Verouk poučuj učitelj! (Srbsko stališce). Klerikalni »Slovenec« se je hitro oglasil na naša zadnja izvajanja in trdi: »da je Učiteljski Tovariš že tako zašel v srbofilstvo in ortodoksijo, da je že čisto pozabil, da mi nismo Srbi niti smo pravoslavni, ampak katoliški Slovenci.« DaIje pravi: »da država pri usmerjanju verskega pouka nima absolutno nobene besede.« »Slovenčev« izbruh nas pusti hladne in mu priznavamo radi. »da smo katoliški Slovenci«, toda ne »verski nestrpneži in fanatiki«, temveč vedno in povsod borci za versko strpljivost v smislu ustave in v interesu narodnega in državnega edinstva. Proučiti hočemo dalje razloge, ki vodijo srbsko učiteljstvo in merodajne faktorje do tega, da izročajo pouk veronauka učitelju. D uhovščina prerada naglaša, da učitelji ne morejo poučevati tega predmeta \» osnovni šoli iz vzroka. ker ga sami ne znajo v oni meri, kakor duhovščina. Vzemimo, da se ta predmet poučuje kot konfesija in da se z njim hoče podati deci samo znanje in ne, da se stvori potrebna verska in moralna nagnenja. Ali je tu potrebno veliko in globoko pozn^vanje dotične vere? Po tej analogiji bi prirodoslovje v osnovtii šoli smel podavati samo priro- doslovec, računstvo samo matematik, zgodovino le zgodovinar — torej le strokovnjaki. Ker osnovne šole niso nikakl znanstverti zavodi, temveč prve in osnovne šole v katerih je potreba dati sanio prvo, osnovno znanje iz vsakega predmeta, torej tudi iz veronauka, zato tudi za verski pouk v osnovni šoli ni treba višje strokovne izobrazbe. In v toliko je vse naše učiteljstvo sposobno in izprašano. Tudi z metodične strani, glede načina podavanja, se mora dati učitelju prednost. Nihče ne more oporekati temn, da čeprav imajo n. pr. univerzitetni profesorji višjo izobrazbo od učiteljev, da bi znali tudi metodično bolje podavati predrnet v^osnovni šoli. Oni nimajo izkustva in ne metodiške spretnosti. Isto velja tudi za duhovščlno, ki poučuje veronauk, ker oni imajo pač večje strokovno znanje, nimajo pa tnetodiške spretnosti, ki jo imajo uČitelji in brez katere ni vispeha. Učitelji umejo abstraktne pojme in suhoparno gradivo, ki je prava muka za otroka, prilagoditi in spraviti v obliko, ki bo primerna njegovemu dovzemanju. A ne samo to! Učiteljem je dana možnost. da versko gradivo spravijo v zvezo z vsem drugin. gradivom osnovne šole. No, ali je tako poučevanje verstva škodljivo za verski pouk; ali ne izvedejo vse lažje in bolje to učitelji, ki imajo več prilike, širši delokrog in boljšo metodiško izobrazbo kakor duhovščina, ki ima samo strokovno izobrazbo. Odgovor je jasen! In tudi iz nacionalnega in državnega ozira je bolje, da poučuje verouk učitelj. Iz našega politiškega življenja je razvidno, da verske organizacije nimajo istih naziranj o državnem in nacionalnem edinstvu, kakor je državi potrebno. Vzemimo, da istemu niso nasprotne, pa vendar duhovščina pri verskem pouku stremi za tem, da si stavi za glavni cilj čimbolj navdušiti učence v fanatizmu svoje vere, a državno in nacionalno delo in misel podrejuje; učitelj pa vedno ščiti verka čustvovanja. zavest in nagnenja, pri tt-iii pa z uspehom razvija in neguje versko strpljivost, toleranco, z devizo: >Brat je mio, koje vere bio« in s tem polaga velike temelje človečanstvu in deluje na jačenju in ustvarjanju našega narodnega in državnega edinstva, ki ga duhovščina z vzgajanjem verskega fanatizma in prenapetosti še bolj ruši in državi na škodo ustvarja vedno bolj nestrpljivo nacionalno in politično atmonsfero v državi. Iz vsega tega je jasno razvidno, da za verski pouk ni nobene opasnosti, če ga v osnovni šoli poučuje učiteljstvo, ker oni se v nobenem slučaju ne vojujejo proti verskemu in moralnemu vzgajanjuj nasprotno, pripisujejo temu pouku največjo važnost in dajejo temu predmetu najdostojneje mesto med ostalimi pred- meti. Ce pa verske organizacije niti to ne smatrajo za dovoljno, jim je svobodno, da ta pouk pomnože izven šole. Kakor osnovna šola ne daje popolnega znanja v drugih predmetih, temveč samo glavno in osnovno in se to izpopolni pozneje v drugih šolah, s predavanji, čtivom itd., tako tudi nihče ne oporeka, da verske organizacije širijo svojo vero in jo utrjujejo na način, kakor same hočejo in ga najdejo za najboljšega — a izver. šole. Kakor ima cerkev .avJ namen in ne dovoljuje, da se kdo druj.i neša v njene posle, tako ima tudi šola s\oj namen in je treba tudi šoli pustiti, da urejuje sama svoje posle. Kakor duhovščina ne dovoljujc, da bi učitelji in drugi opravljali njihova cerkvena opravila in ne nasprotujejo njihovi veri, tako tudi duhovščina nima prava, da se vmešava v celoto pouka in šole. Pustimo šolo učitelju. a cerkev duhovščini! Če prekorači kdo tuji delokrog, izziva le borbo in sovraštvo, ki je nepotrebno in kvarno in najmanj odgovarja propovednikom miru, ljubavi, resnice in pravice. Poštene besede srbskega učiteljstva so združene in preizkušene v zgodovini, ki je jasen dokaz, da je srbsko stališče v korist cerkvi, šoli, narodu in državi.