnine. Kljub temu pa smo brez domišljavosti upravičeno lahko ponosni na zaključek trde borbe dolgih let, ker nam nič ni bilo navrženega. Vsem, ki ste trdno in neomajno stali na braniku naše pravice v procesih, ki sem jih imel dolžnost voditi, stiskam ob tej priliki roko in se zahvaljujem za neštete čestitke ob zaključku tega najdaljšega zadnjega procesa. V največje zadoščenje nam vsem pa naj bo, da smo se zavestno in dosledno ravnali po načelu: Tujega nočemo — svojega ne damo! To morejo priznati nasprotniki in naj ve slovensko ljudstvo in široka javnost, ki je s tako vidnim zanimanjem spremljala posebno ta zadnji naš proces. Dr. Mirt Zwitter % Program novega ameriškega prezidenta Kakor smo že poročali je bil minuli torek opoldne zaprisežen novi predsednik ZDA Dsvight Eisenhower. Njega in novega podpredsednika Nixona je zaprisegel vrhovni sodnik ZDA VVinson. Po prisegi je imel general Eisenhovver govor, v katerem je poudaril 9 točk obsegajoča načela svoje politike. Med drugim je novi predsednik dejal, da so ZDA proti vojni in pripravljene, sporazumeti se z vsakomur, da se odstrani nevarnost vojne in zmanjša oborožitev. To pa pod pogojem, da mora biti sporazum pošten in časten in mora zavarovati mir. „Nikdar ne bomo", je dejal Eisenhovver, ..pristali na navidezno pomirjenje. Naj si vsi zapomnijo, da je vojaško breme lažje kot veriga ujetnika. Dolžnost vsakega državljana ie, da najprej misli na državo, potem šele na lastno ugodje." „ZDA ne bodo nikdar svoje moči uporabile, da bi drugim narodom s silo vsilile svoje politične ali gospodarske institucije", je nadalje zatrjeval, in prav tako, da bodo ZDA poma- gale svobodnim narodom, da dosežejo blagostanje in da premagajo najtežja bremena: ,.Gospodarsko pomoč drugim narodom priznavamo kot neizogibno sredstvo za svetovni mir. Ce kateri koli narod sveta obuboža, pomeni to nevarnost za ves svet." Na zapadu pozdravljajo ZDA obrambno sodelovanje z vsemi sosedi. V Evropi žele, da se vodje zapadnih narodov z vsemi sredstvi zavzamejo, da se uresniči edinstvo Evrope. Samo enotna Evropa, tudi z ameriško pomočjo, se lahko obrani nevarnosti. Nova ameriška vlada zavrača sleherno misel, da bi bil kateri koli narod ali pleme v kakršnem koli smislu višji od drugega. Na koncu je Eisenhovver dejal: „ZDA se bodo trudile, spoštujoč Združene narode kot utelešenje upanja vseh ljudi v mir, da bodo spremenile Združene narode ne le v zgovoren simbol, temveč tudi v ustvarjalno silo. V težnji po častnem miru nikoli ne bomo poznali kompromisi, ne utrujenosti in ne bomo prenehali z našimi napori." Nevarnost z juga Le vkup, le vkup, koroški Slovenci! Prižgimo kresove kot v časih turških napadov. Za naš obstoj gre! Nova, najhujša nevarnost je pred nami! Tako so zavpili krščanski demokrati v svojem Tedniku. Nova nevarnost se je pojavila z juga in je tem nevarnejša, ker je na delu z našo materino besedo in celo z našimi ljudmi. Da, prav res. Krščanski demokrati ne kličejo k alarmu radi nevarnosti, ki bi pretila s strani nemških šovinistov. Kako neki, saj so dali rade volje svoje tilnike na razpolago za jarem, da so jih lažje zapregli pred polomljeno kočijo gospoda Steinacherja. Obstoj koroških Slovencev ogroža druga, hujša nevarnost z juga. Ogroža ga po mnenju krščanskih demokratov obstoj slovenskega ljudstva, pa dejstvo, da je to ljudstvo zmagalo v svoji težki borbi za neodvisnost, da živi skupno s svojimi jugoslovanskimi brati svobodno v svoji socialistični domovini. Le vkup, prižgimo kot v časih Miklove Zale vsepovsod kresove. Nevernim dokaze. Tudi dokazi so na razpolago. Nekaj koroških župnišč je obiskala trojica slovenskih duhovnikov z one strani Karavank! Leto za letom prihajajo preko Karavank slovenske knjige!! Koroški fantje in dekleta hodijo studii at preko meje!!! In tako naprej. To je nevarnost, to je narodna katastrofa! Kdor bere Tednik, bi moral verjeti, da so v Jugoslaviji vsi duhovniki pobiti ali zaprti, in glej, trije so prišli na Koroško na obisk, in še ti trije ne vedo nič povedati o preganjanju cerkve in vere. Vse večne vrednote, na katerih grade krščanski demokrati svojo gonjo proti Jugoslaviji, so v nevarnosti. In je treba za to klicati k obrambi. In slovenske knjige, ki prihajajo v tisočih med naše ljudstvo. Brezbožne so vse po vrsti. Protestantske pisce je že rajni škof Hren zažigal, Cankarjevo umetnost je poslal na grmado škof Jeglič. Prešernove poezije je obsojal kraljevski in cesarski avstroogrski cenzor, Meška so preganjali Steinacherjevi valpti. Na Finžgarja so se jezili pobožni laški fašisti, in Prežihovega Voranca so hitlerjanci in njihovi slovenski prijatelji (danes zaščitniki celovških krščanskih demokratov) spravili celo v koncentracijsko taborišče! To je nevarnost! Kajti kdo bo poleg takšnih knjig še lahko prebiral celovške Mohorjeve knjige in literaturo gestapovcev, klavcev, požigalcev in posiljevalcev v njih. Brez literature in člankov emigrantskih vojnih zločincev in njihovih redkih koroških prijateljev, ki so edini sodelavci celovških Mohorjevih knjig, pa je obstoj vseh naših koroških Slovencev ogrožen! Pa še študij naših otrok v Ljubljani! Na gimnazijah, na univerzi in raznih drugih visokih šolali! Saj nam bo zmanjkalo študentov za šole, kjer ni slišati niti ene slovenske besede. In za takšne šole kot je emigrantska univerza v Franciji, pa belogardistična semenišča v Rimu ali v Madridu, pod zaščito morilca Franka. In končno, na šolanju v Jugoslaviji se bodo študentje kaj naučili, in se ne bodo pustili samozvanim narodnim voditeljem goljufati. In resnico o socialistični Jugoslaviji bodo spoznali, in krščanski demokrati jim ne bodo mogli več lagati. Res, strašna nevarnost preti nam koroškim Slovencem z juga. Prinaša jo s sabo slovenska opera, slovenska drama, pa akademski pevski zbor, folklorne skupine, slovenski oktet. Prinašajo jo pevci, godbeniki, prinašajo jo slovenski filmi, da, še celo slovenski smučarji. In tudi vsak koroški Slovenec, ki kdaj zaide preko meje (ali velja to res za prav vsakega?!, gospodje demokrati?). Še koruza, opeka in cement za naše zadruge je nevaren našemu obstoju. So tudi grehi zoper občo blaginjo in kulturno dobrobit, so zapisali gospodje v Tedniku. In takim grehom pravijo oni: Tvoje dostojanstvo, domovina. Je pač to stvar okusa. Čas gre pa dalje svojo pot. Še bodo lahko prišli na Koroško duhovniki iz Ljudske republike Slovenije, še bodo prihajale tisočere slovenske knjige v vsako slovensko hišo na Koroškem, še bodo slovenski fantje in dekleta študirali v Ljubljani. In še mnogo več. Nihče, niti gospod Steinacher niti gospod Haderlap niti gospod Tischler ne bodo pretrgali neločljivih vezi, ki družijo naše ljudstvo z vsem slovenskim narodom in z matično republiko Slovenijo, ki je takšna in prav takšna, kot si Jo slovensko ljudstvo želi, in to vkljub jezi raznih velikih in malih. Vkljub jezi Stalina in podobnih na zapadu, in vkljub jezi raznih Tisch-lerjev, Murijev, Vinkov Zwittrov ali Babnikov. Mi smo in ostanemo del tega našega slovenskega ljudstva, ki živi na naši zemlji, saj drugega slovenskega ljudstva ni. Krščanski demokrati pa naj gredo naprej po svojih poteh. Iz naše narodne skupnosti so se sami izobčili. To je dejstvo, vse drugo je njihova stvar. Ali bodo strohneli kot gnila veja, ki je odpadla od debla, ali pa bodo šli po poti, ki jo v duhu vindišarstva želi njihov šef na Miklavčevem. Velike škode tako ali tako ne bo. Kominformovsko izseljevanje Ministrskemu predsedniku ČSR Zapotocke-mu je pred nekaj dnevi mimogrede ušlo priznanje, da češkoslovaška vlada seli na tisoče »neproduktivnih" oseb (gre v prvi vrsti za stare ljudi, ki so vse življenje delali, zdaj pa so za delo že nesposobni) iz mest v obmejne poljske in madžarske vasi. Te prisilne selitve trajajo že dobrih šest mesecev in je bilo doslej preseljenih že okrog Vsepovsod obsojajo strankarstvo Objavljamo nebistveno skrajšano pismo, ki je bilo poslano našemu uredništvu in uredništvu Tednika-Kronike. Prav tako objavljamo dvoje pisem, ki sta jih, kakor je razvidno iz naslovov, sprejela Narodni svet in Demokratična fronta. Uredništvu Vestnika in Tednika Z veseljem smo vzeli na znanje, da se trudijo požrtvovalni ljudje, da bi šli vsi koroški Slovenci voliti skupno listo. Sedaj pa izgleda, da se nekateri bojijo izgubiti na prestižu (časti) četudi v prid enotnosti, ker sicer bi danes že imeli dejansko skupno listo. Saj ni potrebno, da bi morali biti na listi ravno funkcionarji te ali one stranke kot prvi. Mi na podeželju, čutimo najbolj pritisk narodnih nasprotnikov, smo manj interesirani na lepih frazah. Nas ne zanimajo nazivi kot fronta j ali demokratična stranka, saj to mora biti itak vsaka volilna skupina, mi (hočemo može, kateri bodo zastopali le interese našega ljudstva na Koroškem, bodisi kmetov, obrtnikov ali delavcev. Logično se pa mora upoštevati to, da smo mi del matičnega naroda in da smo brez povezave kot letalo brez letališča. Zahteve vseh Slovencev so gotovo enotne. Mi zahtevamo dejansko enakopravnost v kulturnem in gospodarskem oziru. Naše ozemlje se ne sme več gospodarsko zapostavljati Dvojezični napisi morajo biti dokaz, da nas pripozna Avstrija kot enakopravne tudi na zunaj. Mi moramo naše pravice terjati le 'kot Korošci in zato želimo le koroško stranko, ki 'bo nam omogočila, da dobimo tudi mi zopet zastopstvo v deželnem zboru, da bomo informirani, kaj se tarp dela z od nas plačanim davkom. Zato naj 'bo ime volilne skupine »Koroška stranka", uaš bivši deželni poslanec in izseljenec Janko Ogris pa nosilec liste. Ta človek je takšen, kot si ga želimo vsi kristjani Drugo mesto sliši enako nepristranskemu Jakobu Reicbmanu-Jeseniku. Ob koncu se upam v imenu vseh Korošcev, ki govorijo še slovensko, zahtevati, da se morajo interesi naroda postaviti pred interese strankarskih naziranj. France Rutar, 1. r. * ‘ Logaves, dne 12. I. 1953 Za vodstvo Narodnega sveta koroških Slovencev in vodstvu Demokratične fronte 18.000 družin, zlasti nekdanjih uradnih oseb, j Zlb^n[e dbehVašJh skupin^^^a pT nit manjših posestnikov in funkcionarjev repubft- , sj-oraj volivci to zelo obsojajo, ter za volitve ne ške vlade izza leta 1948. Večini deportirancev ’ ’---------5---- 1----!M:.......J— gredo oblasti tako ,,na roko", da jim kakšna dva tedna pred odhodom iz mest pošljejo imena dveh ali treh vasi, kamor se »blagovolijo" preseliti. * To izseljevanje na Češkem nikakor ni slučajen in osamljen pojav. Sličnih stvari smo že lani in predlanskim prav mnogo slišali iz drugih moskovsko-satelitskih držav, zlasti iz Madžarske, ki jo nam avstrijski kominformisti vedno najrajši prikazujejo kot »vzoren primer , kako bi lahko bilo v Avstriji, ko bi oni bili na vladi. Torej — s tem prikrito priznavajo svoj dejanski program, program izseljevanja »nezabeljenih" ljudi. Koroški Slovenci vemo iz nacističnih časov, kaj se pravi biti »nezaželjen" in izseljen in bi to nujno ponovno morali zvedeti, ko bi nastopili vladavino Maier Kaibitschu sorodni izšelje-valci na čelu in v kominformovskem ozadju v plašč lepih fraz zavite tako imenovane Ljudske opozicije. Kajti, direktiva za izseljevanje na Češkem in direktive za delovanje in rovarjenje LO v Avstriji prihajajo iz ene in iste Moskve. Zaradi tega glasuje vsak, ki voli LO, za ponovno izseljevanje, to pa prav v isti meri, kot da bi volil naciste. kako naši volivci želijo enoten in skupen nastop želje, ker naš uspeh je ja odvisen od vseh naših volivcev in ne od pai ljudi v vodstvu. Vso voljo za delo za narod nam ubijate z Vašimi medsebojnimi Strankarskimi prepiri in nazi-ranji. Zedinite se torej obe skupini in podprli Vas bomo z veseljem. Enostransko nastopanje pa nima pomena, ker je brezuspešno in tako postopanje odklanjamo. Pozdravljamo Vas! kažejo nobenega zanimanja, ker vidijo v razdoru neuspeh. Nekateri radi tega sploh k volitvi ne pojdejo, drugi pa nameravajo voliti nam nasprotne stranice. Prosim Vas, zbližajte se vsaj za volitve ob dvanajsti uri, da tako uidemo vsaj naj večjemu porazu. V nadj, da to pri količkaj dobri volji obeh skupin pojde, se beležim z velespoštovanjem Mat. Rainer, 1. r. * Predsedstvoma Narodnega sveta koroških Slovencev in Demokratične fronte delovnega ljudstva. V skrbi, kako bomo koroški Slovenci šli na volitve 22. II. t. L, si štejemo kot izvoljeni slovenski predstavniki naših občin za svojo narodno dolžnost, da se obrnemo na Vaše vodstvo s prošnjo, da se naj stori vse, da bi mi šli skupno na volitve. Naj ne bi ena stranka dragi diktirala in vsiljevala svoje nazdranje. Mi mislimo, da je v interesu nas vseh to, da ne gledamo na svojo številčno moč, ampak na potrebe in koristi našega ljudstva na Koroškem. Velika večina naših volivcev je za skupnost in le malo je takih, Id odklanjajo sporazum v svojem ozkem, v neki meri strankarskem naziranj u, meneč, da mora pri skupnem nastopu edino njih mnenje obveljati. Če se hoče zajeti vse koroške Slovence, potem je pač potreben sporazum obeh skupin. Ne igrajte se z usodo naroda, preveč je to naše ljudstvo ogroženo od dragih pa naj bo še svoj lastni grobokop, radi trmastih naziranj par ljudi Podpisani opozarjamo samo na lepi uspeh volitev v kmetijsko zbornico, kjer se je jasno pokazalo, Bilčovs, 14. I. 1953 Pavl Krušic Rupert Gasser Boštjančič Josef Franc Krušic Andrej Krušic Boštjančič Adalbert Einspieler Janez župan Safran Franc Josef Reichman J. Ogris Vsa tri pisma so bila napisana potem, ko je Narodni svet že sklenil in v Tedniku razglasil, da gre pod svojo strankarsko firmo KDS na volitve. Iz tega sledi, da podpisniki odklanjajo to enostransko postopanje Narodnega sveta in da ga obsojajo, ker mu je ozko strankarstvo in svetovno nazorno razdvajanje bolj pri srcu kakor pa potrebe narodne celote. Podpisniki so upravičeno ogorčeni nad trmo in častihlepnostjo par ljudi v najožjem vodstvu Narodnega sveta, ki so brez ozira na predloge Demokratične fronte in tudi brez ozira na prizadevanje posredovalne skupine g. Jake Reichmana odklonili vsak sporazum za volitve. V pismih je izraženo pravilno demokratično gledanje, da je diktiranje in sklicevanje na številčno večino škodljivo kadar gre za obrambo skupnih potreb in koristi našega ljudstva. Od gornjih treh pisem jih je Tednik dvoje sploh zamolčal, ob objavi tretjega pa se skuša z zavijanjem resnice otresti odgovornosti za posledice njegovega zavestnega igračkanja z usodo naroda. Sledečih dejstev pa ni mogoče spraviti s sveta: DF je opozorila NS na potrebo skupnega volilnega nastopa Slovencev na nestrankarski podlagi. Pismeno mu je predlagala brez vsakega vsiljevanja ali diktiranja — ime (Lista slovenske skupnosti) in dva kandidata (Janka Ogrisa in Florijana Lapuša) za volilno skupnost Narodni svet o teh predlogih ni hotel razpravljati in na nje še do danes ni odgovoril. V interesu skupnosti je DF pristala na predloge posredovalne skupine, g. Reichmana, ki so predvidevali »Slovensko listo" kot ime volilne skupnosti ter dipl. trg. Janka Uran-ka in Janka Ogrisa kot kandidata. Narodni svet je tudi ta predlog posredovalne skupine kratkomalo odklonil. To so dejstva. Slovenska javnost ve, da je DF slej ko prej pripravljena za nestrankarski skupni volilni nastop Slovencev, ker se zaveda, da bi Slovenci samo na ta način mogli doseči svoje zastopstvo v deželnem zboru. Prav to pa hoče Narodni svet s svojo KDS preprečiti, vsled česar odklanja vsak sporazum. Zato Slovenci upravičeno vsepovsod ostro obsojajo strankarstvo Narodnega I sveta in njegove KDS. I Teheran. — Perzijski parlament je te dni sprejel zakon, s katerim so podaljšana za leto dni posebna pooblastila predsednika vlade Mosadika. Za ta zakon je glasovalo 59 poslancev, dva poslanca sta glasovala proti, pet pa se jih je vzdržalo glasovanja. Bruselj. — Belgijska vlada je sklenila predložiti načrt pogodbe o ustanovitvi evropske obrambne skupnosti parlamentu v ratifikacijo, Stališče državnega sveta glede tega je odklonilno, to pa ne more vplivati na stališče vlade in parlamenta. Peking. — Agencija Nova Kitajska poroča, da je centralna kitajska vlada sklenila razpisati volitve za krajevne organe oblasti in oblastne organe. Na temelju teh volitev bodo pozneje sklicali vseldtajski ljudski kongres, ki naj bi sprejel novo ustavo in petletni plan ter izvolil novo centralno vlado. Avstrijski Židje so Ljudski opoziciji obrnili hrbet Avstrijska židovska organizacija »Židovska enotnost" je pretrgala svoje zveze s KP Avstrije, ki je prvotna bila pristopila k volilni koaliciji, ki jo je organizirala KP Avstrije za parlamentarne volitve februarja meseca. Organizacija »Židovska enotnost" je objavila brošuro, v kateri piše, da glasuje sleherni, ki glasuje za informbirojce, za krvnike Židov in da se sedanje sovjetske metode ne razlikujejo od nacističnih. Predsednik francoske vlade bo obiskal London Zastopnik britanskega zunanjega ministrstva je izjavil, da še ni določeno, kdaj bo predsednik francoske vlade Rene M a y e r prišel na obisk v London. Zastopnik ministrstva je izjavil, da je britanska vlada zadovoljna spričo odločitve predsednika franooske vlade Mayerja, da bo obiskal britansko prestolnico. Pričakujejo, da bodo Mayerja spremljali zunanji minister Bidault, finančni minister in minister za gospodarstvo. Udeležencem športnih tekem v Črni Smučarje-tekmovalce, ki so se prijavili k sodelovanju pri športnih prireditvah v Črni v Mežiški dolini, obveščamo, da je odhod določen na soboto, dne 31. januarja 1953, s tranzitnim vlakom, ki vozi iz Celovca ob 11.12 uri dopoldne. Smučarji, ki vstopijo v Celovcu naj prispejo pravočasno do odhoda vlaka, ostali iz Podjune pa se naj pridružijo na postajah od Celovca do Pliberka. Slovenska fizkultuma zveza VprSŠUjGIHO- s kom in zakaj se je g. dr. Tischler sestal dne 13. marca 1949 v Badgasteinu? Slovenska javnost čaka tudi na ta odgovor! Ppesvefiti vestnih Veja živi iz debla in korenin Komaj smo brali, da se je ustanovila »Centrala krščanske prosvete", že se je zgodilo, kar smo do sedaj skušali na vsak način preprečiti: da bi se vnašala svetovno nazorna borba tudi v naše prosvetne vrste. Toda to ni vse. Hkrati ko v mastnem proglasu izražajo željo, da bi vsaj v teh razburkanih predvolilnih dneh „v javnosti ostala neokrnjena slovenski ugled m slovenska čast", oblivajo — nikakor ne v skladu s krščansko ljubeznijo — z blatom vse neomajne prosvetaše, ki so po tej vojni takoj zgrabili spet za prosvetno delo in v tem delu vztrajali, ne glede na vetrnjake, ki so najprej neiskreno pozdravili Narodnoosvobodilno borbo, potem pa, čim za zeleno mizo le niso tako odločali, kakor so prvotno v strahu pričakovali, se takoj spet pokazali v svoji pravi luči. Preveč dobro so nam prosvetašem znani velrnja-ški demagoški govori g. dr. Vinka Zwittra, ki se je navduševal za vse po vrsti: za Dolfussa in Schuschnigga, nato za velikega Fuhrerja in kmalu za tem za še večjega Stalina Danes je spet našel nazaj k pristnim svojim frazam, ki so izraz najbolj nazadnjaške miselnosti, ko nam govori o lepoti domačega jopiča pred Irakom, rdeče rute in belega ošpeta pred lakiranimi čeveljčki in modernim klobukom, ko kvasi o naših junakih, ki naj nadomestijo filmske in radio-zvezdnike in še o primerjavi Miklove Zale in Lejle Negre. V svojem mračnjaštvu gre celo tako daleč, da so navdušuje za krajec črnega kruha pred belo žemljo... in to, le to naj bi bil naš slovenski svet! Ob tem se ne smemo več čuditi, zakaj je naše prosvetno življenje moralo marsikod zamre-ti, da ga je tako težko spet poživiti. Naši delavni prosvetaši brez izjeme prav v tej miselnosti gledajo vzroke žalostnega stanja po desetletja dolgem trudu za kultumo-prosvetni dvig našega človeka. Ali ob tej miselnosti marsikateri naš mladi človek ni bil celo prisiljen, da je zapustil naše narodne vrste? Vsa čast rdeči ruti in belemu ošpetu, vsa hvaležnost domačemu kruhu, toda vsak zdravi človek, tudi naš, je od nekdaj želel fcijši bel kruh in stremel za tem, da bi se tudi v čedni obleki in modernem klobuku lahko enakopravno kretal v človeški družbi. Le tisti, ki so sami hoteli uživati ugodnosti in udobnosti življenja, so se borili proti slehernemu, ki je zapisal na svojo zastavo borbo za lepše življenjel Le tist; so se borili proti socialnim prizadevanjem, ki drugim niso privoščili svojega belega kruha! Ne borba proti filmu in radio-zvezdnikom, temveč borba za to, da bomo v filmu videli našo Miklovo Zalo namesto Lejle Negre in naše junake-zvezdnike namesto tujih filmskih zvezdnikov; ne borba proti elektriki in radiu, temveč luč in radio v vsako našo hišo in cim vec našega udejstvovanja v radiu; ne samo skorjica črnega kruha, temveč po možnosti dovolj belega kruha! To so osnove za dvig naše prosvete ob hvaležnem priznavanju vseh vrednot, ki smo jih prejeli iz preteklosti in ki nas obvezujejo. Naj bo jasno povedano: Brez zadržka se priznavamo k stvaritvam naših prednikov in začetnikov Janeza Evangelista Kreka, Mateja Ra-žuna, župnika Sekola in borca Poljanca, pa še Cirila Kanduta in k dolgi vrsti drugih, katerih delo se sklada s skupnim kulturnim razvojem našega naroda. Prav zato se pa priznavamo tudi k Cankarju, Finžgarju, Župančiču in današnjemu slovenskemu kulturnemu ustvarjanju, zavedajoč se, da veja usahne, ako ne živi iz debla in korenin. Deblo za našo kulturno rast pa je narodna celota in korenine so v središču — v kulturni Ljubljani! Kdor to zanika, je nasprotnik slovenske kulture, pa naj govori v še tako visokih besedah o kulturi. Zato nam prosvetašem, ki smo ostali tudi po drugi svetovni vojni zvesti stoletni slovenski kulturi, nič ni treba zardeti zaradi nezvestobe kulturnim tradicijam, temveč bi se morali prav tisti zavedati nizkosti svojega početja, ki hočejo danes pod krinko vere, v resnici pa v službi narodnih nasprotnikov odtrgati našo koroško narodno vejo od debla, to se pravi odtujiti nas koroške Slovence narodni celoti! Krščanstvo končno ni v frazah, temveč v dejanju. Šele lani smo doživeli, da je »krščanski" prosvetni referent v osebnem življenju umazano zlorabljal mladoletna dekleta, v javnosti pa govoril visoke fraze o krščanski prosveti! Kaj ko bi pisci visokodo-nečih fraz v ,,Tedniku-kroniki‘ raje najprej pometali pred svojim lastnim pragom in potem šele blatili svoje »nekrščanske" rojake? Menda bi jih potem ob tej strašni nezvestobi ne le krščanskim temveč naravnim občečloveškim načelom le oblila rdečica in bi se zavedali nizkosti svojega početja pod krinko vere in de-, mokracije! IVAN TRINKO-ZAMEJSKI: Farizej Zamišljen v se, na ramo sklanja glavo, pobožno vzdiha in oči kroti; Bogu na čast in slavo za svetim poslom pod oknom hiti. Poznam te, ptica, podla kukavica: Stotisoč rožnih vencev, svetih maš, in litanij in očenašev vročih, solza ne zbriše do neba vpijočih, za koje dobro znaš! Poznam te, da; le dobro me poglej. Čemu hitiš? Oh, ni zamude, stoj! In mene se ne boj, Kaznuje Bog na nebi in ne prisvajam sebi vladarske te pravice; samo ti pljuvam v bogoljubno lice, a zraven pravim: fej, ostudni farizej! IVAN TRINKO-ZAMEJSKI: Slovencem Pozdravljam vas, oj narodna zaveza boriteljev, vas male domovine nevstrašne hčerke in jeklene sine! Kot vihra gromonosna nasprotujočih sil divja vam jeza nad bistrimi glavami; a trdna in ponosna pokoncu vam stoji pri glavi glava. Nevidna, vsemogoča moč, nad vami plujoč, vas brani, ker je pravda prava, je sveta pravda vaša. Zaman nad vas se silni vrag v znaša! Za šibke, za pravico v pomoč steguje Bog svojo desnico; spričuje velikan Goljat davni in mali vam pastirček David slavni. Čemu, čemu vaš hrup in divja sila. oj severni in južni naši vragi? Vsa vaša moč zdrobila se vfendar bo ob mali, pa nepremični skali; in rodoljubje nevkročeno, sveto, s katerim vsako je srce vneto, naposled vendar zmaga z nebeško pomočjo za vragom vraga. Oh, daj, zasijaj svit nam zore bajne, vstani, sonce zmage nam sijajne! Prikaži skoraj žarko nam se lice pogažene pravice! Ah, do nebes vesela čez plan in gore po Slovenji širni slovesna pesem gromko bo donela; in lavorja in cvetja nedostane, da vse ovenča rodoljube vzorne, ki v dnevih borbe srečno dokončane duha moči neumorne so domovini mili z oduševljenjem vročini posvetili! A kaj iz vas, a kaj tedaj pa bode, nesrečne podle, klete kukavice, ve, ve, na pol dušice, ki zapustivši brate, in narodnost in krilo majke Slave, zastavo svojo ste boječ izdali, iz tabora zbežali nepravdi ste vklonili grešne glave, ker v času bed in boja iskali ste sramotnega pokoja, in pred ošabno vražjih tujcev silo vas svoje rodne majke sram je bilo? OJ zore v mrak zasmeh, pomilovanje grenilo vam življenje bo vsakdanje. Kot sramni vam pečat, ki ga pravica zločinom vžiga, stal vam bo na čelu, zaslužen si po delu, napis krvavo svetel: i z d a j i c a ! Ter skrivno in očito zbrisavali in praskali srdito zaman dotlej ga boste, dokler v temine goste ne bo vas pogoltnila s prekletstvom vam obsipana gomila! IVAN TRINKO: PAGLAVCI Mlada gospodinja se trudi okoli ognja, da bi pripravila družini južino, katero jim mora potem še nesti v nekoliko oddaljeno polje, da ne bodo po nepotrebnem s hojo zamujali -dela. Trudila se je in jezila; mudilo se je, kajti poldan ni bil daleč, a ogenj ni hotel goreti. Suha drva so bila pošla že zjutraj; kar je še dobila na dvorišču, je bilo malo in še to na pol sirovo. »Oh, ta nerodnost nerodna naših mož! Kolikokrat sem jim ukazala drva pripraviti in jih zanesti domov! S čim bom kuhala? In če ne bo južina ob uri, bodo še godrnjali!" Tako je tožila in začela že stotič pihati, da bi živeje gorelo; pa je bilo več kadiža nego plamena. „No, naj pa čakajo. Prav jim bo!" šla je na dvorišče iskat, če bi dobila kaj boljšega. „Ah, moj Bog! Vse polno drv po zaraščen;h senožetih, jaz pa ne morem poštenega ognja zanetiti! Čakaj, jim že povem, kar jim gre, zanikmežem!" Medtem je šumno pripodil domov čredico ovac živahen paglavček, star kakih deset let. „Mama, lačen sem. Ali ste skuhali?" je vprašal, ko je ovce spravil v hlev. „Da, pravo! Kako bom skuhala, ko ni drv! | Beži, išči tam okoli hleva, če dobiš kaj Suhe- i ga. da bo kmalu." Deček steče in res, precej prinese naročje | dobrega drobiža, ki je zadostovalo za enkrat. Ni trajalo dolgo in skromna južina je bila gotova. „Pavlek! Sne j in potem pojdeš v Lesičje po drva. Naberi lepo butaro suhih in hitro prinesi. Ne ustavljaj se po poti. Slišiš? Niti večerje ne bom mogla skuhati, ako se takoj ne vrneš." „Da, mama, naberem; pa že pridem ko pridem, saj veste, da je daleč." „Pazi, bo šiba pela, če te ne bo do štirih. Pomni! Potem boš moral še v polje, da boš pomagal kaj prinesti." Deček je hlastno snedel svoj del. Gospodinja je pripravila za druge in nesla v polje. „Veš, kaj sem ti ukazala?" je rekla grede. ,.Bog varuj, če boš zamujal; jih dobiš svoj del. .. Preden greš, lepo zapri hišna vrata, Ja ne pride pes. Slišiš!" In se je oddaljila. Dečko pa je šel po vasi iskat tovarišev. Sonce se je bilo med tem sklonilo že precej k zatonu in drv seveda še ni bilo. Stoprav sedaj so se resno zmenili za nje. Vrgli so se v gozd, posekli, polomili in pobrali v naglici, kar jim je prišlo pod roke, dobro in slabo. Napravili so si butare, jih zadeli in se pobrali domov. Že gori visoko pod vasjo so zaslišali Jakca, ki je pel. Nekje je bil ukradel par lesenih polen in jih nesel namesto drv; zdaj je počival na običajnem počivalu. »Čakaj, ga bomo!" pravi Miha. »Da, čakal te bo!" odgovori Vauček. »Če hočeta, grem okoli, da ga prehitim; vidva pa prideta počasi po poti; ujamemo ga v sredo." »Da, tako neumen je! Uteče po polju in drl se bo kot sraka, da bodo ljudje slišali in potem zve ves svet, kaj je bilo." »No, ga pustimo, namažemo ga o priliki." In tako so šli naprej, a Jakec urno pred njimi, ko jih je zaslišal. Prišli so domov o mraku. »Ah, ti grdina, gidinasta! Kod hodiš toliko časa?" je zavpila mati nad Pavlekom, ko je prišel domov in vrgel butaro. »Kod si se ves popoldan potepal, a? Kaj ti nisem rekla, da mi prinesi diva o pravem času, da bo večerja, a?" »Saj sem bitel, pa nisem mogel tako hitro!" »Molči! Kaj boš lagal? Trikrat bi jih lahko prinesel in časa bi bilo ostalo." Ko se ji je približal, je zagledala, da ima na čelu rano, ki mu je še krvavela. »Kaj si si naredil na čelu? Ali ste se tepli? Moj Bog! Kaj bo iz tebe?" »Saj se nismo." »Kaj pa je to?" »Udaril sem se, ko sem drva bral.. »Ni se udaril, ne!" se je izza ogla oglasil Jakec, »igrali so se za denar in se tepli; in mene so stepli. Le dajte mu!" »Saj si tudi ti in ti si me s kamenom...“ se je izvilo Pavleku iz ust. »Ah, tako? Ali, tako? Grdina! Na!" in ga je lopnila po hrbtu, da se je daleč slišalo. »Še lagal mi boš! Igravec boš! Lažnik in igravec! Moj Bog!" Popadla je šibo in ga začela tepsti. Pavlek je udaril v glasen jok, a izza ogla se mu je Jakec rogal in oponašal. Potem so se vsi skupaj izgubili. Pavlek z materjo v hišo, Jakec pa gledat, kaj se godi ostalima dvema. Njemu se ni nič posebnega zgodilo, ker se doma niso brigali zanj. Taki so paglavci brez učila. (Odlomek iz črtice »Paglavski popoldan") OTON ŽUPANČIČ: Iz osameloLli Sneg leži po njivah in po tratah, megle pobočja mi zaslanjajo, prezeble ptice se preganjajo brez petja po grmeli v plaliotnih jatah. Ivan Trinko-Zamejski devetdesetletnik Jutri bo obhajal v Beneški Sloveniji svojo devetdesetletnico msgr. prof. Ivan Trinko-Zamejski, s katerim je živo združena usoda najzapadnejših obronkov slovenske zemlje. Vse svoje življenje in vse svoje sile je posvetil svoji domovini, bil in ostal je zvest sin svojega naroda ter mu stal kot pravi ljudski duhovnik vedno in povsod dosledno ob strani. Kot umetnik je opeval svoje ljudstvo v vezani in prosti besedi, pisal o njem v domačem in tujem jeziku, branil njegove pravice do golega življenja. Poleg tega je Trinko ustvarjal na znanstveni, zgodovinski in umetnostni njivi in s svojim neumornim delom piiboril našim bratom v Benečiji priznanje in spoštovanje tudi med prebivalci druge narodnosti. Bil je pravi klicar trpljenja in zapostavljanja beneških Slovencev in sta njegov zgled in njegova beseda v dneh osvobodilne borbe na skrajnem zapadnem robu slovenskega ozemlja bodrila rojake in borce, naj vztrajajo tudi v najtežjih razmerah. Skupaj z vsemi zamejskimi Slovenci se tudi mi na Koroškem s spoštovanjem spominjamo jubilanta, velikega sina slovenskega naroda, ki je na skrajnem zapadli slovenske zemlje dvigal in očuval slovensko kulturo, slovensko umetnost in slovensko samozavest. Janez Trdina: VELIKANI Podgorec je šel polhe lovit. Prenočišče si je poiskal .vrh Gorjancev, iz torbe je vzel večerjo in ko je odvečerjal, se je ulegel in zaspal. Ni dolgo spal, kar ga prebude debeli glasovi neznanih mož. Čudni glasovi ,so bobneli, kakor če trkaš na prazen sod. Možje so bili vsi štirje enake velikosti kakor najvišje smreke. Svetil je mesec in tako se je moglo vse videti, kakovi so in kaj delajo. Velikani sedejo na trato in vele: »Kamenčkajmo se, da se zabavamo!" Pobrali so mlinske kamne in se z njimi kamenčkali. Naveličavši se igre, vele: »Napolnimo si pipe in kadimo!" Iz žepov privlečejo pipe, velike za zeljno kad, in jih napolnijo s tobakom. Zdaj se pa domislijo ognja. Eden pravi: »Sklatimo si ga z neba!" Velikani skočijo na noge in začno metati proti nebu mlinske kamne. Vsak si sklati zvezdo. Z zvezdami si prižgo tobak in zdajci zapuhajo z dimom vse Gorjance, kakor da bi jih pokril črn oblak. Ko pokade, pravi eden: »Čas je, da si pripravimo večerjo." Velikani se dvignejo in skočijo v globok prepad. Iz prepada privale štiri sods vina. Vsak sod je jemal deset veder, še rajši kak bokal več. Iz prepada si priženo tudi svojo večerjo — čredo srditih volkov. Volkov je bilo osem in dvajset, na vsakega sedem. Velikani narede velik ogenj, nataknejo volkove na velike ražnje in jih peko. Ob enem so pa tulili nekako pesem, kakor da se razleza grom in poskakovali so okrog ognja, da se je kar zemlja tresla. Brž se je preveril, da je v takih zadregah vino res najboljši tolažnik in pomočnik. Bokal ga je bil zvrnil že na večerjo. Ali taka malenkost Podgorca ne ojunači; zato se je velikanov še vedno bal in se tresel pred njimi. Drugi obilni požirek pa mu je srce tako pridvignil in razvnel, da bi se šel metat s samim peklenskim rogatcem, kaj ne s takimi nerodnimi rogovilami, kakor so bili velikani. Zdeli se mu niso nič več tako grozoviti kakor od konca; jel se je skoraj sramovati, da se jih je bil ustrašil. Predrzno jim je grozil za grmom s pestjo in jim kazal osle. Ko so pa volkove spekli in se vsedli k večerji, je zagodrnjal skoro naglas: »Vidi se pač, da ste zarobljeni hribovci, ki me še na volčjo pečenko ne povabite." Velikani so volkove raztrgali in pohrustali, težke založke pa so namakali z ogromnimi požirki vina. Ali njih vino je moralo biti precej cvičkasto, kajti držali so se strašno kislo in čemerno. Eden njih veli: »Bratci, treba bo udarili zopet v kak hram in si napolniti posodo s sladko človeško kapljico. Te naše čobrde sem tako sit, da sam ne vem, kaj bi dal tistemu, ki bi mi prinesel par dobrih požirkov starega šentjernejčana." Podgorec, to začuvši, plane kvišku, ponudi velikanu čutaro in veli: »Bokal ga je še notri. Daj ga izpiti! Bog ti ga blagoslovi!" Komaj pa je izpustil božje ime, se je za- slišal udar kakor da je kje blizu treščilo. Tisti Podgorec, ki je te sramote gledal in poslušal, j hip je ugasnil tudi ogenj, pri katerem so veli je priporočil svojo dušo Bogu in vsem svetnikom v neskončnem strahu, da ga pošasti ne bi zavohale in dejale na raženj morda tudi njega. Stisnil se je v klobčič kakor jež in se drznil komaj dihati. Poleg njega ie stala čutara vina, ki jo je bil s seboj prinesel. Podgorec se domisli, da daje vino srčnost, in začne vleči. kani sedeli, in vse obližje je pokril najgostejši dim. da se dolgo časa ni moglo nič razločiti Ko se je pa dim zopet razkadil in razšel, ni videl Podgorec nikjer več ne mlinskih kamnov ne žerjavice ne ražnjev in vinskih sodov, pa tudi velikanov ne. Noč in gora jih je dala, noč in gora jih je vzela. Sanjalo se mi je o beli roži z opojnim duhom, ki vse rane leči, prelepi, da bi upal ponji seči, le hrepenenje proti njih se proži. Me čutiš, daljna? Iz samote svoje trepeče srce k tebi noč in dan; ne vidiš res, od česa sem bolan, in da od tebe le mi duša poje? Pred oknom se je rahlo stresla veja; ne vidim ga, a vem, da ptič jo ziblje: zapel je — niso prekopneli hribje? Ni izginila megla, snega odeja? JOŽE ŠMIT: Mostovi Raztrgali so svet na sto svetov, razdrli nad prepadi most in brv, prerezali med srci nit in vrv, duha razbili v tisoče duhov. Čez vse vesolje je nemir že vel, mi pa krvi utripe smo prešteli in skozi dim, čez grobe in pepel svobodi smo naproti pohiteli. Povsod se je polegel zdaj vihar, in ko obrisal si je kri z roke, po mavrici je mero vzel zidar. In že mostovi silni se grade: nad brezni zemlje, rešene prevar, zvezali s srcem bomo spet srce. JUŠ KOZAK: Strašno zasliševanje Okoli dveh so potrkali. Frenk je spal tisto noč v hlevu v svislih. Barbka ni hotela odpreti. S puškinimi kopiti so razbili kljuko in vdrli v vežo. Ko se je Barbka dvignila, so že odletela vrata, na pragu je stal Štihov kaplan v uniformi, izza hrbta sta gledala v sobo dva divja obraza. Kje imaš Frenkn, je kričal kaplan. V hiši ga ni, je odgovorila Barbka ... Ne laži! Kam si skrila svinjo? Nisem ga nikamor skrila, je odgovarjala. Prikrila je, da se vsa trese, če bi ga odkrili. Štihov je zapovedal enemu, da naj straži pred vrati, z drugim je odšel. Ozrla se je v temno okno. Okoli hiše so se bliskali prameni žepnih baterij. Culo se je, kako se pogovarjajo. Nobenega upanja ni, da bi prišel kdo na pomoč. Tudi če bi kdo slišal, si ne upa blizu. Od spodaj se je čul slaboten krik. Barbka je pomislila, — Prebud li so mater. — Drgetala je po vsem telesu in vlekla za uho. Razbijali so v drvarnici Odprli so vrata v hlev. Zdaj zdaj, je pomislila Barbka. Prameni so segli preko okna. Nekdo je svetil na streho, v drevesa. Tedaj so glasovi utihnili. Izpred hleva se je čulo neko prerivanje, vrata v vežo so se odprla, trdi koraki so zagrmeli v vežo. »Naj pride dol," je pozval nekdo stražo. Fant, ki ga Barbka ni poznala, je potegnil Barbko po stopnicah. „Prižgi luč!“ so ji ukazali. „Ali je Frenk, ali ni?“ se je režal Štihov. Barbka je molčala in gledala v Frenka, ki je stal med njimi ves krvav po čelu in desnem licu. Z baterijo so mu svetili v oči. »Nas vidiš? Nas vidiš?" so ga zasmehovali. „Nobena slepota ti ne pomaga, da bi nas ne videl," se je režal Štihov. Frenk je stal molče, utripale so mu veke. ,,Še staro pripelji," je ukazal Štihov. Iz izbe so privlekli mater, ki se je od strahu skoraj zgrudila. „Ali je, ali ni?“ ..Jezus, Frenk, kaj si jim storil?" je zaihtela starka. „.To že mi vemo," se je zasmejal Štihov. „Babe v izbo!" je ukazal. Potisnili so obe v izbo. Mati se je sesedla na klop ob peči, Barbka pa je obstala sredi izbe. „Si bil pri partizanih?" je vprašal Štihov. „Bil,“ je odgovarjal Frenk z jasnim glasom. „Kdaj si bil?" »Ta teden." „Si jim nesel pošto?" „Sem.“ „Kdo ti je dal pošto?" »Ne vem." »Svinja! Boš povedal!" »Ne.“ »Ti bomo pomagali." ,,Pomagajte." „Svinja, še norčuje se. Ali veš, kdo smo j mi." „Izdajalci. Morilci." Barbka je cula neke besede, kakor da je nekdo rekel: „polena“. Potem je rekel: „med prste". Nastala je tišina. Nato: „Navij!" Baib-ka je natanko razločila, da pokajo človeške kosti. Slišala je globok grgrajoči glas. — Jezez, kosti mu lomijo. — ,,Hudič, navij!" je kričal Štihov. Poleno je padlo na tla. Nekdo se je v tišini sklonil. Nato je zahreščalo, grgranje se je čulo iz človeških prsi... Barbki je zagomazelo po životu. „Kaj počnete, živine?" je zakričala. ,,Tiho, psica partizanska!" je zakričal Šti- j hov in s pištolo udaril na vrata. ,,Boš povedal?" „Ne.“ ,,Dobro. So prihajali k tebi?" ,,So. ,,Kje se skrivajo?" „Ne vem." „Dobro. Si jih ti obvestil da bomo šli v Zadvor?" „Sem.“ „Kdo je bil s tabo?" ,, Nobeden." „Lažeš." „In če." „Kdo iz vasi daje živila?" „Nobeden.“ „Lažeš. Ti si kazal pot vozniku." „Sem." „Kdo je vozil?" „Ne poznam." Z vso silo je udaril nekdo Frenka po licu. — ■ „Svinja komunistična!" „Posveti mu. Ali vidiš križanega?" „Ne vidim." „Boš pokleknil pred križanim?" „Pred tvojim ne!" „Bomo videli. Jaka, ogenj!" Barbka je cula, kako je nekdo zanetil ogenj. Prasketalo je. Slišalo se je, kako je železo zadelo ob kamen. „Boš povedal potem, če si videl križanega," se je smejal Štihov. ,.Sem poglej! Ali vidiš križanega?" „Ne.“ »Žgi." Strahoten krik je pretresel temo. Potem ječanje. Barbka se je pognala k vratom. Zagnala se je vanje, da so odletela. Samo krik se ji je izvil iz prsi. Sredi veže je stal Frenk. od bolečine zveriženi obraz je bil zelenkastosiv. V odprta usta mu je lila kri iz oči. Ne iz oči, iz dveh votlin. Oči so mu izžgali. Pred njim je stal Štihov s križanim v rokah. Barbka je omahnila ob podboj. „Ga vidiš? Zdaj je videl boga." Frenk se je počasi sesedel. „Pobij svinjo! S polenom." Barbka jo videla, kako sta padla dva udarca po Frenkovj glavi. Njegovo telo se je streslo. Ni se mogla premagati. Planila je proti Štihovemu. „Udari psico!" je zakričal in odskočil Top udarec je zadel Barbko na čelo. Ni se več zavedla do zore. Takrat so jo zvezali in odpeljali v Zaboršt. (Odlomek iz knjige »Gašper Osat") OPOMBA: Po pripovedovanju pisca Juša Kozaka Štihov kaplan ni nihče drugi kot pa tudi pri nas na Koroškem znani kaplan Lavrih, ki se je skrival pod imenom Janežič. V celoplatno vezano 156 strani obsegajočo knjigo „Gašper Osat" dobite v knjigami ,,Naša knjiga" po nizki ceni 12. šil. S ALTYKO V-ŠCEDRIN: Povest o tem kako je kmet prehranil dva generala (ODLOMEK) Generala sta pobesila glavi. Kamor koli sta obrnila pogled, vse je govorilo o jedi. Njune lastne misli so se zarotile proti njima, kajti lahko sta si še tako prizadevala, da bi odgnala predstavo o biftekih, te predstave so si s silo utirale pot. Mahoma pa je generala, ki je bil nekoč učitelj lepopisja, obsijal navdih ... „A kaj pravite, vaša prevzvišenost," je rekel veselo, „ko bi si našla kmeta?" „Kako to mislite ... kmeta?" „Na, da, preprostega kmeta ... kakršni so pač navadno kmetje! Ta bi nama brž prinesel žemelj pa nalovil leščark in rib!" „Hm ... kmeta ... samo kje naj ga vzameva, tega kmeta, ko ga ni?" »Kako bi ga ne bilo? Kmeta najdeš povsod, treba ga je samo poiskati! Najbrž se je kam zalezel, da bi se izognil delu!" Ta misel je generala tako ohrabrila, da sta razvneta planila pokonci in začela iskati kmeta. Dolgo sta brez uspeha blodila po otoku, naposled pa ju je ostri duh po črnem kruhu in po kislih ovčjih kožah spravil na sled. Pod drevesom je spal velikanski kmet; trebuh je molel kvišku, pest si je položil pod glavo pa se je prav nesramno izmikal delu. Generala sta se neznansko razsrdila. »Spiš, poležuh!" sta planila nadenj, „Še zmeniš se ne, da tu dva generala že drugi dan umirata od gladu! Zdaj pa marš takoj na delo!" Kmet je vstal in videl, da sta generala stroga. Hotel jo je pobrisati, toda generala sta se ga takoj oprijela, da sta odrevenela. Tedaj se je pred njima lotil dela. Najpoprej je splezal na drevo in nabral vsakemu generalu po deset najbolj zrelih jabolk, Novi pridigar Butalcem je zbolel pridigar, pa so sklenili, da si bodo tačas, dokler ne okreva, pridigali sami. Kakor je butalski berač hodil po hišnih številkah in ga je morala vsaka hiša rediti teden dni, tako naj se tudi nedeljske pridige vrste po hišnih številkah in bo vsajco nedeljo drug gospodar dolžan skrbeti za pridigo. Pa je prišla za pridigo na vrsto prva hiša, ki je bil njen gospodar takisto bolan. Zato je naročil svojemu svinjarju, da gre in mesto njega opravi to reč. Svinjar ni obupal. Vajen je bil s prašiči se prerekati ves ljubi dan, pa je mislil, da mu bo enako lahko tudi s prižnice tekla beseda. Pokimal je poslušalcem, z dlanjo si obrisal nos :n dejal: „Vi!" in je malo počakal, da mu v glavo pride koristna misel. Pa je še enkrat dejal: „Vi!" in pokazal s prstom na moško plat poslušalcev. Koristna misel se ni marala pokazati od nikoder, pa je s prstom pomeril še na žensko plat in dejal: „Vi!“ Potem je molčal in požiral sline in bulil doli v cerkev. Poslušalci so čakali, že so se pričeli muzati. Svinjar na prižnici je zajel sapo: preklicana je ta reč — svinjam lahko govorim ves dan, tukaj mi pa še daleč ne gre jezik! Iznova se je zaletel in s povzdignjenim glasom dejal: „Vi, vi, vi!“ in s prsti kazal na poslušalce. Pa ko se je izmed poslušalcev oglasil smeh, se je raztogotil, udaril po prižnici in zagrmel: »Vi, vi, in vi vsi skupaj ste svinje, prašiči, pajek:'!" in je bil vesel, da je gladko končal pridigo. Fran Milčinski zase pa je vzel eno samo, kislo. Potem je začel brskati po zemlji in je nakopal krompirja; potem je vzel dva kosa lesa in ju drgnil drugega ob drugega, da je napravil ogenj. Nato je iz svojih las spletel zanko in ujel leščarko. Naposled je zakuril in napekel tako raznovrstnih jedi, da je generaloma celo prišlo na misel: ali ne bi dala košček tudi lenuhu? Gledala sta generala, kako so kmet trudi, in kar srce jima je poskakovalo. Pozabila sta že, da bi bila prejšnji dan skoraj umrla od lakote, in sta mislila: Viš, kako je dobro, če si general — nikjer ne boš propadel! „Ali sta zadovoljna, gospoda generala?" je tedaj vprašal kmet poležuh. »Zadovoljna, dragi prijatelj, vidiva, da si prizadevaš!" sta odvrnila generala. »Ali bi si smel zdaj odpočiti?" »Odpočij si, prijatelj, samo najprej spleti vrv." Kmet je takoj nabral divje konoplje, jo namočil v vodi, jo stolkel in strl — in pod večer je bila vrv spletena. S to vrvjo sta generala kmeta privezala k drevesu, da ne bi pobegnil, sama pa sta legla spat. DRAGOTIN KETTE: „Ljudevii" Prava reč, premagal je pač Borno, bornega vazala dalmatinskega. V Ahen hodil h Karlu je pokorno in slavil priliznjeno tatu tatinskega. Prava reč, zaman poskušali ste četi karniolski karantanski mu trdnjavi vzeti, toda tretjo četo frankovsko močvirje pogubilo starodavne Styrie. Prava reč, da je bežal od Siska proč in umoril svojega rešitelja, da je padel, sam se maščujoč, v roke povračitelja. Prava reč, je li to snov za ep? Si li bil tako prej, Anton, slep, da si še ostal pri »Ljudeviti"? O seveda, potlej si začel mašiti angele in pa hudiče vanj in izrodke drugih tvojih sanj in idejo ... da, idejo tudi. O nikar se mi, Anton, ne trudi, dosti v zgodovini je idej, ali treba jih poznati prej... Ti slaviš pač Franke, ker so vere luč prinesli... jaz brez mere jih črtim, ker so že v času starem nas vklenili v sužnji jarem. STENDHAL: Prvo srečanje Mesto Nancy, mojstrovina arhitekta Vau-bana, od vseh strani obdano z utrdbami, je na Lucijana napravilo klavrn vtis. Umazanija, revščina in tesne razmere so gledale iz vsakega kota in obrazi domačinov so kazali isto podobo. Mladi Parižan, navajen gladkega obnašanja svojih dosedanjih znancev, je imel občutek, kot bi ga polili z vodo. Ozke in slabo tlakovane ceste, polne ovinkov in kotov brez izhoda, z odtočnimi jaški ob robovih, v katere je počasi curljala umazana gnojnica, da se je zdelo, kot bi se vanje iztekala vsa stranišča. Konj ulanca, ki je jezdil na Lucijanovi desni, je brcnil z nogo in s smrdljivo črno brozgo po vratu poškropil ubogo kljuse, ki mu ga je bil dodelil nadporočnik. Našemu junaku ni ušlo, da je ta drobni neprijetni (dogodek povzročil veliko veselje njegovim vojnim tovarišem. Ob pogledu na režeče se obraze je Lucijana takoj minil polet domišljije. ,,Ko jiin jo bom zasolil s prvim pozivom na dvoboj, bo potem gotovo mir. Ce bi imel pričo pri rola, bi opravil kar takoj." Dvignil je oči in pogled mu je obstal na mogočni hiši, ki je bila zidana z nekoliko več okusa kot vse ostale, kar jih je polk na dosedanji poti srečal. Sredi skrbno pobeljene stene je bilo okno s spuščeno žaluzijo svetlo zelene barve. »Le kako pridejo ti prismuknjeni deželani do tako bizarnih barvnih kombinacij?" Ta misel ga ni hotela zapustiti niti tedaj, ko se je zavesa dvignila in je skozi okno pogledala mlada ženska svetlih las in preprostega, malce neprijaznega obraza. Tudi njo je bilo privabilo strumno korakanje vojakov. Prihod novega polka je v podeželskem mestecu pač vodno dogodek posebne važnosti. Za Lucijana v hipu ni bilo ne nancyjevskih hiš, ne umazane brozge in misli na dvoboj; nadporočnik in z debelimi kamni tlakovana cesta, na kateri se je spotikala mrha, ki so mu jo bili odkazali z zlobnim namenom — vse je izgnijalo izpred njegovih oči. Lucijana je mučila želja, da bi v celoti ujel pojavo mlade ženske, ki ga je opazovala na skrivnem, na pol zagrnjena z zaveso. Končno ni mogel ugotoviti dosti več kot to, da mora imeti kakih štiri in dvajset ali pet in dvajset let in da jo krasijo čudovite, nenavadno velike oči. Le kaj je izražal čudni žar, ki je sijal iz tistih oči? Je tlel v njih ogenj posmeha ali pa strast globokega in vročega zanimanja za stvari okoli sebe? Drugi eskadron konjenice je nenadoma pognal konje, Lucijan je stisnil ostroge, ne da bi cdtrgal z mlade dame svoj pogled. Tedaj je njegovemu konju znova klecnila noga in Lucijan se je znašel na tleh kot je bil dolg in širok. Jezno se je pobral, z ročajem sablje temeljito usekal po mrhi in se pognal v sedlo. Vse je bruhnilo v smeh in dama za zaveso se je smehljala še tedaj, ko je bil spet na konju. »Dečko in pol je pa vendarle," je pripomnil stari ulanec s pristriženo belo brado. »Kljuse še nikoli ni nosilo takega jezdeca," je odvrnil drugi. Lucijanu je šinila kri v glavo in delal se je, kot da ne sliši ničesar. Kakor hitro se je polk v vojašnici nastanil in porazmestil, je Lucijan v lahnem diru odjezdil proti poštni konjušnici. »Ljubi moj," je dejal oskrbniku, »častnik sem, pa kakor vidite, brez konja. Tale mrha, ki so mi jo bili pri polku posodili samo zato, da bi se lahko z mene norčevali, me je že enkrat stresla iz sedla. Še sedaj se poznajo sledovi," je dodal in nejevoljno gledal blatne madeže; ki so se strdili na levem rokavu njegovega suknjiča. »Toda ne izgubljajmo besed: prišel sem, da mi prodaste spodobno žival, ali pa mi vsaj povejte, kje v mestu bi si jo mogel kupiti. Le čakati nikakor ne utegnem." (Odlomek iz romana »Lucijan Leuiven") Homan »Lucijan Lcuvven" dobite v knjigarni »Naša knjiga". V polplatno vezana in 484 strani obsegajoča knjiga stane le 20 šilingov. Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek. Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 16—24. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. Tiska: Karntner Druck-und Verlagsgesellschaft m. b. H., Klagenfurt. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt, 2, PostschlieBfacb 17i Zborovanje čebelarjev v Železni Kapli Na dan Sv. treh kraljev je vsako leto že več kot trideset let v navadi, da se zberejo naši čebelarji in se pomenijo o vsem, kar so minulo leto na področju čebelarstva napravili koristnega, pa tudi o tem, kaj je bilo morda napačno. Tako je bil tudi letos dne 6. januarja občni zbor našega Čebelarskega društva, kjer smo o vsem perečem odkrito razpravljali. Dolgoletni načelnik Čebelarskega društva Franc Prusnik je pozdravil navzoče čebelarje in otvoril občni zbor. Po pregledu računov in poročil o letnem delu, so navzoči izrekli staremu odboru razrešnico. Ko so člani plačali svoj letni prispevek 20 šilingov, so pričeli zborovalci s prav živahno diskusijo. Izmed te medsebojne izmenjave misli je bilo razvidno marsikaj, kar bo potrebno v bodoče odpraviti. Čebelarji na Remšeniku prevzemajo vsako leto na primer čebele iz polj na pašo. Nekateri pa so potem čebele odpeljali sploh brez vsake zahvale in se še manj spomnili na kakšno drugo Odškodnino. Takšno ravnanje je seveda nepravilno in ne napravi ravno dobrega vtisa na domačine in ni v skladu s čebelarsko častjo. Slišali smo tudi od Lepenčanov, da navozijo na pašo mnogo preveč čebel, da trpijo škodo domači čebelarji in seveda tudi oni, ki z njimi gostujejo. Nihče od prizadetih domačinov nima nič proti temu. če navozijo čebele na pašo in jim privoščijo korist dobre paše, toda to mora biti v znosnem številu. Na enem kraju postaviti kar po 300 do 400 panjev, je nekoliko preveč, kar mora uvideti vsak gospodarsko misleč človek. Povedali pa so tudi, da jemljejo čebele v pašo tudi gospodarji, ki sami čebel nimajo. Takim je seveda vseeno, če jih vzamejo v pašo 50 ali 300 panjev, ker računajo na odškodnino za pašo. Nadalje so razpravljali o čebelarskem sladkorju. Pred drugo svetovno vojno so dobivali čebelarji subvencioniran sladkor za zimsko preživljanje svojih čebel. Sprožila se je misel, da bi se obrnili na Deželno zvezo za čebelarstvo, naj bi se potrudila, da bi mogli spet dobivati pocenjeni sladkor. Ce se najdejo razne ugodnosti v drugih panogah kmetijstva, čebelarji upravičeno pričakujejo, da bodo podprli tudi potrebe čebelarjev, ker tudi čebelarstvo je pomemben del kmetijskega gospodarstva. Med drugim so čebelarji sklenili, da bodo v poletnih mesecih napravili izlet na Križno goro pri Celovcu, kjer si bodo ogledali čebelarsko šolo. Na izlet že danes vabijo, da bi se ga udeležilo čim več čebelarjev, posebno izmed mladih, ker za uspešno čebelarstvo je potrebno mnogo znanja in izkušenj. Sklenili so, da bodo podvzeli vse, da se bo v kapelski okolici čebelarstvo spet razmahnilo, ker na veliko škodo zadnja leta precej popušča. Po uspešnem zborovanju je načelnik občni zbor zaključil. Čebelarji pa so se še nekaj časa zadržali in se pogovarjali iz zanimivega in lepega področja čebelarstva. Sobota, 24. januar: Timotej, škof Nedelja, 25. januar: Spreobrnjenje Pavla Ponedeljek, 26. januar: Polikarp, škof Torek, 27. januar: Janez Zlatousti SPOMINSKI DNEVI 24. 1. 1848 — V Kaliforniji so našli prvo zlato rudo. 25. 1. 134S — Usoden potres po slovenskih kra- jih — 1852 Umrl Jan Kollar, ki je deloval za zbliževanje Slovanov — 1863 Rojen v Tromunu v Slovenski Benečiji pesnik Ivan Trinko-Zainejski — 1943 Uničena nemška von Paulusova armada pred Stalingradom — 1944 Borci Vzhodnokoroškega odreda napadejo orožniško postojanko na Obirskem. 26. 1. 1864 — Rojen v Žirovnici na Gorenjskem Prešernov mentor Matija Čop. 27. 1. 1756 — Rojen skladatelj Mozart — 1901 Umrl v Milanu skladatelj Giuseppe Verdi. Bileovs Zopet so nastopili naši igralci in so v soboto, 17. januarja, zvečer uprizorili jepo igro ,.Vrnitev”. Miklavčeva dvorana v Bilčovsu je bila napolnjena od številnega občinstva. Odprla se je zavesa in igrali so naši igralci tako dovršeno in doživeto, da je bil res pravi užitek prisostvovati tej lepi igri. Kdor koli je prizorom igre sledil, se nikakor ni mogel vzdržati solz. Pohvaliti moramo vse igralce, ker so vložili res vso skrb in vse svoje hotenje v svoje vloge. Za lepi užitek tega večera smo našim igralcem iz srca hvaležni. To je bila druga kulturna prireditev v letošnji zimski sezoni in že so sklenili naši vrli prosvetaši, da bodo kmalu naštudirali Finžgar-jevo igro ..Divji lovec". Želimo, da bi se še nadalje tako uspešno in požrtvovalno vadili, ter se že veselimo na njihov zopetni nastop. Odmev smučarske prireditve v Bilčovsu Jugoslovanski smučarji, ki so minulo nedeljo sodelovali na krasno uspeli športni prireditvi v Bilčovsu, so se drugi dan pred svojim povratkom v domovino oglasili tudi v Celovcu in si ogledali deželno glavno mesto. V gostilni Mare Prušnikove so se okrepčali in v lepi družabnosti in razgovori nekaj časa zadržali. Medtem so vsi izražali svoje popolno zadovoljstvo, ki so ju odnesli od prireditve v prijaznem Bilčovsu. Naglasili so priznanje, da je bila prireditev dobro organizirana, da so se počutili med tovariši slovenskimi in koroškimi smučarji prav domače in so se prepričali tudi o velikem zanimanju prebivalstva za zimsko športne prireditve, med tem v pretežni večini podeželskega, ker ogromna udeležba okoli 1000 gledalcev je bila temu zgovoren dokaz. Bistrica v Rožu Gozdni delavec Mihi Wrulich iz Mač je bil s svojim delavskim tovarišem zaposlen v Selah z nalaganjem hlodov na tovorni avto. Pri tem je prišel me