1 ,K Skala v Bohinju in v Dolini
EVGEN J, OVSIN
Del slovenske mladine, ki se je navduševala za gore, se po prvi svetovni
vojni ni vključil v delovanje Slovenskega planinskega društva, temveč je iskal
m nasel svojo po-c;ebno organizacijsko obliko v turističnem klubu »-Skali«. Mirko
Kajzelj v »Nallem alpini.?m:1« meni, da je bilo SPD takrat bniz izrazitejše »rupi
nistilne konfcsije«, 101:'dtem ko se je mladina navdu.~evala ob revolucionarnih
idejah, ki jim je Klement Jug dal favljcnje in bPSedo.
Res jf", da so bili na eni strani zreli, izkušeni možje v trdih bojih 7.a sloven
stvo naših Alp, v vodstvu SPD s svojo miselnostjo nenevarnega pohajanja
v gore, s skrbmi za obnovo opustošenih planinskih naprav in za dobro gospo
darstvo, pa tudi z bolestjo zaradi okrnjenih planiru!kih podrocij po novih mejah,
na dtugi strani pa je bil veliko mlajši rod, mnogi še nepopisani listi pa 7. novimi
idejami tveganja in iskanja nepoznanih lepot go1-ske prirode, vsi polni upov
in nad, optimizma in neugnane sile, želja po novih doživetji h v gorah in hre
penenja Po zmagah nad tujimi osvajalci domačih sten in vrhov. Potem ko je
vojna pretrgala normalen rruselni in organizacijski razvoj tu
Šport«, nanj naj se člani naroče. Vpisnina je 2 dinarja, letna članarina za
redne člane je 12, za podporne 18 in za ustanovne člane 150 dinarjev. Jeseničani
naj se včlanijo v bohinjsko podružnico.
Na to in na druga vabila so Bohinjci skliCl:I.H 17. septembra 1922 ustanovni
občni zbor, ki je bil ob številni udeležbi v gostilni »Pii Becu« v Bohinjski Bi
strici. Klubu je sam bistriški župan obljubil pomoč, ljubljanski delegat Ravnik
pa je poudaril vainost športa in zimskega tujskega prometa posebej za Bohinj.
Zbor je izvolil naslednji delovni odbor: načelnik ing. Cvetko Božič, njegov na-
424
Toma! Codec, član
TKS, p04r. Bohinj
(Za Uscam pod Criio
prstjo)
mestnik Franc Ravhekar, gostilničar, tajnik ing. Fr. Pokorn, blagajnik Hinko
Fabiani, gospodar Franc Ravnik. Clani odbora so bili": Franc Presetnik, Albin
Cop z Jesenic, Hinko Jeniša in Jakob Rozman, njiho'Vi namestniki pa Tomaž
Godec, Josip Geč, Franjo So lar z Bleda in Janko Tušar z Jesenic. Računska
preglednika pa sta bila: Valentin Hodnik in Janko Torkar.
Ta imena smo t udi zato zapisali, da smo omenili posebej dva znamenita
človeka: smučarja-tekmovalca in partizana-borca Tomaža Godca in znamenitega
planinskega slika.rja Valentina Hodnika. Med prvimi je5e11iškimi »skalaši« so tu
Albin Cop, Jo.nko Tušar in Janko Torkar. Imeti jih moramo za prve in najsta
rejše člane po:.mcjše slavne jeseniške »Skale«.
Novoustanovljena podružnica bohinjske »Skale« je zahtevala likvidacijo
zimsko-špo11nega odseka in prevzem pravnih pravic do sankališča »-Bclvedere«.
Mnogo sej (morda vseh 15 v kratkem življenju bohinjske podružnice) je bilo
~polnjenih z živahnimi razpravnmi o ureditvi in popravljanju sanknlišča, o
lopah in izposojanju sank, o postavitvi okrepčevalnice, o inventarju, o stalnem
vzdrževanju sankališča, o sankaških prireditvah, o lreningih in te'kmah, o
425
smuških tekmah in tnsiranju smeri, o skakalnici in njenem vzdrževanju, o
skakalnih tekmah in o stroških za vse to, o stroških in spet o stroških ...
Bohinjci so bili v prvem letu svojega delovanja zelo marljivi. Ustanovili
so svoj foto odsek, predvajali kratice smuške filme, sklepali o organizaciji
voj~kega smuškega tečaja, pnrejali veselice, se še dovolj l'edno shajali in r az
motrivali te-.i:ave in tegobe vsakega začetka ... , no, vse vkup ni zadostovalo, da
se ne bi posušilo komaj posajeno drevesce.
Tujsko-,prometna zveza jim je poslala pomoč 10 000 dinarjev, smuška tekma
skalašev je u-spt:la, venda1· so elementarne nesreče: poškodbe sankališča po
nalivih, neugodni začetki zime brez snega, slab obisk turistov in pr imanjkljaj
v blagajni prisilili bohinjsko sicer podjetno podružnico na kolena.
Niso pravilno ocen.ili težav pri delu. Poleg zgoraj opisanih dejavnosti so
namreč poskušali z organizacijo vsega tujskega prometa, reklame, tujskih sob,
hotela, skratka poživetja mrtve zimske sezone in podobno. Preveč dobesedno
so vzeli besedo »tu1·istični« klub »-Skala«. A za prave cilje »Skal- je manjkal
tisti spodbudni idealizem tovarniškega delavca, ki ga bomo srečali na Jesenicah.
Bohin jska podružnica je sklenila "27. januarja 1924 na svojem drugem občnem
zboru likvidacijo s tem, da se inventar preda jesenišlti podružnici. Tej naj se
priključijo tudi člani. Med drugimi je podpisal ta zapisnik tudi slikar Valentin
Hodnik, medtem ko so nekateri :};e prej zapu.~tili druš~vo.
Skoraj dvajsetletno plodno delovanje Jeseničanov v ... skali~• bi lahko raz
členili na tri časovne razdelke. Ce m1j jih imenujemo po najpomembnejših
funkcionarjih, potem je prv o razdobje Franja Kosmača, Jaka Čopa, Justanovljeni podružnici v najvccJ1 meri na
mladh1i, so bili sadovi tega dela kmalu Vi.dni. Klab je postal v najkrajšem -
času eden najagilnejših na Jesenicah in si je s svojim delom na mah osvojil
simpatije najškših .k,rogov Jesenic, pa tudi bližnje okolice.
Takoj po ustanovitvi je začel odbor s 6istematičnim delom. Ustanovil je
plezalni, smučarski in sankaški odsek, organiziral je markiranje poti v Kara
vankah, prirejal je skupne izlete članstva itd. Ze prvo leto po ustanovitvi je
priredila podružnica prvi javni nastop: .sankaško tekmo od Sv. Križa, na kateri
je nastopilo 38. tekmovalcev. Tekma je pr iv abila precej gledalcev, ki so z
zanimanjem sledili tekmovanju. Posebno sk1,b pa je posvetila organizaciji smu
čarstva, zfasti alpskim panogam, ki je bilo takrat na Gorenjskem šele v prvih
povojih. Da se je alps ko smučarstvo razvilo v naši d.rfuvi do tako velike višine,
je ncmala zasluga jeseniške »Skale«, ki se je od vsega začetka zavedala velikega
pomena tega športa - pa ne samo športa - za naše kraje. Vežbanje članov
smuškega odseka se je vršilo najprej na Markljevi planini pod Golico, kmalu
pa so se fantje preselili na Crni vrh in od tam na i-ttma. pobočja Rožce. Na
Rožci je sta la takrat majhna, hlevu podobna pastirska bajtica. To bajtico so si
čJ.ani smuškega odseka preuredili, da jim je nudila zavetišče za prvo silo.«
V letu · 1924 je 'imela jesenii)ka podružnica že 94 rednih, 6 podpornih in
1 ustanovnega člana. G-Ospodarili so s skromn imi sredstvi, čistega premoženja
je bilo komaj za 9700 dinarjev. Drugo leto je zasedel mesto predsednika
Franjo K-osmač, njegov namestnik pa je bil Jaka Cop. To leto so vstopile v
odbor nove, mlade in agilne moči:. Boris Sega, blagajnik, Jože Cebulj, tajnik
vse prvo razdobje, Matevž Frelih, organizator .smučarstva, Albin Cop, Stana
Kočar, Rudolf Ogrin in Anton Frelih, poleg prejšnjih odbornikov: Jože Copa,
Ton!,!,ta Korantarja in J ožeta Truhlarja. Porol-ila nam povedo, da so opravili
2'1-3 rt;ui:, 4 velike _izlete in 5 daljših smulkih treningov. Markirali so 8 daljših
s!ti'~rJ, 'izpopolnili inventar rešilne ekspedicije, ureruli kontrolo potov, začeli s
pripravami načrtov in kart, začeli s predavanji in vzgojo kadrov. Tr·dno so se
poyc~~ l.i v.. enotno fronto.
~:.ri \i"'~e~fcljo 1 ,.- ~tembra 1924 so razvili na vrhu Triglava svoj prapor kot
Zl,\, Q ~pfo. vidno vez in znamenje pravega ,,skalafa«. »Že v soboto popoldne in v
n9č'i 9d"' sobote na nedeljo so prihajale velike skupine članstva in prijateljev
»~]i~e« n a Kredarico, kjer se je zbralo okrog 150 ljudi.« Ob igranju jes eniške
gQ~~ je bilo- nato v navzočnosti raznih zastopnikov oblasti in društev slovesno
razvi{je prapora na samem vrhu. Kumovala je Minca Rabičeva, za praporščaka
pa J~ bff izvolJen Albin Cop, ki je nosil prapor ob svečanostih do svoje smrti.
Na ·vsem pohodu ni bilo nobene nezgode. Manifestacija za ohranitev slovenskih
planin in za uveljavitev domačega rodu v njih je uspela na vsej črti. Takrat
je"miinreč' bila državna meja še tik za Aljaževim stolpom.
Iz poročil na občnem zboru leta 1926 je razvidno, da je društvo štelo
101 č1~na, da jih je 36 pristopilo, 21J pa je bilo črtanih, lcer niso plačali članarine
ali so zanemarjali svoje dolžnosti o;a:iroma se niso p<;ikoravalf odredbam odbora.
Ta je zahteval disciplino in zavest. Družabni večeri in planinski ples so bili
dobro obiskani, tudi blagajnik je bil zadovoljen. V tem letu in p, Boris Sega,
Drago I+Tovarišija-, klubskega internega pomena. V na.~lednjem. lelu 1933 je predsed
nikoval podružnici mag. ph. Ivo Ko ~.elj, v odbor pa je prišlo nekaj novih članov,
med njimi živahni dr. Ivan Štempihar, k.i se je posebej zanimal za pravno stran
društvenih pravilnikov. Odbor je moral misliti na ponovno povečanje koče
na Rožci, ker se je večal obisk te koče od leta do leta. S pomočjo članstva,
ki je s prostovoljnim delom v izdatni meri podprlo gradbena dela, se je odbm,J
430
z velikim trudom posrečilo postaviti tako kočo, da je naslednje leto že lahko
sprejela 2::lll turistov. V tem letu se je začela akcija za postavitev spomenika
ponesrl:!čcnemu skalašu in izvrstnemu plezalcu Sandiju Wissjaku, ki pa se je
razširila v akcijo za postavitev spomenika na Škrlatici v spomin vsem Ponesre
čenim v natih gorah.
Leta 1934 je štela podružnica že 250 članov, med temi 220 rednih. Blagajnik
je imel 50 428 dinarjev kosmatih dohodkov, Mednarodne fotoamaterske razstave
so se uspešno udcle;;\ili t udi jeseniški slikopiiu:i-amaterji. Medklubske in vse
slovenske smušk e tekme na Zelenici, v Tdglovskem smuku in v Zakopanih so
dale nove prvake v smuku in slalomu: jeseniške »skalaše•« Pračka in Heima.
Dobro so se poslavili tudi Znidar, Novak, Jakopič in ~kugi, ekipa, s katero je
moral računati vsak klub v drfavi. Sedaj je bil p0novno izvoljen z veliko večino
glasov za pred!>ednika p<1družnice Miha Cop, ki je o.stal na čelu d-0 svoje pre
zgodnje sm1ii marca 1938. leta. V odboru ni bilo več zaslužnega Cebulja. Tajnik
je bil Bogo Humovec. gospodar Šega, kočo j e imel na skrbi Vovk, odborniki pa
so bili: Alička Delgos za matrična dela, Frelih za smučarstvo, Korenini za
plczalstvo, Joža Cop pa kot podpredsednik podružnice večni načelnik gorske
re~evalne službe. O razvoju plt!zalstva v »Skali,, je poročal dr. Miha Potočnik,
ki je v tistih časih s svojimi čfanki v PV o plP7.ah -.zlate naveze« vzbujal vseobčo
po:,on1ost, postavil našo alpinistiko in alpinizem sploh na pravo mesto in z
gorenjsko šegavostjo v šaljivem tonu pa vedno s srčno toplino opisoval strem ljenja in podvige goram predanega človeka ter tako prlbližal širšim plastem
ljudstva modemo misel alpinizma. Tudi naslednje vrstice so njegove besede:
»V pleialstvu je dosegla naša podružnica prav lepe in številne uspehe tako v
domačih kakor tudi v tujih gorah. Kar je bil 7.a ljubljansko ,,Skalo« dr. Jug,
to je bil za jeseniško Copov Joža, ki je skupno z dr. Jugom že 1922 preplezal
Triglavsko .steno. Začetek njegovega delovanja pa seže v leto 1921, ko je v
družbi z dr. Stanetom Tominškom in Janezom Kvedrom ter tovariši preple7.al
severozahodno steno Prisojnika. Dr. Jug je bil idejni utemeljitelj naših ple--.:alnih
prizadevanj in je s svojimi spisi in opisi razgibal v letih 1922 in 192:I v:;o našo
gorsko mladino, da si je tudi sama zaželela plezalnih donvet ij in podvigov.
Prav ta mladina pa je našlo v Copovem Joži neprekosljivega praktika in učitelja,
ki je sčasoma s svojim vzgledom, navdušeno besedo in tudi praktično pomočjo
vzgojil lepo število plezalcev, saj so skoraj vsi jeseniški in okoliški plezalci,
preden so se osamosvojili in iačcli delovati v lastnih plezaJnih tovarišijah, šli
skozi Joževo šolo. Od leta 1924 pa tja v štirideseto leto je bil Joža Cop osrednja
plezalna in reševalno osebnost, ne le na Gorenjskem temveč v Sloveniji
Jugoslaviji sploh.
Jeseniške plezalne skupine iz padružnice „skale«, iz katere so okrog leta
1928 in pozneje fašli prav dobri in sposobni plezalci, ki so si znali preko
začetnih težav in poskusov prib<1rili ime in položaj kot samostojni vodilni alpi
ni~ti, se udejstvujejo ves čas in vidno v vseh naših stenah in prepadih, na
samostojnih plezalnih in zimskoalpinističnih tečajih, v vojski in drugod. S
ponosom se lahko p0hvalimo, da so prav naši plezalci naše slovenske gore -
predvsem Ji,lijske - šele o.wojili in jih prepojili s svojim znojem, pa tudi i;
krvjo tako, da so res naše in samo nate, z idealizmom in skromnim, v javnosti.
malo vidnim delom, ki stremi za tem, da bi šli še preko mej sedanjega ozkega
polja.•
• l:'odrobneje o ple-uilnih in drugih uspehih ter delovanju ~ezn.ih je6enišk.ih
skalašev glej knjigo: Evgen Lovš.In, ,.Gorski vodniki v JullJskih Alpah", str. 270-290.
431
V severni stent
Mo}Urovkt?, v globlnt
Mala Pl§enca
(Danlto Ma. rw.lanc)
Foto:
Dr . Stanko Tominlek
Mi, ple-,:alci jeseniške »Skale«, smo bili tudi lelos pridni. Potrgali smo spet
nešteto plezalnih rožic z naših robov, doživeli tisoče tihih in svetlih trenutkov.
Lepo štev ilo plezolnih dru~bic že šteje naša »Skala«, ki vsako nedeljo uživajo
čarobnost naših sten in grebenov. T1;g1nvska stena ni skoraj nikdar brez gostov,
Jalovec nas pozna, pozna nas Mojstrovka, Špik:, Frdamane police, široka peč,
Kukova Špica, Škrlatica, Križ in Rokav in drugih vrhov desetine. Alpinistika ni
več blazno tveganje, »Skala« ni več klub samomorilcev ... «
Jeseniški plezalci pa tudi iz drugih krajev so kmalu čutili potrebo po zgra
ditvi planinskih zavetišč tam, kjer ni bilo v bližini planinske koče. To so sicer
zelo zapuščeni a izredno lepi pr edeli. F:no tako zavetišče so postavili v Veliki
Dnini ob vznožju VPlike Ponce, drugega pa na Jezeru na Gruntu v območju
Rokavov in Dovškega Križa. Tretji je ~e v načrtu, a postavljen naj bi bil v
Martuljku.
Redni sestanki jeseniške »Skale « so bili najprej v gostilni pri Kobalu,
pozneje v gostilni Mesar, nato v hotelu Triglav in končno v hotelu Pošta.
Med di-ugim so rodili tudi veliko fotografsko 1 ·az.