908(497 12-14) COBISS 0 y Sre 1 Od priprave e • e r iSaitJimo J revo g grelu! Razvoji spretnosti dvojezičnega otroka vprašanj, odgovorov: Okužbe sečil „tol46,«^»ceoa' Htdrte ^ | KMTONKAi ihkomiselna 1 > ■ Ultra 1 - okno v i 1 1 Fotografira L\ ' trebušel p ■r*jB ,x o ^ iBSl e e tVJ ■ Tj jjTTTT™ ... do dodelave. tiskarna GMFIK4 SOČk www.grafika-soca.si Park Škocjanske jame, Slovenija Park Škocjanske jame ima tri pomembne nominacije: - Škocjanske jame so bile leta 1986 vpisane v Seznam svetovne kulturne in naravne dediščine pri UNESCU - leta 1999 so bile Škocjanske jame vpisane v Ramsarsko konvencijo kot prvo podzemno mokrišče na svetu - leta 2004 pa je bil Park Škocjanske jame vpisan kot Biosfemo območje Kras tudi v program MAB (Človek in biosfera). V Parku Škocjanske jame vas vabimo na ogled jamskega sistema, muzejskih zbirk, sprehod po učni poti in obisk novega promocijsko-kongresnega centra Pr Nanetovh. INFORMACIJE IN REZERVACIJE: Park Škocjanske jame, Slovenija Škocjan 2, SI - 6215 Divača Tel.: 00386 (0)5 70 82110 Faks: 00386 (0)5 70 82111 E-pošta: psj.info@psj.gov.si www.park-skocjanske-jame.si The area of Škocjan Caves has three remarkable designations: - inscribed on the UNESCO VVorld Heritage List since 1986 - on the List of VVetlands of international importance since 1999 - on the international Network of Biosphere Reserves (MAB) since 2004. INFORMATION AND RESERVATIONS: Park Škocjanske jame, Slovenija Škocjan 2, SI - 6215 Divača Tel.: 00386 (0)5 70 82 110 Fax: 00386(0)5 70 82111 e-mail: psj.info@psj.gov.si www.park-skocjanske-jame.si l-------------------------------------- The Škocjan Caves Park invites you to: - visit the cave system - explore the park on education trail - visit museum collections - and the new Promotion and Congress Centre Pr Nanetovh. mesw^!mmssmSSd^^ p»S i|M 'mm^ mmmm W9mm WMm Os lila iTO* flFifc •'•.';/«&»■■% T*g|g§§ *■ yiS@w E^* VINA Decanter ,world wine avvardš/ VlU^ ^>ronze VINAKRAS MINIS1TR /A /PRAVU ORO/ARJA PREKOMFRNO PITJE ALKOHOL A ŠKODUJE ZDRAVJU F Slika na naslovnici: Cerkev sv. Elija v vasi Kopriva na Krasu. Fotografija: Arhiv revije Kras DlACARSOdoo gon revije Kras: N 02 90 16602 91 F'1: revijakras@siol.net ■ evija o Krasu, o ohranjanju M >J kulturne in naravne dediščine, ■ kovini, kulturi, gospodarstvu ■avnostih ljudi tega prostora. H1 Kras izdaja Mediacarso, d.o.o., ■ 39, p.p. 17,6223 Komen. ■’0: (+386) 05(766-02-90; 386)05/766-02-91; k revijakrasiu siol.net . ' urednik; Lev Lisjak ■ v°ma urednica: Ida V. Rebolj f}! vanje: Lev Lisjak ■ v uredništva: k 39, p.p. 17,6223 Komen ^ 'rodajna cena z 8,5-odstotnim DDV: e številke 4 €, dvojne številke 8 €. nina za šest zaporednih številk :n° dostavo na naročnikov naslov enUi 32 €, na naročnikov naslov >i45€. akcijski račun pri Novi ljubljanski ■ Podružnici Ljubljana Center, Publike 2, Ljubljana: 0008-9675-302; Mediacarso, d.o.o.: 301000098675302 n' račun pri Novi Ljubljanski banki: 7620-89675302 Toda: L) BASI 2X r°čenih rokopisov in fotografij ter nega gradiva uredništvo ne vrača. 's all kakršno koli povzemanje, lr>je in preslikavanje objavljenih Jvkov iz revije Kras je dovoljeno ednikovim pisnim soglasjem uvedbo uporabljenega vira. orodna standardna serijska številka: '318-3257. 'rafika Soča d.o.o. VSEBINA DECEMBER 2011, št. 114-115 Prof. dr. Borut Juvanec, dr. Domen Zupančič KAMEN OB KAMEN 4 Dr. Domen Zupančič — RAZSTAVA SUHI ZID NA KRASU O Pavel Vidau OSTANKI PASTIRSKIH HIŠK PRI BANIH NA TRŽAŠKEM Dr. Ljubica Jelušič v pogovoru z Ido Rebolj VEDNO BO MOJE DELOVANJE POVEZANO TUDI S KRASOM IN S PRIMORSKO I 4 Sabina Paternost _ MARJAN BATAGELJ PREJEMNIK DVEH PRESTIŽNIH NAGRAD Sabina Paternost — _ PESTRO POLETJE V POSTOJNI -4 Vlasta Bernard KAKŠNI BOMO LETA 2031? TO BO ODVISNO OD TEGA, KOLIKO LJUDI BO ZNALO REČI »Ml« NAMESTO »JAZ«! 28 Mojca Feštajn Tihelj — — PRVO KONJENIŠKO SVETOVNO PRVENSTVO POŽELO IZJEMNE POHVALE Jana B. Smajgl _ _ DVE DESETLETJI ZAUPANJA IN ODGOVORNOSTI 34 Akad. dr. Matjaž Kmecl NA KRASU JE PODNEBJE ZA VRTNICE ZELO UGODNO 36 Drago Kolenc — _ VOJVODA IVAN IN IVANJI GRAD 3o Drago Kolenc _ — KOZJANSKI GRAD 42 Tjaša Komac SESLJAN 46 Olga Knez _ _ DOBROTE S KRASA IN BRKINOV 4O Olga Knez __ POZNA TRGATEV BO OMOGOČILA VRHUNSKO VINO Pavla Jarc _ — HOMMAGE SLIKARJU SILVESTRU KOMELU Dr. Milček Komelj _ - SLIKAR BARVITIH KOZMIČNIH PROSTRANSTEV »4 Nives Marvin _ _ SLIKAR IN GRAFIK GANI LLALLOSHI IN NJEGOV CIKEL »POD BALKANSKIM NEBOM« 58 Dr. Damir Globočnik ^ _ ALJANČIČEV FOTOGRAFSKI OPUS JE PLOD USTVARJALNEGA DELA 6 V Primož Sturman "MOJ" KRAS 54 Dr. Rajko Pavlovec _ _ SEM TER TJA PO KRASU Z RUTARJEVO KNJIGO 66 Dr. Branko Marušič __ REVOLUCIONAR IN PO RODU KRAŠEVEC ANTON FURLAN - NINO PROJEKT KRAS 2011 Do zdaj se nismo le hvalili in obljubljali - čeprav smo počeli tudi to, pač pa smo predvsem delali. Delo je potekalo na teoretičnem področju, pa tudi na povsem praktičnem. Organizirani smo pod pokroviteljstvi: UNESCO, Nacionalni odbor za UNESCO Slovenije SAZU, Akademija znanosti in umetnosti Slovenije UNIVERZA V LJUBLJANI MEDIACARSO - revija KRAS. Borut Juvanec, Domen Zupančič 'VJ SI t' Sla po raziskovanju me je v avgustu in septembru 2011 vodila po Italiji, Švici in po Grčiji. V Italiji, kjer sem segel do Firenc oziroma do Pistoje, sem obdelal kar nekaj ledenic, ki so tam še povsem ohranjene, a žal večinoma zapuščene. V nekaterih živijo ljudje, kjer pa so pod okriljem organizacij za kulturo, najdete prevrnjene stole, umazane kozarce in prazne steklenice. Žalostno! V Pistoji so me prijazno peljali v objekt, imenovan La Madoninna, ki ga bodo prenovili v kratkem. Na oddelku občinske uprave za kulturo so s ponosom povedali, da so se teden dni prej za ledenico zanimali tudi Japonci, moj obisk pa so objavili kar v štirih časopisih. V Švici, v kantonu Ticino/Tessin sem doživel ozračje, segreto na 30 stopinj Celzija, celo na višini 2500 metrov, našel pa sem kar nekaj izjemnih rešitev v kor-belingu. Žal so pastirske staje bolj ali manj zapuščene: le še dve sta v uporabi. V Grčiji mi je profesor matematike Kostas Saka-valas pokazal zanimive konstrukcije korbelinga, ki ne morejo zatajiti vzorov v klasični grški arhitekturi. Iz Soluna se mi je pridružila tudi profesorica Arakadakijeva, ki se kot edina ekspertka za suhi kamen spozna na ta fenomen. Sama se mi je ponudila za pomoč pri merjenju. Ko pa sem zlezel na streho in jo prosil, da mi očisti prostor na tleh za laserski žarek merilnika dolžin, je kar obnemela. Po moji zahvali mi je v elektronskem pismu napisala, da še ni videla, da bi kdo tako skakal po strehi - 'kakor mlad fant' - je še pripisala ... Ne vem, če je bil to kompliment, ampak kako naj, zaboga, merim streho, ne da bi zlezel nanjo? No, Projekt KRAS 2011 teče naprej! Oba s kolegom Domnom Zupančičem sva pri pridobivanju finančnih sredstev bolj bosa, zato se ne odvija, kakor bi si želeli. A narejenega je kar nekaj. Naj bo to neke vrste poročilo o našem delu. Za teoretično raziskavo o kamnitih konstrukcijah na našem Krasu je potrebna predvsem čim bolj popolna dokumentacija. Doslej imamo dokumentiranih nekaj več kot štirideset hišk, šišk in kutij. Na Univerzi v Ljubljani - na Fakulteti za arhitekturo imamo dokumentacijo za 30 objektov, inventariziranih pa jih je 43. Arhitekturne delavnice se je udeležila množi- [ ca ljudi različnih profilov - od domačinov do tistih iz Ljubljane, v okviru Churchillovega sklada pa je bil ves g mesec naš gost gospod Norman Haddovv s Škotske v Veliki Britaniji. Prav vsi pa smo bili pridni, delavni in končno tudi uspešni. Razstava »Suhi kamen na Krasu« nastaja, ko to j-pišem, in je od konca oktobra postavljena v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani v tamkajšnjem imenitnem atriju samega mestnega jedra. Pripravil jo je docent dr. Domen Zupančič in prikazuje nekaj temeljnih elementov konstrukcije v kamnu, izbor posnetkov' F hišk, šišk in kutij z arhitekturnimi načrti, fotografije, 2 teoretske sheme in skice. Razstava bo v okviru Ministr- v stva za kulturo pozneje postavljena v novi zgradbi JZ t( Škoq"anske jame. 8 Načrtovana okrogla miza o tej tematiki je od- Sl visna predvsem od temeljnih financ, saj je povsem brez g sredstev ni mogoče organizirati: zlasti ne, če želimo dobiti za omizje sogovornike, kot jih Kras zasluži. Okvirno č: je konferenca pripravljena, osrednji govorci tudi. Dela ši pa je še vseeno veliko. si A - Kamnita zatočišča (hiške, šiške, kutje), Poročilo za leto 2011 Do oktobra 2011 je dokumentiranih 32 objektov med Slavnikom in Štanjelom. To so: 001 - 010; Slavnik, Gabrovca, Prešnica 011, 012, 014; Volčji Grad 013, 015, 035, 036, 041, 042, 043; Kosovelje 016; Sežana 017; Opčine /Villa Opicina 018, 039; Trebče /Trebiciano 020, 022, 032; Kopriva 037; Lokev 038, 040; Vilenica 044; Hruševica 045; Padna Inventariziranih je 45 objektov. Poznavalec hišk s Krasa Rok Grecs čaka, da nam pokaže še dve pri Koprivi in niz hišk pri Boljuncu na drugi strani meje. Potreben je le še čas. v te d d te li C 2 v r; Vi je s< ir z; Jeladistra, Volos, Grčija: še vedno delujoč tholos (seveda v pašni Suvala, Volos Grčija (kakšnih 300 kilometrov severno od Aten in sezoni) v hribih nad mestom Volos. 200 kilometrov južno od Soluna, ob obali): tholos, izjemna vertikalne. Vmesni prostor zapolnjuje korbeling do kroga na višini dveh metrov, čez pa se pne značilni korbeling do temena. Konstrukcije so vedno dvojne, po dve in dve s skupno streho. Monte Generosso med Comskim in Luganskim jezerom, Švica, na višini 2500 metrov. Planšarski sistem Tangoo je sestav hlevov, bivalnega dela in ledenice za hlajenje mleka. Ledenica je grajena na suho, brez veziva. Strop je korbeling; streha je pokrita s kamnitimi ploščami. Tloris je seveda okrogel. Slika spodaj: Okrogel tloris sekajo stopnice vse do tal, več kot sedem metrov globoko. Stopnice niso konzolne, pač pa so masivno podprte, zato je spodnji tloris po obliki kot nekakšna ledvička.- Vse fotografije: Borut Juvanec. konstrukcija, ima tloris kvadraten, vse štiri stene pa so polkrožno *' B - Arhitekturna delavnica KRAS 2011 Delavnica je potekala v aprilu 2011 v Lokvi, s Braniku, Vilenici, Škocjanu in v Trebčah na italijanski v strani. Sodelovali so lokalni strokovnjaki in 'dry stone waller' s Škotske, študentje z ljubljanske univerze (arhitektura, pedagogika, etnologija), pa še otroci iz Hrpelj, ^ Divače, Dutovelj in iz Trebč ter javnost. Vodila sta jo do-cent dr. Domen Zupančič in profesor dr. Borut Juvanec. V okviru delavnice je bilo popravljenih kar ne-■ kaj metrov zidu, so bile postavljene šiška v Lokvi, po-v pravljena pri Vilenici, na novo postavljena v Trebčah, 3 za nameček pa še ena pri Vilenici, ki smo jo poimeno-r. vali 'šiška slovensko-škotskega prijateljstva’, ki je - po-2 tem, ko je gospod Norman Haddovv obrnil preklado ali I gume - nastala 'smejoča se šiška'. Na delavnici nismo 1- sodelovali le strokovnjaki, pač pa so z veseljem poma-z gali še mnogi drugi. )- Delavnica je bila končana z razstavama v Diva- o či in v Trebčah; slednjo so otroci Celodnevne osnovne a šole Finka Tomažiča dopolnili še s svojimi slikami, da se je naše delo pokazalo še v novih razsežnostih. Zavod za tehnično kulturo Slovenije je podelil v okviru natečaja medgeneracijskega sodelovanja na tehničnem in naravoslovnem področju Arhitekturni d delavnici KRAS 2011 Suhozid priznanje, ki so ga predali septembra v Cankarjevem domu v Ljubljani. Tudi | to pomeni zahvalo, pohvalo in vzpodbudo vsem sodelujočim, organizatorje pa zavezuje k nadaljevanju dela. C - Razstava Suhi kamen na Krasu v Znanstveno raziskovalnem centru SAZU v Ljubljani 2011 Razstava "Suhi zid na Krasu" je pregledna | razstava tematike kamnitih konstrukcij brez dodanega veziva. Tematsko zajema arhitekturne elemente in objekte v krajini. k Izbor zajema osnovne prostorske strukture, ki y so povezane s to tehniko skladnje kamna. To sp zidovi in hiške. Obe vsebini sta bogati v arhitekturnem smislu, začenši od zasnove do izvedbe. PROJEKT KRAS 2011 i Razstava osvetljuje področje teh vsebin z arhitekturno pripovedjo, torej z uporabo risbe, načrtov, fotografij in tudi z opisi. Če je kamen osnova suhega zidu, je črtna risba osnova pripovedi o suhem zidu. Predstavljanje arhitekture brez skic in načrtov je kot pripoved brez slovnice. Fotografije so v drugem planu in dopolnjujejo narisano vsebino. Besedila na razstavnih panojih so zapisana v slovenskem, angleškem, italijanskem in kastiljskem jeziku. Besedila so jedrnata in zapisana tako, da so razumljiva vsem generacijam. Vsebinsko so v tesnem razmerju z grafično vsebino. Naslovi plakatov so: 1. uvodni plakat z naslovom 2. kolofon razstave 3. obvestilni plakat (izobešen je zunaj objekta, vhodi) 4. karta zidov in zatočišč, predstavljenih na razstavi 5. kamen, delo 6. zid, znanje 7. zid, vrzela 8. zid, arhitektura zavetišča 9. hiška Na Tresi 10. hiška Pino, Trebče 01 11. hiška Pino, Trebče 02 12. KORBELING, teorija in praksa 13. zatočišča po svetu VI - Prerez hiške M 1:1 + Talna nalepka Tloris 1:1 Razstavo sta sofinancirala Ministrstvo R Slovenije za kulturo in Javni zavod Park Škocjanske jame, Slovenija. Č - Okrogla miza Projekt KRAS 2011 Okrogla miza, konferenca ali uvodni kongres bi bila prva prireditev, ki bi javno predstavila namene, cilje, delo in rezultate Projekta KRAS 2011. Ob predstavitvah tematik in ob prikazu pomembnosti kraškega prostora javnosti in strokam je temeljni namen razširjanje znanj o kamnu in o Krasu ter pri lokalnem prebivalstvu dvig zavesti in s tem utrjevanje ponosa. Kulturna krajina Krasa - sonaravno gospodarjenje s krajino. 1. Namen Okrogle mize KRAS 2011: 1.1 Predstavitev problematike in predstavitev že opravljenega dela na področju arhitekture (inventarizacija, dokumentacija, Delavnica /VVorkshop 2011, razstave) 1.2 Zbiranje zainteresiranih tematik, tem in strokovnjakov raznih področij, kar bi bilo mogoče vključiti v projekt 1.3 Začetek postopka za ustanovitev Projekta KRAS 2011 (v nadaljevanju: Projekt) 1.3.1 Pokrovitelji: UNESCO, SAZU, Univerza v Ljubljani, Mediacarso - revija Kras 1.3.2 Organi Projekta: Znanstveni svet, Znanstveni odbor, Programski svet 1.3.3 Program dela Projekta 1.4 Sprejem Delovnega programa Projekta 1.5 Začetek postopka za ustanovitev Organizacije za suhi kamen Slovenije 2. Cilji: Kratkoročni cilji 2.1 Oblikovanje Programa po temah (odprt seznam) 2.2 Imenovanje nosilcev tem/delovnih skupin Končni cilji 2.3 Prepoznavanje, inventarizacija, dokumentiranje, edukacija, razširjanje znanja, dvig zavesti in ponosa 2.4 Pregled kulture kraškega prostora in kraškega človeka 2.5 Združevanje krajev, krajin, narodov, strok, znanj, možnosti in hotenj ljudi vsega kraškega sveta Visoki suhi zid ščiti pred vetrom. Vidna je struktura velikih kamnov spodaj do drobnih kamnov zgoraj na zidu. JSI 2.6 Oblikovanje predstavitve enotne kraške kulture s ciljem vpisa v Seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO 3. Izhodišča: 3.1 Kamen kot mineral, vir, material za obdelavo, gradbeni material 3.2 Kamen kot značilnost slovenskega prostora 3.3 Kamen kot značilnost Krasa, Notranjske, Dolenjske, Alp: geografsko, krajinsko, arhitekturno, etnološko, sociološko, tudi z vidika jamarjev in raziskovalcev Krasa 3.4 Psihološki in sociološki odnosi človeka do kamna 3.5 Kamen kot element prostora: krajina, arhitektura, detajl 3.6 Objekti v kamnu (svet, Evropa, Sredozemlje, Kras, Slovenija): mesto, trdnjava, vas, domačija, hiša, hiška, zid, škarpa, grublja... 3.7 Uporaba objektov: bivanje, občasno bivanje, zaščita človeka in živali, varovanje krajine, prostora, zemlje, detajla; kamen kot poudarek prostora 3.8 Uporaba kamna: konstrukcija, nosilnost, zaščita, varovanje, predstavljanje 3.9 Detajli v kamnu 3.10 Razširjanje znanja pri publiki, dvig zavesti o vrednotah kamna, ohranjanje 3.11 Akcije za točko 10 3.12 Publiciranje o kamnu: knjige, članki, revije 3.13 Zbiranje zgodb, pravljic, verovanj, obredov 3.14 Jezikoslovje na temo kamna: zbiranje, analiza, objava 3.15 Razstave: stalne in občasne, živi muzej Krasa 3.16 Gradnja in prenova, obnova, vzdrževanje objektov v kamnu 3.17 Organizacije, ki se ukvarjajo s tematiko kamna: svet, Evropa, Sredozemlje, doma 3.18 Kongresi, konference na temo 'kamen': predstavljanje Krasa svetu (predavanja, objave, predstavljanje Krasa naših strokovnjakov) 3.19 Raziskovalna potovanja (naših strokovnjakov na tuje, tujih na Krasu: organizacija, vodstvo, izvedba, dokumentacija, analize, objave) 3.20 Zasnova in organizacija Združenja za kamen Slovenije 3.21 Zbiranje podatkov o strokovnjakih na to temo, seznam pomembnih strokovnjakov iz zgodovine in seznam sodobnih strokovnjakov 3.22 Ekonomski elementi kamna: pridobivanje, obdelava, prodaja, vrednosti in vrednote 3.23 Voda na Krasu 3.24 Flora in fauna Krasa 3.25 Kras v besedi, Kras v glasbi, Kras v zgodovini, Kras vsepovsod in Kras za vedno Projekt KRAS 2011 s svojimi elementi je bil predstavljen v revijah, na kongresih in na univerzah: SPS (Societe pluridisciplinaire de piere seche) Congress: Ambleside, Cumbria UK ISIS Symmetry Congres, Zagreb HR Don Mincu University, Bucuresti RO Univerza na Primorskem, Rehabilitation of Historical Settlements with the Community and the Experts, Piran SI Najave, recenzije ali intervjuji so bili v medijih: revija AR Arhitektura raziskave/Architeture Research, revija KRAS, Televizija RAB Italija, Primorski dnevnik, Primorske novice, Dnevnik Ljubljana, Delo, Slovenske novice, Občinsko glasilo Občine Sežana, Brkini za radovedneže, Piedras con raices Caceres, Španija, Stonechat United Kingdom, Dragodid Zagreb HR. Projekt KRAS 2011, predvsem s svojo delavnico v letu 2011, je imel tudi širok odmev v dnevnem tisku in na televiziji: RAI 3, Delo, Slovenske novice, Primorski dnevnik, predvsem pa je imel dobro podporo pri svojem pokrovitelju, v družbi Mediacarso in pri reviji KRAS. Za slednje smo dolžni zahvalo predvsem gospodu Dušanu Rebolju, ki spodbuja, po vseh močeh pomaga, potrpežljivo čaka na članek, čeprav mora biti kdaj tudi bolj energičen. V Grčijo sem prav med kamne, ki sem jih raziskoval, dobil njegovo skopo vprašanje: Ali bo ta številka revije KRAS kar brez Projekta KRAS 2011 ? Ne, tudi ta številka revije Kras ima prispevek o projektu, pa čeprav je tole pisanje plod kakšne neprespane noči Ampak za Kras se izplača tudi to! Dr. Borut Juvanec, univ. dipl. arhitekture - redni profesor na Fakulteti za arhitekturo, Univerza v Ljubljani Dr. Domen Zupančič, docent na Fakulteti za arhitekturo, Univerza v Ljubljani L DDAlCI/TI/DAOnU RAZSTAVA SUHI ZID NA KRASU Domen Zupančič Vsako raziskovalno delo poteka po korakih od začetne ideje v glavi, prek jasno začrtanih delovnih korakov do končnega opredmetenja rezultatov dela. Temeljni cilj raziskovanja naj bi bil razumljivo predstavljen nabor rezultatov, ki bo dosegljiv stroki in seveda javnosti. Rezultati raziskovanja v vernakularni arhitekturi še niso zagotovilo, da bo na osnovi ugotovitev bodoča načrtovana arhitektura boljša ali da bo urbanistični razvoj bolj smiseln ali morda bolj celovit. Tako razmišljanje je utopija. Smisel naših naporov v projektu Kras je raziskovanje tradicionalne arhitekture in krepitev nove misli na bodočo krajino in arhitekturo Krasa. Stremimo k razvoju celote; raziskovanje je le del tega. Razvoj je več, je skupno delo različnih strok, posameznikov, investitorjev in javnosti. Na ta potek dela pa vpliva kar precej dejavnikov: področje delovanja vpletenih, metoda dela in način predstavitve ugotovitev. Z zavedanjem celovitosti razvoja Projekt KRAS 2011 zato za letos še ni končan. Ne! Pred nami je še kar nekaj dela, preden si bomo segli v roke in si zaželeli novo uspešno leto 2012. Na Fakulteti za arhitekturo sva s kolegom Borutom Juvancem zasnovala in pripravila pregledno razstavo o suhem zidu na Krasu. To je prvi korak naše jesensko-zimske akcije v okviru projekta. Ob koncu oktobra sva v sodelovanju z mnogimi organizacijami in Ministrstvom RS za kulturo javnosti prvič predstavila pregledno razstavo tipov oziroma vrst suhih zidov na Krasu. Razstava zajema 14 posterjev in en veliki pano. Vsebinsko je na posterjih in na panoju predstavljena zgodba od osnovnih kamnitih struktur v krajini, ki so posledica človekovih rok, do arhitekture zatočišča - hiške na polju. Prvi koraki so čiščenje in skladanje posameznih kamnov v parcelni zid in v kup. Kup kamenja na območju Krasa imenujejo griža (okolica Koprive) ali grablje (okolica Škocjana in Matavuna). Med Trebčami in Orlekom lahko najdemo griže, ki so izdelane z veliko mero skrbnosti in so oblikovane kot prisekane piramide. Griža ni zid; je le skrbneje zložen kup kamenja na parceli. Tudi njena velikost ni jasno opredeljena; nekatere so prav zajetne bodisi v širino bodisi v višino. Na lokacijah nekdanjih gradišč so tovrstne skladovnice zajetnejše in bi lahko predstavljale primarni kamniti obod - varovalni obroč okrog gruče zaselka. Najpreprostejšo obliko zidu, ki sva jo na območju Krasa evidentirala, predstavlja postavljen niz zaporednih večjih neoblikovanih kamnov ob poti. Četa kamnov spominja na podrto linijo domin. Niz je materializirana razmejnica med javnim (pot) in zasebnim (polje, travnik). Zanimivejše so tiste oblike kamnitih zidov, ki so zasnovane glede na lokalne reliefne ali mikro klimat- | ske pogoje. V Pliskovici je dober primer dvojnega zidu j v loku nad dolino. Drug primer zidu s posebno vlogo je zid kot vetrobran. Zid je višji kot človek z dvignjeno roko. Močan zid ima v prerezu značilno trapezno obliko, ki je prepoznana kot tipična oblika suhega zidu v I vernakularni arhitekturi. Zid še vedno stoji. To nisem j zapisal, ker bi želel, da bi raje videl, da bi bil porušen. ■ Za nas arhitekte je to najboljši dokaz, da je suhi zid lah- , ko višji od 2 m in da kot tak lahko preživi nekaj desetletij. Starosti zidov in konstrukcij grajenih po teh načelih ne moremo zagotovo določiti; še najbolj verni približki ! so dokumentirani podatki, kot so fotografije, katastrski vnosi in pričevanja ljudi. Bolj natančnih podatkov na terenu ne moremo pridobiti. Novejši zidovi (kar sva jih uspela videti in dokumentirati) se od starejših ločijo po dveh karakteristikah: to je oblika prečnega prereza in velikost kamnov I v zidu. Prečni prerez novejših zidov ni več trapezast, temveč je bliže pravokotniku; kamni v zidu pa so manjši. Posledica manjših kamnov v takih zidovih so tudi pogostejše porušitve dela zidov. Zidovi bi bili bolj obstojni, če bi imeli smiselno vgrajene prečnike (kamen, I ki poteka od ene strani do druge strani zidu, prečno na smer zidu), ki zid vežejo oziroma statično utrdijo. Ra- j zvoj nove oblike zidu je del razvojne poti v arhitekturi. Verjamem, da bomo tehniko z leti izboljšali glede na trdnost in obstojnost suhega zidu. Razstava ne zajema le suhega zidu. Vsebuje še značilne prehode in odprtine v zidu. Vrzela je prehod v zidu. Praviloma jo tvorita dva prehoda: prvi je širok (za čredo in stroje), drugi je ožji, ki je namenjen ljudem. Oba prehoda imata nekaj možnosti zapiranja: lesa; sklop večjih kamnov, ki so jih zvalili pred prehod, in gosto trnje, ki so ga naložili pred prehod. Vsaka izpeljanka je zanimiva, uporabna in deluje. Deluje v kulturnem okolju in je namenjena kulturi kmetovanja. Arhitektura je povezana s kulturo. Največkrat je arhitektura materializiran podpis kulturnega bogastva posameznika ali etnične skupine. V letih pred svetovno krizo je bila arhitektura izrabljena kot »dr. roman«; vsaka zgodba je bila natisnjena - vsaka pozidana in je bila zgolj podpis denarnega bogastva. Kultura bivanja in kulturna krajina sta bili v tistem času sila neprijetni temi, ki smo se je ogibali vsi udeleženci: politiki zaradi kratkovidnosti, investitorji zaradi dobičkov, načrtovalci zaradi obstoja in - žal - tudi arhitekti zaradi nuje pre- j živetja. Kamnit zid ima kulturo. To ni neka ideja, ki visi ’] v belem oblaku. Suhi zid ima tehnično kulturo in ima kulturo krajine. Dlakocepim? Ne! Brez tehnike gradnje pri suhem zidu ne gre. Bolj kot zunanja vidna ploskev j zidu je pomembna notranjost - polnilo. Če je polnilo skrbno vdelano med velike kamne, bo zid trdnejši, projekt KRAS 2oll jJi . M 1F ' ■L' «1 v M kil mir Julija je tipična predstavnica svoje generacije in gleda na svet skozi računalniški virtualni svet. Zanimivo je tudi, da je bila njena percepcija knjige v otroštvu klasična knjiga s trdim ovitkoz/z. Potem so bile to debele knjige Garfieldovzh risank. In tudi njena angleščina je nastajala najprej z gledanjem slik v knjigah in risank na televiziji. Hkrati je pa začela brati tudi angleške knjige. Najprej te klasične, prave trde knjige, nato pa vedno bolj samo še virtualne na internetu. V primerjavi z dostopnostjo informacij moji generaciji je zdajšnji mladini po internetu dostopen nek svet, ki ga ni več mogoče dohajati. Zato pravim, da morajo otroci danes, če hočejo biti dejansko v stiku z vsem, kar je res /zovo, pomeizzb/zo in moderno, ogro77mo svojega časa porabiti za to, da vse to poiščejo po internetu in selekcionirajo. Danes je 7nogoče slišati in brati veliko kritik, da otroci preveč presedijo pred računalnikom, da se zato 7na7ij gibljejo in da so zaradi tega tudi predebeli. Zato se moramo vprašati, zakaj je prišlo do tega. Zakaj jim nismo dali 7ieke hitrejše metode seznanjanja z vse/ni znanji, ki so dostopna 7ia internetu. Zavedati se moramo, da oni 77iorajo biti v tem vir-tualnem svetu, saj je to del spozna/zj 7ijihove ge7ieracije. In 7iaša Julija je tak pri/7ier človeka, ki to razume in v tem svetu deluje, je pa hkrati presenetljivo trd7ia Kraševka, in ko gre ko7iec tedna do/nov na Kras, se tega veseli. Ko7naj čaka, da mine teden. In ko se približuje Krasu, začne govoriti po kraško. In ko govori z ljudmi tu, v kraškem okolju, začne govoriti s tako poudarjenim dialektom, da me prav preseneča. Kakor da hoče pokazati: sem del tega kraškega prostora, sem to, kar govorim. In tudi, ko je šla na Dansko z otroki iz različnih šol Slovenije v okviru slovensko-danskega prijateljstva, se je ona pridružila tisti skupini, ki je na Danskem predstavljala značilnosti Krasa in Primorske in ne Ljubljano. Pa še to monrnz povedati o naši Juliji, da je sedaj ona nekakŠ7ia /zzoja ,mama‘. Zadnja tri leta z/zojega politiČ7iega delo-vanja, ko nimam več časa za kakršno koli delo doma in ko tudi ■ nimam več časa zase, je ona na nek /zači/z prevzela vlogo starša v družini. Skrbi jo, ali redno jem, ali sem šla na sprehod, in ve- j dno me vpraša, ali sem naredila vse tisto, kar sem nameravala narediti. In postala je prava hišna kuharica. Ko sva bili v Sežani j v 77iesnici, je lepo po vrsti naročala, katero vrsto mesa, kako naj j bo meso razrezano, itn. In ko je vse to gospa poslušala, me je j vprašala: Kako pa ona to vse ve in zna? Ali ni premlada za to? j Odgovorila sem ji: Očit7w to obvlada in ve, kaj je treba kupiti, saj kar kupi, tudi skuha. Tudi mene zanima še veliko stvari. Še mnogo moram napisati... Tudi mene zanima še veliko stvari. Se mnogo moram napisati. Raziskati čim več fenomenov, ki so poveza7ii s sodo- 1 logijo vojske, in ugotovitve primerjati z drugimi država7ni. Da pokažem in dokažem, kako bi bilo treba razvijati slovensko vojsko v naslednjih letih. Tako, da bi ostala v trendu svetovnih vojsk. A v zvezi s tem je še veliko nerešenih, odprtih vprašanj. Vojske se j vseskozi razvijajo. To je treba proučevati in videti v živo. Prehod iz znanstvenega dela v politiko je poseben. V j politiko vstopiš kot strokov7ijak, in z grozo ugotoviš, da tvoje j strokovno zna7ije ni nuj7io tvoja prednost. Je prej lahko tvoje breme; je nekaj, kar drughn vzbuja občutek, da jun soliš pamet, jaz | sem to doživljala v parla/nentu, ko se/n na vpraša/ija posla/icev j odgovarjala na odkrit ztačin, pojasrijevala sem vse, kar je treba vedeti o določenem jav/zez/z problemu. Neredki tisti, ki poslušajo /noje odgovore, pa mislijo, da ji/n predava/n. Ker želijo slišati čisto nekaj drugega. Neke politič/ze floskule. Za višjo legiti/77770st parlamenta bo tudi pri nas potrebna večja strokovnost pri opravljanju političnih zadev. Politika je tudi odgovornost. Imamo i/iformacije in po- i litikom jih daje/no zato, da bi lahko ko/7/petent/zo odločali. Odločali odgovorno. Pa ne zato, da bi s tem strašili ljudi in pre/zašali j odločitev na vse, na celotno prebivalstvo. Če si politik, prevzemi j odgovornost! In to za tisto, o čemer odločaš! V legitimni politiki je prav tako! Prekinitve svojega znanstvenega dela ne doživlja/n dobro. Zdi se mi, da vrniti se nazaj iin stare tire in ziadaljevati z e/zako /nočjo, kakršno si i/nel pred prekmitvijo, ni preprosto. Vča- j; s ih so trdili, da politik, če je družboslovec, dokaj hitro prestopi iz ; družboslovja v politiko in da se lahko tudi vrne dokaj hitro nazaj. Jaz pa vidim, da to ni res. Po treh letih razvoja teorij v /noji stroki i/i po vseh neprebra/zih čla/zkih, ki so bili /ned te/n /lapisa/ii ter objavljeni, tega za/nujenega ni /nogoče hitro /zadoknaditi, da bi /nogla zdaj spet e/zakoprav/zo z drugi/zzi govoriti o znanstvenih spozna/zjih. Seveda pa je tudi res, da se/n v teh treh letih pridobila neka druga spozna/zja in zna/zja. A ta spoznanja so bolj o slabostih politike, kot pa o tistem, kar bi politika morala biti, to pa je \ delo za dobro drugih. Zase vem, da bom v politiki vedno zagovarjala lju- , di in skupno dobro ter odgovorno ravnanje z državo. Vem tudi, da bo v mojem prihodnjem delovanju pomembno vse tisto, kar je povezano s Krasom in Primorsko. To dolgujem mojemu Krasu in Primorski, pa tudi svoji zavedni družini, kjer sem se učila strpnosti, solidarnosti, spoštovanja človekovega dostojanstva in odgovornosti! Dr. Ljubica Jelušič na novozgrajenem olimpijskem stadionu v Rio de Janeiru v Braziliji, kjer je potekala otvoritvena slovesnost 5. svetovnih vojaških iger. Vse fotografije: Aleš Sila Predstavljamo biografijo dr. Ljubice Jelušič Dr. Ljubica Jelušič izhaja iz zavedne primorske družine, rojena je bila 16. junija 1960 v Kopru. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Sežani. Leta 1985 je diplomirala z odliko na mednarodnih odnosih in na obramboslovju na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN). Za diplomsko delo o neoboroženih oblikah zoperstavljanja agresiji je prejela raziskovalno nagrado Raziskovalne skupnosti Slovenije. V okviru projekta 2000 novih raziskovalcev je magistrirala leta 1988 in doktorirala na obramboslovju leta 1992 s temo o legitimnosti vojaštva. Postdoktorsko izpopolnjevanje iz vojaške sociologije je opravila v letih 1993 in 1994 na Kraljevi vojaški akademiji v Bruslju pod mentorstvom vodilnega belgijskega vojaškega sociologa prof. dr. Philippeja Manigarta. Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani je bila od leta 1985 dalje zaposlena kot raziskovalka, asistentka, docentka, izredna profesorica in od leta 2005 dalje kot redna profesorica za področje obramboslovja, kjer predava polemo-logijo, sociologijo in politologijo vojske, mirovne študije, civil-no-vojaške odnose, antropologijo vojne ter mirovne operacije. Predavala je na programu nacionalne in mednarodne varnosti na Fakulteti za politične znanosti Univerze v Zagrebu ter na Šoli za civilno-vojaške odnose v Beogradu. S Slovensko vojsko je sodelovala na višjem štabnem ter generalštabnem vojaškem izobraževanju in usposabljanju Poveljniško-štabne šole. Na FDV je bila prodekanja za raziskovalno delo med leti 1995 in 1997, predstojnica Katedre za obramboslovje med leti 1999 do 2007, članica senata FDV v več mandatih in odgovorna senatorka za habilitacije od leta 2005 dalje. Je članica uredniškega sveta revije Teorija in praksa ter uredniškega odbora revije Bilten Slovenske vojske. Je tudi recenzentka pri revijah Sicherheit und Frieden ter Teorija in praksa. V dolgoletnem učiteljskem delovanju na Fakulteti za družbene vede je bila mentorica in somentorica pri uspešno zaključenih 140 diplomah, 18 magistrskih in 10 specialističnih delih ter 10 doktorskih disertacijah. Kot raziskovalka na Obramboslovnem raziskovalnem centru na FDV je bila vodja več temeljnih in aplikativnih raziskovalnih projektov s področja civilno-vojaških odnosov, obrambnega prestrukturiranja, mirovnih operacij, vloge in upravljanja človeškega dejavnika v vojski, kar so tudi glavne teme njenih objav v knjigah in revijah s področja obrambe, varnosti in vojske doma in v tujini, ter nastopov na mednarodnih in domačih znanstvenih in strokovnih konferencah. Je avtorica temeljnega slovenskega učbenika za vojaško sociologijo Legitimnost sodobnega vojaštva (1997) ter soavtorica in sourednica več slovenskih in tujih knjig. V mednarodnem raziskovalnem in znanstvenem prostoru je vključena v več združenj in projektov. Med leti 1996 in 2001 je vodila delovno skupino v okviru mednarodnega raziskovalnega projekta v programu COST pri Evropski komisiji z naslovom Obrambno prestrukturiranje in konverzija. Od leta 2006 do 2008 je bila izvršna sekretarka raziskovalnega odbora o oboroženih silah in reševanju konfliktov (RC01 Armed Forces and Conflict Resolution) pri mednarodnem sociološkem združenju (ISA). Je članica Mednarodnega svetovalnega odbora ženevskega Centra za demokratični nadzor nad oboroženimi silami (DCAF). V okviru evropskega raziskovalnega združenja o oboroženih silah in družbi ERGOMAS je vodja delovne skupine o bojevnikih v mirovnih operacijah (VVarriors in Peacekeeping), sodeluje tudi v meduniverzitetnem seminarju (IUS) o oboroženih silah in družbi v ZDA. Od leta 2007 je članica Natovega družboslovnega raziskovalnega panela (Human and Societal Dynamics) v okviru programa Znanost za mir (NATO Science for Peace). Kot študentka obramboslovja je v letih 1983-1984 odslužila vojaški rok. VTeritorialni obrambi Republike Slovenije je napredovala do čina poročnice. Aktivno govori angleški, srbski in hrvaški jezik ter pasivno nemški jezik. 21. novembra 2008 je prisegla pred državnim zborom Republike Slovenije kot prva obrambna ministrica Republike Slovenije. IQ2 PRIZNANJA IN NAGRADE MARJAN BATAGELJ PREJEMNIK DVEH PRESTIŽNIH NAGRAD Sabina Paternost Po nekaj več kot letu, odkar seje Marjan Batagelj zapisal novi gospodarski panogi - turizmu, že žanje velike pohvale in priznanja za svoje delo. Tako je za vodenje podjetja Postojnska jama, d.d., v preteklih dveh mesecih prejel dve prestižni nagradi: nagrado po izboru novinarjev -»Turistička prizma« ter nagrado revije Podjetnik - »Podjetniški vzor«. V okviru mednarodne akcije »za novo kakovost v turizmu«, ki poteka že dvanajsto leto zapored, je Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora podjetja Postojnska jama, d.d., Postojna, na 44. mednarodnem sejmu turizma v Novem Sadu prejel nagrado »Turistička prizma za novo kvaliteto v turizmu«. Glede na to, da nagrajence vsako leto izberejo novinarji iz Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Hrvaške in Slovenije v okviru redakcije Turistička prizma, pomeni, da je delovanje nagrajencev opaženo med budnimi in kritičnimi očmi stroke, kar ji daje toliko večji pomen. Namen mednarodne akcije, ki poteka v omenjenih državah, je namreč stalno izboljševanje kakovosti turističnih storitev in spodbujanje inovativnosti v turističnem delovanju. Novinarji so Marjana Batagelja prepoznali kot pozitivno osebnost, ki je v zelo kratkem času veliko prispeval k večji kakovosti v turizmu. Za Postojnsko jamo so trgi nekdanjih jugoslovanskih republik že zgodovinsko izrednega pomena, zato smo tega priznanja toliko bolj veseli. Za predstavnike slovenskega turizma sta bili podeljeni dve nagradi; poleg Marjana Batagelja je nagrado v kategoriji hotelske ponudbe prejel še Andrej Klasinc iz podjetja Terme Ptuj. Na eminentni prireditvi, ki je spremljala podelitev, so bili prisotni akreditirani novinarji iz omenjenih držav, namestnik ambasadorja R Slovenije v Srbiji Milan Predan, predsednik poslovnega kluba Slovenije in Vojvodine Saša Jovanovič in številni drugi visoki gostje. Marjan Batagelj pa je bil tudi med tremi nominiranci za najvišje priznanje slovenskim podjetnikom, ki ga že od leta 1991 podeljuje revija Podjetnik. Uvrstitev v tako eminentno družbo pomeni priznanje predanemu delu ter zvestobi ideji o napredku, ki ga vodi že več kot dve desetletji. Nominiranec Marjan Batagelj je prejel za izbor Podjetnika leta priznanje »Podjetniški vzor« iz rok Stefana Grosarja. Nominiranci za Podjetnika leta 2011 so bili Marjan Batagelj, Marjan Kolar in Boštjan Šifrar. Fotografiji: Robert Ribič, uredništvo revije Podjetnik. _L \ 1? 1 .* \ 11 Že v mladosti je bil Marjan Batagelj uspešen športnik, ki je svoje ambicije kronal s srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu v balinanju. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz geografije in etnologije prav v času, ko je bil sprejet Zakon o gospodarskih družbah in, čeprav popolnoma neizkušen, se je odločil preizkusiti se v podjetništvu. Tako je leta 1990 ustanovil družbo Batagel & Co. in jo že po nekaj letih popeljal v sam vrh trgovcev sesalne tehnike, blagovna znamka Batagel pa je postala sinonim za vodni sesalnik. S filozofijo o krepitvi finančne varnosti, tudi za ceno počasnejšega razvoja, in neodvisnosti od finančnih institucij, je dosegel visoko trdnost družbe. Lastni kapital mu je omogočil uspešno širitev v nepremičninsko poslovanje. Zaradi znanja in organizacijskih prijemov, s katerimi je uspešno vodil družbo od začetkov iz ničle do mesta v krogu cenjenih gospodarskih družb, je leta 2000 prejel prestižno Nagrado Obrtno-godpodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. Ko so se pojavile govorice, da bi Postojnska jama zaradi prodaje utegnila končati v rokah tujcev, je kot velik domoljub in uspešen poslovnež Marjan Batagelj čutil za svojo moralno dolžnost, da naredi vse, da Postojnska jama ostane slovenska in leta 2010 uspešno izpeljal nakup podjetja Turizem Kras, ki je upravljal s tem največjim slovenskim biserom. Marjan Batagelj, predsednik uprave podjetja Postojnska jama, d.d., Postojna in direktor družbe Batagel & Co. Postojna je na prireditvi za izbor Podjetnika leta prejel priznanje »Podjetniški vzor«, ki mu ga je izročil podpredsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije in predsednik njenega upravnega odbora Stefan Grosar. Batageljeva vizija ostaja jasna: Postojnski jami vrniti slavo, ki ji kot kraljici svetovnih jam pri tiče, v zavest vseh Slovencev pa priklicati zavedanje in ponos, da imamo prav mi nekaj tako edinstvenega in svetovno znamenitega. Sabina Paternost, univ. dipl. ekonomistka - strokovna sodelavka za odnose z javnostmi, Postojnska jama, d.d, Postojna A POSTOJNSKA JAMA Veliko sprememb in novosti PESTRO POLETJE V POSTOJNI Sabina Paternost Letošnje poletje je v ponudbo podjetja Postojnska jama prineslo veliko sprememb in novosti. Odpirali smo nove objekte, gostili jubilejnega obiskovalca in sezono zaključujemo uspešno. V nadaljevanju predstavljamo pregled pomembnejših dogodkov... Prenovljena restavracija Proteus V petek, 20. maja 2011, je svoje prve goste sprejela nova restavracija v središču Postojne, ki nosi tudi novo ime »Restavracija Proteus«. Restavracijo Proteus so skupaj svečano odprli direktor Postojnske jame, d.d., Marjan Batagelj; arhitekt Marko Lavrenčič, ki je vodil prenovo, eden izmed najstarejših postojnskih gostincev Ivan Ribnikar in vodja gostinstva v Postojnski jami, d.d., Bojana Arko. S tem simboličnim dejanjem so povabili številne goste, ki so se udeležili slovesnosti. Prvi, ki je z vstopom v novo restavracijo razveselil prisotne, je bil slikar Mario Leo Vilhar, umetnik, ki je Postojnski jami posvetil veliko svojih del in z njimi ponesel slavo kraške lepotice po vsem svetu. Tudi zato stene nove restavracije krasi zbirka njegovih del, ki je del zbirke umetniških slik podjetja Postojnska jama. Stavba, v kateri Restavracija Proteus domuje, je med starejšimi stavbami v Postojni, ponaša pa se tudi s svojevrstno znamenitostjo - s kamnitim portalom, ki je bil del nekdanje cerkve na Soviču in je sedaj vzidan v to stvabo. Portal predstavlja edini ohranjen del ene izmed najstarejših stavb v Postojni. Gostinstvo ima v tej hiši, ki je domačinom poznana tudi po imenu družine nekdanjih lastnikov Garzarolli, več kot stoletje dolgo tradicijo. V času italijanske države na Postojnskem so bila v nadstropju tudi prenočišča. Skozi zgodovino je restavracija nekajkrat spremenila ime, a kljub temu je bila dolga leta središče in srce Postojne, v katerem so se srečevale številne generacije domačinov. V času, ko še ni bila zgrajena avtocesta in ko je glavna prometnica potekala skozi mesto, je bila kavarna in restavracija v središču Postojne tudi priljubljeno počivališče mnogih na poti proti morju ali Ljubljani, pa tudi leta pozneje je pomenila prijeten kraj za druženje, naj je bilo to ob kavi, pijači ali jedači. Tradicija je ena izmed temeljnih vrednot podjetja Postojnska jama, zato je bilo to tudi vodilo k ureditvi nove, sodobne restavracije, ki lahko v notranjosti gosti 60 obiskovalcev naenkrat, na prijetno zasenčeni in lično ograjeni terasi pa dvakrat toliko. V ponudbo smo uvrstili tako dnevne menije kakor tudi jedi iz zakladnice domače kuhinje, prepletene s sodobnimi kulinaričnimi trendi. Posebno pozornost namenjamo tudi gostom, ki bodo želeli posedeti ob kavi ali sladici in za trenutek ubežati naglici časa. Prenovljeno restavracijo Proteus v središču Postojne so odprli Na odprtju smo gostili tudi slikarja Maria Vilharja, direktor Postojnske jame Marjan Batagelj, najstarejši postojnski katerega dela so razstavljena v notranjosti restavracije, gostinec Ivan Ribnikar, arhitekt Marko Lavrenčič, ki je vodil prenovo, in vodja gostinstva Bojana Arko. Prva podzemna čistilna naprava v Postojnski jami Za Koncertno dvorano Postojnske jame je bil poseben dan 28. junij 2011, ki je bil namenjen odprtju novega objekta. V njem sta umeščeni prva podzemna biološka čistilna naprava na svetu z novimi sanitarijami in razstavno prodajni objekt, v katerem je sedaj predstavljena 112-letna zgodovina podzemne pošte. Dela na objektu so potekala od oktobra 2010 do junija 2011, začetek projekta pa sega v leto 2006. Zasnovala sta ga arhitekta Peter Šenk in Polona Filipič iz Interier restavracije dopolnjuje zanimiva igra zaves, ki hkrati odpirajo prostor in dajejo možnost želene zasebnosti. Studia Stratum, dela pa je opravilo gradbeno podjetje Primorje, d.d. Investicija, ki se nanaša na infrastrukturo, je stala 560.000 €. V veliki meri je bila financirana iz sredstev, ki jih podjetje Postojnska jama, d.d., odvaja kot koncesijsko dajatev državi in lokalni skupnosti, saj gre za jamsko infrastrukturo, ki je v lasti države. Prvi objekt v Koncertni dvorani je bil zgrajen leta 1927, v času Kraljevine Italije. Tedaj so bili v njem podzemni poštni urad, trgovina s spominki in gostinski prostor. Pozneje so objekt večkrat preurejali, nazadnje v 70-ih letih minulega stoletja. Namembnost novega objekta v Koncertni dvorani je večstranska. Pomembna pridobitev je čistilna naprava pod novimi sanitarijami, s katero se zmanjšujejo vplivi turistične rabe jame na okolje. V preteklosti so se odplake iz Koncertne dvorane iztekale v reko Pivko, ki teče v Planinsko jamo. Postojnsko-Planinski jamski sistem je znan po največji jamski biodiverziteti - po največjem številu različnih vrst jamskih živali na svetu. Zato je naloga in obveznost upravljalca Postojnske jame, da to pestrost podzemnega sveta varuje in ohrani. Nova čistilna naprava zagotavlja 98-odstotno prečiščenost komunalnih odplak, zato se prečiščeno vodo lahko ponovno uporablja kot sanitarno vodo. Čistilna naprava pomeni inovacijo, ki je že prejela nagrado Območne gospodarske zbornice. Avtorji so: Aljoša Arčon, Plan - R, d.o.o., Branko Potočnik, CID Čistilne naprave, d.o.o., Gino Bertoli, CID Srl, in Uroš Sajovic, Postojnska jama, d.d. Inovativnost projekta je že sama umestitev čistilne naprave v okolje kraške jame, v katerem veljajo posebne naravovarstvene zahteve glede hrupa in emisij. Prilagojena je delovanju v razmerah zelo različnih obremenitev in pri stalno nizki temperaturi. Inovativna je tudi kombinirana uporaba tehnologije pritrjene biomase na mobilnih nosilcih (MBBR - Moving bed biofilm reactor) s selekcioniranjem mikro- organizmov v več stopnjah (denitrifikacija, oksidacija, nitrifikacija) ter tehnologija končne mikrofiltracije skozi potopno membrano (MBR - Membrane biological reac-tor), ki so jo razvili na univerzi na Norveškem. Del objekta v Koncertni dvorani, ki je obiskovalcem najbolj viden, pa je namenjen razstavno-pro-dajni dejavnosti. Ker se Postojnska jama ponaša z zgodovino edinstvenega podzemnega poštnega urada na svetu, se je vsebina prenovljenega prostora ponujala kar sama. S postavljeno razstavo o 112-letni zgodovini podzemnega poštnega urada, s prodajo posebne serije razglednic in poštnih znamk ter z žigosanjem oddanih pošiljk s posebnim poštnim žigom smo za obiskovalce uredili poseben kotiček, kjer se ob mislih na preteklost ; za trenutek ustavi tudi čas. | Postojnska jama gostila 34-milijontega obiskovalca Pomemben jubilej smo praznovali tudi v četrtek, 28. julija 2011, saj smo zabeležili prihod 34-mi-lijontega obiskovalca. Sreča je bila naklonjena družini iz italijanske Peruggie, saj je bil prav gospod Giuseppe Schippa obiskovalec s številko vstopnice, ki je za nagrado prinesla luksuzno križarjenje po Sredozemlju za dve osebi in podpis v Zlati knjigi obiskovalcev Postojnske jame. Družina Schippa - nagrajenca sta spremljala še žena Cristina in hčerka Francesca - je letovala na morju, od koder so odšli dan prej, kakor so načrtovali, zato pa so se na poti odločili ustaviti za ogled Postojnske jame, kjer so starši sicer pred leti že bili, želeli pa so Postojnsko jamo pokazati tudi svoji šestletni hčerki. Simbolično smo nagradili tudi tako imenovana »srečna osmoljenca«, obiskovalca, ki sta kupila karto pred 34-milijontim gostom in karto za njim. To sta bila Roman Orenič iz Češke ter Tomasz Wčislo s Poljske. V Postojnski jami beležimo številčno statistiko obiskovalcev od 17. avgusta 1819, ko se je kot prvi uradni obiskovalec v knjigo obiskov podpisal takratni prestolonaslednik Ferdinand I in s tem postavil temelje sodobnemu turizmu. Od takrat pa do danes si je Postojnsko jamo ogledalo že več kot 34 milijonov obiskovalcev z vsega sveta. Ob tej priložnosti smo vsem gostom podarili jubilejne razglednice, ki so jih žigosane s posebnim žigom odposlali iz podzemnega poštnega urada iz Koncertne dvorane Postojnske jame ter tako ponesli novico o praznovanju tudi v širni svet. Ob obletnici odprt prenovljen Modrijanov mlin Datum 17. avgust 2011 pa je zagotovo med pomembnejšimi v zgodovini upravljanja Postojnske jame. Od leta 2011 na ta dan beležimo kar dve obletnici. Pred 192. leti - 17. avgusta 1819 - je Postojnsko jamo obiskal tedanji avstrijski prestolonaslednik in poznejši cesar Ferdinand I. Habsburško-Lotarinški. Kot prvo podpisani v najstarejši knjigi obiskovalcev je tako postal tudi prvi uradni obiskovalec takrat na novo urejene in ogledom prilagojene Postojnske jame. Od tega dne se vodi natančna številčna statistika obiskovalcev in doslej si je to podzmeno lepotico ogledalo več kot 34 milijonov obi- 1 skovalcev iz domala vseh držav sveta. Drugo pomembno dejanje v zgodovini upravljanja Postojnske jame pa j se je zgodilo pred natanko letom dni. Večinski lastnik gospodarske družbe, ki upravlja s Postojnsko in z drugimi jamami njenega sistema, je postala družba Batagel & Co. iz Postojne, za direktorja in pozneje predsednika njenega upravnega odbora pa je bil imenovan Marjan Batagelj. Ker sta naše poslanstvo in naša vizija tesno povezani z ohranjanjem naravnih in kulturnih vrednot pa tudi s tradicijo, smo ob tej priložnosti odprli vrata še enemu etnološkemu biseru pri Postojnski jami - Modrijanovemu ali Spodnjem mlinu na Pivki, katerega mlinska kolesa se vrtijo na tem mestu že pet stoletij. V letošnjem letu je bil s pomočjo enega izmed redkih mojstrov te obrti Alojza Urha iz Postojne in s pomočjo članov društva ljubiteljev starin in umetnin Artificium Slovenija na novo izklesan grški mlinski kamen. Sodelavci tehnične službe Postojnske jame, d.d., pa so ponovno usposobili mehanizem, ki mlinski kamen poganja in zrnje spreminja v moko. V prostoru mlina je na ogled tudi priložnostna razstava »O mlinih in mlinarjih«, ki obiskovalcem govori o mlinih na Pivki in kaže zanimivosti življenja mlinarjev skozi zgodovino. Avtorica razstave je Sabina Paternost. Ogled Modrijanovega mlina in nakup izdelkov, ki so bili nekoč del mlinarskih obrti, tako postaja še en sestavni del ponudbe podjetja Postojnska jama. Sabina Paternost, univ. dipl. ekonomistka - strokovna sodelavka za odnose z javnostmi, Postojnska jama, d.d. Ob svojem drugem obisku Postojnske jame, kamor je s seboj pripeljal svojo družino, je g. Schipa iz Italije postal 34-milijonti obiskovalec. 8 ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA Zadružništvo in zadružne banke za skupnost KAKŠNI BOMO LETA 2031? TO BO ODVISNO OD TEGA, KOLIKO LJUDI BO ZNALO REČI »Ml« NAMESTO »JAZ«! Vlasta Bernard Giorgio Gaber je z odrov že pred petnajstimi leti pozival, naj besedo »jaz« nadomesti beseda »mi«. Ironični italijanski kantavtor je bil daleč od ekonomije in financ, a dovolj prodoren, da je razumel, kako malikovanje denarja ne pelje v blagostanje, ampak vodi v propad človekovih vrednot. Vračanje k skupnosti, solidarnosti in sodelovanju, k čemur nas sili sedanja nepredvidljiva kriza, ki ni samo gospodarska in finančna, ampak je tudi moralna, je model, ki ga zadružni način ukvarjanja z gospodarstvom in torej tudi zadružne banke uveljavljajo po svoji ustanovitveni dolžnosti. Te banke krize niso povzročile, a so prisiljene nositi njene posledice, so ugotovili na oktobrskem zelo uspelem prvem posvetu Zadružne kraške banke. Kot je povedal predsednik banke Sergij Stan-cich, bo prirejanje tovrstnih posvetov postala tradicija. Organizirali jih bodo vsako leto v sredo tretjega tedna v oktobru in jih seveda namenjali najbolj aktualnim gospodarskim temam. Letošnja je Zadružništvo in zadružne banke za skupnost, in sicer kot eden od načinov boja z gospodarsko krizo. Predstavnike institucij, lokalnih uprav, stanovskih organizacij in podjetništva, ki so napolnili konferenčno dvorano v tržaškem hotelu Savoia Excelsior, je prvi pozdravil tržaški župan Roberto Cosolini, ki je posvet označil za pomembno spodbudo. Zamislila si jo je »naša banka«, zadružna in lokalna, katere dejavnost je zasnovana na gospodarstvu, solidarnosti in socialni koheziji, ki jo danes še posebno potrebujemo. Predsednik Trgovinske zbornice Antonio Paoletti je poudaril, da so zadružne banke v tem dolgem obdobju krize in težav pri dostopu do kredita še posebno dragocene s svojo pomočjo podjetjem. »ZKB sledi podjetjem, jim stoji ob strani in kot predsednik Trgovinske zbornice jo prosim, naj tako nadaljuje,« je dejal Paoletti. Simpozij je uvedel predsednik Stancich in pojasnil, zakaj so se odločili za to novo tradicijo gospodarskih posvetov, ki je v skladu z njihovimi ustanovitveni- * mi cilji in ki lahko s svojimi ugotovitvami in predlogi i koristi lokalnemu okolju. Za začetek so izbrali temo, ki je banki posebno blizu, namreč zadružništvo in prispevek, ki ga to lahko ponudi za preseganje kritičnega trenutka. Potem ko je predstavil protagoniste simpozija, se je Stancich nekoliko provokativno vprašal: »Kaj se dogaja na tem svetu? Zdi se, da gre zdaj vse v nasprotno smer. Zgradili smo Evropsko unijo in prešli v dobo globalizacije. Ob tem smo prejeli zagotovila in obljube, da naj bi šlo za velike priložnosti gospodarskega razvoja. Tudi na lokalni ravni. Zdaj pa ni mogoče zanikati, da je resničnost popolnoma drugačna. Se posebno za majhna podjetja, ki so z le redkimi izjemami v globoki krizi!« je opozoril Stancich. Predsednik deželne zveze zadružnih bank BCC FVG Giuseppe Graffi Brunoro je v svoji analizi utemeljil trditev, da zadružne banke »niso kot druga podjetja, ampak so drugačne,« kar je tudi geslo teh lokalnih bank. Svetovna kriza, ki jo preživljamo, po njegovi oce- Pogled v polno konferenčno dvorano hotela Savoia Excelsior Palače v Trstu. Slika na levi strani: Utrinek z okrogle mize »Kako se sistem zadružništva spopada s krizo«. Z leve na desno: predsednik ZKB Sergij Stancich, predsednik trentinske Zveze zadrug Diego Schelfi in direktor Združenja trentinskih sadjarjev in zelenjadarjev Alessandro Dalpiaz. ni ni samo gospodarska, ampak je tudi in predvsem kulturnega značaja, zato kot taka zahteva tudi ustrezen odgovor. Zadružništvo je po njegovih besedah prej kot gospodarski kulturni model, je ena izmed priložnosti za izhod iz težav. Tretja ključna beseda - poleg kulture in zadružništva - je skupnost, četrta pa zadružni kredit. »Individualizem brez predsodkov ni samo nemoralen, ampak je tudi neekonomičen,« je Graffi Brunoro na koncu citiral Roosevelta. Osrednji del simpozija, ki se je končal z okroglo mizo pod stimulativno taktirko Paola Possamaia, je bil posvečen izredno zanimivi ekonomsko-kulturni analizi razvojnega modela, od katerega se s to krizo poslavljamo. Vodja študijskega centra združenja zbornic Union-camere Emilije-Romagne prof. Guido Caselli je izredno plastično in s pomočjo genijalnih domislic Giorgia Gabra naslikal položaj, v katerem smo se znašli kot planet, celina, država in dežela. Toda evolucija ni premočrtno gibanje. Dogaja se na cikličen način in s prelomi, po katerih se vzpostavijo nova, danes še neslutena ravnovesja. Kakšni bomo leta 2031? »To bo odvisno od tega, koliko ljudi bo znalo reči MI namesto JAZ,« je povedal Caselli, za katerega je ta MI pravi kazalnik, ki ga bomo srečevali v prihodnosti ne le v družbi, ampak tudi v gospodarstvu. Vlasta Bernard, novinarka Primorskega dnevnika, Trst -povzeto po Primorskem dnevniku Mojca Feštajn Tihelj Kobilarna Lipica je konec septembra gostila enega izmed največjih konjeniških športnih dogodkov v Sloveniji v zadnjih letih. Med 21. in 25. septembrom 2011 je v Lipici namreč potekalo svetovno prvenstvo v vožnji vpreg za ponije, to je v disciplini, ki tako v Sloveniji kot drugod po svetu postaja vse bolj popularna. V štirih tekmovalnih dneh je kakšnih 5.000 gledalcev lahko v čudovitem sončnem vremenu in na odlično pripravljenem prizorišču spremljalo kar 77 najboljših tekmovalcev z vsega sveta, ki so se pomerili v vožnji enovpreg, dvovpreg in štirivpreg. Mnogi tekmovalci in člani njihovih spremljevalnih ekip so Slovenijo in Lipico obiskali prvič in iz Lipice odhajali z odličnimi vtisi ter navdušeni nad odlično organizacijo, prijaznostjo in profesionalnostjo organizatorjev prvenstva ter lepotami Lipice, prav to pa je bilo tisto, kar so si v Lipici najbolj želeli. Organizacija svetovnega prvenstva je priznanje Lipici in odlična priložnost za njeno promocijo V Kobilarni Lipica so teden dni pred dogodkom pripravili posebno novinarsko konferenco, na kateri so predstavnikom medijev predstavili podrobnosti o organizaciji svetovnega prvenstva in pričakovanja, želje ter seveda pomen tako velikega dogodka za promocijo Lipice in slovenskega lipicanca. Ob podrobni predstavitvi so v Lipici za novinarske ekipe pripravili še demonstracijo vseh treh disciplin, ki jih je opisal Mitja Mahorčič. Na novinarski konferenci je spregovoril tudi direktor Kobilarne Lipica in predsednik organizacijskega odbora svetovnega prvenstva Tomi Rumpf, ki je povedal: »Kobilarna Lipica ima z organizacijo mednarodnih konjeniških tekem veliko izkušenj, kot odlično gostiteljico in organizatorico pa nas cenijo tudi v Mednarodni konjeniški zvezi FEI. Zato ni presenečenje, da so nam zaupali organizacijo svetovnega prvenstva v vožnji vpreg za ponije, ki je sploh prvo konjeniško svetovno prvenstvo v Sloveniji. Ponudbo smo v Lipici z veseljem sprejeli, saj v organizaciji prvenstva po eni strani vidimo izjemno priložnost za promocijo Kobilarne Lipica in lipicanca v svetu, po drugi strani pa tudi priložnost za dodatno utrditev ugleda in prepoznavnosti Kobilarne Lipica v strokovni in ljubiteljski mednarodni konjeniški javnosti.« Poniji, kakršnih v Sloveniji nimamo pogosto priložnosti spremljati Svetovno prvenstvo v Lipici je bilo posebno še z enega vidika. Na njem so namreč nastopili poniji, ki jih v Sloveniji nimamo pogosto priložnosti videti. A čeprav je kategorija ponijev pri nas slabo poznana, pa je po svetu vse bolj popularna ne le v tekmovalnem konjeništvu pač pa tudi ljubiteljskem. Pa da ne bo pomote! V Lipici na svetovnem prvenstvu nismo spremljali malih poni konjičkov, kot jih pod nazivom poniji poznamo v Sloveniji, pač pa smo gledali prave tekmovalne konje do višine 149 centimetrov, ki so po hitrosti in spretnosti, še bolj pa po atraktivnosti, skoraj povsem konkurenčni večjim tekmovalnim konjem, ki jih v Sloveniji običajno spremljamo na konjeniških tekmovanjih. In tudi v živo na tekmovanju pri večini nastopajočih ponijev pravzaprav ni bilo opaziti, da so kaj prav drugačni od konjev, saj jih je kar nekaj segalo vse do maksimalne višine 149 cm. So bili pa zato toliko bolj zanimivi tisti primerki, ki so bili precej nižji in tako opazni že na prvi pogled. V Lipici pestro že od začetka tedna Čeprav se je prvenstvo s slavnostno otvoritvijo uradno začelo šele v sredo, 21. septembra, je prizorišče prireditve v Lipici oživelo že na začetku tedna, ko je predvsem območje, namenjeno bivanju tekmovalcev in ekip, ki so ga skrbno pripravljali v zadnjih mesecih, oživelo in dobilo povsem novo podobo. Prve ekipe so v Lipico prispele že v zgodnjih jutranjih urah, nato pa so se prihodi vrstili ves dan in območje za kampiranje se je vse bolj polnilo, za kar so poskrbeli tudi hitro potekajoči formalni postopki ob prihodih ekip. Prve tekmovalce je v Lipici sicer pozdravilo oblačno in deževno vreme, saj se je ponedeljek po nočnih nevihtah začel z dežjem, a je popoldansko sonce, ki je posijalo izza oblakov, odkrilo pogled na fascinantno prizorišče, ki so ga na za to posebej pripravljenem terenu v Lipici izoblikovale številne ekipe s svojimi transportnimi tovornjaki, z bivalnimi prikolicami, s šotori in z drugo opremo, potrebno za svetovno prvenstvo in za enotedensko bivanje na prizorišču svetovnega prvenstva v Lipici. Čeprav sta bila oba hotela v Lipici polna in so bili zaradi svetovnega prvenstva polni tudi hoteli v njeni bližnji okolici, večina tekmovalnih ekip na tovrstnih tekmovanjih najraje biva kar na terenu, kjer so v neposredni bližini montažnih hlevov, v katerih so nameščeni njihovi konji, hkrati pa jim takšno bivanje nudi veliko možnosti za medsebojno druženje in spoznavanje. V Lipici so se zato zelo potrudili, da so ob tekmovalni infrastrukturi poskrbeli tudi za primeren prostor, kjer so med prvenstvom bivale ekipe, ki so bile ob prihodu navdušene nad prostorom in dejstvom, da je vsa tekmovalna infrastruktura - tako hipodrom kot poligon z maratonskimi ovirami in vadbeni poligoni - v neposredni bližini kampa. S prihodom tekmovalnih ekip pa je v Lipico prispelo tudi veliko število novinarjev iz tujine, ki so tekmovanja in priprave podrobno spremljali ves teden in praktično dihali s svojimi favoriti. Pester tekmovalni program pa jih ni odvrnil od želje, da spoznajo tudi lepote Kobilarne Lipica, nad katerimi so bili navdušeni. Slavnostna otvoritev prvenstva priložnost tudi za predstavitev Lipiške klasične šole jahnaja Po prihodu vseh ekip, po prvem pregledu konjev in po namestitvi ter ureditvi vseh formalnosti se je prvenstvo v sredo tudi uradno začelo. Slavnostna otvoritev je bila ob 14. uri na osrednjem hipodromu. V mimohodu se je predstavilo vseh 17 držav in 77 tekmovalcev, organizatorji pa so pripravili tudi spremljevalni program, v katerem so tekmovalcem in njihovim ekipam predstavili tudi Kobilarno Lipica oziroma svojo Klasično šolo jahanja, ki je nastopila s kvadriljo štirih lipicancev. Poleg lipiške Klasične šole jahanja so na otvoritveni slovesnosti nastopile tudi mažoretke in godba na pihala Sežana, tekmovalce in člane ekipe na tribunah pa je nagovoril direktor Kobilarne Lipica in predsednik organizacijskega odbora svetovnega prvenstva Tomi Rumpf, ki jim je izrekel toplo dobrodošlico: »Ponosni in veseli smo, da vas na tej najpomembnejši tekmi sezone lahko gostimo v naši prelepi kobilarni. Prepričani smo, da se bomo z našimi bogatimi izkušnjam pri organizaciji mednarodnih konjeniških tekmovanj in pregovorno gostoljubnostjo izkazali in se vam zapisali v lep spomin. Lepota Lipice, ki nas pri našem delu navdihuje, naj v tekmovanju navdihne tudi vas. Želim vam veliko tekmovalne sreče, gledalcem in spremljevalcem pa veliko užitkov ob spremljanju zanimivih predstav najboljših poni vpreg na svetu!« Zbrane je nagovoril tudi župan Sežane Davorin Terčon in poudaril pomen tako velikega dogodka za občino Sežana. Tekmovalce je ob tem povabil, naj zaužijejo vse lepote kraške regije. Svetovno prvenstvo je nato uradno odprla predstavnica Mednarodne konjeniške zveze Bettina de Rham, ob tem pa se je v imenu princese Haye, predsednice zveze, Kobilarni Lipica zahvalila, da je sprejela organizacijo svetovnega prvenstva ter za odlično organizacijo že ob samem začetku prvenstva pohvalila organizacijski odbor. Pohvale in zadovoljstvo z organizacijo so namreč že vse od prihoda ekip prihajale od vseh v Lipici prisotnih ekip. Od četrtka naprej je šlo zares tudi na tekmovališčih Potem ko so tekmovalci oziroma njihovi poniji v sredo pred uradno otvoritvijo prvenstva opravili obvezen veterinarski pregled, na katerem si je posebna strokovna komisija na osrednjem prizorišču in pred gledalci ogledala prav vse za tekmovanje prijavljene ponije ter preverila, če so primerni za nastop na tekmovanju, se je v četrtek začelo zares. Tekmovanja so se vsak dan začela ob 9. uri in so potekala ves dan. Boji za zmago in za laskav naslov svetovnih prvakov so potekali tako v posameznih disciplinah kot za ekipni naslov. Za zmagovalne lovorike pa so se morali tekmovalci, med katerimi je bilo tudi nekaj žensk, izkazati kar v treh preizkušnjah - v dresurni ter v maratonski vožnji in spretnostni vožnji - in torej pokazati tako natančnost kot tudi hitrost, preudarnost, spretnost in drznost. Najbolj atraktivna maratonska preizkušnja Po dresurni preizkušnji, ki je potekala v četrtek in petek, je v soboto sledil prvi vrhunec prvenstva, za gledalce prav gotovo najbolj atraktivna, za tekmovalce in njihove konje pa fizično gotovo najbolj zahtevna preizkušnja v maratonski vožnji. Tekmovanje je tudi v soboto potekalo ob sončnem vremenu, gledalci pa so lahko tako v naravi na poligonu, ki so ga organizatorji za to tekmovanje še posebej uredili, uživali v zares atraktivnih predstavah. Pri maratonski vožnji morajo namreč tekmovalne vprege najprej prevoziti 6 kilometrov po čudovitih poteh posestva Kobilarne Lipica, na koncu pa se spopasti še z 8 grajenimi ovirami, kjer so njihove nastope spremljali bučni navijači in navdušeni obiskovalci. V spektakularnih predstavah so se morali tekmovalci z vprego prebiti skozi ovire, sestavljene iz serije do 6 označenih vrat, med katerimi je bil zelo majhen razmak, kar je zahtevalo ostra zavijanja in adrenalinske manevre, pa tudi čim večjo hitrost, saj je bilo treba oviro prevoziti v čim krajšem času. Skoraj neverjetna hitrost, ostra zavijanja in drznost voznikov, ki je v nekaj primerih vodila celo do padca vprege, so bili prava paša za oči tako poznavalcev kot tistih, ki so tekmovanja vpreg spremljali prvič. To so potrdili tudi številni obiskovalci, ki so poleg navijačev iz ekip, med katerimi so bili prav gotovo v oranžnih majicah najbolj opazni in številčni Nizozemci, spremljali sobotno tekmovanje. Med zmagovalci tudi lipicanec Po adrenalinski sobotni preizkušnji je bila pred tekmovalci le še nedeljska finalna preizkušnja v spretnostni vožnji med stožci, ki je dala končni odgovor na vprašanje o novih svetovnih prvakih. Zaključni dan tekmovanja se je tako vrnil na osrednji hipodrom, kjer je ob koncu potekala tudi zaključna slovesnost s slavnostno podelitvijo medalj in pokalov novim svetovnim prvakom. Najboljši nastop v seštevku treh disciplin - dresurni, maratonski vožnji in spretnostni vožnji - je med štirivpregami uspel mlademu Nizozemcu Bramu Char-donu, ki je tako ponovil uspeh svojega očeta, svetovnega prvaka v štirivpregah pri konjih. Med dvovpregami smo videli dvojno nemško zmago, svetovni prvak pa je postal Dieter Backmann. Pri enovpregah je bil zadnji dan v znamenju deklet, ki so dosegla prva tri zmagovalna mesta v skupnem seštevku, svetovna prvakinja pa je z lipicancem postala Danka Kristina Klindt. Ekipni naslov svetovnih prvakov so ubranili Nemci, drugo mesto so zasedli Nizozemci, bronasto medaljo pa so si privozile Združene države Amerike. Pri štirivpregah je zmagal mladi Bram Chardon. Fotografija: Rinaldo De Craen Sklepno dejanje Sklepno dejanje prvenstva je hkrati tudi vabilo k ponovnemu obisku Lipice in Slovenije Po končanem tekmovanju je v nedeljo pred polnimi tribunami osrednjega hipodroma sledilo še sklepno tekmovanje svetovnega prvenstva s slavnostno podelitvijo pokalov in predstavitvijo vseh tekmovalnih ekip. Pokale in priznanja je zmagovalcem podelila kar aktualna miss Slovenije Lana Mahnič Jekoš, navijači ekip in gledalci pa so zmagovalce pospremili z bučnim aplavzom. Svetovno prvenstvo je uradno zaprl predsedujoči odboru za disciplino vožnje vpreg pri Mednarodni konjeniški zvezi Richard Nicoll, ki se je po čestitkah novim svetovnim prvakom za odlično organizacijo še enkrat zahvalil tudi Kobilarni Lipica. »Seveda se želim zahvalilti tudi vsem, ki so sodelovali pri izvedbi tega dogodka, prostovoljcem in tehničnemu osebju FEI. Predvsem pa bi se želel še enkrat iskreno zahvaliti organizatorju, ki je pripravil zares odlično svetovno prvenstvo. Z veseljem se bomo še vrnili v Lipico!« Tekmovalce je še enkrat nagovoril tudi Tomi Rumpf: »Organizacija svetovnega prvenstva je bila za nas velik izziv, ki pa smo ga sprejeli z velikim optimizmom in željo, da konjeniškemu svetu pokažemo, da je lahko Lipica eno najboljših prizorišč tekmovalnega konjeniškega športa. Upamo, da smo dosegli vaša pričakovanja in pričakovanja Mednarodne konjeniške zveze, ki nam je tekmovanje zaupala. Dogodek, ki smo ga v teh dneh gostili tu, v Lipici, je prav gotovo presegel naša pričakovanja.« In nato še dodal: »Naša naloga pa s tem sklepnim dejanjem svetovnega prvenstva še ni končana. Kobilarna Lipica bo infrastrukturo, ki že v tem trenutku ponuja odlične razmere za izvedbo velikih mednarodnih tekmovanj, v prihodnjih letih še nadgradila. Tudi zato, ker si želimo, da se v našo kobilarno še vrnete na tekmovanja, trening ali zgolj na turistični obisk. Kobilarna Lipica, Kras in Slovenija namreč ponujajo še mnogo več, kot ste verjetno imeli priložnost spoznati v teh nekaj dneh, ki ste jih preživeli pri nas. Vabljeni torej, da nas še obiščete!« Mojca Feštajn Uhelj, Skupina DI@LOG CO, Ljubljana Fotografije: Ulja na Ozbič, JZ Kobilarna Lipica POGOVOR Pogovor z mag. Borutom Širco, direktorjem poslovne enote Koper Zavarovalnice Adriatic Slovenica Jana B. Šmajgl Adriatic Slovenica je lani praznovala dvajsetletnico uspešnega delovanja. Ustanovljena je bila leta 1990, tradicija in medsebojno zaupanje pa predstavljata temelj uspešnih poslovnih odnosov, ki jih gradijo z zavarovanci. Danes nudi svoje storitve na več kot 300 prodajnih mestih, deluje pa v kar devetih poslovnih enotah v slovenskih regijskih središčih. Enota Koper ima med njimi najdaljšo tradicijo, saj je bila zavarovalnica ustanovljena prav tam, na Primorskem pa ima poslovne enote tudi v Novi Gorici in Postojni. Pogovor z direktorjem poslovne enote Koper mag. Borutom Širco je razkril, da je zavarovalnica s svojim delovanjem močno vpeta v okolje, kjer deluje - na športnem, kulturnem in izobraževalnem področju. Kako okolje prepoznava vašo dejavnost? Če se posvetim najprej našemu poslanstvu, ki je zagotavljanje varnosti, moram tu seveda izpostaviti, da smo usmerjeni v prihodnost - tako pri razvoju zavarovanj, pa tudi s podporo projektom, ki prinašajo razvoj širši skupnosti. Smo veliki podporniki slovenskih olimpijskih reprezentanc in uradna zavarovalnica slovenske nogometne reprezentance, slovenskih rokometašev ... Če pogledamo na področje izobraževanja, je Adriatic Slovenica podpornica ustanovitve Univerze na Primorskem, veliko pozornosti pa namenjamo tudi kulturi in skrbi za naravno dediščino. Na seznamu naših zavarovancev tako najdete Lipico, Postojnsko jamo in Park Škocjanske jame. Lahko bi še našteval, bistveno pa je, da gradimo z zavarovanci dolgoročne odnose, saj jim tako bolje prisluhnemo in se prilagodimo njihovim potrebam. Nenehno poudarjate razvoj in pogled v prihodnost. Zakaj se vam zdi to ključno? Prav v času zaostrenih gospodarskih razmer lahko z zavarovanji veliko naredimo za večjo varnost sebe, družine in premoženja. Zavarovalničarji smo tisti, ki moramo poskrbeti za zavarovance, zato da jim lahko takoj - in ne jutri ali pojutrišnjem - ponudimo zavarovanje, ki ga potrebujejo. Zato je potreben pogled v prihodnost in nenehen razvoj novih, aktualnih zavarovanj, kot je npr. zavarovanje za sončne elektrarne ali po domače za sončne kolektorje. Gre zagotovo za čisto energijo prihodnosti, ki je ne smemo prezreti. Tudi sicer je naša zavarovalnica družbeno odgovorna in veliko naredimo za varovanje okolja. Letos smo prejeli priznanje Zelena pisarna, ki ga podeljuje Gospodarska zbornica Slovenije, saj za okolje skrbimo tako s svojimi zavarovanji, kot s poslovanjem. Vse pa | se začne pri zaposlenih, ki na delovnem mestu ločujejo odpadke, skrbijo za učinkovito rabo energije in so res pravi Eko AS-i! Prednost Adriatica Slovenice je zagotovo celovita ponudba zavarovanj na enem mestu. Po katerih zavarovanjih je največje povpraševanje? Ponudbo zavarovanj vedno prilagajamo posameznim ciljnim skupinam in hkrati kar največ pozornosti namenjamo hitremu izplačilu odškodnin in zavarovalnin. Med najuspešnejša zavarovanja sodi Dom AS. S tem zavarovanjem premoženja celovito poskrbimo za zavarovanje svojega doma, torej nepremičnin, kakor tudi ostalega premoženja v njem. Zavarovanci tako poskrbijo za večjo varnost vse družine z nezgodnimi in življenjskimi zavarovanji, vodilni pa smo tudi s ponudbo zdravstvenih zavarovanj. Prav letos smo pripravili posebno novo in zelo dobrodošlo zavarovanje, s katerim se zavarujemo za primer težke bolezni ali operacije. Ker je čas počitnic, pa imamo prav zdaj ogromno povpraševanja po zdravstvenem zavarovanju z asistenco v tujini. V primeru bolezni, poškodbe in potrebe po zdravstveni oskrbi to omogoča zavarovancem 24-urno pomoč v slovenskem jeziku po vsem svetu. Pri zavarovanju Dom AS gre torej za celovito stanovanjsko in požarno zavarovanje. Katere so prednosti tega zavarovanja? Zagotovo lažja izbira, saj je zavarovanje zastavljeno in predstavljeno na razumljiv način. Dom AS dejansko vključuje vse najpogostejše nevarnosti in tudi tiste posebne, na katere običajno nismo pozorni. Ko pride . do škode, so takšna kritja zelo dobrodošla. Na primer: zavaruje se glasbila, medicinske pripomočke, hišne ljubljenčke, člane gospodinjstva za primer poškodb ... Rad bi še izpostavil, da smo se kot edina zavarovalnica na trgu posvetili tudi kmečkim gospodinjstvom, ki lahko na isti polici zavarujejo še kmečka gospodarska poslopja in kmetijske premičnine. Za lažjo izbiro smo pripravili sklenitev po paketih. Izbirate lahko med ožjim, standardnim, optimalnim paketom in nadstandardnim paketom tako za nepremičnino kot za zavarovanje premičnin. Že imena povedo precej, zato priporočam vsaj optimalni paket, ki mu lahko dodamo različna kritja ali povišamo zavarovalne vsote. Prav v zadnjem času smo priča številnim poletnim nevihtam, ki jih spremljata močan veter in toča. Kaj svetujete zavarovancem? Kako lahko pri vas poskrbijo za svoje premoženje - nepremičnino, avtomobil ali pridelke? Proti toči, ki je v poletnih mesecih pogosta, zavarujemo avtomobile, plovila, zgradbe, opremo in zaloge ter posevke in plodove na kmetijskih površinah. Z zavarovanjem Dom AS pa za primer toče zavarujemo seveda tudi hišo ali stanovanje. Zavarovalnica krije škodo, ki nastane, kadar toča pri padcu poškoduje zavarovano stvar tako, da jo razbije, prebije, odkruši ali pa ta zaradi udarca poči. Krita je tudi škoda, ki nastane zaradi nanosa toče in zamakanja padavin skozi odprtine (na primer na strehi), ki jih je napravila toča. Osebni avtomobil pa proti toči zavarujemo s sklenitvijo kasko zavarovanja. Za zavarovance je zagotovo najpomembnejše, da jim v primeru škode stoji ob strani dobra zavarovalnica. To pomeni, da se škoda popiše kar najhitreje, odškodnina pa je ob ustrezni dokumentaciji izplačana že v nekaj dneh. Zadovoljstvo zavarovancev nam pomeni ogromno, zato vsako leto izvajamo anketo o zadovoljstvu strank z reševanjem škod. Ponosni smo, da so zavarovanci z našimi storitvami zelo zadovoljni. Prav nad hitrostjo izplačevanja škod in višino izplačane odškodnine izkazujejo največje zadovoljstvo, kar je za nas pomembna potrditev, da delamo dobro. Je pa hkrati tudi zaveza, da moramo tako nadaljevati in biti še boljši. besed o zavarovanju za težke bolezni in operacije, ki ste ga omenili kot letošnjo novost. Bolezen vedno povzroči veliko skrbi, v nekaterih primerih pa tudi izpad dohodka zaradi bolniškega staleža ali zaradi novih okoliščin, v katerih se znajdemo po težki operaciji. Zanimiv je tudi podatek, da je v Sloveniji kar 85 odstotkov bolnišničnih obravnav zaradi bolezni in le 15 odstotkov zaradi nezgode. Zakaj poudarjam te podatke? Zagotovo ima večina med nami sklenjeno kakovostno nezgodno zavarovanje. Sedaj pa smo z našim zavarovanjem za težke bolezni in operacije zagotovili, da lahko kakovostno poskrbimo za svojo finančno varnost sebe in za finančno varnost svojih najbližjih tudi v primeru bolezni in operacij. Gre za resnično prednost naše ponudbe, ki smo jo razvijali kar nekaj časa. Z zavarovanjem za težke bolezni in operacije si posameznik zagotovi denarno nadomestilo, ko zboli za težko boleznijo, oziroma ko ga doleti operacija. Zavarovanje namreč krije kar 14 težkih bolezni - od raka, infarkta, možganske kapi pa presaditev organov, paralizo, odpoved ledvic, obolenje jeter, oslepitve. In tudi več kot 90 skupin zdravstvenih operacij, ki vključujejo tako operacijo slepiča, ščitnice, bypass, odstranitev tumorja in še in še. Tako smo v primeru diagnosticiranja naštetih težkih bolezni upravičeni do izplačila zavarovalnine. Prav tako smo do zavarovalnine upravičeni po prestani operaciji. In kritje je zares široko. Zavarovanec prejme izplačano zavarovalnino po opravljenem posegu, odstotek izplačila pa je odvisen od zahtevnosti posega ... Omenil sem že, da zavarovalno kritje velja za kar 90 skupin različnih zdravstvenih operacij, kar v praksi pomeni skoraj 2.000 različnih posegov. Ker pa lahko za svoje zdravje naredimo veliko predvsem sami, želimo delovati tudi na področju preventive in osveščati zavarovance o zdravem načinu življenja. Zato smo oblikovali tudi posebno spletno mesto www.zdravje-as.si s kopico koristnih informacij, ki nam pomagajo preprečevati oziroma prepoznavati prve opozorilne znake bolezni. Zavarovalnica Adriatic Slovenica je s svojimi novostmi zelo uspešna tudi na področju avtomobilskih zavarovanj. Ponudba vseh zavarovanj je temeljito predstavljena na spletni strani www.adriatic-slovenica.si, prek katere je nekatera zavarovanja mogoče skleniti enostavno in hitro, iz domačega naslonjača. Ko se pojavi bolezen, je vsakdo med nami postavljen ________________________ V enak položaj. Zato vam bomo hvaležni še za nekaj Jana B. Šmajgl, Adriatic Slovenica, d.d., Poslovna enota Koper Za celovito zavarovalno zaščito pri Adriaticu Slovenici in več informacij ali osebno svetovanje vas na Primorskem pričakujejo v poslovnih enotah Koper, Nova Gorica in Postojna: Adriatic Slovenica, d.d. Poslovna enota Koper Ljubljanska cesta 3a 6503 Koper Telefon: 05/664-30-10 Adriatic Slovenica, d.d. Poslovna enota Nova Gorica Erjavčeva 19 5000 Nova Gorica Telefon: 05/ 330-95-00 Adriatic Slovenica, d.d. Poslovna enota Postojna Novi trg 6 6230 Postojna Telefon: 05/700-30-10 as VRTNICE NA KRASU Vrtnična kultura je stara že pet tisoč let NA KRASU JE PODNEBJE ZELO UGODNO Matjaž Kmecl Po kraških gmajnah raste kak ducat različnih šipkov, naravnih vrtnic. Na prvi pogled jih niti ni mogoče vseh med seboj razlikovati, so pa s svojo pogostnostjo zagotovo znamenje njihovega zadovoljstva s krasom: sami se zasejejo celo med surovim kamenjem, globoko ženejo korenine, da tudi v največji suši ne trpijo žeje, sonce imajo radi in celo veter jim dene dobro, ker odganja bolezni in zajedavce. ^$|j! ZA VRTNICE ihk it 1 Mm Vrtnica Katarina, ki jo je selekcioniral znani slovenski vrtničar Simon Škorjanec. Če imajo že šipki tako radi ta svet, velja to tudi za vrtnice, ki so v tisočletjih iz njih nastale - malo s človekovo pomočjo, malo pa kar po naravi. Sicer redke naravne mutante/spremenjenke so začeli že pred tisočletji odbirati, razmnoževati in križati - Kitajci so menda že pred 5000 leti odkrili in namnožili polnocvetne vrtnice. Vrtnična kultura pa se je potem (in že tudi prej) nezaustavljivo širila proti Evropi; rastlini in njenim cvetovom so pripisovali zmeraj nove simbolne pomene. Znašla se je v Semiramidinih vrtovih, na slikarijah v Knososu, se ob pomoči pridnih meniških rok naselila v srednjeveških evropskih samostanih, kjer je še posebej znana postala tako imenovana 'apotekarska roža' oziroma galski šipek, se povzpela na zastave in v grbe (znana je angleška poznosrednjeveška vojna med rdečo in belo rožo ali pa pri nas kot cvet v novogoriškem mestnem grbu in še kje). Ko so ustanavljali Društvo slovenskih ljubiteljev vrtnic (vrtničarjev), so se spomnili, da je vrtnica bržkone prva kulturna rastlina, ki je bila zapisana v kakšnem našem starem rokopisu: v tako imenovanem 'auersperškem fragmentu' iz 15. stoletja se namreč bere verz 'rasti in ljubi me moja ljuba gartroža rumena' - izbrali so si ga za geslo na svoji spletni strani. Z vse večjo priljubljenostjo je začela postajati tudi zanimiv trgovski predmet; sodobne velike vrtničarske firme razmnožijo in tudi prodajo po več milijonov vrtnic letno. Seveda pa morajo kar naprej skrbeti za novosti; tudi sajenje vrtnic pozna obdobja različnih mod - tako je mogoče danes na svetovnem tržišču pridobiti tudi 40.000 in več različnih sort; že kar po medmrežju se jih da naročiti po nekaj sto ali celo tisoč. Vrtnica je pač ob vsej svoji skromnosti in cvetni razkošnosti zelo 'nadarjena' za različna križanja - že med šipki (v naravi jih raste blizu 200 vrst, predvsem v vzhodni Aziji), še bolj med 'vrtnimi' sortami. In tako obstaja v najrazličnejših oblikah in velikostih: od popenjavk, ki zrastejo celo čez 20 metrov visoko, do nekajcentimetrskih pritlikavk v lončkih, ki so zvečine cvetličarsko potrošno blago, kar pomeni, da jih kot večino lončnic kupci po odcvetenju zavržejo in preprosto kupijo nove - poklicni vrtničarji se jim prav zato posvečajo s posebno vnemo. Znamenito dansko vrtničarsko podjetje Poulsen jih vsako leto nakriža kar nekaj novih sort, razmnoži in proda pa jih po nekaj deset milijonov. Potem so tu mnogocvetne, velikocvetne, grmaste in take za rezanje: s posebno dolgimi, čim manj tmatimi 'peclji', zraven pa s cvetovi, ki zdržijo v vazi po deset in več dni. Barva, oblika in vonjivost cvetov pa so sploh najbolj popularne lastnosti vrtničnih sort, po vonjivosti in barvnih odtenkih jih je dobesedno brez števila - razen modrih in čisto črnih vse drugo. Dandanes postaja njihova najbolj cenjena lastnost naravna odpornost proti zajedavcem - pač iz okoljskih razlogov; sleherno varovalno škropljenje pomeni namreč za ves vrt surov poseg, ki poleg koristi prinese še ničkoliko škode in v celoti napade ves bioritem, ne le škodljivce. Kdor je kdajkoli imel opravka z vrtnicami, pa si brez škropljenja zadeve skoraj ne zna predstavljati. Zlahtnitelji si zdaj zato prizadevajo, da bi v novih sortah z različnimi križanji in odbiranji okrepili tiste gene, ki skrbijo za naravno odpornost proti tem nadlegam. Zato že vnaprej priporočilo vsem novim zasaje-valcem vrtnic, da se je zelo koristno pozanimati, kako je s temi lastnostmi; kakšni pridelovalci in prodajalci, kakršna je nemška firma Kordes (v Šempetru pri Novi Gorici ima tudi svojega slovenskega zastopnika) označujejo zdravje in odpornost (včasih tudi vonjivost) s posebnimi znaki - Kordes na primer s številom zvezdic od 1 do 3. Ni se treba na pamet zanesti na staro izkušnjo, da so najbolj občutljive rumeno cvetoče sorte; že nekaj časa je na prodaj kar nekaj novih vrtnic v rumeno-oranžno-rjavih tonih, ki so zgledno odporne. Je pa mogoče vnaprej skoraj brezpogojno zaupati, da bodo nadpovprečno zdrave tako imenovane prekrivalke, nizko rastoče vrtnice, ki naj bi tla prekrile tako na gosto, da naj ne bi imel niti plevel med njimi prav nobene možnosti; kar je sicer malo pretirano, malo pa le drži. Po vsem tem bi lahko zapisali, da bo storil dobro, kdor bo na Krasu ali kjerkoli v zahodnem koncu naše slovenske državice (seveda tudi drugod) posadil to prelepo in starodavno rastlino (nekajkrat starejša je od človeka). Lahko se je bo veselil leto za letom; če jo bo sortno dobro izbral in primemo posadil, prvo leto ob suši vsaj malo tudi zalival, pa sploh. Mogoče bi kakšno zgodnje škropljenje (največ dve) tudi ne škodilo - vsekakor pa ni vredno, če je prepozno (po juniju), ko se bolezni že surovo kažejo. Takrat sta žal s škropljenjem proč vržena delo in denar. Pri izbiri sort si kaže ogledati kak rožnik oziroma rozarij, živo zbirko vrtnic: bodisi v Volčjem potoku, bodisi v mariborskem botaničnem vrtu ali pa takoj za mejo pri Svetem Ivanu v Trstu, kjer je v tem delu Evrope največji nasad z okoli 2000 sortami; zanj skrbi slovenski strokovnjak, tržaški Slovenec Vladimir Vremec. Videti prej različne sorte v živo je le čisto nekaj drugega kakor če jih posadimo bolj ali manj na pamet; izbiramo jih seveda lahko tudi po ustnem priporočilu ali po 'literaturi', vendar vseeno ni isto. Res pa je na Krasu za vrtnice tako ugodno podnebje, da ni v nobenem primeru mogoče preveč zgrešiti. wx. Vsaj na pol 'naša'je vrtnica Potorož, za katero je to ime izposlovala predsednica Društva slovenskih ljubiteljev vrtnic Breda Bavdaž Čopi skupaj s portoroškim turističnim društvom pri veliki in znameniti severnonemškižlahtniteljski hiši Kordes, da so eno izmed zadnjih svojih novosti poimenovali s tem imenom. Vse fotografije: Matjaž Kmecl. Za kakšnega prav posebnega ljubitelja, ki pa bi moral imeti tudi dovolj obsežno posestvo, bi se mi zdela zanimiva zasaditev belo-rumeno cvetoče vrtnice z imenom Rosa banksiae var. banksiae. Ne vem sicer, kako bi uspevala, mislim pa, da bi na Krasu šlo, če bi le bilo dovolj zavetno in toplo. Vrtnica te sorte/vrste, zasajena 1885 nekje v Arizoni, velja danes za največjo na svetu: razpeta na pergolo pokriva 600 kvadratnih metrov in lahko daje senco več kot 150 ljudem; pri tleh pa je obseg njenega debla en meter. Če bi se pri nas obdržala in če bi imela dober prostor, bi se mogoče tretja generacija zasajevalca čez sto in več let lahko veselila naj večjega primerka v Evropi ali vsaj Sloveniji. Sicer pa je vrtničnih posebnosti, ki bi bile (samo) na Krasu lahko uspešne, kar nekaj. Ena takih je na primer vrtnica z imenom jelena Debelder (Kovačič; belgijskega žlahtnitelja Lensa), ki je menda zelo lepa, jo je pa skrajno težko dobiti in zaradi njene toploljubnosti enako težko držati pri življenju; ob tem velja spet: morda pa bi na Krasu šlo, ker je toplejši. Ampak to so že res skrajnosti za skrajneže. Za domoljube utegne biti zanimiva prva mednarodno registrirana slovenska vrtnica Prešeren: grmasta ve-likocvetnica rožnate barve, dopolnjene z belimi in ob robeh rjavimi odtenki, razmeroma zdrava in raščava (jeseni žal nekoliko pretegnjene rasti, toda tega je med vrtnicami veliko). Zlasti na Krasu utegne biti zanimiva vrtnica Kajarina, ki jo je selekcioniral znani slovenski vrtničar Simon Škerjanec: gre za gosto marelično obarvano mnogocvetnico nizke rasti, mutantko Harknessove Amber Queen. In naposled je iz domačih logov še drobčkeno rožnato bitje, nekakšen dojenček med vrtnicami; zaenkrat se imenuje Makalonca (nekaj časa se je je držalo ime Pika nogavička) in je mutant svojčas več kot znane Materinski dan. Prvi dve si je mogoče ogledati (in si o njih ustvariti vtis) v prej omenjenih rožnikih/rozari-jih. Prav zdaj je predsednica Društva slovenskih ljubiteljev vrtnic Breda Bavdaž Čopi skupaj s portoroškim turističnim društvom izposlovala, da je velika in znamenita žlahtnitelj-ska hiša, severnonemški Kordes, eno svojih zadnjih novosti imenovala Portorož; pri tem je šel več kot na roko vodja tamkajšnjega žlahtniteljskega programa Thomas Proll, saj ne gre niti za poceni niti za enostavno zadevo (statistično se računa, da je treba za eno samo odlično novo sorto opraviti kakšnih 20.000 oprašitev in vseh drugih, s tem povezanih opravil). Je pa s tem vrtnica postala vsaj na pol 'naša' in vredna dodatne ljubiteljske pozornosti. In za konec: Društvo slovenskih ljubiteljev vrtnic obstaja v dveh delih, oba pa delujeta pravzaprav na primorskem koncu, v Novi Gorici in v Kopru (s sestanki v Ljubljani). Nekajkrat na leto prirejajo strokovna potovanja in predavanja; kdor bi se želel še dodatno razgledati po svetu vrtnic, je to zanj pravi naslov. Predsednica društva Breda Bavdaž Čopi Vam bo odgovorila na telefonski klic, če boste odtipkali številke: 031-599-924 ali pa ji pisali na njen elektronski naslov: breda.copi@gmail.com Svetujemo vam tudi, da pregledate spletno stran Društva slovenskih vrtnic: wwiv.vrtnice.org Našli boste odgovore na svoja vprašanja! 8 PODOBA KRASA sSms *•- •; • *• < . il Po sledeh Langobardov VOJVODA IVAN IN IVANJI1 Drago Kolenc *»Y '* Ob cesti iz Komna proti Opatjemu Selu si sledita dve naselji, ki s svojima imenoma zbujata zanimanje. To sta Ivanji Grad in Zagrajec, kar priča, da je nekje v njuni bližini stala stara utrjena postojanka. In res najdemo njene ostanke na gričku z domačimi imeni Birth, Britih ali Britka, v Atlasu Slovenije iz leta 2005 pa je to Vrhek (349 m) severozahodno od Ivanjega Grada in severovzhodno od Zagrajca. Ogromni krožni pasovi razsutega kamenja opozarjajo, da smo našli enega izmed številnih kraških kaštelirjev ali gradišč, naselbin iz bronaste in železne dobe s prebivalci še predromanskega ljudstva. Na isti lokaciji so vzdrževali utrjeno postojanko tudi Rimljani. Arheologi so uspeli odkriti tudi njeno grobišče. Mimo je vodila pomembna cesta Gemina Norci, katere traso so uporabljali še v srednjem veku. Nekaj podatkov kaže, da so utrdbo pozneje prevzeli Langobardi in jo ohranjali kot izpostavljeno stražarsko mesto pred verigo trdnjav, ki sojo za zaščito Furlanije kot jedra svoje države, vzpostavili pred svojo prestolnico v Čedadu. Langobardi so se kot maloštevilen vojaški narod v 200 letih utopili v okoliškem morju romanskega prebivalstva, zdi pa se, da je prav na griču Birth ena izmed njihovih plemiških družin s priimkom Astolfa preživela in si sredi stare utrdbe postavila srednjeveški stolpast grad. To so bili gradovi, sestavljeni iz osrednjega kvadratnega ali pravokotnega stolpa z do štirimi nadstropji, ki jih je obdajalo obrambno obzidje. Sam stolp je bil v pritličju trdnjava, v zgornjih nadstropjih pa stanovanjski prostor. Domačini sodijo, da je bil njihov grad sedež velikega fevdalnega posestva in da je gospodaril celo v oddaljenem Braniku. Astolfe so bili člani rodbine, ki je upravljala langobardsko državo do leta 759. Eden izmed njih je bil tudi predzadnji langobardski kralj, ki se je imenoval Rathis. O njem vemo, da se je odpovedal prestolu in šel za meniha v samostan Monte Casino pri Rimu. Znan pa je še po nečem. Kot kralj tudi dela Slovencev, ki so se priselili v Furlanijo, nam je za kulturno zgodovino zapustil kratek zapis v takratni slovenščini. Na obodu oltarne mize, ki jo je pred odhodom podaril čedadski stolnici, med ostalim piše: »RATHISHIDEBOGOHRIT«, kar bi lahko pomenilo »Rathis gre Boga odkrivat« ali mmm- -a /Vos/p, razsuto kamenje prazgodovinskega naselja na griču Britih. k : V - Jfe^. >< .-K J morda »Bogu služit«. To je bilo zapisano že leta 744, precej pred Brižinskimi spomeniki.* Prvi langobardski gospodar gradu na Birthu se je imenoval Joanis in vaško ime Ivanji Grad je samo poslovenjena oblika njegovega imena. So indici, da je v istrski zgodovini 8. in 9. stoletja nastopal kot vojvoda Ivan. Za frankovsko državo je leta 788 pomagal osvojiti do takrat bizantinsko Istro in postal njen guverner s sedežem v Novigradu. Bil je prijatelj Slovanov in jim za naseljevanje ponudil opustele istrske pokrajine. S tem si je nakopal zamero pri obalnem romanskem prebival- stvu, ki so ga tožili cesarju Karlu Velikemu. V prisotnosti cesarskih odposlancev Kadolaha in Aia so leta 804 na velikem zboru istrskih veljakov ob izviru reke Rižane obsodili njegovo politiko in razveljavili nekatere njegove sklepe. Obtoženemu je sprva dobro kazalo, Karlova emisarja sta dvignila obrvi šele ob podatku, da si je med drugim prisvojil 344 zlatnikov, ki so bil zbrani za cesarjevo osebno blagajno. Zapisnik zbora se je ohranil kot Rižanski placid. Ima častno mesto v koprskem muzeju in je dragocen vir za proučevanje srednjeveške zgodovine. Vojvoda Ivan oziroma Joanis je potem kot guverner odstopil. Vrnil se je na svoje kraško posestvo in postal začetnik pomembne komenske plemiške družine. Astolfi so bili cenjeni še tudi v naslednjih stoletjih. Leta 1297 sta, na primer, njihov grad obiskala beneški dož Enrico Dandolo in rimsko nemški cesar Henrik VI. j ter sklenila mirovni sporazum. Lokacija je veljala za 'j nevtralno, saj je bil tedaj vrhovni fevdnik komenskega Krasa Oglejski patriarhat. Leta 1364 je bilo potem to vrhovno gospostvo prepuščeno goriškim grofom. Nekateri družinski člani Astolfov so se uveljavili tudi drugje, npr. v Puli, kjer so pod imenom Castropola sodelovali pri upravljanju mesta vse do vrnitve na Kras v letu 1550. Joanisovo utrdbo so leta 1499 med enim izmed svojih napadov požgali Turki. Grajski so se umaknili v bolj zavarovani Komen, kjer so si postavili novo utrjeno bivališče. V njem so se nastanili tudi njihovi puljski sorodniki. V letih med 1700 in 1750 se jih je spet polotila gradbena vnema. Utrjeni dvorec so podrli in na njem zgradili novo stanovanjsko stavbo. Tokrat že brez trdnjavskih elementov. Dvonadstropni dvorec 220 kvadratnih metrov talne površine je stal pod staro osnovno šolo na lokaciji sedanje bencinske črpalke. V plemiški lasti je bil nekje do sredine 19. stoletja, nato pa so bili v njem avstrijski državni uradi: sodišče, žandarmerija in davkarija. Po nemškem požigu leta 1944 se je poslopje spremenilo v razvalino, njegove ostanke pa so po vojni odstranili. Joanisovi potomci so se pozneje pokmetili ali se lotili različnih obrti. Zelo poznani so postali zlasti kot kamnoseki s priimkom Štolfa, ki je na Komenskem zelo pogost. Pri večini je spomin na nekdanje plemiško poreklo že izginil. Izjema je bila družina Kamnarjevih iz Volčjega Grada, ki ga je dokazovala celo z rodovnikom. Nekdanji komenski grad Astolfov, ki so ga leta 1944 požgali Nemci. Za grajskim domovanjem nad Zagrajcem je ostalo le nekaj sledov malte, pomešanih z zemljo. Ljudsko izročilo pravi, da so na razvalinah kasneje sezidali cerkev, ki je tudi že izginila. Nasledila jo je cerkvica sv. Križa pri Ivanjem Gradu, postavljena okoli leta 1840. Je baročnega videza, v njej pa so nekateri elementi njene stare gotske predhodnice. Za novogradnjo so uporabili zlasti del stare strešne konstrukcije in pa cerkveni portal, ki sedaj vodi v zvonik. Glavni oltar prikazuje sveto Heleno z jeruzalemskim škofom ob najdenju svetega križa. Naslikal jo je Goričan Clemente Del Neri leta 1904. Na stropu prezbiterija najdemo njegove angele s simboli Kristusovega trpljenja. Sveti Heleni ob straneh stojita baročna kipa apostolov Matije in Jakoba starejšega, v atiki oltarja pa vidimo sv. Simona. Stranska oltarja se predstavljata s podobama sv. Petra in Marijinega Vnebovzetja, njun slikar pa je zaenkrat še nepoznan. Izstopa zaradi specifičnega stila; njegovi izdelki učinkujejo nekam nedovršeno. Poteze čopiča so namreč zelo vidne. Morda zanj nikoli ne bomo zvedeli, saj preprosti leseni oltarji umetnostnih zgodovinarjev ne pritegnejo. Pa vendar: zdi se, da so istega slikarja najeli za oltarno sliko v Helenini cerkvi na Gradišču pri Divači. Tam je delo opravil Jakob Raspet iz Idrije. Ivanji Grad in Zagrajec se ponašata tudi z lepimi kraškimi portoni, dvoriščnimi portali s kamnoseško oblikovanimi okviri. Eden izmed najlepših varuje domačijo Tavčarjevih v Ivanjem Gradu, št. 25. Leta 1851 gaje dal postaviti takratni gospodar Anton Tavčar. Na prekladi je sredi poganjkov vinske trte in grozdov izklesan motiv Kristusovega snemanja s križa z mestom Jeruzalem v ozadju. Hišni priimek je kamnosek po tedaj veljavni modi zapisal kot Tauger. Podobnega izdelka na Krasu zlepa ne bomo našli. V Zagrajcu je morda isti mojster dve leti pozneje izklesal porton z reliefom razpela, obdanega s cvetličnimi viticami. Kakšna bo njegova usoda, je težko reči, saj je domačija zapuščena, lastniki pa žive v Italiji. Vaški portoni so sicer največkrat okrašeni s črkami IHS, ki predstavljajo začetek Jezusovega imena v grščini. Takega si je na primer leta 1859 izbral zagrajski gostilničar Franc Kozman. Kratico obdaja stilizirano oblikovan okvir s cvetjem. Hiša je sedaj v lasti zakoncev Bajc iz Nove Gorice, zaradi nekdanjega gostišča pa se ji še vedno reče »Pri Birtovih«. Se bogatejša je preklada portona pri Žigonovih. Nabožno črke senči cvetlični venec, posajen v srce, levo in desno pa je klesar postavil vazi z rožnima šopkoma. Izdelavo je naročil Jožef Žigon, ne vemo pa, katerega leta. Ob njegovem imenu najdemo samo dve simetrični dvanajstici, ki verjetno pomenita hišno številko. Bolj natančen je bil Anton Buda iz Ivanjega Grada, ki je klesarja najel leta 1822. Naročil mu je ločni porton z sklepnikom, ki ga poznavalci opisujejo kot volutastega, vendar brez drugega okrasja. Odločil se je pametno, saj je imel mojster težave že s pisanjem njegovega imena. Budov porton je sedaj last družine Lozej. Podatek pa dosti ne zaleže, saj se tako piše pol vasi. V njej pa ne moremo zgrešiti neke druge hiše; tiste, ki jo je zgradil Jožef Lozej z vzdevkom Nova-tor. Stavba iz ročno obdelanega kamenja je tako kraška, da bolj ne more biti. Če bi bila za nadstropje višja, bi si jo lahko že zamislili kot izginuli Joanisov grad. Je in bo ostala vaška posebnost, nekaj takega pa je bil tudi njen lastnik). Gradnjo je začel z očetom Francem leta 1951. Kot popolna samouka sta obdelala 450 kamnitih klad, stavbno pohištvo sta izdelala iz odsluženih telefonskih drogov, za velik del strehe pa nabrala pločevino, ki je ostala za vojaškimi barakami iz 1. svetovne vojne. Sama sta izdelala vozilo za prevoz kamenja, prav tako dvigalo, ki je zmoglo 800 kg bremena. Leta 1955 so vaščani njune napore počastili s posebno spominsko ploščo, ki je vzidana v hišno fasado, tedanji okrajni ljudski odbor Sežana pa je graditeljema poklonil nagrado 25 tisoč takratnih dinarjev. Jožef Lozej je pozneje kmetoval, negoval 3.500 trt, preživljal pa se je tudi s sodarstvom. Tudi tu je bil samouk, vendar izjemno uspešen. Leta 1990 je za svoje izdelke na mednarodni razstavi domače in umetne obrti v Slovenj Gradcu prejel celo znak kakovosti. Ob tem pa je ostajal vse bolj sam. Nikoli se ni poročil, odtujevati pa se je začel tudi vaščanom. Bil je že to čas, ko se je vse bolj zatekal v svoje mladostne spomine, edini prijatelj doma pa mu je bil 24 letni vol, ki je nekoč pomagal pri prevozu hišnih kamnov in pri njihovem dvigovanju v višino. Ko je žival onemogla, jo je ponudil mesarjem. Vendar meso že ni bilo več uporabno za prehrano. Predelali so ga v mesne brikete, ki jih je potem porabila kobariška ribogojnica. To pa ni bilo edino Novatorjevo darilo Kobaridcem. Tamkajšnjemu muzeju je z oporoko zapustil tudi svojo nenavadno hišo s posestjo vred. Verjetno zato, ker je v Zgornjem Posočju partizanil, v Kamnem pri Kobaridu pa v bojih izgubil brata in nato prijateljeval z učenci tamkajšnje podružnične šole. V zahvalo so muzealci donatorju oskrbeli primeren pogreb, v njegovi hiši pa postavili majhno muzejsko zbirko, posvečeno njegovemu življenju. Zanjo sedaj skrbita Tatjana in Branko Arandelovič, nova lastnika stavbe. V njem je sedež podjetja Ekotera, ki pod znamko Aria ponuja zdravilne proizvode iz na Krasu pridelane sivke. To so sivkine dišavne blazinice, osvežilci prostorov, dišavne sveče, sivkin čaj, tonik in sivkino eterično olje, za popestritev pa sta lastnika podjetja začela ponujati tudi eterična olja iz brinja. Vseeno pa je v Ivanjem Gradu še vedno najpomembnejši kamen. Iz njega še vedno rastejo hiše. Nekatere med njimi so s svojimi obzidanimi dvorišči in por-toni videti kot prave trdnjave. Prav tako še žive mojstri, ki znajo lepo oblikovati portone. Enega takih del so za svoj dvoriščni vhod uporabili Tavčarjevi iz Ivanjega Grada št. Ib. Izdelal ga je brat hišne gospodinje Dušan Živec iz Velikega Dola. Poznavalec je o njem zapisal, da dokaj zvesto posnema podobne starejše izdelke. Okrasje je deloma tradicionalno, deloma posodobljeno, resnično sodobna pa je vinska trta na loku portona, ki jo na starih kraških in vipavskih portonih redko najdemo. Kar pa je spričo vinogradniškega značaja teh krajev nenavadno. Vsekakor gre za spodoben posnetek kraške gradbene tradicije in za dobro kamnoseško delo. Zadnja leta odkrivamo po kraških vaseh tudi dela komenskega kiparja Damjana Švare. Za ivanjegrajsko podjetje »Happy day«, ki se ukvarja s prodajo in predelavo rib, je izdelal repliko znane kopenhagenske morske deklice. Naredil jo je po »kartolini«. Če bi taka bitja res živela, bi bila naša obala vedno polna turistov. Vira Margetič, Lujo: Pravni aspekti Rižanskega placita, Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta u Rijeci, št. 2/05 Štolfa, Maria; Štolfa, Georgius Maximilianus: 1960:1 Langobardi del Forogiulio, Venezia Informatorji Jožef Bajc, Zagrajec Evgenija Tavčar, Ivanji Grad Tanja Arandelovič, Ivanji Grad Marcelo Tavčar, Ivanji Grad Božo Premrl, Ljubljana Opombe * Brižinski spomeniki naj bi nastali (po rezultatih paleografske analize) v obdobju med letoma 972 in 1039, verjame pa se, da že pred letom 1000. Besedilo in fotografije: Drago Kolenc, univ. dipl. psiholog - Postojna Tudi porton za Tavčarjeve v Ivanjem Gradu je izklesal Dušan Živec iz Velikega Dola. 'ŽMc V v* i Drago Kolenc iz Postojne je upokojeni profesor psihologije. Njegov hobi je zgodovina. V obdobju med letoma 1967 in 1980 se je ukvarjal s poklicnim usmerjanjem mladine. Potem je služboval v državni upravi, v zdravstvu in v socialnem delu. Bogate izkušnje ima tudi v pisanju za časnike, saj je bil redni dopisnik časnika Delo in Primorskih novic, pa v Naše razglede pisal, dokler so izhajali. Napisal je tudi knjigi »Kraji, kjer je prepih doma« in »Dober dan, Krpanova dežela«. Tokrat objavljamo njegov sestavek »Kozjanski grad« in stem zaokrožamo predstavitev treh bližnjih krajev na severovzhodnem delu Brkinov - Suhorje, Ostrožno Brdo in Kozjane. Uredništvo V cerkvi na Ostrožnem Brdu najdemo nenavaden kropilnik. Na dnu školjke za blagoslovljeno vodo so sklesane tri ribe, ki se med seboj križajo v obliki trikotnika. Predstavljajo simbol Svete Trojice, ob trikotniku pa nehote pomislimo na tri sosednje vasi, ki so v času njegovega nastanka skoraj hkrati gradile svoja svetišča. Poleg Ostrožnega Brda sta to še Suhorje in Kozjane, vse v severovzhodnem oglu brkinskih hribov. Druga od druge so oddaljene le po 3 kilometre, ob tem pa je zanimivo, da so, kot da nimajo nič skupnega, razvrščene vsaka v drugo občino. Suhorje je pivško, Kozjane so di-vaške, Ostrožno Brdo pa spada v občino Ilirska Bistrica. Podobna oblastna zmeda je bila tudi skozi njihovo zgodovino. Prebivalstvo je bilo podložno trem različnim gradovom: Ostrožani Ravnam pri Pivki, Suhorci Zavr- šniku nad Vremsko dolino in Kozjanci gradu Odolina pri Materiji. Sedeži sodne oblasti za posamezne vasi so bili na Premu, v Završniku in v Podgradu, cerkveno pa sta si jih delili župniji Košana in Brezovica pri Materiji. Se najlažje razumemo posebno pripadnost Kozjan. Od sosedov jih namreč loči globok jarek potoka Smagurke in tudi cestno povezavo s sosedi so dobile šele v prvi polovici 20. stoletja. Največ težav je vsakokratnim oblastnikom očitno delalo Suhorje. Za pošto so mu na primer določili Vremski Britof, upravljanje župnije pa so v zadnjih letih preselili na Prem. • •• Kozjane in Kozjanski grad Leta 2002 je Ostrožno Brdo premoglo še 104 prebivalce, na Suhorju so jih ob zadnjem popisu našteli še 64. Življenje se tukaj še nadaljuje. Na Kozjanah pa lahko vidimo del Brkinov, ki umira. Se stoječe stavbe služijo pretežno za počitnikovanje, dobršen del vasi pa ždi v razvalinah z udrtimi strehami in zevajočimi stenami. Vmes se širi robidovje in se razrašča bezeg. Starci, ki so nekoč posedali pred hišami in bajali o Italiji in vojnah, so že zdavnaj pomrli. Okoli vasi so venci nezora-nih njiv, zaraščenih travnikov in sadnega drevja, ki se je spremenilo v gozd. V času svojega največjega življenjskega utripa, leta 1937, so Kozjane štele kar 263 ljudi, sedaj pa lahko v njih naštejemo le še 15 stalnih prebivalcev. Premalo, da bi lahko preprečevali propadanje vasi. Razvalin je tako vse več. Flišni peščenjak, iz katerega so grajene vaške hiše, ni preveč odporno gradivo. Cim mu popusti streha nad glavo, so mu tla ljubša od višine. Tako se je razsula tudi ena izmed najstarejših vaških stavb, spomeniško zaščitena Tanjakova domačija z veliko črno kuhinjo in s spalnico v prizidku, imenovanem »pod«, ki je na zunaj spominjal na tipično notranjsko kaščo. Kuhinja je bila nekaj posebnega, saj so bile na opečnatem kurišču postavljene klopi, na katerih so se lahko domači greli. Slikovito stavbo iz flišnega kamna je leta 1812 zgradil Gregor Vatovec, vdovec s petimi otroki. Za gospodinjo je bila njegova dvainšestde-setletna mati Marija. Leta 1828 se je gospodar ponovno poročil in pridelal še dva otroka. Prvorojena Jožefa se je pozneje poročila k Ivankovim in postala prva kozjanska podjetnica. Hiši je dodala prizidek za kuhanje žganja. Vaščani so prilagodili istrski izraz za klet konoba in novo žganjarnico imenovali »kanova«. Jožefa je pokupila vso vaško proizvodnjo sliv in njeno žganje je v Trstu kmalu zaslovelo. Čeprav je bilo naraščaja veliko, drugih poslovnežev iz Vatovčevega rodu ni bilo. Z otroki je imel veliko dela zlasti Gregorjev dedič Matevž, ki se mu je v dveh zakonih rodilo kar 13 otrok. Hiša je bila za vse premajhna, zato so za spalnico uporabljali tudi senik. Zadnji stanovalki sta bili Jožefa in Tona Vatovec, ki sta pred letom 1990 umrli v sežanskem domu upokojencev. Leta 2008 je bilo skozi okenske rešetke ob ognjišču še videti oba stola, na katerih sta posedali, v kuhinji pa je bila še ohranjena napa z obešenimi preklami za sušenje mesa. Sredina stavbe se je razen kletnega vhoda že posedla, od »poda« pa se je ohranila le še kulisa prednje stene. Sosedje Firmovi so jo malo pokrpali, da jim ruševine ne bi zatrpale prostora pred hišo. Razpadati je začela tudi vaška cerkev sv. Magdalene. Za brkinske razmere je bila kar ambiciozna stavba z začetki v letu 1640. V arhitekturnem pogledu predstavlja nekoliko skromnejši posnetek cerkve na bližnjem Suhorju. Zgradil jo je tudi isti stavbenik, kamnoseški in zidarski mojster Janez Sever iz Košane. Tudi tu je bila prizidana nadstropna zakristija z galerijo, vendar le na levi strani. Po pripovedovanju je nekaj časa služila tudi za šolski pouk in za nastanjevanje brezdomcev, kar je kozjanska posebnost. V prezbiterij so leta 1779 postavili privlačen oltar iz inkrustiranega marmorja, z baročno kartušo na antependiju in z angelskimi puti v a tiki. Krasijo ga izvrstno izdelani kamniti kipi z liki sv. Magdalene, sv. Ane in sv. Florjana. Zanj so morali domačini verjetno poseči kar globoko v žep. Zato pa sta stranska oltarja sv. Jožefa in Marije Brezmadežne le preprosto rokodelsko delo. Kipe zavetnikov obdajajo naivno naslikane svetniške figure. Škof z ribo na knjigi bo sv. Urh, svetnik s strelami v roki sv. Donat, lik s sulico pa nemara apostol Tomaž, to je tisti, ki ga je bilo treba prepričevati, da je Jezus res vstal od mrtvih. Svetnik z otroško figuro ob nogah je verjetno sv. Valentin. Za naše razmere sta skrivnostna predvsem prva dva. Prvi je bil v 10. stoletju škof v bavarskem Augsburgu. Nekega petka ga je obiskal poslanik deželnega vojvode. Za popotnico mu je Urh podaril pečeno kurje bedro, sel pa ga je vojvodi zatožil, da ne spoštuje zapovedanega posta. Ko je hotel tožbo dokazati, se je izkazalo, da v torbi ni nosil kuretine, pač pa ribo ... Svetih Donatov je več. Kozjanski slikar je očitno imel v mislih enega izmed rimskih vojščakov, ki je živel v 2. stoletju. Ko je legionarjem, ki so jih oblegali Germani, zmanjkalo vode, je prosil za pomoč krščanskega boga. Razdivjala se je huda nevihta in odgnala napadalce. Njegov razpoznavni znak so zato postale strele. Zaradi tega je nenavadno, da je leta 1988 strela udarila tudi v kozjansko cerkev. Poškodbe so zaradi velikih stroškov popravili le za silo. Zvonik je namesto kape dobil le betonsko ploščo. Cerkvene stene so se zaradi tega začele luščiti, tlak se razkraja, s stropa pa so odpadli veliki deli ometa s poslikavami. Ohranila se je le še podoba Srca Jezusovega. Vsi vaški problemi pa bodo rešeni, ko bodo izkopali zaklad, ki je še vedno skrit na Gradu, na 632 m visoki vzpetini severovzhodno od vasi. V bronasti dobi človeške zgodovine je tukaj živelo eno od takratnih številnih japodskih gradišč, v srednjem veku in za časa turških vpadov pa je stal grad Kozlovec. Od predzgodovinskega naselja so ostala le že skoraj razpadla nasutja hišnega kamenja, od gradu pa praktično ni ničesar več. Grajske zidove je bilo pred prvo svetovno vojno še videti. Da so izginili, so menda bili krivi vaški otroci, ki so med pašo za zabavo valili kamenje po strmih pobočjih. Grajski portal so po pripovedovanju rešili tako, da so ga prenesli v O dolino pri Materiji. Da še danes najdemo kos zidu, moramo imeti veliko srečo. Se večjo bi potrebovali pri iskanju zaklada. Vanj so nekoč skoraj vsi verjeli. Domišljijo o skritem bogastvu sta nekoliko ohladila dva tržaška študenta, ki sta se še v avstrijskih časih oglasila pri vaškem gostilničarju in mu plačala, da ju je popeljal na Grad. Imela sta neki skrivnosten papir, ki sta ga položila na več mestih na tla. Kjer bi se začel premikati, tam naj bi bil zaklad. Ker se ni premikal nikjer, sta sklenila, da zaklada na Gradu ni. Kljub temu so tako Kozjanci kot Suhorci na Grad še nekajkrat odšli s krampi. Kozjanski grad sicer v arhivskih dokumentih ni izpričan. Gotovo ni bil nikoli fevdalna postojanka, saj so bili vaščani v preteklosti podložniki gradiča Odolina oziroma Odulne, kot so ga imenovali po domače. Morda je šlo samo za pristavo ali za zavetišče pred Turki, poimenovanje grad pa naj bi spodbudili tudi ostanki nekdanjega utrjenega gradišča. Turki Kozjan morda prav zaradi gradu Kozlov-ca niso nikoli obiskali. Zato pa se vasi ni godilo nič bolje kot drugim brkinskim krajem. Kozjanci so živeli le od kmetijstva, posestva povprečne velikosti 8 do 12 ha pa posebnega blagostanja niso mogla zagotavljati. V hlevih so stali predvsem voli in krave. S konji so se postavljali samo pri eni hiši, namesto ovac pa so redili koze. Glavni prodajni proizvod so bile dolgo časa drva in suhe češpe, šele pozneje tudi drugo sadje in žganje. Veliko težavo je pomenila prometna izoliranost. Večina odjemalcev je bila v Trstu, tja pa je bilo treba potovati po velikem ovinku prek Tater, Mrš in Materije. Obisk Trsta je pomenil pustolovščino in praznik hkrati. Ker so zraven pogosto silili tudi otroci, so si očetje izmislili zgodbo, da na Krvavem potoku živi baba z debelo zadnjico. Od popotnikov da zahteva, naj ji pihajo vanjo, sicer jih ne pusti mimo. Otročad je zaradi tega raje ostajala doma. Verjetno tudi takrat, ko so morali k maši. Kozjanska cerkev je bila samo podružnična, do fare v Brezovici pa je bilo treba hoditi dobri dve uri daleč. Cesto proti Vremski dolini so si vaščani naredili šele leta 1931. Nekaj let pozneje so na lokaciji »pri Elfanu« zgradili tudi sedanji rečni most. Ime je nastalo iz italijanskega »Alfonzo«. Tako se je imenoval gospodar tamkajšnje hiše, ki se je še v avstrijskih časih priselil iz Furlanije. Suhorci so gradnji poti sprva nasprotovali, saj je bila speljana čez njihova polja. Kljub vsemu pa so Kozjane napredovale. Na vaškem platoju so se razkosa tile hiše s trimetrskimi kolonami in pol drug meter široki portali. Kot Suhorci so si tudi Kozjanci omislili svoj »farau«, sveto znamenje ali morda svetilnik, vendar so jim ga po prvi svetovni vojni speljali ljubitelji starin, tako da ga sedaj lahko vidimo v Knežaku. Iz štirih družin v letu 1403 jih je v času med obema vojnama nastalo 40. Po zgledu sosedov so v letu 1913 začeli tudi s šolskim poukom. Pobudnik je bil domači trgovec Ivan Kovačič. Bilo je prav škoda, da je dotedanjo avstrijsko oblast po letu 1918 zamenjala italijanska. Če so odrasli zaradi trgovanja že poznali nekaj italijanskih besed, se je v veliki zagati znašla mladina, kije morala obiskovati italijanski pouk. Učiteljice so prišle s Sicilije. Otroci so morali pozdravljati s fašističnim pozdravom in moliti za »dučeja« Mussolinija. O njem so slišali toliko dobrega, da je ena od učenk doma starše zaskrbljeno vprašala, le kaj bo z nami, ko bo »duče« umrl. Na odrasle take mladčstne politične ljubezni niso vplivale. Ko so italijanske oblasti med drugim prepovedale javno rabo slovenskega jezika, so leta 1927 vaški fantje zaprli fašistične policaje v gostilno in jim slovensko prepevali vse do jutra. Za državljansko nepokorščino so Kozjanci na koncu plačali visoko ceno. Vas je bila med 2. svetovno vojno kar trikrat požgana. Prvič so jo požgali Italijani, potem pa dvakrat še Nemci. Celih je ostalo le sedem hiš. Del vaščanov so odpeljali v taborišča, drugi pa so se trudili skromno preživeti na pogoriščih. Kljub povojni obnovi in začetnemu optimizmu so 21. stoletje pričakali le redki. Vaške hiše so gorele tudi še po vojni. Starci so po pijači zadremali in ogenj je ušel njihovemu nadzoru. Zopet druge domačije so propadle, ker jih lastniki kljub zanimanju kupcev niso hoteli prodati, ker so upali na večji iztržek. Nekaterih niso niti pošteno obnovili. V eni izmed njih je dolga leta živel zakonski par brez otrok. Bila je sicer pokrita, ni pa imela stropov in pozimi je bilo v njej peklensko mraz. Za popravilo sta stanovalca vse do smrti čakala na vojno odškodnino. Gospodar ni mogel mimo razgovora o njej, ob tem pa se je največkrat tudi razjokal. Kot drugi tudi on odškodnine ni dobil, pač pa so hišo začeli imenovati »pri Jokavcu«. Mimo prazne hiše vodi nekoč sporna, zato pa kratka pot v dolino reke Reke. Vozniki se je še sedaj malo bojijo. Pogosto je razorana zaradi nalivov, srečanja z drugimi vozili pa so težavna. V časih brez avtomobilov je za vaščane pomenila pravo olajšanje. Zaradi novega mostu so se na koncu z njo sprijaznili tudi Suhorci. Prej so za prevoze uporabljali pozimi zelo težavno cesto, ki je vodila tudi čez rečni most pri Žagarju. Tako se imenuje velika kmetija z mlinom in žago, ki je bila znana daleč naokoli. Njeno prvo stanovanjsko poslopje je bilo postavljeno že davnega leta 1588, pa še vedno stoji. Viri Koman, Stane; 1979: Kozjane, partizanska vas v Brkinih,- uredil avtor, Sežana Osnovna šola Pregarje; 2001: Partizanska bolnica Zalesje Pegan, Anton; 1902: Hieroglifi, klino- in križkražpis v Slovencih, neobjavljeno gradivo Postojinsko okrajno glavarstvo; 1889: Postojna Premrl, Božidar; 2006: Učitelj Anton Pegan iz Vipavskega trga,- Vipavski glas št. 79 Status animarum občine Brezovica, Župnijski arhiv Slivje Trebeč, Nada: Potovanje po naših vaseh - Ostrožno Brdo.- Snežnik št. 153/2003 Informatorji in svetovalci: Kristina Dekleva, Suhorje; Irena Požar, Božo Premrl, Ljubljana; Postojna; Milka Tavčar, Suhorje; Albin Vatovec, Postojna; Janez Volk, Suhorje; Jože Volk, Ostrožno Brdo. www.suhorje.si Besedilo in fotografije: Drago Kolenc, prof. psihologije Levo: Jožefa Vatovec v črni kuhinji Desno: Del hiše, imenovan »pod« PES . Spodaj: Tanjakova domačija leta 2008 pM Vse fotografije: Drago Kolenc Sl c.. 6 ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA 4i Iz glasila Zadružne kraške banke "Skupaj" SESLJAM Tjaša Komac V sklopu sodelovanja med revijama »Kras« in glasilom Zadružne kraške banke »Skupaj« v nadaljevanju objavljamo zapis sodelavke Tjaše Komac o kraju Sesljan, ki je bil natisnjen v letošnji 3. številki bančnega glasila. Tam, kjer se kraška planota konča s strmo, marsikje prepadno morsko obalo, se ob lokalni cesti na pol poti med Trstom in Tržičem razteza mesto Sesljan. Sesljan, v italijanskem jeziku Sistiana, naselje z 2600 prebivalci, je del občine Devin-Nabrežina. Sirom po Fur-laniji-Julijski krajini in onkraj meje v Sloveniji je najbolj poznan kot priljubljeno poletno središče. Arheološke najdbe dokazujejo, da je bil Sesljan prvič poseljen že v prazgodovini, ostanki rimskih naselij in pristanišča pa pričajo o prisotnosti starih Rimljanov na tem območju. Po mnenju zgodovinarjev naj bi bil prav Sesljan med prvimi območji v Tržaški pokrajini, kjer so prvič pristale rimske ladje. Iz rimskega imena Sixtilianum izvira tudi današnje ime kraja. Ozemlje Sesljana je bilo več stoletij last devinskih gospodov. Predvsem v 16. stoletju je bil pogosto prizorišče bojev za nadoblast med Trstom in Devinom. Med prvo svetovno vojno je bila v Sesljanskem zalivu avstrijska mornariška baza. V drugi svetovni vojni so Nemci zaliv uporabljali kot podmomiško oporišče. Dokler se Sesljan ni razvil v turistično in rezi-denčno naselje, je bil majhen zaselek. V začetku 19. stoletja je bila tod ob pomembni trgovinski poti gostilna, naselje pa je tvorilo še nekaj kmečkih družin, ki so južno od naselja obdelovale zakupljeno zemljo, last devinskega grofa. Prebivalci so gojili predvsem trto. Imeli so tudi sadovnjake, oljčne nasade ter vrtove. Zgodovinski podatki pravijo, da je leta 1813 v takrat še vasi živelo 28 ljudi, leta 1951 jih je bilo že vsaj 413, od tega približno polovica Italijanov. Število prebivalcev se je do leta 1961 podvojilo, saj so v tistem obdobju zgradili begunsko naselje San Mauro (Sveti Maver). Prav tako se je zaradi priselitev urbanega prebivalstva to število prebivalcev podvojilo do sedemdesetih let. Sedaj k Sesljanu prištevamo tri dele: Stari Sesljan, v katerem še živi veliko Slovencev, naselje San Mauro z novim predelom, kjer prebivajo pretežno istrski begunci in drugi priseljeni Italijani, ter obmorski del (Sistiana mare) v Sesljanskem zalivu. Nekoč pomembni gospodarski panogi ka-mninarstvo in trgovino je od konca 19. stoletja skoraj povsem nadomestil turizem. Prvi hoteli (Park hotel, Strandhotel) so v Sesljanskem zalivu zrasli že v času Avstro-Ogrske in tako kraj postavili na zemljevid naj- fcr- '-•f. VT 2iir!sK>C V Sesljanu ima v stavbi z ulično številko 4 svojo poslovalnico podružnica Zadružne kraške banke, ki jo vodi Nicoletta Sossi. Obiščete jo lahko od ponedeljka do petka med 8.20. in 13.20. uro ter med 14.35 in 16.05 uro. priljubljenejših obmorskih letovišč avstro-ogrskega imperija. Tudi danes Sesljan polno zaživi prav v poletnih mesecih. Lepo urejene plaže in bogata ponudba nočnega dogajanja (zabave) privablja številne goste iz Italije in Slovenije, veliko pa je tudi Avstrijcev in Nemcev. Za Slovence iz severne Primorske je Sesljan najbližje urejeno obmorsko kopališče in zato kot nalašč za enodnevne izlete. Nad Sesljanskim zalivom se pričenja znana Ril-kejeva pot, ki vodi do Devinskega gradu. Na njej lahko sprehajalec uživa v čudovitem razgledu ter si ogleda vrsto zanimivih kraških pojavov. Tjaša Komac, sodelavka glasila Zadružne kraške banke »Skupaj« Povezovanje in sodelovanje turističnih ponudnikov DOBROTE S KRASA IN BRKINOV Olga Knez Sekcija za gostinstvo in turizem ter živilsko dejavnost pri Območni obrtno-podjetniški zbornici Sežana je na pragu jeseni izdala katalog »Dobrote Krasa in Brkinov - Povabilo na pokušino«. Edicija sodi poleg petih kulinaričnih delavnic, ki bodo vse do začetka prihodnjega leta, in drugih skupnih promocijskih projektov, v okvir projekta »Vonji ter okusi Krasa in Brkinov«, ki je finansiran s pomočjo Leaderjevega programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013. V Hotelu Maestoso v Lipici so 30. avgusta predstavili najnovejši katalog, ki predstavlja prvo aktivnost projekta Vonji ter okusi Krasa in Brkinov, sofinanciranega iz sredstev Leader, bogato kulinarično ponudbo in delavnice kot tudi razstavo. Predstavitev, ki jo je organizirala sežanska Območna obrtno-podjetniška zbornica v sodelovanju z Občino Sežana in Občino Hrpelje-Kozina, je vodil moderator Toni Gomišček. Poleg gostincev in predstavnikov ministrstev so se jo udeležili še predstavniki turizma: JZ Park Škocjanske jame, JZ Kobilarna Lipica, Štanjela, kraljica terana, kraške in brkinske narodne noše, vitezi vina, graščak in graščakinja z gradu Štanjel, dresurni jahači iz Lipice, vodič iz Škoq"anskih jam, mojstri kulinarike iz ekipe Terra Carsus, čebelarji in kar pet rezalcev pršuta. Zbrane so pozdravili: predsednik sežanske obrtne zbornice Milan Škapin, sežanski župan Davorin Terčon, podžupan občine Hrpelje-Kozina Peter Boršič, predstavnica sektorja za varno hrano pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mira Kos Zupanc, tajnik Slovenskega deželnega gospodarskega združenja iz Trsta Davorin Devetak in predsednik trgovinske sekcije omenjenega združenja iz Trsta Edvin Mezgec, predsednik Sekcije za gostinstvo in turizem pri Obrtno podjetniški zbornici Slovenije Mate Matjaž, pomočnik direktorja Kobilarne Lipica, odgovoren za marketing in prodajo Bogdan Capuder, direktorica JZ Park Škocjanske jame dr. Gordana Beltram in kraljica terana Maruša Rogelja. Dr. Stanislav Renčelj je predstavil katalog, predsednica sekcije gostincev Katja Skok je orisala bogato dejavnost sekcije v okviru projekta Vonji ter okusi Krasa in Brkinov, o kulinaričnih delavnicah, ki potekajo v okviru omenjenega projekta, pa je spregovoril koordinator kulinaričnih delavnic Peter Patajac. Uradni del je s predstavitvijo zaščitenih izdelkov Krasa in Brkinov ter domače in umetnostne obrti sklenil dr. Stanislav Renčelj. Srečanje se je končalo po pokušini kraških in brkinskih dobrot, med katerimi seveda nista manjkala oba kraška aduta - kraški teran in pršut. V okviru dosedanjih skupnih promocijskih nastopov, ki so jih organizirale kraške in brkinske občine ter sežanska Obrtno podjetniška zbornica, se je 2009 leta rodila zgodba za Kraško brkinsko pravljico. K temu so pripomogli nastopi ob občinskih praznikih, tržnice, Mesec kraške kuhinje, Okusi Krasa, Dnevi špargljev, Kuhinja letnih časov, udeležba na sejmih Turizem in prosti čas, Mednarodni obrtni sejem v Celju, mednarodni nastopi kulinaričnih mojstrov, združeni v skupino Terra Carsus, idr. V teh letih se je uveljavljal Kras kot enoten prostor, ki povezuje gostince na slovenskem in italijanskem delu Krasa. Naslednje leto je bilo sodelovanje okrepljeno z aktivnostmi v projektu z naslovom »Sledite nam po pravljičnih poteh Krasa in Brkinov!« Na osnovi pozitivnih partnerskih izkušenj ter projektnih učinkov so se partnerji v projektu odločili projekt predstavitve na turističnih sejmih nadgraditi z organizacijo tematskih usposabljanj, namenjenih prebivalstvu, strokovnemu osebju ter zainteresirani javnosti za potrebe razvoja podeželja. Tako je letos nastal projekt Vonji in okusi Krasa in Brkinov, ki je sestavljen iz treh vsebinskih sklopov. Ti so: usposabljanje prebivalstva in strokovnega osebja za potrebe razvoja podeželja; nastop na sejmu z namenom sodelovanja in povezovanja različnih sektorjev ter panog in izdelava promocijskega gradiva in gradiva za usposabljanje. Gostinci so se tako opogumili in v sliki in besedi predstavili svojo tipično ponudbo kraško-brkinskih jedi. Predstavitev sloni na spoštovanju tradicije in na uveljavljanju mladih nosilcev gostinske ponudbe. Posamezni gostinci opozarjajo nase s ponudbo ročno rezanega pršuta. Na pristnost in domačnost vabi nov znak »Ročna režnja V ponudbi kraških in brkinskih dobrot nastopajo ne le vinarji in pridelovalci kraškega terana ampak tudi drugi ponudniki, kot so kraljica terana Maruša Rogelja, grof in grofica iz Štanjela Jožef in marija Švcagelj, pridelovalci brkinske slivovke, čebelarji, Kmetijska svetovalna služba in Društvo kmetic sežanske regije. Dobrote Krasa, med katere sodijo tudi kraški kuhani štruklji, so okusili tudi čebelarski mojstri in člani sežanskega čebelarskega društva, ki letos praznuje stoto obletnico svojega delovanja. S kraljico terana Marušo Rogelja z vinogradniške kmetije Petelin Rogelja iz Tomaja sta nazdravila tudi predstavnika gostincev pri Tržaškem deželnem gospodarskem združenju Edvin Mezgec (na levi) in Edi Lalovič (na desni). Predstavniki sežanske vinske kleti Vinakras (z leve na desno): enolog Boštjan Zidar, direktor Marjan Colja, vodja prodaje vin Branimir Gasparini in pospeševalec prodaje ter organizator degustacij Peter Boršič so predstavili vino Rose. VINAKRAS yj j I z mSm M It t oBk K. pršuta«, ki je prvič predstavljen prav v katalogu. V katalogu so predstavljeni tudi zaščiteni proizvodi. Katalog, ki je izšel v štirih jezikih (poleg slovenščine še v italijanščini, angleščini in nemščini) v nakladi 10 tisoč izvodov, prinaša veliko novih informacij. Posebej velja opozoriti na prevode zaščitenih proizvodov, ki bodo prispevali k njihovi prepoznavnosti in uveljavitvi. S katalogom želijo Kraševci in Brkinci nastopiti na ciljnih tržiščih, informacijskih točkah, potovalnih agencijah idr. Ob udarnem skupnem nastopu s svetovno znanimi Kobilarno Lipica, Skoq'anskimi jamami in Štanjelom, biserom kraške arhitekture, je njihova skrb, da obiskovalci spoznajo igrivost Kraševcev in Brkincev ter okusijo pršut, teran, joto, štruklje, frtalje ter da lahko kupijo Kraški pršut, Kraški med, Kraški brinjevec, Brkinski slivovec in izdelke domače obrti iz kamna ... Pravljica postaja realnost! Poleg že omenjenih partnerjev pri nastajanju kataloga in pripravi projekta so sodelovale še Lokalne akcijske skupine (LAS) Krasa in Brkinov in Območne razvojne agencije (ORA) Krasa in Brkinov. Sredstva za uresničitev projekta so iz programa Leader, lastna sredstva pa so zagotovile Občina Sežana in Občina Hrpelje-Kozina ter Obrtno podjetniška zbornica Sežana. Skrbnik projekta je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Celotna vrednost projekta Vonji in okusi Krasa in Brkinov presega 33.500 €, od tega je sofinanciranih sredstev iz programa Leader več kot 25.000 €, partnerji pa so zbrali več kot 8.000 €. Največ zaslug za izpeljavo projekta ima Sekcija za gostinstvo in turizem ter živilsko dejavnost pri sežanski Območni obrtno-podjetniški zbornici, ki jo vodi Katja Skok. Sekcija šteje 86 članov, ki so predstavljeni v omenjenem katalogu. Omenjena sekcija je ena izmed najbolj aktivnih sekcij zbornice. Vodstvo sekcije daje velik poudarek promocijskim aktivnostim. V ta namen se povezujejo z gostinci iz Slovenskega deželnega gospodarskega združenja iz Trsta, s Slovensko gospodarsko zvezo iz Celovca, z Društvom za razvoj kmetijstva in turizma Planta, s turistično informacijskimi centri in z vsemi večjimi gospodarskimi subjekti na področju turizma. Medtem ko že vrsto let uspešno sodelujejo na raznih sejmih, bodo letos prvič nastopili s tržaškimi gostinci v Celovcu. Člani njihove sekcije so tudi mojstri kulinarične ekipe Terra Carsus, ki je osvojila številna evropska in svetovna priznanja na kuharskih olimpiadah in drugih kulinaričnih tekmovanjih. Ob katalogu je sekcija letos pripravila tudi sklop petih delavnic s področja kulinarike. Prva izmed delavnic je bila 6. septembra v Lipici z naslovom »Poroka terana s pršutom«. Sledila je delavnica o spoznavanju plodov in zelišč in o njihovi uporabnosti v vsakdanji prehrani in pripravi jedi. Bodo pa še delavnice o pripravi sladic iz kakijev in kostanja in češpovih njokov (sredi oktobra), delavnica o spoznavanju ohrovta in zelene (sredi novembra) in delavnica o kolerabi in o jedeh s kolerabo (januar 2012). Organizatorji so pripravili prijeten večer, ki bo nedvomno pripomogel k prepoznavnosti kulinarike Kraševcev in Brkincev, ki se zavezujejo razvijati in ohranjati njene tradicije ter strokovno promovirati njene izvirne značilnosti. Besedilo in foto: Olga Knez, sodelavka revije Kras ^S*,‘ iO TRGATEV 2011 gV. '* \kh - r /yjp^ Vrhunsko arhivsko vino Teranton je pridelano iz posebej ' \ ^r . - |P odbranega, odlično dozorelega grozdja sorte refošk, ki ra- -* i^J&L yf'j A*?V' ’ ste na izbranih legah. Grozdja druge zvrsti ni v terantonu. V-'1; It. • > Za letnik 2003je značilno, da ima 13,3 odstotka alkohola, S* »Vi\ • X * 7,3 g/l skupne kisline in da so grozdje najboljše kakovosti « . ,4-. ' Sr«*’. t , potrgali ročno v oktobru. Na maceraciji je bilo 21 dni, nato ^ • pa je zorelo v hrastovih sodih. Po barvi je temnorubinasto ■' „v ; 32 z rahlo opečnatimi odtenki. Odlikuje ga bogata, intenziv- Pj^P^PMV'* { * ,'Š"* ,t v' na, zelo obstojna cvetica, ki spominja na sušene slive, zrele \ 1 y. Sodelavke Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica (z leve) Tjaša Jug, Milena Štolfa in Majda Brdnik so v družbi enologa sežanske kleti Vinakras Boštjana Zidarja v zadružnem vinogradu pri cerkvi Device Marije Oberšljanske pri Komnu porezale vzorec grozdja za meritev njegove sladkorne stopnje. I #1/ P ^ Bili so med glavnimi na trgatvi letošnjega refoška za pridelavo Pridno so pobrali zadnje grozje refoška za teranton v robidnice in vanilijo. Po okusu lahko uživamo v plemenito- -sti, polnosti in harmoniji, ki jo to vino dobi z daljšim zore-njem v hrastovih sodih. Teranton priporočajo k mesnim jedem s pikantimi omakami, k divjačini in jedem na žaru ter k pikantinim in zrelim sirom. Ponudi se ga ohlajenega v na 16 do 18 stopinj Celzija. ►O terantona. Z leve na desno: Jurij Grgič, Majda Brdnik, Marjan Colja, prof. dr. Slavica Šikovec, dr. Miran Vodopivec, dr. Mojmir Wondra, Milena Štolfa in Boštjan Zidar. vinogradu zadruge Vinakras tudi njeni sodelavci s svojim direktorjem Marjanom Coljo in z enologom Boštjanom Zidarjem. V vinogradih zadruge Vinakras POZNA TRGATEV BO OMOGOČIL H!2 Olga Knez Ko se Kras že preoblači v rdeče jesenske barve in so vinogradniki že končali trgatev, so se v sežanski kleti Vinakras odločili, da izkoristijo sončno vreme in počakajo s trgatvijo, da bi zares pobrali najkvalitetnejše grozdje sorte refošk, iz katerega iztiskajo mošt za vrhunsko arhivsko vino teranton. V začetku oktobra (3.10.) so izkoristili čas in na trgatvi na posestvu v Komnu, v okolici cerkve Device Marije Oberšljanske, potrgali še zadnje grozdje za te namene. Letos so potrgali 8 ton grozdja za teranton z izbranih leg kraških vinogradov. »Izbirali smo samo zdravo grozdje, ki vsebuje najmanj 85 Oechslejevih stopinj (Oe) sladkorja. Letos nam je bila trgatev naklonjena, saj je grozdje za teranton imelo zelo visoko sladkorno stopnjo, kar 104 stopinje Oechsleja,« je med trgatvijo pripovedoval direktor sežanskega Vinakrasa Marjan Colja in nadaljeval: »Ker pa ni vsako leto primemo za trgatev terantona, ga tudi vsega naenkrat ne damo v prodajo, ampak gre v prodajo postopno. In sicer ga prodamo letno približno tisoč buteljk, predvsem na slovenskem tržišču (v enotekah in vinskih trgovinah). Sedaj je v prodaji teranton iz leta 2003, prav tako iz stoodstotno posebej odbranega, odlično dozorelega grozdja sorte refošk, ki raste na izbranih legah. Tudi tisto grozdje smo ročno potrgali v oktobru in je po 21-dnevni maceraciji dozorevalo pet do šest let v lesenih sodih iz hrastovine. Letos smo pobrali 900 tisoč kilogramov grozdja, kar je 15 odstotkov manj od načrtovanega. Iz njega bomo pridelali približno 750 hektolitrov vina. Sicer pa imamo sklenjenih pogodb za približno milijon kilogramov grozdja s 170. pogodbeniki oziroma vinogradniki.« Direktor Colja, ki je prišel v zadrugo pred približno petimi leti, in sodelavci se trudijo povečevati kakovost in uspešnost podjetja. Izmed zaposlenih mu je desna roka enolog Boštjan Zidar, ki je letos od dr. Mirana Vodopivca prevzel funkcijo predsednika Konzorcija kraških pridelovalcev terana. Med udeleženci trgatve za teranton je bil poleg zaslužnih prof. dr. Slavice Šikovec in prof. Mojmirja VVondre, predstavnic novogoriškega kmetijskega zavoda Tjaše Jug, Majde Brdnik in Milene Štolfa in vodje komenskega posestva Jurija Grgiča tudi sežanski enolog Boštjan Zidar. Zal se zaradi drugih obveznostih trgatve nista udeležila komenski župan Danijel Božič in kraljica terana Maruša Rogelja. Trgatve so se udeležili tudi nekateri poslovni partnerji in predstavniki sredstev javnega obveščanja. »Trgatev je bila letos lepa in refoški za teran so lepo dozoreli. Trgatev smo začeli pol meseca prej in jo tudi prej končali, vendar smo zaradi lepega vremena počakali na optimalno dozorelost grozdja, da so dozoreli tanini in drugi parametri (optimalna dozorelost grozdja), da bomo podaljšali maceraci-jo - kontakt grozdnega soka z jagodno kožico - in dobili lepe osnove mladega vina, ki bo zorelo daljši čas v lesenih posodah - v velikih hrastovih sodih in nato še v barique sodčkih,« je povedal Zidar. Zbrane pa pospremil še z bedami, da je letošnja jesen radodarna in da prav narava ter sončno vreme polepšata in poplačata trud vinogradnikov tudi iz prejšnjih let. Kajti vsako leto ni primerno za trgatev, namenjeno terantonu. V zadnjih petih letih, odkar sta pri Vinakrasu novi direktor Colja in enolog Zidar, so grozdje za teranton trgali v letih 2006, 2008 in 2009, sedaj pa je na tržišču teranton letnik 2003. V enoteki hranijo še nekaj najstarejših steklenic terantona letnik 1980. Grozdje za teranton so letos trgali prav iz vinogradov, ki so letos stari 31 let. Toliko let slavi tudi teranton sežanskega Vinakrasa. Ker je vinograd pri cerkvi Device Marije Oberšljanske že star, ga nameravajo obnoviti z najsodobnejšimi vzgojnimi oblikami, ki bodo zagotavljale visoko kakovost vin in skoraj v celoti strojno obdelavo (razen rezi in trgatve). Sicer pa v Vinakrasu obnovijo približno 5 hektarov vinogradov letno, saj se zavedajo, da osnova za pridelavo dobrega vina prihaja prav iz vinogradov. Ker jim skrb za zdravje potrošnikov in odnos do narave nista tuja, so se vključili v integrirano - naravi prijazno pridelavo grozdja. Svoje zadovoljstvo spričo izjemne trgatve pa je enolog Boštjan Zidar sklenil z mislimi: »Vino je človekov popotnik, ki nas spremlja v vseh življenjskih situacijah in dogodkih od rojstva, prek poroke do smrti ... Naj zaključim z Avgustinusovim citatom: V mnogih primerih potrebuje človek vino, ker krepi oslabel želodec, briše mračnost in žalost, odžene utrujenost duše, prinese veselje in spodbudi prijateljski pogovor.« Potem je skupaj s strokovnjakinjami novogoriškega novogoriškega kmetijskega zavoda odbral jagode za meritve sladkorne stopnje. Kraško vinogradništvo in vinarstvo ima dolgo tradicijo in tudi klet Vinakras Sežana se že vrsto let ukvarja s to dejavnostjo. Najstarejši podatki o kleti segajo v leto 1861, ko je bila zgrajena velika velbana klet iz klesanega kamna in prav letos praznujejo 150 let njene ustanovitve. Danes je v njej prelep degustacijski prostor, namenjen raznim prireditvam in turističnim obiskom. Eden izmed takih je bil pred letošnjo že 43. športno navtično prireditvijo Barkovljanka, ko sta Občina Sežana in Občina Zgonik v okviru programa čezmejnega sodelovanja istega dne, kot je bila trgatev terantona v Komnu, predstavili projekt »No borders Team« - jadrnico s čezmejno italijansko-slovensko posadko, ki se je že drugo leto zapored udeležila Barko-vljanke. Ta namreč pomeni največji športno-kulturni dogodek na Tržaškem in privablja že vrsto let številne obiskovalce iz vse Evrope. »Vinorodni okoliš Kras, ki je med štirimi vinorodnimi okoliši vinorodne dežele Primorske najmanjši, ima 603 hektarje vinogradov, od tega jih je več kot 75 odstotkov posajenih z refoškom,« pravi strokovnjakinja za vinogradništvo na sežanski Kmetijski svetovalni službi, inženirka Majda Brdnik. Na Krasu deluje več kot 900 vinogradnikov. Sežanska vinska klet ima zasajenih 50 hektarjev vinogradov v okolici Komna (dva velika nasada pri cerkvi Device Marije Oberšljanske in na posestvu Girovci pri Svetem, od koder je prvi teranton šel na trg leta 1980). Prav dolgoletna tradicija in zaupanje kraških kmetov sta pripomogla, da je prav sežanska klet postala največja klet kraškega vinorodnega okoliša. Oče terantona dr. Miran Vodopivec, ki je laboratorijske poizkuse prenesel tudi v življenje in je avtor študije »Kako pridelamo dobro vino« in knjige o teranu, je povedal: »Idejo o arhivskem vinu sem dobil v Italiji, ko sem bil mednarodni degustator v Veroni. Predstavil sem jo takratnemu direktorju zadruge Ivanu Pangosu in že davnega leta 1980 smo potrgali en vagon (10 tisoč kilogramov) grozdja ter iz njega iztisnili 4 tisoč litrov terantona, ki smo ga pretakali in ga štiri leta dozorevali v lesenih sodih. Ko je vino dozorelo, je bilo bogato, polno in mineralno. Dosegli smo dobre ocene oziroma oznako šampiona na Dunaju. Bili smo prvi na Primorskem, ki smo za rdeča arhivska vina ne samo pobirali nagrade in priznanja, ampak smo taka vina tudi nudili na tržišče. Sele pozneje so arhivska vina na tržišče plasirale še druge kleti, kot so Vipava in Goriška Brda.« Teranton kot tudi teran in druga kraška vina sežanskega Vinakrasa dosegajo v zadnjih letih različne vidne nagrade in priznanja na domačem tržišču in na tujih tržiščih. Tako je teranton v letih od 2003 do letos (2011) prejel kar 24 priznanj. V letošnjem letu je teranton letnik 2003 prejel kar štiri zlate medalje (Sejem Gast Split, Vinistra Poreč, Mednarodni kmetijski sejem Novi Sad in Vino Slovenija - Gornja Radgona) ter priznanje Decan-ter. Besedilo in foto: Olga Knez, sodelavka revije Kras Letos mineva 80 let od rojstva priznanega slikarja Silvestra Komela, ki je s svojim obsežnim slikarskim opusom vidno zaznamoval tako goriški kot širši slovenski prostor in se pomembno zapisal v zgodovino slovenskega modernega slikarstva. Po razstavah v Novi Gorici in Gorici HOMMAGE SLIKARJU SILVESTRU KOMELU Pavla Jarc Ko se danes ponovno soočamo s Komelovo ustvarjalnostjo, smo na eni strani zavezani že tolikokrat zapisanim strokovnim pogledom in ugotovitvam iz preteklosti, po drugi strani pa nas njegove slike vselej znova in drugače nagovarjajo ter silijo k razmišljanju in ponovnemu ovrednotenju njegovega bogatega slikarskega opusa. V generaciji umetnikov, ki so se na slovenskem likovnem prizorišču uveljavili v začetku sedemdesetih let 20. stoletja, zavzema Silvester Komel mesto enega izmed najbolj samosvojih in izvirnih ustvarjalcev, čigar dela so bila vse prevečkrat po krivici prezrta, morda tudi zaradi pozicije »umetnika na robu« oziroma nje- gove odmaknjenosti od centra umetniškega dogajanja. Tega se je vseskozi tudi sam zavedal in v pogovoru s Stanetom Bernikom, avtorjem prve in edine umetnikove monografije (Mladinska knjiga, Ljubljana, 1985) tudi priznal: »Če živiš malo odmaknjen od sveta, je težko biti ažuren, sodoben, tak, kot je treba biti v pravem trenu tku. Morda je to stiska, ki me daje vseskozi; mislim na to odmaknjenost. Zato sem menil, da je boljše ostati zvest samemu sebi, dokler ti to notranja energija omogoča.« Komeljeva ustvarjalna pot se je začela v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je bil sprva še vezan na določene tipične motive iz rodne kraške pokrajine (skupek hiš, vrtače, griči, zapuščeni kamnolomi, kamnite stene ...), a Neskončno presnavljanje, 1970 akril in olje na platnu, 143x200, Fragmenti Krasa, 32x52 cm, 7 962 Silvester1 Komel se je rodil 5. septembra 1931 v Rožni dolini pri Gorici. Na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani je študiral slikarstvo pri profesorjih Gabrijelu Stupici in Mariju Preglu. Diplomiralje leta 1958. Svojo prvo razstavo je imel leta 1960 in do svoje smrti je sodeloval na številnih samostojnih in skupinskih razstavah po Sloveniji, tedanji Jugoslaviji in drugod v tujini. Bil je učitelj likovnega pouka in se je poleg slikarstva ukvarjal tudi z uporabno grafiko. Leta 1975je prejel Bevkovo nagrado za slikarstvo in pedagoško delo v Novi Gorici, leta 1981 pa še nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo. Umrl je 24. decembra 1983 zaradi srčne kapi pred svojim domom v Rožni dolini. Pokopan je v družinski grobnici na pokopališču v Šempetru pri Gorici. to realistično krajinarstvo je kmalu doživelo radikalno preobrazbo in prešlo v prostor čiste individualne imaginacije, v abstraktno likovno izražanje, ki je doživelo vrhunec v sedemdesetih letih. Umetnik se je osredotočil na slikovno polje, ki je postalo konstelacija temeljnih likovnih elementov; v ospredje njegovega ustvarjalnega procesa je stopila barva. Z odločnimi barvnimi nanosi, s kombinacijo skladnih, pretežno toplih barvnih tonov in modre barve v različnih odtenkih, je Komel ustvarjal razgibane, dramatične kompozicije, ki se pred nami nenadoma silovito razprejo in nas povlečejo v neke brezmejne, neraziskane daljave. Pri tem je zanimivo opazovati tudi svetlobo, ki se vselej razširja iz ozadja proti poudarjenemu svetlobnemu centru, na sliki rojeva novo globinsko atmosfero in simbolizira nam tako oddaljeno, neznano kozmično pokrajino. Svetloba je v strukturi slike pojmovana kot temeljni vir razodetja, izbruh energije, katarza; skratka kot bistven element pojavnosti. V tako dinamično, vesoljno dogajanje pa je umetnik očitno hotel aktivno vključiti tudi gledalca, ki ob teh impozantnih razpoloženjskih krajinah začuti pravo estetsko ugodje, a hkrati nastopa kot razmišljujo-či »družbenokritični subjekt«, ki se zave svoje majhnosti znotraj neskončnega Univerzuma. Komelove kompozicije so tudi iluzija, pogled v neznano, so skozi barvo in žarišča svetlobe pogled v kozmično prostranost, ki nam ga slikar z izrazito osebno pogojeno likovno govorico in optimizmom razpre, da tudi mi lahko vstopimo v središčno slikarsko dogajanje ter odkrivamo in spoznavamo nove oddaljene prostore naše zavesti. Na podlagi vseh omenjenih likovnih značilnosti slikarjevega rokopisa stroka njegovo slikarstvo uvršča v tok abstraktnega iluzionizma. Stane Bernik v monografiji zapiše, da »Komel vsekakor sodi med tiste slovenske pripadnike te usmeritve, ki je s svojimi deli iz začetka sedemdesetih let uveljavil najbolj osebno, povsem avtonomno govorico abstraktnega slikarstva pri nas. Četudi je kritika pozneje opredelila Komelovo ustvarjalnost z nekoliko natančnejšim poimenovanjem abstraktni iluzionizem, je bilo že ob njegovem prepričljivem nastopu v Ljubljani jasno, da sodi po svoji doživljajski pričevalnosti v tisti odvod sodobne abstrakcije, ki je bila dostikrat označena kot lirska, s sicer ne vselej zanesljivim, vendarle v našem primeru pomensko vsekakor ustreznim pojmom.« Nedvomno je, da za Komelom ostaja izjemno dragocen opus, v katerem se zrcalijo lastne vizije in pogledi na svet in v katerem je analiziral slikarski medij ter raziskoval tista temeljna slikarska vprašanja, ki so aktualna še danes. Že na začetku svoje ustvarjalne poti je v pogovoru s Sandijem Sitarjem za revijo Primorska srečanja leta 1968 izjavil: «Slikati nameravam dalje od slike do slike: čim bolj spontano, čim bolj neodvisno od mode v svetu, čim bolj zvest sam sebi in svojim problemom,« in takšnemu načinu slikanja je ostal zavezan vse do konca. Ob pogledu na Komelove slike se mi nehote vsiljuje misel slikarja Tuga Sušnika, ki je v katalogu ob svoji razstavi v Mestni galeriji Nova Gorica zapisal, da je »abstrakcija svoboda. Svoboda za gledalca in svoboda za ustvarjalca.« Na Goriškem smo se Silvestru Komelu poklonili s pregledno razstavo v Mestni galeriji Nova Gorica in v galeriji Kulturnega doma v sosednji Gorici (razstavi sta bili na na ogled od 2. do 23. septembra). Tam smo se srečali z njegovimi stvaritvami pretežno iz družinske zapuščine, v kateri so ključna dela iz vseh njegovih ustvarjalnih obdobij. Ob razstavi je izšel obsežen katalog z esejem umetnostnega zgodovinarja dr. Milčka Komelja, v katerem je ponovno ovrednotil vlogo in pomen Komelove ustvarjalnosti v slovenskem prostoru. Morda ta pregledna razstava zopet odpira tudi strokovno diskusijo o Komelovi ustvarjalnosti in obuja idejo o zagotovitvi primernega razstavnega prostora za vzpostavitev stalne postavitve njegovih del na Goriškem. To bi si umetnik v tem okolju, iz katerega je črpal svojo ustvarjalno moč in kjer je pustil neizbrisen pečat, vsekakor zaslužil. Pavla Jarc, univ. dipl. umetn. zgodovinarka -direktorica Kulturnega doma Nova Gorica Uvodna beseda ob otvoritvi jubilejne razstave Silvestra Komela v novogoriški Mestni galeriji SLIKAR BARVITIH KOZMIČNIH PROSTRANSTEV Milček Komelj Vzvalovani horizont, 1972 akril in olje na platnu, 100x 743, Slikar Silvester Komel, ki se ga ob jubilejnem letu njegovega rojstva s spoštovanjem spominjamo, je krajinsko izročilo slovenske umetnosti na novo razširil s pogledom v nebo, v svoji povezavi zemlje in neba pa je realna motivna izhodišča povzdignil v abstraktne sfere ter naslikana dogajanja dematerializiral v lirično ekstatične in ponekod celo himnično vznesene ustvarjalne privide. Likovno je temeljil na kromatskem žarenju barv ter motivno temeljno izhajal iz doživetja rodne goriške krajine, ki ga je v pravem ustvarjalnem zanosu preobrazil v poetično vizijo, razširjeno v kozmos, in jo s svojo svetlobo razprl v nebesna prostranstva onkraj videne realnosti. V ta prostranstva je usmeril svojo stvariteljsko silo kot izraz strmenja, ki ga prešinjajo ali mu zastirajo razvidnost vsakršne ovire in notranje napetosti, in zato je lahko na svojih platnih, zazrtih v prostorsko globino, sublimirano upodabljal eksistencialna in hkrati kozmična stanja, v katerih ob poetično ubranih prividih pogosto dominira tudi dinamičen, že kar dramatičen konflikt. Tudi tega pa umetnik zanesljivo usklaja v razgibana ravnovesja življenjskih oziroma kozmičnih energij, ki mu jih v sunkoviti gradnji potez in barvnih gmot oživljata svetloba in barva. Tako slikarstvo se je iz Komelovega začetnega krajinarstva šestdesetih let v sedemdesetih letih 20. stoletja že kar samoumevno preusmerilo v abstraktnost; vendar je umetnik pri tem motivno konkretnost sprva le abstrahiral; v jedru svoje ustvarjalnosti pa je izoblikoval lasten slikarski jezik iz ploskovnih abstraktnih nanosov, s katerim je zmogel na platna na novo in samovoljno priklicati globinsko aluzijo narave in predvsem neba, in zato je njegovo slikarstvo še naprej ostalo vseskozi tudi aluzivno oziroma asociativno, duhovno prežeto s ponotranjeno dojetim virom iz neizčrpne narave in odprto v daljave, tako kot je bilo v času nebesnih odkritij v baročnem iluzionističnem slikarstvu odprto nebo, obljudeno z bogovi, angeli in svetniki. Zato so ga pisci ob vsej neulovljivosti umetnosti v terminološke omejitve inventivno opredelili kot abstraktni iluzionizem, kajti Komelove podobe so same po sebi tudi iluzije, ki pre- % dirajo ozke meje vidne realnosti kot sanjsko fantastični prividi, ki izhajajo iz doživljanja sveta in življenja na zemlji, vendar so usmerjeni navzgor, v nebo in v atmosfersko globino daljav - kot na iluzionistično poslikanih stenah, ki se razkrivajo skozi zastore barv, skozi plasti barvnih nanosov, in se odpirajo v vedno nova, še nevi-dena prostranstva. Tak siloviti Komelov »iluzionistični« izbruh se je porodil eruptivno in spontano, četudi ga je umetnik usmerjal in pripravljal na bolj realističnih, a tektonsko razčlenjenih, informelsko razbrazdanih in svetlobno prežarjenih pokrajinskih osnovah, ob katerih spočetka najbrž še ni sanjal o nebesnem razgledu, ki so mu ga prav ta zgodnejša dela pozneje odprla s svojimi dotedanjimi slikarskimi zasnovami in predpostavkami. Že prvotno slikovito utripanje na tektonskih ploskvah pa je umetnik usmerjal v kompaktnejšo trajnost, v osončenost, ki se zaje v kamnite zidove ali portale in zlepa ne ugasne, tako kot je v poznejših trajnostnih, širokih planjavah in zastorih ter prostranstvih neba s svojimi diagonalami in stopnjevanji ohranjal dinamiko, ki sporoča, da se umetnikova sproščenost rojeva iz dramatičnega nemira, s katerim se kot sence nevidnih zračnih demonov spreletavajo odrezavo odločne ali gibke sunkovite geste, in da je njegov ustvarjalni proces usmerjen v Možnosti za obstoj, 1982 akril in olje na platnu, 100x120 cm. stopnjevanje in dokončno nedosegljivo ravnovesje. To ravnovesje pa se razblinja le v naročju brezbrežne, a nikoli ne od spremenljivih virov narave odtrgane luči, in zato se Komelovi širni barvni razgledi niso nikoli umirili v docela enovito in vsaj navzven mirujočo ali izrecno kontemplativno, vase potopljeno in docela nezemeljsko in negibno barvno ploskev, ampak ohranjajo v sebi -kot impulziven utrip umetnikovega srca - ves slikarjev dramatičen nemir, pogosto presijan tudi v bolj lirično sproščenost. V tem razponu pa živi utrip življenja, umetnikov življenjski nemir, ki atmosfersko dogajanje spreminja v izraz slikarjevega duha, njegovih vzgibov, dilem in hrepenenj, predvsem pa v emanacijo težnje po prodoru skozi zemeljsko konkretnost v sfere večno razgibanega notranjega dogajanja v človeku, ki je videti kot spremenljivo življenje neba s sončnimi žarišči, zeleno naravno svežino, sinjo modrino in rdečimi večernimi sijaji, v katerih se nemir barv in slikovito razpiranje sproščenih linij zaganjata v neizmerno globino onstran prostorskih odrival, v samo v neskončnost potopljeno barvno atmosfero, v kozmično kraljestvo svetlobe in barve. Ker je Komel avtentično doživel svet s pogledom, ki si je osvojil abstraktne slikarske izkušnje za uresničitev docela lastnega videnja, je lahko -Z y umetnost v svojih likovnih procesih zaživela scela in v vsej svoji monumentalnosti; vse njegove slike pa v bistvu upodabljajo življenjske procese: proces prodiranja svetlobe v neskončnost, proces postopnega poglabljanja naravnega prostranstva, ki človeka na zemlji poveže z daljavami neba, tako kot so te daljave nekdaj pritegovale že romantične ustvarjalce, sloneče na robu previsov in vrhov ali neizmernih obzorij, a pri Komelu s slikarsko še mnogo bolj sunkovito prodirno odločnostjo, ne le z zamaknjenimi sanjami, koprnečimi po Bogu, ki ga le svojemu iskanju prepuščeni Komel enači kvečjemu s še Neznanim in Neodkritim. Barvni nebes njegovih oblik se razžarja v sunkoviti vznemirjenosti, prepolni aluzij, in se kot v naravnih metamorfozah preliva v živo vizualiziran abstrakten pojem nemira, v katerem pa se dogajajo pravi zemeljski tektonski pretresi, premiki in potresi, saj podobe zaliva žareča barvna lava, njihova arhitektonska trdnost pa se stopnjevaje kopiči v poševne svetlobne gmote, ki se uprizarjajo v včasih prav apokalipotične, a vendar v nepojmljivi lepoti žareče likovne poeme, nastope ali »spektakle«, ki so videti kot napovedi kozmičnih katastrof ali nastopajočih svetovnih klimatskih sprememb; a hkrati na srečo le niso več znanilke realnega sveta, ampak so iluzije in vizije ter prerajajoča se nemirna prizorišča ponotranjenih ognjevitih stanj, ki umetnika sama od sebe silijo k nenehni ustvarjalnosti, prepolne nebesno nadzemeljske, a obenem s spomini na vse zemeljsko prežarjene lepote. Sele take svetlobne sfere nad zemljo so Komelu postale svobodno ustvarjalno prizorišče, na katerem se prebujajo, bojujejo in usklajujejo ustvarjalčeve notranje moči, vanj pa je umetnik projiciral tudi svoje »filozofske« ideje o dinamiki sveta, kozmosa in življenja; a se je - kot antični Antej - šele ob stiku z robovi zemlje vselej znova odrival v zračna ali kozmična prostranstva, ki so mu docela zavladala in v katerih je kot umetnik hkrati zakraljeval: kot slikarski letalec, lebdeč tik nad zemljo, ki se obrača v sunkovitih obratih na glavo in prestreza v leče svojih prizmatičnih zrcal barve zemlje in neba, v katerih jih kristalizira v nove vrednote, v kristalne sfere, ki delajo iz kaosa red in v zamejitvah svojih obrisov obvladujejo utripajoč nemir, in kot v nadzemne višine segajoč neviden astronavt, ki z estetiko svojega pogleda vesolje kultivira oziroma humanizira ali ga, kot je napisal že Stane Bernik, urbanizira ter ga s svojo »božajočo svetlobo« včasih kot mimogrede celo zamaknjeno poboža. Tak Komelov svet ostaja oziroma postaja resničnosten in je hkrati fantastičen, tako kot je videti resničnost fantastična oziroma znanstvenofantastična tudi v svojih atmosferskih vzgibih, sončnih zahodih in nenadnih vremenskih spremembah, ko nebo ekstatično zažari ali ga zagrne prosojna zavesa nenadne plohe. Skozi take pojave se umetnik vedno na novo in vsakič drugače vzpenja ali prodira k viru luči, zaradi katerega so ob njem že spočetka govorili o svetlobnih jedrih, kot jih v naslovih slik rad pojasnjuje tudi sam avtor, in se odriva v rumenino, ki je malone onstranska oziroma nadzemeljska, pa čeprav je taka umetnost prav zaradi navezanosti na realno, četudi kozmično naravo v osnovi prej čutno »naturalistična« oziroma prej magična, pravljično čarobna, kakor mistično religiozna. V njej se kot vidno otipljiva iluzija ustvarjalno uteleša odkrivateljsko drzen zagon v neznanost, v tem pa se razkriva umetnikov temeljni impulz, ki je presegel zgolj likovno prekomponiranje sveta in esteticistič-no harmonično uravnavanje likovnih problemov, ker je umetnik vse svoje znanje, izkušnje in impulze abstraktne koncepcije in njenih raznolikih prijemov obrnil v izrazito lastno smer, zajeto v nadziranje in obvladovanje shakespearsko skrivnostnih razsežnosti med zemljo in nebom. V njih se je lahko duhovno naselil, po njih za-krmaril, razkrival njihove nove in nove poglede in se pozneje, kot bi se spet napajal z zemeljsko energijo, v ustvarjalnih poletih ponovno vračal k obzorjem z zelenino ali vodo in se od tam na novo zagnal v rdeče ali sinje in zlato nebo, med bojevanje notranjih silnic in naletavanje likovnih »meteoritov«. Ob tem pa je v naslove slik vnesel tudi aluzije na vsakršna zgodovinska protislovja, ob slikah iz cikla Upor celo na starodavne bitke oziroma kmečke upore, na vsakovrstna prehajanja, vzpostavljanja in nenehna dogajanja, tudi dogajanje onkraj vidnega ali na vizije novih razsežnosti, torej v še ne-videno neznanost. S tem je umetnik - ne glede na osnovne sorodnosti z deli preostalih slovenskih abstraktno usmerjenih slikarjev, med katerimi mu je bil s svetlobo svojih lunarnih pokrajin spočetka najbolj soroden vrstnik Andrej Jemec, pri nas izrazito unikaten, izrazit in svojevrsten, saj se njegovo impulzivno delo razpira v vizije, ki so ga dvigale nad zemljo, tudi ko je vse življenje v svoji Rožni dolini stal le na goriških tleh in ostajal zemeljski človek tudi kot »kozmonavt« nad domačim dvoriščem. S slikarstvom je nenehno potoval, razkrival svet in sebe, spajal lastno kreiranje s kreiranjem naravnih atmosferskih pojavov in pri tem nenehno reguliral in reševal lastne notranje napetosti; prav zato je lahko postalo to slikarstvo močno osebno, pa četudi v njem ne čutimo toliko preparacij slikarjeve psihologije oziroma duše kolikor njegov živo prodorni pogled, v katerem je zajeta vsa umetnikova temeljna duhovna obsesija, preseči vsakršno danost, se dvigniti iz omejitev, osvoboditi sebe in človeštvo vseh in vsakršnih pregrad, predirati ovire, se izviti iz vsakršne utesnjenosti in se preizkusiti v kozmični svobodi. S tem je bil Komel resnično filozofsko-pesniška, pa tudi muzikalno, ponekod že kar orkestralno ubrana in izrazito vizionarska osebnost, saj je iz abstraktnega krajinarstva ustvaril umetnost, ki je skušala postati univerzalna in obvladati vsa, tudi najbolj oddaljena prostranstva. V tej doslednosti in predanosti komaj dose- žnim ciljem so zajeti umetnikova ustvarjalna veličina, življenjsko stremljenje in človeški pogum. V njegovem izraznem, kristalno jasnem in ne-zamegljenem, četudi v skrivnost usmerjenem načinu pa živi tudi (nad)osebna in hkrati osebna posebnost, ki so jo Komelovi interpreti že spočetka povezali z regionalnim izročilom. Njegova iluzija, jasnost obrisov oziroma sferičnih robov in kristaliničnost tudi v slikanju sicer snovno neotipljive atmosfere, ne le materialne arhitekture, je v Komelovem slikarstvu tako specifična in hkrati tako tipična za primorsko slikarsko izročilo, da lahko tudi spričo nje, ne le ob konkretnih pokrajinah, posebej razbiramo umetnikov pogled še v relaciji do primorskega sveta, ki ga vedno obvladuje sijoča jasnina, in tudi sam slikar je v tej zvezi izjavljal, da ni v njem nič meglenega in severnjaškega. Se tako živa barvna intenzivnost je pri njem usmerjena bolj v ognjevitost kozmične lepote kot v ekspresijo trpljenjskega doživljanja, prešinjata pa jo energičen življenjski zamah in ognjevita radost, ki se razpira v eksplozije nenehnih presenečenj. Zato je ta umetnost v temelju duhovni derivat izrecno mediteransko živahnega in v jedru optimističnega ustvarjalca, pa četudi je v svojem nemiru polna ekspresije, v kateri čutimo bolj odločno krotenje dinamičnih energij in odprto sproščanje eksplozivnosti v človeku ter premagovanje morebitnih smrtnih slutenj kot pa njihovo zakrknjenost v tlenju morebitnih zavratnih bolestnih stisk ali depresij. S tako energijo in z neizčrpno dinamiko je Komel ustvarjal do nenadne prezgodnje smrti, ob kateri je leta 1983 njegovo nebo zadnjič pordečelo v eksploziji umetnikovega izgorelega srca. Ob letošnji osemdesetletnici slikarjevega rojstva je Ko-melova ustvarjalnost enako živa, kot je bila po svojem nastanku, le da je v širši kulturni zavesti še bolj nepogrešljiva stalnica našega ustvarjalnega prostora, ob vsej svoječasni »aktualnosti« pa je najbolj živa zaradi svoje izvirne avtentičnosti, zvestobe svojim izhodiščem in neomajne doslednosti. V njej vidimo sijoč spomin na ustvarjalnega samotarja, zazrtega v barve, sijočega z nebesnih obronkov in iz svetlobnih globin nad goriško zemljo, ki je prežarjal svoje slikanje z zaupanjem, da je mogoče z umetnostjo prodreti v višine in njihove globine ter se šele v njih srečati in spopasti tudi s samim seboj: s človekom, ki je zemeljsko nemočno, a hkrati k neskončnosti nedosežnih daljav stremeče in venomer iščoče bitje, prerajajoče se v kozmičnih elementih žive barve (barve zemlje, vode, ognja in neba) in odrešujoče ga svetlobe. Jasnina in svetloba Komelovih umetnin, zbranih v Komelovem letu na pričujoči jubilejni spominski razstavi, naj ob osemdesetletnici umetnikovega rojstva zasije med nas z novim upanjem, nam odpre pogled v nova, v tako živem barvnem sijaju dotlej in poslej nevidena prostranstva in naj nas utrdi v spoznanju o navdihujoči lepoti čarobno ožarjene Goriške z njenim neskončnim sijočim nebom. Dr. Milček Komelj, izredni profesor na področju umetnostne zgodovine SLIKAR IN GRAFIK GANI LLALLOSHI IN NJEGOV CIKEL »POD BALKANSKIM NEBOM« V organizaciji Obalnih galerij Piran so 19. oktobra 2011 v avli Banke Koper na Pristaniški 14 prvič na Primorskem predstavili cikel »Pod balkanskim nebom / Unter Balkans Himmel« Ganija Ualloshija, slikarja in grafika, ki živi in dela v Piranu. Razstavo je udeležencem njene otvoritve predstavila Nives Marvin, po nagovoru v imenu koprske banke pa jo je odprl član uprave banke Aleksander Lozej. Slike cikla Unter Balkans Himmel so iz likovne zbirke Interservice Ljubljana. Razstva je na ogled vse dni v tednu med poslovnim časom banke do februarja 2012. V razstavnem katalogu Unter Balkans Himmel / Pod balkanskim nebom je med drugim mogoče prebrati: »... Celoten ustvarjalni opus Ganija Llalloshija, slikarski in grafični - letos poteka dvajset let od njegove prve samostojne razstave v Mariboru - je v vsebinskem in sporočilnem smislu družbeno angažiran. Razvojne premene in različni cikli dokazujejo njegovo enakovredno zanimanje za figurativno in abstraktno izražanje, prav tako njegov angažma v eksperimentiranju z različnimi sodobnimi tehnologijami občasno vstopa tudi v raziskovanje multimedi-je in konceptualnih predstavitev. Ne glede na upodobljeno in ne glede na izbiro zvrsti in tehnike je vedno opazen in v ospredju avtorjev osebni pristop v kritičnem angažmaju o življenju človeka v sodobni družbi in zlasti o aktualnih družbenopolitičnih globalnih in lokalnih situacijah. Prvič na Primorskem predstavljamo opus Pod balkanskim nebom: iz slik v tehniki akrilov na platnu velikih formatov kljub prepoznavnim motivom veje posebno močna ekspresivna nota v smislu skrajno subjektivne izpovedi. Gani Llalloshi več kot dvajset let aktivno soustvarja slovensko sodobno likovno stvarnost kot raziskovalec in iskalec maksimalnih možnosti likovnega izraza in sporočila. Po končani diplomi na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost leta 1989 v rodni Prištini je študij nadaljeval na ljubljanski ALU, kjer je dokončal slikarsko in grafično specialko. Izpopolnjeval se je še v Parizu in v Berlinu. Vsaka njegova samostojna razstava kakor tudi sodelovanje na skupinskih predstavitvah pomeni avtorjev osebni nagovor gledalcu: z diskretno izzivalno, večkrat tudi z atraktivno provokativno podobo, ponavadi veristično vizualizirano, a umeščeno v premišljeno načrtovani vsebinski koncept, izzove obiskovalca v poglobitev in odkrivanje novih interpretativnih dimenzij, ki pa daleč presegajo zgolj prepoznavno zunanjo figuraliko. Zato je vsakršna njegova javna predstavitev tudi vedno novo presenečenje za ljubitelje likovne umetnosti in za stroko. Ob znanih starejših ciklih »History«, »Ekran«, »FreeMarket«, »This is not tv« pa letošnjega »Fly fly white bird« in drugih je v letu 2010 ustvaril serijo le štirih slik po številu, ki pa so po izraznosti in po velikosti monumentalna, že na prvi pogled drugačna in neprimerljiva, skrivnostno darežljiva tudi s pomenljivim poimenovanjem Unter Balkans Himmel / Pod balkanskim nebom. Gani Llalloshi nas z upodobitvami konkretnih prizorov skupin živali, premišljeno izbranih (ptice, metulji, kače in volkovi) - le-te so s svojo fizično prepoznavno pojavnostjo še nosilke znanih metaforičnih simbolov in pomenov, izzove, da vstopimo v drugačen svet in to na popolnoma nepričakovan in tudi vznemirljiv način. Podobo-tvorni elementi iz živalskega sveta so za gledalca dostopni v razumevanju, hkrati pa so prikrito skrivnostno pomenljivi za različna emocionalna in mentalna podoživljanja. Realna in konkretna situacija ožjega in širšega geografskega prostora in konkretnega časa, intimna samospraševanja o splošni obče globalni problematiki in izvorni tradiciji so mu neprekinjeno recipročni navdihi. Llalloshi jih v premišljeni nameri transformira v izbrano metaforiko in figuraliko, kar zgodbam doda pridih nekonvencionalnega, celo provokativnega v sicer privlačno barviti podobi. Ohranja 'H2 'birm Slika zgoraj: Akademski slikar Gani Ualloshi in likovna kritičarka Nives Marvin na odprtju razstave v avli Banke Koper. Slika spodaj: V imenu Banke Koper je na odprtju razstave spregovoril Aleksander Lozej, član uprave banke. Spodnja slika: Pogled v razstavni prostor po odprtju Ualloshijeve razstave. ■nHBM k k ki * Kratka biografija Gani Ualloshi se je rodil leta 1965 v Prištini (Kosovo). Po končani Akademiji za likovno umetnost v Prištini, kjer je na oddelku za slikarstvo (prof. Nysret Salihamenxhiqi) diplomiral leta 1989, je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost leta 1991 končal še slikarsko specialko pri profesorju Andreju Jemcu ter leta 1993 grafično specialko pri profesorju Lojzetu Logarju. Kot študent - štipendist DAAD - je v letih 1997-98 študiral na HDK v Berlinu in se študijsko izpopolnjeval še v Parizu. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah in mednarodnih prireditvah (na primer na: reškem Salonu mladih, beograjskem Bienalu crteža, Zagrebačkem salonu, Bienalu slovenske grafike Otočec, Majskem salonu, Mednarodnem grafičnem bienalu, Mednarodnem slikarskem ex-temporu Piran, pa še v Kanagavi, Berlinu, Bonnu, Istanbulu, Tirani, Prištini, Pulju, Rovinju, na letošnji tematski razstavi Pogled 6 in na drugih). Od leta 1991 je imel trideset samostojnih razstav v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Izoli, v razstaviščih Obalnih galerij Piran (v piranski Mestni galeriji in Meduzi 2, v koprski Loži), v Izoli ter v Nemčiji, na Hrvaškem in v Italiji (v beneški A+A) ter je prejel pet nagrad. Od leta 1990je član DSLU. Živi in dela v Piranu. klasično sliko in vse njene pojavnosti, pa vendar nas vseeno šokira: tudi predstavljene podobe ponovno dokazujejo njegov angažma v lastni izpovedni kodi, v lastnem vsebin-sko-izraznem konceptu, pogojenem le z njegovim najbolj intimnim videnjem in soočenjem z realnostjo. Vse, kar nosi v sebi, najgloblje v svoji podzavesti, od želja do strahov, od tesnob do fantazij, prav tako lastne izkušnje, razumevanja in vedenja opredmeti v simbolne podobe, iz katerih veje posebna, nekje skoraj zastrašujoča tišina in vedno misteri-ozno privlačna svetloba. S premišljeno izbiro kromatskih vrednosti doseže atmosfero, s katero razstava kot celota in prav tako posamična slika presegajo zgolj verističnost upodobljenega. Razpoloženjsko-svetlobni fluid je v vsaki zgodbi drugačen: je temen ali svetel, lunaren ali sončen, nočen ali dneven, slike nam lahko asocirajo štiri letne čase, štiri dnevne čase, štiri elemente sveta, in drugo. Tako zastavljene svetlobne variacije in intenzivni barvni kontrasti, podkrepljeni še z izbranimi figuralnimi liki na diskretno aluziven način asocirajo na univerzalno bipolarnost, na naša vsadanja razmišljanja in spraševanja, kaj je prava resnica in kaj fikcija, kje so meje med željami in fantazijami, med sedanjostjo in preteklostjo, med realnim in mitskim. Gani Llalloshi kot senzibilni opazovalec in ustvarjalec se - s številnimi življenjskimi izkušnjami in vedenji, s spoštljivim odnosom do preteklosti in s kritičnim dojemanjem sedanjosti - izraža s samosvojo likovno poetiko. Sestavlja jo iz osebnih znakov kot nosilcev vsebinsko močne metaforike ter s sugestivnimi in spontanimi zamahi s čopičem, ki napolnjujejo slikarska polja s koloritom, ki je prav tako nosilec simbolične pomenskosti. Podobe so v izbrani medij opredmetene njegove najbolj intimne zgodbe in jih daje slehernemu obiskovalcu, da se zaustavi v razmislek, v podoživljanja in različne vsebinske interpretacije.« Nives Marvin, univ. dipl. umetnostna zgodovinarka, Piran FOTOGRAFIJA • ; fgm Dan z ovčarji Mož s kokošjo 1975 Po fotografski razstavi Marka Aljančiča v Kraški hiši v Repnu ALJANČIČEV FOTOGRAFSKI OPUS JE PLOD USTVARJALNEGA DELA Damir Globočnik Predstavitev izbora fotografij Marka Aljančiča v Kraški hiši v Repnu (16. september - 16. oktober 2011) je nastala v sklopu sodelovanja med Zadrugo Naš Kras in Kabinetom slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju. Marca letos so se v Mestni hiši v Kranju tako na razstavi »V žarku zajete podobe« predstavili fotografi Andrej Furlan, Robi Jakomin in Viljam Lavrenčič iz Trsta ter Marco Faganel in Marko Vogrič iz Gorice, razstava Aljančičevih fotografij pa je že tretje gostovanje Kabineta slovenske fotografije v Repnu (2009 in 2010 sta bila na ogled izbora fotografij iz zbirke Kabineta). Marko Aljančič je na fotografsko pot stopil kot član kranjskega Foto-kino amaterskega društva, v katerem se je sredi petdesetih let preteklega stoletja uveljavil samosvoj pogled na fotografiranje motivov na za- sneženih površinah. Janez Marenčič, ki je bil osrednja osebnost kranjskega fotokluba, Tone Marčan, Mirko Križnar, Miro Kelbel, Janez Murovec in drugi so na Bantalah (del Sorškega polja pri Kranju) posnete in nato v fotografski temnici kontrastno obdelane fotografije imenovali »zimske grafike« ali »črno-bele fotografike«, saj so se temni objekti in figure kontrastno izrisali na velikih belih površinah. V pregledih zgodovine domače fotografije so se za njihovo fotografsko delovanje tudi po zaslugi Marka Aljančiča v vlogi publicista utrdili termini »kranjska fotografska manira«, »kranjski krog« oziroma »kranjska fotografska šola«. V fotografskem opusu Marka Aljančiča je kmalu začelo prevladovati zanimanje za človeško figuro. Objektiv svojega fotografskega aparata je usmeril med ljudi. Pri tem je sledil dvema osrednjima ustvarjalnima Iz cikla Krompir I izhodiščema: portretnemu in žanrskemu zajetju posamezne osebe ali figuralne skupine. S prvim izhodiščem se srečujemo pri portretih znanih osebnosti in nekaterih fotografskih portretirancih, ki so po zaslugi Aljančičevih fotografij takšne nemara postale. V Aljančičev raznolik in zanimiv portretni ciklus spadajo portreti za knjigo intervjujev Berte Golob z mladinskimi pisatelji Srce ustvarja, roka piše (1983), od sedemdesetih let dalje pa so načrtno nastajali portreti likovnih in drugih ustvarjalcev ter znanstvenikov. Formalni pristop se je pri posameznih primerih lahko spreminjal, vselej pa gre za študijsko zastavljeno fotografsko portretiranje, ki je rezultat predhodnega fotografovega razmišljanja in poglabljanja v portretirancev ustvarjalni, zasebni, življenjski prostor, identiteto ali njegove posebnosti. Portretiranci so zajeti v različnih, skrbno urejenih kompozicijskih izrezih (celopostavna figura, doprsna upodobitev, študija obraza). Nekateri portretiranci so se pred objektiv fotografskega aparata postavili v interierjih, za druge se zdi, da jih je fotograf pričakal na ulici. V resnici pa je bil Marko Aljančič izredno potrpežljiv fotograf. Znal je prisluhniti portretiran-čevi nelagodnosti in s pomočjo potrpežljivega in umirjenega pristopa prodreti v njegovo notranje bistvo ali pa zajeti trenutke komunikativne sproščenosti. Zavedal se je, da je za uspeh portretne fotografije odločilna povezava, ki jo zmoreta vzpostaviti portretist in portretiranec. Iz cikla Krompir 4 Poseben sklop fotografij tvorijo portreti oseb, ki nas s postavitvijo pred hišni prag simbolično vabijo, naj jim sledimo v njihovo notranjščino in notranji svet. Marka Aljančiča so poleg zunanje podobe človeka, gestu-alne govorice, izraza obraza in značilnih poz zanimali tudi portretirančev značaj in značajske lastnosti, katerim se je s fotografskim aparatom prizadeval približati na različne načine. Včasih se srečujemo s pravcatimi psihološkimi študijami. Po njihovi zaslugi se je Marko Aljančič uveljavil kot eden osrednjih domačih portretih fotografov. Drugi veliki sklop Aljančičevih fotografij tvorijo žanrski motivi. Včasih bi jih lahko povezali tudi s tako imenovano »live« oziroma reportažno fotografijo (ciklus Kitajska srečanja), čeprav imamo občutek, da Marko Aljančič skorajda nikoli ni pritisnil na sprožilec fotografskega aparata brez izrecnega ali posrednega dovoljenja fotografiranih oseb. O tem pričajo oči naključnih modelov, ki so se zazrle v fotografa. Tudi pri žanrski motiviki, ki tvori glavnino razstavljenih fotografij, lahko ugotovimo, da si je Marko Aljančič vselej prizadeval fotografski portret oziroma fotografiranje oseb povezati z njihovimi življenjskimi zgodbami in situacijami, v katerih so se znašle. Spontanih, sprotnih posnetkov skorajda ni. Fotografske podobe kranjskih obrtnikov so nastale v njihovem delovnem okolju. Marko Aljančič je s fotoaparatom sledil tudi »2 FOTOGRAFIJA Slovenska Istra IV drugim poklicnim dejavnostim. Fotografije iz ciklusa Krompir, ki so nastale na Sorškem polju in v vasi Rupa pri Kranju, in Ovčarji so prepredene s socialnim podtonom. V obeh primerih je motiv fotografiranja težko kmečko delo, vendar je bil fotografov pristop različen. Nekje vmes med portretno in žanrsko motiviko lahko uvrstimo tudi zanimive, humorno učinkujoče fotografije oseb, ki pozirajo s kokošjo v rokah. Po formalni plati gre zagotovo za klasično portretno interpretacijo (frontalen pogled, modeli pozirajo), vse ostalo pa lahko razumemo kot socialno, psihološko obeležje portretiran-čevega življenja, ki se je po fotografovi zaslugi za trenutek razkrilo pred našimi očmi. Poseben sklop motivov tvori otroški portret, h kateremu se je Marko Aljančič večkrat vračal. Podobno kot s posameznimi portretiranci je tudi s skupinami otrok uspel hitro najti stik. Fotografski opus Marka Aljančiča, ki bi si zaslužil predstavitev v fotografski monografiji, je plod ustvarjalnega dela raziskovalnega in iščočega avtorja. Opredeljujeta ga jasna fotografska orientacija in koncept, ki temeljita na uravnoteženem povezovanju vseh kompozicijskih elementov. Kot vsestransko razgledan intelektualec je Marko Aljančič svoj fotografski opus lahko povezal tudi z nekaterimi aktualnimi fotografskimi in nasploh likovnimi tendencami (med drugim: nemška fotografija med obema svetovnima vojnama) in vanj včasih vključeval tudi nekatere namige iz zgodovine likovne umetnosti. Dr. Damir Globočnik, univ. dipl. umetn. zgodovinar -likovni kritik in muzejski svetovalec, Radovljica Slovenska Istra III Biografski podatki o Marku Aljančiču Biolog, biospeleolog, strokovni pisec, urednik, publicist in prevajalec Marko Aljančič je bil rojen 23. avgusta leta 1933 v Kranju. Leta 1960je diplomiral na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani. V okviru diplomske naloge je zasnoval speleobiološki laboratorij v opuščenem zaklonišču oziroma jami Tular v Kranju (po vzoru Vandelovega v Moulisu v francoskih Pirenejih), kjer je skoraj petdeset let proučeval človeško ribico. Laboratorij je edini izmed tovrstnih v Sloveniji, v njem mu je uspelo ustvariti razmere za gojenje človeških ribic (edini kraj, v katerem se človeške ribice razmnožujejo izven narave). Po diplomi se je zaposlil kot asistent na Inštitutu za biologijo človeka na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1976 je postal urednik poljudnoznanstvenega mladinskega mesečnika Pionir (danes Gea). Med letoma 1977 in 1999je urejal glasilo Jamarske zveze Slovenije Naše jame. Od 1980 do 1982je bil ravnatelj Prirodoslovnega muzeja Slovenije in nato kustos do upokojitve leta 1997. Leta 1997je bil pobudnik ustanovitve Društva za preučevanje dvoživk in plazilcev, ki ga je nekaj let tudi vodil. S prispevki je sodeloval v mnogih revijah, predvsem v Proteusu (prvi članek »Biser« je iz leta 1949). Za izjemni prispevek k naravoslovni publicistiki je leta 1994 prejel Grošljevo plaketo. Leta 1985 je prejel Zlato častno značko Jamarske zveze Slovenije. Marko Aljančič se je leta 1954 včlanil v kranjski fotoklub. Razstavljati je začel leta 1 959. Sodeloval je na več kot 120 skupinskih razstavah doma in v tujini ter prejel 45 nagrad. Samostojno je razstavljal v Kranju (1962, 1976, 1978, 1979, 1985, 1989), na Jesenicah (2004) in v Ljubljani (1976 in 1977). Leta 2004 je v Kranju razstavljal skupaj z Jurijem Kurilom in Marjanom Kukcem. Več let je bil predsednik kranjskega fotokluba. Pogosto je bil član fotografskih žirij. Leta 1970je bil pobudnik ustanovitve Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju. Sodelovalje pri zasnovi programa KSF in vseh njegovih dejavnostih. Leta 1970je dal pobudo za republiške razstave naravoslovne fotografije (deset razstav NF od leta 1971). Za organizacijsko delo na področju fotografije je leta 1975 prejel Red dela s srebrnim vencem. Leta 1977je prejel Malo Prešernovo plaketo občine Kranj za razstavo Rekvijem za hišo, ki jo je pripravil s pesnikom Bojanom Piskom v kletnem razstavišču Prešernove hiše v Kranju leta 1976. Deloval je kot fotografski publicist (fotografske kritike v časopisih, zloženkah in katalogih) in prevajalec (Velika knjiga o fotografiji, 1979, ABC fotografije, 1990). Šele na prigovarjanje članov Fotografskega društva Janez Puharje kandidiral za naziv Mojster fotografije. Fotografska zveza mu je naziv podelila leta 2004. Leta 2006je prejel naslov artista pri Mednarodni zvezi za fotografsko umetnost (AFIAP). Marko Aljančič je bil častni član Fotografskega društva Janez Puhar iz Kranja, Prirodoslovnega društva Slovenije (2001) in Društva za preučevanje dvoživk in plazilcev (2006). Je avtor več knjižnih publikacij z naravoslovno vsebino. Umrl je februarja 2007 v Kranju. Fotografska zveza mu je posthumno podelila svoje najvišje priznanje, Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo. Leta 2008je posthumno prejel naslov častni občan Mestne občine Kranj. 64 KRAS NAVDIHUJE Avtor sestavka Primož Sturma n med obrezovanjem trt v Koprivi. V ozadju farna cerkev sv. Elije. Naslov tegale zapisa bo morda komu izzvenel malce slatapersko, nalašč sem zato svojilni zaimek 'moj'pred samostalnikom Kras onavedničil. Koliko piscev je že do danes navdihnila, pa tudi rodila ta skalnata planota, stisnjena med Jadransko morje in celinsko ■pj Evropo! Če pogledamo le slovenske, moramo 1 med vsemi omeniti Dragotina Ketteja, | Alojza Gradnika, Iga Grudna in Srečka ;•'! Kosovela, med sodobniki pa prav gotovo m j Alojza Rebulo. Med italijanskimi prednjači že 'I omenjeni Scipio Slataper, ki je v Firencah leta W: 1912 izdal svoj prvi (in edini) roman, po katerem nosi naslov tudi tale zapis. Od nemško pišočih pa je na Krasu svoj navdih našel Rainer Maria Rilke ter ga upesnil v Devinskih elegijah. Zanimivo je, da so se leta 7507 (za spoznanje leto dni pred rojstvom Primoža Trubarja) v teh krajih začeli plesti slovensko-italijanski medkulturni stiki, in sicer z izdajo dvojezičnega italijansko-slovenskega slovarja, ki ga je v Devinu objavil pater Gregorio Alaisia iz piemontskega kraja Sommaripa. Od tod je šla lepa Vida v širni svet in še bi lahko naštevali... M1F Sam pa se svojih prvih medkulturnih stikov z italijansko stvarnostjo spominjam približno takole: ko sem bil star tri leta, so me starši začeli voditi v vrtec, v katerem je bil učni in pogovorni jezik seveda slovenščina, čeprav je ob naši obstajala tudi italijanska sekcija, s katero smo imeli redne stike. Tedaj še nismo stanovali na Krasu, ampak smo živeli v Trstu. Na Kras smo se preselili, ko mi je bilo malo več kakor sedem let. Znašel sem se v bloku tedaj sodobne gradnje, ki je bil (in je še vedno) narodnostno mešan. Ker v bližini ni bilo otrok mojega letnika, ki bi govorili slovensko, se je mi je zazdelo popolnoma naravno, da sem navezal stike s fantičem, toliko starim kakor jaz, ki je obiskoval bližnjo italijansko osnovno šolo. Do kakih večjih trenj med nama tedaj ni prihajalo. Tisti drobec kraške gmajne, kije nedaleč od našega (sedaj že mojega nekdanjega) doma še vztrajal in ki danes še vztraja, je bil toliko moj, kolikor je bil tudi njegov. Bili so še časi nekdanje skupne države, katere struktura se je začela po padcu berlinskega zidu nezadržno krhati. Nekoč meje prijatelj vprašal, zakaj ne grem živet v Jugoslavijo, ko pa govorim slovansko ... Z vprašanjem me je tedaj iznenadil, saj odgovora nanj nisem poznal. In prišlo je leto tisočdevetstoenaindevetdseto. Tedaj smo Slovenci dobili pravico do sanj, kakor je na slovesnosti ob razglasitvi slovenske neodvisnosti dejal tedanji predsednik Milan Kučan. Moje najstniške sanje pa je neke noči prekinilo pokanje in bliskanje, ki ga je bilo videti in slišati z našega balkona, ki je obrnjen proti Nanosu. Da, tudi na Krasu je tedaj počilo. Tiste noči so se na Fernetičih teritorialci spopadli s pripadniki jugoslovanske armade, ki so nekaj dni poprej zasedli mednarodni mejni prehod z Italijo. Skupina firbčnih enajstletnikov se nas je tedaj usedla na svoja kolesa in se zapeljala proti mejnemu prehodu. Ko je bilo vsega že konec, so se italijanske vojaške enote pokazale na meji z novo nastalo slovensko državo. Medkulturna konfrontacija z vrstnikom mojih let pa je v času nastajanja slovenske države doživela tudi marsikatero nizko točko, saj se je tedaj večkrat zgodilo, da me je prijatelj, velikokrat pod vplivom koga drugega, opsoval zaradi mojih, ne več samo slovanskih, ampak že slovenskih korenin. Pravo kraško idilo pa sem doživljal v letih svoje pubertete. Ko sem začel po brezskrbnem otroštvu končno le postajati moški, se mi je kajpada zahotela starejša moška družba. Neizbrisno so se mi vtisnili v spo- min sprehodi, ki sem jih v prvi polovici devetdesetih let opravljal s svojim stricem. Nekega septembrskega dne sva se sprehodila po kraški gmajni nedaleč od Krepelj, kjer sva naletela na zanimivo cerkvico, posvečeno svetemu Antonu puščavniku. Mene najstnika pa so tedaj še močno pritegovali vlaki, ljubezen do katerih mi je vlil pokojni ded, ki je izhajal iz železničarske družine in ki si je v burnih povojnih letih svoj novi dom poiskal in našel prav na Krasu. Kras ima namreč to lastnost, da ga prečka vrsta sedanjih (in nekdanjih) železniških prog, med katerimi gre prvenstveno omeniti južno železnico Trst-Ljubljana-Dunaj, potem še bohinjsko progo, ki je v začetku prejšnjega stoletja glavno habsburško pristanišče povezala s severnimi predeli tedanje donavske monarhije, pa tudi vojaško poljsko železnico Feldbahn, ki je v času prve svetovne morije omogočala stik med južno železnico z neposrednim zaledjem fronte na severnem Krasu. Prav veliko odsekov te železnice sva s stricem prehodila v tisti prvi polovici devetdesetih prejšnjega stoletja. Spominjam se, kako mi je bilo tedaj v ponos, da sem skupaj z njim videval in spoznaval prečudovite kraje (Dutovlje, Štanjel, Komen idr.), ki so bili tako blizu nas in katerih si večina mojih tedanjih sošolcev ni mogla niti predstavljati! Bili so to časi, ko smo mejo na nekdanjih mejnih prehodih prehajali s prepustnico, ki je leta 2007 dokončno odslužila svojemu namenu. Spet neki drugačen odnos do Krasa smo z druščino razvili, ko smo postali polnoletni. V tistem času se nas je nalezla navada, da smo na Kras, podobno kot velika množica Tržačanov, začeli hoditi 'turistično', in sicer z avtomobili, ki so bili v lasti naših staršev, ter z denarnicami, ki so bile tedaj še obtežene z italijanskimi lirami in s katerimi si se za majhen denar lahko pošteno najedel v kakšni od mnogoterih kraških gostiln ali picerij. Skratka, enogastronomski turistični prijemi. Velike spremembe so se na Krasu odvile v zadnjem desetletju. Najprej so z državnih meja leta 2004 izginili obrazi carinikov, za katere nemški pisec Veit Heinichen, ki si je svoj dom ustvaril v Trstu, trdi, da imajo univerzalno izobrazbo. Bog vedi koliko 'ilegalnega' blaga, začenši s tobakom in z alkoholnimi pijačami pa tudi s kavo in kavbojkami se je do tedaj pretočilo preko danes že nekdanjih mejnih prehodov. Dovolj je, da pomislim na to, koliko cigaret sem tedaj zase in za svoje prijatelje prinesel čez mejo ter da število svojega pretovorjenega blaga pomnožim s številom tržaških kadilcev, ki so jih v svoje prostore dolga leta vabile Kompasove brezcarinske prodajalne ... Tri leta in pol po carinski uniji je Slovenija vstopila še v šengensko. Prepustnice, ki so tedaj odslužile svojemu namenu, so mesto našle v muzejih in mnogoterih družinskih arhivih. Z zadnjo geopolitično spremembo je Kras začenjal doživljati vrsto novih izzivov, od vse večjih čezmejnih razvojnih možnosti, do priseljevanja izza meje. Tudi sam spadam med tiste, ki so si svoj novi dom ustvarili na slovenski strani Krasa. Od tu imam pogled na Nanos, Vremščico in Trstelj ter na obronke Trnovskega gozda, pred katere je stisnjena Vipavska dolina. Kot je pred leti zapela znana slovenska glasbena skupina, lahko tudi sam danes rečem: »Tu je moj dom, tu sem doma!« Primož Sturman - urednik glasila ZKB "Skupaj" Kraška zemlja in njeni sadovi,- Fotografija: Avtorjev arhiv. 56 DOMOZNANSTVO Kaj so pisali pred 120 leti? SEM TER TJA PO KRASU Z RUTARJEVO KNJIGO Rajko Pavlovec Natisnjeni starejši podatki niso samo zgodovinsko zanimivi, ampak vsebujejo pogosto pomembne, včasih skoraj pozabljene stvari. Tako je poučno listati po prvem opisu slovenskih dežel, kar je izšlo v vrsti knjig pod naslovom »Slovenska zemlja«. Izdajala jih je Matica Slovenska. Prva knjiga iz leta 1 892 ima naslov »Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska« s pojasnilom »Opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem oziru«. Leto zatem (1893) je izšla druga knjiga o Goriški in Gradiščanski z zgodovinskim opisom dežele. Obe omenjeni knjigi o Goriški in Gradiščanski je napisal geograf, zgodovinar in arheolog, gimnazijski profesor Simon Rutar. Rodil se je v vasici Krn leta 1851; umrl je v Ljubljani leta 1903. Prva knjiga obsega 116 strani z 22 slikami, druga obsega 132 strani in ima 12 slik. Opis slovenskih pokrajin t |irirn< Kino Furlen. ■ « Siovcntito Iredetvo' - Socljalitcm .n dr lat*. — Za ttrank« ^#o-Wten/»l»l — tm»Ko rpr*l*r^ — |j proKiarv*# a) Prvi *WV»« Wticr»»eci)ofxalc > Metk vL - Ir ruirti ubo