GDK: 904:175:174.2 : 173.5: (946) Nekaj vtisov o Tasmaniji in zanimivih drevesnih vrstah njel)ih gozdov Simona PEČEK* SPLOŠNO O TASMANIJI Tasmanija, najbolj južni del Avstralije, je otok v Tihem oceanu. Razprostira se od 41. do 43. južnega vzporednika. Je zelo redko in neenakomerno naseljen otok, saj ima le 450.000 prebivalcev na površini 67.800 km2 ali drugače povedano, kot bi bili vsi Ljubljančani naseljeni na površini treh Slovenij. Zgodovina Tasmanije oziroma celotne Avstralije je tesno povezana z Anglijo. Tako so Angleži v 19. stoletju samo na Tasman ijo pripeljali več kot 67.000 zapornikov, čisto­ krvni domačini pa so dokončno izumrli leta 1876, ko je umrla zadnja domačinka. Pokrajina je zelo raznolika, z najvišjo goro Ossa, visoko 1617 m, z nižjim hribo- vjem, dolinami ter popolnoma ravninskim svetom. Najvišje gore so pozimi celo pokrite s snegom. Zaradi vseh teh znači lnosti Ta- • S. P. , absolv. agronomije, Hubadova 6, 61000 Ljubljana, SLO Slika 1: Tasmanija smanije pravijo, da je Tasmanija Irska, prenesena na južno poloblo, oziroma Švica v Tihem oceanu. Tasmanija je otok turizma in najbolj sveži del Avstralije, saj ima zaradi lokacije in topografije relativno vlažno podnebje. Eks- tremna je zahodna obala s tropskimi gozdo- vi, kjer pade letno 3500 mm padavin, v vseh drugih delih pa le 400 mm. Na otoku so neizogibni sivo zeleni evka- liptusi, zlatorumeni pašniki ter plava zeleni tropski gozdovi zahodne obale otoka. Od vseh vrst evkaliptov je najbolj znan mand- ljevolistni evkaliptus (Eucalyptus amygdali- na), ki lahko zraste prek 150m visoko in je zagotovo najvišja rastlina na svetu. Tasmanija ima približno 3000 jezer - večina teh je umetno narejenih in med seboj povezanih za pridobivanje električne energije, veliko rek in slapov. Južni del otoka je gospodarsko bolj razvit GozdV 52, 1994 263 in gosteje naseljen. Tu je najbolj razvito kmetijstvo, v glavnem pridelovanje žit in sadja. Znana tasmanska jabolka pridelujejo ravno v tem južnem delu otoka, v dolini reke Huon. V notranjosti otoka in na vlaž- nem zahodnem delu pokrajine sta razvita ovčereja in govedoreja. Živinoreja je temelj gospodarstva celotne Avstralije in ne samo Tasman ije. Industrijski razvoj Tasmanije je usmerjen v pridobivanje električne energije ter kopa- nje rud bakra, cinka pa tudi zlata in srebra. Govori se, da je še veliko neodkritih naha- jališč zlata in srebra. Pri že odkritih imajo velike tehnične probleme, ki onemogočajo izkop. Severni del otoka je zanimiv po turistič­ nem središču Tasmanije - Launcestonu, privlačni obali reke Tamar ter po številnih plantažah sivke. Kompleks 1 O ha ravnokar cvetoče sivke je resnično nekaj prečudovi­ tega. Sivko gojijo že več kot 70 let in so si tako pridobili velik ugled kot pridelovalci čistega sivkin ega olja, predvsem za potrebe kozmetične industrije. Glavno mesto Hobart (180.000 preb.) je drugo najstarejše mesto v Avstraliji, takoj Slika 2: Neizogibni sivozeleni evkaliptusi 264 GozdV 52, 1994 za Sydneyjem, in ima lep položaj v ustju reke Derwent. Je majhno pristaniško me- sto, znano tudi po dejavnosti lovljenja kitov. Samo 2 km iz centra Hobarta se razpro- stira 13,5 ha velik, vendar avstralski naj- manjši botanični vrt, ustanovljen leta 1818, s široko izbiro rastlinskih vrst. V botaničnem vrtu pritegnejo pozornost, predvsem tujcev, zanimive avtohtone vrste tasmanskih tropskih deževnih gozdov, ki si jih lahko ogledamo tudi v naravi - pravih tropskih gozdovih. Tudi jaz sem jim med bivanjem na Tasmaniji posvetila veliko ča­ sa, da bi izvedela čim več o njih, saj so med njimi tudi vrste, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje na svetu. Na Tasmaniji je največ površin tropskih gozdov v celotni Avstraliji, kar 765.000 ha oziroma 11% Tasmanije. Ti gozdovi se razlikujejo od drugih tropskih gozdov po Avstraliji in so bolj podobni onim ob obalah Nove Zelandije in nekaterih predelih južne Amerike. Več kot 45% teh gozdov je zašči­ tenih kot nacionalni park ali gozdni rezervat. Tropskih gozdov je več vrst, glede na to, katere rastline prevladujejo v njem, in samo na Tasmaniji je splošno priznanih 5 tipov tropskih deževnih gozdov. Med bolj zani- mive rastlinske vrste teh gozdov prišteva- mo: Lagarostrobus franklinii, Nothofagus cunninghamii, Atherosperma moschatum in Acacia melanoxylon. • Lagarostrobus franklinii fa"!. Podocarpaceae Lagarostrobus franklinii, avtohtona ta- smanska vrsta in edina vrsta tega rodu v Tasmaniji. Drevo je v prvi vrsti znano po svojem zelo kvalitetnem, svetovno znanem lesu, ki so ga že od leta 1820 uporabljali za izde- lavo ladij in pohištva. Les odlikuje predvsem trajnost in trpežnost. Drevo s karakteristič­ nim vonjem lesa dosega izjemno starost, pravijo da obstajajo drevesa še iz časov pred Kristusovim rojstvom. Drevo je dobilo ime po reki Huon, ki pa je bila imenovana po kapitanu Huonu Kermandecu na franco- ski ladji L'esperance. Edini razlog, da so naredili zapore na otoku Sarah leta 1821 , je bilo spravilo lesa L. franklinii na reki Huon. Drevesa so od 20 do 40 m visoka, razšir- jena v tropskih gozdovih ob bregovih jezer Slika 3: Tropski deževni gozd ob reki Gordon in rek, nad katere se povešajo. Ravno zaradi slednjega so drevesa na pogled videti zelo neurejena. V nekaterih gozdovih pa imajo lepo formirana piramidalno obliko z gosto krošnjo ter razprtimi do povešenimi vejami. Listi so spiralno nameščeni na po- vešenih vejah, so lahko prepoznavni, morda na prvi pogled podobni cipresastim listom. Lubje je svetlo rjave barve, pogosto prekrita z majhnimi okroglimi izrastki. žen- ski in .moški storži so viseči, zelo majhni (3 mm) in na ločenih drevesih. L. franklin ii je razširjen od 41 o 30' do 43° 30' geowafske širine ter največkrat na višini do 150m n. v., najdemo pa ga tudi do 800 m n. v. Potrebuje zmerno toplo, zelo mokro (okoJi 2500 mm padavin na leto) podnebje. Raste skupaj z drugimi vrstami tropskega gozda. Zanj' je· značilna zelo počasna rast, tako v· višinb. kot debelina, saj zraste komaj 120 m.m ·v debeli no na stoletje. Les je· od bele do rahlo rumene barve z manj kc;>,t 1 mm širokimi branikami. Les je mehek, gladek in predvsem trajen, saj po- gosto zdrži. stoletja. To trpežnost pa pripisu- jejo_ olju1 ki pomeni kar 70 % teže lesa in Gozd V 52, 1994 265 ga je lahko ekstrahirati. Olje uspešno upo- rabljajo tudi v kozmetični industriji. Gostota olja je 520 kg/m3, je zelo stabilno in odporno proti pokvarljivosti in morskim organizmom. L. franklinii je eden redkih iglavcev, ki se lahko razmnožuje tudi vegetativno. Pove- šene veje ob dotiku s tlemi formirajo kore- nine, kar je začetek novega drevesa, ki pa lahko doseže starost tudi 2300 let. Nothofagus cunninghamii tam. Fagaceae Nothofagus cunninghamii je eno izmed prevladujočih avtohtonih dreves v Tasmani- ji. Doseže starost 500 let. Les, ki je od rožnate do rdeče barve, je zelo cenjen in se uporablja predvsem za izdelavo pohištva. Barva lesa je odvisna od kvalitete zemlje. Rdeč les dajo drevesa na tleh, bogatih z bazaltom. V primerjavi z L. franklinii les še zdaleč ni tako trpežen, ravno nasprotno, zelo je občutljiv za insekte in gi ive, ki ga napadajo in povzročajo njegov propad. N. cunninghamii najdemo predvsem v vlažnem tropskem gozdu, pa tudi v evkalip- Slika 4: Lagarostrobus franklinii tusovih sestojih (v nasprotju z evkaliptusi Slika 5: Panj drevesa Eucalyptus regnans - drevo je merilo v višino 90 min je imelo obseg debla 30m. 266 Gozd V 52, 1994 ne prenese požarov). Zraste do 60 m viso- ko, z deblom do 3m premera. Ima temno zeleno, največkrat okroglo krono, dolgo ravno steblo in gosto olistane veje. Listje je bleščeče zelene barve, ko fe mlado, pozneje pa postane temno zeleno. N. cunninghamii cveti zgodaj spomladi in razvije 6 mm velike plodove z veliko količino semena. Atherosperma moschatum tam. Atherospermataceae Atherosperma moschatum je aromatič­ no, vedno zeleno, do 45 m visoko drevo, ki ga najdemo v vlažnih tropskih gozdovih skupaj z N. cunninghamii. Deblo je močno, sive do svetlo krem barve, pogosto pokrito z lišaji. Krona ima za vrsto značilno stožčasto obliko s suliča­ stimi listi temno zelene do celo rumene, spodaj pa sivo zelene barve. Tudi les A. moschatum je zelo cenjen, eden izmed najbolj iskanih, zaradi lahkega dela z njim in zaradi značilne kremaste Slika 6: Eucalyptus risdonii barve, včasih tudi s spektakularno črno črnjavo. Lubje, smola in spremljajoče olje so zelo aromatični , z vonjem po cimetu. Življenjska doba dreves je okrog 200 let, s tem da so lahko korenine tudi starejše, saj se v primeru, da drevo odmre, na istih koreninah razvije novo drevo. Acacia melanoxylon tam. Leguminosae Ime Acacia melanoxylon izvira iz značilne temne barve lesa. Je ena najbolj poznanih avtohtonih vrst tega rodu v Tasmaniji, raz- širjena na njenem SZ delu. Tako jo najdemo v vlažnem tropskem gozdu in evkaliptuso- vih sestojih. V začetku 19. stoletja so ugotovili, da ima izredno kvaliteten les čokoladno rjave bar- ve, včasih tudi z rdečim odtenkom, ki ga danes izvažajo po celem svetu. Drevo je visoko od 40 do 45 m visoko ter doseže 130-140cm v premeru, s kratkim steblom in visoko, široko krono. Največkrat zrastejo majhna grmičasta drevesa do 20m Slika 7: Araucaria bildwillii (Vse slike - foto : Simona Peček) GozdV 52, 1994 267 visoko. Lubje je hrapavo, temno rjave bar- ve. Oblikuje tenek 6-10cm dolg strok, rjave barve. Drevo se zlahka razmnožuje - z majhnim, črnim semenjem. Med avtohtonimi vrstami, ki rastejo v tropskih deževnih gozdovih, pa so posebej zanimivi avstralski evkaliptusi (Eucalyptus sp.), Araucaria bidwillii ter Dicksonia antar- tica. Evkaliptus Eucalyptus, tam. Myrtaceae Evkaliptus imenujemo tudi modri gumije- vec, ker pokriva njegove liste sivo moder voščen oprh. K temu rodu prištevamo naj- manj 500 vrst. Doma so skoraj izključno v Avstraliji, razen E. alba in E. deglupta, ki izvirata iz Indonezije. Največ vrst pa je razširjenih ravno v Tasmaniji. Vegetaciji Tasmanije dajejo ponekod prav evkaliptusi značilen pečat. Njihova sivkasta zelenina in njihovi listi, ki se ob sončni pripeki povesijo navpično navzdol, zbujajo vtis otožnosti. V tropskem dežev- nem gozdu jih ni, srečujemo jih v subtrop- skih gozdovih in v savanah. Mnoge vrste evkaliptusa imajo v mladosti široke, sedeče in nasprotne liste, na starej- ših drevesih pa so listi ozki, premenjalni in pecljati. Ko se odpro njihovi cvetni popki, odvržejo s temen dvoplasten pokrovček. Ta pokrovček je nastal iz venčnih listov, čaše pa sploh ni. Evkaliptus je žužkocvetka. Seme evkaliptusov potrebuje zelo visoke temperature, da vzklije. Kalitev semen omogočajo tudi spontani požari (zelo vroče vreme z močnim vetrom, povzroči samovži- ga), ki so na Tasmaniji pogosti. Ker so evkaliptusi odporni proti požarom, le-te tudi preživijo. Danes na področjih, kjer že dolgo ni prišlo do spontanih požarov, gozdarji načrtno požgejo določen del gozda prav z namenom, da se bo gozd obnovil z novimi mladimi evkaliptusi. Les evkaliptusov upo- rabljajo v različne namene- za les za ladje, pohištvo, telegrafske drogove, dišavna olja in papir. 268 Gozd V 52, 1994 Že omenjeni E. amygdalinaje pravi gozd- ni orjak. Obseg takih orjakov znaša pri tleh kakih 30m; na višini 70 m, kjer se šele začenja krašnja, pa kakih 12m. To so prav gotovo najvišja drevesa na svetu. V Tasmaniji imajo registriranih 136 redkih in ogroženih rastlinskih vrst in 11 zelo ogroženih vrst, za katere velja, da bodo izumrle v naslednjih 10-20 letih, če ne bodo poskrbeli zanje. Najbolj jim je nevarna urbanizacija. Eucalyptus risdonii spada med zelo ogro- žene vrste. Omejen je zgolj na področje ob vzhodni obali reke Derwent, ker potrebuje kvalitetna in precej vlažna tla. Je majhno, le 2-8m visoko drevo, s sivo plavimi listi, primerno za gojenje tudi v vrtovih. Araucaria bidwillii tam. Araucariaceae Araucaria bidwillii je avtohtona v Avstra- liji. Ta golosemenka s stožčasto zaokro- ženo krošnjo lahko zraste na naravnem rastišču do 50 m visoko. Mnogo lepša so mlada drevesa, ki pa z leti izgubijo čudovit videz, ker ostanejo debla v spodnjem delu skoraj gola, najnižje veje pa visijo proti tlem. Stranski poganjki poženejo v dveh nasprotnih nizih, na njih pa so spet v dveh nasprotnih vrstah nameščeni lističi, ki so svetlo zeleni, dolgi 2 cm in suličasti. Cvetovi so enospolni. Moški so združeni v mačice, ženski pa v okrogle storže. Razmnožuje se lahko s semeni, z mladimi potaknjenimi poganjki ali s koreninskimi poganjki. Dicksonia antartica tam. Pteridaceae Dicksonia antartica je drevesasta pra- prot, doma v tropskih deževnih gozdovih Tasmanije. Ima močno steblo, ki lahko zraste precej visoko, in zelo široko, košato krošnjo iz ogromnih trikrat pernasto deljenih mahal. Praprot spada v skupino zaščitenih tasmanskih rastlinskih vrst.