VELIKONČNA RADOST.
(-JsfSaf) akaj sta tako razposajena? Ali ne vesta, da leži Bog v grobu?« ^SffiaOp   so rekli mati na veliko  soboto popoldne Tinki in Tončku, ki x3i|p3)   sta se smejala in vpila po hiši. U^IsCj         »Oj mati, sai nisva, saj nisva,« smejala sta se dalje.
Nasmehnili so se tudi mati in ju niso več kregali. »Kdo bi pač ne bil vesel o Veliki noči! Velikonočna radost ne da mirovati,« so si m^islili mati in ju niso več kregali.
»No, otroka, le oblecita novi obleki, da gremo kvstajenju! Cas je že, da še prej malo pamolimo! Tudi ti, mati, se pojdi obleč. Tinka nai gre s tabo, Tonček bošel pa z mano k procesiji.« Tako so rekji oče. Mati in otroci pa so odšli iz izbe.
A kmalu so se vrnili v novih ablekah. To je bilo veselja! Tonček si je ogledoval nove hlačke, Tinka pa lepo žrdano ruto, ki so ji jo dali botra za god.
»Le pojdimoi!« so rekli oče, in vsi so z veseljem prestopili prag1. Mati so zaklenili vrata, in družina se je z veselim srcem potnikala proti cerkvi.
»Kajne, da bomo šli Boga poljubit, mama,« je rekla Tinka.
^Seveda,« so rekli oče in dali otrokoma vsakerau lepo svetlo šestico za miloščino.
Vstopili so v cerkev in pokleknili pred božji grob. V stoterih rdečih, modrih, zelenih, rumenih lučcah je odsevala zlata monštranca, pregrnjena s tankim pajčolanom. Palme so se sklanjale ob strani, vitke in visoke, in njih dolgi listi so se pripogibali k tlom, kakor bi žalovali nad smrtjo Zve-ličarjevo. Ob palmah so stali stražniki z ostnmi meči in svitlimi sulicami. A na sredi je ležal Kristus mrtev. Roke sklenjene !na prsih, lice bledo ustnice modrikaste. Na glavi so se poznali sledovi trnjeve krone; na nogah, rokah jn na strani so pa zijale globoke rane. In prihajali so ljudje; sklanjali se globoko in poljubljali svete rane Kristusove. Prihajali so s temnimi obrazi. odhajali so s svetlimi lici; čutili so milost, ki jim jo je
delil Jezus, in radost jftn je prešinjala lica in odhajali so s svetlimi lici. Tudi naši znanci so se sklonili globoko in poljubili rane Gospodove, in neka tiha sreča, blažena zadovoljnost jim je prevzela duše; zadovoljnost, da bi čiovek zavriskal, a se boji, da ne foi oskrunil veličastnega trenutka Sedali so molivci v klop in spet molili tako zbrano in pobožno, kot že morda dolgo ne. Kdo bi tudi ne molil zbrano v tako svečanih trenutkih?
>           *    *    *                                                      jl
Zapeli so zvonovi, tako slovesno, tako veličastno, kakor morejo le o Veliki noči. In zapele so orglje zmagovito in radostno, in srca so vztre-"petala v pobožni molitvi . . .
In prišli so duhovni, trije so prišli v zlatih oblekah, s kadilnicami in z »nebom« so pri'šli k božjemu grobu. Ob strani so nesli možje lepe sve-tilke na rdečih drogovih, ministrantje pa so zvonckali tako miloglasno. kot še nikdar. In kako bi ne? Saj je Velika noč, vstajenja dan!
Šli so k božjemu. grobu in srednji duhovnik so vzeli monštranco, zlato in lesketajočo se, in zapeli so s slavnostnim glasom: »Aleluja.« In zapeli so pevci, in vsa srca so se topila v blaženih občutkih.
In zacingljali so srebrni zvončki, zapeli so zvonovi, zapeli so pevci: »Zveličar naš je vslal iz groba,« in vse je vrelo iz cerkve, da se uvrsti k procesiji.
Kako je velika ta procesija! Bandera vihrajo v lahni, topli sapici, ii koliko jih je! Ljudje pa molijo zbrano in pobožno in praznične misli ho-dijo ž njimi. Nazadnje pa gre duhovščina pod belim »nebom«. Pevci pa pojejo veselo pesem, in zvončki cingljajo, da še nikdar tako! Zvonovi pa pojejo tako milo in veličastno! Saj je vstal Kristus, ki je bil tri dni v grobu Vstal je in razlil svojo milost v srca vernikov, ki so se bili v velikoncčni spovedi očistili svojih grehov. Zalo je vse veselo, skrbi ni na licih, in tuge ni na čelih, samo veselie, sama sreča, sama radost vlada v srcih. Kako si lepa, Velika noč!
(Minila je procesija, in vrnili so se ljudje v cerkev. Vsa razsvetljena je bila cerkev, bleščali so zlati lestenci, bleščala so visoka okna v žarkih pomladnjega večernega solnca, in pobožne misli so hodile po cerkvi.
Stopili so duhovniki k oltarju in vzvišeno zapeli: »Te Deum lau-damus!«
Zacingljali so zvončki, zapeli so zvcmovi, zabučale orglje, mogočno ¦ in veličastno.   In dim dišečega kadila je ovijal oltar in plaval je po cerkvi, po klopeh in navdihoval srcem sladke in svečanostne raisli . . .
In zavzdignili so župnik monštranco, zalesketala je v svitu stoterih svj^č in zacingljali so zvončki, ljudje pa so globoko klonili glave in se trkali na pr&i proseč velikonočnega blagoslova. In Gospod jim ga je dal, z vsemogočno roko jih je blagoslovil in prazničen mir jim je napolnil srca. Šli so iz cerkve srečni in zadovoljni ...
Solnce je tonilo za gore in obrobljalo z zlatim ro'bom hribe. Poslav-ljalo se je, počasi je lezlo nižje in nižje, kakor bi se težko ločilo od lepega večera. A tonilo je in samo rob se je §e videl, samo še en žarek in solnce se je skrilo. Mrak je prihajal, tiho in počasi, kakor bi se bal raotiti sve-čanost lepega dne, prihaial na lahko, kakor bi šel po prstih. Prišel in nažgal jc sto in sto zvezdic na iasnem nebu; pa to niso bile zvezdice, to je bil milijon angelcev, ki gleda na zemljo srečne zemljane. In večerne sence so priplavale čez logove in dobrave, a ostale so v dobravah, kakor bi se bale priti k hišam, da ne motijo tihe sreče. Kaiko bi tudi prišle, koi pa ni na nobenem obrazu sence in na nobenem čelu oblaka, ko po hišah hodi sama radost, tiha sreča in veselje, in ko je v srca Velika noč prinesla velik dan in velikonočni blagoslov . . .                                     Bogumil Gorenjko.