compendio UDC 016:58(497.4 Kras) 016:58(497.4/.5 Istra) SOMMARiO BiBLiOGRAFICO SULLA FLORA E SULLA VEGETAZiONE DEL CARSO E DELUISTRIA CO N PARTiCOLARE RIGUARDO AL PRESENTE BIBLIOGRAFSKI PREGLED RAZISKOVANJA FLORE iN VEGETACIJE KRASA IN ISTRE S POUDARKOM NA SEDANJEM STANJU Livio POLDINI Dipartimento di Biología, IT-34127 Trieste, via L. Giorgieri 10 RIASSUNTO Vengono passa te in rassegna le prmcipali tappe dei! 'esp loraz ione bota nica del Cars o, con inclusione dei versanti nordoccidentali delia Selva di Tarnova, dei Piro-, e de!i'!siria, comp ren den do vi anche le isole quar­neríne di Cherso, Veglia e Lussino. Parole ctiíave: Sommario bibliografía botanica, Carso, i stria Non sara possibile, neanche in maniera appros­simata, tracciare un quadra sommario delle principal! íappe che í'espiorazione botanica, limitatamente alie tracheofite, ha percorso nelia penisoia istriana e nel Carso. Innanzítutto e opportuno precisare che il territorio in parola, come qui b si intende, include ii Carso alie spalle di Trieste, dal mare fino ai fianchi sudoccidental! della Selva di Tarnova e delia Selva di Piro con le grandi isole quarnerine di Cherso, Veglia e Lussino, escíu­dendo pero il Gorizíano in senso stretto e ii corso interiore deli'lsonzo. Sono rimasti cosí esclusi i rilievi del Sabotino e di Medea, anche se per molti versi cosí "carsici". Le principaii fonti d'informazione per un'area cosí complessa rimangono Marchesettt (1895, 1896-97, 1931 postumo), Voss (1884-85), Mayer (1952, 1960), Lazar (i960), PetkovSek (1960), Poldíni (1988, 1991), che di seguito riprenderemo per sommi capi. L'enorme mole delle opere, prevalentemente flori­stiche in un primo tempo e in época successiva anche vegetazionali, e dovuta, tra l'altro, all'eíevato numero di nazioni e di nazionalita coinvolte nelle alterne vicende storico-politiche deil'lstria e del Carso, cosi che i títoli IZVLEČEK V razpravi so predstavljene glavne faze botaničnih raziskav Krasa, vključno s severozahodnim pobočjem Trnovskega gozda in Hrušice, ter Istre s kvarnerskimi otoki Cresom, Krkom in Lošinjem. Ključne besede: botanična bibliografija, Kras, Istra Celovite slike najpomembnejših etap botaničnih raz­iskav istrskega polotoka in Krasa, omejenih na višje rast­line, ne bo mogoče predstaviti niti v približnih obrisih. Najprej je treba pojasniti, da obravnavano območje zajema Kras v zaledju Trsta od morja do jugozahodnega pobočja Trnovskega gozda in Hrušice, Istre ter velike kvarnerske otoke Cres, Krk in Lošinj, vendar brez Go­riške v ožjem smislu besede in spodnjega toka Soče. izključeni sta tako pobočji Sabotina in Medveje, čeprav sta po številnih značilnostih zelo "kraški". Glavni viri informacij za tako kompleksno območje so še zmeraj Marchesetti (1895, 1896-97, 1931 post­humno), Voss (1884-85), Mayer (1952, 1960), Lazar (1960), Petkovšek (1960), Poldini (1988, 1991), ki jih bomo v glavnih obrisih povzeli v nadaljevanju. Ogromno število def, ki sprva obravnavajo samo floro, kasneje pa tudi vegetacijo, gre med drugim pri­pisati tudi velikemu številu različnih narodov in narod­nosti, ki so bili vpleteni v zgodovinsko-politično doga­janje v Istri in na Krasu, tako da vsebuje botanična bibliografija tega območja tako nemške kot italijanske, nemške, slovenske, hrvaške in madžarske naslove. Zaradi izjemnega vpliva, ki so ga imele najzgodnejše študije, je treba opozoriti na tri predlinejevske raz­ Uvio fOlDIN h SOMMARIO BIBLIOGRAFICO SULLA FLORA E SULLA VEGETAZIONE ..., 9-24 délia bibliografía botanica di questa terra vanno dal tedesco ail1 italiano, ailo sloveno, al croato e all'un­gherese. Per ia suggestione esercitata dai primordi, dobbiamo ricordare tre nomi de! periodo prelinneano con i quali possono essere fatte imziare !e ricerche botaniche nei nostri territori: P. A. Mattioli (1501-1577) che nel 1554 indica nei famosi "Commentari" 53 specie da Gorizia e Trieste; G. F. Tommasini, omonimo deî ben piu famoso Muzio de' Tommasini, vescovo di Citîanova (1595­1654), che enumera i nomi voigari di ben 320 specie sia spontanee che coltivate, oltre ad aiberi, arbusti e funghi, senza perô indicarne le localité di raccolta. La sua opera, chiamata pur essa "Commentari", verra pubbii­cata appena nel 1837 nel Archeograf o Triestino, il terzo e G. G. Zannichelli (1662-1729), cbe intraprende un viaggio lungo le coste occidentali deli'lstria, da Capo­distria a Rabac, donde cita numeróse specie nei loro nomi popolari. La sua opera verra pubblicata postuma nel 1730 dal figlio Giovanni Giacomo Zannichelli. L'epoca classica pub essere fatta iniziare con G. A. Scopoli (1723-1788), che chiamato a Idria quale me­dico nelle miniere di mercurio nel 1754, vi si trattiene per 16 anni, portando a termine la prima (1760) e la seconda edizione (1772) délia famosa "Flora Carni­olica". La seconda edizione del 1772, notevolmente amplíala e riveduta rispetto aila prima, e adeguata al método di Linneo. Nella prefazione dell'opera l'Autore delinea i limiti geografici del territorio studiato, includendovi il Carso e il Goriziano, donde provengono ben 185 specie cítate. Fra queste viene descritto per la prima volta il piu esclusivo endemismo del Carso triestino, Centaurea kartschiana, diffuso in pochi esem­plari sulle rocce a mare tra Sistiana e Duino. La vita e le opere di questo Autore vengono diffusamente ricordate in un recente lavoro di PetkovSek (1977). Quando Scopoli nel 1767 viene trasferito in Un­gheria, arriva ad Idria quale chirurgo camerale 8. Hacquet (1739-1815), botánico e mineralogista, che prese in considerazione anche i nostri territori fino all'estremita méridionale deil'istria, desenvendo aicune specie nuove (1782, 1785). Anche F. S. von Wulfen (1728-1805) acquisisce meriti particolari nella conoscenza bofanica di questi territori. Tra le sue opere piu important*! e da ricordare la "Flora Norica", pubblicata postuma nel 1858 da Fenzl e Graf, nella quale vengono cítate ben 717 specie delle nostre regioni, di cui 167 dal Triestino. Bartolomeo Biasoletto (1793-1859), farmacista a Trieste, compie numeróse esplorazioni nei dintomi e nell'lstria. La sua farmacia diviene un luogo di rife­rimento e di raduno per molts studiosi d'Oltralpe, che tro vano in lui un'infaticabiie guida. Aicune relazioni scientifiche sono il fmtto di questi viaggi (1829, 1841, 1846). Di paiticolare înteresse e anche il diario di Hoppe e iskovalce, začetnike botaničnih raziskav v naših krajih: P. A. Mattioli ja (1501-1577), ki je leta 1554 v svojem slovitem delu "Commentari" opisal 53 vrst z območja med Gorico in Trstom; novigrajskega škofa G. F. Tom­masinija (1595-1654), soimenjaka veliko slavnejšega Muzia de' Tommasinija, ki je poleg imen dreves, grmov in gob zbral domača imena še za 320 drugih vrst, tako divjih kot gojenih, ni pa zabeležil krajev njihovih ra­stišč. Njegovo delo, prav tako naslovljeno "Commen­tari", je bilo objavljeno v zborniku "Archeografo Tri­estino" šele leta 1837. Tretji, G. G. Zannichelli (1662­1729), se je napotil po obali zahodne Istre od Kopra do Rabca in na poti beieži! številne vrste, z njihovimi ljudskimi imeni vred. Njegovo delo je šele leta 1730 izdal njegov sin Giovanni Giacomo Zannichelli. Klasično obdobje se začenja z G. A. Scopoiijem (1723-1788), ki se je leta 1754 priselil v Idrijo kot zdravnik v rudniku živega srebra, ostal tam polnih šestnajst fet in napisal prvo (1760) in drugo (1772) izdajo slovitega defa "Flora Carniolica". Druga izdaja iz leta 1772, občutno razširjena in dopolnjena v primerjavi s prvo, je prilagojena Linnejevi metodi. V predgovoru avtor zariše geografske meje obravnavanega območja ter vključi vanj Kras in Goriško, od koder izvira kar 185 navedenih vrst. Med njimi je prvič opisan najzna­menitejši endemit tržaškega Krasa -Centaurea kart­schiana, razširjen le v redkih primerkih na skalah ob morju med Sesljanom in Devinom. Življenje in delo G. A. Scopolija obširno obravnava Petkovšek v enem svojih zadnjih del (Petkovšek, 1977). Ko je bil Scopoli leta 1767 premeščen na Mad­žarsko, se je v Idrijo kot kirurg območnega sindikata naselil B. Hacquet (1739-1815), botanik in mineraiog, ki je preučeval tudi naše območje tja do skrajnih meja južne Istre in opisal nekatere nove vrste (1782-1785). Tudi F. X. von Wulfen (1728-1805) je posebej za­služen za botanično poznavanje teh krajev. Eno njegovih najpomembnejših del je "Flora Norica", izdano posthumno leta 1858 pri založbi Fenzel in Graf, v katerem je navedenih kar 717 vrst iz naših krajev, od tega 167 s Tržaškega. Sartolomeo Biasoietto (1793-1859), farmacevt iz Trsta, je pogosto raziskoval okolico mesta in Istro. Nje­gova lekarna je postala zbirališče številnih raziskovalcev iz krajev onkraj Alp, ki so v njem našle neutrudnega vodnika. Nekatere znanstvene razprave so nastale prav­na podlagi teh izletov (1829, 1841, 1846). Posebno je zanimiv tudi dnevnik Hoppa in Horn­schucha iz leta 1818, v katerem opisujeta svoje 21­dnevno popotovanje od Bavarske do Trsta. Med biva­njem v Trstu opišeta Crocus variegatus Hoppe et Horn. (= C. reticulatus Stev. ex Adams). Poleg tega je Hoppe napisal številne prispevke o fJorističnih posebnostih avstrijskega Primorja, med katerimi so tudi taki, v katerih so prvič omenjene nekatere vrste (Hoppe, 1821; 1826; 1841). Livra POIDINI: SOMMARIO BIBLIOGRAFICO 5ÜLLA FLORA E 5UI.LA VECETAZIONE ..., 9-24 Hornschuch de! 1818, in cui sí descrive i! viaggio da loro intrapreso dalla B a vi era fino a Trieste, durato ben 21 giorni. Durante i! soggiorno in questa citta viene descritto il Crocus variegatus Hoppe et Horn. (~ C. reticulatus Stev. ex Adams). Il primo dei due é inoltre Autore di numerosi contributi ríguardantí segnaiazioni floristiche da! Litorale Austríaco; di queste ricordiamo alcune che contengono prime segnaiazioni di specie (Hoppe 1821, 1826, 1841). Nella storia della botanica interregionale campeggia la figura di G. M. Spirito de Tomrnasini (1794-1879), che espiord il vastissimo e compiesso territorio che va dalle Alpi Giulie fino alie Bocche di Cattaro (1837 in coil. con Biasoletto, 1839, 1840, 1851, 1895 con ag­giunte e correzioni di C. Marchesetti). I suoi meriti ne! campo della botanica possono essere cosi riassunti: - prospezione sistemática deiia flora compresa fra Alpi Giulie e Daimazia; - allestimento di un erbario patrio di vaste propor­zioni nei quale viene dato grande riiievo aila distri­buzione, infatti le etíchette portano Tindicazione deila locaiitá di raccolta; - collegamenti internazionali con eminenti studiosi deil'epoea; - attivita promozionali nel campo delie scienze natural i. S8 W .... • Xí ÍHHH K !VJ'-. . . ' . . Botánico tríestino e sindaco di Trieste M. de Tommasini, Tržaški botanik in župan M. de Tommasini. V zgodovini medregionalne botanike zbuja pozor­nost osebnost G. M. Špirita de Tommasinija (1794­1879), ki je raziskoval obsežno in kompleksno območje od julijskih Alp do Boke Kotorske (1837 v sodelovanju z Biasoiettom, 1839, 1840, 1851, 1895 z dopolnili in po­pravki C. Marchesettija). Na področju botanike je za­služen za: - sistematično preučevanje flore med julijskimi Al­pami in Dalmacijo; - ureditev velikega domoznanskega herbarija s pou­darkom na razširjenosti vrst: vse etikete so namreč opremljene z navedbo rastišča posamezne rastline; - mednarodne stike z uglednimi raziskovalci tistega časa; - promocijsko dejavnost na področju naravoslovnih znanosti. O pomembnosti vloge, ki jo je odigral Tommasini na področju botaničnega raziskovanja na ilirskem območju in območju jugovzhodnih Alp, priča tudi veliko število rastlin, ki so jih po njem poimenovali: Campanula tom­nwsiniana Koch, Linum tommasinii Rchb., Moehringia tommasinii Marchesetti, Onobrychis arenaria subsp. tommasinii (jord.) Asch. & Graebn,, Seseli tommasinii Rchb. fil., Tommasinia altissima (Mill.) The!!. {= Peu­cedanum verticillare (L.) Mert. & Koch, Tragopogon tommasinii CM. Schultz, itd. Veliko zaslug za poznavanje hribovite istre gre Heufler-Hohenbüchlu, ki je leta 1845 izdal splošno preglednico čičarijskega hribovja. Če opustimo kronološkost zapisa, bi veijalo opozoriti na izjemno zanimanje, ki ga je pri številnih botanikih vzbujal najvišji vrh v Istri, Lička. Nekateri med njimi, ki so posebej podrobno obdelovali reško območje, so namreč v svoje raziskave vključili tudi Učko. Med njimi, in pri tem izhajamo tudi iz Beni & Mayer (1975): Freyer (1839), Giacich (1844), Smith (1878), Freyn (1879), Hire (1883, 1914, 1915), Stapf (1887), Simonkai (1888), Depoli (1901), Schiffner (1905), Rossi (1924, 1930), itd. Posebno pozornost je Učki posvečal tudi Madžar Bor­bás, vendar bomo tokrat navedli le del njegovega ob­sežnega opusa (1876, 1877, 1877a, 1878, 1880). Hara­čic se je posvečal lošinjski flori (1890-91, 1893, 1905, 1910). Pomembno fazo sistematičnega raziskovanja Istre predstavlja A. Loser (1842-1878), ki je preučil okolico Kopra in je leta 1860 objavil obsežen katalog rastlin s tega območja (1016 vrst), nekaj let kasneje (1864) pa mu je dodal še 57 vrst. Leta 1874 se je med graditvijo istrske železnice v Pul j priselil inženir G. Freyn, ki se pri svojih botaničnih raziskavah ni omejil na pozorno in pretehtano preučevanje flore na območju Pulja in oko­lice ter južne Istre (1876-77, 1877, 1881), temveč je območje svojega dela razširil do tržaške okolice (1890­92). Seveda na tem mestu ni mogoče spregledati Šte­fanija, ki je v svojem delu "Flora di Pirano"{ 1884, 1894­ lix'fo POlDtNÍ: SUMMARIO BIBLIOGRAFICO SULLA FLORA E SULLA VEGETAZIONE ..., 9-2*1 A conferma ciel fondamentale molo svolto dal Tommasini ne! campo dell'esplorazione botanica dei territori illirici e delle Alpî sud-orientali numeróse sono le entita che lo ricordano nel nome, quali: Campanula tommasiniana Koch, Linum tommasinii Rchb., Moehríli­gia tommasinii Marchesettl, Onobrychis arenaria ssp. tommasinii (lord.) Asch. & Graebn., Seseli tommasinii Rchb. fil., Tommasinia altissima (Milt.) Thell. (= Peuce­danum verticillare (t.) Mert. & Koch, Tragopogon tom­masinii CH . Schultz, ecc.. Un importante contributo alla conoscenza deli'istria montana lo si deve a Heufier-Hohenbüchel, che nel 1845 da aile stampe un prospetto generale dei Monti deila Ciceria. Tralasciando l'esposizione cronologica, e forse op­portuno mettere in evidenza la grande attrazione esercitata dal piu elevato rilievo istriano (M. Maggiore) sui vari botanici. Alcuni di essí, che hanno trattato in particolar modo il territorio fiumano, lo includono infatti nelle loro considerazioni. Tra questi ricordiamo, dedu­cendoli anche da Ben! & Mayer (1975): Freyer (1839), Giacich (1844), Smith (1878), Freyn (1879), Hirc (1883, 1914, 1915), Stapf (1887), Simonkai (1888), Dépoli (1901), Schiffner (1905), Rossi (1924, 1930), ecc.. Anche l'ungherese Borbás dedica particolare atten­zione al M. Maggiore e ai dintorni di Fiume e aîl'isola di Veglia, di cui riportiamo solo alcuni dei numerosi lavori (1876, 1877, 1877a, 1878, 1880). Alla flora di Lussino si dedica HaradC (1890-91, 1893, 1905, 1910). Una tappa importante dell'esplorazione sistemática dell'lstria e costituita da A. Loser (1842-1878), che, perlustrando attivamente i dintorni del capodistriano, fu in grado di pubblicare nel 1860 un esteso catalogo delle piante di questo territorio (1016 specie), a cui alcuni anni piu tardi (1864) ne aggiunse 57. Nel 1874 si stabili a Pola, a seguito deila costruzione délia ferrovia istriana, l'ingegnere G. Freyn, il quale non soltanto si occupé con oculafezza e sagacia délia flora del polese e dell'lstria méridionale (1876-77, 1877, 1881), ma estese le sue esplorazioni botaniche fino a! distretto triestino (1890-92). Non si puô poi tralasciare lo Stefani che nella sua "Flora di Pirano" (1884, 1894-95) elenca ben 1016 specie da questo territorio. Va ricordato inoltre il Beyer che segnala Asplenium lepidum daîl'istrta settentrionaie (1894), omesso nella "Bibliografía botanica" del Mar­chesetti. Il piu grande allievo del Tommasini e il triestino C, de Marchesetti (1850-1926), di cui l'opéra principale e la "Flora di Trieste e de' suoi dintorni" (1896-97). Taie opera e divisa in due parti: una generale ed una spé­ciale. Nella parte generale fa un commente delle condizioni geografiche e fisiche del territorio trattato, un bilancio fitogeografico, un erudita esposizione storico ­bibliográfica degli studi pregressi e conclude con una chiave analítica delle famiglie. La parte spéciale, ordi­95) zbral kar 1016 rastlinskih vrst. Opozoriti velja tudi na Beyerja, ki omenja vrsto Asplenium lepidum iz se­verne Istre (1894), ki jo je Marchesetti v svoji Botanični bibliografiji ("Bibliografía botanica") spregledal. Najpomembnejši Tommasinijev učenec je bil Trža­čan C. de Marchesetti (1850-1926), katerega temeljno delo je "Flora di Trieste e de' suoi dintorni" (1896-97). Knjiga je razdeljena na dva dela: splošnega in poseb­nega. Splošni del vsebuje študijo geografskih razmer in fizičnih razmer obravnavanega območja, fitogeografsko oceno, poglobljeno zgodovinsko-bibliografsko razpravo o predhodnih raziskavah, zaokrožen pa je z analitičnim prikazom družin. V drugem delu, ki je razen v nekaterih podrobnostih urejen po sistemu de Candolla, je obde­lanih prek 1700 enot, vsaka od njih pa je opremljena s podrobnim, čeprav strnjenim opisom, sinonimijo, do-mačimi poimenovanji, navedbami zgodovinsko po­membnih florističnih det in podrobno razširjenostjo. Med Številnimi deli, ki jih je izdal, naj opozorimo na floro Izole (1879), Poreča (1890), Sv. Katarine pri Rovinju (1895), Škocjana (1887), predvsem pa na zelo natančno bibliografsko delo (1895), v katerem je na­vedenih in kritično povzetih kar 672 del, ki zadevajo takratno avstrijsko Primorje, in ki ga je avtor vse do smrti nenehno dopolnjeval in urejal. Delo je izšlo post­humno leta 1931. Marchesettijev sodobnik je tudi E. Pospichal (1838­1904), ki je med 1897 in 1899 objavil delo "Flora des österreichischen Küstenlandes". Geografske meje "Flore" so premaknjene skoraj do administrativne meje takrat­nega avstrijskega Primorja in zajemajo tako imenovano avstrijsko Furlanijo, Goriško, vključno s Trnovskim goz­dom in Nanosom, tržaški Kras in Istro med izlivoma Raše in Mirne. Delo je posebej dragoceno zaradi iz­jemno natančnih opisov na podlagi svežega materijala, ki jih odlikuje pretanjen jezikovni sti! in v katerih so iz­postavljene bistvene značilnosti, po katerih se razli­kujejo sorodne vrste. Nekatere vrste, kot so Centaurea rupestris var. hirtella, Iris sibirica var. enrrhiza, Rubus trifoliatus so opisane prvič. Žal je to delo, tako vse­stransko in podatkovno bogato, zelo cenjeno tudi na mednarodni ravni, na lokalnem nivoju zaradi nemščine, v kateri je napisano, manj uporabno. Med bivanjem v Trstu je Pospichal razširil tamkajšnje domoznanske zbirke z bogatim herbarijem z okoli 5000 vrstami, ki je shranjen v Naravoslovnem muzeju v Trstu. S Hrubyjem (1918) se zaključuje klasično obdobje florističnih raziskav določenega območja. Z razpadom avstro-ogrskega imperija se začenja ob­dobje sodobnih botaničnih raziskav, v katerem se poleg florističnih začenjajo pojavljati in uveljavljati tudi fito­geografske, geobotanične in ekološke raziskave. Med učenci in najbolj gorečimi privrženci Marche­settija je bi! tudi C. Zirnich (1895-1978), po rodu Pirančan, Goričan po svoji intimni odločitvi, ki je zbral obsežen in podroben herbarij, osredotočen na severno­ Uvio POLDINf: 50MMARI0 BIBLIOGRAFICO SIJU.A FLORA 0 SULLA VEGETAZIONE ..., 9-2-4 nata, saivo iievi modifiche, secondo il sistema di de Hajk-o Jagt it . Candolle, tratta un compiesso di oltre 1700 entita, per r f ognuna delle quati viene data accurata anche se succinta descrizione, sinonimia, denominazioni volgari, citazioni nelie opere floristiche di importanza storica e distribuzione dettagliata. Tra i numerosi lavori da lui pub­blicati mérita ricordare i lavori floristici di Isola (1879), di Parenzo (1890), di S, Caterina presso Rovigno (1875), di 5. Canziano (1887) e soprattutto l'accuratissimo lavoro bibliográfico (1895) nel quale elenca e sunteggia critica­mente ben 672 lavori inerenti l'allora Litorale Austríaco, i cui aggi orna menti, che curera continuamente fino alia morte, saranno pubblicatí postumi nel 1931. Contemporáneo del Marchesetti e E. Pospichal (1838­1904) che pubblica fra il 1897 e 1899 la "Flors des öster­reichischen Küstenlandes". I limiti geogvafici delia "Flora" si scostano alquanto dai limiti amministrativi deli'allora Litoraie Austriaco e vengono a includere !1 cosiddetto Friuli Austriaco, il Goriziano, ivi compresa la Selva di Tarnova e il M. Nanos, il Carso triestino e l'istria fra lefoci dell'Arsa e del Quieto. Il pregio maggiore deli'opera con­siste nella straordinaria accuratezza delîe descrizioni, redatte su materiale fresco e con stile lingüísticamente impareggiabile, nelle quali vengono messi in evidenza i caratteri essenziali alla distinzione fra specie affini. Al­cune entita vengono descritte per la prima voita, quali Centaurea rupestris var. hirtella, Irissihirica var. erirrhiza, Rubus tri fol i a tus. Purtroppo un'ope ra COS Í complessa e ricca dî informazioni, molto nota in campo inteinazio­nale, ormai e diventata localmente di difficile accesso a causa deila lingua tedesca. il soggiomo triestino del Pospichal ha altresî arricchito le collezioni patrie di un ponderoso erbario aggirantesi sui 5000 esemplari, depo­sitati presso il Museo dî Storia Naturale di Trieste.Con Hruby (1918) si condude il periodo ciassico dell'esplo­razione floristica del territorio in esame. Con la dissoluzione dell'lmpero austro-ungarico pue essere falto coincidere l'inizio del periodo contem­poráneo dell'esplorazione botanic.a, nel quale, accanto a quello fioristico, emergono e si affermano sempre piu gií indirizzi fitogeografici, geobotanici ed ecologíci. Fra gli allievi e seguaci piu attivt del Marchesetti ricordiamo C. Zirnich (1895-1978), nato a Pirana ma goriziano di elezione, che e riuscito a costituire un vasto e accuratissimo erbario inerente soprattutto i territori nordadriatici. II materiale del suo erbario e stato par­zialmente pubblicato da Cohrs (1953-54, 1963), il quale ha anche rivisto il materiale e fatto annotazíoni critiche, e successivamente da Mezzena (1986), che si e límitato a trascriverne i cartellini. Ricordiamo inoltre la flora del M. Auremiano dello Justin (1904), la "Flora di Rovigno" di Benacchio (1939) e per il M. Auremiano e la Cicceria slovena !I lavoro di Accetto (1990). Lusina si dedica con particolare attenzione alia flora delle isole quamerine con una serie di lavori apparsi pre- FLOR A TRIESTE E DE' SUO D- CARLO MARCHESETTI sso^ • • y Z t^Micíív* .i> ciV ío d< attría natura/v por il Wflr'MCMn'f tsndexien». TRIESTE t. »pu. Li.>rr» »i?,mti,c-j ISXUli . Prva stran Marchesettijeve flore z rokopisom sloven­skega botanika R. fustina. La prima pagina della "Flora" di Marchesetti, mano­scritto di R. fustin, botánico sloveno, jadransko območje. Herbarij je delno objavil Cohrs (1953-54, 1963), ki je material tudi pregledal in ga opremil s kritičnimi pripombami, kasneje pa Mezzena (1896), ki se je omeji! na prepis kartončkov. Pomembna so še Justinova flora Vremščice (1904), Benacchieva "Flora di Rovigno" (1939) in Accettovi pri­spevki (1990, 1991) o Vremščici in slovenski Čičariji. Lusina posveča posebno pozornost flori kvarnerskih otokov in jo obdela v delih, ki so izhajala povečini v Botaničnih analih ("Annali di Botanica") v Rimu (1927, 1927a, 1932, 1933, 1934, 1934a, 1936, 1941, 1947, 1956). Med sodobnimi publikacijami o flori Krasa in Istre so še: Baumgartner (1964); Benacchio (1963); Benl & Mayer (1975); Dakskobler (1995); Ferian (1950); Jogan (1994); Kaligarič (1987, 1988, 1990, 1991, 1991 a); Lau­si (1962, 1964, 1964a); Lovasen-Eberhardt & Trinajstid (1978); Martinčič (1973); Martini (1990); Martini & Poldini (1990); Martini & Polli (1992); Mayer (1966); Meizer (1970, 1975, 1983, 1987, 1996); Melzer & Bre­gant (1989, 1991); Mlakar (1987); Morton (1935, 1936, Livio POLDINl: SOMMARIO 813UOGRAF1CO SUU.A FLORA í SULLA VEGETAZtONE ..., 9-24 valentemente negli "Annali di Botanica" di Roma (1927, 1927a, 1932, 1933, 1934, 1934a, 1936, 1941, 1947, !956). Fra i contributí contemporánea alia flora del Carso e dell'lstria ricordíamo i seguenti lavori: Baumgartner (1964); Benacchio (1963); Benl & Mayer (1975); Daks­kobler (1995); Ferian (1950); jogan (1994); Kalígaric (1987, 1988, 1990, 1991, 1991 a); Lausi (1962, 1964, 1964 a); Lovasen-Eberhardt & TrinajstiC (1978); MartinCiC (1973); Martini (1990); Martini & Poldini (1990); Martini & Polli (1992); Mayer (1966); Melzer (1970, 1975,1983, 1987, 1996); Melzer & Bregant (1989, 1991); Míakar (1987); Morton (1935,1936,1939); Pericín (1992); Pertot (1996); Petauer (1979); Podobnik (1992); Poldini (1963, 1964, 1964a, 1965, 1966, 1966a, 1966b, 1969, 1971, 1980, 1984); Poldini & Rizzi Longo (1974-75); Poldini & Toselli, 1981; Polli (1985, 1990); Strgar (1985, 1990, 1991); Sugar & TrinajstiC (1970); SuSnik & Lovka (1970); TrinajstiC (1962, 1964, 1970); TrinajstiC & PavIetiC (1989); Zanotti & Cristofolini (1994); T. Wraber (1962, 1972, 1973, 1975, 1977, 1981, 1982, 1992, 1995) e la "Lista rossa" di Wraber & Skoberne (1989), in cui com­paiono molte localitá istríane e carsiche di specie rare e minaccíate. Anche la flora avventizia ha assunto !n questi ultimí anni sempre maggiore !mportanza, eos) che é oggetlo di contributí floristici da parte di vari Autorí. Oltre al giá citato Aster squamatus di Wraber (1982), ricordiamo il reperímento di Senecio inaequidens, giá segnalato per il Coriziano da Poldini (1980), che viene ritrovato per la prima volta nell'lstria slovena (Podpec) da Kaligaric (1992) e successivamente da Pavietic & TrinajstiC (1994) per Capodistria. Altri lavori riguardanti contribuí! floristici sia dal-l'istria slovena che croata, nei qualí viene dedicata particolare attenzione all'ingresso di numeróse neofite meso-americane che, come noto, e particolarmente in­tenso nelle fasce termofile che si affacciano sul Medi­terráneo, sono opera di: HijaniC (1957), KaligariC & jogan (1990), Jogan (1996, 1996a), Martini (1989). I caratteri floro-vegetazionali piü salienti del Carso e dell'lstria possono venir ricondotti a due ordini di fattori: uno temporale (storico) ed uno spaziale (ecologlco). il primo comprende fenomeni migratori che hanno modi­ficato l'arealedelle specie delineandone gli attuali quadri distrfbutiví. Essi hanno súbito un'acceierazione durante i periodi cata - e anatermici a seguito dell'espansione edel ritiro deí ghiacciai alpini nel Quaternario. ! movimenti migratori delie specie sono stati con­dizionati dalla strultura orotettonica deí territorio a pre­valente orientamento NW-SE, ed é infatti lungo questa direttrice che si distributsce la massima diversitá flori­stica. L'alto Carso (Selva di Tarnova, Seiva di Piro) costi­tulsce un'interessante e típica cerniera fra II sistema álpico e quelío dinarico; lungo i rilievi dell'istria mon­tana (Ciceria) sono penetrati nella regione mediterránea 1939); Pericin (1992); Pertot (1996); Petauer (1979); Podobnik (1992); Poldini (1963, 1964, 1964a, 1965, 1966, 1966a, 1966b, 1969, 1971, 1980, 1984); Poldini & Rizzi Longo (1974-75); Poldini & Toselli, 1981; Polli (1985, 1990); Strgar (1985, 1990, 1991); Šugar & TrinajstiC (1970); SuSnik & Lovka (1970); TrinajstiC (1962, 1964, 1970); TrinajstiC & PavIetiC (1989); Zanotti & Cristofolini (1994); T. Wraber (1962, 1972, 1973, 1975, 1977, 1981, 1982, 1992, 1995) in "Rdeči se­znam" (Wraber & Skoberne, 1989), v katerem so na­vedeni številni istrski in kraški kraji z redkimi in ogroženimi vrstami. Številni avtorji posvečajo v zadnjih letih posebno pozornost alohtoni flori. Poleg že omenjene Wraberjeve Aster squamatus (1982) je zanimiv tudi Senecio inaequidens, ki ga je na Goriškem prvi odkril in opisal Poldini (1980), na območju Slovenske !stre (v Podpeči) Kaiigarič (1992), kasneje na Koprskem pa Pavletič & TrinajstiC (1994). Druga dela, ki zadevajo floristlčne prispevke tako iz Slovenske kot iz Hrvaške Istre, posebno pozornost pa posvečajo vdoru številnih ameriških neofitov, zlasti in­tenzivnem v toplotnih pasovih po Sredozemlju, so še: ilijanič (1957), Kaiigarič & jogan (1990), jogan (1996, 1996a), Martini (1989). Najpomembnejše fiomo-vegetacijske značilnosti Krasa in Istre je mogoče pripisati dvema vrstama dejav­nikov: časovnemu (zgodovinskemu) in prostorskemu (ekološkemu). V prvo vrsto sodijo migracijski pojavi, ki so spremenili areal določenih vrst in omejili njihovo sedanje območje rasti. Do teh procesov je zaradi šir­jenja in krčenja alpskih ledenikov v kvartaru prihajalo posebno pospešeno med kata- in anatermičnimi ob­dobji. Na migracijo vrst je vplivala orotektonska struktura tega območja, ki se razteza pretežno v smeri SZ-jV; ta pobočja so zato izjemno bogata s pestro floro. Visoki Kras (Trnovski gozd, Hrušica) predstavlja zanimiv in značilen prehod med alpinsktm in dinarskim sistemom; po obronkih montanske Istre (Čičartja) so se v sre­dozemsko območje prebile nekatere alpinske vrste (,Ara­bis alpina, Campánula carnica, Polysticum lonchitis, Primula auricula, Saxífraga panicuiata, S. rotundifolia, Senecio abrotanifoiius, S. doronicum, Tephroseris aurantiaca}, v višje lege pa so se ponovno vrnile kot sredozemski oreofiti (Aspbodelus albus. Sal ureja sub­spicata s.L, Vicia onobryebioides, itd.). številne vrste imajo na tem območju svoja najbolj severozahodna rastišča; med sredozemskimi vrstami so tudi: Alyssum medium, Anemone bortensis, Arceu­tbobium oxycedri, Bel I is sylvestris, Carda m i ne maritima, Carlina corymbosa, Cistus salviifolius, C repi s b lavi i (Stadlmann, 1908; justin, 1911), Cyclamen repandum, Ephedra major, Hornungia petraea, juniperus phoe­nicea, Lonicera implexa, Lotus ornithopodioides, Nar­cissus ta zetta, Ophioglossum lusitanicum, Ophrys tivio POLDINI: SOMMARIO BIBLIOGRAFICO SULLA FLORA t SULLA VEGETAZIONE .... 9-24 alcunt eiementi alpici ed alpidici (Arabis alpina, Cam­panula carníca, Polysticum lonchitis, Primula aurícula, Saxífraga paniculata, S. rotundifolia, Senecio abrotani­folius, S. doronicum, Tephroseris aurantiaca) e sono risa! !te orofite tried iter ranee (Asphodelus albus, Satureja subspicata s.L, Vicia onobrychioides, ecc.). Innurnerevoli sono inoltre ie specie che qui hanno i íimiti nordoccidentaii deiia distribuzione. Per citarne al­cune fra le mediterranee: Alyssum medium, Anemone hortensis, Arceuthobium oxycedri, Bellis sylvestris, Car­damine marítima, Carlina corymbosa, Cistus salviifoíius, Crepis blavii (Stadímann, 1908; Justin, 1911), Cyclamen repandum, Ephedra mayor, Hornungia petraea, juníperos phoenícea, Lonicera implexa, Lotus ornithopodioides, Narcissus tazetta, Ophioglossum lusitanicum, Ophrys bertolonii, O. bombyliflora (Lussino), O. fusca, O. scolo­pax, Orchis ladea, Pallenis spinosa, Phyllitis sag i (tata (Vegiia), Pistacia lentiscus, Scilla autumnalis, Steheíina íM>ia(Trinajsti. & Pavletic, 1989), 5f/pa bromoides, Teu­crium arduini (Draganovic, 1994); fra le illiriche: Anthri­scus fumaríoides, Arabis scopoliana, Astragalus illyricus, Carpinus orientalis, Cerastium decaivans, Coiydalis aca­ulis, Digitalis laevigata, Euphorbia fragifera, E. triflora ssp. triflora, Gent i ana tergestina, Genista sylvestris; G, holo­petala, Melampyrum fimbriatum, Onopordon illyricum, Pedicularis friderici-augusti, Pseudofumaria alba, Sature­ja subspicata ssp. Ulyríca, Scrohularia laciniata, Serratula lycopifolia, S. radiata, ecc. (v. inoltre Praprotnik, 1987). A parte vanno considerate ie endemiche: Asperula woloszczakil (Vegiia), Campanula i siríaca, C. justiniana, C,. tommasiniana, Leontopodium alpinum var. krasense (M. Maggiore), Phyllitis hybrid a (Cherso, Lussino, Ve­giia), Moehringia tommasinii. Valenze florist.iche e vegetazionali vengono per la prima volta utilízzate per !a valutazione ambiéntale e ; per la conservazione deila natura neli'istria siovena da . KaligariC (1990). Vanno ricordati aitresi alcun! studi di citotassonomia (Honselí, 1962; Lausi, 1964b, 1966; Martinis & Lova­sen-Eberbardt, 1973; Bedalov, 1983; DruíkoviC & Lov­ ;'ka, 1995). Di alcune specie carsiche vengono studiati anche i principi attivi e la loro dipendenza dai fattori ecologici (Coassini Lokar et al., 1980, 1983, 1986; Coassini Lokar & Poldini, 1985; Stancher & Poldíni, 1969; Poldini et al., 1971); per quanta riguarda íl lavoro di Poldini et al. (1970) esso si riferisce a Calamintha brauneana e non a C. nepetoides, come tnvece appare nel titoio. Sono stati inoltre eseguiti studi bíometrici e bio­sistematici su Satureja montana (Feoli & Poldini, 1979) e su Helleborus istríacus (Coassini Lokar et al., 1992). I fattori ecologici sono i responsabili della zonazione verticale deila vegetazione. Bartiing (1820) é forse il primo che abbozza una suddivisione verticale dell'lstria in tre regioni: del mirto, del frassino e !'alpestre. II periodo contemporáneo, con forte accentuazione bertolonii, O. bombyliflora (Losinj), O. fusca, O. sco­lopax; Orchis lactea, Pallenis spinosa, Phyllitis sagittata (Krk), Pistacia lentiscus, Scilla autumnalis, Stehelina dubia (Trinajstič & Pavietič, 1989), Stipa bromoides, Teucrium arduini (Draganovic, 1994); med ilirskimi: Anthriscus fumarioides, Arabis scopoliana, Astragalus illyricus, Carpinus orientalis, Cerastium decalvans, Corydalis acaulis, Digitalis laevigata, Euphorbia fra­gifera, E. triflora subsp. triflora, Gentiana tergestina, Genista sylvestris, G, holopetala, Melampyrum fim­briatum, Onopordon illyricum, Pedicularis friderici­augusti, Pseudofumaria alba, Satureja subspicata subsp. illyrica, Scrophularia laciniata, Serratula lycopifolia, S. radiata, itd. (glej tudi Praprotnik, 1987). Posebej je treba upoštevati endemne vrste: Asperula woloszczakii (Krk), Campanula istriaca, C. justiniana, C. tommasiniana, Leontopodium alpinum var. krasense (Učka), Phyllitis hybrida (Cres, Lošinj, Krk), Moehringia tommasinii. Pri vrednotenju okolja in ohranjanju narave v Slo­venski Istri je bil Kaligarič prvi, ki je leta 1990 uporabil floristične in vegetacijske vrednosti. Ob tem je treba omeniti tudi nekatere citotak­sonomske študije (Honsell, 1962; Lausi, 1964b, 1966; Martinis & Lovasen-Fberhardt, 1973; Bedalov, 1983; Druškovič & Lovka, 1995). Aktivne principe in njihovo odvisnost od ekoloških dejavnikov so preučevali na nekaterih kraških vrstah (Coassini Lokar et al., 1980, 1983, 1986; Coassini Lokar & Poldini, 1985; Stancher & Poldini, 1969; Poldini et a!., 1971). Sicer pa se delo Poldini et al. (1970) nanaša na vrsto Calamintha brauneana in ne na C. nepetoides, kot bi bilo mogoče razbrati iz naslova. Biometrično in biosistematsko sta bili obdelani vrsti Satureja montana (Feoli & Poldini, 1979) in Helleborus istriacus (Coassini Lokar et al., 1992). Zaradi ekoloških dejavnikov je bilo potrebno verti­kalno predeljevanje (zoniranje) vegetacije. Barting (1820) je verjetno prvi nakazal vertikalno razdelitev Istre na tri območja: območje mirte, jesena in alpskega pasu. Sodobno obdobje, za katerega je značilen močan poudarek na fitogeografski usmeritvi, se začenja z Bec­kom (1901), nadaljuje pa se z Adamovičem (1929), Horvatom (1954), Aničem (1958) in Horvatičem (1939, 1943, 1969). Slednji je prvič zarisal razdelitev Hrvaške Istre in Kvarnerskih otokov ter tako postavil temelje za kasnejše povezovanje. Po tej shemi je Istra razdeljena na tri osnovne pasove: na pas črničevja, puhastega hrasta in bukve. Kasneje so to razpredelnico, kar zadeva hrvaški del Istre, dopolnili stro­kovnjaki iz zagrebške Šole (llijanič, 1967, 1970, 1984; ilijanič & Topič, 1981; Sugar, 1970, 1983, 1984, 1984a; Trinajstič, 1965, 1967, 1975, 1976, 1980, 1982, 1984, 1985, 1995; Trinajstič & Sugar, 1976), kar zadeva njen slovenski del, pa raziskovalci ljubljanske šoie (Accetto, 1989,1991; Dakskobier, 1994, 1996). deíl'indirizzo fítogeografico, puó essere fatto iniziare con Beck (1901) e quindi con Adamovic (1929), Horvat (1954), Anič (1958), Horvatič (1939, 1943, 1963). Con quest'ultirmo Autore viene delineata per la prima volta urta suddivisione dell'lstria croata e delle isole del Quar­ nero, che costituisce la base per le integrazioni suc­cessive. L'istria appare suddivisa nelletrefondamentali fasce a ieccio, a roverella e a faggio. Questo schema verrá successivarnente complétalo dagli Autori della scuola di Zagabria per quanto concerne í'ístria in Croazia (Ilijanič, 1967, 1970, 1984; !lijanic & Topic, 1981; Šugar, 1970, 1983, 1984, 1984a; Trinajstič, 1965, 1967, 1975, 1976, 1980,1982, 1984, 1985, 1995; Trinajstih & Sugar, 1976) e dagii Autori di Lubiana per la parte d'lstria in Slovenia (Accetto, 1989,1991; Dakskobler, 1994,1996). Una serie di lavori viene dedícala al Carso sloveno da M. Wraber {1954, 1958, 1963, 1967, 1969), che ne individua le unita fondamentali di vegetazione. Aitri lavori di cartografía vegetazíonale su base fito­sociologica riguardanti il Carso sfoveno vengono pro­dolti da Puncer & Zupančič (1970, 1975) e da Zupančič et al. (1987). Per cui alia fine si puó arrivare a un hilando delle cenosí forestall fin qui individuate, suddívidendole in zonali (climatogene o climaciche) in extrazonali (topo­climaciche) e in azonaii (paradimaciche). Le unitá zonali vanno dal tipo termomediterraneo, localizzato all'estremitá meridionale di Lussino, con il Myrto-Quercetum ilic is Trinajstič cfr. 1995 (Basion.: Quercetum ilicis adriaprovinc.iale Trinajstič 1973), al mesomediterraneo comprendente il Fraxino orni-Quer­cetum ilicis H-id 1958 delle coste meridional! d'lstria fino al canale di Letne, i1 Ostryo-Quercetum ilicis Trinajstič (1965) 1974 presente a Cherso anche in riva al mare ed extrazonale nel golfo di Trieste (sub Omo-Quercetum ilicis in Lausi & Poídini, 1962). II supra­mediterráneo é occupato in !stria da due cenosi zonali: il Querco-Carpinetum orientalis H-ič 1939 e l'Oiíryo-Quercefum pubescentis (Ht.) Trinajstič 1974. Seguono quindi la fascia delle faggete submontane con i! Seslerio autumnalis-Fagetum (Ht. 1950) M. Wraber (1957) 1960, montane con ii Lamió orvalae-Fagetum (Ht. 1938) Bor­hidi 1963, cui fa seguito, ma soitanto sulla massima elevazione del M. Maggíore (Vojak), !a faggeta sub­alpina Polysticho ionchitis-Fagetum (Ht. 1938) Marinček in Poldini et Nardini 1993 {-Homogyno alpinae-Fage­tum (Ht. 1938) Borhidi 1963) (Marinček etal., 1992). A queste cenosi forestall climaciche vanno aggiunte quelle a condizionamento prevalentemente edafico: \'A spa rago tenuifolii-Quercetum roboris (Lausi 1966) Marinček 1994 (-Querco-Carpinetum submediterra­neum Bertovič 1968) (v. anche Bertovič, 1975), bosco d'umidita nel quale rientra il bosco S, Marco nelia valle del Quieto (Marinček, 1994), il Molinio-Quercetum pubescentis Šugar 1981 (Sugar etal., 1995), il Potentillo : -.7-• ­ wiatssiliisisasw m h h i h N ^ h WÉiSn ... ^ • lí'fl'V V .. . . : .. -­ .. yç ; . ,.' • a.,,,« • • l'.l'i : : I , V. ; ; : • : : .•;.-.•;••!;.: I >r ' ' ' • . • • • w S M É M I 'i1 . : p Illi^f g8' _.__ • .. Zemljevid obravnavanega območja iz Pospichalove flore. Mappa dellarea di studio, pubbiicata nelia "Flora" di Pospicbal. Slovenskemu Krasu je posvečenih več del M. VVraberja (1954, 1958, 1963, 1967, 1969), v njih pa so navedene tamkajšnje glavne vegetacijske enote. Z vegetacijsko kartografijo slovenskega Krasa na fitocenološki osnovi se ukvarjata Puncer & Zupančič (1970, 1975) ter Zupančič et al. (1987). Zato je na koncu mogoča ocena o doslej odkritih gozdnih združbah in njihova razdelitev na zonaine (klimatogene), ekstrazonalne (topoklimatske) in azorsal­ne (parakiimatske). Zonaine enote segajo od termomediteranskega tipa vegetacije, odkritega na skrajni južni strani Lošinja z Mytio-Quercetum ilicis Trinajstič cfr, 1995 (Basion.: Quercetum ilicis adriaprovinciale Trinajstič 1973), do srednjemediteranskega tipa, ki vključuje Fraxino orni-Quercetum ilicis H-ič 1958 južnih istrskih obal do Lim­skega kanala, Ostryo~Quercctum ilicis Trinajstič (1965) leta 1974 na Cresu tudi na južni obali ter azonalno v Tržaškem zalivu (sub Orno-Quercetum ilicis v Lausi & Poldini, 1962). Submediteran zastopata v Slovenski Istri dve zonalni združbi; Querco-Carpinetum orientalis H-ič 1939 in Ostryo-Quercetum pubescentis (Ht.) Trinajstič Livio POLDINI: SOMMARiO BIBLIOGRAFICO SULLA FLORA E SULLA VECETAZIONE ..... 9-24 Quercetum pubescerías A. Horv. 1973 (sic in Trinajstič, 1982) dei terreni fíyschoidi dell'lstria centrale, ti Seslerio~Querc.et.um petraeae (Poldini, 1964 n.n.) Pol­díni 1982, il Melampyro vulgati-Quercetum petraeae Puncer et Zupančič 1979 descritto per ía Brkinja (Pun­cer & Zupančič, 1979) e quelle a condizíonamento topocl i matico: I 'Asaro-Carpinetum betuli Lausi 1964 (Poldini, 1985), VAnemone} nemorosae-Carpinetum be­tuli Trinajstič- 1964 ed il Corydalido ocbroieucae-Ace­retum Accetto 1991 (Accetto, 1991 ). Orli e margini boschivi vengono studiati da Cils et al. (1975) e da Čarni (1997). Anche i! dinamismo delia vegetazione (incespugl!amento, successions) viene ana­lizzaîo in una serie di lavori (Lausi et al., 1979; Feoii & Feoli Chiapella, 1979; Feoíi e( al., 1980; Feoü & Sci­mone, 1982; Favretto & Poidini, 1986; Čarni & Ka­ligarič, 1990; Čarni & Kaiigarič, 1991 ). Per quanto riguarda le formazioni erbacee, sia ; primarie che derivate, non e possibile delineare ín '. • questa sede gii aspetti fondamentali. Si rimanda perianto .ai lavori di Poldini (1989), Kaiigarič (1994, 1994a), • Čarni (1995) e Kaiigarič & Poldini (in pubbl.) che, oltre a t una trattazione esauriente, riportano anche numerosi riferi menti bibliografía. impollmazione e biotopi suburbani vengono studiati . da !une & Poldini (1995) e da Pertot & Poidini (1995). II bilancio fitogeografico che si pu6 trarre daile due fondamentali fonti d'informazione flora e vegetazione, disposte secondo gli assi del tempo e delio spazio, e che Carso ed istría, ancorche con diverse specificita, costi­tuíscono un raccordo ira il settore álpico e quel lo dinarico delia provincia Nlirica e un'interfaccia fra la regione mediterránea (provincia adriatica) e la regione eurosibirica-nordamericana (provincia illirica). L'íntrec­cio fra II gradiente floristico ed ecologico spiega l'ele­ : vata biodiversita di questi territori. RI NG RAZî AMENTJ Desidero ringraziare la dr. Marisa Vidaií (Trieste) per Paiuto fornito nelia redazione del presente lavoro e nella messa a punto della bibliografía. 1974. Sledi pas submontanskega bukovja z združbo Seslerio autumnalis-Fagetum (H,t. 1950) M. Wraber (1957) 1960, pas montanske združbe Lamio orvalae-Fagetum (Ht. 1938) Borhidi 1963, in nazadnje, a samo na skrajnih pobočjih Učke (Vojak), subaipinsko bukovje Polysticbo loncbitis-Fagetum (Ht. 1938) Marinček v Poldini et Nardini 1993 (= Homogyno alpinae-Fagetum (H t 1938) Borhidi 1963) (Marinček et al., 1992). Tem Mimatogenim gozdnim združbam gre dodati združbe pretežno edafskega tipa; Asparago tenuifolii-Quercetum roboris (Lausi 1966) Marinček 1994 (= Querco-Carpinet.um submediterraneum Bertovič 1968) (glej tudi Bertovič, 1975), vlažni gozd, kamor sodi tudi gozd Sv. Marka v dolini Mirne (Marinček, 1994), Moii­nio-Quercetum pubescentis Šugar 1981 (Sugar et al., /995), Potentillo a!bae-Quercetum pubescentis A. Horv. 1973 (sic in Trinajstič, 1982) flišnih terenov osrednje Istre, Seslerio-Quercetum petraeae (Poldini, 1964 n.n.) Poldini 1982, Melampyro vulgati-Quercetum petraeae Puncer et Zupančič 1979, opisanih za Brkine (Puncer & Zupančič, 1979) in združbe topoklimatskega tipa: Asa­ro-Carpinetum betuli Lausi 1964 (Poldini, 1985), Ane­mono nemorosae-Carpinetum betuli Trinajstič 1964 in Corydalido ochroieucae-Aceretum Accetto 1991 (Accet­to, 1991). Robove in obronke gozdov so preučevali van Gils et al. (1975) in Čarni (1997). V številnih delih je raz­členjena tudi dinamika vegetacije (razlaščanje grmi­čevja, sukcesija) (Lausi et al., 1979; Feoli & Feoli Chi­apella, 1979; Feoli et al., 1980; Feoli & Scimone, 1982; Favretto & Poldini, 1986; Čarni & Kaiigarič, 1990; Čarni & Kaiigarič, 1991). Temeljnih vidikov travnatih formacij, tako primarnih kot sekundarnih, na tem mestu ni mogoče podrobneje predstaviti. Zato navajamo dela Poldinija (1989), Kali­gariča (1994, 1994a), Čarnija (1995) in Kaligariča & Poldinija (v tisku), ki poleg temeljite obdelave vsebujejo tudi obsežno bibliografijo. OpraSevanje in suburbani biotopi so obdelani v študijah avtorjev lune & Poldini (1995) in Pertot & Poldini (1995). Po fitogeografski podobi, ki jo je mogoče razbrati iz dveh ključnih virov - flore in vegetacije, urejene glede na časovne in prostorske osi, predstavljata Kras in Istra, čeprav vsak s svojimi posebnostmi, stičišče med alpin­skim in dinarskim predelom ilirske province ter vezni člen med mediteransko (jadransko provinco) in evro­sibirsko-severnoameriško regijo (ilirsko provinco). Zara­di prepletanja florističnih in ekoloških spremenljivk pa je za to območje značilna visoka stopnja biotske pe­strosti. ZAHVALA Dr. Marisi Vidali (Trst) se zahvalujetn za pomoč pri urejanju pričujočega dela in bibliografije. Ltvio POL DIN!: SOMMARIO BIBLtOGÜAFSCO SULLA FLORA E SULIA VEGITTAZIONE ...,5-24 BIBLIOGRAFIA Accetto, M. 1989. Asociacija Sesierio autumnalis-Fa­getum na Vremščici in v Čičariji. Neobjavljeno tabe­larno gradivo. Biološki inštitut ZRC SAZU, Ljubljana. Accetto, Mv 1990. Fioristične novosti iz gozdov slo­venske Čičarije in Vremščice. Bio!, vestn., 38(2):1-14, Ljubljana. Accetto, M., 1991. Corydalido ochroleucae-Aceretum ass. nova v Sloveniji. Razprave 4., raz, SAZU, 32(3):89­128, Ljubljana. Adamovic , L., 1929 . Die Pflanzenwelt der Adrialänder. Leipzig. Anid , M., 1958 . Šumsko-vegetacijski odnosi Istre. Zem­ijište i biljka, 8(1-3):83-95. Bartling, F.G., 1820. De litoribus et insu!is maris libur­nici. Hanoverae. Beck - Mannagetta, G., 1901. Die Vegetationsver­hältnisse der illyrischen Länder. Leipzig. Baumgartner, {., 1964. Studien über die Verbreitung der Gehölze im nordöstlichen Adriagebiete. Ann. Natui­hisior. Mus. Wien, 67:1-77. Bedalov, M., 1983. A contribution to the cytotaxo­nomical investigations of the species AHium saxatile M. Bieb. s.!.. Čovek i biljka (Novi Sad, 21-22 september 1983), 559-567, Matica srpska. Benacchio, N., 1939. Flora di Rovigno d'istria. Arti Grafiche Friulane, pp. 84, Udine. Benacchio, N., 1963. 11 bosco istriano di S. Marco. Arch. Bot., 19:80-84, Fori?. Benl, G. & E. Mayer, 1975. Erythronium dens-canis L., ein interessanter Neufund auf der Lička. Acta Bot. Croat, 34:151-155, Zagreb. Bertovič, S., 1975. The Mirna river Valley and Motovun forest in Istria (Croatia). Phytocoenologia, 2(3-4):329­ 335, Stuttgarl-Braunschweig. Beyer, R,, 1894. Aspleniurn lepidum Pres!, in Nord- Istrien. Österr. Bot. Zeitschr., 44:167-169, Wien. Biasoletto, B., 1829. Bericht über einer Reise durch !Strien. Regensb. Flora, 12(2):513-525, 529-541, Regens­ burg. Biasoletto, B., 1841. Viaggio di S.M. Federico Augusto di Sassonia per i'lstria, Daimazia e Montenegro. Trieste, + 5 Tav. Biasoletto, ß., 1846. Escursioni botaniche sullo Schnee­berg (Monte Nevoso) nella Camiola. Trieste. Borbäs , V. , 1876 . Coi respondenz. Österr. Bot. Zeitschr., p. 348-350, Wien. Borbäs , V.r 1877 , Correspondenz. Österr. Bot. Zeitschr., p. 285, Wien. Borbäs, V., 1877a. Inula Adriatica Borb. (/. subhirsuta x squarrosa). Österr. Bot. Zeitschr., p. 187-188, Wien. Borbäs , V. , 1878 , Excursion auf die Insel Arbe und Veglia. Österr. Bot. Zeitschr., p. 64-69, Wien, Borbäs , V. , 1880 . Primitiae monographiae Rosarum im­perii Hungarici. Akad, Közl., 16:305-554, Budapest. Čarni, A., 1995. Communities with predominating Arte­misia vulgaris and some other ruderal communities in submediterranean Slovenia. Annates, 7:177-180, Koper. Čarni, A., 1997. Syntaxonomy of the Trifolio-Ceranietea (saum vegetation) in Slovenia. Folia Geobot. Phytotax., 32:207-219. Čarni, A. & M. Kaligarič, 1990. Comparison of dyna­mics of reforestation in Karst meadows (Carici-Centau­reetum rupestris Ht. 31) at two altitudes. II lyrische Einstrahlungen im ostalpindinarischen Raum. Ostaip.­dinar. Gesell, f. Vegetationsk., Symposium in Keszthely 25-29 luni 1990, pp. 15-18 + 1 tab., Keszthely. Čarni, A. & M. Kaligarič, 1991. Comparison of spon­tane a reforestation in two formerly cultivated areas. Gortania, 13:77-85, Udine. Coassini Lokar, L., Maurich V. & L. Poldini, 1983. Con­siderazioni chemiotassonomicbe sulle relazioni fra Sa tu­re j a montana L. subsp. variegata (Host) P.W, Bali e Sa tu­re j a suhspicata Bart!. ex Vis. subsp. liburnica Šiiič (La­biatae). Webbia, 37(1 ):i97-206, firenze. Coassini Lokar, L,, Maurich V. & L. Poidini, 1986. Che­mical aspect of floral biology in Euphorbia tragi fera. Folia Ceobot. Phytotax., 21:277-285, Praha. Coassini lokar, L., Martini F. & L. Poldini, 1992. Analisi morfologiche e citotassonomiche su aicune entita di Helleborus L. sect. Helleborus nei Friuli-Venezia Giulia {Italia nordorientale) e nelllstria. Studia Geobot., 12:137-151. Coassini Lokar, L. & L. Poldini, 1985. Evidence for the existence and spatial disiibution of a chemical variability in Helleborus muitifidus Vis. subsp. i striae us (Schiffner) Merxm. & Pod. in the North-Adriatic Karst Region. Studia Geobot., 5:19-30, Trieste. Coassini Lokar, L., Tome, F., Poidini L. & M. Porraii, 1980 . Indagini sul contenuto in colchicine in Colchi­cum autumnale L. dell'ltalia settentrionale. Studia Geo­bot., 1(1):265-273, Trieste. Cohrs, A., 1953-54. Beiträge zur Flora des nord­adriatischen Küstenlandes. Feddes Repert. Spec. Nov. Regni Veg., 56(1);G6-96 (1953), 56{2):97-143 (1954), Berlin. Cohrs, A., 1963, Beiträge zur Flora des nordadriattschen Küstenlandes mit besonderer Berücksichtigung von Friaul, den julischen und Karnischen Alpen. Feddes Repert. Spec. Nov. Regni Veg., 68(1):12-80, Berlin. Dakskobler, !., 1994. Asociacija Sesierio autumnalis-Fagetum (Ht. 1950) M. Wraber (1957) 1960 v severo­zahodnem delu ilirske ftorne province. Dokt. dis., Bio­tehniška fakulteta, pp. 186, Ljubljana. Dakskobler, L, 1995. Razširjenost vrst Lathyrus venetus (Mili.) Wohl f., Galeobdolon flavidum (F. Herrn.) Hoiub in Veratrum nigrum L. v gozdnih združbah Posočja (zahodna Slovenija). Biol. vestn,, 40{3-4):7-21. Dakskobler, 1., 1996. Združba Sesierio autumnalis-Fagetum (Ht.) M. Wraber ex Borhidi 1963 v Koprskem gričevju. Annates, 9:181-200, Koper. üvio POIDINI: SOMMARIO B1BUOGRAFICO SULLA FLORA E SUI.LA VECETAZIONE 9-24 Depoli, G. , 190t . Supplemento alia Flora Fiumana di A. M. Smith. Rivista italiana di Scienze Naturali, Siena. Draga novič, E. (ed.), 1994. Crvena knjiga biljnih vrsta Republike Hrvatske. Zagreb, pp. 522. Druškovič, B. & M, Lovka, 1995. Pregled določitev kro­mosomskih števil praprotnic in sernenk v Sloveniji. Biol. vestn., 40{3-4):151 -168, Ljubljana. Favretto, D. & L. Poldini, 1986. Extinction time of a sample of Karst pastures due to bush encroachment. Ecological Modelling, 33:85-88, Amsterdam. Feoii, E. & L. Feoli Chiapelia, 1979. Cbangements of vegetation pattern towards reforestation. Colloques Phytosodolog., 8:74-81. Feoli, E., Feoli Chiapelia, L , Ganis P. & A. Sorge, 1980. Spatial pattern analysis of abandoned grasslands of Karst region by Triest and Gorizia. Studia Ceobot., 1(1):213­221, Trieste. Feoii, E. & L. Poidini, 1979. Siometria di Satu re j a mon­tana L. s.l. In Italia, Webbia, 33{2):205-216, Firenze. Feoii, E. & M. Scimone, 1982. Gradient analysis in the sporstaneus reforestation process of the Karst region. Gortania, 3:143-162, Udine. Ferlan, L., 1950 . Relitti di sottobosco nei canaloni valiici del S, Michele. "Studi Gortziani", p. 95-102, Gorizia. Freyer, H v 1839. Uzhka vel Monte Maggiore. Flora, 22{2}:589-591, jena. Freyn, G., 1876-77. Über einige Pflanzen, insbesondere der österr.-ungar. Flora. Österr. Bot. Zeitschr., p. 126­129, 156-159, 227-229, 261-263, 368-372, 405-408 (1876); p. 26-28, 52-55 (1877), Wien. Freyn, G., 1877. Die Flora von Südistrien. Verh. d. zool. bot. Ges., 241-490, Wien. Freyn, G., 1879. Zur Flora des Monte Maggiore in istrien, Termeszet. Füzetek, 3{4):1-13, Temesvar & Budapest, Freyn, G., 1881. Nachträge zur Flora von Südistrien. Verh. d. zool. bot. Ges., 359-392, Wien. Freyn, C., 1890-92. Referat über die Flora von Triest, Gorz und Gradišča. Österr. Bot. Zeitschr., p. 350, 372­378 (1890); p. 148 (1891); p. 356-360 (1892), Wien. Giacich, A.F., 1844. Ober die Pflanzen des Monte Maggiore in IStrien. Flora, 27(1 }:274-276, Regensburg. Gils van, H., Kaysers E. & W. Laurispach, 1975. Saum­gesellschaften im klirnazonalen Bereich des Ostryo-Carpinion orientalis. Vegetatio, 31 (1):47-64, The Hague. Hacquet, 8., 1782. Plantae alpinae camtolicae. Vienna, pp. 16. Hacquet, B., 1785. Physikalisch-politische Reise aus den Dinarischen durch die julischen, Carnischers, Rhätischen und die Norischen Alpen im jähre 1781 und 1783. Böhme Verlag, 1:89-156, Leipzig. Haračit!, A., 1890-91. Sulla vegetazione deirisoia dä Lussino. Programma dell'I.R. Scuola Nautica di Lussin­piccoio, Parte I, p. 3-39 (1890); Parte II, p. 3-57 (1891), Gorizia, Haracid, A., 1893. Allium Ampeloprasum L. var. lussinense m. Verh. zool.-bot. Ges., pp. 46-47, Wien. Haračič, A., 1905. L'lsoia di Lussino, il suo clima e la sua vegetazione. Lussinpiccoio, pp. 290. Haračic, A., 1910. Note ed aggiunte alla Flora dell'lsola di Lussino, Programma 29 dell!i. r. Scuola nautica in Lussinpiccoio, pp. 7. HeufSer-Hohenbüchei, l. , 1845. Die Golazberge in der Tschitscherei. Trieste. Hirc , D., 1883. Nachträge und Berichtigungen zur Flora von Fiume. Österr. Bot, Zeitschr., 23:10-14, Wien. Hirc , D., 1914. Floristička izučavanja u istočnirn kraje­vima Istre. I. Kastav i Kastavština. Rad {AZU, 204:21-75. Hirc , D., 1915. Floristička izučavanja u istočnirn kra­jevima Istre. II. Učka gora i njezina okolina. Rad jAZU, 210:3-92. Honsel!, E., 1962. Studi cario-embriologici in Fritiiiaria tenella. Delpinoa, n. s., 3:293-300, Napoli. Hoppe, D.H., 1821. Bupleurum subovatum Link; ein Beitrag zur Flora germanica. Regensb. Flora, IV(1}:139­141, Regensburg. Hoppe, D.H., 1826. Aufzählung der in Deutschland wildwachsenden Alten der Gattung Carex. Beilage zur Regensb. Flora, 11{2):1-97, Regensburg. Hoppe, D.H., 1841. Botanische Notizen. Regensb. Flora, 24(2):639-640, Regensburg. Hoppe, D.H. & C.F. Hornschuch, 1818. Tagebuch einer Reise nach den Küsten des Adriatischen Meeres. Re­gensburg. Horvat, K, 1954. Pflanzengeographische Gliederung Südosteuropas. Vegetatio, 5-6:439-447, The Hague. Horvatih, S., 1939. Nastavak istraživanja vegetacije otoka Krka. Ljet. Jugosl. Akad., 51. Horvatič, S., 1943 . Biljnt pokrov Istre. Razpr. zavoda za botaniku veterinarskog fakulteta Hrvatskog sveučilišta, "Alma Mater Croatica", 1-4:3-14, Zagreb. Horvatič , S., 1963 . Vegetacijska kaita otoka Paga s opčim pregledom vegetacijskih jedinica hrvatskog pri­morja. Prir. !straž, jugoslav. akad. znan. i umjet., 4: pp. 216, Zagreb. Hruby, j., 1918. Das Plateau von Komen im öster­reichischen Küstenland. Österr. Bot. Zeitschr., 67:196­213, Wien. ilijanic, L., 1957. Nova nalazišta dviju adventivnih mlječika (Euphorbia maculata L. i Euphorbia nutans Lag.) u Hrvatsko]. Acta Bot. Croal., 16:105-108, Zagreb, iiijartič, L,, 1967. Mikroklimatologische Untersuchungen im Ltm-Kanal. Mitt. Ostaip.-dinar, pflanzensoziol. Ar­beiisgem., 7:53-56. liijanič, L., 1970 . Expositionsbedingte ökologische Unterschiede in der Pflanzendecke der Sonn- und Schattenhänge am Lim-Kanal (istrien). Vegetatio, 21(1­3):7-27, The Hague. Ilijank, L., 1984. Vergleichender Geobotanischer Über­blick über das südliche eumediterrane Gebiet Kroatiens. Acta Bot. Croat., 43:91-107, Zagreb. LMo POLDINI: SOMMARIO 8I8UOCRAFICO SULLA FLORA E SUU.A VEGFTAZIONE 9-24 IJijanič, L. & J. TopK 1981 . Über den Wasserhaushalt der Steineiche (Quercus Hex) und der Flaumeiche (Quercus pubescens) in Süd !Strien (Kroatien) bei Boden­bewässerung. Acta Bot. Croat, 40:133-145, Zagreb, furtc, E. & L. Poidint, 1995. First resuits of impoliination and seed dispersion in Karst associations. Biol. vestn., 40(3-4):! 25-136. jogan, N., 1994. Morske trave slovenskega dela Jadrana. Annales, 4:77-81, Koper. Jogan, N., 1996. Oxalis dillenii jacq. - nova zajčja de­ teljica slovenske flore. Hiadnikia, 7:11-14, Ljubljana. Jogan, N., 1996a. Sagina maritima G. Don in S. nodosa (L.) Fenzl - novi vrsti slovenske flore in pregled pitomcev v Sloveniji. Hiadnikia, 7:15-19, Ljubljana. Justin, R., 1904. Lokale Florenschiiderungen aus Krain und dem Küstenlande, i. Der Berg Vremšcica (1027 m) und seine Gehänge. Mit t d. Musealver. f. Krain, 17(5­6):151 -192, Ljubljana. Justin, R v 1911. Bericht über einen nördlichen Fundort zweier südlicher Crepis - Arten. Österr. Bot. Zeitschr., 61:255-258, Wien. Kaiigarič, M., 1987. Floristične novosti !z Slovenske Istre. Biol. vestn., 35(2):19-26, Ljubljana. Kaiigarič, M., 1988. Botanična podlaga za naravo­varstveno vrednotenje Slovenske Istre (naloga za štu­densko Prešernovo nagrado). Ljubljana. Kaiigarič, M., 1990. Botanična podlaga za naravovar­stveno vrednotenje istre. Varstvo narave, 16:17-44, Ljubljana. Kaiigarič, M., 1991. Prispevek k poznavanju razšir­jenosti orhidej (Orchidaceae) Slovenske Istre. Annales, 1:33-40, Koper. Kaiigarič, M., 1991 a. Rjavo mačje uho (Ophrys fusca) tudi v Sloveniji. Proteus, 53(7):256-257, Ljubljana. KaJigarie, M., 1992. Rastlinstvo Kraškega roba. Proteus, 54(6-7):224-230, Ljubljana. Kaiigarič, M., 1994. Vegetacija suhih travišč (Festuco­Brome(ea) na primorskem Krasu. Dokt. diser., Bioteh­ niška Fakulteta, pp. 153, Ljubljana. Kaiigarič, M., 1994a. Asociacija Cenisto senceae-Ses­ierietum juncifoliae Poldini 80 v Sloveniji. Annales, 4:83-86, Koper. Kaiigarič, M. & N. jogan, 1990. Floristične novosti iz Slovenske Istre 2. Biol. vestn., 38(3)57-64, Ljubljana. Kaiigarič, M. & L. Poldini, (in press). Nuovi contributi per una tipologia fitosocioiogica delle praterie magre (Scorzoneretaiia viliosae H-ič 1975) del Carso nordaciri­atico. Gortania, 19, Udine. Lausi, D., 1962. Lina stazione reiitta di Carex alba Scop. nei pressi di Trieste. Arch. Bot, Biogeogr. ital., 38(1 ):13­17, Fori). Lausi, D v 1964. Crocus weldeni Hoppe nei Triestino. Gtorn. Bot. Ital,, 71(6);640, Firenze. Lausi, D., 1964a. Relittt mediterranei alPimboccatura di cavitä ipogee carsiche. Giorn. Bot. Ital., 71(3-5):293­296, Firenze. Lausi, D., 1964b. Contribution to the karyology of Iris iliyrica Tommas. Univ. Studi Trieste Bot., 18:2-9, Tri­este. Lausi, D., 1966. Osservazioni cariologiche su Centaurea kartschiana Scop., Centaurea crista ta Barth e Centaurea spirioso-cijiata Seenus. Giorn. Bot. itaä., 73(1-2):92-93, Eirenze. Lausi, D., Pignatti S. & L. Poldini, 1979. Statistische Untersuchungen über die Wiederbewaldung auf dem Triester Karst, in: Tüxen, R. & W.H. Sommer (eds.), Cesellschaftsentwicklung (Syndynamic), Cramer ed., pp. 445-457, Vaduz - Liechtenstein. Lausi, D. & L. Poldini, 1962. !! paesaggio vegetale deila costiera triestina. Boll. Soc. Adriat. di Scienze, 52:3-63, Trieste. Lazar, )., 1960. 150 let botaničnega vrta v Ljubljani ­150 Jahre des botanischen Gartens in Ljubljana. Ad annum Horti Botanic! Labacensis solemnem, pp. 1-10, Ljubljana. Loser, A., 1860. Specielles Verzeichnis der in der Umgebung von Capodistria in Istrien einheimischen Pflanzen, Mit Vorwort von M. Tommasini. Österr. Bot Zeitschr., pag. 241 -247, 273-301, Wien. Loser, A., 1864. Nachträge zu meinem Verzeichnisse der im Gebiete von Capodistria wildwachsenden Pba­nerogamen. Österr. Bot. Zeitschr., pag. 146-151, Wien, Lovasen-Eberhardt, Z. & I. Trinajstič, 1978. O geo­grafskoj distribuciji morfoloških karakteristika vrsta serije Garganicae roda Campanula L, u flori Jugoslavije, Bio­sistematika, 4(2):273-280, Beograd. Lusina, G. , 1927. Specie nuove per !a flora dell'isoia di Veglia nei Quarnero. Ann. di Bot., 17(3): pp, 2, Roma. Lusina, G., 1927a. Ophrys apifera Huds. var. hotteroni (Chodat) A. et Gr. nei Quarnero. Ann. di Bot., 17(3): pp. 6, Roma. Lusina, G. , 1932. Contributo alia flora delle isole del Quarnero. Ann. di Bot., 19(3):544-549, Roma. Lusina, G. , 1933, Le formazioni iegnose dell'isoia di Veglia e i ioro elementi mediterranei. Ann. di Bot, 20(2).T-27, Roma. Lusina, G. , 1934. Escursioni botaniche su alcune isole minori del Carnaro. Boll. Soc. Adriatica Sei. Nat, 33:27­65, Trieste. Lusina, G,, 1934a. Le formazioni erbac.ee dell'isoia di Veglia. Ann. di Bot., 20(3) :418-469, Roma. Lusina, G. , 1936. Secondo contributo alia flora deile isole del Carnaro. Ann. di Bot., 21(2):1-30, Roma. Lusina, G v 1941. Terzo contributo aila flora delle isole del Carnaro. Ann. di Bot., 22{2):1 -10, Roma. Lusina, G. , 1947. Contributo alia flora dell'isoia di Lussino. Ann. di Bot., 23(1 ):1 -9, Roma. Lusina, C. , 1956. Flora e vegetazione dell'isoia di Unie. Parte I: Flora. Ann. di Bot., 25(1-2):1-70, Roma. Marchesetti, C , 1875. Fiora deil'isoia S. Catterina presso Rovigno. Boll. Soc. Adriatica Sei. Nat., 1:223­232, Trieste. LivtoPOLDINI: SOMMARIO BIBLIOGRAFICO SULLA FLORA L SULLA VfiCFTAZiONF .., 9-24 Marchesetti, C., 1879. Particolarítá della Flora d'lsola. Bol!. Soc. Adriaíica Sei. Nat., 4:162-167 , Trieste. Marchesetti, C., 1887. Florula von St. Canzian. In: Müller, F. (ed.), Führer in die Grotten und Höhlen von S. Canzian bei Triest und Notizen über cíen Lauf der Reka, pp. 100-104. Marchesetti, C., 1890. La flora di Parenzo. Atti Mus. cívico St. Nat. Trieste, 8:25-1 22. Marchesetti, C., 1895. Bibliografía botanica ossîa Cata­logo delle pubblicazioni intorno alla flora del Litorale Austríaco. Atti Mus. cívico St. Nat, Trieste, 9:128-210. Marchesetti, C., 1896-97. Flora di Trieste e de' suoi dintorni. Tip. Lloyd austiaco, pp. CIV + 727, Trieste. Marchesetti, C., 1931. Aggiunte alla bibliografía bota­nica délia Venezia Giulia. Atti Mus. cívico Sí. Nat. Tri­este, 11(2):217-356, op. post. Marinček, L,, 1994 , Zur Nomenklatur der Hatn­ "buchenwälder des Eryth ron i o-Ca rpin ion. Simpozij -Pevalek, pp. 57-62, Zagreb. Marinček, L., L. Mucina, M. Zupančič, L. Poldini, I. Dakskobter & M. Accetto, 1992. Nomenklatorische • révision der illyrischen Buchenwälder (Verband Aremo­nto-Fagion), Studia Geobot., 1 2:121-1 35, Trieste. Martinčič, A., 1973. Rod Pílularía L. v flori Jugoslavije. .•'.'.'' Biol. vestn., 21(1):63-66, Ljubljana. Martini, F., 1989. Salpichroa origanifolia (Lam.) Bâillon, .ein e neue a d ventivpfl a nze für die jugoslawische Flora. : Acta Bot. Croat., 48:173-176, Zagreb. Martini, F., 1990. New localities of Baüota acetabulosa (L.) Bentham in Yugoslavia. Acta Bot. Croat., 49:101­: 105, Zagreb. . ; Martini, F. & L. Poldtni, 1990. Beitrag zur Fforistik des nordadriatischen Küstenlandes. Razprave IV, razr. .•SAZU, 31 (10):1 55-167, Ljubljana. Martini, F. & E. Polli, 1992, Osservazioní sulla flora del ••.••Carso tríestino e isontino (Italia nord-orientale). Gor­v'tanía, 14:151-166, Udine. Martinis, Z. & Z. Lovasen-Eberbardt, 1973. Morpho­logical and cytotaxonomic investigations of Helieborus ymukifidus Vis.. Acta Bo t Croat., 32:49-58, Zagreb. Mattioli, P.A., 1554. Commentarii in sex libros Pedacii Dioscorídis Anazarbei de Medica materia. Venezia. ; :' Mayer, Ev 1952. Seznam praprotnic in cvetnic sloven­skega ozemlja - Verzeichnis der Farn- und Blüten­pflanzen des slowenischen Gebietes. Deia 4, raz. SAZU 5, Institut za Biologijo, Ljubljana. Mayer, E., 1960. Endemične cvetnice območja jugo­vzhodnih Apneniškth Alp, njihovega Predgorja in ilir­skega prehodnega ozemlja - Endemische Blütenpflanzen der südöstlichen Kalkalpen, ihres Voralpen- und illyrischen Übergangsgebietes. Ad annum Horti ßotanici Labacensis solernnem, p. 25-48, Ljubljana. Mayer, E., 1966. Notulae ad Floram jugoslavíae. Biol. V vestn., 14:29-36, Ljubljana. Meizer, H. , 1970 . Neues zur Flora von Kärnten und der angrenzenden Gebiete Italiens und Jugoslawiens. Carin­ thia II, 160/80:69-79, Klagenfurt. Meizer, H. , 1975 . Neues zur Flora von Kärnten und der Nachbarländer Salzburg, Friaul und Slowenien. Carin­ thia II, 165/85:255-266, Klagenfurt. Meizer, H. , 1983 , Neues zur Flora des nordadriatischen Küstenlandes. Linzer biol. Beitr., 14:209-221. Meizer, H., 1987 . Beiträge zur Flora von Friaul-julisch Venetien (Italien) und Slowenien (Jugoslawien). Linzer biol. Beitr., 19(2):377-388. Meizer , H. , 1996 . Neues zur Flora von Slowenien und Kroatien. Hladnikia, 7:5-10, Ljubljana. Meizer, HL & E. Bregant, 1989. Neues zur Flora von Friaul-julisch Venetien, Slowenien und Kroatien. Gorta­ nia, 11:161-176, Udine. Meizer, H. & E. Bregant, 1991. Beiträge zur Flora von Friaul-julisch Venetien und angrenzender Gebiete von Venetien und Slowenien. Gortania, 13:103-122, Udine. Mezzena, R., 1986. L'erbario di Carlo Zirnich (Ziri). Atti Mus. civico Storia Nat., 38(1):1-519, Trieste. Mlakar, j., 1987 . Rod Polypodium v Sloveniji. Biol. vestn., 35(1 ):45-58, Ljubljana. Morton, F., 1935 . Monografia fitogeografica delle Vora­ gini delle Grotte del Timavo presso S. Canziano. "Alpi Giulie", 36(1 ):6-55, Trieste. Morton, F., 1936 . Relazione sulla vegetazione delle doline del Carso triestino. "Alpi Giulie", 37(2):57-70, Trieste. Morton, F., 1939 . Monografia fitogeografica delle vora­ gini e delle doline nella regione carsica di Postumia. "Le grotte d'ltalia", 3:3-18, Trieste. Pavletič, Z. & J. Trinajstič, 1994. Senecio inaequidens DC. - adventivna vrsta flore Slovenije. Hladnikia, 3:13­ 16, Ljubljana. Pericin, C , 1992. Floristischer Beitrag aus Istrien, einem Übergangsgebiet zwischen den Alpen und den Dina­ riden. Bauhinia, 10:53-58, Basel. Pertot, M-, 1996 . Note sulla consolida minore (Sym­phytum bulbosum Schimper) all'estremitä del suo areale adriatico. Annales, 9:1 77-180, Koper. Pertot, M. & L. Poldini, 1995. An example of carto­ graphy of biotopes in the city of Trieste (NE Italy). Biol. vestn., 40(3-4):!37-144. Petauer, T., 1979. Sestoj črničevja (Quercus !lex L.) pod Nanosom. Varstvo narave, 12:75-83, Ljubljana. Petkovšek, V v 1960. Začetki botanične vede pri Slo­vencih - Über die Anfänge der Botanik bei den Slowe­ nen. Ad annum Horti Botanici Labacensis solernnem, pp. 11-23, Ljubljana. Petkovšek, V., 1977. j. A. Scopol!, njegovo življenje in delo v slovenskem prostoru - J. A. Scopol!, sein Leben und Werk im slowenischen Raum. Razprave IV, razreda SAZU, 20(2):91 -192, Ljubljana. Podobnik, A., 1992, Asarum europaeum L. in Slovenia. Biol. vestn., 40(2):35-49, Ljubljana. Livio POLDINI: SOMMARjO 818LÍOGRAFICO SULLA FLORA E SULLA VECETAZiONE 9-24 Poldini, L v 1963. Nuove segnalazioni per !a flora advena di Trieste. Univ. Stud. Trieste, Fac. Sct., Ist. Bot., 13:1-16, Trieste. Poldini, L., 1964. A proposito del Cytísantbus holo­petalus (Fieischm.) Garns. Pubbi. Ist. Bot, 19, Trieste. Poldini, L., 1964a . Aicune nuove entita per la flora di Trieste. Giorn. Bot. ital, 71:G37, Firenze. Poldini, L., 1965. Contributo alia flora triestina. I. Atti Mus. Cívico Storia Nat., 24{5):181-198, Trieste. Poldini, L., 1966. Contributo alia flora triestina. II. Atti Mus. Cívico Storia Nat., 25(6):269-283, Trieste. Poldini, L., 1966a, Osservazioni su I Bromus erectus Huds. s.l. nel Triestino. Giorn. Bot. !tal., 73:214-216, Firenze. Poldini, L., 1966b. Osservazioni biometriche su Drypis spinosa L. subsp. jacquiníana Murb. et Wettst. nel Carso triestino. Giorn. Bot. Ital., 73(1-2):93, Firenze. Poldini, L., 1969. Le Sf/pae sect. pennatae dell'lstituto Botánico di Trieste (TSB) con segnalazíone di Stipa austroitaiica per il Triestino. Boíl. Soc. Adri atica Se i. Nat,, 57:94-97, Trieste. Poldini, L., 1971. Appunti sulla flora del Monte Nanos (1261 m). Inform. Bot. Ital., 3:176-180, Firenze. Poldini, L., 1980. Catalogo floristico del Friuli-Venezia Giuiia e dei territori adiacenti. Studia Geobot., 1(2):313­474, Trieste. Poldini, L., 1984. Addenda ed Errata/Corrige ai "Cata­logo floristico del Friuli-Venezia Giuiia e dei territori adiacenti". Studia Geobot., 1(2):313-474 {1980), pp. 8, Trieste. Poidini, L., 1985. l'Asaro-Carpinetum betuli Lausi 64 del Carso nordadriatíco. Studia Geobot., 5:31-38, Tri­este. Poldini, L., 1988. Storia dell'esplorazione floristica nel­l'ltalía di Nord-Est (Tre Venezie) da! 1888 a) 1988. !n: AA. VV., 100 anni di ricerche botaníche in Italia 1888­1988, Soc. Bot. Ital., 547-568, Firenze. Poldini, L., 1989. La vegetazione del Carso isontino e triestino. Ed. Lint, pp. 315, Trieste. Poldini, L., 1991. Itinerari botanici nel Friuli-Venezia Giuiia. Ed. Mus. Friul. St. Nat., pp. 301, Udine. Poldini, L. & L. Rizzi Longo, 1974-75. Studi preliminari sulla flora e sulla vegetazione degli stagni de! Carso triestino. Atti Ist. Labor, crítt. Univ. Pavía, 10:187-240, Pavia. Poldini, L., Sancin P. & T. Sciortino, 1970. Gli olií essenziali di Calamintha nepetoides Jordán dei Carso triestino. Univ. Studi Trieste, Fac. Farmacia, 13:5-16. Poldini, L., Sancin P. & T. Sciortino, 1971. Contenuto in olii essenziali della Salvia officinalis L. nel Carso tri­estino. Ist. Chimica Farm, e Toss., Univ. Trieste, 15: pp. 31. Poidini, L. & E. Tose!Ii, 1981. Note preliminari alio studio de! complesso Poiypodium vulgare I... nell'area carsíca. Atti t Conv. Ecología dei Territori Carsicí, p. 239-245, ed. La Crafica, Gradisca d'lsonzo. Polli, E., 1985. Ruscus hypoglossum L. ín una fovea del Carso di Trieste. Atti Mem. Comm. Grotte "E. Boegan", 24:53-60, Trieste. Polli, E., 1990. Dryopteris diiatata in un baratro de! Carso triestino. Progressione 23, supplem. a "Atti e Memorie", anno Xtl!, 1:15-16, Trieste. Pospichal, Ev 1897-1899. Flora des österreichischen Küstenlandes. 1 :[!}-XLIH + 1-[576] + carta (1897), 2:1­528 (1898), 529-946 + tab. I-XXV (1899), Leipzig u. Wien. Praprotnik, N,, 1987. Ilirski florni elementi v Sloveniji. Disertacija, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, pp. 234, Ljubljana. Puncer, I. & M. Zupančič, 1970. Vegetacijska podoba okolice Lokev in Kozine. Gozd. vest., 28(5-6):! 53-157. Puncer, I. & M. Zupančič, 1975. Vegetacijska karta Postojne, L 33-77. Ljubljana. Puncer, I. & M. Zupančič, 1979. Novi združbi gradna v Sloveniji (.Melampyro vulgati-Quercetum petraeae ass. nova s. lat.). Scopolia, 2:1-48, Ljubljana. Ros s t, L., 1924 . Grada za floru Južne Hrvatske. Priro­dosl. istraž. Hrvatske i Slavonije, 15:1-217, jAZU, Zag­reb. Rossi, L., 1930. Pregled flore Hrvatskoga Primorja. Pri­rodosl. istraž. kr. Jugoslavije, 17:1-368, JAZU, Zagreb. Schiffner, V., 1905. Exkursion in das österreichische Küstenland, 1-26. Führer zu den wissenschaftlichen Exkursionen des 2. internationalen botanischen Kon­gresses, Wien 1905. lt. Wien. Scopoli, G.A., 1760. Flora carniolica exhíbens plantas carniolae indígenas. Vienna,! ed.. Scopoli, C.A., 1772. Ffora carniolica exhibens plantas carniolae indígenas. Vienna, Ii ed., 2 vol. + 65 tab. Simonkai, L., 1888 . Fiume Fioraja. Magyar Növenytam Lapok, 12:1-28, Kolozsvar. Smith, A.M. , 1878 . Flora von Fiume. Verh, zoo!. bot. Ges., 28:335-386, Wien. Stadlmann, J., 1908- Beiträge zur Kenntniss der Gattung Crepis. Österr. Bot. Zeitschr., 58:422-426, Wien. Stancher, B. & L. Poldini, 1969. Gii olii essenziali di Satur&ja va riega ta Host (= S. montana auet. plur., non L.) nel Carso di Trieste. Giom. Bot Ital., 103(l):65-77, Firenze. Stapf, O., 1887. Bericht über den Ausflug der k. k. zoologisch-botanischen Gesellschaft nach dem Litorale und dem Quarnero. Verh. zool. bot. Ges., 37:491-510, Wien. Štefani, A., 1884, Contribuzione alia Flora di Pirano. Parte I. Programma d. i. r. Scuola Reale sup. in Pirano, 1883-1884, p. 3-56, Trieste. Štefani, A., 1894-95. La Flora di Pirano. Atti deíl'l. R. Accademia degli Agiati di Rovereto, ser. lil, p. 84-208 (1894), p. 209-280 + carta geologica (1895). Sirgar , V., 1985 . Seslerija na območju karte Postojna L 33-77 v južni Sloveniji. Biol. vestn, 33{1):61-72, Ljub­ljana. Livio POL DIN f: SOMMARIO BllîLiOGRAFtCO SULLA FLORA F SULLA VLGETAZIONE 9-24 Strgar, V., 1990. Der Nordwestteil des Areals des Kom­ plexes Sesleria juncifolia, 2 - Posočje, Trnovski gozd. Biol. vestn., 38(3):81-96, Ljubljana. Strgar, V., 1991. Oer Nordwestteil des Areals des Kom­ plexes Sesleria juncifolia, 3 - Nanos. Biol. vestn., 39{4):25-48, Ljubljana. Šugar, 1970. Das Vegetationsprofil des Učka Gebir­ ges. Mitt- Ostapl .-dinar. Ges. Vegetationsk,, 11:213-218. Šugar, I., 1983. Biljnogeografski položaj i ražčianjenost vegetacije Istre u svjetlu najnovijih fitocenoiožkih istra­ živanja. Akad. Nauka BiH. Radovi, 52(21 >:517-524. Šugar, !., 1984. Sul limite settentrionale della distribu­ zione zonale del leccio nel litorale croato. Not. Fitosoc., 19(1 ):67-76. Šugar, i., 1984a. Novi pogledi na biijni pokrov i biljno­ geografsku rašdanjenost !stre. Acta Bot. Croat, 43:225­ 234, Zagreb. Šugar, i. & I. Trinajstih, 1970. Daphne laureola !.. (lovorolisni iikovac) u biljnom pokrovu tstre. Acta Bot. Croat., 29:225-232, Zagreb. Šugar, L, Zupančič, M., Trinajstih i. & I. Puncer, 1995. Forest termopbiles de ebene pubescent et de moltnie (Mo i in i o-Ouercetum pubescentis Šugar 1981) dans la zone limitrophe de Croatie et de Slovénie. Biol. vestn., • 40(3-4):! 13-1 24, Ljubljana. Sušnik, F. & M. Lovka, 1970. Citoloske in horološke raziskave rodu Ceterach Cars, v Sloveniji. Biol. vestn., 18:19-25, Ljubljana. Tom mas in i, G.F., 1837. Commenta ri storico-geografici della provincia del I'!stria, Areheograto Triestino, IV, Tommasini de, M., 1839. Der Berg Slauntg im Küsten­lande und seine botanischen Merkwürdigketten. Linna­ea, 13:49-78, Berlin. Tommasini de, M., 1840 . Ausflüge aus die Bergen • Sbeunize in istrien, Matajur und Canin-Alpen in Görzi­schen und in das Trenta Thal. Flora Aügem. Bot. Zeitung, 23:637-640, Regensburg. Tommasrni de, M., 1851. Über die im Florengebtete des österr.-iliyriscben Küstenlandes vorkommenden Orchi­deen und ihre geographische Verbrettung, Österr. Bot. Zeitschr., pag. 1 7-19, 25-27, 33-35, 42-45, Wien. Tommasini de, M., 1895 . Flora deil'isola di Lussino, con aggiunte e correzioni di C. Marchesetti. Atti Mus. civico St. Nat., 9:2.7-120, Trieste. Tommasini de, M. & B. Biasoletto, 1837. Streifzug von Triest nach istrien im Frühlinge 1833, mit besonderer Rücksicht auf die Botanik. Linnaea, 1 1:433-483 + 2 Tav., Berlin. Trinajstih, I., 1962. Prilog flori otoka Krka - Beitrag /ur Flora der Insel Krk (Veglia). Acta Bot. Croat., 20-21:169­173, Zagreb. Trinajstih, L, 1964. O vegetacijskom pokrovu otoka Krka. Acta Bot. Croat., 23:1 19-134, Zagreb. Trinajstih, I., 1965. Istraživanja zimzelene šumske vege­tacije sjevernog Cresa. Acta Bot. Croat., 24:137-142, Zagreb. Trinajstih, i., 1967 . Über die Grenze der eumediter­ranen und submediterranen Vegetation im quamerisch­libumischen Teil des ostadriatischen Küstenlandes. Mitt. 05talp.-dinar. pflanzensoziol. Arbeitsgemein., 7:63-67. Trinajstih, I., 1970. Četvrti prilog flori otoka Krka -Vierter Beitrag zur Flora der Insel Krk. Acta Bot. Croat., 29:251-254, Zagreb. Trinajstih, j., 1975, Über das Problem der Glazial-Refugien der immergrünen xerothermen Vegetation auf der Adria-Küste der Balkanhalbinsel. Problems of Balkan Flora and Vegetation, pp. 79-91, Sofia. Trinajstih, l., 1976. Pflanzengeographische Gliederung der Vegetation des Quarneriscben Küstenlandes Kroa­tiens, Jugoslawien, In: Yoshino, M.M. (ed.), Local wind Bora, University of Tokyo press, pp. 257-265. Trinajstih, L , 1980 , Aperçu syntaxonomtque de la végé­tation des rochers de l'espace Adriatique. Studia Geo­bot., 1 (1):203-212, Trieste. Trinajstih, J., 1982. As. Potentillo albae-Quercetum pubescentis A. Horv. u Šumskoj vegetaciji Istre (Hrvat­ska). Acta Bot. Croat., 41:111-117, Zagreb. Trinajstih, !., 1984. Sulla sintassonomia della vege­tazione sempreveide della classe Quercetea ilicis Br.-Bl. de! litorale adriatico jugoslavo. Not. Fitosoc., 19(1):77­ 98. Trinajstih, !., 1985. Modello balcanico-appenninico del­la distribuzione altimetrica della vegetazione apparte­nente alla classe Quercetea ilicis ßr.-BL, Not, Fitosoc., 22:21-30. Trinajstih, t., 1995. Plantgeographica! division of forest Vegetation of Croatia. Annales Forestales, 20{2):37-66, Zagreb. Trinajstih, 1. & Z. Pavletih, 1989. Staehelina dubia L. (Asteraceae) u flori Hrvatske i jugoslavije. Acta Bot. Croat., 48:195-199, Zagreb. Trinajstih, i. & I. Šugar, 1976. Prilog poznavanju rasprostranjenosti i florističkog sastava zimzelenih šuma i makije emike (Orno-Quercetum ilicis) na podruhju zapadne Istre. Acta Bot. Croat., 35:1 53-158, Zagreb. Voss, W., 1884-85. Versuch einer Geschichte der Bota­nik in Krain. (1754-1883). jahresber. d. Staatsoberre­alschuie in Laibach, pp. 1-59 (1884), pp. 1-39 (1885), Ljubljana. Wraber, M., 1954 . Glavne vegetacijske združbe sloven­skega Krasa s posebnim ozirom na gozdnogospodarske razmere in melioracijske možnosti. Gozd. vestn., 12(9­10):282-295, Zagreb. Wraber, M., 1958. Šumska vegetacija na crvenicama u Slovenskem KrSu. Zemljište i biljka, 8(1-):47~55. Wraber, M., 1963 . Allgemeine Orientierungskarte der potentiellen natürlichen Vegetation im Slowenischen Küstenland (NW-jugoslavien) als Grundlage für die Wiederbewaldung der degradierten Karst- und Flysch­gebiete. Ber. u. d. inter. Symp. f. Vegetationskart, vom 23-26.03.1959 in Stolzenau/Weser, pp. 369-384. Wraber, M,, 1967 . Ökologische und pflanzensoziolo­ Livio POLDINl: SOMMARIO BIBLtOCRAFICO SULLA FLORA E SUU A VEGETAZIONE .... 9-2-i gische Charakteristik der Vegetation des slowenischen küsteniändischen Karstgeb ietes. Mitt. Ostalp.-dinar. pflanzensoziol. Arbeitsgem., 7:3-32, Trieste. Wraber , M., 1969 . Pfianzengeographische Stellung und Gliederung Sloweniens. Vegetatio, 17<1 -6):176-199, The Hague. Wraber , T. , 1962 . Vrste reda Lycopodiales v Sloveniji. Biol, vestn., 10:11-25, Ljubljana. Wraber, T., 1972. Arbutus unedo L. in Myrtus com­munis L. v slovenski Istri. Biol, vestn., 20:127-133, Ljubljana. Wraber , T. , 1973 . Gradivo za floro Strunjana. Med­narodni mladinski raziskovalni tabori 1971-1972, p. 139-161, Ljubljana. Wraber , T. , 1975 . Novo nahajališče evmediteranske flore v slovenski Istri. Varstvo narave, 8:47-56, Ljub­ljana. Wraber , T., 1977 . Samoniklo nahajališče lovora (Laurus nobilis L.) v Sloveniji. Slovensko morje in zaledje, 1:193-199, Koper. Wraber, T., 1981. Vicia loiseleuri {M. B.) D. Litvinov, a hitherto neglected species from the V. hirsuta group. Biol, vestn., 29{2):181 -192, Ljubljana. Wraber, T., 1982. Aster squamatus (Sprengel) Hieron. Tudi v Sloveniji (prispevek k poznavanju adventivne flore Koprskega). Biol. vestn., 30(2):125-136, Ljubljana. Wraber , T., 1992 . Rod Adonis v Sloveniji - primer za historično floristiko. Biol. vestn., 40(1):55-63, Ljubljana. Wraber , T. , 1995 . Dolgokljunati čapijevec (Erodium ciconium//L./VHer.} prvič ugotovljen tudi v Sloveniji. Annales, 7:171-176, Koper. Wraber, T. & P. Skoberne, 1989. Rdeči seznam ogro­ ženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo na­rave, 14-15:7-428, Ljubljana. Wulfen, F.S., 1858 . Flora Norica phanerogama. Fenz e Reiner ed., op. post. a cura di E. Fenz! e P.R. Graf, Wien. Zanotti, A.L. & G. Cristofolini, 1994. Taxonomy and choroiogy of Helleborus L. sect. HeHeborastrum Spach in Italy. Webbia, 49(1 ):1 -24, Firenze. Zannichelli, G.G., 1730. Opuscola botanica posthuma a joanne jacopo filio in lucem edita. Venezia. Zupančič, M., Marinček, L., Seliš kar A. & i. Puncer, 1987 . Considerations on the phytogeographic division of Slovenia. Biogeographia, 13:89-98, Forli.