Poštnina plačana v gotovini

PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 1	Ljubljana, 5. Januarja 1953.
Leto IV.
r

£
v
onosni smo, da je mogel zgodovinski VI. kongres	dati prosvetnim delavcem, ki so včlanjeni v naših ^druženjih, ja doslej opravljeno
delo tako tehtno priznanje. UK o čestitamo vsem našim društvom k novemu letu, želimo, da hi bilo to priznanje vzpodbuda ja maksimalni napor naših moči v oblikovanju resnične socialistične šole.	Qja {ej pofj	Dej uspeha v letu
___________________________________J
1953!
Republiški odbori Združenj prosvetnih delavcev
Delavska ufe&wijm§e u* utasveltd delavci
Preteklo leto je bilo leto velikega preobrata v naših družbeno ekonomskih odnosih. Ta preobrat, M je pričel z uporom proti antisocialistiične-mu nasilstvu Moskve leta 1948;, nam je z neizprosno stvarnostjo pokazal nesluten revizionizem dn izdajstvo, ki ga je izvršilo državno vodstvo SZ {oz. VKP(b), kar je isto). Osvobojeni iluzij, da je Sovjetska zveza domovina socializma, smo odločno odvrgli njene vzore in dosledni Marxu in \ Engelsu krenili na pot dosledne graditve socializma.
V	letu 1951 je bil sprejet prvi zakon o delavskem upravljanju. To je bil revolucionaren akt in strašen udarec revizionizmu in izdajstvu socialističnih idej. Uresničeno je bilo geslo »Tovarne delavcem«. Toda to je bil šele pričetek. Prvi zakon je bil še vezan na administrativno planiranje in zato upravljanje še deloma formalno. Toda leto 1952 je prineslo bitne spremembe. Delavsko upravljanje je dobilo svojo materialno osnovo. V okvriu družbenega plana so delovni kolektivi postali dejansko gospodarji nad zaupanimi jim sredstvi za proizvodnjo. Neposredni proizvajalec je spoznal, kot edinka in kot celota, do od proizvodnosti zavisi napredek naše socialistične skupnosti, Kajti od boljšega ali slabšega upravljanja-, nižje ali višje produktivnosti zavisi veličina narodnega dohodka pa tudi osebni prejemki. Proizvajalec je prenehal biti mezdni delavec, postal je solastnik in upravitelj družbenih proizvajalnih sredstev.
Zvezni, republiški in okrajni družbeni plan odkrivajo neposrednim proizvajalcem, kar v kapitalistični družbi nikdar ne morejo spoznati. Odkriva jim razdelitev narodnega dohodka po posameznih republikah, seznanja jih s socialistično nujnostjo, da industrijsko naprednejše republike pomagajo zaostalejšim, da za splošne državne potrebe prispevajo več kot za ostale itd. Zato se zanimajo za ljudsko armado, za odnose med narodi, spremljajo razvoj gospodarstva v -drugih deželah in njih proizvodnost dela, ki se z enako mero meri na svetovnem trgu, kateremu po ekonomski zakonitosti pripa^ da tudi naše gospodarstvo. Vse bolj spoznavajo, da pomeni nizka proizvodnost biti izkoriščan od industrijsko razvitejših dežel.
V	odnosu med stopnjb akumulacije in plačnim fondom so izražene proizvajalčeve pravice, pa tudi dolžnosti, ki jih ima do skupnosti. Tako n. pr. delavec »Impola« v Slov. Bistrici dobro ve, da je za vsakih 100 dinarjev, ki jih prejme kot plačo za opravljeno delo, dolžan dati skupnosti 2,551 dinarjev, delavec Trboveljske cementarne 1,110 dinarjev, oni iz Tovarne emajlirane posode 1,500 dinarjev, delavka iz Tekstilne tovarne v Mariboru 2,200 dinarjev, gradbeni dielavec pa 100 dinarjev.
Ne samo to. Višja ali nižja stopnja- akumulacije opozarja delavca na nižjo ali višjo proizvodnost, ga vzpodbuja k boljšemu gospodarjenju za -bolj®, naprednejši način proizvodnje.
V	glavi proizvajalca se vse bolj odraža1 družbeno ekonomska stvarnost, da je on dejanski nosilec napredka. Zato z vse večjo odgovornostjo pristopa k vprašanju gospodarjenja ne samo v kolektivu, temveč tudi s tistimi sredstvi, ki jih daje za splošne družbene namene, za prosveto, znanost, kulturo, zdravstvo, socialno skrbstvo, državno upravo itd.
To in nadaljnji razvoj materialne osnove (industrializacije) in poglabljanje socialističnih odnosov, ki se najbolje razvijajo z delavskim upravljanjem, postavlja pred delavski razred in vse njegove organizacije bolj kot kdaj koli preje vprašanje vzgoje.
Zakaj?
Uspehi delavskega- upravljanja se kažejo na vseh področjih našega življenja. Skoraj da ni kolektiva, ki ne bi bolje gospodaril kot pred letom dni. Proizvodnost se dviga. Z mnogo nianj delovne sile so planske naloge dosežene in mnogokje prekoračene.
Kakovost proizvodov se zboljšuje. Izbor potrošnih predmetov je vse večji. Delovni kolektivi si del presežka plačnega fonda, ki je rezultat uspešnega upravljanja, razdeljujejo, večji del pa stavljajo na razpolago občinam in okrajem, kulturnim organizacijam, ali vlagajo v investicije, ki posredno vplivajo na dvig življenjskega in kulturnega standarda delovnih ljudi.
Delavski razred je pokazal in dokazal svojo gospodarsko in politično zrelost in sposobnost.
Toda poleg vseh uspehov prav zaradi delavskega upravljanja, ga preveva ena osnovna slabost. Ta slabost ne prihaja do izraza samo v nepravilnem pojmovanju delavskega upravljanja pri nekaterih redkih kolektivih, ali pri nekih pojavih špekulant-stva, izkoriščanja monopolnega položaja, komandiranj-a od zgoraj, padanja pod vpliv strokovnjakov itd., temveč je manj ali več splošen pojav. Ta slabost je neznanje. Ne samo nepoznavanje ekonomsko političnih zakonitosti, temveč tudi splošno tehničnih, kulturnih, političnih.
Prav v tem se -postavlja vprašanje odnosa prosvetnih delavcev do delavskega upravljanja. Ta odnos še ni vsem jasen. Ni redek primer, da nekateri prosvetni delavci v šolah širijo med- učenci mnenje, da fizično delo ni častno, češ slabi učenci naj gredo delat, tam jih bodo naučili reda itd. Tudi prevladuje mišljenje, da je za izučitev nekega proizvodnega poklica potrebno le najminimal-nejše znanje. Toda to je tipično mišljenje kapitalističnega družbenega sistema, ki je zreduciral osebnost delavca na običajen privesek stroja, da bi ga obdržal v podrejenem položaju. Socialistična družba pa zahteva za delavca mnogo več, zahteva vse, da bo celovit človek, sposoben upravljati nad stvarmi, da bo poznal zakonitosti prirodnega in družbenega razvoja in si podrejal prirodne sile v interesu -delovne skupnosti.
Iz takih in podobnih nepravilnih odnosov do delavskega upravljanja izvirajo tudi težave, na katere naletimo pri vzgoji novih gospodarskih kadrov v šolah učencev v gospodarstvu. Ne »kdor koli« — najboljši pedagogi bi morali vzgajati delavsko mladino. Danes pa mnogokje ni tako.
Ob volitvah v zbore proizvajalcev se je prenekateri prosvetni delavec spraševal, zakaj ne morejo v ta ■predstavniška telesa biti voljeni tudi prosvetni delavci. Hudoval je, češ kaj mi nismo produktivni? Ali, kako bodo delavci vodili gospodarstvo okraja, občine? Kdo bo zastopal koristi prosvetnih delavcev? In v ogromni meri so se prosvetni delavci ob volitvah v zbore proizvajalcev pasivizirali. Res, delo prosvetnih delavcev je produktivno, vendar ne v ekonomskem smislu. Toda ono je družbeno koristno in potrebno, zelo potrebno. Vendar materialno bogastvo se ustvarja samo v proizvodnji in to bogastvo je toliko večje, v kolikor so proizvodne sile razvitejše. Od stopnje tega razvoja pa- zavisi celotna družbena nadgradnja, ki s svoje strani zopet vpliva na ekonom^ sko osnovo.
Celotno Marxovo in Engelsovo delo počiva na tem spoznanju. V pismu Bloehu pravi Engels: »...Po materialističnem pojmovanju zgodovine, sta v zadnji instanci odločujoča momenta v zgodovini produkcija in reprodukcija resničnega življenja...« Zato je razumljivo, da sindikalne organizacije ter najširše organizacije delavskega razreda posvečajo proizvodnji, delovnim pogojem, higiensko tehnični zaščiti itd. toliko pozornosti, da pa mnogokrat prosvetni delavci niso in ne najdejo v teh razglabljanjih vsebine svojega dela. Ob teh razpravljanjih stojijo ob strani, obtožujoč -krajevne ali okrajne svete, da ne vodijo brige o prosvetnih delavcih, ne da bi uvideli, da so usodno povezani z delavskim razredom v borbi za dvig produkcije in reprodukcije resničnega življenja. Ne moremo si tolmačiti odsotnosti prosvetnih delavcev na mnogih okrajnih sektorskih konferencah, kjer sindi-
kalni aktiv razpravlja o vzgoji, izhajajoč pri tem iz slabosti, ki so se pokazale v delavskem upravljanju.
Pred sindikalnimi organizacijami stoji odgovorna naloga, da še v večji meri kot doslej izpolnjujejo svojo
vlogo kot šole upravljanja, šole so^ cializma. Brez dvoma pa imajo prosvetni delavči prav na tem področju še posebno odgovorno nalogo in to v dveh smereh. Prvič, da oni, ki so se prosvetljensko najviše dvignili, odločno usvajajo delavsko miselnost in se otresejo starih nazorskih vplivov, navad in pogledov, drugič pa, da
SKLEPI
I. občnega zbora Združenja učiteljev Slovenije
Razdobje od ustanovnega do prvega občnega zbora Združenja učiteljev je značilno po tem, da se je v našem delu pokazala še večja sproščenost. To je na eni strani posledica III. plenarnega zasedanja CK KPJ, po drugi strani pa vpliv korenitih sprememb v našem javnem življenju, predvsem demokratizacije naše uprave in upravljanja podjetij po delovnih kolektivih ter vedno večjega zanimanja in razumevanja prosvetne in vzgojne problematike od strani delovnega ljudstva.
Učiteljstvo in učiteljska organizacija so to dobro razumeli in so tudi aktivno sodelovali v razvoju, vemo pa, da delo še ni bilo popolno. To se je izražalo v premajhni samozavesti članstva nekaterih društev, preslabi aktivnosti v družbenem življenju, premajhni vztrajnosti in odločnosti pri boju za uveljavljanje napredne prosvetne politike ter za lastne pravice.
Občni zbor je razpravljal o teh ugotovitvah ter postavlja po objektivni presoji dejanskega stanja in gledano perspektivno na naš nadaljnji razvoj — vsem svojim društvom in članom naslednje naloge:
1.	Zaradi hitrejšega razvoja socialistične šole je treba še bolj okrepiti delo na ideološkem področju, najti primerne oblike za vzgojo našega članstva ter ga tako povezati z našo stvarnostjo. Ne moremo se zadovoljiti samo s strokovnim študijem, temveč ga moramo poglobiti in razširiti s študijem naše politične in gospodarske problematike. Zavedamo se, da bo le ideološko močan vzgojitelj uspešno izvrševal napredne vzgojne in izobraževalne naloge. Pravilno izvajanje družbene in moralne vzgoje, napredek naše pedagoške prakse in teorije, naše pravilno ljudsko-prosvetno delo, vse to je odvisno od trdne ideološke osnove.
2.	Občni zbor igotavlja, da je treba dvigniti nivo splošne učiteljeve izobrazbe. V ta namen bo treba reformirati študij na učiteljišču ter omogočiti učiteljstvu postopno višjo izobrazbo. Učiteljska društva naj poiščejo najboljše oblike za intenzivno izobrazbeno izpo-polnjevanje vsega svojega članstva. Posebno skrb pa naj posvetijo mlajšemu učiteljstvu, kateremu naj kratki tečaji, knjižnice in mentorstvo in drugi pripomočki vzbudijo veselje za stalno samoizobra-ževanje, ki nam mora postati vsem osnova za razširitev izobrazbe. Učiteljska društva naj organizirajo klube, diskusijske večere, kult. centre s knjižnicami in čitalnicami in naj dajo svojim članom vso možnost, da bodo lahko pri vsem svojem delu nastopali samostojno in z večjimi pobudami za vzgojno in izobraževalno delo. V ta namen je treba tudi okrepiti zveze z bratskimi Združenji iz vseh naših republik pa tudi z naprednimi učiteljskimi gibanji v inozemstvu.
3.	V skladu z demokratizacijo vsega našega življenja stopajo pred učiteljsko organizacijo tudi nove naloge. Izrazimo jih lahko z večjo aktivnostjo in samostojnostjo pri reševanju pedagoških in šol-sko-organizacijskih vprašanj. Naša društva morajo postati pobudniki za pravilno ureditev našega šolskega sistema, za pripravo dobrih učnih načrtov, solidnih učbenikov, večjega števila ponazoril in učil, pobudniki novih učnih načrtov, da bi iz naših šol odpravili verba-lizem in ustvarili vse pogoje za vzgojo naprednega, samoiniciativnega, delovnega človeka. Prav tako morajo postati inciator širšega kulturnega dela in udejstvovanja v svojih okrajih. Okraji Ljubljana-mesto, Maribor-mesto, Radovljica, Trbovlje, Novo mesto, M. Sobota. Tolmin se obvežejo, da bodo do 1. maja 1953. pripravili svoje predloge za sestavo novega učnega načrta. Republiški odbor pooblaščamo, da sestavi po potrebi komisije za reševanje pedagoških in drugih vprašanj.
Društva morajo mobilizirati najboljše praktike, da bodo z večjim sodelovanjem pri pedagoškem tisku sodelovali pri graditvi naše napredne pedagoške teorije na osnovi napredne pedagoške prakse.
4.	Da bomo lahko gornje naloge uspešno vršili, je potrebno, da se ustvarijo materialni pogoji za delo. Naša društva in posamezniki se morajo odločneje boriti za pridobitev večjih materialnih sredstev za naše šolstvo. Posebno skrb je treba posvetiti obmejnemu šolstvu. Urediti je treba vsa vprašanja z zvezi z materialnim položajem prosvetnih delavcev tako, da bo važnost prosvetnega dela dobila svoj odraz tudi v prejemkih.* Iz uredbe o prosvetni znanstveni stroki naj se odstrani zloglasni člen 19., ki zapostavlja prosvetne delavce v primeri z enako izobraženimi uslužbenci drugih strok. Društva morajo odločneje in samostojneje skrbeti za trdnost in čistoto svojih vrst. Proti članom, ki kaj zagreše, naj ukrepajo samostojno, pri disciplinskih prestopkih pa naj društva skrbe, da bodo oblastni organi pritegnili v posvet zastopnike društev, preden izrečejo kazen nad članom učit. društva. Društva naj temeljito razpravljajo s svojimi člani o obvezni naročnini pedagoškega tiska in naj tozadevno sprejemajo konkretne sklepe. Prispevke za pedagoški tisk naj pobirajo šolski upravitelji istočasno s članarino. Finančno poslovanje društev je treba poenostaviti, znamkice pa odpraviti.
Učiteljska organizacija si mora čim prej prestaviti dobro materialno osnovo, da bo lahko odločneje posegla v naše prosvetno- in kulturno življenje.
* (Med najvažnejša odprta vprašanja štejemo vprašanja ureditve premijskih dodatkov oziroma honoriranja nadštevilnih ur na osnovnih šolah, dodatkov za težja mesta, napredovanj v razredih in periodičnih poviških za VIII. razred, vaških dodatkov za stanovanje in kurivo ter funkcijskih dodatkov.)
Vsem prosvetnim delavcem, ki so — združeni v svojih sindikalnih združenjih — v letu 1952 dali izdaten doprinos naši socialistični domovini na polju vzgoje in izobrazbe mladega rodu, želimo v novem letu 1953 še izdatnejših uspehov v boju z zaostalostjo ter proti izkoriščanju nerazgledanosti naših delovnih, zlasti kmečkih množic.
Naj vam to leto prinese tudi mnogo osebnega zadovoljstva v vašem sicer težkem, a družbeno tako pomembnem delu.
Svet za prosveto in kulturo LRS
posvete vse svoje sile stvari socializma, delavskemu razredu, ga stalno dvigajo na višjo stopnjo socialistične zavesti. S tem bodo doprina-šali svoj veliki delež v borbi za vse boljše delavsko upravljanje, vse globlje socialistične družbeno ekonomske odnose.
V pismu Starkenbergu pravi Engels: »... Ekonomski pogoji so po našem mnenju tisti, od katerih je navsezadnje odvisen zgodovinski razvoj ... Politični, pravni, filozofski, religiozni, literarni, umetniški idr. razvoj1 sloni na ekonomskem razvoju. Ti vsi pa učinkujejo tudi drug na drugega in tudi na ekonomsko osnovo. Ekonomski položaj torej nikakor ni edini aktivni vzrok, vse drugo pa pasivna posledica, marveč gre za medsebojno učinkovanje na osnovi ekonomske nujnosti, ki se v zadnji instanci vselej uveljavi...«
Vsa naša praksa potrjuje, posebno pa še delavsko upravljanje, gornje ugotovitve. Prosvetni delavci s svojim delom, posredovanjem svojega znanja, dviganjem zavesti lahko v veliki meri vplivajo na naš celotni gospodarski razvoj, za vse boljše upravljanje našega gospodarstva v mestu in na vasi. To pričakuje od njih delavski razred. Kajti od vsega tega zavisi, kolikšna bodo sredstva, večja ali manjša, ki jih bo mogoče staviti na razpolago prosveti, znanosti in kulturi.
Zato ne more iti mimo prosvetnih delavcev razpravljanje o družbenem planu, o delavskem upravljanju, o zborih proizvajalcev, o našem gospodarstvu sploh. Nasprotno, oni morajo biti tisti, ki delovnim ljudem odpirajo perspektivo našega razvoja in jih neprestano bogate z znanjem, ki je osnova delavskega upravljanja.
B. F.
UČITELJSKI PEVSKI ZBOR
SPOROČA:
Načrt za semestralne vaje je tak:
Vaje se bodo začele v četrtek 22. januarja 1953 (občni zbor) in se bodo vršile posebej za moški zbor (za katerega bodo razpisane tudi avdicije za nove člane) in ženski zbor. Mešani zbor bo osvežil prvi koncertni spored in bo na koncu vaj opravil po možnosti krajšo turnejo v Celje, Maribor in Ptuj. Dogovori za izvedbo turneje so v teku. Za primer turneje naj si člani pripravijo obleke po tem enotnem predpisu: moški črne obleke, črno kravato, ženske črne obleke do srede meč pod koleni, ovratnik brez svetlih okraskov. Odbor misli, da je to potrebno, da ne bi zbor zaostajal v svojem zunanjem nastopu za drugimi kvalitetnimi zbori.
Avdicije za nove kandidate za moški zbor se bodo vršile v sredo, dne 21. januarja 1953, od 10. ure dalje na V. gimnaziji, Strossmajerjeva ulica 1 v Ljubljani. Počenši s seme-stralnimi vajami, se ne bo več plačevala članom hrana, temveč samo potni stroški in nastanitev, tako, da se bo vsak član sam vzdrževat Razume se, da bo odbor slej ko prej pripravljen organizirati sprejem v menzo tistim, ki bi to želeli. S tem ukrepom smo normalizirali poslovanje po zgledu starega Učiteljskega zbora, ki tudi ni vračal stroškov za hrano.
Podrobnejša obvestila slede.
Upravni odbor UPZ
'vojim naročnikom in sotrudnikom čestitamo k novemu letu j Žeh'°’ da bi imeli v njem čim več uspehov
Uredništvo in uprava Prosvetnega delavca
REPORTAŽA O OBČNEM ZBORI) UČITELJEV LRS
(14. in 15. XII. 1952)
»Prosvetni delavec« je v svoji zadnji številki objavil izredno tehtno poročilo predsedstva republiškega odbora Združenja učiteljev Slovenije, ki ga je na prvem rednem Občnem zboru dal Jože Zorn. V njem je zajeta skorajda vsa problematika, ki trenutno prevladuje na zborovanjih in sestankih učiteljstva. Z isto problematiko se je bavila tudi še večina diiskutantov, ter jo še močneje osvetlila in podčrtala. Čeprav
Finančno poslovanje naših šol
O tem je govoril delegat društva Litija. Finančno poslovanje ljudskih odborov in s tem v zvezi tudi finančno poslovanje šol je odvisno od naših splošnih gospodarskih prilik in od razvoja demokratizacije našega javnega življenja. Tov. Kardelj pravi v svojem ekspozeju k predlogu splošnega zakona o ljudskih odborih, da poteka proces decentralizacije v dveh smereh: navpično v smislu raz-vijanja čim' večje samostojnosti in prenašanja najširših pristojnosti na osnovne državne in družbene orga>-ne, pa vodoravno v smislu prenaf-šanja vrste družbenih funkcij od aparata državne izvršilne oblasti na samostojne samoupravne družbene organe. Tov, Polič pa pravi v šesti štev. »Ljudske uprave«, da bo tudi proračun okraja v svoji podrobnejši delitvi povsem neodvisen od proračunov višjih enot. To se pravi, da bo v bodoče samo; od krajevnega ali od okrajnega odbora odvisno, kako bo uporabljen tisti del narodnega dohodka, ki odpade na kritje tako imenovanih proračunskih potreb. Za-
Ali vodijo naše
Tako se je vprašal marsikdo, ko je poslušal delegata društva Ljublja-na-okolica. Sole se v tem okraju zidajo povsem nenačrtno in nekdanje cerkvene meje še danes povzročajo, da hodijo n. pr. otroci iz Jarš mimo svoje šole v domžalsko, ker teče tik za šolo faima meja. Lokalni patriotizem slavi pravcate orgije. V Mostah so pripravili sedem učilnic za enorazredno šolo! Toda bližnja Komenda ni na noben način hotela pod Moste. Prav tako ima Zalog sedem učilnic za 80 otrok. Vodice hočejo,
Ljubljana
V Ljubljani so v splošnem boljši pogoji za pouk, je izjavil predsednik ljubljanskega društva učiteljev, ker so v mestu nastavljeni skoraj sami starejši učitelji. Zato je ljubljansko učiteljsko društvo dolžno prispevati k napredku šolstva več kot ostala društva. Ker so v sežanskem okraju večinoma same mlade učne moči, se je društvo v Ljubljani odločilo, da bo prevzelo nad okrajem mentorstvo, da ne bi tudi v bodoče ostalo vse samo pri ugotovitvah. Društvo bi najprej' podrobneje proučilo položaj v šolah sežanskega okraja, nato pa tja poslalo nekaj svojih verziranih članov, ki 'bi ostali na šolah po nekaj tednov kot nekakšni inštruktorji mladih začetnikov.
Ostra kritika komisij za učbenike in Državne založbe
Delegati društev Ljubljana, Ljutomer, Radovljica, Ptuj nikakor niso zadovoljni z delom Državne založbe Slovenije in s sestavljale! nekaterih učbenikov. Državna založba svojih nalog ne izvršuje v redu. Šolski zvezki so škandalozni; učil ni naprodaj; nobenih novih slik, le nekaj zastarelih; kupiti ne moreš niti slik nalših velikih umetnikov, niti slik naših herojev. Učne knjige so mnogo predrage. Za I. razred gimnazije, torej še za obvezno šolanje, stan
Dvignimo splošno
Tov. Vinkler je med drugim govoril tudi o tem. Mlajšim učiteljem manjka poleg strokovne tudi širša izobrazba. Namesto da bi bila ta večja kot pred vojno, je celo manjša. V tej zvezi je seveda vprašanje knjige izredne važnosti. Te so zares predrage, vendar je treba iskati mož-
Šolski sveti
»Marsikaj 'smo že zamudili pri popularizaciji šolskega dela in učiteljstva,« je dejal tov. Zdešar, ki je bil delegat ljubljanskega društva. »Ce ne bomo šli iz šol ven, tudi materialnih vprašnj šole ne bomo mogli reševati. Na naših šolah morajo za-
je ta večina dobro diskutirala, jo bomo v tej reportaži prezrli (objavljeni izvleček Zornovega referata je bil tako obsežen, da se resno bojimo zamere pri ostalih združenjih prosvetnih delavcev!) in se zaustavili pri tistih, ki so marsikaj povedali, O' čemer bo moral razmišljati novi odbor Združenja, čeprav njih besede niso našle konkretnega odmeva v sprejetih resolucijah, ki se morajo vedno gibati v splošnem okviru.
to bi morala naša združenja zahtevati :
1.	proračune vaških osnovnih šol naj bi še nadalje potrjevali in pregledovali Okrajni ljudski odbori;
2.	poenostavitev finančnega poslovanja — upravitelj stva naj bi imela pri Narodni banki svoj račun in na računsko knjižico naložen denar;
3.	šolam se naj določijo globalni zneski, s katerimi bi mogli upravitelji samostojno razpolagati vse leto;
4.	v primerih, ko občine ne bi izvršile svojih davčnih obveznosti, šole zaradi tega ne bi smele biti prizadete s tem, da bi ne dobile v pred-računu že zagotovljenih kreditov;
5.	obroke proračunskih dotacij naj bi šole prejemale v januarju, maju in septembru;
6.	vsakemu upravitelju naj bo dovoljeno imeti v ročni blagajni do 2000 dinarjev, da mu ne bo treba zalagati svojega denarja za nujne izdatke in potem čakati tudi po več mesecev na povračilo.
občine župniki?
da se gradi nova šola prav v Vodicah, čeprav bi bilo smiselno, graditi novo šolo za tri vasi skupaj. Na okraju pa k vsemu temu pravijo: »Prepričajte najprej' ljudi, pa bomo uredili.« Z eno samo odločbo bi se dalo doseči, da noben otrok v teh krajih ne bi imel dlje v šolo kot največ poldrugi kilometer, in da bi bile učilnice enakomerno obremenjene, ne pa tako kot je sedaj1, ko ima ena šola premalo prostora, druga pa preveč.
in Sežana
K problemu Sežana (ki pa ni samo sežanski problem!), sta se oglasila tudi delegata iz Trbovelj in Gorice. Ugotovila sta, da je nameravano pomoč Ljubljane sicer treba pozdraviti, vendar pa nobeno »mentorstvo« ne bo tako uspešno, kot bi bila uspešna nastavitev nekaterih starejših, dobro izvežbanih moči v okraj, ki bi se tam tudi za stalno naselili. Probleme prosvete more reševati le človek, ki je med tamkajšnjim ljudstvom zasidran. Mnogo bi pomagali Primorski: tudi inšpektorji, ki bi jih bilo treba nastaviti večje število, ne pa tako, da vrši službo za ves okraj en sam upokojenec (kakor je to primer v Gorici).
nejo nad 1000 din. Poleg tega pa moramo v prvem in drugem razreau delati še s tremi ali štirimi različnimi izdajami, kar dela rabo čitanke povsem iluzorno:. V slovenskih čitankah skoraj ni beril, ki bi se dala lepo obnavljati. Računica za drugi razred ni računica, ampak navodilo za učitelja. Čitanke so polne takega besedila, da mora učitelj večino časa uporabiti za besedno razlago, kajti uporabljeni pojmi so daleč od sočasne učenčeve zmogljivosti.
izobrazbeno raven
nosti, da pridejo tako do prosvetnega delavca kot do ljudskih množic. Reformirana Prešernova knjižnica, kot se sedaj oblikuje, pomenja neposredno dopolnilo učiteljevega dela. Zato naj bi bil učitelj tudi njen najmočnejši propagandist.
živeti šolski sveti, ki naj dobe tudi neke kompetence. Mogoče ne bi bilo napak, ako bi soodločali pri kadrovskih vprašanjih. V Ljubljani je neka šola samo s pomočjo šolskega sveta zbrala za svoje potrebe dva milijona dinarjev.«
Socializem je boj proti zaostalosti
Minister Franc Kimovec-Žiga je teoretično osvetlil težave, ki se pojavljajo v prosvetnem in šolskem delu. Zelo skop povzetek:
Noben narod ne more preskočiti razvojnih faz zgolj z deklarativno izjavo, da gradi socializem. Socialistični odnosi temelje na določenih ekonomskih odnosih in mi šele ustvarjamo pogoje za socialistične odnose. To se pravi, da se bori pri nas za napredno ideologijo še vedno samo tisti človek, ki je resnično idealist, ki neomajno veruje v napredek, ki je pripravljen za idejo socializma žrtvovati vse. Naša ekonomika mora nujno doseči več kot pa doseže danes, o tem smo si na jasnem. Tudi pot k temu nam je kolikor toliko jasna. Kaj pa naj naša šola da, o tem pa naši pogledi še niso povsem razčiščeni in mnogo dlje od posplo-šitev, od tez, še v svoji šolski praksi nismo prišli. Nemogoče je, da bi naš prosvetni delavec še nadalje živel v iluziji, da je večja ali manjša skrb za materialno osnovo odvisna zgolj od oblasti. Ne od oblasti, ampak od prosvetnih delavcev samih je odvisno, v koliko bodo znali neposrednim proizvajalcem približati tudi vzgojna vprašanja, jih zainteresirati za materialno pomoč. Delavci problemov šole in prosvete neposredno ne čutijo. Mi pa bomo sposobni oblikovati zavest teh ljudi šele tedaj, ko se bomo sami otresli vseh iluzij in zastarelih delovnih metod. Na podeželju se borimo z zaostalostjo. Kmetje si prirodnih zakonov ne znajo razložiti. Če jim povemo, kako lahko zmagajo v boju z naravo, jim s tem pomagamo. Toda pomagamo jim ne s tem, da jih učimo fizike in kemije nasploh, ampak če jim povemo, kako si konkretno lahko podredijo naravno silo. Ne gre pa samo za pri-rodne zakone — tu smo že marsikaj dosegli. Gre tudi za družbene in ekonomske zakone. Te morajo intelektualni delavci izredno dobro poznati. Treba je vedeti, kako se ti zakoni v konkretni praksi odražajo. Gonilna sila teh zakonov je razredni boj, ki v naši razvojni fazi še ni končan. Prav zato pa moramo vedeti, kam naj . usmerjamo zavest
Za zaključek pa še nekatere zanimivosti
Ker je bii občni zbor pravi delovni občni zbor, brez sledu kake manifestaitivnoisti, so se delegati povečini vzdrževali tudi ploskanju. Jasen, logičen in notranje prepričan govor trboveljskega delegata tovariša Marcijana pa je vse tako pritegnil, da so .mu dali priznanje s spontanim, močnim odobravanjem. Govoril je o težkih nedostatkih iz-venšolske in, pošolske vzgoje v Zagorju, za katere je v dobršni meri soodgovoren tudi zbor tamošnje nižje gimnazije, predlagal pa je tudi enotno upravno vodstvo nižjih gimnazij in osnovnih šol.
*
Minister Franc Kimovec-Žiga je bil na vseh letošnjih občnih zborih združenj prosvetnih delavcev, čeprav gost in zastopnik Sveta, kakor enak
OBČNI ZBOR REPUBLIŠKEGA ODBORA ZRUŽENJA VZGOJITELJIC SLOVENIJE
mladega človeka. Razvijati je treba proizvodnost dela človeške roke. Upravljanje po delovnih kolektivih je šele začetek procesa. Danes imamo še vedno opraviti z izkoriščanjem človeka po človeku. Zato je idejni boj izhodiščna postojanka tudi kadar govorimo o problemih šole in šolnikov. Ta idejni boj je pa prav v šolskem področju zvezan z velikanskimi težavami: v poklicu je ena tretjina takih, ki so se šele po osvoboditvi usposabljali zanj. Ce jih sedaj postavljamo na najbolj odgovorna mesta, ne smemo biti nestrpni, kajti nestrpnost bi nas nujno vodila v razočaranje. Tudi ni naš najhujši nasprotnik klerikalizem, ampak ko-modnost. Učitelji, ki so klerikalni, so klerikalni večinoma iz komodno-sti ter prepričani, da svojo obrt povsem dobro opravljajo. Ti se ne bodo zagreli v prizadevanju za novega človeka. Mi ne izločamo iz vrst šolskih delavcev tistih, ki hodijo v cerkev, ker so pobožni, ampak tiste, ki hodijo v cerkev zato, da oponirajo proti socializmu.
Tu so še finance. Od vsega narodnega dohodka trošimo 13 % za socialne dajatve! Znesek za ostale dejavnosti mora zato nujno biti pič-leje odmerjen, saj ne moremo voditi neke megalomanske politike. Če hočemo ostati svobodni, moramo dajati tudi armadi, ali pa se moramo prodati. Morda bi potem nekaj let živeli udobneje, toda kaj potem? Mi hočemo ostati svobodni, mi hočemo ostati svetilnik malim narodom, zato pa bomo še nadalje plačevali visoki davek, ki se od vseh nas zahteva.
V konkretnem šolskem delu so analize potrebne. Kar objektivno je, ne moremo zanikati. Toda teh analiz ne dobivamo. Na različnih sejah predstavniških organov razpolagamo zgolj s statističnimi podatki, ki jih je sestavljal kak človek, ki nima vpogleda v delo prosvetnih ustanov in društev. Tako se ne da boriti za koristi vaših šol. Treba je razviti vse širšo iniciativo društev, ki bi morala prevzemati tudi funkcije svetov za prosveto tam, kjer se ti svojih nalog ne lotevajo dovolj smelo in perspektivno.
med enakimi. Prihajal je med prvimi, odhajal med zadnjimi, vedno je bil pripravljen dajati odgovor na vsako, njemu zastavljeno vprašanje. Njegova navzočnost je samo še povečala sproščenost diskusije, kakor je njegova diskusija večala idejno raven samega občnega zbora.
*
Ko je kandidacijska komisija sporočila, da tov. Zorn ne kandidira, ker odhaja na novo službeno mesto, verjetno med delegati ni bilo nikogar, ki bi to njegovo odločitev odobraval. Ko se je nato tovariš iz Trbovelj bivšemu predsedniku za njegovo delo zahvalil, je sledil silen aplavz, ki je dokazal, da zna članstvo upoštevati predanost sindikalnemu delu.	Mrs
Opozorilo!
Ker smo prepozno prejeli gradivo o občnem zboru Združenja profesorjev in učiteljev strokovnih šol, ga v tej številki še nismo mogli objaviti.
PRAVNI SVETOVALEC
Združenja prosvetnih delavcev bodo imela odslej pravnega svetovalca, da bo možno hitreje reševati vprašanja pravnega značaja.
Zato se v podobnih zadevah obračajte na Republiške odbore oziroma na »Prosvetnega delavca«, ki bo uvedel posebno rubriko »Pravni svetovalec«.
IZ UPRAVE
Naročniki, ki ste premeščeni na druga službena mesta, sporočajte nove naslove naši upravi, da Vam ne bodo posamezne številke PD manjkala!
Nakazujte naročnino tromesečno, d!a se uprava ne bo borila s finančnimi težavami!
Dopisujte in nakazujte posebej za »Prosvetnega delavca« in posebej za »Sodobno pedagogiko«!
Poverjeniki grup, sporočajte spremembe v naslovih takoj ob preselitvi naročnika, da ne bodo izvodi prihajali po nepotrebnem nazaj!
Opomnite člane na stare dolgove. Pridobivajte nove naročnike.
20. XII. se je vršil občni zbor Republiškega odbora Združenja vzgojiteljic Slovenije. Prisostvovali so mu poleg 18 delegatk še zastopnica Centralnega ,odbora Združenja vzgojiteljic Jugoslavije tov. Cmjianski Julka, zastopnik Sveta za prosveto in kulturo tov. Herman Vida in zan stopnik Združenja prosvetnih delavcev Slovenije tov. Vedemjak Marija.
Iz poročila predsednice tov. Pirnat posnemamo nekatere misli:
Vzgojiteljice so bile postavljene pred težko nalogo ob osnovanju društev: morale so pričeti s samostojnim reševanjem društvene problematike iz področja predšolske vzgoje. Kljub neizkušenosti so se te naloge lotile z vnemo in že v prvem razdobju delovanja dosegle določene uspehe.
Odnosi do vrtcev so se po resolu-lucijd III. plenuma CK KPJ v mnogih okrajih izboljšali, tako da so otroci dobili lepše prostore in opremo pa tudi primerne vzgojitelje. Ponekod: pa še vedno ni bilo razumevanja in so bile imenovane za vzgojiteljice osebe brez primerne strokovne in moralne kvalifikacije za vzgajanje naj mlajših.
Vzgojiteljice streme za tem, da bi se uveljavilo obvezno obiskovanje vrtcev s petim starostnim letom. Potrebna pa je pri tem kot pri vseh drugih prizadevanjih podpora ostalih prosvetnih delavcev, predvsem učiteljev, ki naj bi se pob liže seznam nili s pedagoškim delom v vrtcih; posebej še velja to za učiteljstvo na šolah, katerim so priključeni vrtci.
Ker število vrtcev narašča, je potrebno povečanje kvalificiranega kadra. Seidaj so v vrtcih zelo' mlade vzgojiteljice, ki še niso kvalificirane in 'Opravljajo izpite v času službovanja. Delavni čas vzojiteljic po okrajih pa ni omejen na 6 ur, zato tudi nimajo dovolj, časa za pripravo na izpite, manjka jim pa tudi strokovna pomoč pri študiju izpitne snovi.
Za pomoč vzgojiteljicam je Združenje organiziralo ob podpori Sveta
za prosveto in kulturo v preteklem letu tečaj, udeležba na njem je bila zelo dobra.
Tudi v strokovnih aktivih, ki so formirani v večjih centrih, se usposabljajo vzgojiteljice za svoje odgoi-vorno delo. Poleg tega pa se članice udeležujejo predavanj ljudskih univerz in imajo skupinske sestanke^ kjer razpravljajo o ožjih strokovnih vprašanjih.
Pomoč, ki jo nudijo inšpektorji, ni1 povsod izdatna. .Problemi v vrtcih nekaterim inšpektorjem še niso znani, zato tudi nimajo pravega odnosa do teh ustanov in njihovega kadra (Gorica, Postojna).
Na okrajih se zelo počasi uveljavljajo zastopnice društev v Svetih za prosveto in kulturo, zato se še vedno dogaja, da stvari, kil zahtevaoo kolektivnega reševanja, urejajo le posamezniki (Tolmin, Maribor).
Razvoj vrtcev in njihovo vrednotenje zavisi tudi od moralnih kvalitet vzgojnega kadra. Dokler se vrtci zapostavljajo kot vzgojne ustanove, posebno pa še, če imajo nekvaliteten kader, starši ne bodo izročali svojih otrok v vzgojo. Zato smatra Združenje, da bi se tiste, ki ne kažejo nobenega napredka in volje do izboljšanja svojega della, ki rušijo1 ugled dobrim vzgojiteljicam, morale izločiti iz vzgojiteljskih vrst. Moralna kvalifikacija vsakega prosvetnega delavca mora biti nujno višja kot pri ostalih delavcih.
Članice so potrebne zaščite tako pri prevedbah, kot v službenem odnosu sploh. Predvsem se mora urediti -delovni čas v naših podeželskih vrtcih, kjer je ponekod raztegnjen na ves dan. Zaradi tolikšne zaposlitve pada kvaliteta dela, vzgojiteljice se ne morejo pripravljati na izpite, redni dopust pa jemljejo vzgojiteljice med letom v »etapah«.
Gospodarski problemi domov so postali težji tam^ kjer gre za samostojno vzdrževanje in 'to je pri večini, zato bi morali dobiti dotacije ne samo za vzgojno osebje, temveč
delno tudi za pomožno osebje; v vrtcih z otroki od 3—5 let bi morale biti tudi negovalke.
Združenje si je v pretekli dobi prizadevalo organizacijsko utrditi društva, ki jih je v Sloveniji 14. — Odbor je uspešno sodeloval z ostalimi združenji.
Odbor želi, da bi se društva čimbolj osamosvojila. Z uveljiavljanjem društev kakor tudi članov v družbenem življenju se bodo rezultati dela dvigali. Z dobro voljo in nekaj izkušnjami pa bo rasla tudi društvena zavest in z njo vloga vzgojitelja predšolskih ustanov.
•k
V	diskusiji so posamezne zastopnice okrajnih društev podkrepile po^-ročilo predsednice ter nanizale probleme, ki so 'aktualni v posameznih vrtcih.
Z velikim odobravanjem so delegatke sprejele predlog vzgojiteljice iz Ljutomera, ki je predlagala, da naj inšpektorji delajo vsaj 14 dni v vrtcu, da bodo spoznali ves potek dela in potem tudi pravilneje ocenjevali delo vzgojiteljic.
Zastopnica iz Maribora je poročala o uspehih 'izmenjave izkušenj z okoliškimi vrtci; kvaliteta dela se dviga tudi s stalnimi hospitacijami. Sodelovanje z ostalimi društvi prosvetnih delavcev pa tam ni zadovoljivo. Tudi ni pozitivno' odjeknila priključitev vrtcev k osnovnim šolam.
V	Slovenj Gradcu je sodelovanje s starši zelo tesno. Kadar se vrši roditeljski sestanek, pripravijo otroci tudi program, staršem pa predavajo vzgojiteljice o raznih vzgojnih vprašanjih. Članice so tudi vaditeljice predšolskih otrok pri »Partizanu«.
V	okraju Celje mesto in okolica je najbolje organizirano delo v Polzeli, vendar tudi drugod članice realizirajo program društva. Kulturno-prosvetna delavnost članic je precejšnja. Odnosi do vzgojiteljic pa še niso zdravi, ponekod jah štejejo celo med pestunje.
V	Kranju so dobili vrtci mnoge učne pripomočke in igrače iz vajeniških šol.
V	Gorici se morajo vzgojiteljice boriti za primerne prostore; bolje je v Tolminu. Tudi kader bi moral biti v teh obmejnih predelih najboljši, pa ni.
Na Gorenjskem na Jesenicah, v Radovljici in Kranju se vrše stalne izmenjave izkušenj. Borba za prostore tudi' tu ni lahka.
Ljubljanske vzgojiteljice imajo dobre strokovne aktive. Za dvig kvalitete dela bi morali dobiti čim-več priročnikov, zato naj bi se zbiral material, ki bi se tudi objavil.
Zastopnica Centralnega odbora Združenja tov. Crnjamski je ugotovila napredek v delu Združenja. Meni, da naj bi se čimbolj pritegnilo vzgojiteljice k delu v društvu. Naloga Združenja jie skrbeti za lik vzgojitelja, ki se mora strokovno izpopolnjevati in biti ideološko na liniji Zveze komunistov. Važno je stalno izmenjavanje izkustev in njih objavljanje v glasilu »Pretškolsko dete«. Predvsem je treba uveljaviti težnje, ki jih je nakazal VI. kongres KP na področju šolstva. Množično naj se vzgojiteljice udejstvujejo v Društvu prijateljev mladine, da se s tem čimbolj razširi zanimanje za vrtce in za delo v njih. Politično delo naj se razvija v društvih s pomočjo predavanj. Tov. Crnjanski je tudi izrazila priznanje Združenju za opravljeno delo, želeč čim večjega razmaha dejavnosti, za katero imajo vzgojiteljice Slovenije vse pogoje.
Tovarišica Hermanova je izrazila željo po tesnejšem sodelovanju med vzgojiteljicami v samem okraju, po razvijanju družabnega življenja, ki naj utrdi vezi, obenem pa naj se razširi tudi sodelovanje z ostalimi društvi prosvetnih delavcev.
Po diskusiji so se izvršile volitve in sprejem sklepov.
Republiški odbor Združenja je v glavnem ostal nespremenjen.
K 30. ČLENU UREDBE
O PREVEDBI
Upravičena malodušnost tovariša na šoli me je napotila k temu pisanju. Profesor je, v prosv. službi od aprila leta 1948, prej je bil v službi drugod. Celih 11 let se mu ne šteje v napredovanje. Danes je star 40 let ter uvrščen v XIII. pl. razred. Poznam tov. tečajnico, ki polaga izpite za maturo. Je mlada in v XII. pl. razredu. To je hud udarec, ki ga bo čutil ta tovariš in mnogi ravno tako prizadeti do konca službene dobe. Vem, da je težko reševati mnoge individ. primere, ker prvi odstavek 30. člena že vnaprej pove, kakšna bo rešitev take pritožbe, vendar je pa tem našim tovarišem z mnogimi leti službe, a z malo leti v učit. službi treba pomagati.
S.
Opomba uredništva: Ali v vašem okraju niso poznali naknadnih navodil prevedbenim komisijam, da naj vse take primere obravnavajo individualno in da smejo šteti del dobe, čeprav ni bila enaka ali sorodna službi v prosvetnoznanstvenl stroki?
Kjer so še taki primeri kot jih navaja naš dopisnik, naj društva napravijo vlogo na revizijsko komisijo pri predsedstvu vlade
Ucite&ii nosefategu satstva sa aheevoU
20. decembra so se zbrali k prvemu rednemu občnemu zboru delegati Združenja defektologov Slovenije, ki so zastopali ustanove za gluhe, slepe, duševno zaostale, moralno ogrožene in invalidne otroke, v Ljubljani na Zavodu za slepo mladino, da se pogovore o izvršenem in bodočem delu.
Poročilo izvršnega odbora, ki ga je podal tov. tajnik Sušnik, je bilo izčrpno -in se je dotikalo vseh perečih vprašanj, ki so vplivala na delo združenja. Poseben poudarek je bil na stanju vzgajališč, ki so v Planini, Smledniku, Višnji gori in Podsmreki, Gradacu in Veržeju. Ta krajevna porazdelitev je zelo ponesrečena. Stavbe, v katerih se te ustanove nahajajo, so iz zdravstvenih m vzgojnih vidikov neprimerne. Zaposlenost vzgojnega kadra je prevelika. Delavnice so revne in primitivne. Nujna je preselitev v bolj primerne okoliše.
Poročilo je omenjalo tudi ostale veje posebnega šolstva: surdo, tiflo in oligofrene pedagoge, ker je v vseh teh panogah pomanjkanje ustreznega naraščaja. Posebne težave imajo oligofreni, ker je število teh otrok veliko, šol oziroma oddelkov pa prav malo. Poročilo je obravnavalo tudi materialne prilikei ustanov in samega učiteljstva. Ni stroke prosvetnih delavcev, ki bi ustvarjala pod bolj neugodnimi pogoji (izvzem-šil defektologe v Ljubljani). Saj ni stroke prosvetnih delavcev, kjer bi člani imeli na ustanovah tudi do 30, 40 in celo čez 50 ur tedenskega efejktivnega dela, čemur je treba dodati še ure, ki so potrebne za korekture zvezkov, priprave za pouk, vodenje opazovanj, pisanje karakteristik itd., itd. in da ti člani kljub temu najdejo še čas za društveno življenje, najdejo še čas za izven-šolsko delo, individualni študij, za idejno-politično in strokovno poglabljanje ter, če hočete, najdejo še čas tudi za zabavo. Brez dvoma, da tako delo naše člane do skrajnosti izčrpava in bo potrebno, da se kljub splošnemu pomanjkanju kadrov dodeli na posebne1 vzgojne ustanove zadostno število ljudi, ki bodo tako obremenitev odpravili. Prekomerno delo so opravljali zlasti člani društev: Veržej, Smlednik, Gradac, Višnja gora in deloma Celja, Maribora in Ljubljane. Člani opravljajo to delo prostovoljno, z zavestjo, da se prav s tem delom vključujejo v armado dsiovnih ljudi naše domovine, ki prav tako daje vse od sebe za ustvarjanje boljših življenjskih pogojev. Člani se v polni meri zavedajo odgovornosti pred družbo, ki jim je zaupala vzgojo in izobrazbo defektne mladine, katero je prav tako treba usposobiti za samostojno življenje v socialistični skupnosti.
Za tako delo upravičeno pričakujejo realizacijo bolj ugodnih delovnih pogojev na ustanovah, ki mora^-jo biti v večjih krajih ali pa vsaj v neposnetim bližini kulturnih središč. Za tako delo upravičeno pričakujejo boljše nagrajevanje po principu: kdor več daje skupnosti, ima od nje tudi pravico več pričakovati.
Referat tov. Pavčiča: Desetletni razvoj posebnega šolstva je dal sliko o obstoječih zavodih. Iz izvajanega je razvidno, da se je po osvoboditvi ogromno napravilo, vseeno pa so še velike naloge pred nami. V republiki je okoli 12 000 defektnih otrok, od katerih se zaenkrat vzgaja in poučuje le ena četrtina. V nadaljevanju je nanizal načrt, kako bi se naj pristopilo v 10 letnem razdobju k izgradnji posebnega šolstva.
Po poročilih se je razvila živa razprava., ki pa je bila enostranska. Pri vseh diskutiantih je bilo opaziti zaskrbljenost zaradi porazdelitve republiških ustanov na okraje. Posebno se je poudarjala perspektivnost za nadaljnji razvoj teh ustanov. AM bodo okraji pravilno uravnavali svoje odnose do teh zavodov in kako bo z graditvijo novih?
Tov. minister Kimovec je nato govoril o samoupravljanju, ki je plod našega socialističnega razvoja. Poudaril je, da ni strahu, da bi se posebno šolstvo pod novimi pogoji ne razvijalo v istem pravcu kot doslej. Potrebno pa je, da tudi to šolstvo stopi iz ozkega kroga svojih brig in težav in prikaže delovnim ljudem nujnost svojega obstoja. Zahvalil se je učiteljstvu, da vztraja tudi pod slabšimi pogoji na svojih mestih in opravlja svojo dolžnost v korist defektnih otrok.
Tov. Zdešar je zagotovil učiteljem posebnih šol, da jih bo Združenje učiteljev vedno podpiralo, ker je razvoj ene kot druge panoge šolstva tesno povezan. Opozoril je navzoče, da pristopijo kot osnovne šole in gimnazije k ustanavljanju zavod-nih svetov, s katerimi bodo dobili izdatno pomoč.
Tov. Rupnik je prikazal stanje in prilike Zavoda za gluho mladino v Portorožu. Ugotovil je, da se tukajšnji defektologi premalo zanimajo za Posebno šolstvo v STO.
Občni zbor je sprejel primerno resolucijo, ki jo je odposlal vladi LRS. Nadalje je odobril več sklepov in predlogov, ki naj jih izpelje v glavnem neizpremenjeni novi -odbor.
Od sklepov in predlogov bi navedli:
1.	Na učiteljiščih naj se uvede v zadnjem letniku defektologija.
2.	Ustanovijo naj se samostojni logopedični oddelki po vseh večjih centrih.
3.	Posamezni pomožni oddelki naj se spremene v samostojne edinice.
4.	Pokrene naj se v zvezi z Združenjem učiteljev večja delavnost, da bi več učiteljev vstopalo v vrste defektologov.
5.	Uredijo naj se izpiti za učiteljstvo na vzgajiališčih.
Po prevedbi v prosvetno - znan-stvenitstroki v nazivih profesor srednje šole, predmetni učitelj, učitelj in vzgojitelj se nam po gornji tabeli kaže zanimiva slika o rezmerjih v plačilnih razredih, istočasno pa tudi o kadru po službenih letih.
Ugotoviti' moremo n. pr., da j'e v nazivu profesor srednje šole % dokaj .enakomerno porazdeljen, manjši je samo v VII. in XIII. plačilnem razredni kar pomeni, da je številčno najmanj profesorjev z 21—24 službenimi leti in kadra s tri do šestletno službeno dobo, torej kadra, ki ki bi se bil šolal v letih 1929—1931 in v času narodnoosvobodilne borbe (takrat je bila univerza zaprta). Razmeroma dober je dotok najmlajšega kadra (17,3%), nizek pa je % profesorjev v naj višjih plačilnih razredih v primerjavi s predmetnimi učitelji.
Položaj pri predmetnih učiteljih je bistveno drugačen; razlika med VI + VII = 27,07 proti 16,72 v XIV. razredu in 0,57 v VIII. razredu ter pod 10% v ostalih razredih pomeni, da bo v kratkem nastopila občutna vrzel v srednjem kadru predmetnih učiteljev, torej tistem, ki bi s svojimi izkušnjami in prakso mogel pomagati mlajšim. To stanje je posledica raznih sistemov usposabljanja v predaprilski Jugoslaviji za poučevanje na meščanski šoli; visok % starejših je posledica pravice opravljanja izpitov za meščansko-šolskega učitelja takoj po prvi svetovni vojni oziroma do 1930. leta brez posebnega rednega šolanja, dočim so se morali pozneje učiteljski kandidati za meščansko šolo vpisati na višjo peda^-goško šolo v Beogradu ali Zagrebu. Višji % v XII. in XIV. razredu pa je že rezultat šolanja na VPŠ v Ljubljani.
V nazivu učitelja je položaj najbolj pester in kaže prvenstveno na pomanjkanje kadra z 12 do 21 leti
Delegati občnega zbora Združenja učiteljev pa tudi člani Odbora za splošnoizobraževalno šolstvo so meseca decembra veliko razpravljali o vlogi učitelja, o pogojih dela, o položaju in o sposobnostih našega učitelja. Sliko, ki sicer ne kaže uspo-sobljenostnega stanja, pa do neke mlsre vendarle razkriva tudi s svoje strani današnjo situacijo, nam daje tabela plačilne lestvice učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev v Sloveniji po zadnji prevedbi. (Glej tabelo v članku »K prevedbi prosvetnih delavcev«.) Iz tabele je prav lepo razvidno med drugim tudi to, da je rast profesorjev in predmetnih učiteljev v plačilni lestvici nekam normalna, da pa je razpored učiteljev kar izrazito nenormalen. V najniž-jiem razredu je nad eno četrtino učiteljev, v najvišjem tudi skoraj ena četrtina, vsi srednji razredi od IX. do XII. pa so z izjemo X. (Člen 19!) globoko pod normalo. To se nekako sklada tudi s podatkom, da je izmed 4440 učiteljev danes kar ena četrtina, ki še ni opravila izpita.
Škodljive posledice, ki jih je zasejala vojna med učiteljski kader, osvetljujejo tudi naslednji podatki:
Po vojni nam je primanjkovalo učiteljev. Zato smo bili prisiljeni — kar je pojav tudi v mnogih drugih državah — odpirati za naraščaj učiteljske tečaje. Gojenci, ki so uspešno dovršili tečaje, pa so bili dolžni, da, čeprav že v službi, z naknadnimi izpiti nadoknadijo pomanjkljivo, na tečajih pridobljeno, znanje. Po vojni se je v učiteljskih tečajih izobrazilo 1879 učiteljev. Od 1508 učiteljev, ki so do leta 1948 končali učiteljski tečaj in so bili takoj nato sprejeti v učiteljsko službo, še 857 učiteljev ni opravilo diplomskega izpita. Med temi učitelji pa je še tudi 729 takih, ki nimajo niti predhodnega izpita.
6.	Ustanovi se naj defektološki inštitut in centralna knjižnica za de-fektolgijo.
7.	Popravi naj se napredovanje, opusti 3% odbitek od plače, starejšim naj se priznajo periodični poviški. Upokojenci naše stroke se naj prevedejo v ustrezne razrede po službenih letih.
Občni zbor je pokazal veliko resnost in pripravljenost za konstruktivno delo in voljo vsega članstva, da navzlic težavam dosledno vztraja na poti. socialistične izgradnje našega šolstva.	Albin Ogorelec
službe, oz. tistih učiteljev, ki bi mogli v svojem razredu in svojem okolju najkrepkeje vplivati na razvoj socialistične zavesti. To obenem tudi potrjuje, da je NOB iztrgala iz naših vrst prav tiste, ki bi v sedanji razvojni dobi trosili največ energij za našo šolo, za naš naraščaj in za preobrazbo naše vasi. V NOB je dalo življenje (po nepopolnih podatkih) 137 učiteljev rojenih v letih 1900 do 1920. Ni pa nam seveda žal za tistimi, ki so zapustili državo zaradi sodelovanja z okupatorjem.
Razveseljivi sta številki 11,65 v XIII. in 11,89 v XIV. razredu; v teh je učiteljstvo, ki je povečini aktivno sodelovalo v narodnoosvobodilni borbi, se deloma v tlem času šolalo, skratka učiteljstvo, ki je prežeto z duhom naše revolucije. Vendar so v teh razredih še tudi taki, ki nimajo odgovarjajočih izpitov, kar nas za^ skrbljuje.
Najbolj problematičen je XV. razred s 25,63%, oziroma 1144 učitelji. V tem plačilnem razredu so naši zan četniki. Kakor je po eni strani razveseljivo to visoko število, tako nas vznemirja dejstvo, da so med njimi tudi oni prosvetni delavci, ki so že več let v službi, pa še nimajo ustreznih izpitov, torej delno abiturienti učiteljišča, večinoma pa absolventi vsakoletnih tečajev, s katerimi smo skušali nadomestiti manjkajoče vrzeli. Vemo pa, da naši mladi učitelji zelo počasi opravljajo dopolnilne izpite, o čemer je govora na drugem mestu.
Stanje kadra v naših otroških vrtcih je po gornji tabeli najbolj kritično. Razmerje med kadrom v višjih in nižjih plačilnih razredih dokazuje, da smo v naših vrtcih začeli s povsem novimi ljudmi, ki se šele v službi izpopolnjujejo in nato opravljajo izpite, zaradi cesar jim je tudi po uredbi dan izjemen položaj.
Slab uspeh prizadevanja, da čimprej usposobimo učitelje tudi na teoretskem področju, se kaže tudi v tem, da so se mnogi med njimi dvakrat ali celo trikrat prijavili za izpit, pa ga zaradi nezadostne priprave niso opravili. V letošnjem letu je od učiteljev, ki morajo v štirih letih po končanem tečaju urediti svojo izobrazbo, napravilo 40 učiteljev prehodni, 60 učiteljev pa diplomski izpit.
Mladi učitelji, ki morajo še oprav-Ij-ati izpite, službujejo po raznih okrajih. Mnogi okraji so jim sproti pomagali, da so se lahko redno pripravljali na izpite. Znali so jim priskrbeti primerne mentorje in inštruktorje, ki so jim dajali vsa potrebna navodila za študij in za delo v razredih. Mnogi okraji, posebno tam, kjer so niže organizirane šole v večini, pa tega niso zmogli. Mnogo je primerov, da službuje mlad, neizkušen učitelj na eno in dVorazred-nici, da ima vse leto celodneven pouk, v svojem prostem času pa opravlja še vse druge naloge, ki so v zvezi z učiteljskim poklicem.
Razleti težav objektivne narave pa je tudi kup primerov, ko se učitelji nočejo za svoj poklic usposabljati. Mnogi med njimi jemljejo zadevo prelahko in upajo, da jih bo rešilo dopolnilnih izpitov veliko pomanjkanje učiteljskega kadra. Nekaterim je postala učiteljska služba zgolj uradniško vprašanje, kjter zna^ nje ni bistveno, drugim pa je tudi celo samo denarni priboljšek v življenju. V zadnji dobi se je med učitelji, ki bi se morali pripravljati na izpit, udomačilo' tudi naziranje, da lahko učitelj na enomesečnem tečaju brez vsake predpriprave preuči snov za .izpite in se mu zato ni treba že poprej stalno in redno pripravljati. In prav ta misel, da zadostuje
K PREVEDBI PROSVETNIH DELAVCEV
PREVEDBENA TABELA
Plačilni razredi	število	VI.	VII.	VIII.				XII.	XIII.	XIV.		XVI.
	•/.				IX.	■2i.t	XI.				XV.	
												
Profesorji	959	109	40	111	116	119	108	116	74	166		
	100 •/•	11,36	4,17	11,57	12,09	12,4	11,26	12,09	7,71	17,3	—	—
Predmetni	616	33	140	59	62	54	43	47	72	103	3		
učitelji	100 •/•	5,35	22,72	9,57	10,06	8,76	6,95	7,62	11,66	16,72	0,48	—
Učitelji	4463			3	990	135	518	293	219	620	531	1144	10
	100 •/•	—	0,07	21,96	3,24	11,60	6,56	4,90	11,65	11,89	25,63	0,22
Vzgojitelji	400 100 •/•		—	9 2,25	6 1,5	17 4,25	12 3	16 4	31 7,75	44 11	215 53,75	50 12,5
PROCES USPOSABLJANJA UČITELJEV
za uspešen pouk že vsakodnevna formalna priprava, najbolj škoduje izobraževalnemu in vzgojnemu procesu mladine ter učiteljskemu ugledu. Dokler vsak učitelj ne bo povsem obvladal snovi popolne sred^-nje šole in dokler ne bo svojega znanja vsak dan v življenju razširjal, ne bo mogel dobro opravljati poklica socialističnega učitelja.
Na izboljšanju tega stanja so zainteresirana tako društva učiteljev kot tudi društva profesorjev in okrajni sveti za prosveto. Zato je potrebno, da društva urede evidenco vseh tistih članov, ki še nuso opravili dopolnilnih izpitov. Ob tej evidenci je treba ugotoviti vzroke in razloge zakasnitve in po razgovorih s prizadetimi tudi takoj odločiti, kdo je upravičeno zakasnil, koga pa je treba predlagati za odpust .iz učiteljske službe, oziroma za prehod v drugo službo.
Uprave društev naj v sodelovanju z okrajnimi inšpektorji, s člani okrajnih svetov za prosveto in s pomočjo članov profesorskih društev pripravijo načrt za sistematsko pomoč vsem učiteljem, ki morajo opraviti še dopolnilne izpite, pa se sami ne morejo pripravljati. Razen olajšanj pri pouku in razbremenitve od drugega dela naj dosežejo posebne okrajne komisije predvsem to, da bodo učitelji in profesorji nudili
vsem potrebnim tudi redno stvarno pomoč.
Izkušnje iz preteklih let kažejo, da se mnogi učitelji, ki sle pripravljajo za izpite, ne znajo učiti. Nekateri ne poznajo virov, knjig in skript, ki jih je treba predelati, ali pa se uče iz knjig, ki niso primerne za dopolnilne izpite. Po vzgledu nekaterih društev bi bilo zelo umestno povsod uvesti individualno mentorstvo. V zvezi s profesorskimi društvi pa bi se marsikje mogla organizirata tudi strokovno instruktivna pomoč. Potek celotnega študija pa naj še posebej spremljajo ali po potrebi tudi vodijo starejši učitelji-praktiki. Tako vodstvo pa mora biti prostovoljno, da bo prizadetim v vzpodbudo.
Šele ko bodo vse te stvari v teku, bodo mogli večji okraji organizirati eventualne večmesečne seminarje, kjer bodo učitelji, ki so se prijavili k izpitom, svoje z lastnim delom pridobljeno znanje poglobili, starejši praktiti pa osvežili. Usposabljanje ne velja namreč le za mlade učitelje. Bolj kakor kdaj koli se moramo truditi, da bomo vsi učitelji obvladovali čim več izobraževalne snovi. Brez široke in stvarne izobrazbe ne moremo doseči ne vzgojnih ne izobraževalnih uspehov. Učitelj obrtnik se bo moral umakniti učitelju mojstru!	Z. J.
V CEM JE PRAVZAPRAV
»SEŽANSKI
Ko smo v zadnjlem času prebirali poročila z občnih zborov Združenj obeh naših društev, smo člani sežanskega okraja dobili nekaj grenkih pod nos. Ne bi hoteli trditi, da čisto po krivici, a vendar... Prav tale »vendar« pa bi radi vsaj malo razpredli.
Najprej: Ali smo bili res tako nedelavni, da moramo ta očitek kar mimo požreti? Kakor sle, stvar vzame ...
Takole mislimo: Res je, da odbora obeh društev v preteklem letu nista opravila svoje naloge tako, da bi mogli biti zadovoljni;. Prav iz tega pa izvirajo nekatere, slabosti našega dela, ki pa so predvsem organizacij-skleiga značaja: zaostanek pri pobiranju članarine, slaba povezava obeh odborov z odboroma združenj, neredno poročanje itd., itd. To so bile resnične pomanjkljivosti v delu naših društev, ki bi jih ne bilo treba in ki jih bo mogoče z malo dobre volje kaj hitro odpraviti. Toda dela društva menda vendar ne Domo ocer-njevali samo po delu odbora, ki šteje 5 ali 8 ljudi, medtem ko sestavlja društvo 80 in več članov. Vsem tem pa nedelavnosti ne moremo očitati, ne le zato, ker bi bilo to krivično, ampak predvsem zato, ker bi se bilo treba v tem primeru presneto resno zamisliti. To bi se namreč reklo, da je na tleh vse vzgojno, tako šolsko kot ljudsko prosvetno delo v našem okraju, kar pa nikakor ne drži. Članom naših društev je v sežanskem okraju zaupanih 80 osnovnih šol in 5 nižjih gimnazij z nekaj tisoč otroki, zato ni vseeno ali ti člani delajo ali ne.
Mislim, da smemo trditi, da so člani naših društev tudi lani delali, pa naj sta že odbora društev zbrala statistične podatke o tem ali ne. Naj z nekaj številkami, ki prikazujejo stanje do meseca junija, skušamo vsaj delno podpreti to trditev!
Na osnovnih šolah in v 4 gimnazijah je bilo lani:
180 roditeljskih sestankov, 234 proslav in 82 prireditev. Člani naših društev so imeli 250 predavanj' na proslavah, v LU itd. Vodili so 151 pionirskih krožkov in priredili db koncu šolskega leta skupno okrajno pionirsko razstavo, poleg vrste razstav na posameznih šolah. Učitelji so organizirali z učenci oz. dijaki 107 ekskurzij. V okoli 20 Izobraževalnih tečajih, ki so dobro delali, je glavno breme slonelo na ramenih prosvetnih delavcev. Da imamo v okraju dve dobri MKUD v Tomaju in Her-peljah, je tudi zasluga naših članov. Pa če pri tem ne omenjamo uspelega mladinskega koncerta združenih mladinskih pevskih zborov iz 4 gimnazij, ki smo ga imeli v Komnu, in nastopa v dveh mladinskih oddajah Radia Koper — pokažejo te številke vendar vsaj to, da bi imelo učiteljsko društvo na občnem zboru dovolj poročati ne le o delu svojih članov, temveč celo o nekaterih prav lepih uspehih. Končno so lepi uspehi, ki smo jih letos dosegli v kolonijah, tudi zasluga naših članov, ki so v njih prevzeli vzgojno vodstvo.
Številke so1 številke, toda tistemu, ki jih zna brati, bodo le povedale, da so v njih skriti naši napori. Nikakor se ne bi mogli torej sprijazniti s splošno ugotovitvijo nedelavnosti, ampak je naša krivda le v tem, da smo o tem molčali ne le v tisku, ampak, kar je huje, celo na občnih zborih.
O kaki nedelavnosti članstva ni govora in v tem ni iskati kake posebne problematike, razen če gre za nedelavnost posameznikov, kar pa nikakor ni neki specifično sežanski pojav.
V poročilu predsednika učiteljskega Združenja smo tudi brali ugotovitev, da se člani med seboj niti ne poznamo. To pa v precejšnji meri drži, zlasti če mislimo pri tem na
PROBLEM«
mlajše učitelje. Te pomanjkljivosti sta se lani dobro zavedali tudi obe društvi in prav zaradi tega sta ob koncu šol. 1. organizirali družabni večer v Tomaju, ki je zelo dobro uspel. Toda, kaj to pomaga? Lani smo se nekoliko zbližali med sebog, letos pa so nas premestitve spet tako premešale, da je potrebno, da se znova seznanjamo. Je že tako pri nas, da se nam zdi naš okraj nekaka »vadnica« za mlade učitelje. Vsako leto jih dobimo toliko in toliko naravnost iz učiteljišča. To samo na sebi še ni najhujše. Huje je to, da pridejo ti mladi tovariši po veliki večini v naš okraj nekako tako kot na »odsluženje kadrovskega roKa« za eno ali dve leti; zato so pri nas bolj gostje in nimajo niti najmanjšega namena, da bi postali »naši«. Se več: včasih se kar ne moremo iznebiti občutka, da ti tovariši niti kovčkov ne izpraznijo, ampak jim je naš okraj le prehodna postaja, kjer nestrpno čakajo na prvo možno priliko za »prevoz nekam proti Ljubljani«.
Ali je potem čudno, če se med seboj ne poznamo?
To večno menjavanje in preseljevanje prosvetnega kadra pa ima še vse drugačne posledice, kot je ta, da se slalbo poznamo med seboj. Pri nas prav zaradi tega ne moremo priti do nekega poglobljenega šolskega in ljudsko prosvetmeiga dela. Mlad človek potrebuje eno leto, da se vživi v šolsko delo in se privadi okolju. Drugo leto začne posegati v življenje vasi, tretje leto pa, ko bi šele mogel začeti z resnim in uspešnim delom, že zaprosi za premestiev. Kam? I, nekam v bližino Ljubljane!
In kakor vse kaže, bo to stanje trajalo še lep čas. Zlasti še sedaj, ko je tudi na področju razmeščanja prosvetnih kadrov zagospodoval »za^ kon o ponudbi in povpraševanju«. Če se še tako trudimo, da oi dvignili materialno stanje šol, uredili za učitelje stanovanja itd., itd., vendar je poplnomai jasno, da še dolgo, če sploh kdaj, ne 'bomo mogli tekmovati s tako zaželeno Ljubljano ali vsaj njeno okolico.
Rešitev tega problema (to je eden od najresnejših tzv. sežanskih problemov!) pa vidimo le v vzgoji domačega učiteljskega naraščaja. Prav zaradi tega pošiljamo že nekaj let na naša učiteljišča' dijake, da' si bomo vzgojili prosvetne delavce, ki so zrastli na teh tleh, ki so na te kraje navezani in ne bodo silili proč. Vendar imamo tudi tu težave: tako imamo na učiteljišču v Portorožu vrsto naših dijakov, za katere nastaja od meseca do meseca problem, ali bodo mogli nadaljevati s šolanjem, ker znaša tam mesečna vzdrževalnina v dijaškem domu 4500 din, to je eno otroško doklado in pol. Pri tem pa moramo poudariti, da je tam precej otrok malih in srednjih kmetov, ki nimajo otroških doklad in seveda takih stroškov ne zmorejo. Ali bi se ne dalo tega rešiti z dodelitvijo primerne štipendije za celo šolsko leto, ne pa da rešujemo to nekako sproti s podporami? Mesec za mesecem prihajajo zlasti na naše gimnazije matere’ teh dijakinj, češ: priporočali ste nam, naj pošljemo otroka tja, zdaj nam pa pomagajte!
Pa še nekaj! Leto za letom pošiljamo najboljše učitelje na višjo pedagoško šolo. Vendar pa pride le redko kateri nazaj k nam, saj jih imamo vsega le tri ali štiri. Kje so?
Preje smo priznali, da je ena od slabosti v delu naših društev, da o svojem delu premalo govorimo, še manj pa pišemo. Če to drži, pa se nam zdi, da smo svoje težave, to, v čemer vidimo mi »sežanski problem«, še vse preveč razkričali. Tako zelo smo ga v prejšnjih letih razboibnali, da nam to sedaj samo škoduje. Razmere pri nas smo tako »popularizirali«, da se sedaj vsakdo (Nadalj. na 4. str.)
NAŠA DRUŠTVA SO PREVZELA OBVEZNOST ZA SESTAVO NOVIH UČNIH NAČRTOV
SUROVO KRŠENJE ČLOVEŠKIH PRAVIC
Na letnem otoenem zboru Združenja učiteljev je bil med drugimi sprejet tudi važen sklep, da bodo nekatera okrajna društva pripravila dio 1. maja 1953 svoje predloge1 za novi učni načrt za osnovne šole. Zamisel, da naj učiteljstvo samo pripravi predlog novega učnega načrta, pravzaprav ni nova. Že nekaj let razpravljamo in kritiziramo učne načrte, ki smo jih dobili po osvoboditvi. Dajali smo tudi že svoje predloge za popravo oz. spremembo načrta, ki so bili do^ neke mere sprejeti, zadovoljni pa vendar z načrtom nismo. Mislim, da do kraja zadovoljni ne bomo z nobenim učnim načrtom vsi. Zakaj? Predvsem zato, ker noben učni načrt ne more zadovoljiti vseh: mesta, industrijskega in rudarskega središča, prekmurske in istrske vasi. Nadalje tudi še vse premalo poznamo našega otroka, ker — resnici na ljubo bodi povedano — smo ga doslej vse premalo študirali in spoznavali in zato ni čudno, da so zlasti prvi učni načrti upoštevali predvsem snov in šele v drugi vrsti tistega otroka, kateremu moramo snov posredovati. Študij otroka pa zahteva dolgotrajno raziskovanje, ugotovitve in izvajanje zaključkov, ki pa bodo le relativni, do kraja dognani pa ne bodo nikoli, ker bomo vedno in v vseh razdobjih srečavali nove momenta, nove elemente v čustvovanju, mišljenju, značaju in volji otroka, ker je otrok v veliki meri tudi del in rezultat okolja in stvarnosti, v kateri živi in raste. Nazadnje pa je učni načrt le odraz svoje dobe in stvarnosti, ki v razvijajoči se socialistični družbi ne more biti statična, ker neprestano raste, se razvija in poglablja. Zato bo novi učni načrt, ki ga mislimo pripraviti, kakor vsi dosedanji, dober in odraz življenja samo za neko določeno dobo.
Učiteljsko društvo v Ljubljani je prvo sprejelo misel izdelave predloga za novi učni načrt. Toda njegovo delo ne bi imelo prave vrednosti, če bi ostali le pri tem. Zato je občni zbor sklenil, da bo pritegnil k sodelovanju več okrajnih društev in to iz najbolj tipičnih okrajev. Tako smo se odločili, da bi svoje predloge
(Nadalj. s 3. str.)
boji priti v naš okraj. Zato nam naredi kaj slabo uslugo tisti, ki na ves glas govori o naših težavah, in bi nam vse bolj ustregel, če bi znal prav potihoma pošepetati tam, kjer je treba, in bi dosegel n. pr. da bi nam odobrili proračun, ki smo ga predložili za leto 1953. Končno pa, saj gremo tudi pri nas naprej: gradimo nekaj novih šol, tudi obnovili smo jih nekaj prav letos, a radi bi šli hitreje. In lahko bi šli, če bi imeli na razpolago vsaj toliko sredstev, kot jih imajo drugi okraji. Samo en primer: medtem ko je imel naš okraj lani v proračunu za eno osnovno šolo okoli 50 tisoč dinarjev, je imel ljutomerski okraj pet do šestkrat toliko.
Morda se bo komu zdelo, da to ne spada več v okvir društvene problematike. Vendar mislimo, da je prav v tem in preje navedenih težavah vir vseh problemov.
No, pa še en primer!
V našem okraju imamo po večini zelo mlad učiteljski kader, 25 let pade na enega povprečno, a če bi pogledali natančneje, bi videli, da ima več kot polovica učiteljev okoli 20 let. To pa pomeni, da bi ti mladi ljudje, ki se šele uvajajo v svoje delo, potrebovali, veliko pomoči. Kdo naj jim jo nudi? Starejši tovariši1? Ko bi jih imeli! Res je, da bosta morali obe društvi več kot doslej razmišljati O' tem in iskati možnosti, vendar pa je to tudi dolžnost šolskih inšpektorjev. Toda za ves sežanski okraj imamo enega samega inšpektorja. Kako naj en sam človek, pa če je še tako prizadeven in požrtvovalen, ustreže upravičeni želji mladih tovarišic na enooddelnih šolah, naj jih čim večkrat obišče, ko pa ima na skrbi nad osemdeset šol od Istre in Brkinov do gornjega Krasa. Še, če bi bil »motoriziran«, kar pa žal ni, bi bilo to težko. In vendar že nad eno leto ali še več prosimo za sežanski okraj še enega inšpektorja, a ga ni to ga ni. Kaj bi se v vsej Sloveniji res ne dalo dobiti človeka, ki bi bil pripravljen priti malo k nam? Morda smo res prišli malo na »slab glas«, a tako hudo spet ni, saj delamo tu nekateri že sedem let, to je od osvoboditve. Mar res ni nikogar, ki bi hotel za nekaj let zamenjati ljubljansko meglo z našo že skoraj obmorsko klimo? Vse kaže, da ga ni. Vemo, da prisiljena stvar ni nikoli dobra, toda... naj mar zato ostanemo pri nas brez kadrov? Mi veliko razmišljamo o tem, morda bi se še kod drugod malo zamislili.
Vidite, to je »sežanski« problem, kakor ga vidimo mi, ki tu delamo. Strnili bi ga lahko v dva glavna problema: v problem dobrih, stalnih kadrov to v problem materialne baze za razvoj našega šolstva.
Še nekaj: člane društva predmetnih učiteljev je najbolj presenetila ugotovitev v predsedniškem poročilu na občnem zboru učiteljskega združenja, da je med učitelji to
pripravila društva iz okrajev: Ljubljana in Maribor-mesto, Radovljica, Trbovlje, Novo mesto1, Murska Sobota to Tolmin. Večina teh okrajev ima tudi dobre pedagoške centre (učiteljišča) in dovolj izkušenega učiteljstva, da bodo predlogi lahko dobri, če se bodo društva m posamezniki s srcem zavzeli za delo. Razume pa se, da bodo dobrodošli tudi predlogi tistih društev, ki bi se sama odločila, da bi pri delu sodelovala.
Napačno bi bilo, če bi kdor koli hotel društvom to učiteljstvu vsiliti že vnaprej neke direktive za to delo. Zaradi jasnosti pa moramo vendar reči nekaj besed, da ne bodo društva, ki so prevzela nalogo, v dvomih. Kakšen smisel ima ponovno razpravljanje o učnih načrtih že sedaj, ko dosedanjega še nismo niti dobro preizkusili, šia manj pa kritično analizirati? Vsi vemoi, da smo po osvoboditvi dobili že štiri učne načrte, kar je bilo vse prej, kakor v korist naši osnovni šoli. Kateri so to-raj vzroki, da pripravljamo nov načrt to v čem bo delo okrajnih društev, ki so to nalogo prevzela?
Prvi to najvažnejši je v tem, da vsi, t. j. učitelji to ljudje, ki z zanimanjem spremljajo naše delo to so kot državljani zainteresirani na uspešnem delu naše šole, ugotavljamo', da šola, v primerjavi z razvojem v podjetjih, tovarnah, rudnikih etc. zaostaja za našo stvarnostjo. Nihče ni doslej konkretno ugotovil, v čem to kako- zaostaja^ še manj pa je povedal, kako to kaj naj bi delala, da bi se vsebina to oblika njenega dela, t. j. učnovzgojnega prizadevanja zlivala v harmonično celoto z našo stvarnostjo, kar bi nam dalo pravico imenovati našo šolo socialistično šolo1. Najbrž smo se doslej vse premalo poglobili v življenje, katero polje zunaj šole to našega pedagoškega prizadevanja1, da bi to lahko ugotovili stvarno to konkretno. Vendar pa bi bilo popolnoma zgrešeno1, če bi kdo hotel trditi, da ni v naši šoli to v delu učiteljstva, pa naj bo to v vsebinskem ali oblikovnem pogledu, vse. polno novih elementov, katerih prejšnja slovenska šola ni poznala in ki današnji šoli že do neke mere dajejo pravico govoriti o
tako imenovanimi »predmetnimi« pri nas neko nesoglasje, prepad. Od kod taka informacija, ne vemo, to tudi ni važno. Radi bi povedali le tole: razdružitvi smo se prav v našem okraju najbolj trmasto1 upirali, ker smo se na skupno delo navadili to smo tudi čutili, da bo to imelo slabe posledice, kar se je lani pokazalo vsaj v pasivnosti obeh odborov, če v ničemer drugem. Da pa smo letos sklenili ostati vsak zase, ni vzrok v kaki »nadutosti« ati kaj vem čem, ampak bolj v tem, da smo se večnih reorganizacij že malo naveličali in moramo počasi priti iz tega in začeti s pozitivnim delom. S tem pa še ni rečeno, da bomo med društvi postavili kitajski zid, ker se le predobro zavedamo, kako smo že po naravi svojega dela, še zlasti danes, ko spada nižja gimnazija v sklop splošno izobraževalnega šolanja, drug od drugega odvisni in drug drugemu potrebni. Končno pa imamo v vsem okraju enega samega profesorja to menda 8 predmetnih učiteljev, torej res ni razloga za kako »vzvišenost« ali ne vem že kaj.
Tu vidi nekdo »bav-bava« tam, kjer ga ni.
Tako smo skušali vsaj malce pokazati resnične sežanske probleme. Če bomo v našem okraju rešili te velike probleme, potem bodo kar sami od sebe izginjali tudi problem-čiči, kakršen je n. pr. ta, da se med seboj slabo poznamo. Kadar bomo dosegli ustalitev kadrov, se bomo spoznali med seboj, morda celo bolje kot ljubljanski učitelji, ki se res lahko poznajo, če ne od drugod pa vsaj iz kavarne, mislimo tiste, ki se drže te ljube Ljubljane od nastavitve do upokojitve.
Ker že vidim, kako -se nekateri muzajo, češ pa smo jih le-prisilili, te Sežance, da so spregovorili,;;naj povem še tole:
Neki naš prosvetni delavec mi je zadnjič rekel: »Eh, je že dobro delal naš lanski odbor, naj reče kdo, kar hoče.« Ko sem ga malo debelo pogledala, se je nasmejal: »Res, res! Takole mislim: prejšnja leta smo govoriti, pa nas ni nihče prav slišal. Letos je pa naš odbor nekam skrivnostno1 molčal, pa so to takoj opazili. To je tako, kot če ti zgovoren in živahen otrok nenadoma obmolkne, pa prav z molkom pritegne pozornost zaskrbljene mamice, ki se boji, da je otrok bolan. Ej, ta taktika molka je bila zelo pametna, zdaj so se začeli vsaj zanimati za nas,« se je na koncu še prav hudomušno nasmehnil.
Zdaj pa še brez šale: res je neki sežanski problem, še več jih je, toda mislim, da jih sami društvi niti sam Svet za prosveto to kulturo sežanskega okraja ne bodo mogli rešiti. Društvi bosta morali prenehati s »taktiko molka« in pritegovati k reševanju tega vprašanja vse tiste, ki bi nam mogli to hoteli pomagati. Upajmo, da jih bo prav veliko!
N. Z.
socialistični šoli. Huda naša napaka je bila tudi v tem, da na naloge šole in svoje pedagoško delo gledamo vse preveč skozi očala sedanjosti in njenih potrtclb, premalo pa mislimo na to, da pripravljamo mladino za bodočnost, ki res raste sedaj, toda se bo' nadalje razvijala v naslednjih desetih, dvajsetih letih. To je pa čas, ki bi ga kot učitelji morali imeti pred očmi, ko vzgajamo otroka
Pri sestavi novega učnega načrta bomo morali tudi temeljito izkoristiti dosedanja izkustva, ki jih imamo v letih po1 osvoboditvi dovolj glede zmogljivosti naših otrok. Na neki šoli sem prisostvoval zanimivemu razgovoru o temi: »Kaj nam je v današnji praksi ostato od naprednega pedagoškega to metodičnega dela v stari Jugoslaviji«. Učitelji so si bili edini v tem, da je današnji otrok mnogo bolj razgledan od otroka v stari Jugoslaviji, v vprašanju, intelektualnih sposobnosti, sposobnosti sprejiemanjia to oddajanja snovi itd. pa so bila mnenja deljena. Na podobne misli sem naletel pri mnogih šolnikih in eni pravijo, da je duševna zmogljivost otroka dovoljna, da lahko snov predelajo po sedanjem učnietm načrtu, drugi pa trdijoi, da to ni mogoče. Tako bo druga naloga učiteljev, ki DodO' pripravljali predloge v tem, da bodo skrbno in premišljeno proučili, kaj in koliko lahko damo otroku v določeni starostni dobi.
S tem vprašanjem se veže tudi vprašanje, ali naj bo naš bodoči učni načrt minimalen ali maksimalen. Tudi v tem so mnenja deljena. Za kakršno koli rešitev se bo to ali ono društvo odločilo, ni važno1. Važno pa je, da bo svojo odločitev tehtno utemeljilo, ker le potem bo republiška komisija Združenja lahko objektivno sestavila iz poslanega predlog novega načrta, ki ga bo predložila kot predlog Združenja učiteljev Slovenije.
Ob tem delu, ki ga je prostovoljno prevzelo učiteljstvo, kar bo gotovo močno mobiliziralo ljudi za aktivno udejstvovanje na področju pedagoškega dela, se mi zdi važno podčrtati še nekaj. Ze precej časa razpravljamo šolniki' in širša javnost o sistemu našega obveznega osemletnega šolanja, ki že današnjim potrebam, še bolj pa potrebam v bližnji in daljni prihodnjosti ne ustreza v celoti. Nismo se še odločili, kako bi ga preuredili, da bi bil bolj življenj-ski in v skladu s socialističnim razvojem našega gospodarskega, kulturnega in političnega življenja, ker bi bila vsaka prehitra odločitev verjetno slaba to škodljiva. Naj bo že tako ali drugače, na vsak način bo moralo ostati in postati obvezno osemletno šolanje harmonična celota, kar je danes samo do neke mere. Zato se mi zdi, da bi bilo delo našega učiteljstva, ki bo pripravljalo1 predlog za novi načrt, samo polovičarsko, če ne bomo pritegnili k sodelovanju Združenja profesorjev, da bi tako obe Združenji sestavili celoten načrt za osemletno šolanje.
To je samo nekaj misli, ki nas bodo spremljale pri sestavljanju novega učnega načrta. Tehnična .izvedba bo za vsako društvo svobodna. Lahko se odloči za sestavo predloga, ki bo v celoti nov, neodvisen od sedanjega veljavnega načrta, lahko vzame sedanji načrt kot izhodišče dela ali da k njemu svoje pripombe glede razširitve, skrčenja snovi, dopolnitve, popravkov in izprememb. Želja učiteljstva to ljudstva je, da bi pri sestavi sodelovalo1 v resnici čim več ljudi, ki bi na osnovi svoje prakse, dobrih to slabih izkustev pripomogli slovenski šoli do načrta, ki bo v skladu z napredno' znanostjo in z našo stvarnostjo. To se pravi, da mora biti v skladu z življenjem, ki vse močneje teži to raste v socialistično stvarnost, mora biti najboljše, kar lahko ustvarimo na tem področju v današnjiih pogojih to na stopnji današnjega razvoja kot napredni, ljudski učitelji. Tako bo sestava predloga za nov učni načrt istočasno tudi preizkusni kamen moči naših društev. Pokazal bo, v koliko smo že sposobni ne samo sodelovati pri razvoju to vodenju šolsko - prosvetne problematike in politike, temveč aktivno ustvarjati, oblikovati to usmerjati razvoj naše šole ter njene učne in vzgojne dejavnosti. Saj se mi zdi, da nas nikamor ne vodi nezadovoljstvo s stvarmi, ki nas bolijo; zagrabiti bomo morati za delo sami, ker imamo sami to samo mi dovolj izkustev, da bomo Lahko povedali to napisali dobre čitanke, učbenike, članke za pedagoški tisk to vse ostalo. Prepričani smo lahko, da se bo med našim članstvom našlo za to delo dovolj sposobnih ljudi to volje — v tem pa bo tudi že dejansko uresničen dober del demokratizacije v našem šolstvu, ki nam je bila doslej zaželena, toda odmaknjena, ker ni bila živa in prijemljiva. \m (j.
POPRAVEK
V zadnji številki smo pri objavi poročila predsednika Združenja učiteljev tov. Zorna navedli, da ima Združenje 3444 članov. Bralci so tiskovno pomoto verjetno popravili že sami. Članov je ravno za 1000 več. Pravilno torej 4444!
Pod takim naslovom je dne 23. decembra 1952 objavila »Borba« na najvidnejšem mestu članek Mitre Mitrovič, ki ga spodaj v prevodu objavljamo z željo, da bi opozarjal vse naše društvene odbore na potrebo budnosti, kajti tudi mi smo že imeli našo inačico OLO Pančevo (bil je to pred leti OLO Tolmin), to z decentralizacijo obenem se je močno povečala možnost, da se v posameznih krajevnih ali okrajnih odborih za neko prehodno dobo še uveljavijo avtokratsko nastrojeni posamezniki kot brezdušni birokrati.
Članek se glasi:
Pred dvema dnevoma sem v pančevskem okraju naletela na takšenle akt:
Okrajni ljudski odbor Pančevo, Tajništvo Sveta za prosveto in kulturo, Štev. 14493, 28. novembra 1952.
Upraviteljstvu šole — Starčevo.
Opazilo se je, da je mogoče videti učiteljic, -ice, ob delovnih dneh pogosto v mestu Pančevu, prav posebno učiteljice iz Starčeva in B. Brestovca. Ta pojav so zapazili tudi posamezni člani Sveta to ga na svojem zadnjem sestanku kritizirali. Ker je v tem prišlo do skrajnosti in ker ta pojav vpliva na kakovost dela in uspeh v šoli, morajo vodje šol s to prakso prekiniti to jim prihajanje v Pančevo prepovedati.
Odsotnost s službenega mesta, tudi za eno popoldne, smejo dovoljevati samo na podlagi po predpisih vložene prošnje in to za sedaj samo enkrat na mesec. Nedelja se računa kot vsak delovni dan in učitelji tudi ob nedeljah, brez dovoljenja ne smejo zapuščati službenega mesta. Izjema so samo odhodi po službeni dolžnosti to odhodi v nujnih to opravičenih primerih. O gornjem oovestite vse učitelje proti podpisu na aktu.
SF — SN!
Za načelnika Djordje Jovanovič
Kot vidimo, ima akt datum 28. november 1952!
Še 1. 1946 sem se trudila, da pregovorim neko učiteljico, naj — kadar koli si želi iti v mesto, v kino, gledališče ali na sprehod, pa je s poukom gotova to nima drugih obveznosti — odide brise skrbi. Vas je bila blizu mesta. Kljub mojemu dopovedovanju ni smela. In tedaj sem bila minister za prosveto v Srbiji.
Leta 1949 smo dobili Resolucijo tretjega plenuma CK KPJ, ki je dala širok razmah demokratizaciji v prosvetnem to kulturnem življenju to odločno vztrajala na pravilnem odnosu do prosvetne1 inteligence. Kje pa smo v razvoju socialistične demokracije v vsem našem državnem, družbenem, gospodarskem življenju-šele danes? Imamo že delavske svete, tu je novi načrt ustavnega zakona...
No, o vsem tem znajo' govoriti tudi tisti ljudje, ki 'hkrati pišejo takšnele akte’.
Toda, takšni birokratski molji ovirajo hiter razvoj, ga vlečejo daleč nazaj, prav v srednji vek. S svojo admtoistrativno-birakratsko ozkostjo to hudobnostjo surovo kršijo osnovne človeške pravice: prosvetne delavce toternirajo na »službeno mesto«. Nedeljo proglašajo za delovni dan. Predpisujejo intelektualcu po predpisih vložene proišnje za to, da lahko gre enkrat na mesec popoldne v kino ali na sprehod, intelektualcu-učitelju in učiteljici, katerih vas je magari samo pol ure oddaljena od mesta. In vse to v preveliki goreči borbi za »socialistično« delovno disciplino! Kajti, pravijo nekateri: kaj pa če je seja šolskega odbora ali kaka prireditev ali kaj podobnega? Če je, potem zaveden prosvetni delavec tudi ne bo odsoten. Mogoče pa bo odsoteni prav zaradi tega, ker ste ga internirali?
Pri nas se je treba drugače boriti za zavest to zavednost prosvetnega delavca to delovnega človeka sploh. Tudi ti se bore zanjo. Toda tako — to ni dovoljeno, je protizakonito, je najsurovejša kršitev temeljnih človeških to državljanskih pravic. O spoštovanju principov socialistične demokracije in o iskanju zavesti in iniciative ljudi, o vsem tem ni v takih to podobnih primerih, pa kjer
koli bi se, čeprav morda ne v zvezi s prosvetnimi delavci, v naši državi pojavljali, niti sledu.
Vse to nima nobene zveze s socializmom. In za tako ravnanje ni nobenega opravičila. Nasprotno, takšna to podobna praksa je samo primer najbolj temnega birokratskega odnosa do ljudi, proti kateremu pa se je treba' najostreje boriti.
KAKO JE S »TIPIČNIM« PODCENJEVANJEM PREDMETOV IN KADROV?
Odgovoriti želim piscu članka pod tem naslovom, objavljenim v 10. štev. Prosvetnega delavca.
Zakaj sem dodelil vzgojiteljici-tečaj-nici v otroškem vrtcu še poučevanje petja, telovadbe, risanja in ročnega dela v II. razredu osnovne šole? Ugotovitev je bila pravilna: zato, da sem razbremenil učiteljico-tečajnico. Toda zakaj?
Prvič zato, ker je učiteljica-tečajnica poučevala dva oddelka (točneje, enega poučevala redno, a drugega nadomesto-vala) in to celodnevno skupno 90 otrok.
Drugič zato, ker sta v otroškem vrtcu bili istočasno dve vzgojiteljici in to v enem oddelku in v enem prostoru z 28 otroki. Vsaka izmed vzgojiteljic je bila vsako drugo popoldne popolnoma prosta. S tem, da sem vsako vzgojiteljico tedensko obremenil po dve uri v II. razredu, njihova zaposlitev še vedno ni dosegla normalne obremenitve. To sem napravil sporazumno z okrajnimi prosvetnimi inšpektorji, ki so se o stanju na mestu prepričali.
Potrebe še vedno narekujejo (zlasti v Prekmurju) marsikaj, kar ni popolnoma v skladu s stroko.
V istem otroškem vrtcu, kjer so »kadri podcenjevani«, je ves mesec julij letošnjega leta nadomeščala celotno delo učiteljica (pa je nisem jaz dodelil) čeprav, kot pravi avtor »tipičnega« primera, ji ni mogel učni program posredovati strokovnega znanja iz predšolskih področij. Vzgojiteljici pa se je medtem omogočilo, da se je udeležila vaj in nastopa v Učiteljskem pevskem zboru, katerega članica je.
In končno: otroški vrtci v našem okraju niso nastajali tam, kjer upravitelji niso pokazali razumevanja zanje.
Upravitelj šole Cankova
ZA BOLJŠE ŽIVLJENJSKE POGOJE
Tovariš E. F., ravnatelj na nižji gimnaziji v Ribnici na Pohorju, se je sredi septembra poročil. Sedaj mu seveda ne zadostuje več sobica s 6 m2, zato je občinski ljudski odbor sklenil, da se pisarna knjigovodskega centra preseli v že pripravljen lokal. Rešitev so odobravali vsi, tudi občinski odbor OF. A glej, tov. E. F. čaka že dva meseca ter se stiska z ženo učiteljico v tesnem prostoru. Kdo je kriv? Uprava občinskih podjetij? Smatramo, da samo neodločnost občinskega ljudskega odbora, ki bi bil dolžan svojim učiteljem priskrbeti primerna stanovanja, in nerevolucionar-nost frontnega odbora.
UD — Maribor-okolica
MATERIALNE POTREBE
HRASTNIŠKEGA ŠOLSTVA
Zaradi prizadevanja MLO smo danes že tako daleč, da bodo lahko začeli s preurejanjem bivšega rudniškega pisarniškega poslopja v začasne šolske prostore. Zaenkrat sta v načrtu 2 učilnici in delovna soba za učitelje. Načrt mi je zelo všeč. Prostori so veliki in, po legi sodeč, sončni. Učenci in učitelji bodo lahko s prostori zadovoljni. Tako bomo počasi le prišli tako daleč, da bo za šolsko rabo neprimerna učilnica v bivšem nemškem vrtcu izločena. Prostorna stiska pa s tem še ne bo odpravljena. Pri sedanjem številu učencev (549) potrebuje osnovna šola ob maksimalni izrabi prostora (45 učencev v oddelku z dopoldanskim in popoldanskim poukom) 6 učilnic. Želeti bi pa bilo, da bi imeli vsaj višji razredi svoje učilnice, da bi bilo omogočeno pravilno zračenje. Mogoče se bo dalo to doseči z ureditvijo še katerega prostora v omenjeni zgradbi. Pri tem pa ne smemo pozabiti na primeren prostor za šolsko telovadbo. Nanjo bo treba misliti že sedaj, da ne bo kasneje neljubih presenečenj in skrbi. Prostor pred zgradbo, ki bi bil kot nalašč primeren za telovadbo bo zavzela cesta.
Pa tudi gimnazija še ni brez težav. Dvorišče čaka pridnih rok in gramoza. Pri tem upam, da nam bodo priskočili na pomoč tudi košarkarji, ki so na dvorišče navozili za ped ilovice, tako da sedaj tonemo v blatu. Tudi ograja je v razsulu.
Mislim, da je naloga nas učiteljev, da na te stvari neprestano opozarjamo in da sami pomagamo po svojih močeh odstranjevati nedostatke. Preteklo šolsko leto smo že tako ravnali, saj smo si sami uredili dvorišče in športno igrišče. Tudi letos smo pripravljeni pomagati po svojih močeh.	Ostrožnik Mirko
RAZREDNIKI!
Kadar prirejate ekskurzijo v Ljubljano, naročite popreje kosilo (obrok din 50.—) in večerjo (obrok din 40.—) v Študentski menzi, Trg revolucije 1 (Kazina).
ČCAN/miN/l v ležu 1953
1. Od 1. januarja 1953 se plačuje sindikalna članarina:
od prejemkov	do	din	6 000.—..........................din	30.—
od prejemkov	od	din	6 000.—	do	8 000.—...............din	50.—
od prejemkov	od	din	8 000.—	do	10 000.—...............din	80.—
od prejemkov	od	din	10 000.—	do	16 000.—..............din	100.—•
od prejemkov od din 16 000.— dalje...................din 150.—
V prejemke se računa vse mesečne dohodke razen otroških doklad.
Blagajniki, naročite takoj potrebne znamkice!
2.	Ko ste obračunali članarino do 31. decembra 1952 in predali članom znamkice, vrnite preostale dosedanje znamkice, to pa z dvojnim njihovim seznanom po razredih; en seznam se vrne kot potrdilo o prejemu, drugi seznam ostane pri Republiškem odboru.
3.	Od 1. januarja 1953 imajo naša Združenja pri Narodni banki naslednje
nove številke:
Združenje učiteljev Slovenije........................604 - »T« - 210
Združenje profesorjev to pr. učit. Slovenije ....	604-»T«-211
Združenje učit. in prof. strokovnih šol Slov. .	.	•	604 - »T« - 212
Združenje vzgojiteljev Slovenije..................... 604 - »T« - 213
Združenje specialnih šol Slovenije................... 604-»T«-233
Rep. odbor Sindikata učit. to prof. Slov............. 604-»T«-230
Učiteljski pevski zbor »Emil Adamič«................. 604-»T«-152
»Prosvetni delavec................................... 604 - »T« - 140
»Sodobna pedagogika«................................. 604-»T«-141
Prosimo, da pri nakazovanju denarja dobro pazite na te številke, da ne bo nepotrebnih zmed!
IN SE ENA MISEL K PETEMU RAZREDU
Prvo, kar pogledam v vsaki novi številki Prosvetnega delavca, je vprašanje petega razreda, vendar se mi zdi, da večina člankarjev ni zgrabila problema s prave strani. Po moj en namreč ne gre za peti razred, kakor govori o njem večina člankarjev. Vsi ti peti razredi so odtrgani od celotnega šolskega sistema in pomenijo v našem sistemu osemletnega šolanja slepo ulico. V kolikor se posamezniki zavzemajo za tak peti razred, grešijo in imajo prav tisti, ki se proti takemu razredu tudi borijo.
Po mojih dosedanjih izkušnjah, posebno izkušnjah zadnjih dveh let, sem prišel do zaključka, da bo treba preurediti celoten sistem osemletnega šolanja; časi, ko smo se kot pijani plota držali črke zakona o osemletnem šolanju, pa magari na škodo uspehom, so za nami. Praksa kaže, da je v današnjem sistemu nekaj narobe. Narobe pa so tele stvari:
V gimnazijo lahko prihajajo samo tisti otroci, ki imajo gimnazijo v kraju samem ali pa vsaj blizu, kajti dijaški domovi ne morejo zajeti vseh prizadetih dijakov, niti jih starši hočejo dati tja;
v gimnazijo prihajajo tudi tisti, ki zgolj čakajo na to, da dovrše svojo šolsko obveznost, in, ki jim obisk gimnazije omogoča prejemanje otroških doklad. Gimnazija je zanje le čakalnica;
' nič nas ne moti, če pošiljamo v uk in življenje ljudi s polovičarskim znanjem. Polovičarsko mislim v temle smislu: Snov je v nižjih gimnazijah razporejena tako, da je v celoti predelana šele po štirih letih študija, vsako predčasno trganje pa prikrajša dijaka za 3/4, Vj, ali ‘/4 zahtevane izobrazbe, odvisno pač od razreda, v katerem neha. Kaj ima 15-leten fant ali dekle od končanega
I.	razreda gimnazije? Vse leto se muči s tujim jezikom, iz zgodovine pozna samo zgodovino starih kulturnih narodov, ničesar še ne ve o Slovanih in o naših narodih. V zemljepisju morda pozna matematično geografijo, nič pa ne ve o posebni geografiji kontinentov in držav, da o domovini niti ne govorim! Kako in kje naj se v takem otroku zbude domoljubna čustva? V prirodopisju pozna plankton in njegov gospodarski pomen, pozna polže in kobilice, ničesar pa ne ve o rastlinah in njih gospodarskem pomenu, da o človeku in njega izvoru niti ne govorim. Po končanem II. razredu gimnazije se mu je znanje nekoliko razširilo, vendar še zmerom ne ve nič o Evropi, o kmečkih uporih in naši narodni zgodovini. Še končani tretji razred pusti na otroku ogromen nepopisan list, saj še zmerom ne pozna geografije FLRJ, zgodovine T9. in 20. stol., da NOB niti ne omenim, in če bi bilo treba, ne bo znal izračunati niti prostornine naj-preprostejšega geometrijskega telesa, kajti to je šele snov IV. razreda! Nujno bo nekega dne ta dijak opazil v svojem znanju občutne luknje, ki mu jih tudi večerna gimnazija ne bo mogla zamašiti;
nismo upoštevali, da vsi otroci niso enako sposobni za šolanje v gimnaziji, meriti pa zahteve v gimnaziji po njih zmogljivosti, bi bila čista izguba za vso našo skupnost.
Še marsikakšno pomanjkljivost bi lahko naštel, a naj zadostujejo navedene. 2e zaradi teh pa je treba resno misliti na izpremembo dosedanjega šolskega sistema. Ta naj bo urejen po naslednjih vidikih:
1.	Enakopravnost za vse otroke v mestu in na deželi.
2.	Pomoč dobrim dijakom, da izkoristijo vse svoje intelektualne sposobnosti že v starosti med 10. in 14. letom, kajti od masti, ki si jo bodo nabrali v tem času, bodo dobro živeli v vsej višji gimnaziji.
3.	Otroku, ki se mu je zataknilo že v ljudski šoli in je za prve 4 razrede potreboval 6 ali 7 let, omogočiti, da kljub temu dobi v zadnjih dveh letih svojega šolanja neko zaokroženo celoto iz vseh glavnih predmetov in mu potem tudi nuditi možnost vključitve v obrt, kajti bo kljub temu lahko dober ročni delavec v tej ali oni obrti, le mojster najbrž ne bo mogel postati, ker se v tem primeru zahteva tudi precej teoretičnega znanja in splošne razgledanosti.
Praktično bi obvezno osemletno šolanje moglo biti takole:
ad 1. Vsaka osnovna šola je osemraz-redna, tako v mestu kot na deželi in v zadnji gorski vasi. To osnovno šolo mora načelno obiskovati vsak otrok počenši s 7 letom pa do IS. leta. V kraju, kjer so dane možnosti, se ustanovi popolna gimnazija. Učenec, ki je dovršil vsaj z dobrim uspehom 4. razred osnovne šole, lahko nadaljuje šolanje v I. razr. gimnazije, če pa je dovršil 4. razr. osnovne šole samo z zadostnim uspehom, ali pa če njegov dotedanji učitelj in dom spoznata, da otrok bodisi telesno ali duševno še ni dozorel, gre še v peti razred in šele od tam naslednje leto v I. gimnazijo. V petem razr. se bodo zbrali tudi vsi tisti učenci, ki nimajo namena dovršiti vseh štirih razredov nižje gimnazije, oz. se jim je že v osnovni šoli toliko zataknilo, da jih je 5. razr. ujel v 1<3 ali 14 letu starosti. S tem, da bi bila vsaka osnovna šola osemletna, se izognemo nepravilnosti, da mestni otroci obvezno nadaljujejo šolanje samo v gimnaziji, podeželski pa le, če imajo zanj materialne možnosti.
ad 2. Če bomo dijakom, ki nimajo namena dovršiti vseh štirih razredov nižje gimnazije s šolanjem v višji osnovni šoli omogočili primerno izobrazbo, potem bodo v gimnaziji ostali tisti, ki se bodo zavedali, čemu hodijo tja. Delo v
taki gimnaziji bo bolj resno in predvsem temeljitejše; od teh otrok bomo lahko zahtevali neprimerno več in bodo ti tudi laže dali, saj jih ne bodo ovirali tisti, ki sede v razredu samo zato, ker morajo. Ce bo pri vsem tem ta nižja gimnazija še del celotne gimnazije, bo kvaliteta dela še bistveno boljša, kajti višja gimnazija bo vlekla nižje navzgor. Nižja gimnazija kot samostojna ustanova, je namreč spaček, nikjer zakoreninjena, nič skupnega nima z osnovno šolo in prav tako nič z višjo gimnazijo. Ne rečem, da na papirju te povezanosti ni, a praksa kaže tako. Pa še nekaj je. Gimnazija ni samo učni načrt in pa odlični profesorji! Pošljimo najboljše naše profesorje v eno naših podeželskih gimnazij, kjer gredo dijaki po končanem pouku past krave ali v gozd po drva, kjer ni v šoli na razpolago ne učil in ne ostalih materialnih pogojev, kjer predvsem nimajo doma dijaki moralne vzpodbude, kjer dijaki ne srečajo na poti v šolo in iz šole nobenega novega^ obraza, kjer nimajo ne filma, ne gledališča, ne te ali one razstave, ne takih in drugačnih izložb, kjer se jim torej vse duševno obzorje širi zgolj v šoli,
pa bomo videli, kaj in koliko bodo ti profesorji naredili iz teh otrok. Upam reči, da bo znanje zadostno ocenjenega dijaka iz Ljubljane ali drugega večjega kraja še zmerom večje in predvsem širše kot pa znanje magari odlično ocenjenega dijaka s kake podeželske gimnazije!
ad 3. Za otroke, ki zaradi takih ali drugačnih razlogov ne bodo končali štirih razredov gimnazije, je treba v višji osnovni šoli prirediti učni načrt tako, da bodo v petem in šestem razredu zaključili vso snov v vseh predmetih, povsod tam, kjer pa bo dovolj otrok še za sedmi in osmi razred (kar pa bo normalno le v oddaljenih gorskih šolah), se ponovno predela ta snov v širšem obsegu in s potrebnimi dodatki, ki so bili v petem in šestem razredu izpuščeni. Po končanem šestem razredu je mogoče iti v uk v večino obrti, s pridržkom seveda, da takim učencem ne bo mogoče doseči mojstrske kvalifikacije brez naknadno opravljenih izpitov iz splošnoizobraževalnih predmetov. Prav tako je mogoče iz vsakega razreda višje osnovne šole s potrebnimi dopolnilnimi izpiti prestopiti v ustrezajoči razred nižje gimnazije in s sprejemnim izpitom tudi v višjo gimnazijo.	efde
Iz mojega učiteljevanja v Italiji
Kar je bilo, pozabljeno je, le brazgotina v duši ostala mi je.
4. februarja 1931 me je fašistična vlada premestila iz naših krajev v Ligurijo, v malo vasico Marsiglie, 800 m nad m. gl. v Apeninu. Potrtega srca zaradi te krute krivice sem odpotovala iz domačega kraja in šla s trebuhom za kruhom.
Po dolgem potovanju sem dospela v Marsiglie. Nebo je bilo nabito s črnimi oblaki in deževalo je dan in noč, tako da sem se nahajala v obupnem položaju. Prehladila sem se in zbolela. Prenesli so me v bolnišnico v Genovi, kjer sem ležala 20 dni skoraj nezavestna. Moji doma niso nič o tem vedeli, ker nisem hotela sporočiti, da ne bi bili v strahu zame. Po bolezni sem zopet romala v Marsiglie. Začela sem spet s šolo in se po sili privaditi vsemu hudemu. Zmagala sem!
Moje nekam mrtvo oko se je oziralo po tej čudni naravi, po Apeninu. Nikdar si nisem mogla predstavljati to grozno ali vendar prečudno gorovje, ostrih, golih vrhov, od večnega deževja razpokanih sten brez zelenja, mrtve narave in pustinje. Povsod globeli in prepadi. Tihi mesec v noči je čarobno razsvetljeval te vrhove, ki so štrleli kakor čudne prikazni v modrino neba. Občudovala sem s strahom to prečudno stvarstvo. Vasica je bila majhna. Komaj 18 hišic je štela. Visela je na neki Apeninski stolici. Pred njo je bil prepad, morda 1000 m globok.
Nekoč se je tu udrlo polovico hiš in zgrmelo v prepad. Tedaj se je ubilo deset ljudi. To je bilo pred 200 leti, tako so mi pripovedovali ljudje. Hišice so bile kakor votline medvedov, le redko katera je bila hiši podobna. Šola je bila kakor hlevček za ovce,, vsa lesena. Šolska soba, edina, je imela kar iz navadnih desk zbite klopi, dolge in ozke. Železna pečica, stolček, piškova mizica brez predalčka, mala marmornata tablica na steni — to je bila vsa oprema šolske sobe. Kadar je deževalo, smo morali bežati domov, kajti drugače smo se premočili do kože. Imela sem samo 24 otrok, morala sem pa poučevati štiri razrede. Otroci so govorili genoveški dialekt, ki ga nisem razumela. Otroci spet niso mene razumeli, čeprav sem govorila precej dobro italijanski.
Discipline niso hoteli poznati. Skakali so mi ven in noter po mili volji. Nisem jih mogla ukrotiti. Kadar sem koga karala, mi je bliskovito zbežal kar skozi okno domov. Bili so hitri kot jastrebi, kar • zleteli sp, kamor jih je bilo volja. Bili so slabo oblečeni in vedno bosi, kako so se preživljali, mi je še sedaj uganka. Šele naslednje šolsko leto smo se sprijaznili in začeli razumevati. Morala sem se privaditi njihovemu dialektu, ki je bil delno že francosko narečje. Potem je šlo dobro. Niso bili »trdi« ljudje, ampak razumni. Marsičesa so se radi učili. Zelo radi so me poslušali, kadar sem jim pripovedovala o naših lepih šolah in krajih. Sčasoma sem začela hoditi z njimi po visokih Apeninih in se tako seznanila s to čudno naravo. Ljudi tam sem nazvala za planinske orle. Kar frčijo ti z velikimi, bosimi nogami po gorah, ne dohajaš jih!
Pot iz Marsiglie je bila pretežavna zame. Tri ure hoda do Genove, po kamenitem kolovozu in strminah. Saj vodi tudi glavna cesta po Apeninu, a le do večjih krajev. Na Marsiglie je bilo treba iti peš. A vendar sem nekolikokrat zlezla v Genovo in si ogledala prelepo mesto in morje.
V vznožju naselja pa raste južno lepo in sladko sadje, tega so mi ljudje dajali dovolj. V teku dveh šolskih let sem imela dva obiska. Enkrat je prišel ravnatelj iz Kapala in enkrat nadzornica iz Genove. Bila je to majhna gospa. Ne vem, kako je mogla vendar sama prilezti v Marsiglie brez spremstva. Bila je zelo dobra in močno usmiljena.
Po dveh letih sem bila premeščena še višje — 1200 m nad m. gl., v St. Stefana, na štirirazredno ljudsko šolo. Tam sem služila 12 let in postala kakor domača. Imeli so me vsi radi. Bili so pa vsi proti fašiju, niso ga trpeli. Kar sem tam doživela, je dolg roman. Tudi zbolela sem, bruhala kri, zadnje leto pa skoraj umrla. Bila sem v bolnišnici dva meseca v Chiavari. Ozdravela sem spet. Prišla sem domov 1943. leta, nato mi je pa zbolel soprog in umrl. Sedaj sem vdova že 8 let. Srečna sem, da sem upokojena doma, ter da se lahko sama preživljam.	Š. K.
Knafeljc Štefanija je bila upokojena šele potem, ki je imela že 42 let efektivne službe. Po tej vojni je bila med prvimi, ki so prijeli za delo in je zelo vestno opravljala službo v Belskem in pomagala mlajšim učiteljem. (Opomba uredništva.)
IZ TUJIH LISTOV. . .
UČENJE S PESMIJO
V	milanskem tedniku »Tempo« je poročilo o novih metodah pouka, ki jih je osvojila tovarna gumijastih izdelkov »Pirelli« v Milanu. Nas pa predvsem zanima poučevanje jezikov v tej šoli. Angleščina se namreč v tej išoli nič več ne poučuje po kakem učbeniku, ampak s pesmimi. Učitelj' napiše na tablo besedilo pesmi, razloži besede in slovnične posebnosti, nakar slišijo tečajniki pesem z gramofonske plošče, jo začnejo' peti skupaj, nekajkrat ponovijo, dokler je popolnoma ne znajo.
Ta način učenja tujega jezika je brez dvoma zelo prijeten in tudi učinkovit. Gotovo pa je, da nikdar ne more doseči uspeha, ki ga doseže »klasična« šo.ska metoda, ker ji manjka potrebna sistematičnost in je gotovo za naše šole uporabna le kot dopolnilo k rednemu pouku. In prav tu bi se dalo tudi na naših šolah marsikaj izpopolniti. Zakaj se ne bi tudi naši učenci naučili pesmic v tistih tujih jezikih, ki se jih učijo. Seveda, naš profesor tujega jezika nima zaenkrat še magnetofona, na katerega bi posnel pesem in jo v razredu predvajal, tudi gramofona verjetno nima. Morda pa ima kje klavir, s katerim bi lahko podal melodijo. Toda večina ima vsaj glas in malo posluha. Profesor naj torej kar pogumno zapoje določeno pesmico, razred pa jo bo takoj »poprijel«.
Vsaka pesmica neverjetno poživi pouk, zanimanje za tisti jezik in ima vedno tudi dokajšnjo »šolsko« vrednost: nekaj besedi, določene slovnične posebnosti, vse to mu bo z melodijo za vedno ostalo v spominu.
Našim tovarišem, ki v šolah učijo tuje jezike, ne bi mogli dovolj priporočiti, naj od časa do časa poživijo svoj pouk s kakšno pesmico. M. H.
DVOJEZIČNI SVET
S tem naslovom priobčuje mesečnik: »Rapports France - Etats - Uniš« zanimiv članek, iz katerega povzemamo:
Vsak dan nam tisk poroča o izkušnjah in naporih, da bi se premostila največja ovira za sodelovanje med raznimi narodi: različnost jezikov. Vnele so se hude polemike, kakšne metode bi bilo treba izbrati. Samo v Evropi je kakih 20 jezikov. Nemogoče si je zamisliti, da bi kak narod zapustil svoj jezik in s tem'vso svojo duševno kulturo ter sprejel neki drug jezik. Prav tako utopična je rešitev, da bi se oprijeli nekega umetnega jezika, kot je to skušal doseči esperanto ali volapik.
Tretjo rešitev nam je predlagal Jean — Marie Bressand, ko skuša prodreti s svojim načrtom o dvojezičnosti. Po njegovem naj bi ljudstvo vsake dežele z glasovanjem izbralo tuj jezik, ki se ga hoče naučiti. Tak jezik naj bi imel potem v šolah tako veljavo kot materinski jezik. Jutrišnji ljudje, pravi, morajo biti sposobni, da mislijo in se izražajo v dveh jezikih. Seveda bi bilo. tudi tu treba omejiti število jezikov na minimum. Organizatorji tega gibanja predlagajo le dva: angleščino in francoščino.
Francoščina, ki je bila tri sto let diplomatski jezik in je še danes najbolj prožna za izražanje najdrobnejših odtenkov čustev in misli, se je morala v zadnjih desetletjih predvsem iz političnih ozirov precej umakniti angleščini, ki je postala vodilni jezik v svetu. Pri širjenju dvojezičnosti tudi ne smemo pozabiti, da je Sovjetska zveza v državah svojega vplivnega področja že tako uvedla dvojezičnost, ker je v vseh satelitskih državah ruščina obvezna.
V	Franciji in Angliji že delujeta taki dvojezični šoli; v vsaki državi po ena. Posebnost take šole je v tem, da se tuj jezik ne uči le kot predmet po nekaj ur tedensko, ampak da se v tujem jeziku predavajo tudi nekateri drugi predmeti, n. pr. zgodovina, zemljepis in podobno. Tako bi se učenec res naučil tudi misliti v tistem jeziku in bo kot absolvent perfektno obvladal dva jezika.
Oglejmo si tako šolo, ki že deluje blizu Versaillesa pri Parizu. To je po stopnji osnovna šola in ima danes že nad 200 učencev, od katerih je četrtina Angležev, četrtina Američanov, četrtina Francozov, ostali pa so Holandci, Danci, Italijani, Kanadčani in Norvežani. Učiteljice povsem obvladajo francoski in angleški jezik, s čimer je podano jamstvo, da se bodo otroci res naučili obeh jezikov.
Pouk v francoščini temelji na uporabi »osnovnega besedišča« podobno kot imajo Angleži svoj »basic English«. To osnovno besedišče obsega sicer le kakih 400 besed, toda kljub temu zadošča za sporazumevanje in učenje. Vsaka narodnostna skupina pa ima tudi svojo učiteljico, ki skrbi, da se učenci vadijo
tudi svojega materinega jezika. Pouk uporablja aktivno metodo. Učenci spoznavajo bližnjo okolico, trgovino in kmečko delo v bližini šole. Učenje poteka sproščeno, saj ves dan odmevajo francoske in angleške pesmi iz otroških grl.	M. H.
MAZANJE TAL Z OLJEM
ZOPER PRAH NAJ BI BILO
ZDRAVJU ŠJKODLJIVO?
Tov. Lilija Bogomil nam je sporočil, da nekateri zdravniki odklanjajo mazanje podov v učilnicah s prašnim oljem, češ da se v njem natoira še več mikrobov in je zato mazanje zdravju škodljivo. Ker so redke učilnice, ki ne bi bile dvakrat na leto namazane z oljem in je to doslej naj cenejši način čiščenja (okrajne predračunske postavke za šolsko higieno so -izčrpane navadno že v nekaj mesecih!) želi naš dopisnik, da bi se oglasili strokovnjaki -in povedali, kako je s to stvarjo.
Da stvar poenostavi, je naše uredništvo ubralo drugo pot.
S posredovanjem Sveta za prosveto in kulturo smo dobili mnenje mikrobiološkega instituta Medicinske visoke šole v Ljubljani. Glasi se takole:
Mikrobiološki institut
medicinske fakultete
v Ljubljani.
Štev. 461/52.
V	boju proti prahu v šolskih zgradbah je v naših skromnih mate-rialniih razmerah po našem mnenju najboljša uporaba, prašnega olja za mazanje podov v učilnicah. Olje veže bakterija in ne dovoli* da se pri pometanju dvigajo v zrak. Eventualne patogene bakterije, ki se nahajajo v razpokah se uničijo pri pranju podov z vrelo vodo in sodo, ki se vrši seveda vedno pred mazanjem. Idealno bi bilo, če bi imela učilnica na tleh gumo ali linolej. Guma nima razpok, izolira ropot pri hoji otrok, pod nogami je toplo, tla pa se lahko hitro in dobro očistijo, ne da bi se pri tem prah dvigal v zrak.
Pod od ksilolita, teraca in podobno se čisti z mokro krpo dnevno, enkrat ali še bolje dvakrat tedensko se ga opere z vrelo vodo, milom in sodo. Pod od gume in linoleja se poleg dnevnega brisanja z vlažno krpo namaže po možnosti vsakih 14 dni s pasto, slično kot se to dela pri par-ketih. Leseni pod se najbolje impregnira z mineralnim oljem enkrat mesečno ali vsaj vsaka dva meseca. Najbolj higiensko odstranjevanje prahu je z električnim sesalcem.
Čiščenje šolskih prostorov se mora vršiti vsak dan. Ako nimamo aparata za odstranjevanje prahu, obrišemo' tla z mokro krpo ali posujemo z vlažnim žaganjem in nato pometamo z mokro metlo. Pol ure po končanem pometanju se obriše v učilnici prah z vlažno krpo. To pa moramo napraviti vsaj pol ure pned poukom. Potrebno je umivati tudi okna, vsaj vsakih 14 dni. Ravno tako moramo tudi vsak,ih 14 dni oprati spodnje dele zidov, če so oljnato prepleskani ali če je zid sestavljen iz ploščic. Zid operemo z mlačno vodo in milom., če je potrebno pa tudi z dezinfekcijskimi sredstvi. Odstraniti moramo prah in pajčevine tudi s sten 'in stropa, To delamo enkrat mesečno z omelom, ki je zavit v flanelasto krpo.
V	boju proti prahu v šolskih prostorih je treba misliti tudi na prah krede, knjig, raznih učil, ruinaranega pohištva, zidu, oblek, prhljaja kože, kapljic pri govoru in kašljanju itd. Zato jla potrebno, da so stene učilnice gladke in da je pohištvo izdelano iz solidnega materiala z gladko površino. V učilnicah in hodnikih naj se postavijo pljuvalniki, po možnosti s tekočo vodo. Pri straniščih, ki so izvor najbolj 'nevarnih infekcij, je potrebno skrbeti za največjo čistočo. V poletnem času, ko se vrši pouk pri odprtih oknih, moramo paziti, da so šolska dvorišča snažna in v splošnem higiensko urejena.
Predstojnik instituta: Prof. dr. Valentinčič Milica
	DELOVNI KOLEKTIV		
• *		— 		—	♦
želi vsem prosvetnim, delavcem,	o	o	o	o	o	o	IZDELUJEMO MODERNO IN SOLIDNO
v novem letu 1953 mnogo			ŠOLSKO POHIŠTVO IN OPREMO, VSE
uspehov pri odgovornem, delu	• 1	• 1	VRSTE UČIL IN TEHNIČNE IGRAČE. VAŠA
vzgoje mladega naraščaja	•	A	NAROČILA BOMO TOČNO IN VESTNO
socialistične Jugoslavije			IZVRŠILI IN UPOŠTEVALI VAŠE PREDLOGE
♦			❖
TOVAR M E	Učil	v č	P Čl M P 1 U
■	w mi mik mm 8S	W	I H	■ w	i% SP!	Ivi ^ J W
Uslmmm	•
izdelava vseh vrst tiskovin, ilustracij, katalogov, časopisov, revij, brošur in knjig
tUtffoovmiUa	*
vezava preprostih in najboljših del
HSJ&atM
izdelava eno- in večbarvnih klišejev
v
izdelava vseh vrst žigov in pečatov
LJUBLJANA - NAZORJEVA 6
JH-Pm
D. Z O. Z,
Prodaja vse vrste knjig, revij, časopisov, šolskih in pisarniških potrebščin ter učila
Poslovalnice: Koper, Izola, Piran, Portorož in Buje
^Osem prosvetnim delavcem m ostalim odjemalcem jelimo
srečno novo leto 1953
SLOVENSKI KNJIŽNI Z UVOD V LJUBLJANI
PRIPOROČA NASLEDNJA DELA:
Dr. Milan Vidmar: RAZGOVORI O SKRIVNOSTIH ELEKTROTEHNIKE. 480 strani. Vez. v platno din 895.—.
Obsežno poljudno delo znamenitega slovenskega znanstvenika, odličen uvod v poznanje fizikalnih in tehničnih problemov elektrotehnike.
M. Milanovič: ZGODOVINA ASTRONOMIJE OD NJENIH PRVIH ZAČETKOV DO LETA 1727. Prevedel Črtomir Zupančič. 176 str. Vez. din 225.—. Spis znamenitega, srbskega znanstvenika je v celoti primeren za bralce, ki imajo že nekaj astronomskega in matematičnega znanja; tem pa bo nudil globoke poglede v razvoj nazora o vesoljstvu od prvih začetkov v Egiptu, Asiriji, Babilonu preko Grške do novejših spoznanj, ki so dokončno ovrgla tisočletne človeške zmote.
Charles Darvvin: IZVOR ČLOVEKA. Prevedla prof. Ružena Škerlj. 222 str. Vez. din 198.—.
Maurice Maeterlinck: ŽIVLJENJE TERMITOV. 160 str. Bros. din 145.—.
Izredno zanimivi pogledi v življenje žuželke, ki se je z družbeno »organizacijo« zavarovala svoj obstoj. Spis, ki izhaja vedno znova.
DOBIJO SE V VSEH KNJIGARNAH
*
*
Ijidaja wt zalaga učbenike za vse vrste šol, učila in razne tiskovine
ha zalotji ima
vedno vse šolske in pisarni ške potrebščine
POSEBNO OPOZARJAMO UČITELJSTVO NA KNJIŽNICO PRIROČNIKOV
DRŽAVNA ZALOZBA
SLOVENIJE
V LJUBLJANI
IjicLap.
knjige slovenskih pisateljev in pesnikov, knjige svetovnih klasikov, sodobno politično literaturo, revije, časopise, slovarje itd.
Ima, na. taloni
IjzUL iozecdifia- (LocLo LzMi v	'ca&u, MAleAjAjL ipficocHild:
strokovno in poljudno znanstveno literaturo, s katero se lahko vsak v vsaki stroki izo-
Drago Vončina: PRAKTIČNA NAVODILA ZA ŠOLSKEGA UPRAVITELJA
Vlado Rape: NEKAJ METODIČNIH NAVODIL ZA POUK V 2. RAZREDU OSNOVNE ŠOLE
brazuje in izpopolni svoje znanje
Andrej Škulj: ŠOLSKI VRT KOT UČILO Joža Trdina: TELOVADBA V RAZREDU

Pavel Kunaver: IZLETI Z MLADINO
Marta in Radovan Klopčič: RISANJE V OSNOVNI ŠOLI
Tse zpraj tavata Mite v talil poslovaltical it potatital, ki so v vsel večjil krajil širom Slovetije
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo Ljubljana, Masarykova št. 14/L Tel. 22-686. Uprava Nazorjeva 3/1. Tel. 21-397. Letna naročnina din 300.—. štev. ček. rač. 604-»T«-141
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana.