Sped. in abb. post. II. gruppo
GLASILO BENEŠKIH SLOVENCEV
Lit. 20.-	VIDEM,	16.	-31.	JULIJA	1952.	Leto	III. - Štev. 45
UREDNIŠTVO in UPRAVA via Mazzini, 10 - Videm-Udine	Naročnina:	letna	400.—	lir, 6 mesečna 200.—	lir.
SICILIJI, SARDINIJI, TRENTINU — GOR. POADIŽJU, FURLANIJI — JULIJSKI BENEČIJI IN VAL D’AOSTI SE PRIZNAVAJO POSEBNA PRAVILA IN POGOJI ZA AVTONOMIJO PO POSEBNIH STATUTIH, KOT JIH PREDVIDEVAJO .USTAVNI ZAKONI.	člen	116	Ustave	Italij.	Republike.
ALLA SICILIA, ALLA SARDEGNA, AL TRENTINO — ALTO ADIGE, AL FRIULI — VENEZIA GIULIA E ALLA VALLE D’AOSTA SONO ATTRIBUITE NORME E C ONDIZIONI PARTICOLARI DI AUTONOMIA, SECONDO STATUTI SPECIALI ADOTTATI CON LEGGI COSTITUZIONALI.
Art. 116 della Costituzione della Repubblica Italiana.
Zakaj
Il UliMIMF lili' UH 11 MIMI
avtonomijo?
Zdi se, da je v zadnjih dneh zopet postalo zelo aktualno vprašanje ustanovitve furlanske deželne samouprave. To lahko sklepamo iz raznih vzrokov, zlasti pa v zvezi z obiskom podtajnika pii predsedstvu vlade, on. Andreottija, ki je bil pred kratkim v Vidmu in je imel posebne sestanke tudi s senatorjem Tes-sitorijem. Nedvomno bi radi potegnili v to zadevo tudi vprašanje Trsta, ker bi imela dežela, kakor je predvidena v ustavi, naslov Furlanija - Julijska Benečija. In ker že iščejo za tržaško vprašanje kakršnokoli rešitev, je logično, da je treba napraviti korak naprej ludi pri reševanju furlanskega problema.
Seveda je treba pri tem upoštevati če mislijo organizirati deželno samoupravo s posebnim statutom, ali. če nameravajo uveljaviti samo normalen statut.
Mi smatramo ne samo za umestno, ampak za potrebno in nujno, da se uveljavi deželna samouprava Furlanije s specialnim statutom. To pa zato, ker se lahko samo s takim statutom učinkovito zaščiti furlanski značaj te dežele. Pri tem zdravem narodu bi potem lahko uveljavila svoje pravige tudi slovenska narodna manjšina v Gornji Terski in v Nudižki dolini. Jasno je, da bodo Furlani, ki so dolga stoletja živeli v dobrem sosedstvu z beneškirr.i in tudi goriškimi Slovenci (dokler niso začeli vnašati razdira in narodnostnih sporcv politikanti iz notranjosti države) in ki gotovo najbolje poznajo skupne koristi obeh tu živečih narodov, upoštevali te pravice slovenske narodne manjšine in jim vrnili ter izpopolnili tiste svoboščine, ki so jih bili naši kraji deležni že za časa Bene. ške republike.
Samo avtonomija s posebnim statutom bi lahko zagotovila primeren način samouprave in državne pomoči, kar bi imelo za konkretno posledico izboljšanje gospodarskih pogojev naše pokrajine. To je tečka, kateri dajemo prednost zlasti mi in zahtevamo jamstvo zanjo. Imamo pravico do takega statuta, ki bo zajamčil popolno avtonomijo, kakršno so deloma dosegli prebivalci Zgornjega Poa-čižja, ki pa se še vedno borijo za njeno izpopolnitev. Samo ukrepi izrednega značaja, ki bi upoštevali poseben položaj naših krajev, bi lahko rešili probleme Terske in Nadižke doline in bi lahko dvignili te kraje na višjo stopnjo gosp odarskega, političnega in socialnega življenja, ter jih postavili v isto vrsto z najnaprednejšimi deželami Italije.
Turističen razvoj teh naših prelepih krajev je sedaj šele v povojih, toda z dobro krajevno upravo bi se lahko zelo razvilo in uveljavilo to naravno bogastvo, ki je doslej bilo neizrabljeno, ker nihče ni skrbel za dobre prometne zveze in primerne gostinske naprave, ki so pred. pogoj za razvoj turizma vsake dežele, ki ima za to potrebne naravne pogoje.
Tudi sadjarstvo se nahaja danes v težki krizi: pridelek češenj v čentsken okolišu, kjer bi morali pridobiti letno okrog 5.000 stotov češenj, je danes dejansko uporabljiv samo za žganjekuho, ker so vse češnje okužene z gosenico češnjeve muhe in neprimerne za drugačno porabo.
Vinogradništvo v podgorskih predelih Pri Fojdi in Čedadu daje sedaj kakovostno manj vredna vina in v manjših količinah, ker se tu ne vodi racionalno obdelovapje. Samo v omejenih predelih kiadižke doline, zlasti v nekaterih krajii občine Podbonesec, se je razvilo in obstoja umno sadjarstvo, ki daje najboljše nspehe, zlasti pri gojenju breskev.
Umetniške in folkloristične vrednote teh krajev se tudi vedno bolj izgubljajo
Preòlog za uveljavljenje
3vtonomne Furlanske Dežele
On. Tessitori se je izjavil za avtonomijo z posebnim statutom
Pred kratkim je dal furlanski senator on. Tessitori za tisk izjavo, v kateri pravi med drugim:
»Mi meraviglio che ancora ci sia taluno che possa dubitare del-la utilità della Regione. Chi conosce, sia pur superficialmente, i risultati ottenuti dall’Enlie Regione in Trentino - Alto Adige, nella Valle d’Aosta, nella Sicilia e nella stessa Sardegna, non può che rimpiangere che il Friuli abbia ormai perduto quattro anni di attività regionalistica. Quanto alla possibilità in questo momento, di costituire la Regione, essa esiste e dipende unicamente dai friulani il realizzarla: Governo e Parlamento aspettano che i friulani siano d’accordo.
Solo con lo Statuto speciale potremo avere il decentramento e l’autonomia, conforme' al nostro legittimo interesse.«
V slovenščini se ta izjava glasi takole:
»Čudno se mi zdi, da se dobi še kdo, ki lahko dvomi o koristi deželne samouprave. Kdor pozna, pa čeprav samo površno, rezultate dosežene od deželne samouprave v Gornjem Poadižju, Val d’Aosti, na Siciliji in celo na Sardiniji, temu mora biti samo žal, da je Furlanija izgubila že štiri leta take deželne aktivnosti. Glede na možnost v sedanjem trenutku, da bi vzpostavili deželno samoupravo, ta možnost obstoja in je njena izvedba odvisna samo od Furlanov: Vlada in parlament čakata samo, da se Furlani sporazumejo.
Samo s posebnim statutom bomo lahko dosegli tisto decentralizacijo in samoupravo, ki bosta odgovarjali našim upravičenim interesom «
Gospod Tessitori!
V trenutku, ko gre morda za odločitev o bodočnosti naših krajev in vse furlanske dežele, ste Vi še enkrat in javno poudarili, da smatrate ne samo koristno, ampak tudi ipotrebno vzpostavitev furlanske deželne samouprave s posebnim statutom. Hvaležni smo Vam za to izjavo in se Vam zanjo javno zahvaljujemo,
ker je Vaš poseg nedvomno v veliko pomoč tej stvari, za katero se tudi mi z našimi skromnimi silami borimo že več let.
Poleg tega ste Vi imeli pogum, da ste vztrajali na stališču samouprave s posebnim statutom v trenutku, ko so to stališče zapustili tudi njegovi nekdanji poborniki. Ostali ste dosledni temu svojemu stališču, čeprav bi tako zadržanje lahko povzročilo kritiko Vašega dela od strani tistih, ki se tudi proti nam. borijo z obrekovanjem in natolcevanjem.
Zahvalimo Vas za Vaše pagumno stališče tudi zato, ker v tem primeru Vaša
beseda ni samo beseda nekega senatorja in slavnega sina Furlanije, ampak je tudi glas člana vlade. Zato ga smatramo kot prvi znak priznanja od strani rimske vlade, da ima tudi Furlanija svoje neoporečne pravice, ki se jih do sedaj nikoli ni upoštevalo.
Slovensko prebivalstvo Gornje Terske, Nadižke doline, Rezije in Kanalske doline, Vam je tudi hvaležno za Vaše izjave v korist deželne samouprave s posebnim statutom, ker bi taka reorganizacija pomenila možnost izboljšanja gospodarskih, političnih in socia’nih pogojev vseh teh krajev.
m inumimi iiiniiiiiiii nunmi n m n iim i ii m mn ninnimi i ii min i inumimi mi mi mn m i immillimi
Fred kratkim sta senator Tessitori, podtajnik pri zakladnem ministrstvu in odvetnik Candolini, predsednik pokrajinskega sveta, v posebnem intervjuju podala izjave o problemu Furlanske dežele.
Senator Tessitori je izjavil, da je odločno in v polni meri za «j, da se uveljavi deželna samouprava Furlanije s posebnim statutom. Izjavil se je tako zato, ker pozna podrobno ta problem in je zagovarjal to svoje stališče že pred več leti.
Odvetnik Candolini pa je pokazal svoje simpatije do deželne samouprave, vendar pa ne mara, da bi se uveljavil poseben statut. Ob tej priliki se je hotel cuv. Candolini postaviti proti koristim prebivalstva Gornje Terske in Nadižke doline. Zato lahko rečemo, da je s tem svojim dejanjem pljunil v svojo lastno skledo, iz katere je toliko časa zajemal. Ne smemo namreč pozabiti, da je ta človek bil rojen prav v teh krajih, v Platišču, kjer je bil njegov oče za občinskega tajnika. Preživljali so ga torej revni prebivalci teh gorskih krajev s svojim denarjem in prav z njihovim denarjem je lahko ta gospod dokončal svoje študije in dosegel odvetniško diplomo.
Ta mu je omogočila poznejše izvrševanje njegovega poklica v Centi in v kratkem času, vedno z denarjem, ki ga je, naravno, pridobil na pošten način, se niu je posrečilo ustanoviti tisto žganjekuho, ki je sedaj že precej znana.
H I I I 1111 1111111111111 11111111 ■ 1111111I I n 111 I I 11 I I 11 lil 111 lllll l 111 Ulil 11 M I I I I I I I I I I I I 1111 M I M ITI 11 III I I III I I
Rim in naši izseljenci
Pred nedavnim je odšla iz naših krajev v Milan skupina delavcev. Te delavce so preko domačih županstev najeli za delo v Franciji. Ko pa so prišli v Milan in na svoje stroške, so jih tam zavrnili in poslali nazaj domov. To je vsekakor zelo težak primer norčevanja iz naših ljudi, ki ga lahko smatramo celo za prevaro najslabše vrste.
Zato smatramo za potrebno protesti-fati proti takemu postopanju z našo mladino. Obenim ugotavljamo, da se
, MII . M »1* M | III 1 | M I I III | 1 | U l | | | I | |!| |l| IIIIIIIIIIMl
zaradi rimskega pritiska, ki hoče vse izenačiti in tudi njim vtisniti pečat kakršne koli druge dežele italijanske držzve.
Zato smatramo, da je neobhodno potrebno doseči poseben statut, ki bo zajamčil ohranitev umetniških in folklorističnih vrednot in omogočil izboljšanje splošnih življenjskih pogojev našega ljudstva.
kaj takega zgodi lahko samo v državi s strogo centralno in birokratsko upravo
Z deželno samoupravo, za katero se potegujemo, bi bile odpravljene tudi take krivice. Vzemimo za primer Gornje Poadižje. Uprava te dežele je stavila v svoj proračun posebno postavko v korist izseljencev. S tako postavko bi našim piladeničem lahko povrnili vsaj potne stroške. Toda deželni svet v Gornjem Poadižju se briga tudi za to, da bi preskrbel prebivalstvu delo v domačih krajih, z izkoriščanjem vseh gospodarskih možnosti dežele. Pri tem pravijo v Gornjem Poadižju takole: »Nima smisla pošiljati naše naaštevilne prebivalce v inozemstvo, ko pa nam Rim za vsakega, ki odide, pošlje po 10 južnjakov, ki hočejo živeti na naš račun, pa čeprav samo z beračenjem.«
Mi pa take deželne avtonomije še nismo dosegli in lahko vsak dan gledamo kakšne so posledice rimske vladavine.
lahko je služiti denar nekemu občinskemu tajniku, ki živi v gorskem kraju med slovenskim prebivalstvom. To prebivalstvo ne razume italijanskega jezika in se mora za vsako najmanjšo stvar, ?.a prošnje in druge potrebe, obrniti do občinskega tajnika, ki pozna zakon, ima pisalni stroj in torej lahko napravi prošnjo ali izpolni potrebne obrazce v italijanščini.
Podobna je zadeva tudi za odvetnika, ki se ima morda zahvaliti za svoj sloves tudi poklicu občinskega tajnika, katerega je izvrševal njegov oče. Gorski prebivalci so po svoji naravi nezaupljivi in zato bolj zaupajo odvetniku, do katerega čutijo posebne vezi po rojstvu in po starem poznanstvu z družino ter mu zato poverijo svoje posle in se pustijo nemoteno izkoriščati.
Odvetnik Candolini je lahko obogatel baš zato, ker je prebivalstvo, ki je prihajalo k njemu, slovenske narodnosti. F.ljub temu pa se on danes zoperstavlja, da bi omogočil tem ljudem boljšo prihodnost s podelitvijo deželne samouprave s specialnim statutom, ki bi upošteval njihove posebne potrebe.
Ni tokrat prvič, da se odvetnik Candolini postavlja na tako stališče. Pred leti se je enako ognjevito zaganjal proti ustanovitvi proste cone v Gorici. Vzrok temu je bil, da se je v prosti coni izdelovalo likerje brez davščin, kar bi povzročilo škodo njegovi žganjekuhi v Centi, kjer ie bilo take davščine treba plačevati. Ko pa so mu dovolili, da je prenesel svojo žganjekuho v Gorico, je tudi on nehal svojo gonjo proti prosti coni.
Na podoben način je danes proti deželni samoupravi s posebnim statutom, ker bi bilo ta škodljivo njegovim lastnim gospodarskim koristim. Deželna uprava s posebnim statutom bi imela možnost odpraviti marsikatere pomanjkljivosti gospodarskega značaja. Ta položaj bi se lahko v toliko spremenil, da bi žganjekuha odvetnika Candolinija prinašala manj milijonov dobička, kot ga prinaša sedaj. Po drugi strani pa bi deželna uprava lahko z bolj učinkovitimi ukrepi odpravila takšnega škodljivca kot je češnjeva muha in po vzgledu kantonalnih vlad v Švici izboljšala kakovost češenj, ki bi jih lahko zopet izvažali v splošno gospodarsko korist. Danes pa riesettisoč češnjevih dreves čentskega okoliša proizvaja samo sadje slabše vrste, dobro samo za Candolinijevo žganjekuho. Te češnje plača po 10 lir za kg, ali malo več. Na ta način ima pri današnjem stanju Candolini dobiček, ki pa gre v škodo kmetom.
PRI NAS IN PO SVETU
PROTEST NOVINARJEV PROTI OSNUTKU NOVEGA ZAKONA O TISKU — Osnutek za novi zakon o tisku je naletel po vsej Italiji na oster odpor. Vsi novinarji zahtevajo, da se popravi sedanji osnutek zakona o tisku in to v skladu z načeli italijanske ustave. Tudi v Vidmu je Furlansko novinarsko združenje zahtevalo spremembo v osnutku novega zakona o tisku in protestiralo proti omejitvi svobode tiska, ker je prod nedavnim policija zaplenila nek list, ki izhaja v Vidmu še predno je bil tiskan. To početje je v nasprotju s členom 21 italijanske ustave in sedanjim zakonom o tisku. Proti novemu tiskovnemu zakonu, ki bi pomenil pravi atentat proti svobodi tiska in demokratičnim svoboščinam na splošno, so nastopili tudi desničarski listi in zahtevajo njegovo radikalno spremembo.
ITALIJANSKA ZUNANJA TRGOVINA — Italijanski minister za zunanjo trgovino La Malfa je izjavil v rimskem parlamentu, da je vrednost italijanskega uvoza narastla za 85 odstotkov v primeru z letom 1938, vrednost uvoza pa za 50 odstotkov. La Malfa je pripomnil, da je pasivna bilanca še vedno resen problem, zlasti glede na dolarsko področje.
VOLIVNA BORBA EISENHOVER -TAFT, ZAKLJUČENA — Po dolgi napetosti je bil general Eisenhover imenovan za uradnega kandidata republikanske stranke za predsedništvo ZDA, ki je dobil 845 glasov m tako premagal svojega tekmeca Tafta, za katerega je glasovalo le 280 delegatov. Za kandidata za podpredsedniško mesto je bil izvoljen senator Nixon.
VROČINA PO VSEJ EVROPI — Vročina v zadnjih dneh je dosegla v nekaterih deželah Evrope rekordne višine. V Italiji in Avstriji je vročina zahtevala nad 50 človeških žrtev, na Francoskem so nastali številni požari in tudi tu je več ljudi umrlo vsled vročine. Vroče je tudi v zahodni Nemčiji in Švici, kjer je 12 ljudi utonilo in več jih je podleglo sončarici. V Italiji in v drugih državah Evrope primanjkuje tudi vode. Ljudje ne pomnijo take vročine že sto let.
IMENOVANJE VIŠJEGA UPRAVNEGA RAVNATELJA V TRSTU — Rimska vlada je imenovala dosedanjega prefekta v Genovi, Vitellija, za višjega upravnega ravnatelja v Trstu. Za političnega svetovalca pri Zavezniški Vojaški Upravi pa namerava rimska vlada postaviti prof. Diega De Castra, ki je znan kot nacionalistični in iredentistični prvak v Trstu.
AVSTRIJSKI TISK poroča, da so na Dunaju zadovoljni z uspehom potovanja zunanjega ministra dr. Gruberja v Beograd. Dunaj bi bil pripravljen posredovati v sporu med Italijo in Jugoslavijo glede tržaškega vprašanja. Italija po vsej verjetnosti na bi sprejela tega posredovanja, ker je leta 1915 napovedala vojno Avstriji tudi zaradi Trsta in ker ji ni bilo ljubo avstrijsko zanimanje za Ti st.
ii i ni 1111111111111 n i iiiiiiin 111 ii minili m i m
Dobra pokrajinska samouprava bi lahko tudi drugače izboljšala življenjsko raven gorskega prebivalstva. Tako bi imel zopet škodo Candolini, ki bi ne mogel več, kakor dela sedaj, najemati v teh krajih ljudi, ki bi mu nabirali po gozdovih maline proti pičlemu plačilu po nekaj lir za kg.
Deželna samouprava s posebnim statutom pomeni edino možnost za izboljšanje gospodarskega položaja našega ljudstva v gorskih predelih, pomeni pa istočasno večmilijonsko znižanje zaslužkov odvetnika Candolinija. To je vzrok, da je ta človek — v imenu italijanstva teh krajev seveda — nasproten taki ureditvi, ker je šovinizem vedno posledica pekih gospodarskih koristi.
IZ NAŠIH VASI
REZIJA
Preteklo nedeljo je bilo v naši dolini vse polno izletnikov. Prišli so iz Trsta, Vidma in drugih kraiev naše pokrajine. Fred hoteli in ob bistri Reziji so stale dolge vrste najrazličnejših vozil, izletniki pa so se poskrili v sence, da se tu oddahnejo in naužijejo svežega zraka, k.er med mestnimi zidovi ne najdejo počitka v teh pasjih dnevih. Nekaj tujcev bo ostalo pri nas dalj časa; nekateri so se nastanili v hotelih, drugi pa v privatnih hišah. Pričakujemo vedno več gostov, saj so nam Tržačani obljubili, da bodo v prihodnje pripeljali s seboj še mnogo prijateljev. Mi smo zelo veseli teh gostov, saj so nam tako domači, vedno nasmejanih obrazov in kar je najvažnejše, da se z njimi dobro razumemo, ker jih večina govori slovenski. Kdor prvič gcvori z nami nas res malo težko razume, a potem se kmalu privadi zavijanju lezijanskega narečja. Nekateri izletniki, ki že dalj časa bivajo med nami, so se naučili že nekaj naših narodnih pesmi in tako včasih kakšno res prav lepo zapojemo.
BELI POTOK — Na zadnji seji, dne 5. julija t. 1., je pokrajinski svet v Vidmu končno vendarle sprejel prošnjo prebivalstva Podrate in tako se bo ta vas odcepila od občine Ah ten in se priključila k občini Fojda. Pokrajinski svet je ob tej priliki tudi omenil, da bo treba še več vasi v Beneški Sloveniji upravno pravilneje razdeliti, čudno se pa nam zdi, da niso omenili naše vasi, kajti tudi mi čutimo veliko potrebo, da bi se upravna razdelitev pri nas spremenila.
Povedali smo že večkrat, da Beli potok teži v Tersko dolino in samo po tej poti imamo pravo zvezo z ostalim svetom. Potrebno bi bilo torej, da pokrajinske oblasti uvidijo naše potrebe in nas priključijo k. občini Brdo kamor prometno spadamo. Prav bi bilo tudi, da bi šel naš predstavnik občinskega sveta v Reziji osebno k tozadevnim oblastem in da bi jim, razložil naše težave, ki jih imamo zaradi nepravilne upravne razdelitve.
Ker bi bila ta nova razdelitev za dobrobit vse naše vasi, bi se seveda morali zanimati za to stvar \si vaščani in zato bi bilo potrebno, da bi se ustanovil odbor, ki bi imel nalogo delati za to odcepitev, kajti želja vseh naših ljudi je, da bi spadali pod občino Brdo.
GORJANI
BREG — Judje naše vasi so zlo razburjeni zavoj tega, ki domando, ki so riardili za bit priključeni bardskemu komunu na nje ba sprejeta. To je žej več desetin ljet, ki mi Brježeni ve se toučemo za se odcepiti od Gorjan an njesmo kudaJi, ki no tekaj zaulječuje.ita no rječ, ki za naše jucii na e tekaj im-portanta. Najbuj te nas marvejalo, ki konsej komunal tu Barde e zavarnou našo prošnjo pod pretvezo, ki gorjanski komun o rna maso debite. Tale to nje ba na ražon za nas pustiti še naprej tarpjet, zak’ končno naši judje so tjel simpri s časom revati plačati tuo, ki gcrjai.ski komun on bi čerjou ta na naše ramana.
Zatuo šperaimo, ki no drugi bot spre-gledejta tele rječ an nas nazadnje libe-tajta od gorjanskega komuna.
TAJPANA
NAŠ KOMUN TU PFRIKULJU — ferro čuli pravič, ki naš komun on je tu perikulju za biti razcjepljen tu tri kose. Dan kos on bi tou biti priključen k antenskemu komunu, tuo to je Prosnid, oan kos k bardskemu an ki na bi tjela biti Viskorša e tuo, ki to ostane naj bi formualo tajpanski komun. Tele novice so in part resnične, zak’ ve vjemó, ki preče na če provinci j a decidati za priključiti Prosnid Ahtnu, m.edtjem, ki tu Viškorši an tu Barde to se makinua za odcepitou te vasi od tajpanskega komuna. Prosnijeni no majo njih part reže-na za pretendati odcepitou, zak’ njih edina pot na je odperta pruot Ahtnu, medtjem, ki pruct Tajpani na njemajo ejeste. Ma to e Viskorša, ki na nam marvejua, ki na če se distakati od Taj-pane. Use tuole judje no ne vjedó, ma so koj te štjerji poglavarji ki no tuo mje-šajo. No pravijo, ki ve muoremo se dišta-kati od Tajpane zavoj tega ki ta pod Bardo to če ljuše stati an takoviš no sejejo še odio med nami an med Taj panjem, medtjem, ki Viskoršeni an Tajpa-njeni no se ne odiajo, zak’ djelouci so te parvi, djelouci so te druzji. Te bo lani, ki so začeli truškati Viskoršene kuintri Tajpanjeni an kapo to okuole te bi vi-skiorški ospuot pre Rojatii. On e uču, ki to ma narditi usé za ne storti jentra-
ti tu konsej majednega Tajpanjena, če-glih so bli od demokracije kristijane. Ljepo škuolo on uči pre Roj atti:	odio
med ljudmi. An pensati, ki njega mišjon to je koj ta za učiti ljubezen med nami saj on ljepo pravi komandament : »ama il prossimo come te stesso.« An-jelé on če sigurno von veljesti, ki mi zatuo, ki smo tuole pisali smo kuintri vjeri. Ma to nje rjes, mi smo katoliki boj koj pre Roj atti zakl mi ve učimo, ki no se ne judje odjajta. Ne obrenčemo dilarencej med Tajpanjene an med Viskoršene. Tale politika, ki jo je usjau pre Roj atti to je konseguencija ki naš komun on če se razcepiti brez bizunje. Snje marnò za pisati oré čez tuole an oré čez »mangie sclas« pre Rojatti, ma čemo ošparnjati za te drugi bot.	B.	L.
GRMEK
U soboto 5. julija je parSlà u Klodič zdrauniška komisija za pregledat tiste djeluce, ki puojdejo djelat u Novo Zelandijo u minjere od željeza. Iz dreške-ga an garmiškega kamuna jih puojde na djelc 18 djelucu. Saldu buj se spraz-nujejo naše vasi; tajšna ki če naj pride komisija po djeluce, tle buodo ušafali rimar djeluce za pejat.
Naši ljudje že od ljet čakajo djelo na svciim duomu. Čaka! so pa zastonj an zatuo ne vidijo druge rešitve ku se od-nit od doma naj bo deleč tkà, ki čete. Djeluci, ki puojdejo u Novo Zelandijo boju mjel, kakor pravijo, dobar kontrat. Komisija jim je zagotovila, de u Rsti dažel boju mogli zaslužit 60 taužent lir na mjesac.
TOPOLOVO — Preteklo nedejo smo mjel u naši vasi naš ljetni tradicjonalni senjen. Dost ljudi je paršlo tud od drugih vasi na dobar odih u našo visoko vas, kjer so se tud’ napil kapljice dobrega topološkega vina. še več bi jih paršlo, če bi ne bluo tajšne hice. Sa usak tist, ki je paršu od zdol u Topolovo je biu mokar, kot de bi biu u Koder j ano padu. Puobje so organiziral ples, ta-kuo, de tist, ki je inni vojo se je tud’ ve-plesu.
KLODIC — Usjem je znano, de ljudje bi mjel pravico vjedit use reči, ki se na kamune godijo. Sa po druzih krajah na kamunski daski, ki so postavjene po vaseh, zapišejo use podrobnosti. Nje pa ta-kuo tle par nas, sa še take daske njeso posjerode postavjene. Tega na bi smù pozabit naš šindik. Potlé muoramo dodat, de ne bi bluo slabo, če bi se zapisalo na tiste daske tud’ u slovenskim jeziku, zak’ jih je puno par nas, ki na za-stopijo italjansko an mislemo, de slovenski jezik, je jezik tud’ našega šindika an usjeh kamunski može, sa na njih duomu govorijo glih takuo kot mi. Pred parvo svjetouno ucjskó se je takuo djelalo, čeglih so ble na kamune dobré glave, ki donàs na žalost jih njemamo takih. Naš ta star nam vjedo povjedat, de kadar je biu sekretar našega kamuna ranci Alojz Primožič, na oficihu je nimar z ljudmi samo slovensko guoriu, italjanski jezik ga je nucu samo kar so paršli videmski poglavarji, zak’ slovensko njeso znal. Se nje trieba sramovat svojega maternega jezika an sram muora bit tistega, ki ga rejče nucat. Cjeu svjet vje, de mi smo Slovenci an de kot taki imamo pravico bit spoštovani. Tuole naj se lepuo zapomni naš šindik.
SOVODNJE
POPRAVEK — Nje dugo od tuod, de Smo pisal, de na nekim kamunskim konseju je naš vicešindik predlagu, de naj se monument naših padlih prenese j u Cepletišče, kar je u njega zbudilo veliko nezadovoljstvo, ker on tistega predloga nje nardiu. U resnic je predlagu, de se monument postavi u Sovodnjah na križišču ob ejest, ki pelje u Cepletišče an Strmico, kar je tuole tudi zlo pametno, ker pru na tistim mjestu, kjer se tud ustavjajo use korjere, se ljudje zbje-rajo. Za tisto pomoto uprašamo gospuo-da Trinka Antona - vicešindika, oproščen j a.
Muoramo pa dodat, zak’ de buodo usi vjedli, de tiste novice se je njesmo mi izmislili. Pošjana nam je bla iz Sovodenj od nekega dopisnika, ki je tud’ on kamunski konsejer. Drugače kuo bi mogli
mi vjedit kaj se je guorilo na kamun-skem konseju.
Cepletišče —- u sobotu 5. julija so mjel financarji, ki stoje u naši vasi njih praznik. Za kaj dobrega ugriznit an popit nje mankalo tud’ za domače, sa so iinancarji poklical usakega tistega, ki je imu dobro vojo za se z njemi veselit. Tuole se nam zlo dopade, zak’ je pru, de se med nami an oblast živi u bratskim sožitju.
OKLICALI SO SE — Naš vaščan advokat Feletič Danijel se je u nedeju oklicu. Ožemi bo gospodično Ivanko Feletič, učiteljica u Čedadu.
SREDNJE
GORENJI TRBIL IMA VODOVOD BREZ vOia*Bi — Lansko ljeto je voziu vodo po naših vaseh imprežar Tosolin iz špjetra. Vodo jo je parpejù iz pod hriba Hum. Tel studenac bi glih zadostuvou za Gorenji Trbil. Za pa, de bi le italjanski poglavarji hvalil kuo skarbijo za nas, so tisto vodo pejal tud’ po druzih vaseh, čeglih je nje blo zadost za zadovolit po-trjebe ljudi. Sada pa r.e vjemó al’ zavuj prešibkega studenca al’ pa zavuj slabega tehničnega djela, voda u Gorenjim Trbi-lju ne ščuri, ko samuo po en par ur na dan.
Tako je stanje sadà par nas. Kar so nardil nauguracjon tistega vodovoda so videmski poglavarji par nas nardil take velike cerimonje, de se je zdjelo, de nam so nardil ta narbujš vodovod u Italiji. Trebušnjaki iz Vidma so pridgal okuoli, de za dobro našim ljudem so nardil tako veliko djelo, de samó Italija je kopač kaj takega nardit, kot če bi bli mi takuo naumni ne vjedit, de nazadnje usš tuo muormo mi plačat z dajili. Bi še mučali, če bi nam nardili djelo pru, končno pa, kakor vidite, vodovod, ki so nam ga nardili nam malo nuca, če po njim ne ščuri voda. Prašamo se, če take vodovode djelajo tud’ drugje po Italiji.
— Tarbijčan —
DREKA
SMART NAŠEGA VAŠČANA — Pretekli pondejak zvičer okuol sedme ure, so nekatjeri naši ljudje zagledali ob ejesti med Trušnjem an Zverincem mar-tvega našega vaščana, Trušnjak Milja -Tancin - star 45 ljet. Mož se je popudne ulegnu u senco pod en garm an tle j1? za.spau an takuo je sjalo nanj močno sonce najbrž dugo cajta. Ljudje so informirali hitro orožnike an zatuo so preča paršli na mjesto, kjer so ušafali martvega moža. Potlé so poklicali tud’
Kadar češ zvjedat kajšno resnico, beri naš »Matajur«, ki je te narljeuš zorna! naše provincije.
še naš famošter ga ne bere vič po-škriuš; u nedejo 15. junija, ga je parne-su u ejerku an nam ga je prebrau u cajtu maše, na mest evangelja an potlé je nardiu ejelo pridgo o tim, ki je bluo pisano u »Matajurju«.
Usi smo starmjel čut našega famoštra kakuo lepuo je prebiru slovensko; še muha se nje ganila, še sapo smo zadar-žovali; nobedan se nje odkašju, nobedan nje kihnu. Kakuo bi bli srečni an lepuo bi blo, ku bi nam prebiru takuo lepuo po slovensko še evangel.
Ta dan je bluo use puno ljudi u ejer-kvi an je biu parvikrat, de je naš famc-štar povjedu kjek u našim jeziku. Usi so ga radi poslušali; samo adàn je lte-ku uón s ejerkve, ker nje mogu zadar-žat smjeha.
Težkuo, de je še kajšan drug žornal učaku tajšno čast za bit prebran u ejer-kvi, u cajtu maše, namest evangelja.
Bardak gaspuod famoštar! Samuo tega njeso ljudje lepuo zastopil:	kaj	je
teu rejč kadar je guoriu o »denari di Giuda«. Al je mislu sam nase, al na kaj-, šnega druzega.
CRNI VRH — Nje dugo od tega, de Crnovršani so bral na naš »Matajur« pretest pruot karvicam, ki jih italijanski poglavarji djelajo našim ljudem. Ga
zdraunika dr. Trainitti-ja, ki je pregledu ponesrečenca an je povjedu, de je ranci Trušnjak Miljo umaru zavoj sončarice. Potlé, ki je tista komisija šla proč, so truplo rancega pejal u čedajski špitau, de buodo napravili autopsijo an zvjedli ta pravi uzrok smarti.
Ranci Trušnjak je biu kmet na Trušnjem an zlo parljubljen med usemi ljudmi, zatuo je tista nesreča močno pretresla uso našo okuolico.
TRUŠNJE — že nekaj cajta je od tega, ko je adnà družina iz naše vasi nar-dila prošnjo na kamune za udobit dovoljenje za odprjet cštarijo, zak’ u naši vasi je nje obedne an bi bla zlo potrjeb-na. Dugo cajta potlé je nardila prošnjo za mjet oštarijo tud’ druga družina iz naše vasi an teli zadnji je paršla subit uslišana, medtjem, ki ta parvi so odvar-nil brez povjedat ta pravi uzrok. Na uprašanje ljudi, de kuo je nardila tista žena, ld je ušafala licenco, zak’ po pravic bi mjel prej uslišat tisto družino, ki je prej nardila prošnjo, je žena odgovorila: »Nje zedost nucat modruost oku italijanske pravice....« Usak komentar je odveč.
TRINKO-CUODAR — Usjem je znano, kulko škode so nardil u naši vasi pozim snežni plazovi. U tistim cajtu so naši poglavarji objubuval, de governo bo pomagu an djelali so tako propagando, ki se je zdjelo, de nam buodo plačal škodo šobit potlé. Pasali so že pet mjes-cu, ki njesmo še neč vidli. Mlekarnica še nimar leži dol u potoku brez de bi jo začel gradit. Tuole nje neč, ampa muoramo povjedit, de možje, ki imajo komando u rokah par nas so djelal tako propagando pruot pomoči, ki so nam jo dal naši slovenski bratje iz Trsta an Gorice an grozili, de duo- sparjeme tisto pomuoč, ne bo irmi neč od governa. No, sadà vidimo, kuiku je governo dau an lahko usi sklepamo duo so bli tisti, ki so nam resnično ta parvi pomuoč po-nudli. Zavoj tegà ljudje dreškega kamuna ne buodo ankul pozabil duo so njih ta pravi parjatelji an bratje, čeglih bi tjel nejšni domači odpadniki tuo skrit.
Trud naših domačih prodanih duš Zh nas daržat deleč od naših ta pravih bra-tou je ca.it zgubjen, zak’ usi nasi ljudje se zavedajo kaj so, čeglih jim je prepo-vjedano se u jaunim. izrazit. Goriški an tržaški bratje nam boju nimar stal par sarcu, ne boju vajale grozi ne od oblast-nikou ne od tajnikou za nas odcepit od njih. Oni so nam pomuoč ponudli an tega ne bomo pozabili ankul.
nje blo človjeka u naši vasi, de bi ne c-dobravu korak, ki ga je uzeu žernal našega ljudstva an zatuo, mi u imenu usjeh Crnovršanou vam se zlo zahvaljujem. Vjemo, de če ne bi bluo »Matajurja«, ki nas brani, bi še guorše karvice nam djelali sovražniki našega ljudstva. Kar napri z vašom borbom za naše pravice, ob strani našega žornalja so usi ljudje Slovjenščine. Nas nje mogu obar-niti fašizem, še manj nas buodo obarni-li sedanji italijanski poglavarji, ki hodijo po tisti poti kot fašizem.
- Skupina Crnovršanou. -RONAC — Posjerode pravijo, de naša vas je narbuj bogata od Nadiške doline zavuj tega, ki par nas imamo ljepe sa-do un j alce an pardjelamo dost sadja. Mi ne skrivamo, de čast naši dobri voji, Smo razvil po naših krajah sadjarstvo, ki ga ne ušafamo tajšnega u naši okuo-lici, same čemo povjedat, de useglih se ne muore našo vas smatrati za bogato, življenje par nas je težko; muoramo usé na hrbtu nositi an blaguo, ki mi paidjelamo, če računamo cajt, Ki zamudimo, nam pride koštat vič kot to, ki nam ga plačujejo. Zatuo nje pru, nas m jeti za bogate ljudi an pod tisto pretvezo nam nabasati po ramanah take vi-srké dauke, ki jih ne plačujejo po drugih krajah Furlanije, kjer usé blaguo ga lepuo vozijo an takuo ošparajo polovica cajta. Tuole naj se lepuo zapomnijo možje naše daučne komisije.
ŠT. LENART
NESREČA PAR DJELU — Pretekli tjedan, na ejesti, ki od našega kamuna peje u Spjetai, se je hudo ponesrečila naša vaščanka Irma Vogrič. Gospa Vogrič, je vozila na motofurgončinu blaguo an med potjo zavoj velike hice ji je paršlo huduo, takuo de je zgubila zavest an šla končvat ob ejesti pruot njekemu zidu an se prevarnila z vozilom. Vogriče-va je bla hitro pobrana od ljudi, ki so šli od tuod an pejana u čedajski špitau, kjer so ji mjedihi ugotovil, veliko rano na glavi an druge poškodbe po telesu. Muorla se bo zdravit en par tjednu. Tro-štamo se, de bo hitro ozdravila an spet preuzela nje djelo.
SV. PETER SLOVENOV
Nje dugo od tuod, de u Čedadu so mje-le katoliške zené en sestanek na katje-rim je med drugimi guoriu tud' demokri-stijanski deputat Barbina iz Vidma. Na tistem sestanku sa ble tud’ žene iz Na diske doline, špjetarske katoliške zené je zastopala nekšna domača učiteljica, ki je napadla našo domačo duhouščino zavoj tega, ki u ejerkvi nucajo u pridgah slovenski jezik. Tista učiteljica je paršla takuo deleč, de je napadla tud’ našega slaunega monsig. Ivana Trinka iz Trčmuna zavoj tega, ki je spisu mašno bukvico u slovenskim jeziku za beneške Slovence. Ne djelamo imena tiste učiteljice, zak’ mislemo, de ne vaja jo imenovat, ker tista je že znana usjem našim ljudem.
Deputat Barbina, ki je poslušu tisto odpadnico je odguoriu, de Slovenci u Nadiški dolini imajo pravico se posluže-, vat svojega jezika posjerode an de s cajtom bo governo muoru odprjet tud’ slovenske šuole, zak’ samo takuo se bo naše ljudstvo kulturno uzdignilo. Na tele odgovor je špjetarska učiteljica gar-duo ostala an je tjela zapustit sestanek.
Usak komentar telemu dogodku bi biu odveč a, ker u špjetre jih je še takih, ki mislejo, de mi nimamo pravice do slovenskega učila, muoramo povjedat, de deputat Barbina je u drugi priliki izja-vu, de on bo podpjeru za dat slovenskemu ljudstvu šuole tud’ u njih maternim jeziku, zak’ samo takuo se boju ljudi, posebno ta mladi rod, kulturno uzdig-nili, ker kadar otrok stopi u šuolo ta parvikrat, italjanski jezik mu nje znan.
AMERIŠKI ZORNALIST OBISKU ŠFJETAR — Nje dugo od tuod, de smo zvjedal, de je paršu u špjetar ameriški žornalist neke velike ameriške agencije tiska. Nam j en tistega čiovjeka je biu tist za sam vidat s svojimi očmi kakuo italijanske oblasti postopajo s slovenskim ljudstvom Nadiške doline. Ameri-kanec, ki je dobro znd guorit slovenski jezik, je hodu okuol an se poguoriu z več ljudmi. Povjedu je med drugim, de mu se zlo čudno zdi, de Italija nje dala našemu ljudstvu narodne svobode, medtjem, ko Italijani, ki so raztreseni po cjelim svjetu, uživajo posjerode usé njih pravice an obedna vlada tistih dažel, kjer se Italijani ušafajo, nje niti zdale-ka mislila jih parmuorat, de bi ne guo-rili njih materni jezik. Pravu je tud’, de u Ameriki Italijani imajo svoje šuole, čeglih so tam paršli kot emigranti. U New Yorku an drugih velikih ameriških mjestih imajo celò na ejestah, kjer stojijo Italijani, pisane tabele u italijanskem jeziku.
Ameriški žornalist je povjedu, de tako postopanje ne djela časti Italiji an de bo use tuo kar je vidu de nje pru, pisu u ameriške žornale.
GORENJI BARN AS — Po dougih lje-tih se je varnù u našo vas naš vaščan, misjonar Blazutič Marko. Pater Marko je biu danajst ljet kot misjonar na Kitajskem, sadà pa je biu pošjan u Siam, kjer bo postavu drugo misjon.
lllinilllllllllllllllIMMIllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII
POŠTA
TOMAZIN A. — Karnahtska dolina —• Glede sosedovih dreves, ki rastejo na meji vašega in njegovega zemljišča ter delajo škodo vašemu drevju, bi lahko zahtevali, da jih odstrani, če je škoda, ki jo povzročajo na vašem svetu znatno večja od škode, ki bi jo utrpelo sosedovo zemljišče, če bi drevje odstranil, lastnik lahko svoje zemljišče poljubno obdeluje in zasadi, če s tem sosednemu zemljišču ne dela čezmerne škode. Po teh načelih bi se najbrže ravnala tudi pretura, če bi prišlo do pravde, svetujemo pa vam, da uredite stvar s sosedom na miren način.
miiuiiniiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii'iiiiiiiiiiiii:iiiiniiiiii!iiiiiiiiiiiii!i!iiiiiii m i ii n ii i n: imun m 11 m 11 m m 111 11 mi 111 imi u muh
PODBONESEC
V Landru se »Matajur1* prebira « cjarkvi
Naš famošter zna po slovensko prebirat žornale, evangelja pa ne
Štev. 45
MATAJUR
Stran 3
NAŠI VELIKI
MOŽJE CMjCf&J/l
— —■■	Pisatelj	in	pobornik
Mnogi ljudje, zlasti pa profesorji in študenti cesto navajajo v svojih razgovorih ime »Zenski profesionalni zavod Elanchini«, ki stoji v ul. Grazsano v Vidmu. Verjetno pa se ma’okdo vpraša, kdo je bil Bianchini. Ker pa je naš namen odkriti in opisati slavne može Be-r.eške Slovenije, smo se namenili, da bomo opisali tudi življenje tega znamenitega duhovnika. Mnogim je znan po imenu, skoraj nihče pa ne pozna njegovega porekla.
Evgen Bianchini se je rodil leta 1863 v Bijači blizu Petejaha nad Sv. Petrom
EVGEN BLANCHINI
Slovenov, na desni strani Nadiže. Njegova družina je bila revna, vendar so starši ustregli njegovi želji in ga poslali v semnišče v Vidmu, kjer je bil posvečen v duhovnika leta 1886. Od tu so poslali Evgena Blanchinija kot kaplana v Gorjane, slovensko občino na skrajnem delu Zapadne Beneške Slovenije. Ze od samega začetka ni bil samo dober dušni pastir, ampak je posvetil svojo delavnost tudi gospodarsko-socialnim problemom. Njegova stalna skrb je bila, kakor smo Ugotovili tudi pri mnogih drugih duhovnikih naše dežele, nam en iena rodni zemlji, ki je bila gospodarsko zaostala in obremenjena s težkimi davki. Z živahno propagando med poljedelci je hotel doseči, da bi se lotili modernejšega ■obdelovanja polja. Bil je navdušen zagovornik metode »Solari«, katere glavna 2načilnost je kroženje gomoljastih pridelkov z žitom in uporaba umetnih gnojil.
Vendar pa ni posvetil pozornosti samo svoji zemlji, ampak tudi vsej Furlaniji in Italiji. S tem v zvezi je napisal: »Poljedelski sistem »Solari« in agrarno Vprašanje javnega in kmečkega gospodarstva v Italiji«. S to knjigo si je pridobil imenovanje za člana akademije v Vidmu. Drugo podrobnejše delo je: »Agrarna posest v Furlaniji in gospodarske in socialne potrebe furlanskih poljedelcev«.
Svoji rodni Beneški Sloveniji je nosve-
Biu je Tona Žnidar adàn fajst puob, samo škoda velika je bla, de je biu mal čuotast. Zlo rad je imu mlade čečč an kar je adnó vidu na pot, mu se je zlo huduo zdjelo ne poguorit malo z njo. 1'ona je hodu po usjeh senjan an tuole-ga nje djelu, zak’ je biu pobožan, hodù je samo za vidit Ijepe čečč, ki par nas himar grejó u senjen.
Biu je senjen u adni majhani vasic’ ■Slavjenščine an Tona Žnidar nje man-ku. Kar maša je končala judje so se Zbral okuol cjerkve an piu ga je par ba-tiglah, ki oštjerji so bli parnesli. Tona je biu z njegà parjateljam par adnim kraju an blizu njimu je biu šup judi, ki so ga radi pil an gubanco jedli. Pre-ca je mogló zastupit, de tist šup je bla adnà družina cjela; bla sta stara mati aR nje mož, adàn mlad puob an adnà J1epa čečš. Tena jo je subit zagledu au ^je mogu odtargat oči taz nje. Ta sta-ki je tuole vidla je za an cajt muča-*a. a kar je vidla, de Tona napri le gle-^a» je mislila, de more bit, de je lačan. ■^akuo je kar urjezala en dobar kos gu-
til tudi knjigo »Slavia«, v kateri je razpravljal o raznih problemih ekonomskega, socialnega in narodnostnega značaja. Najprej govori v njej o zemljepisni oblikovitosti dežele, potem pa kritizira italijansko vlado, ki ne stori ničesar za olajšanje potreb njenega ljudstva in namesto tega rajši preganja duhovnike, ki opravljajo verske obrede in pridigajo v slovenščini, samo zato, da jih ljudje lahko razumejo. Dobesedno pravi takole : »So nekateri ljudje, ki od časa do časa dvignejo alarm proti nekemu fantastičnemu panslavizmu v okrožju Sv. Petra; trudijo se, da bi odpravili ta jezik na italijanski meji, delajo načrte in ustanavljajo zavode ter rovarijo proti duhovnikom, ki učijo krščanski nauk in pridigajo po slovensko samo zato, da jih ljudje lahko razumejo. Ce protestirajo iz političnih razlogov se mi zdi, da govore ne da bi poznali deželo in navade njenih prebivalcev, ki se trudijo, da bi si priskrbeli košček kruha in se morajo pritoževati zaradi težkih davkov in številnih drugih vzrokov naraščajoče splošne bede.« Po teh besedah navaja številke in s posebno razpredelnico prikaže nesorazmerno razdelitev davkov z ozirom na zemljo in na njene posestnike. Nato prikazuje potrebo, da je treba imenovati posebnega deželnega zastopnika in kritizira italijansko vlado, ki ne drži svojih obljub. Dalje prikazuje potrebo po ustanavljanju mlekarn in župnijskih odborov, ki naj bi poživeli zadružni duh, s pomočjo katerega bi se rešili iz krempljev kapitala. Tako bi lahko organizirali zadružne mlekarne, kmečko posojilnico in zadruge, ki bi trgovale s furlansko ravnino. Takole zaključuje: »Kateri bo tisti župnik, kaplan, ali drugi človek, ki bo imel zaslugo, da bo prvi prebil led?«.
Ko potem govori o Slovencih, ki so zelo gostoljubni, pripravljeni pomagati svojemu bližnjemu in verni, je Evgen Bianchini prepričan, da bo lahko izvedel vse to, če bo apeliral na vzajemno silo tega ljudstva. Z gorečo besedo se obrača k posvetnim ljudern in duhovništvu, ki naj bi odprli pot k novi ekonomsko-secialni podlagi v Beneški Sloveniji, da bi si naš narod lahko tudi brez vladne pomoči mogel pridobiti pogoje za boljše življenje. To lepo monografijo o »Sla-viji« je Bianchini posvetil svojemu prijatelju Ivanu Gujonu na dan, ko je pel svojo prvo mašo. Na notranji strani, je zapisal v slovenščini naslednje posvetilo: »Dne 4. avgusta 1901 — Prijatelju Ivanu Gujonu na veseli dan prve njegove svete maše (ta tretji natis knjižice od dragi nam slovenski domovini v znak srčne prijaznosti in v spodbudo k uspešnemu delovanju v vinogradu božjem poklanjajo pisatelj in drugi prijatelji)«.
O problemih, ki jih obravnava v tem delu, razpravljal tudi v svojih drugih študijah. Znane so njegove »Konference o zadružnih mlekarnah«, njegovi »Zapi-
bance, gor je ustala an se zbližala Tonu an njegà parjateljam.
»Mislim, de ste lačan, kar uzomita, de se boste najedu« je starka jala.
Na tuole Tona je slabo ostii, špot ga je bluo povjedat, de če jih je gledu je bluo zavoj ljepe čečč. Se je poguoriu, de nje lačan.
»Pa kuo, de njesta lačan,« mu je jala stara žena, »sa se vam vidi u obraz, de n.ieste jedu že puno cajta.«
Buoh Tona za jo končat je kar uzeu kos gubance an lepuo zahualu ženo, ki par tentega se je pobrala pruot svoji družini. Po usi pot’, ki se je nazaj vračala, žena nje druzega guorila ku: »buoh nasrečnik... buoh nasrečnik.... kuo je biu lačan.«
Kar so usi judje se pobral od telega kraja pruot vasi, tud’ Tona an njegà par jatei j sta šla an šla sta tu oštarijo tuk so plesal. Malo cajta potlé je Tona vidu ta adnim piču od izbé, kjer so plesal, de je bla tud’ hči od žene. ki mu je bla dala gubanco. Pa tel’ krat nje blo matere an Tonu je začelo sarcé zlo tujč od vesejà. Parbližu se je mladi čeči an
ji prašu: »Buoste plesala, tuo ni me zlo veselilo.«
Ceèà je malo zadaržuvala, a potlé je pristala an plesat je šla z Tonam. Plesala sta takuo lepuo, čeglih Tona je biu čuotast, de usi judje so jih gledal an se čudil. Kar sta plesala, Tona je prašu čeči kuo se onà kliče. Povjedala mu je de za imé ima Milka. Tona ji je subit odguariu, kuo je lepuo nje imé an dodau je šobit, de še ljeuš je onà. Milka se je kar smejala an se veselila. l’a tole ve-sejé je hitro genjalo, zak’ sta vidla obà, de u izbó je parSlà Milkina mat.
Milka je hitro jala Tonu:	»Uh kaj
sem nardila, mama me bo skregala.« »Na buojte se« je odguoriu Tona »bom jest z njom štimu, pa muorate pustit, de pridem kajšen krat h vam na vaš duom.«
»Zaki de né« je Milka jala, »če pridete pozno zvičer, jest spim u tisti kamrici blizu senika. Kar potučite na okno an se boma menala ljepe reči.« Končalo je gost an Tona je pejù Milku h materi, ki jih je čakala ku an orožnik. Tona je teu materi povjedit, pa ona še prjet ku je on eparu usta mu je jala: »Dala sem vam gubanco, ampa vam nje-sem dala dovoljenja, de boste plesu z mojo hčerjo, ki puoba že imà.« Kar je končala tuole povjedat, mati je uljekla Milku uon iz izbé. Tona je gardno ostù
an tud’ on se je pobrau s parjateljam damù. Meu je pa nimar Milko u glav’.
An dan se s parjateljam sporazumi, de buosta šla u uas. Tona bo šu h Milki, ta druh pa h drugi čeči, ki jo je Tona poznii. Zvečer ponoč sta se pobrala, an kar sta paršla blizu Milkinega duo-ma, Tona je jau parjatelju, de se buosta ušafala tu adnim mjestu ob treh popunoči. Sta se takuo pustila an usak sta šla po soji. Tona je šu blizu okna, kjer Milka je spala, je potuku na glaže an Milka, ki ga je čula je hitro okno odparla. Tle sta se dugo cajta poguar-jala. Milka je Tonu pravla tud’, de mati ji je ušafala puoba, ki onà ga nejče an de bi buj rada oženila Tona, zak’ on ji je buj ušeč. Tona je biu zlo veseu an je potroštu Milku, de bo on z materjo guo-riu za uštimat use reči. Potlé sta se pustila za tisto nuojč. Mankalo je pa še puno cajta, de bi pnršu parjatelj an takuo je Tona čsku an hodu gor an dol pred Milkino hišo. šum od njegà stopenj je zbudilo Milkino mater, ki se je parslonila oknu za pogledat kaj je. Mat je hitro spoznala, de je Tona. Mu nje pa nič jala, samo smejala se je za gla-žom an sama sabo guorila, de bo že nazaj paršu. Mati je subit pogruntala zaki se gre.
Tona je še rek cajta čaku on potlé
■iiiiiiiiiiitiiiiiiiiiin......................n imunim n u m n ii ni mimili im illuminili........»»»».................................................     .mm».....
je paršu parjatelj s tikerim sta šla nazaj u njih vas.
Tona je veselo šivu an čaku, de prid sobota za iti nazaj h Milki takuo ko sta se poguarila. Pride sobota, Tona po kliče parjatelja an sta se pobrala uas. Kar Tona pride h Milki, potuče okno. Za malo cajta potlé se okno odpré an ubogi puob ušafa ne dvje dol po glav z adnó debelo palco. Je bla Milkina mat tista, ki je odparla. Uekala je za njim: »Uh nesrečnik, ka nazaj te je zluode-parnesu; fcješ damù, ki Milka imà že puoba.«
Buoh Tona kar letu je an se pobrar pruot duomu čez visoki hrib. Tisto nuojč nje čaku parjatelja, špot ga je blo, do bo on zvjedu, de ga je bla Milkina mat natepla. Kar je damù parSù, ie šu ka hitro spat an na glav je imù velike bule Za dva dni nje mogu šivat an kar j biu lepuo ozdravu se je parkazu judem Prekleu se je biu, de ne bo vič čečč hc-dù an usi so se čudili telemu cbečavanjv Pa je nazaj paršu senjen u adni majha ni vasici an obedan nje mu na duom' ustavit Tona Žnidarja. Kar obljeku jo njegà ljep hvant an šu je na senjer Tam je udobiu drugo čečo an z njo j-plesu ejelo nuojč. Ne vjemo pa, če j* tud’ mat tiste čeč6 ga tukla. Vjemó simo, de Tona Žnidar je Selé nimar z ženit an usako čeč6, ki vid, bi jo rad ožemi.
BLANCHINI Slovenci v tojdski župniji
da bi obstojal tudi v Fojdi nek slovenski vikariat, kakor je obstojal v Centi in Nemah. Po drugi strani pa je razvidne iz seznama župnikov, ki so si sledili v Fcjdi, da so bili zelo mnogi rodom iz Dalmacije, Istre in Nadižke doline; to so bili duhovniki, ki so dobro poznali slovenščino, ker je bil to njihov materni jezik.
Zato na splošno ni bilo niti potrebno ustanavljati poseben vikariat. Ce pa župniki iz Fojde slučajno niso obvladali slovenščine, so po navadi imeli pomočnika, ki je bil vešč tega jezika.
To je razvidno tudi iz nekega spora med tamkajšnjimi plemenitaši iz leta 1502. Ena izmed tožečih strank je predložila v sporu sledeče argumente:
>;.... pod upravo te župnije so prebivalci naslednjih vasi: Fojda, Ronchis, Pod-klap, Ravne, čenebola, Pedroza, Vile ir. Sv. Marija Magdalena; da prebivalci Podklapa ir. drugih bližnjih vasi kot cmenjeno v prejšnjem odstavku, govorijo slovenski jezik.«
Ta stranka je torej zahtevala, da mora župnik v Fojdi poznati tudi slovenščino, ker so se Slovenci naselili ne samo po vseh okoliških vaseh, ampak so živeli deloma tudi v Fojdi. Mnogo pozneje izvemo iz nekega poročila župnika don Comella: »glavna cerkev je postavljena v Fojdi, kjer vsi govore furlansko narečje; po drugi strani pa so okoliške vasi Podklap, Klabočana, Strmec, Ravne, Gradišče, Cenebola, Pedroza in Vile naseljene s Slovenci, ki govore v svojem jeziku. Zato vršijo med njimi dušno parstirstvo navadni duhovniki, kaplani in pomočniki, ki jih spovedujejo ob raznih prilikah in tudi na smrtni postelji ter jim preskrbijo potrebne zakramente in vršijo cerkvena opravila v njihovih cerkvah v slovenskem jeziku, v katerem jih učijo tudi krščanski nauk s privoljenjem župnika in župnijske cerkve.«
To poročilo nosi datum 10. decembra 1780. Iz njega je razvidno, da je traja' ta običaj neprestano skozi stoletja tud; potem, ko je Benečija prešla pod Italijo. Komaj nekaj desetletij je, odkar župnik iz Fojde pridiga v italijanščini tudi po cerkvah v slovenskih vaseh.
Med podružnimi cerkvami so zarači zgodovinske in umetniške vrednosti po sebno zanimive: Sv. Marija Magdalena ki je bila zgrajena v prvi polovici XIV stcletja in katere zvon je iz leta 1372: Sv. Helena, ki tudi obstoja že od XV. stoletja in katere lesen oltar je bil napravljen v XVII. stoletju v baročnem slogu. Prva je postavljena na skalnem hrbtu ob cesti, ki prihaja z Gradišč?, druga pa ob cesti proti Podklapu. Cer kev Sv. Helene je bila nad štiri stoletja podružna cerkev za prebivalce Podklapr dokler niso leta 1905 s pomočjo kaplan-Ivana Petričiča postavili novega svetišča.
Povezanost slovenskih cerkva r.am pokaže tudi dejstvo, da so imele cerkve Sv. Peter Slovenov, Sv. Helena in Sv. Marija Magdalena skupno upravo.
FOJDA, pogled z ravnine proti hribom Beneške Slovenije.
zadružništva v Beneški Sloveniji	-----
ski o izseljevanju v bližnje cesarstvo.« Zelo se je brigal za izseljence, zlasti za one v Avstriji, ker je smatral, da so zapuščeni, brez obrambe in da se z njimi slabo postopa. Vršil je učinkovito propagando in zahteval od vlade, da bi se zanimala za življenje teh izseljencev in se zanje pobrigala. Zaradi svoje izredne zmožnosti in ljubezni do bližnjega, saj je bil vedno pripravljen pomagati revežu, so ga imenovali za podravna-telja sirotdšlnice 'Tom adini v Vidmu, kjer je ostal deset let. V terp času je posvetil temu zavodu vse svoje sile kot človek in duhovnik in ko je bil postavljen leta 1899 za župnika pri cerkvi Sv. Jurija v Vidmu, so v sirotišnici jokali za njim in ga imenovali največjega moralnega in materialnega dobrotnika tega zavoda. V novi službi, ki jo je vršil 22 let, spada med njegova najvažnejša dela ustanovitev »Zenske profesionalne šole«, ki nosi njegovo ime. Z njo je hotel nuditi ženski praktično izobrazbo, da bi postala pridna in dobra žena, ki bi znala upravljati dom in svojo družino. V tistem času je bila to edina šola te vrste in je bila velikega socialnega pomena za žensko vzgojo. On sam je bil precej časa njen vodja ir. se je trudil na vse načine, da bi jo vzdržal pri življenju.
Istočasno pa ni pozabil svojega ljudstva in kot podpredsednik ljudskega tajništva ga je skušal braniti in se je zavzemal za njegove pravice.
V resnici lahko imenujemo Evgena Blanchinija človekoljuba, ki se ni brigal za svoje osebne koristi, ampak se je vsega posvetil drugim, zlasti pa svoji rodni zemlji, ki jo je nad vse ljubil in katere se ni nikoli bal zagovarjati.
Ko je umrl, dne 11. marca 1921, je imel velikanski pogreb, katerega so se udeležile vse od njega ustanovljene ustanove, med njimi tudi zastopniki kmečke posojilnice.
S prihodnjo številko bomo objavili r.ekaj odlomkov iz njegovih del.
Pred kratkim smo pisali o cerkvici Sv. Petra Slovenov v Fojdi, katero so zgradili Slovenci v središču tega kraja verjetno v XIV. stoletju. Danes hočemo govoriti o Slovencih, ki živijo v tej župniji po hribih nad Fojdo.
Fojda je tretji večji kraj v smeri od
CERKEV SV. PETRA SLOVENOV V FOJDI
Cente proti Čedadu, proti kateremu se nagiblje in steka življenje in delavnost slovenskih prebivalcev iz bližnjih hribov. Zato se tudi v preteklosti vedno omenjajo ti kraji v dokumentih in listinah, kjer je govora o Slovencih.
Tudi o župniji v Fojdi moramo poudariti, da ni povsem dognano kdaj je prišlo v navado, da so njeni župniki začeli skrbeti tudi za duhovno pomoč Slovencem. Z vso verjetnostjo je prišlo to v navado že pred davnim časom, verjetno v zgodnjem srednjem veku, ko so se ti Slovenci pokristjanili.
Vendar pa iz dokumentov ni razvidno.
ZA NAŠE DELO
Kadar se kokoši skubijo
Julija mjesca se po navad začne perutnina skubit. Na to rječ je trjeba pazit, zak’ nje brez pomena kakor misli kajšen.
Kadar se kokoš začne skubit, ne nese več jajc al’ pa pru malo. Tuo je lahko zastopit, zak’ skubitu zlo boli an zavoj tega kokoš malo je an ne nese več. Tista kokoš, ki nese useglih čepru se sku-bi, ji potlé slabo raste pjerje an rata tud’ buj švoh.
U cajtu kar se skubijo kokoši, jih muoramo dobró fuotrat, dajat jim muo ramo dosti žita an pru malo tistih reči, ki ostajajo u hiš, zak’ lahko ušafajo drisko, če ušafa kokoš drisko kadar se skubi, takuo oslabeje, de nje več dobra za nest jajca. Naše gospodinje ponavad kadar kokoši ne nesejo jim dajejo slab fuotar, a tuole nje pravilno runanje an se hitro pokaže škoda.
Kadar se kokoš skubi naj bo nimar na suhem prastoru an je trjeba gledat, de njé na prepihu. Ne smijemo jih pustit ankul ra dežju al’ na vetru, zak’ če se kokoš prehladi lahko pogine al’ ji pa slabo raste novo pjerje.
Tud’ kokošnjak muora bit čist kadar se kokoš skubi. Narbuj je trjeoa gledat, de ne ušafa uši al polinou an zatuo je trjeba kokošnjak večkrat dižinfetat al’ pobjelit z japnam. Kokoš naj ima nimar zadosti drobnega suhega pjeska, de se u njim vaja an sonči, zak’ s tjem se ji pomaga, de ji prej uraste novo pjerje.
Skarb za zdravje živine poljete
Usak človek vje, kakuo je huduo, če muora poljete dugo cajta stati u zapar-tim. Dnako tarpi tud’ živina, če jo dar-žimo peljete samo u hljeve an muore-tit še par zapartih vratah an oknah. Zatuo se nje trjeba čudit, de u takim stanju živina rada zboleje, posebno pra-seta za rosin. Kakuo je trjeba pa runat poljet s domačo živino?
TJ parvi varsti muoramo skarbjet, de se bo mcglà živina usak dan malo sprehodit an se nadihat frišnega ajarja na otìpartem. Duo ne pošija živine na pašo, naj jo peje zjutra an zvičer von iz bijeva u kajšno hladno sjenco. U hlje-vah je trjeba dat na okna mrježe, če se muore goste kot sita, de pride noter ajar an ne muhe. Če pride živina damu
potna je trjeba okna an vrata zaprjet, de ne ušafajo prepiha, zak’ tuo je na-gobarno za ušafat kajšno boljezen.
Konje an praseta je trjeba poljete vičkrat umit u vodi, a ne u previč mar-zli, zak’ bi se lahko prehladili. Konje se umiva u patoku, praseta pa u koritu.
Za mlado živino, kot so teleta, mladi konji an mlada praseta je paša močno potrjebna, če čemo, de buodo lepuo ras-tli. Narbujše je, duo tuo muore nardit, de ogradi u bližini hljeva kos traunika, ki bo za »pašnik za mlado živino«.
Tud vodà je fuotar za živino
če živini parmankuje vode pojé več fuotra, ne de bi se buj zdebelila. Od do-
mače živine muore samo jalova ouca ži-vjet več cajta brez vode. živino je trjeba napojit ne po naši voji, ampà po njihovi potrjebi. Umazane luže smardijo živini pru takuo kakor ljudem; živina popije take vode samo tkaj, de se ugasne žejo, ne pa tkaj kulkor jo nuca za nardit mljeko an meso. U dostih naših gorskih vaseh je uprašanje vode za živino narbuj težkuo an zatuo živina rada zboleje, zak’ ji manjka voda. Vjedit je trjeba, de krava ponuca na usak kilogram suhega fuotra štjer litre vodé an zatuo je trjeba krave napajat najmanj trikrat na dan, dobré krave mlekarice pa še večkrat. Dobri živinorejci vjedó, de je tud’ vodà fuotar an zatuo jo ne šparajo.
Illllll l I I III I I I I 11 11 111 11 11 l:Milil!l!lJI!lll!llli:lllll!lllll!l!l!l!lll!l!l!lllll!llltlllll!lllltlllll I I I I I I III I 11 111 111 I I 1111 111 11 1111 1111 III 11I I
Kulk cajta lahko mouzemo brejo kravo
Dobró rejene krave rjedkokrat zgubijo mljeko, večina ostanejo mouzne do storitve. Na usako vižo pa je potrjebr.o tud par telih, de jih ne mouzemo najmanj csam tjednu pred storitvijo. Izkušnje učijo, de se dobre mouzne krave popu-noma pofarderbajo, če jih mouzemo, ves cajt kar je breja an tuo poznamo hitro po storitvi, zak’ majó malo mljeka. Z mouŽG pa muoramo ustaft tud zavoj tega, zak nuca telé za se razvit tulku hrane u zadnjim cajtu brejosti, de bi se kra va s teletom vred premalo hranila, če oi ji še mlieko jemal. Tud za bližnjo sto-riteu potrebuje krava več moči an glih u tistim cajtu, kar je ne mouzemo, se nabere tulku moči, de je po storitvi buj mečna an mlječna.
Breji kravi muoramo ustaft moužo počas, an tuo nardimo na to vižo, de mouzemo na mjesto dvakrat na dan samo ankrat na dan, čes tjedan dni pa nič več. De bomo vjedli u katerim cajtu se z moužo ustavi, se muora natančno zapisat cajt kadar je krava bla peljana h juncu.
Zlo važrio je, de ve usak sadjar kakuo se muora sadno drevje podpjerat, kadar je na njem dosti sadja. Dosti sadjarjeu še donàs ne podpjera pravilno sadnega drevja an zatuo vidimo u dostih krajah, de tiste veje, ki imajo pouno sadja jih parvežejo na prjetle an jih takuo pr-rvezane uzdihrejo u luft. Takuo pod-pjerati nje pru, zak’ vjetar lahko zlomi prjetlo an potlé se zlomi še veja. Neka-tjeri sadjarji podpjerajo drevo z močnim kolàm an potlé parvežejo težke veje z železno nitjo, de bi buj tardo dar-žala. Tud’ na telo vižo nje pru djelat, zak’ se železna nit zajeda u lubje od veje an nardi rane an takuo se lahko eje-la veja posuši. De buoste vjedli pru podpjerat sadno drevje, lepuo zapomnite tucle:
1) opore sadnega drevja muorajo bit takuo močne, de lahko uzdaržajo pritisk ne samuo pejza zdrjelega sadja, ampà tud’ pritisk, ki ga djela vjetar;
2) opore muorajo branit gibanje vej po vjetru; zatuo ne smijemo vej ankul preveč visoko uzdigniti;
3) opore ne smijejo djelat ran na veje sadnega drevja; zatuo jih no smijemo parvezat z železnjo nitjo an ne smijejo bit niti ostre na tistih mjestah kjer se dotikavajo.
Narbuojše opore so tiste, ki jih nardimo iz dveh kolou, katjere prekrižamo an jih parvežemo z železno nitjo u tisti višini, u katjero mislerno parvezat vejo sadnega drevja, Tisto višino napravimo spruoti za usako vejo an tud’ spruoti tiste križne opoie parvezujemo. Nad par-veženim mjestom ogladimo robove tistih
opor, de takuo ne ranijo sadnega drevja. Ker leži veja u križu je dobró pod-parta an se useglih po potrjebi lahko premakne an debeli.
Tiste opore njeso drage, sa lahko po-nucamo usak kou, duo pa njema železne niti za nardit oporo lahko nuca močne ljeskove al’ habrove tarte. Pohitite s podpjeranjem sadnega drevja, de bi ne vas kajšna huda ura prehitjela, zak’ ta vam lahko uniči sadno drevje an par-dielak.
MENJAVA DENARJA
Zlata sterlina
Napoleon
Dolar
Sterlina karta Francoski frank (100 fr.)
Švicarski frank Belgijski frank Avstrijski šiling Zlato po' gramu
7675
5950
648
1650
166
150
12,30
22,50
796
13
Srebro po gramu
Milini 11 III II M M H 111111111111 II 1111 M 111111 IH-M 1 MII M 11 M 111 1111111 II 111111 M 111 1111111 II 1 II 11111111111II
m
GOSPODARSTVO
Blasom iznnlna Jnpslilo
Večkrat smo pisali o pogodbi za izmenjavo blaga, ki so jo podpisal’ pred tremi ljeti u Vidmu italijanski an jugoslovanski zastopniki zunanje targovir.e an na žalost nje še obedan naših targouceu začeu targovat s sosjednjo daržavo. Kaj je temu krivo? Zvjedal’ smo, de po naših kamunah Italijanski nacionalisti djela-jo lažnjivo propagando, de z Jugoslavijo se ne muore targovat. De buodo naši ljudje vjedli, posebno targouci, de se muore targovat z Jugoslavijo, povjemó, de je maja mjesca tega ljeta goriška tar-govinska zbornica (Camera di Commercio) na bazi videmskega targouskega sporazuma za izmenjavo blaga, dala 12 licenc za blaguó parpejat iz Jugoslavije
an 15 za pošjat blaguó u tisto daržavo,
U Jugoslaviji so targouci iz naše strani kupil za 28 milijonu 398 taužent lir gradbenega lesa, darv za žgat, žaganja, frišnega sadja an živine za mesó. Jugoslavija je pa kupila u Italiji za 9 milijo-ncu 638 taužent lir materjala za automobile popravljat, motocikle, materjal za elektriko an radijo, kmetijsko orodje an drugo blaguó.
Štanjel autonomrega kompenzacijskega računa z dne 31. maja t. 1. je bilo takole: vplačila 518.126.697 lir; izplačila 428.327.084 lir; 24 milijonou an 645 taužent lir je bilo prejetih kot uplačilo za izmenjavo u tjem cajtu. Saldo znaša 65.154.348 lir.
Kup na debelo
ŽVINA ZA ZAKOL
po kg.
Krave	L.	230	do	290
Voli	»	260	»	320
Jenice	»	290	»	320
Teleta	»	500	»	540
Jarčki	»	250	»	280
Ovce	»	180	»	200
Kozé	»	120	»	140
Pitane praseta	»	280	»	300
ZVINA ZA REJO
po glavi
Krave mlekarice	L.	140000 do	190000
Junci	»	120000 »	150000
Fraseta	»	7500 »	9500
PERUTNINA - ZAJCI - JAJCA
po kg.
Kokoši	L.	550 do	600
Race	»	520 »	560
Purani	»	540 »	580
Zajci	»	220 »	240
Fiščeta usako	»	100 »	120
Jajca usako	»	28 »	30
SER AN MASLO
po kg.
Mlekarniško maslo	L. 950 do 1000
Domače maslo	»	850 »	900
Ser do 2 mjesca star »	450 »	480
Ser čez 2 mjesca star »	600 »	700
Skuta	»	350	»	400
ŽITARICE
po kuintalu Ušenica	L.	6700 do	6800
Sjerak	»	5300	»	5400
Ušenična moka	»	8500	»	9500
Sjerkova moka	»	6500	»	6800
Ušenični otrobi	»	4200	»	4500
Ovas (vena)	»	5800	»	6000
Ječmen	»	5800	»	6200
Arž	»	5200	»	5400
SENUO’
Djetelsko senuó	L.	1600 do	1800
Navadno senuó	»	1250	»	1450
Ušenična stisnjena slama	»	450	»	500
Ušenična nestisnjena slama	»	320	»	350
GRADBENI LES
na kub. m. Bukovi hlodi	L.	16000	do	16500
Orjehovi hlodi	»	28000	»	30000
čerješnjovi hlodi	»	18000	»	19000
Kostanjovi hlodi	»	10500	»	11000
Jasenovi hlodi	»	22000	»	23000
Smrekovi hlodi	»	12000	»	15000
DARVA ZA ŽGAT AN OGLJE po kuintalu Bukove darvà sjerove L.	900 do	950
Bukove darvà suhe »	1100	»	1200
Bukovo oglje	»	3200	»	3500
Ooglje mešanih darv »	2800	»	3000
Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Založnik: »Matajur« d. z o. z.) Dovoljenje videmskega sodišča štev. 47' z dnem 26.7.1950 Tiska : Tiskarna L. Lucchesi - Gorica;
©eneš/fo	fjudsda	prauca	:„ BdbS ÌÌTÌ3 ZlUDÒlwVO H13V0
«i
(\
Ì
y' j
%
m
m
Kristus in sv. Peter gresta skozi neko vas in vidita kako se zlodej in baba kre-
gata in pulita za lase. Kristus postane ž&lcsten zaradi tega in ukaže sv. Petra
naj oba razgrajača pomiri. Ker sveti mož r.e opravi nič z lepo besedo, izdere
meč ir. odseka zlodeju glavo potem se obrne k ženi in tudi njo na isti način
prisili k molku, nato pa ves vesel teče Kristusu povečat, da ju je pomiril za-
vedno. Ko Kristus izvé, da je sv. Peter	srdi in mu ukaže naj takoj obema glavo
obglavil zlodeja in babo, se silno raz-	nazaj nasadi. Sv. Peter uboga in ne da
bi pri tem kaj mislil, vzame zlodejevo	bino glavo pa na zlodejevo. Zlodej in	pravijo v Benečiji, da ima baba zlodej
glavo in ;o posadi na babino truplo, ba-	baba sta pri priči oživela in od takrat	vc glavo. (Baba ima zluodiovo hlavo).