GEOGRAFSKI OBZORNIK VEGETACIJA V MARIBORU Smiljan Bačani UDK: 911.2:581.9(497.4 Maribor) COBISS: 1.04 IZVLEČEK Vegetacija v Mariboru Avtor je v Mariboru popisoval rastlinske združbe po metodi Braun-Blanqueta. Kartirani so bili biotopi, ki so značilni za mesto. Skupaj je bilo določenih 112 rastlinskih vrst, ki pripadajo 37 družinam. Naj- uspešnejše vrste so generalisti in niso vezane na kak- šen poseben tip rastišča. Glede na izvor prevladujejo tiste, ki zaradi prilagodljivosti preživijo rastiščne raz- mere. Kategorije zelenih površin imajo ekološki, obli- kovni in socialni vidik. ABSTRACT Vegetation in Maribor The author took an inventory of plant formations in Maribor according to the Braun-Blanquet method. Biotopes, characteristic of the town, were inventoried. All together 112 plant species, belonging to the 37 fa- milies were defined. The most successful species are generalists and they are not bound to the particular type of the habitat. Regarding their origin those, which survive the habitat conditions due to their adaptability, prevail. Categories of green areas have ecological, formal and social aspect. Existing vegetation should be protected and preserved along with the devel- opment of the town. AVTOR Smiljan Bačani Naziv: prof. geografije in biologije Naslov: Titova 21, 2000 Maribor, Slovenija Telefon: +386/0)62314 173 Življenjske oblike rastlin in živali se prila- godijo življenju v mestih. Najuspešnejše so tiste, katerih obstoja na prvi pogled sploh ne opa- zimo. Vzrok temu je stapljanje in zlivanje z okolico. Natančnejši opazovalec pa lahko v mestu našteje veliko število primerkov posa- meznih vrst. Mariborčani se nedvomno zavedamo pome- na mestnega rastlinstva, sicer se ne bi borili za tako rekoč vsako drevo v mestu, ki je obsoje- no na posek. Sekira, ki meščanu odstrani sen- co in otroku napravo za igranje, pa je samo ena od nevarnosti, ki pretijo mestnemu rastlins- tvu. Že na prvi pogled opazna razlika med mest- no in okoliško, bolj primarno vegetacijo nam daje tudi druge povode za razmislek. Zakaj naj- demo te specifične vrste samo v mestu in zakaj so te vrste manj prisotne v okolici? Pri pisanju tega prispevka so me vodila naslednja vprašanja: • Katere tipične vrste rastlin lahko najdemo v Mariboru? • Katere življenjske združbe (fitocenoze) so naj- bolj značilne za mesto? • Kakšno vrednost imajo kartirani biotopi? • Kakšna je razširjenost mestne vegetacije? • V čem je pomen rastlin (tudi splošno)? • Kaj vse ogroža mestno vegetacijo? • Kako vrednotimo vegetacijo v mestu? Metode dela. V mestu so območja z raz- ličnimi rastiščnimi razmerami. Med množico povezav in odvisnosti rastlin od okolja lahko natančno merimo le nekatere dejavnike, za mno- ge pa sploh ni uporabnih metod. Se vedno obstajajo nam slabo poznani ali popolnoma neznani dejavniki, ki vplivajo na rastlinstvo. To otežuje raziskovanje fitocenoz. V srednjeevrop- skem prostoru se je za njihovo preučevanje pokazala kot najprimernejša metoda Braun-Blan- queta, imenovana tudi srednjeevropska ali zuriško-montpelieška. Metoda vsebuje analitič- no in sintetično oceno združbe. Pri analitični oceni združbe ugotavljamo floristično sestavo, strukturo in ekološke pogoje. Vse podatke zapi- sujemo v fitocenološki popis. Analiza floristične sestave. Ugotavljal sem naslednje pomembnejše elemente vegeta- cije: številčnost vrst (abundanca), pokrovnost vrst 7 GEOGRAFSKI OBZORNIK (dominanca), porazdelitev (socialnost), živ- ljenjsko sposobnost (vitalnost), plastovitost in živ- ljenjsko obliko rastlin. Terensko delo. Priprava za terensko delo se prične z analizo kart, zlasti vegetacijske, geo- loške in pedološke. Terenske oglede predvide- nih lokacij sem pričel že na začetku leta 1997. Takrat sem pričel tudi s splošnim zbiranjem cve- točih rastlin za herbarij. Te rastline sem nabiral vse do meseca novembra leta 1997. Takrat so nastale fotografije, beležke in zapisi z več lokalitet. Izbral sem lokacije različnih biotopov. Rastlinstvo sem popisal v naslednjih, za mesto značilnih biotopih (klasifikacija po Sukoppu): • delna pozidava z vrtovi, • opuščene površine, • zelene površine, • prometne površine. Za kartiranje sem uporabil metodo kvadra- ta ali linijskega transekta (pasovi ob cestah). Ana- lizo fitocenoloških združb sem opravljal v glavnem vegetacijskem obdobju od marca do oktobra. Preden se lotimo popisovanja, je treba izbrati popisno mesto. Na mestu popisa mora biti vegetacija homogena. To pomeni, da ne sme- mo popisovati na stičišču dveh združb, ampak popisujemo samo eno združbo. Popisna povr- šina mora biti tako velika, da vključuje večino vrst, ki se v posamezni združbi pojavljajo. Na popisnem mestu zabeležimo najprej rastlinske vrste na majhni površini in potem postopno pove- čujemo površino. Zato sem se odločil za povr- šino 25 m2 pri neolesenelih (travnatih) združbah in površino 500 m2 pri olesenelih združbah. Pregled vegetacije v Mariboru. Izvor rastlinskih vrst v mestih je različen. Glede na izvor ločimo: • vrste, ki zaradi prilagodljivosti preživijo rastiščne spremembe; v mestih te rastline zelo dobro uspevajo; • vrste, ki sledijo človeku; to so rastline iz toplej- ših klimatov, ki najdejo v mestih ugodne kli- matske pogoje; • vrste, ki jih je naselil človek. V mestu najdemo naslednje kategorije zele- nih površin: • gozd, • park, • drevoredi, • kmetijske površine, • vrtovi, • zelenice, • ledine, • pripotja, obmejne živice. Gozd. Najmarkantnejša vegetacija v Mari- boru so močno spremenjeni ostanki nekdanjih mešanih in poplavnih gozdov. Ti so bili avtoh- tona, primarna vegetacija, preden je pričel človek s svojim delovanjem pomembneje spre- minjati pokrajino. Drevesne skupnosti v mestu uspevajo v par- kih, ob športnih objektih (Športni park Branik, Železničar, Kovinar), v bivših in sedanjih vojaš- kih območjih, na mestnem (Pobreškem) poko- pališču, v številnih drevoredih (npr. Tomšičev drevored), pri osnovnih šolah in v preostalih skr- čenih gozdovih (Betnavski gozd, Stražun). Največja gozdna površina je Stražunski gozd. Na severozahodu je omejen z mestno obvoznico. Severozahodno od obvoznice so ostali manjši gozdni sestoji, ki mejijo na nase- lje v pobreški kotlini ob Nasipni ulici. Višina dre- ves je do 35 m, premer debel pa do 1 10 cm, vendar je povprečje v glavnem nižje. Parkovne nasade in parke najdemo na bivših vojaških površinah (vojašnice Rudolfa Maistra, Vojvode Mišica, Slave Klavore), na Slomškovem, Maistrovem, Schreimerjevem in dru- gih trgih, pa tudi na dvoriščih večjih vil iz začet- ka stoletja, v športnih parkih (Branik, Kovinar, Tabor, Železničar) in na Mariborskem otoku. Nji- hova skupna površina je približno 50 do 70 ha. Splošne značilnosti parkov so redkeje rasto- ča drevesa, največkrat z vmesnimi zelenicami, s pokošeno travo in z malo ali brez grmovne plasti. So zaprti za motorni promet, imajo sprehajalne poti, klopi in igrala. K parkovnim nasadom lahko prištejemo tudi rastline na po- kopališčih. Na rastlinske vrste v parkih ima močan vpliv človek s svojim izborom. Neposredno vpliva na vrste in kraj rastišča rastlin. Najpogostejše lastnosti dreves, ki jih sadijo v parkih, so: • trpežnost (proti onesnaževanju, prenašajo obrezovanje), • atraktivnost (listi, razvejano deblo), 8 GEOGRAFSKI OBZORNIK • cvetovi, • zdravilnost (plodovi, skorja), • senca, hlajenje, • estetska vrednost, • nezahtevnost. Nekatere podobne lastnosti, vendar z dru- gimi funkcijami, imajo drevoredi. Drevoredi so v glavnem ob prometnicah. Drevesne vrste, ki so primerne za drevorede, so: navadni divji kostanj (Aesculum hippoca- stanum), lipa (Tilia sp.), jagned (Populus nigra var. italica), javor (Acer sp.), vrba (Salix sp.) in platana (Platanus sp.). Ta drevesa so listopad- na, odporna proti različnim vrstam onesnaženj in prenašajo obrezovanje. Njihove funkcije so zelo kompleksne (glej funkcije rastlin v mestu). Kmetijske površine so pretežno na srednje globokih in globokih rjavih prsteh (cd 1- strična rjava, evtrična rjava in rigolana prst). Take prsti so na Vrbanskem platoju, v južnem delu Maribora (Betnava) in jugozahodnem delu Maribora ob vznožju Pohorja. Na vr tovih je intenzivna pridelava in velika raznovrstnost rastlin. To so površine, ki so drobno razparcelirane in na katerih v glav- nem rastejo vrtnine in sadna drevesa. Največ jih je na parcelah, ki pripadajo eno- ali dvo- družinskim stanovanjskim hišam. Take četrti so zlasti na Teznu, Taboru in Pobrežju. Zelenice. V mestu so jim namenjene pred- vsem površine ob prometnicah, na škarpah, na brežinah, mejnih območjih, pripotjih, med dre- voredi, v parkih, na ledinah, dvoriščih, grobo- vih ipd. Njihova glavna značilnost je, da zaradi košnje (vsaj enkrat letno) ne uspevajo grmi in dru- ge lesnate rastline. Uspevajo samo zeli in trave. Vrednotenje vegetacije v Mariboru. Vegetacijo v mestu lahko ovrednotimo z nasled- njih vidikov: • ekološki vidik, • oblikovni vidik, • socialni vidik. Ekološki vidik vegetacije v mestu. Drevesa v mestu opravljajo svojstveno in nena- domestljivo vlogo kroženja snovi in energije. Oblikovni vidik vegetacije v mestu. Vegetacija s svojim obstojem oblikuje življenj- ski prostor človeka. Je bistven element kvalitet- Slika 1: Mikrolokacije v mestu omogočajo rast termofilnih rastlin, kot je ta fiaovec v Volkmerjevem prehodu (foto: Smiljan Baconi). nega bivalnega okolja. S tem vpliva tudi na kva- liteto življenja, katere pomena se vedno bolj zavedamo. Vegetacijo v Mariboru je človek s svojimi posegi bistveno preoblikoval. Prvotne praktično ni več, sedanja pa ima novo funkcijo. Rastlins- tvo, ki ima oblikovno vlogo, človek tudi veliko bolj ureja. Ob cestah, športnih površinah ali pred hišami ima nalogo zakrivanja. Zeleni pasovi ob prometnicah pomirjajo napetost in služijo loče- vanju cest od pešpoti. Nalogo olepševanja oko- lice in dajanja vtisa umirjenosti imajo parki, ki so lahko namenjeni tudi rekreaciji in oddihu. Lah- ko so javnega pomena (mestni park) ali pa so pred šolami, vrtci in vilami. Okrasna vegetaci- ja je na terasah, balkonih, okenskih policah, pred bloki ipd. Dobro so vzdrževani drevoredi. Raz- bijajo monotonost ob prometnicah, popestrijo okolje in ugodno vplivajo na počutje ljudi. GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 2: Drevored v Fochovi ulici (foto: Smiljan 6ačani]. Socialni vidik vegetacije v mestu. V centru mesta so drevoredi, parki in zelenice, ki služijo rekreaciji. Omogočajo sprehode, druženje in razne igre. Na obrobju mesta so gozdovi in kmetijske površine, ki služijo tudi dru- gim namenom (npr. nabiranje gozdnih sade- žev in kmetijskih pridelkov). Človek je socialno bitje, je pa tudi del nara- ve, zato potrebuje za fiziološko funkcioniranje naravno ravnotežje, ki ga je v mestih zaradi pomanjkanja površin težko ohranjati. Kvalitet- no bivalno okolje je lahko le tisto, kjer je zadosti zelenih površin. Ohranjanje in varovanje naravne raznolikosti vegetacije v mestu. Posledi- ca širjenja mestne površine in zgoščevanja pre- bivalstva so posebne ekološke razmere. Potrebe mestnega prebivalstva jih spreminjajo in vpli- vajoča kakovost mestnega okolja. Človek ima pravico do humanega okolja, v katerem se ohranjajo naravni elementi (par- ki, zelenice, drevoredi, vrtovi), ki omogočajo človekovo psihofizično zdravje, zato moramo tudi v mestih delovati skladno z ekološkimi mož- nostmi okolja. Zal se pri izgradnji mest vse pre- več upoštevajo ekonomski argumenti, ki pa niso povezani s sonaravnim urejanjem okolja. Obseg zelenih površin v mestnem okolju je meri- lo kvalitete okolja. Priporočljivo je, da so posamezne zelene površine med seboj povezane z drevoredi, reč- nim obrežjem ali živimi mejami. Na ta način je komuniciranje med vrstami lažje. Tako se tudi prepreči oziroma zmanjša njihova medseboj- na izoliranost. Zelena masa filtrira in veže prah v zraku. Odvzema C02, oddaja 0 2 , blaži veter ter s hla- jenjem in izhlapevanjem vode vpliva na konstant nejšo mikroklimo. Opad ustvarja pogoje za raznovrstnost in ohranja plodna tla. Blaži se udar- na moč dežja, istočasno pa se bogati in ohra- nja podtalnica. Vse zelene površine nudijo habitate najrazličnejšim organizmom in pope- strijo prisotnost življenjskih oblik v bivalnem 10 GEOGRAFSKI OBZORNIK okolju, kar ima številne ugodne psihofizične last- nosti. Najbolje je, če dajemo pri tem prednost domačim grmovnim in drevesnim vrstam. Naravni travnik s plevelnimi vrstami omogoča obstoj mnogo več življenjskih vrst kot npr. ena- ka površina strojno košenega travnika. Puščaj- mo stara drevesa, saj nudijo zatočišče za druge vrste. V parkih moramo ustvarjati večsloj- nost ter saditi vrste, ki nudijo pelod, nektar in semena. Varovati moramo z vegetacijo obra- sle vodne površine za trajnejšo reševanje rib, dvoživk, plazilcev, ptičev in sesalcev. Pri urejanju mestnega okolja moramo delo- vati dolgoročno in pri tem ne smemo upošte- vati samo kratkoročnih gospodarskih koristi. Človek je še vedno samo del narave in tudi nanj vplivajo vsi naravni zakoni. To pomeni, da samo raznovrstnost živega sveta daje pogoje za naše kvalitetno in zdravo bivanje. Uničevanje in izri- vanje vegetacije iz mest povzroča siromašenje življenjskega okolja. Zakl juček. Maribor leži v subpanonskem fitocenološkem območju, kjer je zastopana tako potencialna kot antropogena vegetacija. Metoda, s katero sem preučeval rastlinske vrste in združbe, je univerzalna in znanstveno priznana Braun-Blanquetova metoda. Popisal sem rastline v nekaterih parkih in najznačilnej- ših mestnih biotopih. V Mariboru si od stroge- ga mestnega jedra navzven sledijo naslednje kategorije zelenih površin: parkovni nasadi, dre- voredi, negovane zelenice, vrtovi, na obrobju prehajajo v neurejene zelenice, ledine, gozd in kmetijske površine. Najznačilnejša drevesa v parkih so gaber, bukev, topoli, javori, vrbe, rdeči bor in hrast. V drevoredih prevladujejo topoli, platane in div- ji kostanji. Najznačilnejše zeli so trave, radi- čevke, metuljnice, nebinovke in ustnatice. Uspevajo na vseh tistih površinah, ki so letno vsaj enkrat pokošene. Zaradi avtohtonosti in izrazite prilagodljivosti najdemo te vrste na vseh zelenih površinah v mestu. Potencialna vegetacija je zaradi antropo- genih vplivov močno spremenjena. Sedanja vegetacija je tista, ki uspeva v spremenjenem okolju ali pa je bila vanj prinešena. Najštevilč- nejše družine s svojimi predstavniki so se naj- bolj prilagodile rastiščnim pogojem. Osiromašena pestrost okolja in enolični bio- topi imajo za posledico veliko število predstav- nikov nekaterih najuspešnejših vrst. Te so pridobile na račun drugih, pestrost vrst pa se je zmanjšala. Vegetacija ima v Mariboru različen pomen in vlogo: • ekološko vlogo (čiščenje zraka, uravnavanje temperaturnih razlik, blaženje udarne moči dežja, ohranjanje plodnih tal, odvzemanje prahu in ustvarjanje pogojev za raznovrst- nost živih bitij); • socialno vlogo (v centru mesta so drevore- di, parki in manjši zeleni otočki, ki imajo rekreativno vlogo; temu namenu služijo tudi gozdovi in kmetijske površine na obrobju mesta.); • oblikovno vlogo. Obstoječa vegetacija bi se morala pri nadaljnjem razvoju mesta zavarovati in ohra- niti. Brezpogojno bi bilo treba zavarovati gozdne točke, parke, zelenice, drevorede, sku- pine dreves, žive meje, naravna rečna obrež- ja, naravne travnike, nasade in grmovja. 1. Drozg, V. 1997: Nekatere značilnosti ustro- ja Maribora. Geografski vestnik, 69. 2. Kaligarič, M. 1992: Katalog rastlinstva seve- rovzhodne Slovenije. Maribor. 3. Seliškar, A. 1984: Preučevanje rastlinskih združb. Naša rodna zemlja, 2. Prirodoslov- no društvo Slovenije. Ljubljana. 4. Sukopp, H. 1990: Stadtokologie: das Beis- piel Berlin. Reimer. 5. Vovk, A. 1995: Pokrajinsko ekološke enote severovzhodne Slovenije. Doktorska diserta- cija. Ljubljana. 6. Ziberna, I. 1992: Nekatere značilnosti mest- ne klime Maribora. V: Geografska monogra- fija mesta Maribor. Pedagoška fakulteta. Maribor.