r
planinski vestnik 8'
GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE	LETNIK LXXI
PLANINSKI VESTNIK, GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
Donilc Cedilnik	Mesečnika	357
	Rendez-vous hautes montagnes	360
Prof. Kclevi Heinila	Od športno-lehničncga pojmovanja ...	360
Janez Jerom	Na meji Primorske	36?
Zorko Jelinčič	Pusti ;n razrvani kras	365
Ivan Savii	V objemu plonin	369
Nado Kostcnievec	Naš dan plonincev	372
Merijo Rutar	Naše gore - naša mladost	377
Morija Rojnik	Prva najina smer	381
Ing. Pavle Šegula	Počasi se daleč pride	382
Dr. Rafko Dclnar	Planinska verlikulu	386
Mcrijan Brecelj	Večerja	389
Ciril Zupane	Svinjak nad Bovcem	390
Ciril Zupane	Alfred Hvala ...	390
	Društvene novice	392
	Alpinistične novice	397
	Varstvo narave	398
	Iz planinske literature	399
	Razgled po svetu	401
	Naslovna stran: škofje Loka	
Poštnina plačana v gotovini
Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubijara — pošta 11 p p 38 odgovorni urednik: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: Ing. Tomaž Banovec. Fedor KoSir, prof. Marijan Krišelj. prol. Cvgen Lovšin, dr. Miha Potočnik. Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, frarci Saveno, Tona Strojin, Tone VVrnbnr. — Naslov uredništva in uprave: Planinska zvoza Slovenije, 81001 Ljubljana, Dvofakova 9. p. p. 214. — TekočI raSur pri NB 501-8-S/1. telefon 312-553. — Pleninaki VestnlK izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 53 din. plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 68 dir (4,5 US Oglase vodi Rado Lavrič. — Reklamacije se upoštevajo dva musoca po izidu številke Spremembi: naslova javljajle uprav glasila, nevedlte vedno tudi novi raslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprojo mamo. Upoštevamo pismene odpovedi do i decembra za priftodnje leto. — Rokopisov ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani.
PLANINSKI VESTNIK LETNIK LXXI ŠT 8 LJUBLJANA AVGUST 1971
planinski
vestnik.
GLASILO	^^ 1971
PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 71. LETNIK
MESEČNIKA
DANILO CEDILNIK
f|jj5 uči v Martuljku sa zbledele spričo svetle, srebrne mesečine, ki je pobelila pokrajino. Lj! Opazoval sem žaromete vozil, ki so se čisto počasi pomikali po cesti. Noben zvok —" ni prišel do naju, le šumenje kuhalnika je dopolnjevalo čudoviti mir. V kotu je gorela sveča. Njen plamenček je rahlo vztrepetaval ob najinih gibih. Polica, izkopana v strmem snežnem žlebu, dovolj velika, da bova lahko oba ležala. Vse naokrog so zapičeni v sneg klini in dereze, po tleh križem kražem leži vrv. To je bilo najino prenočišče.
Zeljno sva opazovala, kdaj bo voda zavrela, soj sva bila po celodnevnem plezanju zelo zdelana. Obenem sva se pripravljala na noč.
Vse se mi je zdelo neresnično, ko sem zrl v globino pod seboj. Kot tisti srebrni pasovi mesečine, ki so prodrli skozi drevesne krošnje, ko sva v torek zvečer hodila pod Srce. Po njih sva stopala kot po pisani preprogi in imel sem občutek, da sanjam nekaj čudovitega. Boro se je sukal okrog kuhalnika ter si tiho prepeval, moje misli pa so oživile prejšnji dan. Ali je mogoče, da smo bili včeraj še v Ljubljani, danes pa sva že nad Dibonovo polico. V ponedeljek zvečer smo imeli pri Macu pravi cirkus. Mitja. Srauf, Marjan, Boro, Mac. vsi so govorili samo o Špiku in o dobrih razmerah. Letali so sem in tja ter mrzlično iskali opremo. Delali so spiske in načrte. V vse to sem padel, ko sem se pojavil pri Macu. Telefonirali so mi na Stari vrh, naj takoj pridem, nič nisem vedel zakaj. Ali greš v 5pik?
-	Spik pozimi. Ze nekaj let nazaj smo ga opazovali, belega in mrkega.
-	Grem. Kdaj?
-	Jutri.
Naslednji dan popoldne naju je Mac peljal proti Gorenjski. Pred mostom v Martuljku, kjer se odpre pogled na vso Martuljkovo skupino, je zmanjšal hitrost. Sklonjeni naprej smo se skozi prednje steklo zagledali v belo steno Špika. Nihče ni spregovoril in poslovili smo se brez hrupa.
Preko belih polj. posejanih z redkimi kozolci, sva se težko obložena napotila pod Srce. Palice so škripale v ritmu korakov.
Zjutraj sva začela plezati prosto, drug za drugim. Nekaj ur pozneje sva bila že visoko v steni. Nisva si upala govoriti, da ne bi prebudila dremajoče stene. Zdelo se nama je, da bi glasno govorjena beseda zaustavila čudoviti ritem napredovanja. Po konicah derez sva se vzpenjala, v rokah sva imela ledno kladivo in dolg klin.
na hrbtu pa težke nahrbtnike.	,
Končno pa sva se le navezala in konec je bilo imenitnega prostega plezala. 5ledilo je zabijanja klinov, potegovanje nahrbtnikov in dolgotrajno čakanje na stojišču. To čakanje ima svoje posebnosti. V začetku tisti, ki varuje soplezalca, zavzeto gleda vsak njegov gib. Potem mu pogled počasi zdrsne navzdol, proti dolini. Tam doli je polno mikavnosti.
Sledi pevska ura, ka postane varujoči izrazito pevsko navdahnjen. Od poskočnih popevk počasi pripoje do žalostnih pogrebnih pesmi in sentimentalnih podoknie. Ko se tega naveliča, nekaj časa posluša prijateljevo robantenje in preklinjanje. Konča se umirjeno, ko naslonjen na steno sanjari in čaka, da se bo ves premražen in trd odpravil naprej.
Nič več se nisva tihotapila čez steno. Sedaj se nama je krepko postavila v bran. Ostalo je le še spoštovanje in negotovost. Precej visoko sva že bila in čeprav je spodnji del stene lažji, sva računala, da bova do sem plezala dva dni. Prevelik uspeh vzbuja v človeku dvom in strah. Nama se vendar ne more nič zgoditi. Kaj vse sva doživela v zajedi Sit! živa sva prišla iz Dularjeve zajede. Nedvomno naju hribi ljubijo, saj sva njihova zvesta obiskovalca. Ce je tisto res. da pametni v steni obračajo, potem sva bila do sedaj kar precej pametna. Tokrat pa oba veva, do ne bova obrnila.
Slastno sva pila juho. Pri lern sva si opekla jezik in prste, ki so moleli iz obrabljenih rokavic. Nato sem obiekel rezervno srajco in čez druga mokra oblačilo. Boro pa je zopel topil sneg.
Pod sleno je zalrcpelala lučka. Prijatelji so bili spodaj. Pod Srcem. Zaklicala sva navzdol in prišel je do neju odgovor. Vesela sva bila njihove bližine. Potem sva se spravila spat. Svečo je rahlo trepetala in ugasnila pa tudi midva sva zaspala. Luna pa jc skrivnostno piavola po nebu in osvetlila temno steno Široke peči. Redke zasnežene police so se zalesketale, zraven po sva videla svetle pasove med temnejšimi previsnimi deli. Ko! v torek zvečer, ko sva hodila po gozdu. Za Stolom se je nebo obcrvolo. Zvezdnato nebo je strnilo svojo svetlobo v sijajen sončni vzhod. Vsa jutranja opravila so bila že za nama. Kje le bova visela naslednjo noč?
Tudi prijatelji so bili že pokonci. Drobne pike so se pomikale proti steni.
Nekaj črnega je padlo preko stene.
Rokavica!
Odbijala se je od skel in izginila na spodnjih snežiščih.
Meter za metrom napredujeva. 8oro je v velikem stilu vodil. Tukaj je bilo poleli, ko sem direktno smer piezal z Mitjem, polno klinov. Sedaj pa je vrv prosto viselo navzdol in visoko nad seboj sem videl prijatelja v širokem razkoraku. Kakšen plezalcc!
Trenutek nepazljivosti in zopet izgine v globini kos opreme. Včasih zažvenkela klin. ko brneč zleti iz razpoke. Potem gre po isti poli fotoaparat. Nič ne bo z enkratnimi posnelki, Taka je torej cena za steno. Da le ne bo višja. Začel se je pravi boj. poln napadov in obrambe, ko sva osvajala posamezne dele slene.
Ob treh sva si skuhala polento. Bilo je ravno dovolj prostora, da je vsaj eden za silo stal in držal kuhalnik, medtem ko je drugi visel na klinu. Poleg tega nisva vedela, kje bova zvečer. Izkazalo se je, kako prav sva ravnala. Popoldne je bliskovito minevalo. Vrhovi so se pordečili, doline pa so tonile v hladnih barvah. Potem so oblike postone neizrazite in temna noč naju je počasi zagrinjala. Čas je tekel vse prehitro. Tukaj, kjer sva bila, si nisva mogla pripraviti prenočišča. Navpična stena je bila brez polic, vse se je v mogočnem zagonu poganjalo proti zvezdam. Boro je izvlekel baterijo in krog svetlobe je nemirno plezal po steni ter iskal prehodov.
Varoval sem ga v stremenih in noge so mi počasi otrpnile. Na klinu ob sebi sem imel obešena oba nahrbtnika, ki sta me odrivala v stran. Name pa je padal slap snega, ki ga je Boro spodnašal pred seboj, ko je iskal oprimke. Nabiral se je med menoj in steno ter me potiskal navzdol. Nisem se mogel ozreti navzgor, da bi slišal, kaj mi vpije prijatelj. On pa je zaman izgubljal energijo.
Izčrpan od celodnevnega plezanja sc je boril za centimetre, jaz pa sem krčevito držal vrv. Z jezikom sem lovil sneg ter si močil razsušene ustnice. Ali bo luna vendar že vzšla. Glej jo, kako se je prikazala izza Stola, bleda in mrku. Dobra zaveznica nama je bila. Stena se je izvila iz lerne in se zalesketala v srebrnini. Poizkušal sem zravnati noge. Mokra obleka na meni je zmrznila.
Vrvi je konec.
Tulil sem navzgor in zdelo se mi je, da me je prijatelj razumel. Slišal sem ga, kako je zabijal klin.
Spodaj v dolini so šli že spat. Morda je kdo, ki ni mogel zaspati, gledal v Spik, kjer je trepetala drobna lučka, kot da bi zvezda zašla prenizko. Presenečeno je strmel navzgor. Kdo neki je tam gori? Kaj preživlja?
Naložil sem si nahrbtnik, drugego pa pripel na pomožno vrv. Preplezal sem nekaj metrov, vseskozi na meji padca. Zelo sva bila izčrpana. Zdelo se mi je. da bodo prsti popustili, če jih ne bom nadzoroval z očmi. Boro je imel slabo stojišče. Plezal je naprej. Kako naj ga varujem? Zcgozdil sem se v ozek, plitek kamin. Če sem se poizkušal obrniti, se je težki nahrbtnik zadeval ob steno in izgubljal sem ravnotežje. Čokala me je prečnica v desno. Najprej sem na vrvi zanihal proti desni nahrbtnik. Ne vem, kako sem prišel potem tja še sam. Gil sem na koncu z močmi, pa sem vendar plezal, plezal z vsem telesom, ne glede na stil. Zanohtalo se mi je v roke, po čelu pa so mi tekle potne kaplje. Spominjam se posameznih oprimkov, mokrih in poledenelih. Prišel sem do prijatelja. Naslanjal sem se na steno in lovil sapo. Nato sem se ozrl navzgor.
Luna je zvesto razsvetljevala kraj najine pustolovščine. Ne preveč strmo snežišče in tam na koncu snega so bile zvezde, tam je bil greben.
Vlekla sva nahrbtnik, ki se je nekje zataknil, in zdelo se nama je, da ga ne bova nikoli dobila k sebi. Napete mišice na rokah so Irepeluie. Bila sva na meji psihičnih in fizičnih zmožnosti, potrebna hrane in počitka. Nazadnje sva ga potegnilo do sebe, vsega raztrganega.
Nato sva po snegu prišla na greben. Po razgretih obrazih naju je pobožal veter. Sc dva raztežaja sva plezala po grebenu in stala sva na vrhu Špika. Pogledal sem no uro. Ena po polnoči. Pred nama je strmela v noč mogočna stena Škrlatice, preko Krnice pa naju je pozdravljala luč Erjavčeve koče.
Tavala sva po belem vrhu, luna se nama je zavezniško smehljale, najini senci pa sta božali sneg in skale.
Ko se je zdanilo, sva se vpisala v knjigo na vrhu. Prva sva bila to leto na vrhu in to preko direktne smeri.
Potem sva se z doigimi koraki napotila v dolino.
Boro Krivic in Danilo Cedilnik - oba člana AO Ljubljana-Mctica - sta med 9. in 12. februarjem 1971 preplezala severno steno Špika po direktni smeri. V letnih razmerah je smer ocenjena s V -f. Pod steno sta prišla v torek zvečer, 9. februarja. Pod Srcem sta prvič bivakirala. V sredo 10. februcrja sta plezala ves dan in drugič bivakirala 2 raztežaja nad Dibonovo polico. Tc dan je bile slena popolnoma pod snegom. V četrtek 11. februarja sta se spoprijela z zajedo, ki je bila skoraj kopna, tako da sta dereze pospravila v nahrbtnik. Noč ju je ujela 4 raztcžajc pod grebenom. Odločila sta se plezati dalje. V petek 12. februarja ob 1. url ponoči sta dosegla vrh špika.
S seboj sta imela 30 skalnih klinov, nekaj dolgih aluminijastih klinov za sneg, 25 vponk, 5 zagozd, 2 ledna kladiva, cepin, dve lestvici in dve najlonski vrvi po 40 m. V sleni sla puslila 10 klinov. Hrane sta imela za 5 dni, kuhala sla z butanom. Samega plezanja je bilo 26 ur. Vreme je bilo vseskozi lepo, ponoči je precej pomagala polna luna. Stena je visoka 900 m.
RENDEZ-VOUS HAUTES MONTAGNES
V	prejšnjih številkah smo že opozorili na la mednarodni dogodek v naši Kranjski gori, v prejšnjih letnikih pa smo redno spremljali ta srečanja najboljših alpinistk na svetu.
V	Kranjski gori se bodo alpinistke zbrale 21. avgusta t. I. Naslednji dan jim bosta predavala ob diapozitivih dr. Kambič in Aleš Kunaver. 23. in 24. avgusta je na sporedu plezanje (Triglav, Stenar), 25. 8., 26. in 27. 8. plezanje v Tamarju. 27. avgusta jim bo PZS priredila banket, 28. in 29. 8. pa bodo gostje odšle iz Jugoslavije. V primeru slabega vremena bodo namesto plezanja kratki izleti v okolico Kranjske gore.
Za srečanje alpinistk v Kranjski gori 1971 je prišlo precej prijav: iz Avstrije 6, iz Francije 7, med drugimi Jeanne Franco, iz ČSSR 10, iz Bolgarije 4, iz Nizozemske 4-6, iz Anglije 7, iz Poljske 4, iz SR Hrvatske 1, iz Italije 4-6, med drugim Buscaini-Metzeltin Silvia s soprogom, iz Zah. Nemčije 8, iz Švice 9, med drugim znamenita Loulou Boulaz in Paul Etter, viden švicarski alpinist. Morda pride tudi Vaucherova, ki je bila letos članica IHE (mednarodne himalajske ekspedicije). Od slovenskih alpinistk sta se doslej prijavili prof. Barbka Sčetinin in ing. Nadja Fajdiga. Gostjam želimo prijetno bivanje in mnogo lepih tur v naših stenah!
OD ŠPORTNO-TEHNIČNEGA POJMOVANJA
K ANTROPOCENTRIČNEMU KONCEPTU PROF. KALEVI HEINILA', HELSINKI
(Iz referata na IV. mednarodnem seminarju komisija za »Sport in prosti čas« pri Mednarodnem svetu za šport in telesno vzgojo ICSPE, 6. do 10. septembra 1971 na Finskem.)
Demokratizacija - antropocentrizem
Prebujena zavest o novih problemih družbe in človeka kot posameznika je okrepila politično demokracijo: pri odločitvah mora imeti vsakdo pravico soodločanja. Volilna pravica ni več omejena samo na udeležbo pri javnih volitvah, različne ljudske skupine hočejo imeti vse bolj vpliv na vsakdanje politične odločitve, braniti svoje pravice in sodelovati pri razvoju življenjskega okolja. Čim učinkovitejši je proces demokratizacije družbe, tem manjša je skupina tistih, ki neprestano molčijo. Demokratizacija pomeni rastoče možnosti za človeka in za skupine ljudi, da bi pri načrtovanju družbenega razvoja sodelovali. To pa pomeni bolj antropocentrično družbeno politiko, ki priznava različne potrebe in pogoje posameznikov in skupin, obenem pa tudi poudarja enako pravico do življenjske blaginje, dobrega počutja in uveljavljanja.
Celovita osebnost
Vse obsegajoči ideal človeka, ki je usmerjen k nedeljivi celovitosti osebnosti, poudarja mnogostranost. Zato priporoča politika prostega časa lako planiranje, pri katerem nastajajo vzporedno plavališče in knjižnica, športna in kulturna dejavnost, razvedrilo in konjiček prostega časa - vse to morda pod isto streho in za istega človeka. Človek ne živi samo od športa in tudi ne samo od kulture. Življenje terja oboje.
Dvoje naziranj o športu
Razvojne smeri naše današnje telesne kulture bi lahko omejili na dvoje različnih, delno nasprotujočih si naziranj ali ideologij. Za športni razvoj je bilo značilno, kakor smo že v uvodu ugotovili, poudarjanje tekmovanja, ki je vzklilo iz nacionalnih prestižnih interesov. Tako športno usmerjenost imenujem darvinistično, ker je zanjo značilno poudarjanje športnega dosežka oziroma boljšega rezultata. To vodi do razločevanja med močnimi in nadarjenimi na eni strani ter med šibkimi in nenadarjenimi na drugi, športno planiranje v duhu darvinističnega pojmovanja gradi standardizirana, po mednarodnih predpisih normirana tekmovališča, njihovo planiranje pa ne zahteva kaj več kakor gradbeno in športno-tehnično znanje. Drugo naziranje o športu, ki stopa močno v ospredje, bi lahko označili kot antropocentrično ali humano. Gre za človeka, za njegove potrebe in za pogoje, v katerih se lahko športno udejstvuje. Po tem naziranju sta telesna vzgoja in šport namenjena vsem ljudem, ne da bi kogarkoli zaradi njegove dispozicije ali fizične sposobnosti diskri-minirali; nasprotno, neomejene možnosti in bogastvo pojavnih oblik telesne kulture naj bi prilagodili pogojem in potrebam slehernega posameznika. Če lahko označimo izhodišče za planiranje po darvinističnem športnem pojmovanju kot »športno tehnično« - (»planning for šport«), tedoj lahko govorimo tudi o novem, ki izhaja iz humanističnega pojmovanja, o planiranju telesne vzgoje in športa za slehernega posameznega človeka (»planning for man in sport«).
Darvinistično pojmovanje športa	Humanistično pojmovanje športa
1.	Najvažnejša stvar je rezultat	Najvažnejša stvar je udeležba
2.	Primerjava dosežkov	Smoter je v samem dosežku
3 Tekmovanje je glavna spodbuda	športno udejstvovanje je spodbuda
4.	Specializacija	Mnogostranost
5.	Splošno vel|avni in za primerjavo	Prilagoditev na pogoje in potrebe izoblikovani predpisi
6.	Prednost velja najboljšim in najbolj Enake pravice za vse nadarjenim
Pri planiranju telesne vzgoje in športa, ki je usmerjeno k človeku, se je treba ozirati predvsem na tiste skupine ljudi, na katere so v telesno-kulturni politiki po darvinističnem pojmovanju premalo mislili ali pa so jih povsem pozabili. Med te sodijo otroci predšolske dobe, odrasli v »kritičnih letih« (po 35. letu), vse ženske, vse bolj številne skupine upokojencev in sploh starejših, kakor tudi skupine razvojno prizadetih in invalidov.
Upoštevanje potreb leh ljudskih skupin je pri planiranju za treniranje, počitek, razvedrilo in športno udejstvovanje izredno velikega pomena, ker so njihove možnosti, da bi se sami borili za svoje pravice v družbi močnih, zelo majhne. Pri tem je izvzeta samo skupina odraslih.
(Iz nemščine prevedel Drago Ulaga)
Prof. Drogo Ulogo je no cit. mednarodni seminar komisije za šport in prosti čas opriio t. I. prejet povubiio kot predstavnik naše Visoke šole zo telesno kulturo in kot dolgoletni pedagog, raziskovalec In publicist, ki je v svojih delih vselej zastopal koncepte, kakršne razvija finski profesor v svojih tezah. Ker so nuni planincem zelo blizu in jih s svojimi korccpti In z delovanjem razvijomo In razširjamo, jih deloma objavljamo kol potrditev in navodilo za našo akcijo med mladino in vsemi planinskimi generacijami.
Op. uredništva
NA MEJI PRIMORSKE
JANEZ JERAM
Preko obokanega mostu med Idrijo in Spodnjo Idrijo nas popelje strma cesta proti Ledinski planoti. Tam bomo začeli naše popotovanje po geografski in »politični« meji med Primorsko in Gorenjsko. Potovanje bo morda zanimivo geografsko kot politično, saj je tod potekala bivša italijansko-jugoslovanska meja.
Ze pred Ledinami, kjer se cesta prevali z idrijske na žirovsko stran, nas na ledinskem Razpotju pozdravi ob cesti majhna gostilna. Na njenem vhodu je pritrjena pločevinasta tablica z napisom: Slovensko planinsko društvo, Razpotje (704), razvodje med Črnim in Jadranskim morjem. Že ta stavba je prvi geografski fenomen, klasičen primer razvodja, saj teče z ene strani strehe voda v Črno, z druge pa v Jadransko morje. Takih izrazitih razvodij je proti Poreznu še več, le lublic. ki bi to označevale, ni. Tu stopimo na planinsko transverzalo, ki pa je, vsaj v začetku, zelo malo »planinska«. Kake pol ure hoda poteka kar po kamionski cesti. Zavoljo tega so se nekateri »klasični« planinci pritoževali. Marsikomu pa ludi to pruv pride, saj se lahko pripelje z motornim vozilom do planinskega žiga na Sivki.
Dokaj dobre ceste, ki preprezajo to področje, so bile zgrajene med italijansko okupacijo ter po vojni. Ilalijuni so jih namreč zgradili iz strateškega razloga, zato so segale le do takratne meje, danes pa so jih marsikje podaljšali in spojili s cestami na gorenjski strani. Čeprav smo tukrat z mržnjo gledali na gradnjo teh cest, jih danes koristno uporabljamo. Politične spletke ob tej »meji« lahko primerjamo s pravdami med posameznimi kmetijami v teh krajih. Naseljevanje je lu potekalo z gorenjske in primorske strani. Zgodovino beleži že takrat neko razmejevanje med škofjeločani in Tolminci. Ta nasprotja pa so se skozi stoletja zgladila in prvi politični mejnik med ljudstvi tega področja je postala šele italijansko-jugoslovanska meja. Ta pa ljudi v bistvu ni ločevala, saj je prav njeno navzočnost opozarjala ljudstvo k narodni zavesti, na skupna stremljenja po ponovnem zedinjenju in pravični politični razmejitvi. Prispeli smo do vasi Ledine, potisnjene ob pobočje Gradišča in Sivke. Ledine so precej strnjeno naselje na višini 800 metrov. Nekoč je bila to popolnoma »kmečka:: vas. Danes pa je večina vaščanov zaposlenih v Idriji ali Zireh.
Nekateri se vračajo domov vsak dan, drugi ob sobotah; mnogo po se jih je že za stalno izselilo. Kot umetniško posebnost tega kraja naj omenim dragoceni freski Jakoba Subica v cerkvi sv. Jakoba.
No Veharjevi hiši, kjer je bil rojen Anton Zakelj-Ledinski (1811-18B1), pesnik in zbiratelj ljudskega blaga, je vzidana skromna spominska plošča. Pod vasjo so ruševine poslopja obmejne straže. Nad vasjo pa je lepo urejeno partizansko grobišče. Na Ledinski planoti je še več manjših naselij in rczfresenih domačij. V dobri pol uri smo na Sivki, kjer je bila pred leti planinska postojanka in leži na najvišji točki Mrzlega vrha. To obširno planotasto področje je posejano z raztresenimi kmetijami, med katerimi je najvišje ležeča pri Vodičarju, razgledanem in zgovornem kmetu Francu Kosmaču, poslancu socialno-zdrovstvencga zbora slovenske republiške skupščine, ki mu je vsak gost dobrodošel. Številni betonski bunkerji na tem področju nas zopet opozarjajo na italijansko okupacijo.
Od tu se spustimo skozi Javorjev dol v Laniše. Sem pripelje še ne povsem dokončana cesta iz Otaleža na primorski strani in se združi z novo cesto, ki so jo čez Mrzli vrh zgradili kmetje sami. Od tu imamo do Sovodnja v Poljanski dolini le še pol ure hoda. Mi pa pojdimo, kot rečeno, ob primorsko gorenjski meji proti Bevkovemu vrhu (1050). Na njem se nam odpre čudovit razgled nu Kojco, Porezcn in Blegoš, v ozadju pa se vrste Matajur, Kanin in Triglav, na severozapadu pa Karnijske Alpe in Dolomiti. Na jugu imamo pred seboj idrijsko dolino od Idrije do Mosta na Soči; v ozadju so Jelenk, Vojskarska planota in Golaki. Nekoč gospodarsko močne kmetije na Bevkovem vrhu hitro propadajo. Sloveči grunt pri Slabetu, kjer je bila pred leti planinska postojanka, so gospodarji zapustili. Dobro ohranjena gospodarska in
pri Sedeju (nekoč Dopolnirnro) gl. PV 1971 7 Ü. 323
Gorenja Trebuia
stanovanjska poslopja samevajo kot opomin in klic po nekem spremenjenem odnosu do naših hribovskih domačij. Na ostalih domačijah pa životarijo le starejši ljudje. Mladi rod bo lahko le po opisih sodil, da so bile tod nekoč cvetoče kmetije, temelji takratnega gospodarstva, kjer je utripalo živahno življenje. Le pet kmetij na Bevkovem vrhu je zaoralo pot sodobnega kmetijstva. Opustili so nerentabilno poljedelstvo ter se oprijeli živinoreje.
Spustimo se proti Klodju. kjer se fenomenalno razvodje spet ponovi na gostilniški strehi. Tu prečkamo cesto Cerkno-Poljanska dolino, ki je glavna prometna žila na tem področju. Pa zapustimo planinsko transverzalo, ki nas bi od tukaj popeljala v Cerkno in nadaljujmo pot mimo kmetije pri Rotovžu. Ustno izročilo spravlja to nenavadno ime v zvezo s spori med tolminsko in škofjeloško gosposko, ki se je baje prepirale za to posestvo. Pred hišo je kamnita miza z letnico 1727. Pri kmetu v Novinah naletimo na kužno znamenje, ki je prava redkost. Pot nas vodi čez prelaz Mravljev grič do Robidenskega brda, kjer je planinsko postojanka. Na desni nas spremlja Slugova dolino med Blegošem in Črnim vrhom; le-ta se strmo spušča v Selško dolino. Z Blegoša in Črnega vrha zevajo prazni bunkerji, ki so pred tremi desetletji še grozili drug drugemu. V enem izmed tokih bunkerjev je našla domovanje planinska postojanka na Črnem vrhu. Od tu se spuslimo na Tuškov grič, ki je zopet manjši prelaz s cerkljanske na selško stran. Tu so Nemci med zadnjo vojno podrli velika poslopja Tuškovc kmetije. Mimo te kmetije so iz cerkljanske strani vsako leto zadnjega maja hodili na »žegnanje, v Davčo. Tedaj so pri Tušku skuhali več škafov črne kave in jih postavili nc kamnito klop pred hišo. Mimoidoči so lahko po volji iz njih zajemali z lesenim korcem in se odžejali. Ta tradicija se je obdržala več let. Zob časa je kmetijo že zbrisal, njene nekdaj rodovitne njive pa prerašča grmovje.
Do Sorske planine na Poreznu, kjer so se nekoč pasle številne črede, je le še dobre tri ure hoda, Tu nas pozdravijo prazni hlevi, kupi bodeče žicc in ogromni bunkerp. Partizanski spomenik na vrhu Porezna nas opomni na krvave dogodke med NOB, kjer je zaradi izdajstva padlo 21 borcev enot IX. korpusa. Pogled nazaj nas prepriča, da smo tako obkrožili celotno Cerkljansko kotlino s Cerknim in okoliškimi vasmi. Cerkljanska in Poljanska dolino sta bili izven območja velikih rimskih cest. Vodila
pa naj bi bila le tovorna pot iz Grahovega v Baški grapi skozi Cerkno in naprej čez Vrhovčev vrh v Poljansko dolino; »o naj bi bila vez med Tolminom in Skofjo Loko. V Cerknem je bila baje manjša vojaška postojanka, v zvezo z njo pa dajejo tudi ostanke nekakšnih utrdb v Sancih na Vrhovčevem vrhu.
Vas Cerkno se prvič omenia leta 1247. Po podatkih Paola Sanloninija, vodje patriar-hove pisarne v Vidmu, ki je v letih 1486-1487 potoval skozi te kraje, je takrat Cerkno štelo 42 hiš. Urbor iz leta 1377 pa zaznamuje, da je bilo takrat v Novakih pri Cerknem 9 obdelanih kmetij. Do sem so se baje naseljevali ljudje s primorske, oz. tolminske strani. Nasprotna pobočja pa so naseljevali ljudje iz Poljanske doline. Kaže pa, da so bili Tolminci hitrejši. Prehiteli so »kolonizatorjea iz Poljanske doline ter prestopili »mejo« in poselili področje današnje Nove Oselice. medtem, ko je bila Stara Oselica naseljena z nasprotne strani. 2e pred tem je potekala uradna razmejitev med tolminskim in škofjeloškim gospostvom nekje pri Hotavljoh, daleč od naravne meje. Stare listine pa potrjujejo, da so imeli Tolminci svoje planšarije na Blegošu že zdavnaj pred stalnim naseljevanjem tega področja. Tod so nastajale velike, samotne kmetije. Malokje na Slovenskem je kmetska hiša tako obsežna kot prav lu. V 17. stoletju pa se je tu začelo hitro razvijati tudi kajžarstvo. Na to je vplivol razpad fužinarstva v Poljanski dolini. Fužinarski delavci so ostali brez dela in kruha ter se pričeli naseljevati po teh hribih. Skromne kajže so nastajale no najbolj pustem zemljišču. Kajžarji pa so postali cenena delovna sila na velikih kmetijah. Kajže pa so začeli graditi v bližini svojih domačij tudi kmetje sami ter v njih naseljevati brezdomce. Se danes naletimo na veliko število kajž-bajt; od mnogih pa so ostale le še ruševine.
Ce so silili Tolminci čez »mejo« z naseljevanjem, pa je segel daleč preko nje škofjeloški način gradnje. Kmečki domovi škofjeloškega tipa so znani celo na Sentviško-gorski in Vojskarski planoti. Izjema je bilo le Cerkno, kjer je bilo večina stavb zidanih v južno-primorskem, oz. furlanskem slogu. Cerkno je okrog leta 1660 pogorelo, obnavljali pa so ga furlanski zidarji. Daleč na primorsko stran je segla tudi škofjeloška slikarska umetnost, ki se je do dandanes ohranila po nekaterih cerkvah in pročeljih hiš.
Uradna meja med Primorsko in Kranjsko pa se je ustalila šele v 18. stoletju, za časa vladanja Marije Terezije. Meja je bila namreč potegnjena po razvodnici. Italijanska zosedba pa je to mejo zopet razdrla. Prekršila je cclo rapallsko pogodbo in jo premaknila nekaj kilometrov globlje na ozemlje Kranjske, oz. Gorenjske. Pred tridesetimi leti se je ta meja za nekaj časa zopet podrla. S topovi so izsilili prehod. Glas orožja pa ni obveljal. Ce so se včasih kmetje na tem področju tožarili za najmanjši košček zemljišča, prenašali celo mejnike, imajo danes zemlje dovolj, celo preveč. Zemljiških tožba ni več in boljši kos kruha se zasluži drugje, nekdaj tako dragoceno zemljo pa prerašča gozd.
Napisano 70 primorsko številko <1571 7). Op. ured.
PUSTI IN RAZRVANI KRAS
(Konec)
ZORKO JELINČIČ
Osnovni element pri tokih prelomnicah pa je stiskanje oz. lomljenje dveh največ različnih geoloških plasti, največkrat apnenčeve in skrilave - peščenaste (flišne) Obmorski pas tržaške obale namreč 1vori ozek skrilnat pas, ki je tu zadnji podaljšek severne istrske flišne plasti in preneha v nabrežinskem Bregu (oz. ima še majhen osamljen odlomek - lečo peščenca v Sesljanski dragi). Vode Notranjske Reke, ki se prosto prelivajo po vsem kraškem podzemlju, ob morju zadevajo na nepropustno skrilnato plast in morejo prodreti na obalo le nad flišno plastjo, kot je to npr. primer pri Sv. Ivanu v Trstu ali pa tam. kjer se je ta plast prelomila, npr. na Ščuku pri Ce-dazu šc pred Grljanom ali med Grljcnom in kriškim porličem. Skrilnata plast je tudi prenehalo, kot je to primer pri najmočnejših, delno podmorskih izvirih v Brojnici pod Nabrežino ali tudi pred Sesljansko drago ter pod Gladko sleno ob koncu Sesljanske drage, prav ob začetku Devinskih sten. Izviri v devinskem pristanu pa so no prelomu nabrežinskega apnenca ler med gromado brezplastnega apnenca, na kateri sta zgrajeni Stari in Novi Devinski grad.
Naslov knjižice sPo tržaškem Krasu« bi torej ne bil povsem ločen, ker v njej obravnavamo tudi to obmorsko skrilnato plast. Vendar pa je v toliko upravičen, ker meje med tema geološkima plastema pravzaprav ni mogoče postaviti. Res je, da sta obe plasti sicer dobro vidni, sta pa polni drugih geoloških elementov, ki ju tesno prepletajo. Kraške vode Notranjske Reke-Timave, npr. kjerkoli pronicajo skozi ali ob robeh flišne plasti. Skrilavčeva plast se razteza marsikje prav tesno le ob pobočju tržaškega Brega, a že pri morju se začne spet apnenčeva, kot ujeta med nekdanjo apnenčevo sinklinalo na dnu morja. In to ne le onstran Križa proti zahodu, saj je npr. že Grljanski polotoček ves apnenčast, iz istega apnenca kot Kras nad njim okrog Proseka.
Vendar pa je potrebno, da to flišno plast kolikor toliko ločno določimo zaradi mnogih zanimivosti. Splošno znana je okolnost, da je skrilncta plast plodovitejša za kmetijsko obdelavo, tudi zaradi vode, ki jo zadržuje v površinskih tokovih, da ne morejo pronicali v globino, pač pa na robovih flišne plasti prodirajo na dan. Najdaljši potok Glinščica izvira pod Klancem pod Hrpeljem-Kozino. Teče večidel po površju, čeprav je rečno dno, nekdaj flišno, že skoro povsem odplavljeno. Delno se obdrži na površju zaradi trdne apnenčeve skale, ki ima sem in tja ostanke nekdanje flišne plasti, delno pa tudi. ker leče posebno v dolnjem toku že lik nad površjem talne vode, nekaj metrov nad morsko gladino.
Drugi potoki - domačini vse imenujejo »potoke«, tudi še npr, poedine rokave izliva Timave - pa brez izjeme izvirajo nad gornjo mejo skrilnate plasti, ki ne dopušča prepuščanja v globino. Ti tokovi tečejo skoro izključno po ozemlju v ožjem smislu Tržaškega zaliva, približno od Zaveljske drage do onstran barkovljanske obale. Naj tu mimogrede spregovorimo o preteklosti teh potokov. Da, preteklost, saj danes so skoro vsi ti potoki večidel pokriti skoro od izvira do izliva, in jih zasledi le pazljiv poznavalec, čeludi je prav osrednji del Trsta zgrajen prav na teh potokih. Sledov ni težko najti. Žarišče mesta, Goldonijev trg, nekdanji lesni trg, ima odcepek proti Carduccijevi ulici, imenovan »Kovačični most" - Ponte della fabbra. Nekdaj je imela ob loku Rocolskega potoka energična padriško žena kovačijo. Sto metrov od tu. proti kolodvoru, pod najprometnejšo Carduccijevo ulico, je križišče proti Sv. Ivanu, nekako svetišče borb tržaških Italijanov, t. i. Portici di Chiozza. Tu se zliva najdaljši, Lonjerski potok, ki izvira pod Dolnjim Ključem blizu Gradišča nad Ricmanji, z Rocol-skim potokom, na kraju, ki mu je zapisal slovensko ime zgodovinar in zastavonoša tržaških Italijanov, Domenico Rossetti, pred približno sto leti: »Stari breg«. Od tu teče združeni potok v morje doli k pomolu Son Carlo - danes Audace. Pravi tržaški Italijani se še danes ponosno imenujejo za pristnega Tržačana od potoka s frazo
son Triestin patoceo v nasprotju s priseljenim Italijanom. V Barkovljah je nekaj krajših potočkov od Žleba v Stari gori, pa tja skoro do Čedada, medtem ko jih je največja množica onstran potočka Sv. Andreja okrog Sčedne dol do Zavelj. Pri pokrajini na križpotju narodov je vsak zgodovinski pregled važen. Toliko bolj velja to za nas, ki si po ogromni večini o njem nismo na jasnem. Kažipoti, po večjem nam naravnost sovražni, nas v najboljšem primeru prezro, kot da bi nas sploh ne bilo. Naši ljudje podzavestno prihajajo tudi v tem pogledu pod vpliv tujih naziranj. Tisti, ki so najbolj oddaljeni, potem širokoustno kažejo svojo nevednost o tej lepi slovenski pokrajini. In vendar je vsakemu kulturnemu človeku ob sebi razumljivo, da je vseka pokrajina odsev ljudstva, ki jo obdeluje.
Poleg tega je bila, in je še - bodimo realisti - naša naselitev na tej zemlji ena od osnovnih gibal političnih bojev, ki so rodili, milo rečeno, strupena gesla proti nam. Zato je potrebno zaradi nas samih, da vemo resnico o naši preteklosti. Ko je upadel veletok preseljevanja ljudstev preko našega ozemlja, so se sem priselili, po odhodu germanskih Langobardov, neši predniki. Od prvotnega prebivalstva je tu ostal le majhen del. Ostanki starih poljedelskih Ilirov in Keltov so se zatekli v gorske, zavetne kraje; ostanki starih Romanov pa so se zavarovali v obmorskih mestecih, oprti na bizantinsko politično oblast. V glavnem našim prednikom naselitev ni bila posebno težka. Vendar pa so odhajajoči Langobardi v težkih bojih zavirali prihod novih naseljencev, kakor poroča zgodovinar te dobe Pavel Diakon (Paulus Diaconus) v svoji znani »Historie Langobardorum«. Ta piše o silovitih borbah Slovencev, ki so prodirali v Furlanijo okrog I. 600. Krščanski svet je klical na pomoč papeža, posebno ob prodiranju Slovencev v Istro v isti dobi. Ne smemo prezreti, da je takrat k Istri štela južna Notranjska in tržaško Primorje. Iz Diakonovih opisov razvidimo, da je bila naselitev kljub temu vse prej kot sprehod po Evropi. Prodirali so v težkih bojih proti predhodnikom in sosedom. Zadaj pa so v enakih bojih pritiskala druga plemena, največkrat še bolj divja. Nas so prignali sem kot suženjske borce divji Obri - Avari, vedno kot borce v prvih vrstah. Bili so potrebni dolgotrajni boji za osvoboditev izpod obrskega tiranstva. Pod vodstvom kralja Sama so se osvobodili, vendar niso uspeli ohraniti si svobodo. Zaradi neprestanega bizantinskega pritiska so se pozneje Slovcnci naslonili na germanske Franke. Ako torej upoštevamo Pavla Diakona, moremo in moramo trditi, da so se tu Slovenci naselili po I. 56B, tj. po odhodu Langobardov v Italijo, in da so bili okrog I. 600 že na vseh mejah v silovitih bojih za svojo novo domovino ob morju in pod Triglavom. Da bi se po teh letih Slovenci spet nekam umaknili v skrivnostne ogrsko-panonske stepe, kot pogosto trde rasistični zgodovinarji, so le otroške fantazije. Čemu naj bi se spet selili v domovino divjega, najbolj borbenega plemena Obrov, pred katerimi je trepetala vsa Evropa? O tem nam zgodovina nič ne pove.
Zgodovinska resnica o naši naselitvi sega torej po dokumentih iz I. 56B. Torej je preteklo od tedaj 1400 let.
Ti pohlevni Slovenci, ki so jim morali istrski Romani tri leta plačevati davke, da so se mogli čimprej dokončno naseliti z vso potrebno opremo za redno poljedelsko delo, so v več navalih razširili svojo naselitev. Tako pravi znani italijanski zgodovinar Lodovico Muratori v svojih Annalih (bil je tajnik vojvode v Modeni) in drugi takratni zgodovinarji, da so Slovenci I. 604 prodrli preko Učke ler osvojili Milje, Piran, Rovinj in Labin.
L. 611 so znova napadli Istro ter prodrli proti zahodni obali po podpisu pogodbe med Bizantinci in Langobardi.
Če italijanski zgodovinarji poročajo o naselitvah Slovencev iz Dalmacije in Kranjske v poznejših dobah, kot da gre za prvo njihovo naselitev, je to tendenčna trditev. Jasno je, da gre sem in tja za nove prihode na skupna drževna, neobdelana ozemlja. Bilo je to ob turških navalih, ob prihodu begunccv ali pa ob velikih kužnih epidemijah, ki so kosila posebno propadajočo romansko-bizentinsko prebivalstvo. Ne moremo prezreti po mnenju jezikoslovcev značilnega dokumenta še izpred I. 1000. Komu ni znan Stivan ob izviru Timave, ki je v vseh dobah privlačil narode s svojimi skrivnostnimi izviri. Še danes je tu delno rekonstruirana stara gotska cerkev - cilj
ljudskih romanj. V Stivanu je bil star samostan, znan po evangeliju sv. Marka, napisanem najbrž v 4. stoletju (danes je del rokopisa v Benetkah, drugi pa v Pragi). Na rob rokopisa so romarji zapisovali svoja imena [oz. menihi zanje), Po analizi jezikoslovcev so imena zapisana še pred I. 1000, med njimi je lepo število slovenskih imen. med njimi npr. kralja Koclja iz Panonije.
Čeprav so bili slovenski kroji izključno poljedelski, brez župnij, samoslanov, kulturnih centrov, imamo precej dokumentov še iz 13. stoletja.
Opomnili bomo somo na eno zelo važno listino za zgodovino Trsta, in za Slovence šc posebej: na vdanostno izjavo tržaških patricijev beneškemu dožu Dandolu, ki je mimogrede s križarsko vojsko osvojil Trst v dobi 1202-1261.
Med približno 200 podpisniki te važne listine je po mnenju jezikoslovcev najmanj 30 slovenskih imen. Ce premislimo, da so bili v oni dobi Slovenci najrevnejši priseljenci v Trstu - delavci, ribiči, obrtniki, trgovci, gostilničarji, vozniki - je po socialnem sestavu jasno, da jc bil odstotek Slovencev, priseljencev iz dežele v Trstu v tej dobi neprimerno večji med preprostim prebivalstvom kot pa med slovenskimi ali italijanskimi patriciji.
V	13. stoletju so bili torej Slovenci zelo globoko zakoreninjeni prav v vsem socialno-gospodarskem ustroju Trsta.
Te zgodovinske resnice, prevedene v številke, nam jasno povedo, da smo Slovenci tu v svoji domovini že 14 stoletij. Tu smo bili naseljeni že 8 stoletij, ko so ostanki starih Romanov začeli postajali Italijani.
To mislim, da je treba jasno in pogumno povedati predvsem onim našim nevednim ljudem, ki v nič ne verujejo, najmanj pa v našo težko preteklost od naselitve dalje. Potrebno je izčiščenje vseh tendenčnih potvorb, ki jih mrgoli po vseh publikacijah o nos in naši preteklosti.
Sele po tem očiščenju moremo slediti s polnim razumevanjem našo preteklost v naslednjih stoletjih.
Devinsko-nabrežinska občina
Najzahodnejša slovenska občina na Tržaškem Krasu obsega 43,95 km2 in sega na zahodu do najzahodnejšega izvira Timave, do Moščenic, na jugu do morja, na vzhodu do meje tržaške občine, na severu pa do jugoslovanske državne meje po položnih grebenih obmejnega kraškega pogorja. Od strme obale se svet vzdigne na nekako planoto, ki sega poprečno nekam do 100 m nadmorske višine. To je v na-brežinski občini kakih 15 km dolg in od 4 do 6 km širok pes. Tu tečejo vsa prometna pota, ki vežejo Trst z Italijo. Tod teče stara deželna cesta in zadnja, približno pred poldrugim desetletjem zgrajena avtomobilska tj. t, i. »trbiška« cesta ter železnica v Tržič in v Italijo. Od te se v Nabrežini odcepi stara železnica v Ljubljano.
V	mejah te občine se zaključuje dvojni prirodno-zemljepisni pojav.
Grmada je majhno pogorje, značilna gorska prelomnica, ki se razvije v pravokotni smeri na dinarsko smer, kakor se to še mnogokrat ponavlja v Dinari s podobnimi prelomnicami, le da se menjavajo gorski hrbti z globokimi dolinami, ki počasi s tisočletnimi erozijami ustvarjajo slikovite, fjordom podobne zalive ali tudi doline. Prav tu, v Grmadi je zadnji izrastek mogočne dinarske skupine z vrhom 323 m nadmorske višine z veličastnim razgledom v zahodne Alpe preko severnoitalijanske ravnine.
Približno 3 km vzhodno od morja sc dvigajo obronki v vrhove Frščaka (234 m), Malega (165 m), Velikega Skrnjaka (199 m], ki za to prvo gorsko skupino, vzporedno z morsko obalo rastejo proti severovzhodu v nekoliko višje vrhove. Preko Tera (268 m) in Piciganišč (279 m) se v široki razvrstitvi od Gobrnjaka (298 m). Vrha Griže (280 m). Lisičjega vrha (272 m) itd. vzpno v najvišji vrh Grmade (323 m), ki začne padati na jugoslovanski strani, nekaj sto metrov od meje.
Grmada je zgodovinsko slovensko ime, izvirajoče iz turških vojn, ker so tu zažgali zadnjo grmado (Chersi to priznava) v znamenje vsemu zahodnemu Krasu in Furlaniji,
da se bližo divji sovražnik. Nemško-avslrijski vojaški zemljevid je vrh označeval s Hermado. Italijani po njem v prvi svetovni vojni Monte Hermada in zatem Monte Ermadc. Nekateri rasisti so hoteli ludi to njim sveto ime spremeniti v Monte Quer-ceto (nekako hrastovlje. hrastov vrh).
Ta gorska skupina je I. 1915 do 1917 branila itelijanski vojski osvojitev Trsta. Spremenila je svojo strategijo s poskusi preloma po vseh hrbtih onstran Doberdoba preko Sv. Mihela do Vipave, da bi izsilila umik Avstrijcev z Grmade in s tem padec Trsta. Ko je že skoro uspela, je prišlo do poloma pri Kobaridu.
Drugi veliki, kakor čudežni prirodni pojav pa je Timava. ki lu prodre ncenkrat kot mogočna reka na dan s 100 izviri. Ves njen tek od Trebč in Skocjana je kljub neštetim poskusom ostal skrivnost. Ti izlivi z neštetimi izviri od Trsta do izliva so jasno znamenje, da si Timava lasti vse vodno podzemsko gospodstvo tržaškega ozemlja in tja do vrhov Snežnika. V izlive Timave prihajajo npr. vode iz Vipave, ki pretečejo Doberdobsko jezero in ves zahodni kraški svet. Tu so ruševine rimskih in ilirsko-kelt-skih ostalin, tu so še starejši viri rimsko-grških kronistov. Plinij je poročal o slavnem, zdravilnem vinu »pucinumc v Devinu ob izlivu Timave, vinu, ki se je z njim zdravila tudi cesarica Livia, soproga cesarja Avgusta, mati cesarja Tiberija. Reke Timave naši domačini ne poznajo. Tu so sami »potoki«. Najvzhodnejši vir je na Sardočevem. Sledi mu Srednji potok, naslednji pa je Potok pri (stari) Cerkvi ali pri Skalinih. Četrti izvir, ki ga že stoletje sem izkoriščajo v Trstu za pitno vodo, je Lo-kavec. Na točnejših vojaških zemljevidih ga še danes zasledimo. Prejšnje čase je bil na vojaških zemljevidih najzahodnejši izvir Moščenic (Mo-schenizze), ki jih danes, dvajset let po padcu fašizma, ves italijanski tisk imenuje Lisert. samo da se izogne slovenskemu imenu. Lisert pa je močvirna ravnina od Moščenic do Tržiča. Ližerč mu pravijo domačini, in nič drugega. Moščenice, mogočna reka, najzahodnejši izvir Timave, ki ima že del vode iz Vipave oz. Soče, se komaj kilometer od izvira, takoj pri mostu deželne ceste, izliva v morje, Omenimo, da so naši Medvejci tu ob morju edini kmečki lastniki. Obdelovali so polje tudi za samostan in gojili riž na Ližercu, ki so ga zato imenovali ludi Rižero. Ob izviru je bila luščilnica, poleg drugih mlinov za žito itd. Izviri so bili tudi v kasnejših stoletjih močno pristanišče.
Kaka dva kilometra vzhodno severovzhodno od Medje vasi leži čislo na jugoslovanski meji hrib Gredina (778 m). Na prvi hip se nam ne zdi, da je to eno izmed gradišč. Tu na kamnitem svetu je dobro ohranjeno obzidje oz. poprečno 10 m širok pas grušča krog in krog vrha
Nekaj kilometrov proti vzhodu na vrhu Grmade je tudi še dobro viden mogočen ostanek slabega obzidja, kljub vojnemu razdejanju. Bojna črta je namreč tu segala prav do vrha, dopolnjena prav na vrhu s cementnim jarkom. Tu sta bili namreč pravzaprav dve gradišči: molo na vrhu. pač za večjo varnost. Toda na vrhu je bila burja premočna za bivanje. Zato je bilo glavno, veliko gradišče nižje proti jugu, v zavetnem sedlu Smrečne doline, v sredi med Grmado in Lisičjim vrhom. Ko je naš kraški prednik, jamski človek, zapustil svoje jamsko bivališče, si je zgradil povsod po vrhovih zavetja, - za živino in zase. Ograjene so bila z močnim obzidjem pred napadi drugih naselij in divjih zveri.
Od kod je prišel ta človek kamene dobe, ne moremo z gotovostjo trditi. Marchesetti, tržaški arheolog, ki je proučeval dolga desetlelja vsa primorska in dinarska gradišča a'o Male Azije, pravi, da je prišel od vzhoda v davnih časih pred Iliri, ko se je začelo poljedelstvo.
Najbrž ni nikjer ohranjenih toliko teh starinskih zgradb kot na Krasu. Zgrajene so bile iz kamenja, na kraškem svetu, zato so ostanki še vidni. Saj jih je bilo na tržaških tleh dobrih deset. Na peščenem, flišnem svetu zgrajena so že davno propadla. Tako npr. na Ključu nad Kalinaro. Kaštelir v Miljskih hribih ali sam Tabor v Trstu, kjer so pozneje Iliri, Rimljani itd. zgradili prednika današnjemu gradu. Seveda gradišč ne smemo zamenjati s poznejšimi »tabori«.
Italijanski kronisti, potopisci in zgodovinarji gradišč večji del ne omenjajo, ker v svoji maniji skoro ne poznajo drugega kot rimsko dobo. Omenjajo le Ilire in Kelte.
Dobre pol ure pešhoje navkreber od Stivana po slabi pokrajinski cesti proti jugoslovanski meji leži vasica Medjavas,
Domačini se imenujejo Medjovci ali Medjovčani, kar spominja na medvedjo vas. Leži na zahodnem pobočju Grmade na 125 m nadmorske višine, ima 136 prebivalcev. Edina zveza je avtobusna linija iz Trsta v Tržič ali iz Štivana proti Gorici. Na dobrega pol pota nad železnico je lep razgled na morje preko lagun soške Zdobe, preko Furlanske nižine v Karnijske Alpe in Dolomite Proti vzhodu pa je lep razgled preko Devina in Tržaškega zaliva do Savudrije.
Domačini so bili do zadnjih let trdi kmetje. Mladina pa je kmalu začela uhajati v ladjedelnico v Tržič in sedaj tudi v papirnico ob Timavi.
V OBJEMU PLANIN
IVAN SAVLI
sedemdesetem sem in sem računal, da ne bom več pisal. Naj to prevzamejo mlajši I planinci. Pa se je nepričakovano približala in prišla 75-letnica organiziranega soškega planinstva in 70-lelnica slavnostne otvoritve Trillerjeve koče na Krnu. Za jubilejno številko PV se pa spodobi, da nekaj napišem. Ker je Krn najvišja in najbolj markatna gora na Tolminskem in Goriškem s svojo pestro zgodovino iz prve in druge svetovne vojne, sem se odločil, da bom obudil nekaj spominov iz moje prve ture na Krn in nekdanjo hojo po teh planinah.
2e kot otrok, ko sem meril prve korake v šolo, sem se kaj rad oziral na visoko piramido mogočnega Krna. Zanimala me je, kaj neki je za goro, od koder vsako jutro vzhaja svetla krogla žarečega sonca. Večkrat sem sitnaril okrog očeta in ga spraševal, kdaj bova šla na Krn. V poletju leta 1912, ko je bila prva košnja pod streho, mi pravi oče: »Če si zato, pa bova šla na Krn.« V zgodnjih jutranjih urah se odpraviva od doma. Za potokom Ročico se odločiva za prvo pot čez Skočila po senožetih naravnost na Krn. Pot je precej strma, ima pa to prednost, da je krajša. Vesel sem pobiral korake za očetom. Nevajen hoje v gore sem se kaj kmalu utrudil. Skozi košenice Rebra in Ravna se mi ni več tako mudilo. Koj zjutraj je očeta že skrbelo: »Kaj bo, če opešam? Bom vzdržal ves dan?« Pri studencu v zgornjih Črčah se malo odpočijeva in popijeva požirek mrzle vode. Hladni, osvežujoči zrak, ki sem ga dihal prvič v življenju, je utrujenost kmalu prepodil. Zadovoljna in sproščena nadaljujeva pot skozi Drago po zelenih travnikih, na gosto posejanih z duhtečim pisanim cvetjem. Dospela sva na pašnik Planico. Na Opekah se nama pot odcepi po južni strani Kožljaka. Z užitkom sem opazoval, kako med gosto travo rastejo planike, zale rožice naših gora in planin. Na vrhu Kožljaka sedeva k počitku. Kot na dlani je bila pred nama vsa očarljivo lepota krnskih planin. Gledam po Soški dolini, gledam na nasprotni strani Kuk in Matajur in poslušam očeta: Takoj pod Kožljakom je planina Zaslap, V 20 hlevih dobi čez poletje zavetje po 130 krav, da prepasejo na planini. Pod to planino je konjska planina Slapnik. po 100, tudi 120 konj se poleti pase po lepih planinskih pašnikih. Spodaj v ravnini je planina Kuhinja, ki prehrani 150 krav in 200 ovac. Nekaj podobnega je planina Košina, od Kuhinje oddaljena le nekaj minut. V strmini pod Maselnikom, Studorjem, Lužnico sva videla preko 100 glav govedi, ki so smukale sočno travo. Vse so bile iz planine Leskovice, ki je najvišja od vseh planin pod Krnom. Nekdaj je bila paša krnskih planin skupna last. Pastirji so pasli, kjer so hoteli. Bili so pa med njimi neprestani prepiri in tožbe. Sklenili so, da planine razdelijo, da prenehajo razdori. V poletju 1871 je prišel geometer v vas
Krn. Stanoval je pri Sivcu. Za uslugo je odmeril gospodarju preko 2 ha planinskih pašnikov brezplačno. Ostale pašnike je izmeril in razdelil. Vsaka planina je dobila svoj delež. Postavili so mejnike. Dolga črta zidu, ki se vleče od enega brega kotline do drugega in po sredini navzgor, je meja pašnikov. Napravili so ta zid pastirji, da jim živina ne bi ušla iz njihovih pašnikov. V tem gorskem svetu niso samo te planine, ki jih tukaj vidimo. Med Krnskim pogorjem, dolgim 21 km, to je od Lepene in Slapnika pa do Tolmina, oziroma njenega pritoka Tolminke, je sčasoma nastalo več kot 25 planin.
Sredi Planje naju je zajela gosta megla, da nisva videla za seženj pod seboj. Ker tokrat še ni bila nadelana pot, markacije pa zelo redke, sva kmalu zašla. Nič več nisva vedela, kod hodiva. Tavala sva sem in tja, nenadoma sva pred seboj zagledala prepad. Previdno se obrneva nozaj in v negotovost: po dolgem času srečno prispeva na vrh Krna. Spominjam se, da je bil takrat Krn lepo oblikovana piramido, pokrita L mehko Iravo in posejana z goslimi planikami in drugim gorskim cvetjem. Ko se je megla razpršila, je bil lep razgled na vse strani. Krog in krog venec gorskih vrhov. Pogled nama je hitel po Beneški Sloveniji, videl sem Čedod, Videm, reko Tilment, vse do meja zameglene Furlanije. V objemu veličastnih, večno lepih gora, v skrivnostni tišini in miru, ki je vladal vsepovsod naokrog, sem se počutil srečnega. Vesel sem bil, da se mi je izpolnila moja vroča želja.
Na Skrbini ali na Prehodu, kakor so tokrat rekli, sem že videl prostor, kjer je stala nekdanja Trillerjeva koča. Postavljena je bila tesno k hribu. Ker praznujemo v tem letu 70-letnico odtvoritve te koče, postojmo za trenutek ob njej in poglejmo v kroniko soške podružnice v Tolminu. Ze na svojem prvem občnem zboru dne 14. 3. 1896 so se odločili, da postavijo svojo planinsko postojanko na veličastnem Krnu. V poletju 1899 so posekali gradbeni les v Duplah. Naslednjo zimo sta nosača Ivan Sivec in Jakob Sivec iz vasi Krn znosila ves les na Skrbino, kjer so imeli namen zgraditi novo kočo. V poletju 1900 21. avgusta so zastopniki podružnice postavili temeljni kamen. Istega leta 15. septembra pa je bila v glavnem končana. Na njej je prvič ponosno zaplapolala slovenska trobojnica. V pomladnih dneh 1901, ko sta nosača Ivan Sivec in Rutar Simon znosila še potrebne deske in notranjo opremo iz vasi Gaberje na Krn, so nadaljevali z delom. V začetku julija je bila koča popolnoma zgotovljena. Nestrpno so čakali slavnostne otvoritve, toda zaradi najavljenega zastopstva iz Češke so morali počokoti do 5. avgusta. Ze nad predvečer so iz vrha Krna oznanjali topiči in številne rakete dolincem in od vseh strani prihajajočim planincem, da je Krn dočakal nekaj izrednega, da se bliža slavnostni zgodovinski den, dan zmagoslavja soškega in slovenskega planinstva. Pri koči je sprejemal goste novi načelnik podružnice tolminski župan Anton Devetak. Pri otvoritvi ob 11. uri je proslavljal ustanovitelja koče dr. Trillerja in graditelja koče Milana Ivančiča ter celotni odbor. Za slovensko planinsko društvo je spregovoril dr. Vladimir Foerster, Andrej Gaberšček iz Kobarida pa je v toplih in navdušenih besedah pozdravil češke goste v češčini. Dr. Chodounsky se mu je toplo in prisrčno zahvalil za gostoljubnost. Milan Ivančič je podal zgodovino podružnice in dela pri koči ter poudaril, da se bo v zahvalo dr. Trillerju imenovala koča »Trillerjeva«. Dr. Triller je ob pogledu na svoje zveste, zadovoljne in navdušene planince v svojem govoru med drugim dejal: — »Ljub nam je vsak tujec, ki pride k nam pogledat krasoto naše zemlje, toda vsak naj se zcveda, da je naš - gost in ne naš - gospodar.« Vseh obiskovolcev je bilo nad 150. A niso se dolgo veselili svoje pridobitve, koča ni bila postavljena tako, da bi kljubovala snežnim razmeram. Zaradi slabe konstrukcije in visokega snega se je pozimi I. 1905 zrušila. V naslednjih letih je podružnica pobiralo prispevke za novo Gregorčičevo kočo. Določili so že novo lokacijo in vodili pogajanja z vojaško oblastjo, toda do realizacije ni prišlo. Svetovni dogodki so jih prehiteli. Prva svetovna vojna je zadušila in uničila vse, kar je spominjalo na Trillerjevo kočo.
V osvobodilni vojni leta 1943 in 1944 slu se Gregorčičeva in Gradnikova brigada tu v tem gorskem svetu, v območju Batognice, srdito bojevali s sovražnikom. Da bi te zgodovinske dogodke ne pokril prah pozabe, je Zveza borcev v Kobcridu dne 9. 8 1956 postavila spominski napis. Na plošči je zapisano: »Vaše trpljenje je bilo
Stol iz Breginja [članek o Stolu izide v naslednji številki PV)
Folo Zofko Fon
371
skrito svetu, padli ste, junaki, v teh planinah. Hrabrost in žrtve naj bodo vzor in zgled nam in bodočim rodovom.«
Ves ta širni gorski svet za Krnom je bil nekdaj lastnina goriških grofov. Najmoaoč-nejši goriški grof Henrik III., ki je vladal v letih 1304-1324, je močno ljubil slovesnosti in veselice. Leta 1312 je iznenadil svojega podložnika Viljema Vogrskega z izrednim darilom. Poklonil mu je za hlajenje pijač 20 ledenih plošč, odlomljenih za Krnom. Po letu 1500 pa so njegovi nasledniki v planini Na Polju napravili staje in pasli živino, leta 1855 je lepi planinski svet kupil veleposestnik Anton Juretič iz Kobarida. Leta 1878 ga je prodal živinorejcem iz vasi Smast in Libušnje. Tu so prepasli 50 krav in 10 konj, ki so jih vodili na planino Na Peskih, kjer je bila izdatna konjska paša. Pod planino Peski je malo krnsko jezero Na Lužnici. Takrat je bilo v gorah še veliko volkov, ki so ponoči kaj radi napedali živino. Pastirji so imeli za čuvaje velike pse volčjake, sami pa so kurili močne ognje in trobili na svoje rogove. Ako so konji začutili nevarnost, so sami napravili krog z žrebeti v sredi ter se z zadnjimi kopiti branili pred napadalci. Planina Na Polju je izrazito lepa in simpatična, krog in krog je obdana s čermi in skalovjem, na sredini pa je zelena ravninca. Videli je kakor oaza sredi puščave. Ustno izročilo nam pripoveduje, da je bila nekdaj vsa okolica poraščena z gozdovi. Požrešna sekira še bolj pa ogenj, ki so ga kurili pastirji, je vzel življenje zelenim gorskim stražarjem in uničil lepe gozdove. Veliki nalivi in ne-
vihte so imele dostop do zemlje no pobočjih. Voda jo je kopičila v ravnini. Iz te gorske njive je nastalo ime »Na Polju«. Ob pečinah Smohorja in Lemeža ne odmeva več simfonija kravjih zvoncev, tudi vriskanje pastirjev je utihnilo. Sedaj je tu lovska družina Smast postavila svojo lovsko kočo.
V	krnskih planinah se je marsikaj spremenilo. Po zadnji vojni se je konjska planina opustila. Leta 1955 so jo pa preuredili za goved. Po nekdanjih konjskih pašnikih gospodarijo sedaj krave. Novost za te planine je mlekovod, prvi v držovi. Od planine Kuhinja čez Krnice in skozi planino Slapnik do zbiralnice mleka na Zaslapu so skopali jarke in položili plastične cevi. Prvikrat je v planino Kuhinja priteklo mleko po teh ceveh prve dni avgusta 1970. V Kobarid ga vozijo s traktorjem.
V	svojem življenju sem imel priložnost, da sem se spoznal z raznimi gorami, a vedno mi je bil najbližji Krn, ker je gora moje mladosti. Kadar mi le čas dopušča, pohitim tja, kjer sem prvikrat pil sladkost krnskih višin.
NAŠ DAN PLANINCEV
NADA KOSTANJEVIC
o so sosedovega oneta vprašali, zakaj se naša domovina imenuje Jugoslavija, je odgovoril: »Zato, ker smo na jugu, in ker vedno nekaj slavimo!« Morda smo se tudi prav zaradi lega vipavski planinci odločili, da pojdemo Dan planincev slavit na jug, na Hrvatski Snežnik nad Reko.
Jutro je bilo temačno, ko nas je naš zvesti šofer Ivan zopet tlačil v svojo ropoluljico. 2e v Vipavi je bila polna, a je bilo treba še na Slap, da tam poberemo naše aktiviste. Smola, avtobus ni imel niti pomožnih sedežev niti stolčkov. No, Ivan ne bi bil Ivan, če ne bi znal vsak tak problem hitro razrešiti. Svetoval je Slapencem, naj stopijo v najbližjo hišo po kuhinjske stolčke, pa smo jih po sredi avtobusa postavili celo vrsto. Bolje je slabo sedeli kot dobro stati, in kmalu nas je vseh 50 lepo in komodno sedeč zrlo v napis, v katerem je pisalo, da avtobus ima 32 sedišč in 20 stojišč. In že smo se zapeljali v oblačno in megleno poletno jutro. Nizko nad Rebrnicami so se nagnili oblaki. »Dež bomo zopet imeli,« je vzdihnila Jožka. »Ne bo dežja, kvečjemu kiša, saj gremo na Hrvaško,« nas je Ivan potolažil. A glej, ko smo prevozili Razdrto, smo za seboj pustili oblake in meglo, pred nami pa se je porajalo svetlo sonce. V avtobusu je začela odmevali vesela pesem. Le kratek postanek v Ilirski Bistrici, in že nas je neslo proti morju. Iskrilo se je in svetilo v jutranjem soncu. Številne ladje velikanke so bile zasidrane pred pristaniščem.
Strmo se pne Učka nad morjem, k njenemu vznožju so se stisnile nekdanje ribiške vasi, današnja znana letovišča: Opatija. Ika, Ičiči, Lovran, Medveja. In že smo šli skozi Matulje, že smo v vrvežu reških ulic. V ozkem precepu smo, z ene strani se vrh slrme pečine pne Trsat, z druge pa v globokem kanjonu šumi divja Rečina, nekdanja mejna reka. Danes je krivična meja le žalosten spomin. Sedaj Rečina ne deli več Reke in Sušaka, marveč ju lepo povezuje, in še z električno energijo oskrbuje s celim sistemom hidrocenlral.
Cesla pelje nekaj časa ob Rečini. Borne krpice zemlje, ki so nekoč oskrbovale Sušak z mlekom in mesom, so danes opuščene. Le redke brajde so skrbno negovane, da si Grobničan, prebivalec Grobniškega poljo nad Reko, po napornem delu v reških tovarnah ali pristanišču, lahko privošči kozarec pristnega, neponorejenega vina Pa tudi kaka kravica se še pase ob cesti. Hiše so nizke, ne zarodi revščine, temveč zaradi burje, ki pozimi tod neusmiljeno razsaja. Skoraj vrh vsake slrehe je videti televizijsko anteno, skoraj ob vsaki hiši avtomobil. Vendar slara grobniška družabnost ni še izumrla. Vsaka vas ima blizu ceste lično gostilno in balinišče. Ženske pa
čakajo plesa ob vaški »šterni« in igrajo tombolo. Ob ostrem ovinku sameva starinska piramida, ki so jo prvotni graditelji ceste postavili za spomin. Sedaj naselij ni več. Poslednja so ob nekdanjem letališču. Tam je ludi visok in velik spomenik. Obljubim vipavskim izletnikom, da ga bomo ob vrnitvi obiskali, in da jim bom povedala zgodbo mučeniške vasi Podhum. »Kmalu bo treba na gorsko cesto!« povem Ivanu. »Ali bo taka kot na Mangrt?« me vpraša.
»O ne, krajša, manj strma in asfaltirana je prav do Platkah 2e smo na prijazni cesli, s katere je čudovit razgled na ves Kvarnerski zaliv, na iskreče se morje, na Učko, na Krk in Cres z neštetimi zalivčki, na ponosni Velebit v daljavi, pa ludi na valovito Grobniško polje, na letališče, in končno ludi na magislralo, po kateri se pomikajo avtomobili kol majhne igrače. Cesta gre skozi nizko grmičevje in travnate širjave. Na teh širjavah so bili posneti marsikateri prizori iz filma »Beli vrag;: ter iz nekaterih nadaljevank o Winnetouju.
Na drugi poljani ustavimo avtobus in stopimo v lep, prostoren dom. raje bi mu rekli hotel. Okoli doma stoji desetina avtomobilov. V prostorni in lični obednici je nekaj goslov, drugi so se razkropili po gozdovih in vrhovih, ki jih tukaj ne manjka. Elegantno opravljene in manikirane dame so nekam čudno gledale našo skromno družbo, naše tetke z rutami na glavi, naše otroke brez supermodernih vetrnih jopi-čev...
Spomin se mi vrne v mladost. Dvajsetletna sem prav ta okna umivala, prav te pode pomagala postavljati, prav te stene pomagala barvati. Mlad 2id, inženir, ki je pomagal pri izdelavi načrtov, mi je takrat rekel: »Glej, mladi reški planinci so ta dom zgradili. Svoje dopuste, nedelje in proste dni, vse smo pustili tukaj. Zopet se bomo vračali, a vedno le v skromni opremi, s skromnim nahrbtnikom, ker več ne bomo premogli. Videla boš. prišlek, tujec se bo bohotil pri mizi, tebe bo v stran porival in zviška gledal, češ, kaj boš ti tukaj, reva!...«
Iz sanjarjenja me potegne oskrbnikov glas: »Nada, ste vi? Ste vi pripeljali to veliko skupino Slovencev?« »Seveda sem, delavci in kmetje so iz vasi, kjer sem poročena.« »Saj, slišal sem. Dobrodošli vi in vaša skupina! Ali imajo vsi prostor? Ali so česa potrebni?« Poklical je ženo in sina, da so naši številni skupini postregli, da so žigosali planinske izkaznice, prodajali razglednice in spominke. Kar minila me je vsa žalost in melanholija. »Ali imale ključ od Snežniškega doma?« vprašam oskrbnika. »Oh, Nada, saj ključ ni potreben. Dom smo zanemarili, zapustili, vse je odprlo, vse uničeno. Platak še držim v redu, saj ga imam v zakupu, Snežnika pa ne morem zde-lovati, saj so moji med tednom na Reki zaposleni, le ob nedeljah mi pridejo pomagat ...«
Starejši iz naše skupine ostanejo ob Platkovem domu. Sredi poljane je spomenik padlim smučarjem, marmorna! obelisk s pomenljivim ncpisom. Ob robu poljane so smučarske žičnice. Na prvi poljani logarnica, v gozdu za njo dom ^Partizana«, nekdanja vojašnica planinskih polkov. Mi smo odšli po markacijah skozi mešan gozd. Markacije so visoko na drevesih, delali so jih pozimi, saj je tukaj ludi do 2 metra snega. Ob stari frankopanski poli srečamo gozdne delavce, ki na bornih konjičkih tovorijo les. Reveži, h družinam se jim mudi, zato v nedeljo ne počivajo! Cele tričetrt ure hodimo po lej poti, dejansko je to dober, iz kamnitih škrli in peska grojen kolovoz. Nekateri na križišču pojdejo čez Sedlo, drugi pa po bližnjici skozi gozd. Bližnjica je ozko, najprej položna, potem pa nekoliko bolj strma. Drevje je blizu gozdne meje skrivenčeno od velike teže snega, ki ga nosi celo zimo in dober del uradne pomladi. Kmalu pridemo do kraja, kjer gozd poneha. Nekoč je planjava do vrha bila posuta s samimi planikami in drugim alpskim cvetjem, danes planike tukaj ne dobiš več. Le redko ruševje sem ter tja rasle med skalovjem in travo. Pod vrhom Snežnika čepi kot orlovo gnezdeče domek, ki nosi ime prvoborca-planinca Moša Albaharijo. S kakšnim trudom smo ga gradili! Koliko materiala smo reški planinci znosili na hrblih po strmini do doma! S kakšnim veseljem smo odborniki ob nedeljah po vrstnem redu to kočo oskrbovali, brez vsakega dobička, plače ali zahvale! Ne, ne zmorem, da bi stopila na podrlo leseno verando, da bi pogledala skozi razbita okna v notranjost, ki so jo razdejali vetrovi, deževje in nekulturni obi-
skovalci! Le čemu graditi kočo, ki jo potem opustimo! Zdi se mi kot otrok, ki smo mu življenje dali, in potem prepustili samemu sebi! Hitro mimo koče, saj je le 10 metrov višinske razlike po skalovju. Med nami je nekaj prav »širokih peči«, in po skalovju se prerivamo na vse spodobne in nespodobne načine, in končno le vsi osvojimo vrh. Na jugu bleščeči modri Kvarnerski zaliv, za njim otoka Krk in Cres, še daljnji Velebit se nam je razkril. In glej, lam so gozdnati in lepi vrhovi Gorskega Kolarja, Bitoraj, Viševica, Medvedjak, Kobiljak, prostrano Ličko polje. Najbližji nam je skalnati Ris-njak, pod katerim je lični in dobro oskrbovani dom. Ker je s Snežnika dobre tri ure hoda do tja, mu kar kriče obljubimo, da ga bomo obiskali na naslednji dan planincev. Proti severu strme Kuželjske stene, pa slovenske Alpe. Nanos in Snežnik so vsi prepoznali takoj. Bližji so Fratar in Obruč, še bližje pa štirje okrogli vrhovi Gušlice, ki so jih še pred nekaj leti kosili, danes pa tam trave ne išče nihče več. Takoj pod Snežnikom je kraj, ki se imenuje »Avion«. V to skalno, z ruševjem in redkimi rožami poraščeno globačo je med vojno strmoglavilo zavezniško letalo. Čeprav so okoliški vaščani pobrali prav vso uporabno pločevino, je danes, po tolikih letih še vedno dobiti kake koščke zarjavelih in uničenih letalskih delov. Prvi planinci, ki so po vojni prišli do razbitin, so baje našli v njih ne le razne dele radijskih naprav, ampak celo človeško okostje.
No, mi se k »Avionu« nismo podoli. Posedli smo v toplem soncu na vrhu in občudovali krasen razgled.
Tudi nekdanja poseka »Veleslaloma«, strma smučarska steza, ki se prav z vrha Snežnika vije nekaj časa po goljavi, potem zavije v gozd, je opuščena. Danes vsi smučarji zahtevajo žičnice, vlečnice in kdo ve kaj, nekoč pa se je prav na tej progi preizkušala elita jugoslovanskih smučarjev.
Razen mene so vsi izletniki danes prvič tukaj. Ker naprej moram odgovarjati na vprašanja. Vprašanja so seveda zelo različna. Najmlajši osvajalci Snežnika so prvčki vipavske osemletke, najstarejša dva upokojenca. Med njimi je širok razpon raznih ljudi, raznih poklicev, interesov, izobrazbe. A le svetovni nazor je enak: planinski! Kar pet fantov iz Doma invalidne mladine je z nami. Saj se nam je zdelo, da še na
MEDICINSKI TESTI, do katerih je prišlo na pobudo Tonija Hiebelerja, glavnega urednika »Alpinismusa«, so bili objavljeni šele letos, ko smo na turo, na kateri jih je medicinski team zbral, že skoraj pozabili. O turi smo tedaj na kratko poročali. Patronat nad raziskavo je prevzela švicarska ustanova za raziskave v Alpah. V raziskovalnem teamu so bili psiholog Rudoif Bühlmann iz Züricha, dr. Georg Hartmann iz Basla, dr. Eduard Leuthold iz Züricha, dr. Heinrich Mctthys iz Ulma, dr. Hermann Oberli iz Interlakena in cand. med Urs Wiget iz Artha. Zdravniki so raziskovali, kako dva različna tipa prehrane vplivata na metabolizem; kako ie pri tem z vodo in soljo; kako vplivala na dihanje in krvni oblok; kakšni so psihološki vplivi v skupini; in končno, kako je z adaptacijo v srednjih višinah. Vse to naj bi raziskali pri zimskem prečenju od Eigerja do Schilthorna. Udeleženci so bili pred turo na dvodnevni intenzivni preiskavi v baselski bolnišnici, in prav tako po turi, med turo, predvsem pa na Jungfraujochu. Gradivo je bilo nato obdelano, nekaj rezultatov naj navedemo (Alpinismus, 1971'4): Glede hrane so testi pokazali, da nobeden od večkrat navedenih ni idealen. Sklepajmo torej, da je najpametneje, če oba tipa hrane kombiniramo (torej maščobno, beljakovinsko, hrano z ogljikovimi hidrati), da je v teh višinah precej vseeno, kako je hrana sestavljena, važno je le. da se je. Nosimo torej s seboj hrano, ki nam bo po naših izkušnjah res teknila. Psiholog je s testi poskušal intelektualno in senzomotorično sposobnost, narejen pa je bil tudi sociogrom tj. udeleženci lure so drug drugega ocenjevali. Testi so pokazali pomen teamskega dela pri alpinističnem dejanju, potrdili so demokratični vodstveni sistem.
VROČE HLAČKE ZA SMUCARIJO so menda zadnja novost v smučarski modi. ki je pomemben dejavnik cele vrste industrij. Hlače so iz umetne folije, vgrajena pa |e specialna opornica, ki hlače »gor drži«. Smučarska moda se danes ne sestoji več iz potrebnih, funkcionalnih predmetov, razvila se je v samostojno oblačilno modo. Tako je kazalo že v desetletju pred vojno, ugodni pogoji pa so nastali po I. 1950, ko so se Alpe opremile z vertikalnimi prometnimi napravami, ki so množicam pomagale v gore brez garanja, brez znoja. Kaj vse se ponuja za bližnjo sezono! Smučarska obleka iz nylonlaqueja, imitiranega jeansa iz corda, Iweeda, iz svile, iz special-
avtobus ne bodo mogli splezati, a na Snežniku so bili prvi! Težko dojamem govorico ubogih, obolelih uslnic, a dečki potrpežljivo, z znamenji in besedo ponavljajo, kar želijo vedeti, in so se nam zato še bolj prikupili.
Ker sem izletnikom obljubila, da bodo lahko še danes svoje okončine namočili v morsko vodo, je treba misliti tudi na vrnitev. Izberemo pot čez Sedlo, bolj zračna in razgledna je, saj je večji del speljana med skalovjem in travniki pod vrhom. Do gozdne meje pride le nekaj desetin metrov nad frankoponsko cesto. Tukaj gremo skozi zelo nizek gozd. Nizek ne zato, ker je mlad, temveč ker ga je preveč obdelovala burja in neurje. Če bi prerezali drevo, bi videli da polence, tenko kot roka, vsebuje morda petdeset in več letnic.
Se nekaj korakov čez skalovje, in že smo na Sedlu, kraju, kjer se frankopanska pot prevaga čez sedlo proti dolini Lazac. Mi pa gremo proti Platku. Kar hitro smo dol, a okoli doma sedaj vidim še številnejše avtomobile. sNada, Neda!« slišim. Srečala sta me stara znanca, znana reška alpinista Ernesto Tomšič in Ivo Gropuzzo. Oba imata s seboj otroke, jaz tudi. Predstavljamo si jih, hitro povemo vse, kar utegnemo o planinskem pa ludi o civilnem življenju. Njima se mudi. Naslednjo nedeljo bo tukaj skupščina PD, pa tekmovanje v hitri hoji, morata pripraviti traso. »Pojdi v dom, tam sta naši dve ta stari!« mi povesta. Njuni ženi sla le nekoliko starejši od mene. Ko smo vsi skupaj delali in se trudili - in v glavnem tudi revščino tolkli - smo me, brezskrbne deklice bile dosti na boljšem kot onidve, ki sta si ustvarjali domove. A vendar sta bili pripravljeni s svojimi možmi za vsak izlet, vsako delovno okcijo, z nami dekleti pa za vsako veselo norčijo. Albina, Ernestova žena, Italijanka po rodu, me je takoj spoznala. Pozdravile smo se in začele vesele pomenke. Tudi moja skupina je začelo priganjati k odhodu. »Pa obiskat me kaj pri-dita v Vipavo!« sem ju povabila. »Če me bo Kala hotela peljati,« pove Albina. »Menda sem edina ženska na svetu, ki ne znam šofirati.s »Potolaži se, Albi, še jaz šofiram le samokolnico in sosedovo kobilo, in lo le za to, ker sta obe stari.« 2e nas Ivan varno pelje po Platkovi cesti. Spuščamo se k Grobničkemu polju. »Le zakaj je Grobničko?« hočejo vedeti naši. »Uganili ste, zaradi grobov. Izročilo pravi,
nih tkanin za scela monduro. z rožastim dessinom itd. Elastične »hlače na zagozdo« (Keilhose) bodo šle med staro šaro, nadomestile jih bodo med drugim tudi nylonske in celo dokolenke, da ne govorimo o »hot pantse. vročih hlačkah tudi za na pisto. Da bo prišla tekstilna industrija na svoj račun, bo k vročim hlačkam spadal še snow-coat, za zelo izmrznjene« bo obleka prevlečena z aluminijasto plastjo ali anorak (klepper) na segrev, in to dolg kakor plašč Seveda bo moda iztisnila reke denarja iz predpisov za apres-ski. Novi midi, plašči, apres-ski škorenjčki, rokavice, čepice, da, celo »mufek« iz garderobe pokojnih štorih mam se bo spet pojavil kot zadnja moda. Za vožnjo po progi bo v modi safarilook ali čepica s ščitnikom. Vse pa v veselih barvah, vse zajeto v liho diktaturo mode. Revije, ki od reklame za ta modni ringaraja žive, imajo v svojih redakcijah že specialne urednice nalašč za modni odmev.
Zelo se je modi podvrgla tudi industrija smučarskih čevljev, oz. moda ji je prišla na pomoč, da bo iz dneva v dan večja proizvodnja našla svoje kupce. Za smučarke je npr. firma Lange namenila smučarske škornje »competites, moderen smučarski čevelj, ki tudi za hojo brez smuči ne bo težak. Čevelj prihodnje zime bo šc vedno plasličen, znotraj močno podložen s »peno« in opremljen s »trdim ovratnikom«. Penasti ogrev ima več sistemov, graški »Humanic« priporoča sistem »Mac-Foam«, firma Reichle pa »jet-lurnc in »fiber-jet racer«. Čevelj bodočnosti je prirejen smučem brez vezi. kajti vezi so v čevlju. Evropska produkcija se je odločila za sistem Witting, pri katerem so vezi vdelane v podplat. Obljubljajo, da čevlji ne bodo stali več kot dosedanji (kalerih cena pa je seveda že kar precejšnjo, posebno za modele, ki so jih uvedli v zimi 1970/71).
Mnogo novosti je seveda tudi v opremi. Omenimo vsaj »clac«, novost, ki je deloma že znana in jo je svetu predstavila naša tovarna »Elan« (»Alpinismus« 1971/4 pri tem ne navaja domicila tovarne). »Clac« je odpravil jermena za spenjanje smuči, to opravita magneta, vgrajena v smuči. Izumitelj je münchenski novinar Gunther Peis. Isti novinar je dal francoskemu producenlu icejo, da je v smučarsko palico vgradil privijač, ki je uporaben tudi za piljenje robnikov.
Naša mila potrošniška družba si bo lahko olajšala svoje denarnice tudi z novimi 375 vezmi in modernejšimi, praktičnejšimi primeži za smuči na strehah avtomobilov.
da so do Grobniškega polja prišli Totari na svojem zmagoslavnem pohodu. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je tu bil velikanski boj, drugi pa. da so le manjše čete prišle do tja. Moderni Tatari - fašisti, pa so tukaj pustili sled, ki si jo morate ogledati.« Na koncu visoke planote stoji, ograjen s kamnito ograjo, visok marmornat obelisk. Na ograji je plošča z 92 imeni. »Glejte, to je skupni grob mučencev iz vasi Podhum. Italijanski fašisti so v maščevalni akciji tukaj moške zverinsko pobili in potem še povozili z oklopnimi vozili. Ko so Podhum požigali in klali može. na Sušaku in na Reki dva dni ni nihče smel iz hiše, še na delo ne. Le 2 uri na dan smo smeli v trgovino po najnujnejše za življenje, od 8.-10. ure zjutraj.« »Teta,« mc vpraša nekdo izmed otrok, »ali je bil v tej vasi kak izdajalec?;; Ali je bil iz te vasi ali iz katerega drugega zaselka prostranega Grobniškega polja, res ne vem. Imel je priimek - iz obzirnosti ga ne ponavljam, - ki je na teh nagrobnikih pogost. Ime mu je bilo Franjo. V gimnazijo je hodil, v osmi razred takrat, z mojim bratrancem. Sošolci so se ga izogibali kot garjave ovce. Saj je bil edini v šoli član ustaške organizacije in je oblačil njihovo uniformo, če je le mogel. Bratranec nam jc večkrat pravil o brezglavem početju tega fanta. Ce je vedel, da je kdo partizanom naklonjen, se ni prepričal, če je res. Nesrečnika je zvabil na samotni kraj in ga pretepel. Več fanlov je tako napravil invalide za vse življenje. Zgražali smo se vsi nad nečloveškim početjem tega fanta, ki mu je bilo komaj 17 let in je bil sin poštenih delavnih staršev.
Bilo je spomladi 1944. leta, ko je šel v šolo. Pred šolskim poslopjem je park z zelo starimi hrasti. Kar je planil izza drevesa človek, nihče si ga ni utegnili prav ogledati in s pištolo ustrelil Franja v hrbet. Nihče ga ni ustavil. Franjo se je krčevito oprijel dveh fantov, in razločno zavpil: »Mati moja! Bog, odpusti mi vse!« In se je zgrudil prav pred šolsko stavbo.
Nesrečni izdajalec sc ni smilil nikomur. Njegovo življenje je bilo vse preveč zavoženo. Kljub vabilu iz šole so se učenci zmenili: na pogreb pridejo le tisti, ki so z njim v razred hodili. Tudi nosili ga bodo, kot zahteva navada, saj je zasluženo plačilo že sprejel. A »družbo«, ki pripada samski osebi, ki umre, niso mogli zložiti. Nihče ni hotel iti. Samski mladi osebi pred krsto hodita fant in dekle preoblečena v ženina in nevesto in dekle, oblečeno v vdovo, z zlomljeno svečo v roki. Tako mu te časti niso izkazali. Ustaši sošolcem še mrliča niso pustili nositi. In tako so se, žalostni in zamišljeni, pomešali med redke pogrebce sprevoda edinega izdajalca naše šole . . . Molče se poslovimo od grobišča . .. Cesta nas vodi zopet proti Reki. Pa ne gremo šc domov, domov grem le jaz. Zapeljemo avtobus na Pečine, kjer sem bila doma, preden sem se v Vipavo poročila. Mestna četrt lepih zasebnih hiš in ličnih blokov, blizu morja, blizu nove remontne ladjedelnice v Martinščici. Ropotuljo pustimo na cesti, dobro vzdrževana asfaltna pot nas pelje k morju. Na našem vrtu zapojemo v zboru. Moj ostareli oče in sestra pritečeta. Hočejo nas povabiti v hišo, a kaj, ko nas je toliko, pa še morje je pred hišo. Zdajci vsi začnejo zganjati čuden strip-tease in se v najrazličnejših oblačilih pomikati proti morju in štrbunkati vanj. Sicer so nekateri malo čudno gledali, kar se je marsikdo od nas kopal kar v kombineži ali spodnjicah. Bolj spodobno je pa le bilo kot bikiniji in toplesi obmorskih lepotic. Morda so naši fantje tudi oči pasli, no, pa to menda tudi spada v dan planincev. Noči se že... Dan planincev se nagiba h kraju. Usmiljen nam je bil, ni nam postregel ne z dežjem, ne s kišo.
NAŠE GORE - NAŠA MLADOST
MARIJA RUTAR
jSJ lika naših gara je šla z nami, vedno pričujoča na dnu srca nas je spremljala v tujem Ä svetu in nas spe» pripeljalo v naročje naših dolin. Bila je simbol lepote, ljubezni, zvestobe. Bili smo mladi, polni načrtov, plemenitih stremljenj, a veliko razočaranje je že zgodaj zasekalo črto usode v našo življenjsko pot. Ostali smo odrezani od prave domovine, mejo so premaknili prek nas na vrhove naših gora. Skromni dijaki tolminskega učiteljišča prvih povojnih let smo si morali sami pomagati. Za nas ni bilo organiziranih taborjenj, letovanj, smučanja v snegu ali plavanja v morju. Enodnevni izleti na leto, to je bilo vse. Videli smo Čedad, Oglej, Gradež.
V	štirih letih.
Naše kraljestvo so bile gore. Vsak odhod v planine je bil dogodek. Nismo bili veliki planinci, veliki pa v ljubezni do gora in narave. Vsako poletje ta in ta gora. Kamorkoli smo se odpravili, je bilo praznično doživetje. Prvi vzpon sega v prva leta dijaštva. Ob eni ponoči smo stopili na pot. Z ročno svetilko v roki tiho skozi trg, skozi vas in nato oprezno drug za drugim po ozki soteski mimo starega mlina ob Godiči navzgor na Kobiljo glavo. Vznemirljivo so plesali naokoli prameni svetlobe. Goethe pravi nekje, da je vse v življenju simbol. Ali ni bila luč tiste noči simbol naših poznejših dni, ko nam je v bridkih časih ponižanja in preganjanja svetila v srcu luč, ki veruje in zaradi nje ni moči nikoli kloniti. Vodil nas je Vlado z dolgimi koraki. Ob zori moramo biti na vrhul Ko je zarja vstajala, smo že sedeli tam gori in tiho zrli v daljave. Ves dan smo preživeli na zelenih pobočjih. Vlado se je zanimal za vse mogoče žužke. Prebrskali smo vse naokrog, vzdigovali kamne, rušo in smo nabrali vsak polno škatlico razne zvrsti. Iskreča radost odhajajočega otroštva je žarela iz nas in okrog nas, otroštva, ki nam ga je skalila vojna vihra.
Poleti 1924. smo se udeležili socialnega tečaja na Pečinah na Šentviški planoti, ki je bil namenjen vsemu primorskemu dijaštvu, Trajal naj bi tri dni z bogatim izborom predavanj, ki naj nam bi dal jasnejši pregled dejstev, smernic in pobud za življenje, ki nam je prihajalo naproti z vedno temnejšim obrazom. Zbralo se nas je veliko, okoli 150. Prihajali so na Planoto že na predvečer od vseh strani, z Goriškega in Tržaškega, s svetlimi obrazi. Sami mladi ljudje.
V	gostilni je bilo vse pripravljeno za prehrano, v velikem skednju zraven pa za predavanja.
Prvi dan sta dopoldne že prišla v gostilno dva kvesturina ter odločno izjavila, da se mora zborovanje takoj končati. Gospodinja se je prestrašila, obenem ji je bilo hudo, ker je pripravila blaga za tri dni in vsega, kor je bilo treba za dobre orehove štruklje. Toliko jih je pregovorila, da smo smeli ostati do popoldne in bili le enkrat deležni obilne mere slastnih štrukljev. Potrti smo se razšli. Kipelo je v nas, rastel je odpor.
Po končanem učiteljišču in kaj žalostni maturi, ki smo jo morali opravljati v italijanskem jeziku v Vidmu, medtem ko smo se do takrat vse predmete učili v slovenščini, smo se razšli po vsej Primorski. Skupina s Tolminskega je bila nameščena na Cerkljanskem po zapuščenih odročnih vaseh in samotnih zaselkih, pešačili smo prek gričev ure in ure, da smo se sestajali in srečevali. Ob nedeljah smo se dobivali na Cerkljanskem vrhu, v Sebreljoh, v Novakih, na šentviški gori, šli smo na Porezen, na Bevkov vrh, v Masore. Živahni, razgreti razgovori, tožbe, zagrenjenost, vmes pre-šernost mladosti.
Cerkljansko s svojimi griči, gozdovi, senožeti, z vso svojo svežino in lepoto nam je ostalo za vedno najlepši, najbogatejši del življenja. Največje doživetje je bil Triglav.
Meje so bile zastražene in morali smo skrivoma preiti na tedanjo jugoslovansko stran. Bilo nas je sedem. Bili smo mladi primorski učitelji. Posamič smo popoldne
odšli iz Tolmina in se zbrali nod Zotolminom. Potem smo ubirali pot brez postankov po cesti v Polog in naprej do planine Dobrenjščice, kamor smo dospeli že v temi. Vesel večer s pastirji. Peli smo: »Muha, suha muha«... Sredi noči smo se že liho vzpenjali proti Bogalinovemu sedlu. Na sedlu nikogar, bel kamniti mejnik je stal tam. Ko na perutih prazničnega vzradoščenja smo prešli mejo: tu smo, tu je naša domovina! Pobožala sem skalo, mah, cvel.
Ni nam bilo mar dežja, ki nas je zajel, preden smo dospeli na planino Na kraju. Tam so nam ponudili vse, da smo posušili obleko ob ognjišču. V dolgem rožastem krilu in jopi prijazne planšarice sem v kotlu zamešala žgance. sTako dobrih žgancev še nisem jedel,« je govoril Jože in vsi smo jih vneto zajemali. Mara in Minka sta se zvonko smejali, vse je prešinjala iskriva duhovitost.
Koča ob Triglavskem jezeru nas je očarala z lepoto in domačnostjo, da smo tam ostali dva dni. Brali smo Zupančiča, razpravljali o umetnosti in književnosti. Pot mimo jezer, navzgor prek Hribaric do tedanje Aleksandrove koče je bila eno samo odkritje. Sneg in sonce. Zardela so nam lica, vnela koža. Jože je nosil s seboj lekarno in nas z dejanji učil, kakšen mora biti pravi ploninec.
Zgodaj zjutraj smo se vzpeli na Kredarico, nato vzpon navzgor, in srce je pelo: Triglav! Naš Triglav!
Naslednje jutro sva z Maro in Ivanko zapustili kočo, odšli spet na Kredarico in se še enkrat prebili do vrha. Tistega leta je bil Aljažev slolp v avgustu do srede zakopan v sneg.
V koči smo srečali pisatelja Jalna. Z neposredno prisrčnostjo in veselostjo smo se takoj zbližali. Obljubil je, da nas bo opisal v povesti. Ali nas je? Na razglednico v spomin je napisal: »Trla vas bo bridkost, grizlo ponižanje, toda vaša duša bo rasla.«
Sestopali smo prek Komarja v Zadnjico. Srečno smo prešli mejo. V Trenti nam je učitelj preskrbel prenočišče. Na dnu tovornjaka smo neopazno šinili mimo fašistične postojanke in se prešerno razposajeni ustavili v gostilnici v Bovcu in že kovali nove
IZ GOVORA DR. SONJE MAŠERE NA OBČNEM ZBORU SPD TRST
O občnem zboru 1971 smo poročali v PV št. 7. Poročilo dopolnjujemo. Občnega zbora se je udeležil tudi naš generalni konzul v Trstu, tov. Boris Trampuž. Naj omenimo še, da teče 68. leto, kar je bila ustanovljena tržaška podružnica Slovenskega planinskega društva. Obenem prinašamo pozdravne besede predsednice dr. Sonje Mašere. s"katerimi je označila pomen 25-letnice novega SPD Trst; Pomlad je botrovala rojstvu 7. 4. 1904 in obnovi 5. 5. 1946 našega društva, čeprav je bila doba življenja prvotnega društva kratka in njegovo delovanje okrnjeno zaradi prve svetovne vojne in končno udušeno v fašističnem nasilju, je zaoralo v bogato zemljo, zasejalo dobro seme. In mirno lahko rečemo, da so slovenski alpinisti v tržaškem planinskem svetu vedno izstopali zaradi svojih sposobnosti. Kadar pa je šlo za obstoj, za biti ali ne biti našega naroda kot takega, so prav tržaški planinci prvi dvignili plamenico svobode in pokazali pot boja proti nasilju, Ko smo se po 25 letih spet zbrali, da obnovimo svoje društvo, nas je prevevala borbena dinamičnost in navdušenost. Zavedali smo se važnosti trenutka in težav pri bodočih nalogah. Od istega dne dalje se je vila nepretrgana in neumorna društvena dejavnost s krajšim premorom malodušja, ki nikoli ni prešlo v apatičnost ali stegna-cijo. Odbor, čigar sestav se je precej obnovil, se ni nikoli izneveril izročilu, ki ga je prejel od ustanovljenega SPD Trst pred 67 leti, to je, zbuditi v našem človeku veselje do življenja v naravi, ljubezen do naravnih lepot, čut tovarištva, ponos, da pripada narodu, ki je sicer številčno majhen in po naravi skromen, lahko pa tudi velik po svojih duševnih vrednolah.
V sedanjem času, ko civilizacija s svojo tehniko uničuje naravo in zahrbtno človeka duševno in telesno hromi, nas lahko samo odhod v neoskrunjene gore še reši pred razpadom naše življenjskosti, Zato naj velja naše izročilo na današnjem dnevu predvsem naši mladini s tem, kar je ing. France Avčin zapisal v svoji knjigi: »Poleg najvišjega znanja se bo treba spet učiti navadnih življenjskih modrosti, zopet prisluhnili veliki vseobsegajoči naravi«. Praznujmo našo obletnico v tem duhu, obljubimo, da bomo krepili v neši mledini povezevo z rodno zemljo, s slovenskim gorskim svetom, ki je eden izmed najbolj čudovitih v Evropi, da bomo vzgajali naše mlade člane 378
načrte, kam vse se bomo še odpravili. Nismo slutili, da nas bo Irda roka prav kmalu razgnala. Prvi je odšel Jože; še isto jesen je bil odpuščen iz službe. Meglenega večera smo ga spremili do samotne kmetije. Ponoči je tiho odšel v noč in prestopil mejo.
Mesta, vasi, nam niso več mogla dajati zatočišča, kjer bi se sestajali. Zato smo se dobivali na tem ali onem hribu. To so bili v resnici politični sestanki. Ciril Drekonja nas je zbiral in nam predaval nekajkrat na Senicah nad Ljubinjem, na Mengorah, v Bučenici. šli smo pa tudi na Kobiljo glavo in no Jalovnik.
širšega obsega je bil sestanek slovenskih učiteljev v Rulih nad Ciginjem. ki se ga je udeležilo prek 30 učiteljev. Prihajali so vsak po svoji poti, posamič ali v skupinicah. Tolminci smo se zbrali pri tovarišici Ivanki na Oblasti in ko se nam je zvečer pridružil še Ciril Drekonja, smo v temi krenili navzgor ter na neki kmetiji počakali jutra vsi mokri od dežja. Jasno jutro na Ciginjskih senožetih, na jasi, obrobljeni z gozdom, se je sveže bleščalo v soncu. Bilo je več predavanj, naslovov se ne spominom. Pred očmi imam učitelja, ki je stopil na skalo in nam govoril poln zanosa, prepričanja.
Nemirni, zagnani Primorci!
Poživljeni smo se vračali v dolino s smehom v očeh.
Izjalovil se je sestanek naslednjega poletja na Krnu na planini Na polju, ki naj bi zajel tudi širši krog. Nadzor oblasti se je pospešeno ostril, zato smo izbrali različne poti s širokimi ovinki. Nekateri smo šli na Višarje. Z Višarij zjutraj peš v Bovec; Franc je vztrajal, da gre čez Slatenik, midve z Ivanko pa sva krenili peš v Lepeno in po novi cesti do planine Duple. Srečali sva samo dva planinca, ki sta vodila tretjega s povezanimi rokami, verjetno zlomljenimi. Na Dupli planini se ni oglasil noben učitelj. Hitro naprej. Črni oblaki so se strnili in mahoma se je stemnilo. Stezico v gručastem bregu so razsvetljevali samo pogosti bliski in pod nami tiho grozeče Krnsko jezero. Obstali sva in čakali. Oster rob mi je vsekal rano na nogi. Tema.
v ponosu in v ljubezni do svobode, dve vrlini, brez katerih ni ne trdnega značaja ne življenjsko zrelega človeka. Naj bodo 25-letne skušnje opora mlademu rodu, ki bo vodil naše društvo v prihodnjem četrtletju v še plodnejšo - srečnejšo bodočnost.
PLANINSTVO, ALPINISTIKA IN TURNO SMUČANJE V UČNEM NAČRTU SOLE ZA TELESNO KULTURO V LJUBLJANI
V	novejših programih Visoke šole za telesno kulturo je čutiti sodoben koncept telesne vzgoje, približevanje sodobnim tokovom in tendencam v razvoju telesne kulture. Kaže se, da je šola pripravljena bolj prisluhniti dejanskim potrebam sedanjega časo. Še posebno je čutiti sodobno programsko usmerjenost v listih aktivnostih, ki se razvijajo v prirodi. Med njimi vidno mesto zavzema planinstvo, alpinistika in turno smučanje, šola si prizadeva, do bi pri širjenju omenjenih dejavnosti odigrala pomembnejšo vlogo. Zeli, da njeni slušatelji vzljubijo gore, se z njimi praktično in teoretično spoznajo, predvsem pa, da ti slušatelji, bodoči pedagogi, vidneje prispevajo k usmerjanju mladine v »e telesnokulturne dejavnosti, ki imajo neprecenljive fiziološko-zdravstvene, etične, estetske in kulturne vrednosti pri oblikovanju osebnosti mladega človeka.
V	učnem načrtu Visoke šole za telesno kulturo in v podrobnejših programih v zadnjem času opažamo močnejši poudarek na usmerjanju slušateljev v planinstvo. Slušatelji so dolžni opraviti med študijem dva enodnevna izleta v sredogorju, šestdnevni planinski pohod na odseku slovenske planinske transverzale v območju Triglava in šestdnevni tečaj turnega smučanja v območju Komne in centralnega dela Julijskih Alp. Prav tako morajo slušatelji opraviti plezalni vzpon v eni od lažjih smeri v steni Kogla v Kamniških alpah. Mimo omenjenih akcij se slušatelji spoznajo s nevarnostmi v gorah, s tehniko in taktiko hoje. z osnovnimi prvinami turnega smučanja, bivakiranjem, reševanjem, opremo, uporabo derez in cepina, z varstvom narave ter dobe osnovne napotke o vodništvu v visokogorskem svetu, o obnašanju v gorah in podobno. Po vseh opravljenih obveznostih slušatelji opravljajo izpit. Dosežena ocena je sestavni del ocene iz predmeta »aktivnosti v prirodio.
Začeto delo namerava šola še poglabljali in izpopolniti. Zeli pa si tudi tesnejšega sodelovanja s Planinsko zvezo Slovenije, zlasti pri vzgoji kadrov. SILVO KRISTAN
Tedaj je palica udarila ob kamen. »Franc, si ti?» »Sem.« Hudo po» je imel za seboj, zašel je med skalovje in prepade. Polem je povedal, da Na polju ni nikogar. Bili pa so lam fašisti. Učitelji so se razšli, nekdo nas je izdal. Polem smo potrkali na planini Dupli, ko je bila čez polnoč Naslednjo jutro smo na vse zgodaj zdrveli v dolino. Skoraj vsake počitnice smo se podali na daljšo pot. Z avtobusom do Bovca, naprej peš: Kluže, Log pod Mangartom, Predel, Robeljsko jezero, Rajbl, Mrzla voda. V Mrzli vodi smo prespali, tedaj je bilo še dovolj senikov, ki so nam nudili streho. Zjutraj na Višarje po stezi, po kateri so hodili naši dedje s polenom na ramenu. Naslednji dan peš do Belopeških jezer, pa spet navzgor po plazu na Mangrtovo sedlo. Prespali smo v Strmcu, vasici s samimi visokimi lesenimi strehami. Pravljična vasi Poti polne doživljajev, spoznanj, užitkov.
Nepozabna je Črna prsi. Prejeli smo sporočilo, da nas po polnoči čaka Jože pri seniku vrh Črne prsti. V Hudajužni smo se nalagali fašistu, da gremo le do Stržiščo. Res smo tam čakali do teme. Potem pa kar počez čez senožcti navzgor. Po stezi so hodile straže in v nočni tišini so jasno odmevali njihovi koraki. Kadarkoli so odjeknili, smo zdrknili no tla in čakali, da so se oddaljili.
Na vrhu ni bilo senika, ni bilo kope. Blodili smo okrog, nikjer nič. Nenadoma: »Sloj!« Visok graničar je stal pred nami. Bili smo že na jugoslovanski strani. Peljal nas je v stražarnico. Ko smo izražali bojazen, kako se bomo vrnili, se je zasmejal: »Imamo bonbone za makarone.« Zjutraj so nas spremili na Rodico. Šele pozno je skozi grmovje prisopihal Jože. Kako radostno srečanje, koliko vprašanj! Navzdol grede smo tiho obšli Rut, kjer je stala fašistična postojanka. Zamišljeni smo se spuščali v grapo, zavito v mrak, v naš svet brez svobode za nas. Leta 1930 so nas premestili v notranjost Italije. Začele so se naše trnove poti v tujino. Petnajst let smo odhajali, ko je cvetelo ajda, in se vračali vsake počitnice domov še smo hodili okrog, loda ne več na mejne vrhove. Tja so lahko odhajali le tisti zaupni, ki so dobili posebno dovoljenje. Zato pa smo se v skupinah sprehajali po Vojskarski ali Sentviškogorski planoti, obiskovali Matajur, Livški Kuk, Stol, Mrzli vrh, Krn. Na mali šmaren smo se za slovo vsako jesen, preden smo odšli na jug. sestali na naših Mengorah.
Zamotano življenje, temna obdobja. Samo v srcu je tlela vera v svetlejše dni.
Marija Rutar se je rodila 11. 12. 1903 v Tolminu, končala jo slovensko učiteljišče v Tolminu 1924 In službovala kot učiteljica po kobariških In eerkljonskih vaseh do 1M0, ko je bila premeščena v Marche kjor Je 8 let gledalo Gror Sasso, nato je še 7 let bila v okolici Pndove (Montognara), po razpadu Italije se je 1944 vrnilo domov.
Napisano za primorsko številko (1971,7). Op. ured.
PRVA NAJINA SMER
MARIJA ROJNIK
Večer v koči. Prihajajo novi člani, v glavnem pripravniki. Janez določa naveze. Vlasto zaupa meni. Nadaljnji razpored me več ne zanima. Berem opis Hornove smeri, ki bo skupen cilj kar trem navezam.
Zvečer dolgo ne zaspim. Jalovec, že večkrat sem bila namenjena na tvoj vrh po »via normale« a tura je vselej padla v vodo. Jutri te obiščem po Hornovi smeri. »Vidve lahko gresta, fantje pa bodo pomagali pri reševolni akciji«, nama je zjutraj rekel Janez. Naveza, ki je včeraj plezala v Veliki Mojstrovki, se namreč še vedno ni vrnila. Hitro se pripraviva in ponovno prebereva opis smeri, saj zdaj greva sami. Ko odhajava, nama Mitje svetuje: »Če se bo vreme še poslabšalo, pojdita raje skozi ozebnik.« Obljubim, čeprav sem trdno odločena za Hornovo smer. Šele ob devetih zapustiva Tamar. Srečujeva smučarje, ki počasi napredujejo proti Kotovemu sedlu, nekateri pa že drvijo proti dolini.
Pri vstopu sva. Kako nama bo šlo v prvi, samo najini smeri! Plezam naprej, raztežaj za razležajem po mokri, mrzli skali. Na Kegljišču se pogrezneva v gosto meglo, le nekaj metrov naokrog vidiva. Pa kaj zato, še bolj sami sva z goro, še bolj uživava. Se navzgor, daljša polica v levo, kamin, okno, streha. Ugotoviva, do sva si vsaka nekaj zapomnili.
Zadeti bo treba na pravo polico. Z drugim poskusom se mi posreči. Po približno petih raztežajih je zmanjka. Zdaj bi se morali pričeti kamini. Nekaj metrov nad glavo opazim klin. Vlasta varuje, plezam navzgor. Včasih vrv nekoliko bolj napnem. Hočem |i pomagati, saj je pred nama še precejšen del smeri in še sestop. »Mariči. popusti, to je goljufija,« slišim od spodaj. Popustim in se nasmehnem, ponosna sem na svojo soplczalko. Žareča obraza povesta več, kot bi mogle besede. »Mariči. potegni!« slišim od spodaj, ko varujem po drugem raztežaju v kaminih. Revica, gotovo je že utrujena. Pred dvema mesecema si je pod Velikim Draškim vrhom zlomila nogo. Deset ur smo jo takrat nosili na Rudno polje. No, danes sva že v Jalovcu. Sami v Jalovcu!
Iz kaminov sva, še skozi okno pa sva na strehi. Vleče se. Se vedno naju obdaja megla. Iz nizkih temnih oblakov prične pršiti. Tu in tam izgubim sledi včerajšnjih plezalcev, pa jih spet najdem. Nekaj metrov za mano hodi Vlasta, a je skoraj ne vidim v megli. Slišim rahel, pritajen vzdih, drugega, tretjega. Gotovo jo noga pošteno boli. Predobro jo poznam in vem, koliko zdrži. Zlepa ne toži, če ji je težko. »Potrpi še malo. saj sva že skoraj na vrhu,« jo bodrim, čeprav sama ne vem, kje sva. In res smo takrat v troje prišle na vrh Jalovca: Vlasta, jaz in nevihta. Ta. tretja, se je pripeljala od Mangrta sem, glasna in divja. Svetli b!iski parajo nebo, sliši se čudno sikanje. Hitiva s pospravljanjem najine kovačije. Cez glavo mi nekaj ostro potegne, še isti trenutek udari strela v železni prasketajoči drog, na katerem je pri-
Na Kum
381	Foto Silvo Kristan
trjena velika rdeča tabla z belim napisom: Kaditi prepovedano! Vlasta pograbi odprti nahrbtnik, jaz neporavnano vrv, in zdirjava po grebenu navzdol, Grmenje mogočno odmeva v nevidnih stenah. Da bi železje nekje pustili? Ne, če naju misli zadeti, naju bo tako vseeno.
Popolnoma namočeni in zasopli se ustaviva na vrhu ozebnika, nevihta pa je odvihrala proti Prisojniku in Triglavu. Žvečiva čokolado in počivava. Ne mudi se nama, saj sva pred odhodom povedali, da se vrneva šele ob sedmih. Zdaj pa je štiri popoldne. Pogled se mi zgublja v megli, misli pa prodirajo skoznjo proti Mojstrovki. Kaj se
Cravzaprav dogaja danes v Tamarju? Podobne misli preganjajo tudi Vlasto. Bolje o, če se vrneva čimprej. Skozi ozebnik se zopet naveževa. Nato »smučava« kar v čevljih in hitro sva v dolini. V gmajni je sneg sem in tja že prekopnel in dal prostor cvetočemu vresju in telohu. Blazina belega vresja. Ali prav vidim? Belo vresje! Nikoli ga še nisem videla. Utrgam vejico, drugo, tretjo. Roka se mi trese. Za koga ga pravzaprav nabiram? Zlih slutenj se hočem znebiti. »Vlasta, ali si opazila belo vresje?« ;:Ja, ampak danes prvičl«
Molče greva naprej, z nahrbtnikom, vrvjo in šopki cvetja. Vlasta hodi pred mano in močno šepa. Noga jo vedno bolj boli, saj si jo je pozabila poviti. sVIasta, pred domačimi pa stisni zebe in malo manj šepoj.a ji predlagam. »Brez skrbi, zato pa zdaj toliko bolj!':
Prideva do jase, do doma v Tamarju. Na trati stojijo tri negibne postave sklonjenih glav. Ni treba pojasnil, v Mojstrovki je bila nesreča.
Malic. Iztok in Janez se niso vrnili. Zadnja dva so pravkar prinesli. Počivata v kapelici. Z Vlasto jima na prsi položiva šopek pomladnega cvetja - belega in krvavo rdečega vresja in zapozneli teloh.
Kje je Matic? Preveč je ljubil gore in je z njimi želel ostati še nekaj časa sam. Sc vedno nc verjamem, do se ne vrne več. Ali si res ne bo nikoli več visoko zravnan pripenjal plezalnega pasu? In kdaj bova plezala dogovorjene smeri v Skuti. Planjavi in Koglu?
Prijateljev ni več, a gore ostajajo, neusmiljene in lepe, polne neznanih sil, ki nas znova in znovo pritegujejo v svoje kraljestvo.
PleToll Vlosto Fkar In Morija Rojalk, AO APD, 14. junija 1?70.
POČASI SE DALEČ PRIDE
ING. PAVEL ŠEGULA
Vzponi na zelo visoke gore (pa tudi na ne tako zelo visoke] so nujno povezani s prilagoditvijo telesa na nižjo vsebnost kisika in pomanjkanje tekočine. To je znano, že odkar odhajajo na pot odprave, tudi popisano je bilo bolj ali manj strokovno že neštetokrat, tako da sem bil tudi sam nemalo v zadregi, ko sem rozmišljal o umestnosti svojega prispevka.
Odločil sem se, da kljub vsemu napišem nekaj o svojih ugotovitvah ob vzponu na Pik Lenina. Končno je osebna izkušnja le nekaj vredna, še posebno, če temelji na dobro preštudiranih izkušnjah organizatorjev vzponov na gore v Pamiru. Masovni uspeli podvigi dokazujejo, da je taktika prilagajanja pravilna, brez aklimatizacije je moči in volje presneto hitro konec.
In končno, mar ne preskušajo znani strokovnjaki po vsem svetu spet in spet zmogljivosti v velikih višinah? Videti je, da vsak prezkus da kak nov rezultat, ta pa spet odpira nova vprašanja, ki jih je treba dognati do kraja. Tako se podoba iz leta v leto izpopolnjuje in postajo vse bolj zaključeno.
Ko sem se odločil, da napišem ta sestavek, sem bil hkrati za popolno odkritosrčnost. 2e res, da ob dobrem splošnem počutju ni kaj prikrivati, a tudi če bi si moral napisati slabo karakteristiko, bi to storil preprosto iz razloga, da to utegne pomagati nekomu drugemu, ki sc podaja na pot in zahteva velike preizkušnje telesne in duševne zmogljivosti.
I. Priprave
Iz literature jc znano, da težavni vzponi zahtevajo nenehno vzdrževanje dobre telesne kondicije, ki jo pridobimo z nenehnim načrtnim gibanjem v naravi, teki, telovadbo in podobnimi obremenitvami telesa.
V	lern smislu si moram dati slabo oceno, saj razen nekaj zimskih in zgodnjepoletnih vzponov (Stol, Storžič, Begunjščica, Kotovo sedlo, Blegoš) ter izletov s težjim bremenom na hrbtu nisem opravil večjih podvigov v naravi.
Tako so k trdnosti mišic v nogah pripomogle bolj izdatne telesne vaje in zlasti hoja po stopnicah (vsaj 200 na dan).	.....
Prišteti je tudi lalentno telesno zmogljivost, ki je nikakor ne gre zanemariati in ki daje osnovno sposobnost za premagovanje naporov.
Seveda brez izdatnega treninga ne gre tvegati udeležbe v manjši odpravi, ki zahteva absolutno prilagojenost tudi največjim naporom, na kakršne odprava nujno naleti, če ne drugače, pri morebitnem nujnem forsiranju vzpona, evakuaciji ali v primeru nesreče, ki nedvomno zahteva tudi daljše skrajne napore.
V	tem smislu ne morem biti zadovoljen s svojimi pripravami, prijatelj v podvigu Riko se je seveda kot mlad, aktiven smučar, alpinist in gorski reševalec pripravil vzorno, to se mu je tudi poznalo pri vzponu in še zlasti pri raznih reševalnih akcijah in drugih dodatnih naporih.	. K pripravum sodi v večini odprav tudi dostop do baznega tabora. V ponodu, ki včasih traja kar lepo število dni, se telo počasi prilagodi na večjo višino in telesne napore ter se splošno utrdi. Tega midva z Rikom nisva bila deležna, saj sva z letalom prispela prav do Oša in nato na kamionu v bazni tabor.
II. Vzpon
Bazni tabor leži 3600 m visoko na zelenih tratah pod visokimi gorami. Podnebje je razmeroma milo, čez dan toplo, ponoči pa dokaj hladno. Spričo visokogorske opreme nam temperature niso delale težav. Občutili smo, da zrak ni več dolinski, višina je že dala svoje, tako da smo se pri teku in hoji navkreber hitreje zasopli kot doma in |c bilo že polrebno preudarneje usmerjati korake, ko smo se prvi in drugi dan po prihodu podali na okoliške grebene, visoke kakih 4000 metrov. Težav pa ni bilo nobenih, utrip srca normalen, pritisk pri večini udeležencev 125/85. Vodstvo tabora je predvidelo v okviru vzpona dva aklimatizacijska vzpona in končni vzpon, ki naj bi potekali po naslednji shemi: Prva in druga aklimatizacija sta potekali po načrtu.
15.	7. smo odšli do tabora 1 na višini 4200 m. Vsak je nosil ca. 20 kg opreme, hrane in osebne opreme. Spalo nas je po 5 v šotoru nekoliko tesno, vendar zadovoljivo. Spali smo dobro.	.
Preventivno sva z Rikom pojedla vsak po 1 tableto za span|e. Preden sem zaspal, sem čutil rahel alavobol v zatilju. Ob tem naju je vodja skupine prosil, da naj ne vzameva tablet za spanje, ker je menil, da niso potrebne. Obljubila sva, da se bova ravnala po nasvetu in obljubo držala.	_ .
16.	7. smo nadaljevali vzpon do višine 5200 m. Hodili smo zelo počasi, nosili ca. 15 kg opreme ter dvakrat počivali. Kuhali smo čaj in razne juhe. kramljali in se zabavali. Zanimivo je, da smo za vzpon porabili s počitki in kljub počasni hoji samo 3.30 ure. Počutili smo se odlično, nobene slabosti ni bilo, glavobola ali drugih nevšečnosti. Ker je bilo časa na pretek, smo izgrebli v sneg veliko »peščena*. Sistem votlin v snegu je nudil prostor za vso skupino. Boris je bil zadovoljen s to dodatno »aktivno akli-matizacijo«. Popoldne ob 15. uri smo sestopili do tabora 1 in bili okrog 19. ure že v baznem taboru,
17.	in 18. 7. smo bili v bazi.	...........
19.	7. smo z najmanj 25 kg opreme na ramah odšli do tabora 1 in prespali brez
sitnosti in težav.
20.	7. je sledil vzpon do tebora 2, nosili smo ca. 20 kg. V taboru 2 smo bil. ze zgodaj ter se potem ves dan parili na soncu in se zalagali z energijo. Proti vcceru smo del opreme zanesli do višine 5400 m in se takoj vrnili.
Splošno počutje jc bilo dobro, zvečer sem se (verjetno zaradi sončne pripeke cez dan) počutil nekoliko mačkast, večerjo sem popil, za trdno hrano mi ni bilo in bi |e verjetno ne bil prenesel. Spal sem odlično in se zbudil spočit.
21 7 smo s ca 15 kg opreme odšli do taboro 3. Temno hoje bil počasen in umirien. Dvakrat smo izdatno počivali, jedli in kuhali čaj, (5400 m in 5800 m). Na višini, k|er smo postavili šotor. ca. 6000 m visoko, smo si najprej skuhali pošteno kosilo, ki |e vsem brez izjeme teknilo. Počutili smo se dobro, brez glavobola in slabosli. Riko in še nekaj tovarišev se je po kosilu spustilo nazaj na 5400 m ter v izrednem kratkem času prispelo nazaj v tabor z opremo, ki smo jo zjulrci| pustili za kasneisi
prenos.	.. .	...
Postavili smo šotore. Ker se je obeta!o slabo vreme, smo šotore zaprli in spravili v notranjost tudi vso opremo, nahrbtnike itd.
Spal sem slabo in nekaj časa bledel, češ da dežuram. Obračal sem se, »paziU na tovariše, ki verjetno niso bili dosti na boljšem. Glavobola pa ni bi,o, niti slabosti.
V	šotoru smo tudi kuhali. Boris in Kostja sta vneto kadila in prenehala šele na na|ino pripombo, da »čiki« smrde.
22. 7. smo se po ca. 2.30 uri povzpeli na vrh Razdelne 6148 m.
Hoja mi ni šla, zelo pogosto sem lovil sapo in iskal način, kako dihati. Globoko dihcnje me ni rešilo, v pljučih me je vse bolelo, kot da jih hoče roznesti. Končno sem našel način, ki je prijal: hitro, zelo plitvo dihanje. Ko sem se mu privadil, je bilo težav konec.
Verjetno dihanje moti porušenje avtomalizma v hoji. ki se ga v dolini in največkrat tudi v domačih gorah niti ne zavedamo. Silno počasen, nekaj sekund trajajoč korak z vmesnim ustavljanjem pa nujno terja prilagojeno dihanje, ki nenadoma postane zavestno: Ko se organizem navadi, gre.
Na vrhu smo se počutili vedri. Bi! sem utrujen, imel sem nekoliko težka bedra, prvič odkar smo bili v Pamiru.
Tudi sestco me je nekoliko utrujal, zlasti zmerni protivzpon no platoju (5400 m) nad taborom 2.
Dalje v dolini je šlo vse kot po maslu vse do baznega tabora, kamor smo se vrnili še isti dan. Po načrtu določene štiri dni počitka smo zaradi slabega vremena morali raztegniti na polnih šest dni.
Zdravniška kontrola je kazala ugoden rezultat, pulz okrog 70, pritisk 125/85, stalen. (V taboru 3 sem imel zvečer pulz 80, krepak in enakomeren.)
Zaradi podaljšanja počitka sem se po nasvetu Borisa tretji in četrti dan oddiha povzpel na greben v višino ca. 4000 m. Bal se je namreč, da bi daljši premor neugodno vplival na mojo aklimatizacijo. Hodila sva z Rikom hitro in dobro, težav ni bilo nobenih, kar me je presenečalo, saj se sicer v taboru nikoli nisem počutil ovsem dolinsko Vsaka hitra hoja navkreber je dala sapo. Apetiti in spanec sta ila normalno. Prov tako prebavo in sposobnost za delo in pisanje.
29.	7. smo zorana odrinili proti taboru 1, nosili smo le kakih 17 kg, všlevši fotoaparale in drugo osebno opremo. Hodili smo kot vedno počasi, si kuhali čaj in večkrat jedli. V teboru smo se počutili kot doma. Riko je bil 5000 m visoko v akciji in je za zabavo plezal v stenah nad taborom.
30.	7. smo ostali v taboru, ker smo skrbeli za ponesrečenca za ozeblinami.
31.	7. ponoči smo odrinili dalje ter po številnih počitkih v kakih 10 urah preko tabora 2 prispeli v tabor 3. Višinska razlika ca. 1800 m. Počutili smo se dobro, bil
a sem utrujen in se mi popoldne ni ljubilo početi nič drugega kot v senčni votlini _jhati čaje in juhe. Zunaj je bilo viharno, čeprav sončno vreme. Spali smo v snežni votlini dobro in izdatno. Apetit je bil v redu.
1.	8. smo se preko Razdelne spustili na sedelce pod zahodnim grebenom P. Lenina in nato z zmerno hojo in obilnim počitkom dosegli plato v višini 6500 m, kjer smo postavili tabor 4.
Hodili smo dobro, telesne moči pa so bile precej šibke, kar se je videlo, ko smo postavljali šotore.
Kuholi smo čaj, sok, ješprenj, razne juhe in imeli apetit tudi za salomo. Spali smo dobro, vsa posadka je pojedla po 1 tableto za spanje.
2.	8. Ob 9 smo odrinili proti vrhu. Nosil sem samo vrv in fotoaparat. Hodili smo do 7000 m zelo dobro, nekako 3 ure z vmesnimi počitki, med katerimi smo pojedli čokoladne in vitaminske bonbone. Od 12 dalje, ko smo še daleč pred sabo zagledali vrh, smo bili nekako klavrni in le mukoma napredovali. Nekateri smo imeli resne krize, nama z Rikom je nekaj časa nagajala prehitra hoja. Ker smo se razbili, nama je manjkal vzornik počasne hoje in sva izgubila pravi ritem. Po izdatnem počitku in čokoladi in vitaminih sva se zelo popravila in v povsem vedrem stanju dosegla vrh ob 16.30. Tam sva fotografirala in sodelovala v družabnostih velike skupine, pomagala pri filmanju.
Seslopili smo ob 18 ter z vmesnim postankom zaradi nesreče hodili do tabora 3
nekako tri ure. Riko je sodeloval pri transportu ponesrečenca.
Spali smo odlično, zaradi utrujenosti nismo zaužili skoro nobene hrane in le malo
čaja.
3.	8. smo sestopili v tobor 1. Do sedla pod Razdelno sem se počutil silno šibak, ker sem imel za svojo zmogljivost pretežak nahrbtnik. Ko sem oddal 7 kg težko kamero, sem lahko hodil skoro normalno in ves čas sodeloval pri Iransporlu ponesrečenca. V taboru 3 smo se kasneje okrepili s sladkarijami in salamo, daljo je šlo že zelo dobro. Pri taboru 2 sem pojedel skoro celo konservo sladkega mleko Dala mi je veliko moč in živahnost, V taboru 1 sem se počutil že povsem dolinsko.
Tam smo zaužili ogromno čaja in pridno jedli. Spoli smo odlično.
4.	8. srno se vrnili v bazni tabor, kjer smo počasi pričeli z evakuacijo in pospravili velike količine hrane. Ne da bi se zavedali, smo bili zelo dehidrirani, kar se je pokazalo naslednji don na slavju med Kirgizi.
5.	8. Zanimivo zaradi nenavadnega apetita. V kolhozu sem popil v času od 16 dalje do 23 najmanj 6 I kumisa, dve skodeli ovčje juhe, jedli smo kakor za stavo rezine dinj. ogromno ovčetine, kruha in popili najmanj 2 del konjaka. Rezultat: dobro spanje, urejena prebava.
Iste apetite sem opazil pri kolegih, podoba je bila, da nas je višina res izmolzla.
NAČRT VZPONA
Ji,
4000
brn uu,
POTEK VZPONA
Tt t.

* M 2. Da»» I
rs a m m w . t
I M »aua^iw. 7>3
a
p a tt i 2 i A
III. Splošno
Ob odhodu sem tehlol 80 kg, tri ledne po povratku 74 kg. Shujšal sem gotovo vsaj 10 če ne 15 kg. kar pa mi je bilo samo v prid, saj sem do svojega 35. leta normalno tehtal le okrog 65 kg in je torej srce uglašeno na to težo.
Riko se je v tistem obdobju popravil od 77 kg na 79 kg. To gre gotovo na račun umirjenega apetito, sposoben jc bil jesti tudi tisto, česar ni maral. Mene ie v taboru vzdrževal zlasti čaj z obilo sladkorja in kruha, zelenjava, čokolada in meso. če ni bilo mastno.
Hudo me je motilo žvarasto meso, že pogled na kupe surovega mesa me je pognal iz jedilnice.
Japonci so pojedli ogromne količine, a so bili v splošnem šibki in drobni, mučila jih je vse po vrsti višinska bolezen, na vrh je uspelo priti le enemu, še temu le ob pomoči spremljevalcev.
Mnogo bolj mi je ugajala hrana na pohodih: Ribja juha, kurje juhe, ribe iz konserv, kruh, salama, celo slanina, ješprenj in sploh vse, kar je bilo na razpolago. Pojedli smo veliko surovega česna, ki smo si ga napulili na »lukovih poljanah«. Pomenil je prijetno osvežitev.
Od tekočin vode nisem poskusil, razen enkrat ob povratku, nikoli. Enako drugi ino-zemci. Rusi pa pijejo brez težav tudi vodo z ledenika in trdijo, da jim to priporočajo celo zdravniki. Prebava je bila ves čas v redu tako pri meni kot pri Riku. Precej tovarišev so pestili hemeroidi. Nekaterim, ki so razodeli svoje križe in težave, sem nudil »lasonil«.
Sončnih opeklin večji del ni bilo. Z Rikom sva imela goste brade in brke. dolgi lasje so varovali vrat. Negovala sva le ustnice (labisan), včasih sva se namazala po licih, čelu in ušesih z zaščitnim oljnatim sprayem.
Nosove smo imeli vsi brez izjeme krastave, bolj zaradi suhega zraka kot zavoljo sonca. Temu pač ni moč uiti, lasonil je le blažil.
Zaradi hude svetlobe nisem bil nikdar brez naočnikov, v taboru sem imel navadna temna očala, na poti ledeniške naočnike.
Večina ruskih alpinistov je bila v tem oziru brez primerne zaščite. Imeli so majhne, navadne zelene naočnike, ki so jih tu in tam zadelali s koščki penaste gume ali lepenke. Nekateri so shajali tudi brez tega. Kakih pritožb zavoljo oči ni bilo. (Med domačimi nomadi skoro ni človeka brez podplutb na očeh. Verjetno škodujeio hkrati višinsko sonce, veter in prah. Krvave oči imajo že otroci in celo dojenčki. Vendar si nad tem nihče ne beli glave, menda sodi tak videz že k normalnemu videzu nomada.)
Kot nestrokoven človek težko dajem zanesljive podatke o nekaterih težjih prehladih, za katerimi so zboleli ruski alpinisti ter so jih nekaj dni zdravili v bolnišnici. Po nekaj dneh rekonvalesccnce je zdravnik povedel pet takih bolnikov na Pik Petrov-skego, eden od njih pa se je povzpel tudi na vrh Pik Lenina v odličnem telesnem počutju.
Med težjimi primeri bi rad omenil še nezgode avstrijskih alpinistov. V taboru 4 sta težko zbolela dva udeleženca, Sepp Fuchs in Alojz Huber. Prvemu je uspel vzpon na vrh, nato jc obležal brez moči, strahotno shujšal in 15. 8. 1969 v bolnišnici v Moskvi umrl.
Obdukcija ie pokazala: Krvavitve v možganih, sedem ran na želodcu, oslabelost srca. Po kasnejših podatkih pokojnikovih sorodnikov naj bi malo pred odhodom prebolel težko gripo, znanci so mi celo sporočili, da je pokojnik (49 let) prebolel srčni infarkt. Bil je aktiven športnik, nekajkratni prvak Avstrije v dviganju uteži. Človek ne uide
svojemu koncu, v tem primeru pa bi pravočasen zdravniški pregled gotovo rešil Seppa pogube.
Alojza je dajala nekaka živčna obolelost. Niso ga nosile noge,_ še zadnje dni, ko smo bili skupaj v Moskvi, ie bil nestabilen v hoji in se je močno nagibal vstran. Doma se je pozdravil in seaaj ne čuti nobenih posledic.
Pri teh dveh primerih spet pridemo do geslo, s katerim sem naslovil prispevek ::Počasi se daleč pride«. Avstrijci so bili v skupini le trije, nosili so pretežko opremo (drugega jim ni preostalo), če so hoteli urediti bivake in poskrbeti za zalogo hrane. Hodili so v našem znanem alpskem dirkalnem stilu, ki v velikih višinah ni znamenje velike moči, temveč (naj mi bo oproščeno) kratke pameti. Sicer to ni samo avstrijska pomanjkljivost. Čitajmo zapiske in članke uspešnih alpinistov. Vedno se mudi. da gleda jezik iz ust, spat se lega z glavobolom, vstaja se s slabostjo, za kuhanje ni časa, hrano marsikdo jemlje kot balast, ne pa kot sredstvo, brez katerega ni moč uspeti in preživeli. Kogar se to ne tiče, mi naj ne zameri, če omenjam. Druge tovariše pa po svojih in tujih izkušnjah prosim, naj se prilagode pogojem, ki jih postavlja narava. Izjeme tudi tu le potrjujejo pravilo, ki ukazuje drugače. Brezglavo, rekor-dersko dirkanje je v visokih gorah absolutna neumnost in predvsem brez pomena. Za aklimatizacijo je potreben čas; ne preveč, ne premalo. En dan forsirane hoje le vrže za teden dni, poznamo pa (najbrž tudi doma) primere, ko si udeleženci odprave zavoljo nesmotrnega razmetavanja sil niso opomogli ves čas odprave in so jo s tem oslabili tudi kot celoto.
Enak je učinek preobremenitve. Zadosti je dva kilograma preveč v nahrbtniku, pa le minejo sile, apetit in spanec. Kaj pomaga polem konserva, ki si jo po nepotrebnem dodal v nahrbtnik, da bi sebi in drugemu pokazal, kakšna sila si! Ne spraviš je po grlu in cilj ni dosežen. Naj omenim le še ruski čoj. Tega ruski alpinisti popijejo velike količine, tudi zase bi trdil lahko islo, brez škodljivega učinka. Tako vsaj kaže: utrip srca ni večji kot navadno, spanje ni prizadeto, večina meni, da čaj deluje stimulativno in da je korsten. Rusi ga cenijo mnogo bolj kot sadne sokove, oranžado itd., ki jih skoro ne pijejo.
Zanimivo je. da ruski alpinisti večino tekočin uživajo grenkih in jih le simbolično slade s koscem sladkorja. Som sem v tem oziru ravno nasprotnega kova, vse sem močno sladil, verjetno ne v svojo škodo.
Naj končam z željo, da bi tale moj »hiti počasi« ne ostal neopažen in da bo kaki odpravici (in tudi alpinistom) pomagal mimo napak, ki jih ni Ireba ponavljali, če so jim že drugi prišli do živega.
PLANINSKA VERTIKALA
DR. RAFKO DOLHAR
Zasnovali smo planinsko pol po gorah naše zahodne narodnostne meje, da bi širši slovenski in zamejski planinski javnosti prikazali njene naravne lepote in približali naši zavesti tudi problematiko človeka, ki tod živi. Prepričani smo, da samo neposreden stik s človekom lahko opozori na njegove probleme, zalo bomo skušali pokazati pot do okolja, v katerem živi naš človek ob zahodni narodnostni meji.
Vertikala se začenja na severu na tromeji, na križpotju treh kultur in na ozemlju, kjer skupaj živijo tri narodnostne skupnosti: slovenska, italijanska in nemška. Nadaljuje se prek Rezije in Beneške Slovenije, Goriških Brd in Tržaškega Krasa.
1 PEČ (1509 m), TROMEJA
Državno cesto št. 54, ki veže Trbiž in italijansko-jugoslovanski obmejni prehod pri Ratečah, zapustimo pri prvih hišah Bele peči. pri gostilni »Cerella«. Vozna cesta strmo zavija v levo proti naselju Zagrcd (Poscolle), Pri prvem križišču, kjer v desno drži pot na Kopje (M. Coppa), zavijemo v levo. Kasneje zapustimo vozno cesto po neprevoznih zavojih v desno in v pol ure dosežemo jaso na kopastem vrhu. Razmejitev je mogoče opaziti tudi na samem vrhu. Čudovit razgled prek vseh vrhov Julijskih Alp na jugu in zahodu, prek Karavank na vzhodu, prek južnega dela Koroške na severu nas ooilno poplača za zelo skromen Irud. Ob povratku napravimo še majhen skok na Kavalarko (M. Cavallar). Od tu se lahko skozi gozdove in prek strmin senožeti
spustimo v Rateče in k Belopeškim jezerom. Drugače pa se vrnemo po vozni poti do državne ceste, po njej nadaljujemo proti meji in v Beli peči zavremo v desno k jezerom po novi vozni cesti.
2	BELOPESKA JEZERA - VELIKA PONCA
Za gornjim Belopeškim jezerom, ob vznožju severne stene Mangrta, se razmeroma dobra vozna pot nadaljuje po smrekovem gozdu proti koči Zacchi. Ko postane cesta neprevozna, uberemo po strmi stezi skozi bukov gozd proti Poncam. Držati se moramo levo, da dosežemo stezo, ki drži od Belopeškegc jezera h koči Zacchi ob zahodnem vznožju Velike Poncc. Koča, 1380 m, je odprta a neoskrbovena. (Poldrugo uro hodä od gornjega jezera ali dvajset minut od konca vozne poti.) Vzpon na Veliko Ponco po dobro označeni stezi ob zahodnih ostenjih Ponce se prične pri koči Zacchi. Steza leče sprva skozi gosto ruševje, noto čez prodnato pobočje. Vrh melišča poiščemo na levi v zahodno steno Ponce vkovano smer, ki nas po lahkih, le deloma strmih pečinah pripelje do vrha (2274 m). Razgled po kanalskih vaseh in Julijcih na obeh straneh državne meje. Sestop po isti poti.
VARIANTA: Grebensko pot čez Srednjo Ponco (2230 m), Zadnjo Ponco (2242 m), na Strmi Strug (2265 m). Sestop v jezersko dolino po zahodni steni Strmega Struga, ki je sicer opremljena s klini in vrvmi, a precej poškodovana. Celotna varianta je precej naporna, zato jo priporočamo le izkušenim planincem.
Od koče Zacchi poiščemo stezo, ki drži ob vznožju Ponc proti planini Tamar pod severno steno Mangrta.
3	MANGRT (2678 m)
V kolu med vznožjem Travnika in severno steno Mangrta poiščemo slezo, ki po strmih pašnikih drži na Travnik. Dobro uro hoje rabimo, da dosežemo zapuščen in neudoben bivak pod severno steno Mladega Mangrta. Pot nadaljujemo prek Travniške škrbine na jugoslovansko ozemlje. Sleza se vije pod severno steno Mangrta do vrha. VARIANTA: (somo za zelo izkušene planince). Po nakovani italijanski smeri v severni steni Malega Mangrta in ludi za manj izkušene planince po nakovani jugoslovanski smeri na Mangrt. Sestop v jezersko dolino. Celodnevni izlet.
Hindukuš: V zgornjem toku ledenika Hondaras, kota M 6
Foto Stane Betak
387
4	BELOPESKA JEZERA TRBI2 (po gozdovih in travnikih)
Ob skrajnem zahodnem zalivu spodnjega Bslopeškega jezera poiščemo stezo, ki skozi goste smrekove gozdove drži na zahod. Poišči markacijo št. 514, ki mimo zaselka Ahlete nadaljuje prek Črnega potoka skozi vas Koprivnik (Ortigara). Originalni naziv kraja je še viden na poškodovani tabli. Nadaljujemo vedno proti zahodu po lepi poti prek travnikov, prečkamo Beli potok in pridemo do naselja Male Rute. Po vozni poti pridemo v Velike Rute, nato čez travnike v Trbiž.
5	TRBI2-VI5ARJE-KOCA PELLARINI
5	sedežnico na Prisenig (1280 m). Po lepi poti skozi smrekove gozdove, markacija 614, prek Florjanke na Višarsko planino (1573 m) in Višcrje (1766 m). Z Višarij gremo proti Višarski planini ali po vozni cesti, ki pelje v Zajzero. Pri znamenju na škrbini poiščemo stezo, ki drži proti Lovcem. Do škrbine med macesni na pobočju Višarske planine, nato po južnih pobočjih Beraškega Križa po prodnati stezi do roba skalnega amfi-Icatra v Klobuk. Po južnem robu Klobuka do severnega vznožja Lovca. Pod glavnim vrhom Lovca visi nad stezo železno vrv. Ob vrvi po žlebu do škrbinice in na vrh, ki je označen z železnim križem. Dobro uro z Višarij.
Sestop po isti stezi do znamenja na Višarski škrbini. Ostro zavijemo v levo in nekaj sto metrov sledimo vozni cesti v Zajzero. Poiščemo nato stezo, ki se odcepi v levo in drži skozi brinje in ruševje proti položnemu hrbtu, ki nam zapira pogled na jug, Kozji Hrbet. V njem je škrbina. prek katere drži naša steza. Odpre se nam razgled no Viševo skupino in Montaž. Steza položno prečka južno vznožje Lovcev proti planini Prašnik 1490 m). Na tej planini se steza izgubi v visoki travi. Iskali jo je treba zopet na jugozahodnem robu, v smeri Zobniške Krnice, kamor smo namenjeni. Skozi bukovje ne strmo ob zahodnih obronkih Lastovk proti dolini, dokler ne srečamo dobre poti, ki teče iz Zajzere do koče Pellarini v Zobniški Krnici (1499 m).
6	KOČA PELLARINI-VIŠ-KOCA CORSI
Od koče po stezi, ki pelje proti vzhodu po lahkih prodnatih pobočjih proti Zabniški Škrbini (Sella Carnizza 1767 m), ki loči Zobniško Krnico cd Trbiške Krnice. Na škrbini v skalo vklesano znamenje. Prek škrbine se nekoliko spustimo, nato prečkamo proti jugu okrog vzhodnih sten Divje Koze in se spet vzpnemo proti Trbiški Škrbini i'Forcellä di Riofreddo, 2240 m). V zadnjem žlebu pod škrbino je pot nadelana s klini in jeklenimi vrvmi. Prehod ie precej težaven v zgodnji pomladi, če leži v žlebu še mnogo zlederelega snega. Na Škrbini se odpre razgled proti jugu in zahodu. Veličastna Kaninska veriga leži pred nami. Pod nami je koča Corsi (1874 m), ki je izhodišče za izlete v Viševo skupino. Po stezi se spustimo precej globoko proti koči. Ko pridemo pod skale na planino, zavijemo odločno v desno do skalnega podnožja Gamsovke. Naprej proti zahodu pridemo do južnega dostopa na Viš. Steza se pne po strmih travnatih gredah, nato po strmem produ skozi naravno okno in po prijetnih skalnih policah do samega vrha.
Vrh Viša (2666 m) kraljuje nad senčno Zajzero nc severu, pogled pa sega prek vse Kanalske doline, na zahodu kljubuje Montaž, na jugu pa zapira pogled Kanin. Sestopimo h koči Corsi.
7	KOČA CORSI (PLANINA PEKOL) MONTAŽ (POLISKI SPIK)
Za kočo Corsi po dobri poti proti zahodu. Na razpotju ne krenemo v dolino, temveč nadaljujemo po stezi, ki se lagodno pne proti škrbini Passo degli Scalini (2022 m). Zadnji zavoji pod škrbino so nadelani z lesenimi stopničkami. Vrh škrbine se pogled zopet odpre proli Kaninski skupini in daleč na zahod prek Rezije v Furlansko nižino. Gremo proti zahodu na večjo planino Cregnedul (Krajni dol) s številnimi, za furlanske planine značilnimi kamnitimi stajami. Naslednja planina na zahodu je p anina Pekol ob južnem vznožju Montaža. Danes pridemo na to planino tudi z vozilom po asfaltu naravnost z Nevejskega sedla. Planina je na gornjem robu strma, steza se zarije med skalne police, ki drže do grebena, tik po grebenu železna les'ev Scala »Pipan«. Greben je na severu prepadno odsekan: 1000 metrov pod nami leži Zajzera. Zajezdimo oster greben proti zahodu do vrha Montaža 2753 m. Najvišji vrh v zahodnih Julijcih in tretji najvišji v Julijcih.
Sestop po isti stezi do planine Pekol in nato dalje po dobri vozni poti do sedlo Nevea (1195 m). Vzpon s Pecola tudi po Findeneggovi poti s škrbine Forca dei disteis.
8	SEILO NEVEA - REZIJA
Po lepi poti dve uri hoje ali pa z žičnico do koče Gilberti (1850 m) pod severnimi obronki Prestreljenika. Öd koče Gilberti gremo proti zahodu, kjer nam Kaninska škrbina zapira pogled na zahod. Na škrbini se pogled odpre prek sedla Perovo
(Sella Grubbia) proti Reziji. Na levi Kaninski ledenik, ki je visoko med pečinami. Tod pelje pot na vrh. Ko se ledenik zoži, zapustimo žleb in po zračnih skalnih policah v severni steni Kanina pridemo na vrh, 2587 m.
Sestop po isti poti. Po dnu doline nadaljujemo proti zahodu proti sedlu Peravo (Sella Grubbia, 2040 m). Zahodno od te škrbine leži Rezija. Na severu jo zapira 2rd (M. Sari, 2324 m). Po travnatem pobočju in visokogorskih planinah se spustimo v Rezijo. Za nami ostaja veličastno zahodno ostenje Kanina. Prenočimo v Stupici.
OSNUTEK POTI SKOZI REZIJO IN SLOVENSKO BENEČIJO STUPICA-UCJA
Slupica, zaselek Črna Peč, zaselek Hlivac, Kila (1419 m); od tam sestop v dolino k potoku Učja in ob njem proti jugu do vasi Učja v Terski dolini. Tesna Terska dolina, na njenem dnu teče proti zahodu potok Ter. Proti jugu zapira pogled senčni in obraščeni hrbet Velikega vrha (1600 m).
UČJA-VRH-VELIKI VRH (1600 m)
Po Terski dolini proti zahodu, nato proti jugu a'o razpotja za Brdo (Lusevera), pogled se odpira proti Centi (Tarcenlo). Pot nadaljuje v zavojih mimo Sedlišča (Micottis) do vasi Vrh (Monteaperta). Ta vas je izhodišče za vzpon na Veliki vrh (1600 m). Dve uri hoje po travnatih pobočjih.
VRH-PLATI5ČE-MAŽEROLE-IVANAC (1167 m)
Po strmih zavojih v dolino reke Krnohte do križišča za Tipano. Pred vasjo na križišču strmo v levo do naselja Platišče. Tu je večje gostišče. Po dobri poti skozi Prosnid v Crnebolo nato po jugozahodnih pobočjih Ivanaca do vrha Ivanac (1167 m). Po zahodnem grebenu navzdol proti naselju Tamore nad Mažerolami.
MA2EROLE-LANDAR-PODBONESEC
Nad Mažerolami se odcepi proti vzhodu komaj trasirana cesta, po pobočju do grebena. Poiskati pot do vasi Cedrmac. Spust v dolino v Landar. Obisk Landarske jame, sestop v Podbonesec.
PODBONESEC-MATAJUR (1641 m)
Po vozni poti iz Podbonesca v Ronec (Rodda). Nato poiskati pot prek vrha Sv. Kurij (865 m) v vas Pečnje in po vozni cesti do vesi Matajur. Nad vasjo se še nadaljuje vozna cesta do planine, na kateri je smučarska vlečnica. Po strmih travnikih do vrha. Čudovit razgled po vsej Slov. Benečiji, delu Soške doline in Furlanije.
MATAJUR-TRCMUN-SOVODNJE
Po vozni poti iz vasi Matajur proti vzhodu skozi Mašere, Na križišču zapustimo glavno cesto v desno proti gričku s cerkvijo. Na prisojni strani grička vasica Trčmun. Po vozni cesti naokoli ali pa po strmem bregu naravnost v dolino do vasi Sovodnje (Savogna).
SOVODNJE-5T. LENART-STARA GORA-CEDAD
To pot je možno opraviti po vozni cesti.
VEČERNA Marijan Brccclj
V večeru sioje drevesa negibna.
Koka nevidna rote potresa v nemiru.
Pridi! Sam sem pri viru trpljenja.
Napi sano 7ci primorsko številko PV (1971/7)
SVINJAK NAD BOVCEM
CIRIL ZUPANC
V številki 1/1971 PV ing. Stanko Dimnik razmišlja o pomenu besede Svinjak za goro nad Bovcem. V podlekstu navaja tolmačenje ar. Henrika_ Turne, ki je menil, da je razlago iskati v pomenu »zviti, zaviti« kot npr. zavita rečna struga. Prav za to ime imamo strokovno razlego. Podal jo je dr. France Bezlaj in je obiav-Ijena v njegovem prispevku v reviji goriških Srečanj v številki XIII—XIV na straneh 48-49. Tu je objavl|en njegov članek z naslovom Prgišče imen. V tem prgišču so med dokaj številnimi imeni krajev omenjena tudi Masore. Vreme. Vipolže, Zapuže, Smast, Morsko. Prem in druga.	...
Profesor Bezlaj tolmači pomen besede Svinjak s praslovunskim in cerkveno slovanskim izvorom, kar pomeni »samoten naseljenec« oziroma ^puščavnik«. Ustrezen pomen za Svinjak nad Bovcem bi potem bil ta, da gre za goro-samotarko. Če pomislimo, da so vsi ostali vrhovi v tej dolini vklenjeni v verige dolgih grebenov, je Svinjak res pravi samec-samotar.
Omenjeni članek dr. F. Bezlaj takole zaključuje: s Kljub vsem težavam pa danes že lahko rečemo, da znamo v večini primerov ločiti slovenska imena od predslovanskih. Nekako od črte Logatec Bled proti zahodu pa se začenja ozemlje, kjer bado imena dala mnogo dela še bodočim rodovom raziskovalcev. V Evropi so morda samo nekateri predeli Pircnejev, Centralnih Alp in Karpalov za jezikoslovca tako zanimivi, kakor je naše Posočje in Kras. Vendar je tam že veliko narejenega, medtem ko pri nas šele odkrivamo tiste probleme, katerih se razveseli srce vsakega pravega resničnega raziskovalca. Probleme, ki jih ni mogoče razluščiti kar tako mimogrede.« Ing. Stanko Dimnik omenja težave, s katerimi se bodo srečevali raziskovalci na tem področju. Naj omenim še eno težavo, s katero so se pri objavi Beziaievega spisa srečali v uredništvu revije Srečanja. Rekel bi, da gre za težavo tehnične narave. Ni namreč primernih črk, s katerimi bi bilo moč_ pravilno in dos^dno točno razčleniti razvoj posamezne besede. Za objavo Bezlajevega spisa so si pri Srečanjih pomagali s primitivno improvizacijo, s čimer niso ravno osrečili in zadovoljili avtorja Prgišča imen.
ALFRED HVALA
GRADBENI PREDSEDNIK PD NOVA GORICA CIRIL ZUPANC
V vrsti predsednikov planinskega društva Nova Gorica ima sodnik Alfred Hvala posebno častno mesto. Kot predsednik je vodil društvo od I. 1951 do I. 1965. To 15-letno obdobje ie bilo najbolj dinamično, saj so v teh lelih zrasle tri glavne planinske postojanke društva. In niso zrasle kar same, treba je bilo organizacije in dela.
20. avgusta 1949 so požrtvovalni novogoriški planinci izročili svojemu namenu prvo planinsko postojanko na svojem območju - kočo na Trstelju. S prostovoljnim delom so jo zgradili iz ruševin vojaškega objekta. Se leta 1943 je bilo namreč v lijej
Coveljslvo protiovionske baterije za zaščito Trsta. Pobudnik za gradnjo te koče je il prvi predsednik društva zdravnik dr. Franc Marušič. Ko je bila koča odprta, je bil predsednik sodnik Miro Skarabat. 2al se niti tedaj niti doslej ni uresničila Marušičeva ideja, da bi pri tej koči uredili botanični vrt kraške flore. Od spomladi 1950 do spomladi 1951 je bil predsednik društva solkanski mizar Vladko Poberaj. za njim pa je to dolžnost prevzel sodnik Alfred Hvala. Po opravljeni delovni nalogi na Krasu so se novogoriški planinci ozrli v vrh Krna. Domenili so se. da bodo na tem vrhu, na Triglavu Primorske, postavili kočo in tako izpolnili obljubo posoških planincev, ki je bila dana že leta 1905. ko je Trillcrjcvo kočo na Krnu podrl snežni plaz. Namen je bil. da se bo ta koča imenovala po goriškem slavčku - Simonu Gregorčiču. Solkonski mizarji so pod vodstvom Poberaja in Hvale prevzeli to delo in se lotili gradnje. Največji napor je zahtevala nošnjo materiala na vrh Krna. 30. novembra 1950 se je tik pod zavetiščem smrtno ponesrečil
mizarski tehnik Ervin Gomišček, ki je bil med najbolj prizadevnimi planinci pri delu za to zavetišče. 16. septembra 1951 je bilo zavetišče dograjeno in so planinci z otvoritvijo tega objekta zaključili poletno sezono.
V letih 1952 in 1953 se je gradbena vnema novogoriških planincev s povečanim tempom nadaljevala. Delali so kar na dveh krajih hkrati. Podjetje »Obnova podeželja« je v Cepovanu opustilo barako. Okrajni ljudski oabor Gorica jo je ponudil planinskemu društvu. Takoj so jo prevzeli in že začeli urejati teren ter zidati podstavek zanjo pri Sv. Katarini nad Novo Gorico. 27. aprila 1953 - za obletnico ustanovitve OF - so Novogoričani pohiteli na otvoritev svoje prelepe nove izletniške točke. Koča je dobila ime »Kekčeva koča.: in je tako postala prva pionirsko-mladinska planinska koča v Jugoslaviji. Neutrudni predsednik društva Alfred Hvala pa je bil že zavzet s skrbmi oo gradbišču v lepeni. Tam je istočasno naslajala nova velika planinska postojanka - Dom dr. Kiementa Juga. Iz opuščene in delno razpadle obmejne kasarne je nastal nov prijeten planinski dom. Otvoritev tega doma je bila 19. julija 1953.
Tedanji okraj ni ljudski odbor Gorice je po svoji službi za Gostinstvo in turizem usposobil hotel Poldanovec na Lokvah. Kdo naj ga upravlja? Prevzeli so ga novogoriški planinci, ki so ga upravljali od 1955. do 1962. leta. Koliko potov in skrbi ter časa je Alfred Hvala porabil tudi za to veliko gostinsko-turistično in znatno manj planinsko postojanko! Pa vendar je imel toliko energije, da se je skupaj z upravnim odborom društva in z nekaj najbolj zvestimi planinci in planinkami spet odločil za gradnjo. Kekčevo kočo nad Novo Gorico je bilo treba pozidati. Baraka ni več ustrezala. 29. novembra 1959 so mnogi Novogoričani, če so bili planinci ali ne, praznovali Dan republike z otvoritvijo »Mladinskega planinskega doma Kekec« nad Novo Gorico. To je bila velika delovna zmaga planinskega društva in osebno predsednika Alfreda Hvale. Ob 10-letnici tega dogodka je 50 prizadevnih planincev in planink, ki so pomagali graditi ta objekt", dobilo lično pismeno priznanje in zahvalo za to udarniško delo. To je bila spet Alfredova pobuda.
Pa se naš gradbeni predsednik še ni poslovil. Če ni predsednik, je pa član upravnega ali nadzornega odbora ali razsodnik med planinsko srenjo. Kakor oče ie ki skrbi za imetje, ko ga je izročil sinovom. Kako lepo misel je zap sal v Goriškem zborniku leta 1957: »To so naši ljudje - naš svet. Človek stoji na Trstelju in na Triglavu, na Krnu in na Cavnu, na Javorniku in na Nanosu in gleda morje, od katerega je odrezan. Počasi tone sonce krvavordeče za Doberdobom v Furlanske nižine, za blatne lagune. Ni še umrla naša pesem ob izlivu Timava, še stoji lam Lepa Vidu in hrepeni ...« Tudi iz Kekčevega domu nad Novo Gorico se vidi morje. Za ta prelepi pogled in razgled so Novogoričani večni dolžniki sodniku, planincu in dobremu človeku Alfredu Hvali.
Napisano za primorsko številko (1971 7) Op. ured.
Alfred Hvala
391
DRUŠTVENE
NOVI C E
I. TABOR LJUBLJANSKIH PLANINCEV NA JANČAH
V soboto 22. maja 1971 so sc ljubljanski planinci zbrali na I. taboru na Jančah. Kakšnih 3C0 planincev je bilo ob lepem, sončnem majskem dopoldnevu zbranih pri planinskem domu, kjer so poslušali lepo pripravljen kulturni program in kleno planinsko besedo predsednika Planinske zveze Slovenije dr. M he Potočnika. Med gosti sta bila tudi predsednik Planinske zveze Jugoslavije dr. Marjan Brecelj in univerzitetni profesor dr. Boris Ziherl. Lep kulturni program so izvajai pevci moškega pevskega zbora »Lipat: iz Litije, piholna godba iz Medvod ter re-citatorji PD Emona iz Zaloga. Pokrovitel| I. tabora je bila skupščina občine Ljubljena Moste-Polje.
Po končanem kulturnem programu so ostali planinci še dolgo pri planinskem domu, se pogovarjali o planinskih načrtih, obujali spomine, poskušali srečo no srečolovu ter se zavrteli ob zvokih harmonike.
Planinski tabor je bil prva večja prireditev, ki jo je pripravil novo ustanovljeni meddruštveni odbor ljubljanskih planinskih društev. Ta prireditev, ki naj bi bila vsako leto ob dnevu mladosti, je imela namen, da bi se srečali ploninci vseh 18 ljubljanskih planinskih društev. V Ljubljani je že 15 000 planincev, la v lanskem »Planinskem zborniku« meddruštvenega odbora ljubljanskih planinskih društev je predsednik Planinske zveze Slovenije dr. Miha Potočnik zapisal, da »delo plcnin-cev, je vanj vključil med drugim tudi to: po naši krivdi, nerodnosti, pretirani skromnosti ter zaprtosti vase - še ni zadosti znano in povsod priznano«. In ko je nakazal program ljubljanskih planincev in vanj vključil med drugim tudi to: »Oživiti je treba osrednje planinske kulturna in družabne prireditve, prirejati množične mcnifestacijc ljubljanskih planincev, posebno mladine, skupne izlete in pohode, taborjenja i;d « Meddruštveni odbor je sledil tem mislim in kot prvo večjo prireditev vseh ljubljanskih planincev priredil I. tabor na Jančah prav z namenom, da opozorimo javnost na množičnost planinstva v Ljubljani in na njegov družbeni pomen, skupne cilje vsen planinskih društev in svojo organiziranost. Zal pa je prva prireditev pcdla no izpilu. Ze pri pripravah na tabor kljub neštetim vabilom in prošnjam ni sodelovalo polovico ljubljanskih planinskih društev, udeležba na taboru pa je bila za petnajsttisočglavo množico l;ub-Ijanskih planincev več kot slaba. Slab obisk tabora naj bo meddruštvenemu odboru signal, da bo treba z ljubljan-
skimi planinskimi društvi več »delati«, da bo potrebno več osebnih stikov in da bo treba tudi organizacijske priprava takšnih in podobnih prireditev še bolj okrepiti. Ljubljanska planinska društva pa se moramo zavedati, da je samo v slogi moč in da bomo dosegli družbeno priznanje in pomoč le, če bomo vsi skupaj složno in odločno zahtevali podporo naši družbeno potrebni planinski dejavnosti.
Jože Dobnik
20-OBLETNICA PLANINSKEGA DRUŠTVA KOČEVJE
Dne 26. februarja 1971 so kočevski planinci praznovali 20-obletnico ustanovitve PD Kočevje.
Svoje praznovanje so povezali s proslavami 500-letnice mesta Kočevja. Društvo je organiziralo razstavo fotografij »Planinski motivi« v likovnem salonu v Kočevju. Razstavljali so fotografi-ama-terji, člani planinskega društva Kočevje, in sicer 8 razslavljalcev s 65 eksponati, fotografijami iz Kočevske, z motivi iz Julijskih Alp in s poti po slovenski trans-verzali.
Pokrovitelj proslave tov. Andrej Arko iz Kočevja je olvoril razstavo. Predsednik društva tov. Jože Adamič pa je izročil vsem razstavljalcem pohvalne diplome PD Kočevja zo sodelovanje na razstevi. Diplome so prejeli: ing. Miha Briški, Peter Sobar, ml., Peter Vovk, Frone Brus, ing. Janez Meljo, Leon Mitar, Dušan Tošaj in Foto-kino klub osnovne šole Kočevje.
Po otvoritvi razstave so se člani društva in gosti zbrali na slavnostni seji, združeni z rednim letnim občnim zborom. Poleg zastopnikov družbeno-političnih organizacij se je slavnostne seje udeležil tudi zastopnik PZS, tov. Bučer, podpredsednik PZS. Večletni predsednik društva tov. Jože Adamič je v svojem za slovnost prirejenem referolu opisal zgodovino društva, v katerem se je dotaknil tudi že leta 1936 ustanovljene planinske podružnice v Ribnici za takratni srez Kočevje, ki je segala s svojim delovanjem tudi na Kočevsko. Ob začetku druge svetovne vojne je prenehala delovati. Med drugim je dejal: »Lepote kočevskega gričevja ne zaostajajo za lepotemi drugih krajev v Slovenije, zelo valovit kraški svet pa skriva v sebi prekrasne kraške jame in ponikve, dostopne spretnim planincem predvsem pa organiziranim jamarjem. Predvsem pa so že od nekdaj poznane Ledena jama z večnim ledom, Eleonorina jama z izredno lepoto, Jama treh bratov z zna-
menitimi tremi kapniki pa razvaline gradu Fridrihštajn in najvišji Mestni vrh s prekrasnim razgledom vse od Snežnika pa prek Kamniških Alp. Stična točka vseh teh je planinska koča pri Jelenovem studencu, ki je edina planinska postojanka v tem predelu.« Med pozdravnimi nagovori zastopnikov društev in organizacij je zbor pozdravil tudi podpredsednik PZS tov. Bučer. ki je društvu izročil priznanje UO PZS. Pred zaključkom slovesnosti 20-oblelnice, je pokrovitelj proslave tov. Andrej Arko iz Kočevja izročil društvu spominski trak in ga pripel na prapor. Planinsko društvo je podelilo lična priznanja še živečim članom ustanoviteljem PD v Ribnici, ustanoviteljem PD Kočevje pred 20 leti in zaslužnim članom. Za pionirsko delo v planinski organizaciji v Ribnici (pred 36 leti) so priznanja prejeli: Janko Trošt, Filip Peterlin, Mirni Oražem, dr. Janko Lavrič in Franc Faj-diga.
Zo delo pri ustanovitvi PD Kočevje pred 20 leti so priznanja sprejeli ing. Boris Gostiša, Ivan Uranič, Ivan šmon, Drago Podreberšek, Alojz Hočevar, Melita Jelene, Franc Per, Anton 5ercer in Konrad Klun.
Priznanja za dolgoletno delo in zasluge pri razvijanju planinstvo na Kočevskem pa so prejeli: Viktor Kužnik, Peter Vovk, Ignac Kamičnik, Jože Lajovec, Kati Ču-ček, Mimi Smole, Jože Košir. Jože ml. Kalan, Dušan Helmih, Ivan Bizjak, Jože Cenčin, Anton Cuk, Turistično društvo Ko čevje in Občinska zveza za telesno kulturo Kočevje.
Po slovesnosti se je vršil ludi redni letni občni zbor PD Kočevje. Po izvolitvi novega upravnega odbora PD Kočevje -predsednik je ponovno tov. Jože Adamič - je zbor sprejel tudi sklepe za nadaljnje delo društva.
Jože Adamič
HINKO URSIC - ŠESTDESETLETNIK
Kar težko je verjeti, da je minilo šest desetletij, kar se je 30. julija 1911 rodil v šentmavru ob goriški železniški progi. Starši so bili iz družine malih kmetov iz Sela pri Volčah. Oče je postal progovni čuvaj. Ko se je začela svetovna vojna, je morala družino v begunstvo v Radovljico. Hinko se je šolal v radovljiški osnovni šoli, potem pa na šentviški klasični gimnaziji. Na ljubljanski univerzi si je - že od mladega ljubitelj narave in planin — izbral študij zemljepisa in zgodovine Po diplomi je odslužil vojaški rok v Goraždu; ko pa se je vrnil v Slovenijo, ga je zadela usoda mnogih tedanjih mladih intelektualcev, ni dobil službe. Na srečo se mu je kmalu ponudilo skromno honorarno mesto na meščanski šoli v Mežici, v lepi dolini pod Uršljo 393 goro.
Ko je zadivjala vihra druge svetovne vojne in se nezadržno bližala naši domovini, je bil premeščen na IV. realno gimnazijo v Ljubljani. Komaj se je vživel v novo okolje, so ga že poklicali k obrambi ogrožene domovine. Blizu madžarske meje so zaradi ustaškega izdajstva njegovo enoto obkolili Nemci in ga odvlekli v vojno ujetništvo. Oktobra I. 1943 se je vrnil v Ljubljano in spet poučeval na gimaziji, ki jo je moral pred leti zapustiti. Tu se je povezal z OF. V zimi 1944/45 so ga odpeljali na prisilno delo pri utrdbah na Krasu. Po osvoboditvi je bil poslan obnavljat slovensko gimnazijo v Ptuj. Tu si je našel
tudi življenjsko družico Stano iz znane učiteljske družine Musarjevih. Decembra I. 1946 je šel pomagat orgenizirat slov. šolstvo na Tržaškem. Pripravil je učiteljski tečaj v Portorožu, začetek slovenskega učiteljišča, na katerem je potem učil do jeseni 1948 in obenem upravljal dijaški dom.
Iz Portoroža se je vrnil v kraj svojih dedov, v planinski raj pod Krnom in Škr-bino - v Tolmin. Tu že prek dvajset let uči in vzgaja mladino na nekdanjem učiteljišču in sedanji gimnaziji. Njegova široka razgledanost - predvsem pa njegovo razumevanje za mladega človeka mu utira pot do mladih src. S posebno vnemo skuša budili v njih ljubezen do nerave in gora in jih navdušiti za delo v mladinskem odseku planinske organizacije.
2e v zgodnji mladosti, z 12. letom, je začel hoditi v gore. S 14 leti se je včlanil v takratnem SPD in bil do začetka druge svetovne vojne vnet član. Po prihodu v Tolmin v I. 1948 se je takoj vpisal v obnovljeno PD Tolmin. Prav ; malu je prišel tudi v odbor društva, po letu 1954 pa je bil podpredsednik dolgo vrsto let. Leta 1967, ko se je PD Tolmin pripravljalo na povečanje in preureditev koče na planini Razor, je prevzel grad-
boni odsek ter go vodil do uspešnega konca gradnje in otvoritve takorekoč nove koče prav na njegov petdeseti rojstni dan — 31. 7. 1961. Profesor Hinko Uršič je član upravnega odbora PD Tolmin že 23 let. Med drugim ie napisal »Kroniko soške podružnice SPD ob 60-letnici ustanovitve od I. 1896 do 1915. leta«. (Tolminski zbornik 1956, stran 92-98).
Za svoje delo v slov. plan. organizaciji je bil leta 1963 odlikovan z zlato značko PSJ, leta 1967 pa s srebrno PZS. Sodeloval je in še vedno sodeluje pri rostovoljnem delu pri obnovi koče akor tudi pri čiščenju in urejevanju ceste, ki pelje z Ljubinjo na planino Lom. V gorski svet je prvič stopil na Jelovici, nato v Karavankah in nc Triqlavu, vedno znova po se je vračal v Bodancvo bajto na Zgoški Ravni. Kasneje je spoznal Peco n kot geograf še mnoge vrhove našega hribovskegu sveta. Svoje znanje in izkušnje predvsem pa svoje nagnjenje in ljubezen do gorske narave je razvil v okviru PD Tolmin, v katerem je ob novih družbenih tokovih znal povezati društveno življenje s pozitivnimi izročili pri-morskegu planinstva. Sodeloval je pri ustanavljanj planinskega muzeja v Trenti, tolminskega muzeja, pri mnogih spominskih akcijah, ki naj bi ohranile spomin na pomembne Tolmince, in bil eden prvih zbirateljev spominov NOB tako posameznikov kot vasi. Kot sodelavec pri pisanju krajevnega leksikona Slovenije je obdelal mnoga naselju tolminske občine, objavil razvoj kobariške pokrajine in Kobarida in napisal zgodovino nastanka Radovljice. Večkrat se je seveda oglasil v našem glasilu in v svojih spisih pokazal, kako tesno je zrasel s Tolminom in njegovimi problemi. Ob šestdesetletnici mu želimo, da bi še naprej zajemal moči iz dela, pri katerem je pokazal tako prepričevalne uspehe, tako v šoli in zunaj nje, posebej pa še v planinstvu.
J. D., J. F.
OBČNI ZBOR MO ŠKOFJA LOKA
Mlcdi planinci iz Škofje Loke so imeli 13. maja ustanovni občni zbor v prostorih občinske skupščine. škofieloško društvo ima sicer že lepo preteklost in tradicijo, vendar mladinski odsek v zadnjih letih ni delal oziroma živel. Prav zato je ustanovitev novega mladinskega odseka toliko bolj pomembna in dobrodošle. Veliko število deklet in fantov je potrdilo željo in veselje do dela v planinski organizaciji. Treba je bilo dobiti požrtvovalne in dela željne mlade ljudi, ki bi organizirali in vodili mlado škofjeloško planinstvo.
Občni zbor je izzvenel v razpravah in predlogih za bodoče delo. Novi načelnik
Vlado Jugovic je nakazal osnovna izhodišča in smernice. Tudi predsednik društva je s svojimi toplimi spodbudnimi besedami pripomogel k uspehu zbora; zagotovil je vsestransko pomoč, tako moralno kot finančno. Poudarili so tudi pomen vodniških tečajev, na katere bodo v prihodnje pošiljali čim več mladih, ki imajo željo vzgajati in širiti planinsko misel med mladino. Ze v maju pripravljajo izlet na Golico, tečaj iz orientacije ter preizkusno orientacijsko tekmovanje v bližini Loke. Mladinski odsek je v svojih osnovnih izhodiščih poudaril povezavo z vsemi sorodnimi organizacijami ter pripravo nekaterih skupnih akcij, še posebej z mladinskim odsekom v Železnikih. Govorili so tudi o letu 1973, ko bo 1000-letnica Škofje Loke. V ta namen bodo zaznamovali novo transverzalo po škofjeloškem hribovju, na Blegošu pa bodo zgradili planinsko zavetišče. Škofjeloškemu mladinskemu odseku in društvu želimo obilo uspehov in plodnega dela.
Miha Marenče
SPREJEM MLADIH PLANINCEV
V	PD MENGEŠ
V	torek 27. aprila na dan 30. obletnice OF je bil sprejem mladih planincev PD Mengeš v Kamniški Bistrici.
V	Kamniško Bistrico smo se peljali z avtobusom, toda še pred ciljcm smo izstopili, da smo si ogledali Predaselj. Predsednik Janez nas je nato vodil naprej do spomenika padlim planicem, kjer nas jc z nekaj besedami spomnil na čase, ko jc okupator zasedel Slovenijo: »Planinci moramo spoznati lepote naše domovine, da jo bomo lahko ljubili in, če bo potrebno, tudi branili,« je končal predsednik Janez.
Potem smo s pesmijo nadaljevali pot. Videli smo razdejanje plazu, ki je pridrl prav do doline. V bližini je Žagana peč, ogromna, čez in čez preklana skala. Nedaleč od tod smo imeli kratek kulturni program s »planinskim krstom«. Predsednik Janez je nato razdelil še planinske knjižice in s tem smo postali člani planinskega društva.
Edita Kovač, 6. c r.
MLADI MARIBORSKI PLANINCI V KRALJEVU
Prve stike so mariborski planinci navezali s kraljevskimi pozimi, ko je obiskala Mcribor dcicgacija, katere član je bil tudi Adam Brajkovič, zastopnik plcinin-ccv. 2c takrat je nastal okvirni program srečanj mariborskih in kraljevskih planincev v letošnjem letu. Prvič so mariborski planinci obiskali Kraljevo v dneh od 16. do 18. aprila, da
bi se udeležili pohoda »100 km po poteh svobode«. Agilni predsednik občinske komisije mladinskih odsekov Maribora Matija žtuhec jc zbral 15 mladih planincev iz mariborskih planinskih društev (PD Maribor matica 9, PD Kozjak 1, PD Lovrenc 2, PD PTT 2, PD Ruše 2. PD Železničar 1) in prevzel vodstvo potovanja, pridružil pa se jim je tudi Franc Vogelnik. V Kraljevu so bili zelo prisrčno sprejeti. pričakali so jih člani upravnega od bora planinarsko-smučorskega društva »Gvozdovac« v Kraljevu, med njimi osebno predsednik Milorad Gajovič. S posebnim avtobusom so se odpeljali 31 km daleč do njihovega planinskega doma na Goču (920 m) in lam prenočili. Zjutraj so se z avtobusom vrnili v Kraljevo ter preživeli dopoldne v ogledovanju znamenitosti in v pogovoru s predstavniki družbenopolitičnih organizacij. Medtem so prihajali mladi planinci udeleženci pohoda iz Cačka, Kruševca, Smedereva in Trstenika, skupno nad 100. Ob 13. uri so se zbrali pri mogočnem spomeniku upora in zmage pred železniško postajo, v bližini katere so Nemci uprizorili leta 1941 znani strahotni pokol. Pred odhodom so položili vcnec. nato jih je pot vodila skozi Kamenico, ob šumeči Sokolji proti planinskemu domu. Na pobočjih, koa'er so hodili, se je prebujala pomlad: črni trn je bil odet v belino, strmine so ponekod rdele od pomladanske rese, na travnikih je presenečal množično cvetoč pomladanski jeglič. Na Goč so prispeli zvečer. V prostorni dnevni sobi sta po večerji pred zbranimi udeleženci pohoda društveni predsednik Milorad Gajovič in zastopnik mariborskih planincev Franc Vogelnik izmenjala kratka, prisrčna nagovora, nato so gostitelji prejeli knjižna darila, ki jih je prispevala občinska konferenca ZM Maribor, Sledilo je planinsko predavanje ob spremljavi 200 barvnih diapozitivov. Predavatelj Franc Vogelnik je najprej prikazal planinsko dejavnost mladih slovenskih planincev, nato pa popeljal poslušalce po gorah od Maribora do Triglava. Medtem ko so bile lepote slovenskih gora za mlade srbske planince nekaj novega, so starejši planinci, (med njimi tudi nekaj Slovencev, ki že dolgo prebivajo v Kraljevu), katerih največ|a želja je prehoditi transverzala - nekateri so to klasično planinsko pot že prehodili, nn kar so zelo ponosni — z navdušenjem prepoznavali znane kraje. Poseben vtis je napravila pestra dejavnost mladih slovenskih planinccv in skrb za njihovo vzgojo.
Pohod se je nadaljeval zjutraj, in siccr skozi temne smrekove in jelove gozdove, čez vrh Goča in Rašovko proti Belemu izvoru, nato pa navzdol proti Vrnjočki Banji, kjer je bil cilj pri spominski plošči, posvečeni osvoboditvi Vrnjačke Banje. Predstavnikom planinskih društev, ki so
se udeležila pohoda, je predsednik PSD Kraljevo Milorad Gajovič izročil spominske plakete, posebej pa je prejela plaketo še Vlasta Bratina. Pohod je bil končan, vendar so se kraljevski in mariborski planinci zadržali še v daljšem pogovoru. Med drugim so se domenili, da bodo skupaj taborili na bližnjem zboru iugoslovanskih planincev na Kopaoniku, predvsem pa je razveseljiva odločitev, da :e bosta ncšsga seminarja zc mladinske vodnice udeležila dva kraljevska pla-niico: predsednik Milorad Gajovič in mlad, a resen in vnet planinec Milan Fre-dotovič.
F. V.
SREČANJE MLADIH PLANINCEV V SKOPJU
Letos od 1. do 3. maja smo se mladi planinci Jugoslavije zbrali na prvem zletu »Bratslva in edinslva« v Skopju. Začeli smo posnemali starejše tovariše, katerim ti zleti pomenijo že tradicijo. Gostitelj prvega mladinskega srečanja mladih planincev je bilo PD Skopje-matica. Iz Slovenije je prišla le delegacija PD Ljub-Ijana-matica, zastopana pa so bila društva iz vseh republik.
Vseh 92 planincev je bilo s pumparicami in nahrbtniki atrakcija dneva v Skopju. Povzpeli smo se na trdnjavo Kale, kjer so nas pozdravili gostitelji in člani PZM. Tu smo lahko občudovali panoramo Skopja, ki šele sedaj dobiva svojo podobo. Nato smo si ogledali cerkev Sv. Spasa, kjer je pokopan makedonski revolucionar Goce Delčev. S kombiji so nas nato prepeljali do vznožja Kitke. Kmalu smo na prvem travniku vsi po vrsti popadli po tleh. Po počitku smo nadaljevali pot prek redkih bukovih gozdov, brinja in senožeti proti vrhu. V veliko veselje so nam vsake pol ure prečkali pot_ bistri studenčki. Po treh urah smo le prisopihali do planinskega doma pod Kitko. Žvečer smo ob tabornih ognjih sklepali poznanstva, poslušali glasbo in tu pa lam katero zapeli. Zjutraj zgodaj smo nadaljevali po zložni poti proti vrhu. Na vrhu so nam organizatorji povedali nekaj geografskih in zgodovinskih podatkov. Skromni besedni zaklad makedonščine se nam je povečal za eno besedo. Odslej naprej vem. da Kitka pomeni po naše šopek, pravzaprav naša ,kita' ni daleč od kitke. Nazaj grede smo se ustavili v Skopju, nato pa 7 avtobusi nadaljevali pot proti Mav-rovemu. Med vožnjo smo na desni lahko občudovali mogočni masiv Sar planine. Spotoma smo se ustavili še ob izviru Var-darja, priljubljeni izletniški točki Skop-jancev. Cez nekaj časa se je pred nami odprla panorama Mavrovskega jezera, nadmorska višina 1200 m, delo mladinskih delovnih brigad. Jezero je dolgo
15km, globoko pa nojveč 40 m. Mav-rovo je znano tudi kot letovišče. Po namestitvi v internatu smo nestrpno pričakovali slavnostno večerjo. Po nagovorih so predstavniki društev organizatorjem izročili skromna darila, organizator pa je vsakemu udeležencu poklonil spominsko značko in ličen komplet prospektov Makedonije. Po slovesnosti se je začela vesela plat večera — ples. Ker se je zabava zavlekla do dveh zjutraj, je velika večina udeležencev spanje potegnila za celo uro. Nazadnje smo ie prikapljali do avtobusov, ki so nas odpeljali do žičnice. Na zgornji postaji žičnice je bil na naše veliko veselje še sneg. Ni preostalo drugega, kot da smo začeli naš obhod po bližnjih vrhovih. Ogledali smo si tudi Matko, priljubljeno izletniško točko Skopjancev. V Matki je hidrocentrala, ki proizvaja eletkriko »za kake tri ulice«. V Metki so Makedonci ugibali, kakšne narodnosti smo. Na koncu so se zedinili, da še najbolj ustrezamo Švedom. Njihovo veliko začudenje je doseglo višek, ko smo jim razložili, da smo le Jugoslovani iz rodu planincev. Cas odhoda se je hitro bližal. Na skopski postaji je bilo vse živo. Vse se je objemalo, poljubovalo. Nikomur ni bilo žal, da je prišel. Vsak je nosil v beležnici vsaj deset novih naslovov. Pesem je odmevala po postaji. Se zadnji vriski in luči Skopja so se svetlikale v daljavi. Gotovo je, da se ti mladi planinci niso videli zednjikrat. Bilo je zares lepo. Vsi smo potrdili geslo tega srečanja: Bratstvo in edinstvol Bili smo kot bretje in sestre, ki jih druži poleg vsega še ljubezen do gora.
Andrej Brvar
JAMARSKO ZBOROVANJE V DOMŽALAH
V soboto so bila dopoldne na sporedu strokovna predavanja, ki so nekatera prinesla zanimive podatke in nove poglede na kras v Sloveniji. Predavali so: 5. Stražar o zgodovini jamarskih raziskav v okolici Domžal in V. Bohincc o Simonu Robiču kot jamarju. Sledili so prikazi A. Ramovša o geoloških razmerah na ozemlju vzhodno od Domžal, B. Drovenika o jamski favni iz okolice Domžal, F. Habeta o značilnostih osamelega krasa v Sloveniji, J. Boleta o polžih osamelega krasa Slovenije, J. Čara o značilnostih krasa na Idrijskem in J. Placerja o genezi prelomov in njihovih morfoloških posebnostih.
Predavali so še S. Marjanac iz Zagreba o speleoloških objektih v plitvem krasu Zumberaka, V. Božič o speleoloških objektih kanjona Slapnice, S. Smolec pa je prečital prispevek M. Čepelaka o ponoru Novokračine. Na koncu je R. Gospodaric poročal o prvih podatkih raziskovanja starosti sige v Postojnski jami z metodo C".
Udeleženci zborovanja so si zatem ogledali Železno jamo na Gorjuši, kosilu pa je sledil tudi izredni občni zbor Društva za raziskovanje jam Slovenije. Po daljši debati je ta, osrednja jamarska orgeni-zacija v Sloveniji dobila novo ime — Jamarska zveza Slovenije. Zvečer je bil pri Jamarskem domu prijeten družabni večer. Naslednjega dne, v nedeljo, 16. 5.. je bilo še ekskurzija v Osoletovo jamo nad Moravčami, izpred katere so vse dogajanje prenašali v svet člani domžalskega radio kluba.
Poznavanje našega krasa se vse bolj širi in poglablja.
D. Novak
Slovenski jamarji in raziskovalci krasa so se letos srečali že na 5. zborovanju, ki ga osrednja jamarska organizacija v Sloveniji prireja zadnja leta vse bolj redno z namenom, da se pregledajo rezultati opravljenega dela in da se poglobijo medsebojni stiki med raziskovalnimi organizacijami in jamarji iz različnih krajev Slovenije. Zborovanje so z mnogo prizadevnosti in domiselnosti pripravili domžalski jamarji pod vodstvom načelnika tamkajšnjega jamarskega kluba Staneta Stražarja. Udeležilo se ga je okoli 60 jamarjev, amaterjev in poklicnih raziskovalcev krasa, od tega tudi zastopniki hrvatskih jamarjev, člani speleolo-škega odseka PD Zeljezničar iz Zagreba in zastopnik Slovenskega planinskega društva iz Gorice.
V petek, 14. 5., sta predavala P. Habič o Pološki jami in J. Brodar o odpravi jamarjev PD Železničarja v Alžirski Atlas.
alpinistične novice
ZGODBA O PALLAVACINIJEVEM OZEBNIKU IN PALLAVICINIJU
L. 1876 je Hans Tribusser prvi prišel v ozebnik in seštel, da je v ozebniku s cepinom — z rališčem do ramen — zasekal 2500 stopenj. Najel ga je prof. Pallavi-cini v veri. da več mož skozi ozebnik hkrati ne more, ker bi se ne mogli menjavati v vodstvu. To je do I. 1923 držalo. L. 1899 >e skozi ozebnik prišel Pilvaux z dvema vodnikoma, vendar o menjavanju ni rekel besede. L. 1923 je prišel skozenj Dunajčan Alfred Horeschowsky, teda| najuspešnejši evropski alpinist. Tudi »Ho-resch« ni ničesar izjavil. Spregovoril pa je dr. Willo Welzenbach, češ Tribusser je b;l tako sposoben, da menjavanja s-loh ni bilo treba. Pallavicini pa je bil na glasu kot izreden športnik legendarne moči, s katero je na Dunaju posebno ob pustnih dneh marsikaj zagodel, Ker pa je bil grof, je moralo ostali skrito. Med drugimi športi e gojil tudi alpinizem, vendar le z vodniki. Smrt ga je zadela 26. junija 1886 na prečenju grebena od Gloeknerkampa do Grossglocknerja z vodniki iz Kalsa. V navezi je bil tudi holandski ataše Crommelin. Ponesrečence so našli 500 m niže pod severno steno, le trupla grofa Pallavicinija ni bilo med njimi. Dunajski aristokrat, silak, neugnani veseljak, je padec preživel in se boril za življenje. Našli so ga blizu vstopa v njegov ozebnik mrtvega. Imel je poškodbe, s katerimi se ne bi bil mogel gibati. Pallavicini pa je z orjaško močjo smrtno ranjen prehodil dolgo pot po ledeniškem blodnjaku in pri tem omagal. Redka zgodba!
GROZDNI SLADKOR IN SLABOST
Grozdni sladkor spada med »opremo« vrhunskih športnikov. Dr. H. Schwarz (Alpinismus 1971/1) pravi o uporabi raznih dekstro-energov, da je treba poseči po njih, preden se pokažejo znaki pri-manjkovanja sladkorja, in to v majhnih dozah. Ce pri pomanjkanju glikogena vzamemo preveliko dozo grozdnega sladkorja, lahko povzročimo še nadaljnji padec sladkorja v krvi, ker paralelno sproščamo snovi, ki sladkor presnavljcjo.
IMS (INTERNATIONAL MINI-SKI)
Smučarski učitelji se že nekaj let ukvarjajo z metedo kratkih smuči, z miniskimetodo. Da bi stvar postala bolj modna, so ustanovili klub aMiniski metoda« in mednarodno društvo »Miniski«. Vsak član dob: plaketo tega kluba in ima kjerkoli na svetu pravico do cenejše smučarske
šole z metodo miniski. še več! Ustanavlja se revija »Miniski«, ki bo skrbela za organizacijsko in duhovno vez med pristaši kratkih smuči.
CORITENZA - KORITNICA
Slovenska Korilnica je italijansko popačena - ne prvič - zašla v kroniko evropskega alpinizma s tem, do sta v Malem Koritniškem Mangrtu (2366 m) 27. in 28. sept. 1970 italijanska plezalca Enzo Cozzolino in Armando Bernardini preplezala njegovo 800 m visoko steno. Mangrtska severna stran je res dolgo izzivala. Plezalca sta steno occnila s VI. Cozzolino, tako kaže, jc mojster prostega plezanja. Za Korilniški Mangrt priznava 25 klinov, mesec poprej pa je 700 m visoko severno steno Spiz d'Agner s Paolom Rumizom preplezal 7 8 klini v 8 urah. Steno je ocenil s V, VI. V Mangart sta Cozzolino in Rumiz prišla naravnost s 600 m visoke vzhodne stene Pala di San Martino. Plezala sta jo 6 ur, visoka je 600 m. ocenila pa sta jo s V, z dvema mestoma VI.
2ENSKA EKSPEDICIJA NA MOUNT MC KINLEY
Iz severne Amerike poročajo (Alpinismus 1971/3) o vrsto novih senzacionalnih smeri v Yosemitski dolini, v El Capitanu, v steni Salathe, v Half Dome in v Mount Rainer. Tu sta Alex Bertulis in James Wichwirre pozimi preplezala steber Bru-mel v steni Willis. Iz Alaske pa je prišla novica, da je Grace Hoemen popeljala žensko ekspedicijo na Mount Mc Kinley, ki je zdaj že kar »uhojena« gora. Japonec Naomi Uemura je prišel na vrh kot samohodec. V Kanadi sta Chris Jones in Gray Thompson zarisala najlepši kanadski vzpon in sicer v severni steni Mount Columbia. Fritz Wiessner, nemški hima-lajec, naturalizirani Amerikcnec, je to smer primerjal s slovitim grebenom Peu-terey v Ml Blancu.
JAPONCI V POINT WALKERJU
Konec I el a 1970 ie šest Japoncev vstopilo v Point Walker. V sloviti steni so se drželi deset dni, od 21. dec. 70., do 2. jan. 1971. 26. decembra je v steni začelo močno snežiti, Japonci so do 30. dec. plezali v snežnem metežu. Ko se je zjasnilo, jih je zgrabil mraz do -40: C. Vsi so močno ozebli, le Naomi Uemura je prišel iz stene cel. V I. 1971 se je udeležil IHE mednarodne ekspedici-je na Everest.
varstvo narave
CAS HITI
Tako je dejal princ Filip Edinburški pri otvoritvi konferenc za varstvo narave v Strassburgu 1970 »Nima smisla, da si množica dobro mislečih ljudi razbija glavo«, je začel svoj uvodni govor, »če ni nikogar, ki bi predloge varstva narave upošteval in uresničil. Tudi delo naj-sijajnejšega strokovnega posvetovalnega organa je samo izguba časa. Se tako strastni govori bodo stekli kakor voda pod mostom, če ne bo prišlo do drakon-skih političnih ukrepov. Cas hiti in kmalu se bo pokazalo, ali so tisti, ki držijo vajeti v rokah, pripravljeni, da prevzamejo odgovornost za stva-, ki se iz dneva v dan zaostruje.«
Zvezni kancler Willy Brandt pa je ob koncu evropskega leta varstva narave 29. nov. 1970 v Bonnu izjavil: »Marsičemu, kar je ekonomsko rentabilno, se bomo morali odpovedati, ker je družbeno vprašljivo Marsikaj, kar je ekonomsko nerentabilno, pa bomo morali družbeno uveljavili. Morali bomo uspehe posameznih gospodarskih področij v prihodnosti ocenjevali ne samo s stališča družbenega produkta ampak istočasno tudi glede na lo. koliko je produkt oškodoval okolje. To pomeni, da se produ-centova odgovornost ne konča na koncu tekočega traku!«
VARSTVO NARAVE SMUČANJE S HELIKOPTERJEM
Jeklene postovke z velikimi elisami in zazdaj čudnimi konstrukcijami so že začele resno kaliti gorski mir v nekaterih smučarskih središčih v Švici in tudi že v sosednji Avstriji. Avstrijski prospekti v I. 1971 so za prihodnjo zimo obljubili helikopterske vzpone na zgornji rob smučarskih prog v šestih zimoviščih: Lech, Stuben, Zürs, Innsbruck, Kitzbühel in St. Anton. Izšel je že kažipot (vodnik) za helikoptersko smučanje v Aribergu, Fer-wallu in Silvretti. Vodnik opisuje 60 spustov, ki jih udobno »prigaraš petični smučar z - jekleno motorno postovko.
7 MILIJARD LETNO ZA IZBOLJŠANJE OKOLJA
V letu varstva narave 1970 so Nemci izračunali, da bodo morali do I. 1930 izdati vsaj 7 milijard mark letno za odločno izboljšanje človekovega okolja v Zahodni Nemčiji, kar je 1 % današnjega družbenega dohodka v tej državi. Za čiščenje voda bo trebo dati 3 milijarde,
za čiščenje zraka 0,6 milijarde, za odstranitev odpadkov pa 1,8 milijard. Za ohranitev kulturne pokrajine kanijo nameniti 1,3 milijarde, četrt milijarde mark po bo šlo za naravne parke, za aktivne ukrepe varovanja narave, za izgradnjo, nakup in gojitev zavarovanih rekreacijskih področij. Današnji čas, pravijo, zahteva in naravnost izziva, da se človek zave te svoje neloge. Sredstva 19. stoletja za te namene so bila premajhna, hitra rast proizvodnje je priklicala pred človeštvo to novo »zapoved ure«. Kdor je ne bo ubogal, bo moral prevzeti nase težke posledce.
CISTE VODE - TUDI V SZ
Gospodarstvo S7 utrpi letno 6,5 milijard dolarja zaradi onečiščanja voda. Odgovorni dejavniki za varstvo narave terjajo, da vlada SZ čimprej pripravi in uporabi stroge ukrepe za varstvo voda.
PODVODNI NACIONALNI PARK
Državni raziskovalni svet v Rimu je priporočil rimski vladi ustanovitev podmorskega nacionalnega parka okoli otoka Meloria blizu Livorna. Strokovnjaki pravijo, da ima morsko dno tam okoli celo vrsto stvari, ki jih je treba z zakonom zavarovati in so za znenost neprecenljive vrednosti. Za vzdrževanje parka bodo na razpolago tudi mednarodne podpore.
Gotovo je kaj takega tudi na našem Jadranu. Italijanska ideja hi lahko tudi pri ras - dobesedno - lahko našla ugodna tla.
DREVESA UMIRAJO
V zahodni Nemčiji po I. 1966 ugotavljajo, da usihajo drevesa ob velikih cestah Po I. 1966 posipajo pozimi ceste s tehnično čisto kuhinjsko soljo (NaCL) bre: primesi peska. Ta sol vpliva na odmiranje dreves: listi so vedno manjši, nekroze na robovih listov so vedno večje, že julijo pa se pojavlja na listih jesenska obarvanost. Podobne po;ave opazujejo tudi na drevesih v dunajskem mestu, škoduje pri tej »slani bolezni« CI in lo spomladi, ko I stje odganja. Sol na cesti zamika tudi divjačino. Zato je na cesti vedno več nesreč, usodnih za živali, pa ludi za šoferje se trk z živaljo lahko slabo konča.
T. O.
iz planinske
literature
PLANINSTVO KOT ŽIVLJENJSKA OBLIKA
Naslov je ljubiteljem planinske literature znan iz desetletja pred druge svetovno vojno. Uvedel ga je dr. Leo Maduschka, alpinist in znanstvenik, o katerem smo že večkral pisali v rubriki »Razgled po svetu«. Bil je takrat najznačilnejša osebnost nemškega alpinizma, s svojimi spisi pa je vpliva f na domače in tuje alpiniste. Njegova deia šc niso pozabljena, vedno znova se oživljajo v sodobnikih. Lani je izdal svojo knjigo Reinhold Mcs-sner. ki gu skoro vsi priznavajo za raj-markantnejšo alpinistično osebnost današnjega čusa. Dal ji je naslov: Nazaj v gore, Planinstvo kot življenjska oblika (Zurück in die Berge, Bergsteigen als Lebensform). Uvod v knjigo je napisal sam J. Rumpold. Knjiga obsega 120 struni, 41 dvoslianskih harvnih posnetkov in 17 črnobelih. Format 23 X 30 cm. cena 270 ös.
Messner je knjigo pisal in urejal na inns-bruški kliniki po svoji veliki avanturi nu Nanga Parbatu. Knjiga je njegova prva alpinistična lilcrarna bilanca. V njej sc razkriva kot filozof, poet ;n seveda kol plezalec nujvečjih dimenzij. V bistvu je tak kakor skoraj vsi alpinistični pisci. Išče smisel svojemu početiu in ga sooča s sodobnim življenjem. Kakor Mcduschka tudi on izraža probleme moderne mladine in njeno skrivno hrepenenje po »romantičnem načinu življenja«. Zanj je ta način možen samo v gorah. Nedvomno jc to eden od raziogov, zaradi katerih se ni bati, da bi prišlo do krize v alpinizmu.
JURISTI NA SMUČARSKIH PROGAH
Našim smučarjem in alpinistom večji del ne gre v glavo, če slišijo, da so se juristi že kar močno vmešali v smučarski šport, da pravni red mora veljati tudi za alpiniste in smučarje. V našem listu smo že pred leti poročali o delu švicarskih in avstrijskih pravnikov za pravna določiia, ki naj bi veljala pri razčiščevanju raznih incidentov in nesreč v gorah. Zadnje čuse so se stvuri pomoknile naprej, kajti smučarski šport je postal zares množičen, zato je nesreč vedno več. Smučorji si niso več tovariši v veselju in žalosti, ampak tudi mrzli konkurenti (npr. v vrstah pred lifti ipd.). Ce se kaj zgodi, je seveda vsak samemu sebi najbližji in vali krivdo na drucega; če je kaj škode, terja odškodnino. ne da bi pomislil na svoj del krivde. Ker so smučarji največkrat zavu-rovani, je takih pojavov še več, V Avstriji imajo zu »smučarsko pravo« že nekaj mednarodno priznanih strokov-
njakov. Eden med njimi je dr. J. Pichler, o katerem smo že pisali. Lani je na Dunaju izdal knjigo »Pislcn Paragraphen Skiunfälle« [Wirschaflsverlag dr. Anton Orac), 228 strani, 147 ös., v ka'eri obravnava smučarske proge (pojem, zavarovanje smučišč, usluge pri spustih, nesreče - karambole. osnove norm, športni riziko, pravila na progah, pravila o vedenju, dolžnosti pri zavarovanju prog, nesreče na liftih in žičnicah, odgovornost učiteljev in vodnikov pri lurah in vadbi, odgovornost pri tekmah in zavarovalniške zadeve).
Eden od strokovnjakov za to pravo je tudi dr. K. Dellisch iz Celovca, člun centralnega odbora ÖAV na Dunaju.
T. O.
PLANINSKA SEKCIJA CGP »DELO«
Poročali smo že, da je CGP »Delo« ustanovilo ploninsko sekcijo in da ta izdaja svoj :iPlaninski bilten". Pred seboj imamo št. 2 71. Vsebina je pestra, poučna in informativna. To številko je zbral in uredil Jože Gasparič, mnogo pa so k njegovemu nastanku prispevali Tatjana Erjavec in Marija Sepe, D. Pleško, L. Ružman in M Guček. Številka je razmnožena v 80 izvodih. Iz vsebine: Zapiski o razvoju našega planinstva (pionirji, prva ženska na Triglavu, programi naših izletov, izleti v tuje gore, navodila gorske reševalne službe, potopisi, planinski leksikon i dr.). Planinski sekciji k »Biltenu« čestitamo. Lahko bi rekli: Ex ungue leoneml Publikacija, sad osebne požrtvovalnosti, kaže pečat strokovnosti in okuse.
T. O.
ÖSTERREICHISCHE BERG - UND SCHIFUHRER
Na skupščini mednarodne zveze gorskih vodnikov v St. Johannu jeseni 1969 so sklenili, da bodo izdajali vodniško glasilo, ki bo izhajalo dvakrat na leto kot informacijski in programski organ. Urednik Hcnnes Gasser, precej znana osebnost, pa je že pri drugi številki ugotovil, da je revijo ustanoviti lahko, težko pa je zbrati sodelavce in stalne sotrudnike. Druga št. letnika 1970 kaže lepo lice, ima nekaj aktualnih člankov, med sodelavci celo Kurta Diembergeria in Michelu Vaucherja, videli je, da tud, denarja ni manjkalo, vendar pa je prišla uredniška tožba upravičeno. Morda so mednarodne vezi med vodniki le premalo za »ognjišče«, ki naj bo organizaciji lastno glasilo.
KNJIGA O NANGA PARBATU 1970
Reinhold Messner je v nekaj letih dosegel svetovno reputacijo. Z udeležbo v ekspediciji na Nanga Parbat 1970 jc k svetlim tonom dodal še temne - zgodba o smrti njegovega brata Giintherja se jc zapletla tako, da je polemika med njim in dr. Herrligkofferjem ne more pojasniti do kraja. Resnico in pravico bo morala iskali in izreči Justitia z zavezanim očmi. Messner je svojo resnico napisal v knjigi »Rdeča raketa na Nanga Parbatu«. Obseg 224 strani, ima 4 barvne in 24 črnobelih slik, stane 24 DM, založila pa jo je Nymphenbjrgarverlag. Uvod h knjigi je napisal sam G. O. Dyhren-furthjn knjigi obeta najširši krog bralcev daleč zunaj alpinističnih krogov, čeprav gre za opis spopada med človekom in najvišjo steno na svetu. Knjigo je posvetil bratu Güntherju kot naricalko in jo obenem napisal kot obtožnico zepe- vodjo ekspedicije dr. Herrligkofferja.
T. O.
DRUGA JUGOSLOVANSKA ODPRAVA
V	HINDUKUŠ
V	št. 9 bomo objavili dokumentacijo |l. JAOH. O njej je bilo že marskaj objavljeno, o ekspediciji pa so govorila tudi mnoga predavanja. O njej je na kratko poročal v OAZ 1971/1-2 tudi dr. Kari Diemberger in v svojem poročilu navedel približne višine vrhov, ki jih je noša ekspedicija spravila podse, to je za nekaj sto metrov nižje od teh, ki so jih zabeležili naši. Vse se končuje na dve ničli (rožen Naser Khosrav Tsuke, 6350 m), kar pomeni, da tudi te meritve še niso preverjene. Kasneje je r.aša ekspedicija dobila natančnejše številke za Koh-e-Nadir Shoh (6814 m), za Koh-e-Kismikkan (Diemberger piše Kohe Kes-nikkan) po 6745 m. Ker podatki še niso uradno potrjeni, bodo naši članki imeli podatke, ki so jih zbrali naši fantje, seveda pa so jih opremili z informacijo strokovnjaka dr. Diembergerja, ki v Avstriji spremlja dogajanja v Hindukušu že drugo desetletje, o čemer smo že večkrat poročali.
T. O.
MEJE MOŽNOSTI
O mejnih situacijah in o nazorih, ki zaradi njih nastajajo med alpinisti, smo že večkrat pisali posebno pri izvlečkih iz del dunajskega filozofa Greitbauerja, ki je eksistencialistično filozofijo preizkusil v fizičnem in duhovnem svetu planinstva in alpinizma. Helmut Dumler, o katerem smo že nekajkrat pisali, je zdaj zbral mikavno gradivo za razmišljanje o tej temi. Knjigi je dal naslov Grenzen des Menschenmöglichen, Alleingänger am Berg. Obsega 240 strani in 40 shk, stane
po 152 ös. Izšla je pri založbi Das Bergland-Buch v Salzburgu, Sluttgartu in Zürichu. Dumler, znan, sposoben publicist, se je zavedal, da ne more zbrati vsega gradiva, iz katerega bi lahko nastala zgodovina samohodslva in njegovih predstavnikov. Vsekakor pa bi bilo tako delo danes že potrebno, ležko pa bi ga napisal en človek, saj je samohodcev danes ta dan vedno več na vedno širšem prostoru.
T. O.
THE HIMALAYAN JOURNAL
V knjižnici PZS najdete tudi to revijo, ki je za »osvajanje« Himalaje gotovo naj-oolj informativna in najbolj zanesljiva. 28. zvezek je zbral gradivo za I. 1967 in 1968, naslednji za I. 1969. Glavni urednik je zdej S. S. Mehto. V dveh zvezkih je dokazal, da je kos zbiranju in urejanju neprestano naraščajočega gradiva. Prvi zvezek jc posegel v manj znane predele, bo lorej dragocen za žepne odprave, ki si ne m0re|0 privoščiti lagodnosti. Nekatere ekspedicije te vrste smo v rubriki »Razgled po svetu« omenili, vseh pa ne. V tem dvojnem zvezku bo planer ekspedicij našel vse razporejene v tabele. V naslednjem zvezku so posebno bogate ilustracije in grebenske skice. Med ckspedicijami pa so tudi nekatere večje. Tudi teh je toliko, do jih ne gre naštevati, o mnogih pa smo več ali manj ob času poročali.
T. O.
TIROLSKI SMEH
Založba Bergland-Buch v Salzburgu je izdala knjigo tirolskega humorja. Napisal jo je Karl Ladurner z ncslovom »Die Brixner Predigt, lachendes Tirol«. Ima 246 strani in 44 risb, stane pa 98 ös. V knjigi nastopajo zastopniki raznih slojev, stanov, poklicev, letoviščarjev in smučarjev v različnih življenjskih situacijah. Nekaj paberkov tirolskega humorja nam je mimogrede posredoval Janko Mlakar, in ga toko ponašil, da se nam ni zdel prov nič tuj, čeprav je navedel vir anekdore ali smešnega prigodka. Pri nas se že dalj časa govori, da bomo začeli zbirati domači gorjanski humor, vendar žal ostaja pri besedi. Gotovo bi opravil lepo delo, kdor bi nam s te strani pokazal našega hribovskega kmeta, bajtarja pa gosooda, ki je z njim prišel v tak ali drugačen stik, divjega lovca, žuridcrja, gostilničarja in njegove poma-gavke pri delu z gosti itd. Lohko bi »naslovil mrežo« tudi sodobnim šalam in dovlipom, bera pa bi bila dovolj velika, s starino, ki se izgublja, z ljudmi, ki sc nenehoma poslavljajo. Koliko dragocenega gradiva za naš slovenski smeh je samo v zvezi s Čopom!
T. O.
RAZGLED PO SVETU
CE5KA KATASTROFA na Huascaranu je odmevala I. 1970 po vsem svetu. Pri tem se je mnogo pisalo o potresih in o posebnih pogojih za potrese v Južni Ameriki in posebnih posledicah v »perujski Švici«, ki jih imenujejo »huyakos«, to je plazove iz blata, kamenja in snega. Pred leti smo obširneje poročali, kako je 13. 12. 1941 voda prekljuvala morenski nasip jezera Palacocha, udrla navzdol in uničila tretjino mesta Huaraz ter pokopala 6000 ljudi.
10.	I. 1962 so se odlomili veliki ledeniki na nižjem severnem vrhu (6655 m) Hua-scarana. V dveh minutah je plaz zmogel 30 km poti in uničil mesto Raprahirca (4000 mrtvih).
31. maja 1970 je »huyako« zasul Čehe. Češka odprava ie sprva kanila iti na Mt. Kinlcy na Alaski (6125 m), konec I. 1969 pa so se odločili za Južno Ameriko.
11.	maja so dosegli prostor za taborišče, prostor, na katerem so taborile vse ekspedicije, ki so imele za cilj področje Huascarana. Taborišče je imelo urejeno parkirišče, v načrtu je bil tudi hotel. Dva dni za Čehi je prišla japonska odprava. Japonci so si nejevoljni izbrali manj ugoden prostor na drugem bregu jezera Llanga Nuco. Čehe je 18. ma|a zadela nesreča, na mastni pastirski stezi je spodrsnil v smrt ing. I. Bortel. Pokopali so ga v 28 km oddaljenem Yunucyu, nato pa so se vsi spet zbrali v usodnem taboru smrti. 30. maja so jih obiskoli Japonci.
31. maia ob 15.24 so začutili potresni sunek. V tistem trenutku je pripeljal v tabor kmetič svoje živinče in skočil v nasprotni breg, se prijel za drevo, da bi ga hucyako ne vzdignil v zrak. Od tam je lehko opazoval, kako je »huayako« pridrl s severnega vrha Huascarana in zasul tabor 10 m visoko, Del plazu je butnil v nasprotni breg, se ustavil, nekaj pa ga je vrglo tudi nazaj. Jezero je naraslo za 7 m. Večji del plazu je nato drvel na zahodni strani še 30 km dalje in preko stranskega grebena planil proti mestu Yungoy in zasul 17 000 prebivalcev.
AIGUILLE DE BLAITI6RE v Aiguilles de Chamonix je znana po zahodni steni, ki sta jo 25. julija 1954 zmogla dva angleška prvaka, alpinista J. Brown in D. Whillans. 700 m visoko steno, zelo atletsko, je lani v 9 urah sam preplezal Rene Desmaison, potem ko je v Švici na filmskem festivalu v Diablerets odnesel prvo nagrado za alpinistični film.
COL DU PLAN ima težko severno steno. 27.-29. decembra 1969 sta pozimi tu čez prišla kot prva Patrick Cordier in Sylvain Jouty. Ledenik »visi« v dveh zgornjih tretjinah v taki strmini, kot da bo zdaj
zdej zgrmel čez skalnat skok v spodnji tretjini. Ves čas sta plezala v velikih objektivnih nevarnostih, v velikem mrazu, skratka v zelo težkih okoliščinah.
BONATTIJEV STEBER V AIGUILLE DU DRU je leta 1969 poleti preplezal drugi samohodec Anglet Eric Jones. 23. in 24. julija 1969 pa sta G. Hšran in P. Cries opravila peto ponovitev slovite direktne ameriške smeri, ki sta io I. 1962 preplezala asa Hemming in Robbins. Heran in Cries sta plezala čim več prosto, zalo sta s seboj imela najlažjo opremo za bivak, lahke čevlje in zelo malo hrane. Prvi bivak sta si uredile 150 m nad poč-jo, drugi v smeri iz I. 1952 nad fiksno vrvjo. Čistega plezanja je bilo 25 ur. Grandiozno prosto plezanje, pravi poročevalec. Za smer iz I. 1952 v zahodni steni pravi, da je bila v tistem času preveč našpikana, preveč »poklinjena« (sur-pitonnš).
GRIVOLA je vrh v Gran Paradiso. Tu so januarja I. 1970 kot prvi pozimi preplezali severovzhodno steno Calcagno, Cer-rutti, C. di Pietro Gogna in Macchetto. Na sestopu jih je slovita Grivola prisilila k bivaku, ne oziraje se na slavne može v navezi.
SAMOHODEC RENAUD je v francoski alpinistični kroniki zablestel v I. 1970. 3. do 5. novembra 1969 je sam preplezal direktno smer v severni steni la Meije r dvema bivakoma pri vzponu in s tretjim pri sestopu. Vodnik R. Renaud je istega meseca 1969 prav tako sam zmogel greben Coste Rouge v Ailefroidc Centrale.
Piz Badile v Val Bregaglia pa je sprejela v goste angleškega samohodca Clif-fa Philippsa in to v sloviti severovzhodni steni. V Piz Badile sta se 14. do 18. marca mudila A. in G. Rusconi. Speljala sta nova težko smer v severovzhodni steni in s tem opravila tudi prvi zimski vzpon v tej smeri. Smer poteka med Cas-sinovo iz I. 1937 v severovzhodni steni in smerjo vzhod-sever-vzhod Corti-Bat-tcglio iz I. 1953. Pripravila sta smer s poskusom v istem mesecu 1970. Pri poskusu sta bivakirala tri noči, pri celotnem vzponu še petkrat, skupaj je torej smer od njiju terjala kar 8 bivakov.
CAS, švicarski planinski klub ima po stanju koncc I. 1969 142 planinskih koč s 7561 ležišči. L. 1969 so v njih našteli 224 000 nočitev, od teh je bilo 153 000 članskih. Največja švicarska koča je Cristallina s 120 posteljami, najbolj obiskana pa koča Monte Rosa, ki je imela 7103 nočitev. Tudi koča Trient s 110 ležišči je imela mnogo obiska (5740
nočitev), več kakor katerakoli koča v Montblanškem masivu. Avstrijske koče, 690 po številu s 30 000 ležišči, so bile razmeroma manj obiskane od švicarskih in francoskih. MONTE AGNER je v zadnjih letih zelo razglošena gora v Dolomitih. Ima veličastno severno steno O prvem vzponu smo obširneje poročali. Zanimivo je, da je smer že oktobra I 1969 preplezal samohodec A. Ursella iz Vidma (Udine). Isti plezalcc je pospravil tudi četrti vzpon 15. junija 1970.
127 BIVAKOV - ZAVETIŠČ ima Italija. Skoro vsi so last CAI, 10 od njih jih je zgradil akademski klub (CAAI). L. 1969 so tak bivak z devetimi ležišči postavili Italijani na Breuilu, v vznožju grebena Furggen.
SMUČARSKA EKSPEDICIJA OD ALASKE DO OGNJENE ZEMLJE. Avstrijci so. res ambiciozen alpinistični narod, prvo besedo po bi radi imeli tudi v smučanju. Jeseni I 1970 so starlali z ekspedicijo v smuški svet Severne in Južne Amerike, vrnili pa se boao septembra 1971. Nenavadna, za majhno deželo kar orjaška odprava ne spada v kategorijo drugih ekspedicij. Finansirajo jo predvsem ministrstvo za prosvelo in druge javne institucije, vodijo pa jo trije profesorji višjih šol za telesno kulturo. Cilj odprave so vrhovi na Alaski, v Kanadi, Mexicu, Venezueli, Kolumbiji, Ekvadorju, Boliviji, Cilu in Patagoniji, med katerimi mnogi še niso bili doseženi s smučmi. Poleg tega avstrijski strokovnjaki za telesno kulturo skušajo utrditi vpliv avstrijske smuške tehnike, raziskati možnosti, da bi jo razširili v različnih državah z avstrijskimi smučarskimi učitelji, in znanstveno ugotoviti pomen smučarstva različnih ameriških narodov.
Seveda javna sredstva ne bodo zadostovala. Vsi trije profesorji so organizirali široko razgledniško (ali pozdravno) spominsko akcijo, pri kateri prodajajo razglednice po 30 ös.
JUŽNO STENO ANNAPURNE je lani preplezala družba velikih angleških plezalcev. Vodil jih ie_ znani Christian Boning-ton, ki ga srečujemo v najtežjih smereh več kot eno desetletje. Boysen, Estroust in Boninglon so se poleti 1970 že napravI ali na Alasko. ko so zvedeli, da je Nepal odprl himalajske duri. In odpeljali so se pod veliko himalajsko steno, češ, veliki vrhovi so že vsi odkriti in osvojeni. Po fotografiji se jim je zdela južna stena Annapurne kot "ovečana severna stena Grandes Jorasses. Ze fotografija jim je govorila, da bo zelo težko v ledenem stebru sredi stene in nič lažje v kopni barieri v drugi tretjini stene med 6900 in 7500 m. Pridružili so se jim še asi, ki ::h ni treba predstavljati: Dougal Hasto'i,
Don Whillans, Jan Clouah, Mick Burke in še Tom Frost iz ZDA. Teki možje so lahko računali na Mounta n Everest Foundation. Boninglon je povabil še Mika Thompsono, dr. Dava Lomberta in Kelvina Kenta, oficirja, ki je v armadi služil z Ghurkomi in nai bi skrbel zu zveze in za bazo. Odločili so sc, da bodo s seboj vzeli kisik, prepričani so bili, da bo prišel prav v kopni barieri. Izbrali so francoske baterije, ki so se v zadnjih 15 letih najbolje izkazale.
Ekspedicijo je odšla iz Pokhare 22. marca 1970. kamor je minimalno opremo pripeljala Royal Air Force. Pod pazduho jim je izdatno segla »British Army« in tako so dobro podprti šli po poti, ki jo je I. 1950 utrl Maurice Herzog. Glavna oprema je bila daleč za njimi na ladji. 28. marca so prispeli v »Svetišče« (Sanctu-aire), ledeni bazen, ki oklepe južno steno Annapurne. Sprejel jih je pravi bobneči ogenj:: plazov, vendar so ugotovili, da ne tolčejo poti, ki so si jo izbrali. Težave to imeli ze v samem pristopu k steni, ki :o je branil pravi blodnjak serakov. 2. aprila so že postavili tabor 1, 6. aprila tabor 2 na višini 5300 m, kjer so pravzaprav vstopili v steno. Ko so prišli do višine 6100 m, je prišla v bazo vsa oprema z ladje, zasluga Jana Clougha, ki se je kasneje smrtno ponesrečil pod vstopom, 23. aprila so že imeli tabor 4 v 6400 m. Od tu dalje so morali plezati v zahtevnem svetu in ekspoziciji. Za težavnost njihove smeri govori podatek, da je vsaka naveza iz baze do tabora 4 robila štiri dni. Do tabora 4 so prihajali šerpe in to v svetu, v kakršnem nobeden od njih še ni nosil ne plezal. Nad taborom 4 so 100 m stene opremljali tri dni. Do 3. maja so zmagali 450 m in postavili tabor 5 v višini 6900 m. Tu so postavili šotor, ki so ga preskusili v viharjih v Patagoniji. Ima obliko paralelopipeda, ima lahko ogrodje in poseben najlon. 7. maja so v snežnem viharju dosegli kopno bariero, v koleri so se dajali pet dni. Ves čas je bil na čelu Mick Burke, ki je s Tomom Frostom izredno spretno in praktično napel vrvi. (Kdor je videl Micka Burka, bi komaj mogel verjeti, da tako majhna in drobna osebica kaj takega zmorel) Ze naskok na vrh so Sledili z navezo Don-Dcugal. Vse druge naveze so bile v tej višini že močno zdelane. Sredi kopne bariere so postavili tabor 6 po osmih tednih skrajnih naporov. Za 15 metrov višine so se dajali celo uro. Bilo ie hudo za mišice in še za živce, kajti v kopni barieri jih je vznemirjalo kamenita kanonada. 20. maja je Bonington poskrbel za transport od tabora 5 na 6. Takole pravi- Samota je bila strašna in obenem spodbudna. Tu je bila 60 m visoka stena, čez kotero je visela vrv. Ločen od nje je moral vsak z jumarji premagati praznino pod seboj in se gugati kot jo-jo zaradi elastične vrvi. Sopel sem kot kovaški meh, 402
da sem po dveh urah zmagal to preizkušnjo. Mislil sem, da mi bodo eksplodirala pljučo, za vsak korak sem pet minut duškal. Skoro sem jokal od utrujenosti.. .» 22. maja so na tabor IV za Dougala in Dona nrinesli šotor in opremo zo naskok. Zatekli so se k 5 kg težkim steklenkam kisika. Bonington sam je nosil več kot 20 kg na hrbtu v višini 7500 m. Hoteli so priti na vrh v treh navezah. Na vrhu kopne bariere so bile razmere še težje. Šotora niso mogli postaviti, zato so se umaknili v tabor 6, kjer je bilo v šotoru prostora zo 2 osebi. Bonington je bivakiral na prostem najmonj stokrat, takegc bivaka pa še ni doživel. Naslednji dan je bilo vreme še slabše. Clough in Bonington sta sestopila v taoor 4. Od tu sta poklicala po radiu Whiilansa in Ho-stona, ki sta medtem prispela sama na vrh. Haston je filmal Whiilansa in tako prinesel avtentično dokumentacijo z vrhu, Razločno sta videla tudi sledi angleško-nepalske vojaške ekspedicije, ki je po severni strani teden poprej dosegla vrh. Na vrhu sta bila deset minul. Komaj sta verjela, da sta v resnici prispela sem gor po tako strašnih preizkušnjah. 750 m sta zmagala brez kisika v smrtni coni. Dva dni nato sta Frost in Burke skušala ponoviti njun uspeh, pa ju je zavrnil veter. Pri evakuaciji je pod taborom 2 serak ubil Jana Clougha. Bilo je 30. maja 1970. Popolno naključje, ki lahko zdrobi najboljšega plezalca.
Zdravnik, specialist zc višinsko fiziologijo je izjavil, da so prekoračili - fiziološko aledano - mejo možnega. Ugotovili so, da do 7300 m gre brez kisikovih steklenic in da v tej višini človek lahko opravlja taka dela kot na morski gladini. Odprli so dobo himalajskega plezanja v težkih stenah, torej novo dobo, ki lahko pomeni nov vir plezalskega entuziazma. Oprema, tehnika in taktika omogočajo nove dosežke tam, kjer si doslej nismo mogli zamišljati človeka v akciji. Slike, ki ponazorujejo Boningtonovo poročilo v »La Montagne- 1970/12, so fantastične po kvaliteti posnetka a kaj šele plezalskega dejanja.
34 000 POSTELJ ima turistična skupnost »Kitzbühelske Alpe«. Po treh letih združevanja se je 18 zimskošportnih krajev tega področja zedinilo za skupno akcijo, najprej za prospekt, ki pove, da ima Kitzbühel z okolico 5 žičnic, 51 sedežnic in 44 liftov. Za enotni »smuški polni list« pa se ne morejo sporazumeti, čeprav račun govori za to.
ZLOMLJENA KOST je kljub napredku medicine še vedno huda poškodba, predvsem pa dolgotrajna. Največkrat si smučar zlomi levo nogo, smučarski statistiki pravijo, da je skoraj dvakrat več zlomov leve noge. Iz Moskve poročajo (Alpinismus 1971/1), da je možno zlomljeno nogo nozdraviii v enem dnevu in to s pomočjo
plastične mase in ultrazvoka. Nemški zdravnik dr. Asang gleda na to novico zelo kritično, češ da so v Nemčiji tudi delali take poskuse, vendar brez večjih uspehov. V Moskvi uporabljajo umetno snov, ki jo v sklepu otrdijo z ultrazvokom. V skleo jo lahko nameste samo z operacijo, ta pa rabi svoj čas za zdravljenje. Pn tudi sklep se mora zdraviti, čeprav gc plastika prvi dan stabilizira. Kdo ima prav?
KABINSKO SEDE2NICO so vpeljali Francozi na Grands Montels, da bi smučar-iem ne bilo treba več zmrzovati v višinah blizu 3000 m, kjer sicer smučajo tudi poleti. Iz kabine za dva smučarja gledajo na spodnji slrani samo smuči, ker se ka-binska sedežnica (za dva smučarja) odpira spredaj in se smučarja potegneta v višino, ne da bi jima bilo treba snemati smuči.
JAPONSKE SMUČI zelo upoštevajo v Ameriki, uveljavljajo pc se tudi v Nemčiji, Švici, no Švedskem, v Kanadi. Japonska je po I. 1950 s hitrimi koraki postala smučarska velesila. L. 1927 so našteli 6 milijonov smučarjev, letna proizvodnja oa je znašala blizu 2 milijona smuči.
MONT BLANC 1970. V zadnji številki »La Montagne«, glasilu CAF in Groupe de Haute Montagne je Lucien Devies. glavni urednik te reviie, lakonično zapisal, du so tretji vzpon preko Linceula (Mrtvaškega prta) v Grandes Jorasses 4. do 8. junija opravili Jugoslovani J. Ažman, J. Brojan in J. Kofler. Koflerja, velike osebnosti našega alpinizma, žal ni več med nami. Japonci so 22. dec. 1971 do 2. jan. 1971 uspeli v Point Walker. Kronist Devies je opozoril na čas plezanja, saj so bile razmere v steni izjemno dobre, le mraz je pritiskal. - V Col du Caiman sta v severozahodni steni I. 941 preplezala Guslon Rebuffal in Lionel Terray dokaj težko smer. Na ponovitev je čakala celih 17 let. Ooravila sta jo I. 1959 Angležu Grieve in Spence. Severna stena Les Droites je v I. 1970 kljub svoji težavnosti postala skoraj modna. Zabeležila je 12 ponovitev, poleg tego pa so Švicarji Berger in bratu Müller kot prvi preplezali lo steno pozimi. 22. decembra so jo opremili s 600 m pritrjenih vrvi, od 1. do 4. januarja pa so izplezali.
PIZ BADILE. Novo smer v Piz Badile, narejeno pozimi 1969/1970, razglašajo za eno od najtežjih v Alpah. Poleti 1970 so jo ponovili pod vodstvom G. Rusconija, prvopristopnika, Bosisio, Burirni, Fabbrica, Fumagalli, Perego, Tessari iu K. Airoldi-jeva. Zapisali so, da je to sijajno plezanje. večji del prosto, skala odlična, tako da bi smer lahko imenovali klasično. Te žavnost je ekstremno.
STISKA ZA VELIKE CILJE. Iščejo se osem-lisočaki: če jih je samo 14, so že davno snotrgani sadovi« Himalaje. Tirolci so iznašli 15. osemtisočak, verjetno s pomočjo ing. Ervvina Schneideria, ki jim je gotovo šel na roko. Idrijčan t. Schneider fpred leti smo poročali, da se rojstnega kraja rad spominja), je na vprašanje G. O. Dyhrenfurtha, kako je s temi osemtisočak!, odgovoril, da jih je 20, če računamo, da ima Lhotse od Lhotse-5ar do qlavnega vrhe več markantnih špikov od 8511 m do 8314 m in to na daljavo 1260 m. Ce seveda ti veljajo kot osemtisočaki, bi se za ta naslov potegnilo še nekaj špikov v soseščini Everesta, Konča. Broad Peaka (v jeziku balti Falčan Kangri). Če bi tako iskali visoke cilje, bi jih našteli zlahka 20, torej bi jih pet še ostalo za lovce na najvišje vršake. D. O. Dyhrenfurth sklepa ta zapis (Alpinismus 1971/1): »Geografsko pa je nedvomno prav, če ostanemo pri historičnih 14 masivih z nad 8000 metri«.
SOVJETSKI ALPINISTI V PERUJU. Gorski reševalci in alpinisti so spremljali sovjetske zdravnike, ki so šli perujskemu ljudstvu na pomoč ob nedavnem potresu. Med njimi je bil V. Kavunenko, ki je glede sovjetskih alpinistov izjavil, da so imeli s seboj že neke izkušnje pridobljene ob potresu v Zahodnem Kavkazu. Ko je prišlo do katastrofe pri Huascaranu, je SZ lahko poslala zdravniško ekipo, ki je imela za seboj Kavunenkov alpinistični tečaj. Zdravniki so delali v višini 4000 m. V spomin čeških in slovaških alpinistov se je ekipa zdravnikov in alpinistov povzpela na Huascaran. Na ledeniku so morali obiti orjaške razpoke, ki jih pred potresom ni bilo. Zato je bila orientacija težja. Bivakirali so v višini 5700 m. Ponoči jih je presenetil potres 5 stopnje in prav blizu šotorov zasekal široko in globoko razpoko. Naslednji dan so prišli do višine 6100, 24. avgusta 1970 pa so postavili možica na vrhu Huascarana, razvili sovjetsko zastavo, v možica pa dejali pisan dokument in posnetek Pik Lenina. O tem poroča A. Poljakov v sovjetskem tedniku »Nedelja«.
AVSTRIJSKI PP (PRIJATELJI PRIRODE, NF) SPET V ANDIH. 26. dec. 1970 so avstrijski NF iz Frankfurta ob Maini poleteli v Buenos Aires, nato z avtom zdrknili v Barreal in po 115 km pešhojc dosegli izvir Rio Colorado. Raziskovali so andsko skupino Mercedario. Taborišče so si sredi janucrja postavili pod južno steno najvišjega vrha (6770m). Torej pravcati bliskoviti dostop. K tem jim je pomagal Tirolec Gerhard Watzl, ki vodi v Buenos Aiersu avlofirmo »Mercedes«. Ekspedicija je izbrala velike cilje: celo vrsto vrhov nad 6000 m in največje stene v Andih in na ameriškem kontinentu, ki segajo 3000 m visoko, uklenjene v led.
PLANSARSKI BONTON
Na Bistriški planini je majerca skrbela zu okoli 50 krav. Ker pa vse niso mogle bili Cike, Liske in Jagode, jih je klicala kar po imenih gospodarjev - Česnovka, Mo-korelka, Mašlinarca itd. Tudi gospod Aljančič, po domače Mašli-nar, je ime! telico v planini. Prišel je pogledat, kako in kaj je z njo Majerca: »Ja, ja. Takoj jo born poklicala. Mašlinarca - nu, nu!« Gospodu Aljančiču pa se to ni zdelo primerno, zato jc skromno pripomnil: »Ali je ne bi rajši poklicali gospa Aljcn-čičeva?«
NASA ZAKONODAJA
Alpinist in gorski rešcvalcc Vili Globoč-nik-Komanč nekoliko jeclja, ali kot rečemo v našem koncu - cecva. Zakaj v poliliki nima uspeha, je takole razložil: »Zakaj jaz v poliliki nikoli ne pridem naprej? ker cecvam. Narede nov zakon in preaen ga jaz preberem, že drug izide. Ne dohajam.«
SNUBITEV
V cerkljanskih hribih so prišli možje snubit, kot je bil običaj. Pogovorili so se po domače, kakor so bili navajeni govoriti med seboj:
»Ali bi dali vaše zijalo za našega telebana?«
ČE BO KAJ OSTALO...
Šolski nadzornik Janko Kokalj jc prišel na podeželsko šolo. ko so pri iikovnem pouku ravno modelirali iz gline. Učiteljica je vprašala učenca, ki mu je šlo delo najbolj izpod rok, čc bi naredil tudi tov. nadzornika.
»Bom, če bo ostalo kaj dreka « Ilovici so tam rekli drek.
STARA PILA
Hlapec bi rad nabrusil sekiro. In je v veži vprašal, kje je spet stara pila. Gospodinja, ki ga je rada srknila, pa sc jc zadrla iz kuhinje:
»Kaj pa tebe briga, če sem ga pilalc
K.
SLIKA NA PRVI STRANI ZGORAJ: MED LEDENIKI IN ŠPIKI: LEVO KUH E NADIR SAH, DESNO SPODAJ VRH NASER CHOSRAU CHUKE FOTO STANE BELAK
SLIKA NA PRVI STRANI SPODAJ: NA9 DRUGI CILJ. SZ. STENA CHOSRAU CHUKE («533 m) FOTO STANE BELAK
SLIKA NA DRUGI STRANI: RAZOR S SKKBINt POD ŠPIKOM FOTO VILKO FIN2GAR
SLIKA NA TRETJI STRANI: S KUGVJEVE POLICE FOTO VILKO FINZGAR
SLIKA NA ČETRTI STRANI: NA VRHU MALE MOJSTROVKE, V OZADJU FRISOJNIK, PLANJA, TRIGLAV FOTO ARH. MILAN ROPRET
doma ali na izletih
ipiiiiiiiij	iiiiii iiiiii	iiii
iliiiiiiiiii:: .............. iiiiiilililiii	I;;;;;	
	iiiiii	
		

:::::

DELO
dl/TD
HRIBOVCI
Predno greste na pot ne pozabite obiskati naš
market
ki vam poleg ostalega neprehrambenega in pre hrambenega blaga nudi tudi
•	BARJENE KLOBASE
•	TRAJNE, POLTRAJNE IN SUHOMESNATE IZDELKE
•	DELIKATESE
•	DOMAČE SPECIALITETE
•	KONZERVE
•	pakirano SVE2E KRANJSKO KISLO ZELJE obogateno z C vitaminom
.POLZELA
TOVARNA NOGAVIC * POLZELA
VAM IZ SVOJEGA ASORTIMANA NUDI VELIKO IZBIRO KVALITETNIH IN ELEGANTNIH ŽENSKIH, MOŠKIH IN OTROŠKIH NOGAVIC
IIMTERTRADE
podjetje za mednarodno trgovino LJ UBLJANA
CENTRALA v Ljubljani, Moše Pijodejeva 29 S PREDSTAVNIŠTVI v Beogradu, Zagrebu, Reki, Sarajevu, New Yorku, Bogoti, New Delhiju, Bombayu, Madrasu, Kal-kuti, Kairu, Pragi, Oslu, Berlinu in Varšavi

Planinci
na vrhu Triglava se boste počutili še prijetnejc, čc vas bodo greli jopiči iz islcndske volne, ki jih izdelujejo za vas pletilje iz Siro-gojna.
Trikotažo najboljše kvalitete lahko nabavile samo v razstavnih
salonih in trgovinah Jugoexporta
Beograd, Kolarčeva 1, Knez Mihajlova 10 in Terazije 2
Po vrnitvi s težke ture se boste najbolje odpočili no pohištvu Jugoexporta
ki ga lahko nabavite v razstavnih salonih:
v Beogradu:
Kolarčeva 1 Bulevar revolucije 84 Generala Zdcnova 78
v Zagrebu:
Zagrebški velesejem Paviljon 19
v Skopju:
JLA 66
v Novem Sadu:
JLA 25
v Splitu:
Kupališki prilaz 12
v Nišu:
Rudjera Boškoviča 2
Kolarčeva 1