Letnik XV.
1883,
St. 15.
v laž&jliri elblaM#
Vreclnik Jakob Alešovec.
Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 15 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
Velja
celo leto 3 gld., pol leta 1 gld. 50 kr. in četrt leta 80 kr. za
vsacega brez ozira na stan, narodnost in vero.
<?gg Kdor ga bere ln ga ni knpll, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval.
Novice s križem sveta.
Amerika. V Novem Jorku nameravajo napraviti velikansko razstavo najznamenitejših žival, kakoršne se po svetu le redko nahajajo. Ker pa doma, takih čudnih žival ne morejo dosti skup spraviti, obrnili so se v Evropo, posebno v Avstrijo in celo na Kranjsko. Tako so dobili kačo laško „irredento“, kakoršnih kač v Ameriki ni. Iz Avstrije bo šel tje Herbst kot purman brez grebena, s Kranjskega pa poln kurnjek kazinske živali, med temi dr. Šraj in Dežman, za dokaz, kako se dajo petelini kapuniti. Štajarskih nemčurskih petelinov pa tam ne marajo , ker pravijo, da, če bi bili naravna perutnina, bi imeli drugačno perje; skažena žival se pa tam ne bo razstavljala. — Pač pa je tržaški deželni namestnik baron Depretis sprejet tje v razstavo kot posebno redka stvar, kakoršne bi se ne bilo nadjati v Avstriji in posebno ne pod Taaffejevo vlado. Kranjski deželni šolski nadzornik gre tje kot prav posebno redka, skoro nemogoča in neverjetna stvar. — Nadjati se je, da bodo ti razstavljeni predmeti vzbudili občno strmenje in dobili tudi primerne medalije — kamor koli.
Azija. Vse upije po nemških šolah, še celo otročiči, ki komaj kak glas iz sebe dajo. Zato so vsi vladarji skupno obrnili se do Avstrije, ki ima nemški „šulferajn“, s prošnjo, da bi ga jim tje poslala. Vsled tega namerava profesor Šv . . . . rih z vso svojo četo tje odriniti in je obljubil, da bo o prostih urah podučeval tudi razne kače, leve in tigre v nemščini, posebno pa divje svinje, in če bi se pokazalo, da imajo te mogočne živali tudi pevski sluh , naučil jih bo svojih zabavljic proti Slovencem.
Afrika. Kolera davi grozno vse ljudi razen prusa-šk;h in sploh neprebavljivih Nemcev. Ko jo je oni dan prašal Egipčan, zakaj da teh ljudi ne mara, rekla je: „Ti so neprebavljivi, bi si utegnila želodec pokvariti ž njimi.” — Niljski krokodilji, ki so zvedeli, da se kranjski deželni šolski nadzornik Pirkar nikakor ne da pregnati iz svojega mesta, usmilili so se Kranjcev ter poslali temu gospodu ponudbo, naj bi njih otroke prišel učit svoje nemščine in pripeljal seboj tudi vse svoje učitelje. Za plačo zavežejo se, če treba, notarijalno, pri najhujšem nemškutarskem notarji, da bodo žive pohrustali vse Slovence, ktere bi on in njegovi radi bili že davno pohrustali, če bi imeli dosti močne zobe. Kdor pozna Pir-karja in njegove prijatelje, bo stavil, da bo on to ponudbo sprejel — posebno, ker ima zdaj že silno slabe zobe. — Avstrijski in tudi kranjski nemčurski kričači poprašali so po žabah, ki bi se mogle bolj napihovati in ragljati, kakor oni; pa odgovor je bil, da takih ali celo večih žab še v Afriki ni najti.
Avstralija. Otočani zvedeli so o lepem obnašanji ljubljanskih turnarjev in on jih namenu, Slovence in posebno Sokolce snesti; zato so jim poslali zobe svojih prednikov, ki so še ljudi jedli. Ob enem so jih izvolili si za častne občane in poslali jim red „dolzega jezika”, pa ne svinjskega.
Evropa. Tu je zdaj vse zmedeno, ker ni nikjer tako, kakor si nekteri ljudje žele. Nas brigajo le tiste človeške stvari, ktere poznamo in o kterih večkrat kaj slišimo; zato naj bodejo ob kratkem omenjene le take. — Bismark ne mara stopiti na čelo Herbstovih nagajivcev, rekel je, da duha dunajskih judovskih nemcev še njegov pes
ne more trpeti. — Minister Konrad bi šel zdaj že rad v toplice, če bi smel upati, da bi se opral v njih vsega, kar je storil nasproti Slovanom; njegov zdravnik mu pa do tega ne daje nikakoršnega upanja — češ, da mu je ta bolezen v kosteh. — Tržaški cesarski namestnik De-pretis še zmiraj misli, da je »irredentovska" kača pohlevna, krotka, žival, ki z roke je, ministerski predsednik grof Taaffe mu pa to še zmiraj verjame. — Pirkar bi bil že davno rad minister nauka, zato mu je Konrad zelo na poti. — Dežman in Šraj sta vzela „pdse“ za izselitev iz deželnega zbora in odbora. — Ljubljanski „turnarji“ so vzeli privilegij za surovosti, kedar bo treba jih nasproti Slovencem. — »Narodni dom“ je zavarovan pri banki „Slaviji“ za 1 milijon dobrih goldinarjev; da bi toraj le kmalu pogorel! — Dr. Vošnjak se je oni dan prikazal v čitalnici in ž njim tudi nekteri njegovci; iz tega sklepa svet, da se je po drugih gostilnicah bati potresa, kakor je bil na laškem otoku Iškiji. — Turški sultan je oni dan poslal tri svoje ministre k »Brenceljnu" s pronšjo, da bi mu kaj posodil; pa »Brencelj“ svojih milijonov ne naklada na tako nevarna posestva, kakor je turško cesarstvo.
Iz naše Turčije je tudi marsikaj mikavnega povedati, pa se deželni zbor kranjski še ni zopet sešel, toraj bodimo tihi do tje, se bo že videlo, kaj bo iz tega.
Pirker Ist noch Landesscliul-inspektor!
Z Olimpa.
Dragi mi »Brencelj"!
Zdaj ste pa veseli, je-li! Pa tudi smete biti, ker cesar vas je pohvalil tako, da ste res lahko ponosni. Tako dobre volje je bil, da se mu je to semkaj gor videlo. Če bi bil prišel kdo tisti čas prosit ga polovico cesarstva, dal bi mu jo bil; Ljubljana pa mu je bila tako všeč, da bi jo bil kar kupil, če bi bila na prodaj, ako-ravno ima v sebi še zmiraj nekaj nemškutarskili črvov.
Da, nemškutarji in posebno njih »edelknabi turnarji"! Jaz sem zmiraj trdil, da naši kmetiški fantje še takrat, kedar so žganja pijani, niso tako surovi, sitni, razposajeni in pretepa željni, kakor ti nemčurski petelinčki, kedar jih nemška kultura trka, pa mi ljudje niso hoteli verjeti tega. Zdaj mi bodo pa vendar verjeli.
Prav všeč so mi pa vaše ljubljanske nemškute, ki so začele nositi trakove nemških, se pravi: pruskih barv, črno-rudeče-zlate. Kar je teh „Amacon“ oženjenih, so res prave junakinje, ker nosijo srce in mišljenje svoje hiše zunaj na obleki, da vsak lahko vidi, koliko vredna je potem notranja stran. Še bolj so se mi pa prikupile gospodične ali »frajlice", stare in mlade. Te so bolj zvite, kakor možki. S tem, da nosijo prusaško-nemške trakove ali „pan-teljce“, nameravajo ubiti z enim mahom dve muhi: Prvič hočejo s tem obrniti na-se pozornost nemških mladenčev in tudi starih fantov, da bi prišli po-nje in jih presadili v svoj vrt; Bismark je že nateknil najboljši »cviker" in gleda za njimi; — drugič pa hočejo s tem kaznovati
slovenske mladenče in neoženjene starce, kteri jih premalo čislajo in se še ne zmenijo ne, da bi jih pobrali in vlekli pred altar; potem bi nosile ali vsaj obljubile nositi magari turške barve-------dokler bi mož ne bil pod
peto. Če nočete toraj , da ljubljanske nemčurske gospodične ne bodo nosile bodečih prusko barvanih trakov, naj jih slovenski mladenči snubijo, saj jih je dosti samcev, mladih in starih.
Vidiš, dragi mi »Brencelj", vaši slovenski mladenči, posebno »Sokoli", ne znajo prav zdraviti za nemčurskim duhom bolnih mestnih »damic". Navod k temeljitemu ozdravljenju je ta. Vzemi, če si še samec, prav polno mošnjo denarja — zlata, srebra ali papirja, to je vse eno, — stopi pred njo in reci: »Ali me hočeš?" Boš videl, da če boš prav to rekel slovenski, umela te bo in brž
padla ti..........In ko boš rekel: »pa moraš ta nemški
trak tje vreči" — zgrabila, zmečkala, raztrgala, na tla vrgla in poteptala ga bo. Naj le kdo poskusi to, stavim, da se bo posrečilo pri vsaki. Se ve, če jo potem res vzame, mu pa nisem porok, da ne bo dobil prej ali pozneje rogov, in če ga bo v zakonu obrzdala, bo najbrže nosila prusko - nemški trak in svoje otroke učila »kuhel-tajč", se reče, ako jih bo kaj imela; navadno pa take »damice" ne dobe otrok, ker ti so stvari, kterih Bog ne zaupa vsakemu, že ve, zakaj ne. Take »gospe" se potlej, ker nimajo otrok, igrajo z odraščenimi moškimi in potem dobi mož roge.
Pa kam sem zašel! Pisati sem Ti hotel nekaj o najnovejši slovenski pisavi, kakoršna se razstavlja posebno v »Narodu" — svetu na strmenje. Blehveis je rekel, da, če bo tako šlo naprej, utegne Bog tudi Slovencem jezike zmešati, kakor onim, ki so zidali »babilonski turn". Vi zidate zdaj »Narodni dom", toraj se utegne pri tem zidanji pripetiti kaj tacega. Kedar bo gotov ta „dom“, mi pa kar pridi povedat ali pa mi piši, da ga bomo šli vsi gledat, ker vratar je obljubil, da nas bo spustil takrat vse ven, če mu prav uidemo in se nobeden ne vrne nazaj.
Še nekaj. Ali je res, da bo »Ljubljanski Zvon" postal »Brencelj, »Brencelj" pa lepoznanstven list?
S tem vprašanjem sem
ves Tvoj
Miroslav.
Na prodaj
sta zavoljo gotove selitve dva stola v deželnem zboru kranjskem. Prodata se za vsak denar, ker potem, ko začne zbor zopet zborovati, tako ne bota nič več vredna. Cena se zve pri falirani kompaniji Šraj & Dežman v Ljubljani.
Neovrgljiva resnica.
Če se o kom govori, da se je dobro oženil, je skoro gotovo, da se je njegova žena slabo omožila; če pa ljudje pravijo, da se je ona dobro omožila, smeš staviti, da se je on slabo oženil.
Priloga »Brencelj na“ k št. 15.
Cmokavzar in Ušperna.
Izviren roman.
Iz Iranibalščine poslovenil Sivo r.
Ak rovtarske vezati znaš otrobi,
Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovenc.
Preš ir en.
^ Dalje iz „Lj. Zvona11.)
IT.
Solnce je že znatno lezlo za poprej omenjene hribe. Preklezen se je s pomočjo orjaškega in silovitega kovača Breznosa znebil jedinih svojih poslov, ki sta čez četrt ure izlcidala se izpod Prekleznovega strešja. Hlapec Cmokavzar ni imel okroglega v svojem premoženji razen vedno žejnega grla. Mrvico svojih cap in cunj je zmašil v otrobji Žakelj, pošvedrane škornje na kveder s kameno-goriškimi žrebicami gosto podkovane je pa vrgel čez pa-zuho. Dekla Ušperna je dozdaj vedno mislila, da je prava hči bogatega, neoženjenega Preklezna, ker je bda od otročjih let vedno pri njem in mu vedno oče rekala. Ta skopi kmetavzar in dihur lisičji je vedno obljuboval, da bo sirota, kadar on gavzne, vse njegovo premoženje pograbila, in jej zato ni nič mezde plačeval. Ona je pa na-deje se tisočakov vedno pridno delala. Samo zadnji čas je malo na stran spravljala, ker jej je bolj previdni in bolj prebrisani Cmokavzar nekoliko oči odprl ter jo prepričal, da je boljša mehka hruška za srajco, kakor pa zlato jabelko na drevesu. Ko je danes zvedela, kdo je nje oče, kdo njena mati in da pri Prekleznu za svoje tridesetletne žulje ne dobo najmanjšega srebernega kebra, bila je poparjena, kakor mačka, ki maslo liže, ti jo pa s kropom poliješ. Tudi ona je imela malo s seboj odnesti. Težko se je ločila od domače hiše, najteže pa od lepo pitanih svinj, katere je pri odhodu še jedenkrat popraskala za ušesi in jim za slovo še nekoliko zobati in hrustati dala.
V očeh solzna, v srci jezna, v trebuhu lačna sta švedrala Cmokavzar in Ušperna iz Prekleznovine po hribu navzdol na dom kovača Breznosa. Njijina trdna volja pa je bila, drugo jutro popotovati zopet na stari dom nazaj, ako ju že poprej sam Preklezen ne pride prosit in klicat.
Stari Preklezen je pa stal na pragu svoje proti ognju zavarovane hiše (zavarovana je bila pri Sla vij i); izpod gostili hudih obrvij je pogledoval za odpojenima; v brezzobnih skremženih ustili mu je tičala pipa brez tobaka, in iz njih je silila kletev; obraz mu je bil pa tak, kakor bi na njem smrt klepala svojo skrhano koso; mazinca oropana roka nevkretno v strgan robec zavita je pa krvavela. Breznosu je bilo dolgčas tako strašilo dalje gledati, tedaj dregne Preklezna pod rebra njegovega rojstva in se zareši: — Dihur te vzemi, griva lisičja! Ne bodi tako pust, kakor bi bil ves štirdesetdanski post suhe. hruške žrl. Pojdiva v hram; če mi daš kaj piti, izročim ti imenitne reči.
Preklezen debelo pred se pljune, potem ongavi:
— Ti si pa tudi tako siten, kakor kravji brencelj, ki najrajši tja seda, kamor se mu najmenj spodobi. Vedno bi v pivnici tičal, kanja ti žejna, jaz te pa moram z denarji zakladati, ki jih bom takrat nazaj dobil, kadar bo v petek nedelja.
— Kaj bi tisto, krempelj medvedji, zavrne Breznos. Tacega dobička pri meni res ne delaš, zgaga pelinova, kakor pri tisti kljukasti babnici, tvoji šlevasti Ušperni, ki je trideset let s svojimi žulji zastonj mastila tvoj hudiču zapisani trebuh.
— Ljubi moj, odgovori dobrovoljno Preklezen. Mršavi časi so zdaj, da mora celo maček suhe oskoruše gristi. Kdor hoče kaj imeti, mora vse v prid obrniti. S peto ne moreš kruha jesti. Saj poznam tudi kovača, ki deklam ključe prenareja, da morejo gospodarjem denar krasti. —1
Pri teli besedah je Preklezen Breznosa zelo po strani pogledal. Toda Breznos ni bil jare gospode cvet, in naglo se je odrezal:
— Griva ti lakomna! Da bi konjederec tvoje kosti pekel in tvojega ikrastega mesa laške klobase tlačil! Ti meni tatvino očitaš, ki med ljudi, še celo med najmanj poštene, stopiti ne smeš, da se ne odmikajo od tebe kakor hudič od blagoslovljene vode. Če vse črne hudiče v svoj meh spravim, v njem ne bo toliko hudobije, kolikor jo ti tisti teden počneš, ko se na velikonočno spoved pripravljaš. Lišaj ti oderuški! Pa nisem prišel, da bi tebe kozjih molitvic učil. Stopiva bolj nazaj, da naju kdo ne posluša. Še muhi, ki nam na nos sede, kadar jemo, ali v kozarec pade, kadar pijemo, ne smemo zaupati. Narprej nalij, potlej pa prinesi klobase — pa ne jedne, kar pet ali šest; kajti tako majhne so, da bi lahko dve ali tri v otel zob zmašil, ako bi ne bile tako trde kakor drenovina, ki jo sedem let za svoja toporišča sušim. Ti volčja lakota!
— Vse pride, sraka ti lačna, odgovori mirno Preklezen pred sodom stoje in z oglom krvavega rqbca kupico brisaje. — Samo povej in pokaži, kar imaš imenitnega. Kljun ti jastrebov!
Breznos nato odšteje petindvajset goldinarjev, meneč: To je tisti ponarejeni petdesetak, ki si mi ga oni dan dal, da ga na sejmu izpečam. Komaj se mi je posrečilo. V prihodnje bom od vsacega tacega lista pridržal trideset goldinarjev; ako ti ni prav, jih pa sam prodajaj, saj jih imaš še dovolj, ti konjska kuga!
Potem izleče iz žepa velik nov ključ, meneč: To je na tanko ponarejen ključ od Bradovljeve zidanice. Jutri pride Macafizeljnov Ožbolt ponj. Že veš, kaj mu boš povedal. Ta ključ velja pet goldinarjev. Ti boš, se ve da, zanj zahteval in dobil deset goldinarjev, in še kako ukradeno vedro vina za dobroto po vrhu.
Iz druzega žepa vzame novo žepno uro, rekoč: — To uro ti pustim za deset goldinarjev. Vsaka židovska duša ti zanjo odšteje dvajset goldinarjev poštenega denarja. Tukaj imam pa še štiri patrone dinamita, da boš zopet jedenkrat ribe lovil, saj veš kje in s kom v tovar-šiji. Te patrone se mi sicer niso podarile, pa dobil sem jih zastonj. Tako ti jili tudi dam, ker pri tebi ne iščem dobička. Po tem računu imam jaz pri tebi petnajst goldinarjev. Ti imaš pri meni vsega vkup dvajset goldinarjev. Ostane tedaj še pet; te pa pobotam, ko bo prvi sej m v okolici. Zdaj pa daj piti, griva šče . . . .
— Oho, mrcina sleparska! zadere se Preklezen, ko je prinesene reči naglo vtaknil v svoje žepe! Ključ in ura vkupe nista pet forintov vredna. Mojih dvajset goldinarjev
pa tudi ne bo brez interesa, ali mar nisi obljubil po jeden goldinar vsak teden, ti pasjedlakec ogoljeni?
— Če ni prav, zarohni siloviti kovač, in svoj ščeti-nasti obraz tako razkremži in raztegne, da je bilo Pre-klezna skoro strah — bom pa nazaj vzel, kar sem prinesel. Le čakaj, suša ti grižava, ti bom že pokazal, da ti bo po črevih piskalo, kakor po mojem mehu, kadar miši kožo prejedo, in da boš krotek kakor božji volek, kadar ga na dlan položiš.
Preklezen je menil, da bo ostalo pri samem zmir-janji, pa Breznos dvigne težko dlan, in pripelje tako zaušnico na Prekleznovo črepinjo, da se je Preklezen kar prekopicnil v prazno vinsko kad zraven njega stoječo.
— Bog daj dober večer, prijatelja; ali narobe bra-tavščino pijeta? Posneto mleko, Preklezen, vender nisi malo preveč srkal tiste stare zelenike, da skušaš po glavi hoditi? —
Te besede je izpregovoril rudečeličen debeluhast konjederec iz soseske, ter precej moža krepko ubral za kobale in ga s pomočjo kovača dvignil iz globoke kadi.
— Pa res, malo neroden si bil prijatelj, nadaljuje konjederec, tvoja desna roka je nad komolcem prav pošteno zlomljena. No, kovač, ti si tudi taka suša študirana, jo bova že zopet postavila, da bo držala kakor jeklo.
Preplašena pa se spogledata možakarja, ko se prepričata, da je Preklezen brez zavesti, kakor koruzen snop. Konjederec ga hoče precej z vinom močiti po glavi. Kovač ga pa sune na stran, pomenljivo namežika in potem na vse grlo zaupije: Pomagajte, roparji, tat j e gredo!
Preklezen se je hipoma zavedel in spregledal ter zakričal: Tristo hudičev 'in griv, zdaj je pa sova še tega mrzlega mesarja pritepla! Kaj rogoviliš tukaj, konjska smrt ?
Konjederec mirno odgovori: Le počasi prijatelj, jaz sem politiš-peršona, z menoj ne hodi tako v čaker. Narprej bom naložil tvoje z mišnico zaudane svinje, ako hočeš ali ne; potem bom pa tvojo zlomljeno roko vravnal, to pa le, ako boš hotel in plačal.
— Vsi svetniki božji, vzdihnil je Preklezen, in svoj obraz na jok nakremžil, tako da je kovača na smeh sililo — moje lepe prašiče je toraj hudič vzel ? To je storila tista kljukasta šavramavra, ko sem jo od hiše spodil. Oh, moje okrogle svinje, proč so proč!
— Tam so, kjer so, odgovori konjederec, po polnem mrtve, ali kakor mi pravimo, doli so stopile.
— O sveta pomagalka, zaječi zopet Preklezen. Nemara je pa še hlapec, zato, ker sem mu uho odtrgal, mojim volom z gnojnimi vilami zadnji nogi polomil, tako nekako kakor tisti „Oreharjev Blaž?“
Tega pač ne, ongavi konjederec dobrovoljnega, malo vinjenega obraza. Prav zdravi in rejeni so voli, ogledal sem jih tudi, in že poprej bi bil pristopil v hram, pa vaju nisem hotel motiti v kupčiji za ključ in uro.
Srpo sta se pogledala Breznos in Preklezen, konjederec pa mirno kakor navadno vselej pristavi: Kaj so meni m ari vajine kupčije; mene itak ne opeharita. Nisem j are gospode cvet,
Na to se konjederec in kovač lotita zlomljene roke in tudi mazinčeve korenine ne pozabita. Ko je bilo delo ročno in umeteljno končano, izpregovori zopet konjederec:
Za to opravilo in da te bom še dvakrat prevezal, štel mi boš pet goldinarjev, prijatelj!
Toda Preklezen zakriči: Pet goldinarjev za tako igranje, kaj misliš hudobec črni! Deset grošev ti pa res precej dam.
To je pa konjederca, ki je bil vedno nekoliko vinski, dvignilo iz navadne nirvane. Razkačen mahne po obezani roki Prekleznovi, da so precej vse obveze odjenjale, in se zadere: Ti smolika lišajasta, ne boš me ukanil. Zdaj precej štej deset goldinarjev, sicer ti ostane roka dvakrat zlomnjena in jutri imaš črni prisad na njej.
Preklezen se je vil v telesnih in dušnih mukali, in po dolgem pogajanji in obotavljanji vender prinesel pet,-desetak, iz katerega je konjederec nazaj dal štirideset goldinarjev.
Petdesetak, ki ga je konjederec ves v veselji vtaknil v svojo listnico, bil je ponarejen, kar je bralec gotovo slutil. —
(Dalje prihodnjič.)
Pavliha.
No, zdaj smo pa zopet tam, kjer smo bili: cesar je odšel in ž njim ali pred njim še moj prijatelj minister Taaf-fe, ki mi je bil obljubil, da bova v čitalnici pila liter najboljega. Pa ga nisva, ker njega ni bilo, čeravno sem ga čakal. Iz tega se vidi, koliko se je zanašati včasih na obljube, če so prav mini-sterske. Pa ga bom že še vjel, ker meni ne uide vsak, mora biti še bolj navihan, kakor je grof in prvi minister Taaffe; se bova pa še na Dunaji dobila in takrat bo plačal, premalo ga bo. Za pijačo mi ravno ni, si jo že — hvala Bogu! — sam lahko kupim, pač pa za besedo in za to ga bom prijel.
Ko take burne nevolje poln drvim se po „Novem trgu11, kteremu so pa nemškutarji dali ime „Turjakov trg“, kdo me sreča in vstavi? — kaj mislite! — Nihče drug, ko moj stari znanec Andrej, deželni predsednik.
„No, Pavliha, kaj ti pa je, da tako dereš po trgu, kakor bi bi bil kje zažgal, in gledaš temno v tla, kakor da bi preklinjal zemljo ?“ — me praša.
Jaz se brž vstavim in mu povem, da me žene ne-volja nad Taaffejem, še bolj pa marela, ki je tako huda
nad ljubljanskimi nemškutarskimi s m........, se reče
„turnarji“, da je ne morem več brzdati.
„Ej, Pavliha, stara kost11 — pa reče Andrej — „o prvem nič ne rečem, bota že s Taaffejem zmenila se. Ali kako se moreš ti in tvoja marela raztogotiti nad takimi mladenči! Pojdi no, sram te bodi!11
Mene je res sram, da pogledam v tla, česar nikdar ne storim, če stojim pred možakom. Pa brž se zopet zavem, se uprem ob nemirno marelo in pogledam Andreja od nog navzgor. Na prsih pa zagledam red železne krone in ker vem, kaj to pomeni, ter sem že prej vedel, kako odlikovanje ga je doletelo, se priklonim po svoji fne-vkretni navadi in rečem:
»Gospod baron, bom li zdaj z vami še smel govo-voriti po domače ?“
„Pojdi no, butec, bi bil skoro rekel11 — odgovori on nevoljeno; — ,.misliš mar, da je baronski stan kaj napihnil me? Jaz sem, kar sem bil, vnet za blagor dežele in ljudstva, in bom to tudi nadalje kazal, kar mi bo moč. Baronstvo me pri tem ne bo prav nič oviralo.11
„Kaj tacega sem tudi jaz mislil11 — rečem na to
—	„ker ti — dovoli, da te še dalje tikam — si iz vse druzega mesa, krvi in kosti, kakor moj znanec Balohov Jože, zdaj baron Žvegelj. Znanca sva bila, prijatelja ravno ne. Ko pa je postal baron in bil na Dunaji še veljaven in mogočen, me je gledal kakor kdo, ki prav veliko v loteriji zadene ali po kom podedva. No, jaz sem si mislil: ti si baron in bodi baron, jaz sem pa Pavliha. Pozneje, ko si je bil na Dunaji sam vse pokvaril, ko so prišle na dan reči, kakoršnih meni ne more nihče očitati, in je dobil migljej, da naj se kar na tihem zgubi, sva zopet skup zadela. Jaz sem hotel iti memo njega, kakor bi ga ne videl, pa on me vstavi in ogovori.11
„Kaj si pa ti storil?11 — praša baron Andrej.
„0, zdaj sem se pa jaz postavil11 — odgovorim.
„Kaj si mu pa rekel?" — poprašuje baron Andrej.
„Kaj mu bom rekel?11 — nadaljujem jaz; — „rekel sem mu, da jaz s takimi gospodi, če so prav baroni, ki ponujajo prijateljstvo kmetu, ko so drugod prišli ob vso veljavo, ne maram ongaviti. Kekel sem mu, naj si išče znancev in prijateljev tam, kjer je prej bil, a da jaz nekaj držim na svoje ime in ne bi rad slišal, če bi se govorilo, da sva znanca ali celo prijatelja. — Po tem mojem odgovoru se je zasukal in šel, jaz pa tudi, in zdaj ga ne pogledam več, kakor ga tudi marsikteri ne. Mož menda ni srečen, ker zdaj nima nič druzega ko bogastvo in baronstvo, njegov lastni rod ga pa ne spoštuje.11
„1, saj je bil vendar voljen za deželnega poslanca11
—	me nekako vščipne baron Andrej.
„No, veš Andrej, ne morem drugače reči" — pravim jaz na to — „ali bi si ti štel v čast, če bi bil tako in po takih voljen, kakor je bil Žvegelj ? Bi li sploh sprejel poslanstvo iz takih rok?"
„Ej, pustiva to" — meni baron Andrej — „vsak ima svojo vest.11
„Res je" — pritrdim jaz — „a moja vest je taka, da bi ne hotel biti ne pobaronjen Žvegelj in tudi ne poslanec nemškutarskih velikih posestnikov, — sploh: ne v Žvegeljnovi koži.11
Baron Andrej na to ne reče nič druzega ko to:
„Ti si še zmiraj stari Pavliha z marelo, ki nikomur ne prizanese; pa jaz se je vendar ne bom bal.11
„Zakaj ne?" — prašam jaz vsaj na videz strogo,
—	„ali zato ne, ker si zdaj baron? Moja marela se še grofov in knezov, pa tudi ministrov ne boji, saj veš.11
Baron Andrej se nasmeje in mi reče nekako nagajivo:
„Vidiš, vjel sem te. Ti misliš, da sem jaz baron.11
„Kaj pa, da si" — črhnem jaz, — „in to po vsi pravici, ne da bi se ti jaz prilizoval, ker me poznaš, da sem rajši robat in nevljuden, kakor pa sladkač in pri-lizovalec.11
„Ej, motiš se11 — smehlja se mi, da sem skoro v zadregi, — „vidiš, danes te je popustila bistroumnost ali pa marela, morda oboje. Zato ti moram že na pomoč priti. Vidiš, res sem baron, pa ne za kranjsko deželo.11
„No, kaj pa si za nas, če nisi baron?" — prašam jaz zdaj res radoveden.
„Za kranjsko deželo in ljudstvo11 — mi odgovori prijazno — ,,sem in bom zmiraj le Andrej Winkler, ki bo storil, kolikor bo mogoče, za oboje. Ne bojte se toraj barona, ampak imejte radi Andreja!11
Na! Skoro na tla sem sedel po takem odgovoru. Bilo mi je ravno tako, kakor če bi mi bil kdo nenadoma v žepe vsul toliko zlata, da bi me bilo podrlo.
Ko sem se zopet zavedel, že Andreja ni bilo nikjer; toraj sem jo tudi jaz pobral in po poti mislil si:
„Da bi nam ta Andrej le še dolgo bil deželni predsednik !“
Pa saj bo, nič se ne bati!
Drugič kaj druzega.
Pirkar je še deželni šolski nadzornik!
Česa je v kranjski deželni razstavi manjkalo?
Na prvem mestu „prokletih grabelj," naj so še tako polomljene in brez zob, saj so tolike važnosti za zgodovino nemške kulture na Kranjskem.
Tistih zob, s kterimi so nemčurji škripali po vsem Kranjskem, ko so ob vseh volitvah tako sramotno propadli; po škripanji soditi morali so biti to pravi mrja-scevi ali celo slonovi zobje.
Tistega velikega zvona, na kterega bi bili nem-čurski „turnarji“ in „šici‘‘ radi obesili tiste škandale, ktere so hoteli napraviti na raznih krajih o cesarjevi navzočnosti.
Tistega koša, v kterem je nekdo iz Štajarskega prinesel prepir med Slovence, da so se razdvojili in potem bili več let v nemčurski sužnosti, kar pa njemu ni nič škodovalo.
Tiste cerkve in spovednice, ktere liberalci, naj bodo narodnjaki ali nemškutarji, nikoli znotraj ne vidijo, da bi jo bili vsaj tu videli. Moleki, ki so bili razstavljeni, niso bili nobenega uda liberalne slovenske stranke v deželnem zboru.
Tistega krampa, s kterim bi se moralo na čelu puščati vsakemu, kdor misli, da bo nemškutarija v Ljubljani in na Kranjskem še kedaj prišla na krmilo.
Slik (fotografij) tistih gospa in gospodičin, ki so pred 40 letmi rojene, pa še le 20 let stare.
Podobe „N ar o dne ga doma11, ker dozdaj ne ve še nihče, kak bo, kje bo stal in kdaj bo dozidan.
Razparanih trupel tistih, ki pravijo, da so narodnjaki v srcu.
Lestev, po kterih so že mnogi splezali do mastnih in častnih služeb, potem pa pozabili tiste, ki so jim jih postavili in držali.
I. T. D.
Drobnice.
*	Zavoljo volitev v kranjskem velikem posestvu bo zdaj, kakor se čuje, še velika sitnost. Pokazalo se je namreč, da je prišel volit nekdo, ki je že čez leto in dan pod ključem mežnarja pri sv. Krištofu. Prijeli so toraj tega mežnarja, kako da ga je mogel ven spustiti, pa ta se izgovarja, da mu ni dal odpusta, še za uro časa ne; če je toraj prišel volit, ušel ali „dezertiral“ je iz njegove mrtve čete. Sploh pa vsa ta reč še ni razvozljana, le toliko je naročeno mežnarju, da naj o času volitev strogo pazi vzlasti na tam zagrebene nemškutarje, da mu ne bodo vhajali čez zid in hodili volit.
*	Kratek pogovor pred volitvijo. Amzoh: Jaz bi dobil rad rudeč rob pod vrat.— Oknaj: Jaz bi bil rad deželni poslanec. — Amzoh: Boš li prizadeval si pridobiti mi rudeč rob pod vrat, če ti jaz pomagam do poslanstva? — Oknaj-. Bom! In boš ti, ako obljubim, da se bom na vse moči prizadeval pridobiti ti rudeč rob za vrat, storil, da bom jaz voljen? — Amzoh: Bom!
*	Nek poštar na Štajarskem je silno vnet za „celj-skega buteljna" (»Kmetskega prijatla"). Na tisto pošto pa dohaja tudi »Brencelj", kar poštarja hudo boli, pa si ne more pomagati. Premišljevavši to nepriličnost sklene, dati enkrat „Brenceljna“ „Prijatlovemu“ naročniku, „Pri-jatla“ pa „Brenceljnovemu“; s tem je mislil narediti, da bo zadnji „Brenceljna“ pustil pa naročil si „Prijatla"; če bi se pa kteri pritožil, bi se on izgovoril, da se je zmotil. Pa zgodilo se je ravno narobe, kakor je poštar mislil. „Brenceljnov“ naročnik je namreč „Prijatla“ ves nevoljen nazaj prinesel in zahteval svojega »Brenceljna", »Prijatlov" naročnik pa je prišel in rekel: „To je dobro, da ste mi poslali drug list, onega tako več ne maram. Prosim, tu je naročnina, le pošljite jo „Brenceljnu.“
Idila.
Popotnik je, Po cesti gre In vleže se, Ker vroče je, Tje na zemljo,
Vzame žemljo, In klobase kos; Vse to je bos Grenkega še — In dobro je.
Telegram »Brenceljnu".
Iz tržaške škofije.
Veselje, živijo! Stanje duhovnov tržaške škofije bode vendar enkrat zboljšano. Po škofijskem ukazu od 5. julija t. L, št. 1294, je namreč duhovnom zapoved dana, da morajo odslej pri suknjah le eno samo vrsto gumb (knofov) imeti!! ___________
Bistro,
Pri neki gosposki rodovini je bil v stanovanji in na hrani deček premožnega očeta, ki je tudi primerno veliko plačeval za-nj. Rodovine pa je bilo veliko, zdravi, rastoči deček je dobival premalo hrane, posebno opoldne je meso le bolj gledal ko jedel, skoro vselej bi bil rad še kaj dobil med zobe, ko je bilo kosilo pri kraji, in želodec bil mu je malokdaj zadovoljen.
Ko toraj nekega dne dobi na svoj krožnik pičlico mesa, da ga je bilo komaj videti, zjoka se.
„Kaj ti je, da se jokaš ?“ — praša ga gospa.
»Meni nič“ — ihti se deček — »ali vol, vol — ta se mi smili.“
»Zakaj se ti smili vol?“ — praša gospa zavzeta — »saj je že pobit in mrtev."
»Ravno zato" — reče deček — „se mi smili vol, ker je moral smrt storiti, da sem jaz dobil tako majhen košček mesa."
„Brencelj“ piše:
Gosp. J. Z. v S. Smo shranili za priložen čas, zdaj bi morda ne bilo ugodno; počakajmo do zbora.
Gosp. F. M. v K. Ručmen ap hadeseb op, čit anzop es ijrep op, onmuenerp ej, ilasip ets rak. Ilitomz cap es ets! Evasip evokar itarb omanz en im ad, etiisim.
Gosp. ? v K. Izvrstno! Samo s svojim imenom pridite na dan, drugače ne moremo sprejeti in škoda bi bilo, če bi morali zavreči samo iz tega vzroka. Dajte toraj ime, saj ostane tako le nam znano.
Gosp. P. G. na P. Ni prav. Vilharjev izrek je bil: »Slovencem se bo takrat bolje godilo, ko bodo palico v roke vzeli in naredili, da bo pela." Kar ste poslali, utegne biti mikavno za Vaš kraj, za druge kraje pa ne; vrh tega ste pozabili vso reč nadrobneje pojasniti.
Gosp. A. B. v Š. Povest »Cmokavzar in Ušperna1' je natanko vzeta iz »Ljubljanskega Zvona11, ne črka ni premenjena,
Gosp. P. J. v M. Takih listov ne berite, pa se ne bote jezili; saj jih tudi mi ne beremo in če jih, pijemo zraven vodo. Kar ste poslali, je dobro, a umljivo bilo bi le, če bi priobčili tudi nasprotni članek, česar pa ne maramo storiti.
Gosp. T. Z v L. Vam je državni pravdnik gotovo čisto neznana oseba, je li? On je take vrste mož, da, če mu to pesem pošljete pisano, bo začel poizvedovati, od kod da je prišla in kdo jo je skoval. Kaj še le, če bi jo videl tiskano! Vso bi vzel, jo dal sodniji vglas-biti in na zadnje bi jo moral »Brencelj" še na Žabjeku peti.
Več drugim gg. dopisnikom. V zadnjih dveh listih ni bilo prostora za odgovore v tem oddelku, danes pa tudi ne moremo odgovoriti vsem; kar je važnejega, se bo ali se je že rešilo pismeno.
Današnjemu, listu priložena je 13. pola povesti „Ne v Ameriko!“ Prihodnji list pride o svojem času.
»Ljubljanske slike"
in pa
»Petelinov Janez"
se dobivajo še; slike po 60 in 70 kr., povest »Petelinov Janez" pa po 40 in 50 kr., ravno tako je še nekaj »Koledarja", »Ričeta iz Žabjeka" in pa »Povesti iz sod-nijskega življenja" po 20 kr.; vse to pri
oprcivništvu „JBrenceljna“.
Odgovorni vrednik in izdajatelj Jakob Alešovec.
Tisk Blaznikov v Ljubljani.