Poštnina plačana v gotovini PROSVETNI DELAVEC GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE Štev. 15 in 16 ^ JCfahl/ana, 20. oRiobra 1953. ^ Leto IV. Tjuie^a Mtem - svojega m dam! Prejšnji četrtek je preletela našo domovino novica, da sta angleška in ameriška vlada sklenili umakniti svoje čete iz Trsta in okolice ter prepustiti upravljanje teh krajev Italiji. Vsi smo osupnili. Prvi trenutek je napolnilo vsakogar strahovito razočaranje: takih zahrbtnih in neodgovornih ukrepov se je posluževal fašizem, ko je hotel diktirati voljo evropskim narodom, tako nastopajo imperialistične sile proti kaki Guayani, nihče pa ni pričakoval, da se začenjajo te metode kljub zvenečim besedam o demokraciji in zapadni kulturi ponovno uvajati v Evropi in še proti državi zaveznici, ki je kot nobena druga krvavela in žrtvovala svoje sinove v boju proti fašizmu. Razočaranje se je umaknilo silnemu ogorčenju. Nepojmljiva, nediplomatska, nečloveška, nepoštena, zavratna odločitev ima svoje zglede v italijanskem ravnanju do zaveznikov. Če sta se Anglija in Amerika hoteli kaj naučiti od Italije, potem sta pokazali s to zahrbtno odločitvijo ob istočasnem govoričenju o visokem poslanstvu Zveze narodov, da sta prevzeli od italijanske politike prav tisto, po čemer so postali Italijani v zgodovini tako poznani. Ali sta hoteli s tem simbolično potrditi, da so take zahrbtne spremembe dopustne in da je sveti egoizem tisto merilo, s katerim se da opravičiti še tako nemoralno dejanje? Zahrbtno dejanje je zbudilo pri nas val ogorčenja in mu ugovarjajo tudi ostali svobodoljubni narodi sveta. Zdi se, da Angleži in Amerikanci zelo hitro pozabljajo. Pozabili so na to, da so njihovi mornarji umirali od italijanskih krogel, pozabljajo na italijanska letala, ki so jim skupno z nemškimi rušila mesta, razbijala ladje in vojaške kolone. Pozabljajo na sklepe mirovnih pogodb, pozabili so tudi, da teh pogodb niso podpisali sami, temveč še vrsta drugih narodov. Svoji fašistični nasprotnici hočejo ustreči, češ da ji je treba poravnati krivico. Hladnokrvno izenačujejo Italijo z nami. Morda je to v njihovih kramarskih računih pravilno, ne more pa biti pravilno v našem gledanju na stvari, ne morejo se s tem strinjati mali narodi po vsem svetu, zlasti tisti, ki so z nami vred krvaveli v vojni proti fašizmu. Mi poznamo Italijo. Poznamo jo iz prve svetovne vojne, ko je prišla z belimi zastavami v Trst, obljubljala z zvenečimi in sladkimi besedami svobodo, nato pa uničevala naše ljudi, požigala in rušila. Poznamo jo po sistematičnem raznarodovanju naših ljudi, poitalijančevanju priimkov, ukinjanju šol, preganjanju učiteljev in druge inteligence, rušenju prosvetnih domov, po gospodarskem zatiranju našega življa. Poznamo jo po zavratnem napadu v letu ena-inštiridesetem, po njenem kulturnem poslanstvu v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, po požiganju slovenskih vasi, po pobijanju talcev — vse preveč so v nas še živi spomini na tiste dni in ne more nam biti vseeno, če nas hočejo izenačiti z Italijo. Vsi znaki kažejo, da je sedanja Italija ne samo formalna, temveč tudi idejna naslednica fašistične Italije, da je ohranila pra,y isti nenasitni pohlep po tuji zemlji, zlasti po zemlji balkanskih narodov. Ali je to pohlepnost mogoče nasititi? Danes Trst, jutri Istra, pojutrišnjem Dalmacija, nato pride na vrsto Ljubljana, Trbovlje, potem — naj si na primer Francozi ne delajo nikakih utvar — bodo znova kričali po Korziki in Nici, tudi Malta bo prišla na vrsto in Libija, Tripoli-tanija in tudi Abesinija. Čudna je ta stvar: ali bo v mednarodnem svetu res obveljalo, da se mora roparju pustiti tisto, kar je naropal in da greši, kdor se pred roparjem brani? Tako naziranje lahko opravičuje in zastopa samo tisti, ki je sam pripravljen ropati, pritiskati, izsiljevati... Svobodoljubni jugoslovanski narodi so dovolj dostojno povedali svoje mnenje, povedali so ga jasno in odločno: smo za mir, za pošten dogovor, kakor je običajen med dobrimi sosedi, nismo pa za mir za vsako ceno. Prav odkritosrčnost gospoda Pelle, ki je na vsa usta hitel razlagati, kako je vesel prvega uspeha, ki ga je dosegla kot navadno Italija s tujim orožjem in kaj PROSTODUŠNO SMO SE POGOVORILI (PLENUM PROSVETNIH DELAVCEV) Nekaj nad 120 članov republiških odborov, predsednikov društev in gostov je 4. oktobra napolnilo malo dvorano Doma sindikatov, da pregledajo pred začetkom občnih zborov društveno delo in določijo smernice za bodoče. Bili smo kot nekoč: učitelji, profesorji, tovariši s strokovnih šol, defektologi, predšolske vzgojiteljice. Gostje so pa bili: član izvršnega sveta tov. Žiga - Kimovec, predsednik Sveta za prosveto in kulturo tov. dr. Melik, zastopnika Glavnega odbora sindikatov sekretar Bore in tov. Boštjančič in načelnik Sveta za prosveto MLO Ljubljana tov. Peternel. Kako smo izvrševali sklepe beograjskega plenuma Kot prvi je spregovoril predsednik Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev tov. Miro Ravbar o razvoju v prosveti po beograjskem plenumu 16. in 17. apr. t. 1. Glavne misli iz njegovega referata so naslednje: Ze pred resolucijo 3. plenuma CK so se opazile nevarnosti, ki sta z njimi grozila centralizacija in birokratizem v upravljanju in reševanju šolskih in prosvetnih vprašanj. Birokratski centralizem na področju šolstva in prosvete je predstavljal nevarno oviro za nadaljnji razvoj in napredek jugoslovanskih narodov glede njihove kulturne svobode in enakopravnosti. Obenem pa je grozil z napadom na temeljna načela naše prosvetne in šolske politike. Resolucija III. plenuma je poudarila relativne uspehe, ki smo jih dosegli v prvih petih letih po osvoboditvi, ko so bili ustvarjeni trdni temelji za nadaljnji prosvetni razvoj šolstva v ideološkem pogledu, tako glede smeri pouka in znanosti kakor tudi glede ideološke in politične vzgoje kadrov. Pokazala je tudi na slabosti, med njimi: organizacijske oblike še ne ustrezajo nadaljnjemu razvoju socialistične demokracije, materialna podlaga šolstva še ni zadostna in še potrebna skrbi za vsakršno napredovanje šolstva. Socialistična demokracija se je naglo razvijala v vseh področjih in na nekaterih področjih je bilo opaziti mnogo hitrejši razvoj in uspešnejši napredek tako zlasti v gospodarskem in političnem življenju. Ta razvoj se je izražal tudi v šolstvu in prosveti, ki pa po nujnosti zakonov, ki vladajo na tem področju, nekoliko zaostaja. Z vztrajnim bojem proti birokra-tičnim metodam v šolstvu in pouku, v boju za svoboden idejni razvoj na temelju socialistične demokracije nadaljujemo svoje delo tudi danes. Beograjski plenum 16. in 17. aprila tega leta je učinkovito razpravljal po tehtnem referatu z udeležbo diskutantov iz vseh jugoslovanskih republik in obeh avtonomnih pokrajin o izpremembi načina o upravljanju našega šolstva, kar naj bi ustrezalo današnjim potrebam in sedanjim tendencam razvoja naše socialistične domovine. Gre torej za večjo okrepitev in uveljavljenje širše iniciativnosti v naših šolah in prosvetnih institucijah, za onemogočenje birokracije pri delu organov, ki vodijo šolstvo — kakor je povedala že resolucija 3. plenuma CK. V zvezi s tem pa je izredno pomembno vprašanje kadrov in kakovosti pouka. Na resnost tega vprašanja so vedno opozarjali vsi odgovorni krogi poudarjajoč, da morgjo učitelji in profesorji posvetiti vso pozornost strokovni in idejni izobrazbi, kajti brez nepreneh-nega boja za strokovno in idejno izobraževanje ni mogoče izboljšati kakovosti pouka v šolah. Pri boju za družbeno upravljanje v šolstvu .in prosveti nas vodi torej vedno končno namen šole: kakovost pouka, pri katerem naj vsestransko izobražen in razgledan socialistični vzgojitelj vcepi znanje učencu, dijaku ali študentu. Najprej so se ustvarili organi, da bi se udeleževali pri upravljanju šolstva prosvetni delavci in množice: pedagoški sveti pri posameznih republiških ministrstvih, sveti pri okrajnih in mestnih poverjeništvih za prosveto, različni prosvetni aktivi itd. Vsi ti organi so bili pomožni in so dajali nasvete ter so ponekod bolj, drugod manj dosegli svoj namen. -Na nadaljnji stopnji razvoja so se oblikovali republiški in okrajni oziroma mestni SPK kot 'državni in družbeni organi. Pri formiranju teh svetov javnost še dolgo ni prišla na jasno: ali naj bodo člani imenovani izmed najbolj delavnih in upoštevanih posameznikov, ali naj bodo člani delegirani od družbenih organizacij. Marsikod so bili imenovani, ne da bi se dovolj upoštevalo, koga naj člani sveta predstavljajo. Tudi metoda dela se še ni jasno pokazala (seje oziroma zasedanja so še vedno v predolgih razdobjih. Kdo naj rešuje važna vprašanja, ki se pojavijo vmes?). Prav tako bo treba razbistriti odnose med administrativnim aparatom in člani sveta; med svetom in društvi prosvetnih delavcev; vlogo predsednika, ki naj idejno usmerja in vodi delo sveta; vlogo sekretarja, ki je najvišji uradnik sveta itd. III. plenum CK je naznačil, da je težišče prosvetnih problemov v okraju ali mestu, t. j. v šolah. Od tedaj se je mnogo delalo za osamosvojitev šol pri reševanju šolskih didaktičnih in vzgojnih vprašanj. Beograjski plenum pravi, naj bo šola osnovna upravna enota, zato naj a bi moral biti dostavljen predstavnikom Združenih narodov, da bi ga. sprejele države, članice te organizacije. Ta resolucija naj ne zavaruje zgolj pravice prosvetnih delavcev temveč mora zajamčiti tudi pravico na izobrazbo vsem državljanom ne glede na družbeni položaj, barvo kože, narodnost in vero. Po konstituiranju konference je dal poročilo o delu Federacije njen generalni sekretar Robert Michel. Poudaril je, da je Federacija razvijala svojo dejavnost v razdobju velikih ekonomskih težkoč in v razdobju napete borbe za ohranitev miru v svetu. Zato rezultati dela Federacije niso mogli priti do polnega izraza in tudi ni doseženo vidno izboljšanje položaja prosvetnih delavcev in prosvetnih razmer v svetu. Delo določenih nacionalnih organizacij, med katerimi je posebej omenil Združenja učiteljev Jugoslavije, daje pogum in vliva vero v jačanje duha solidarnosti med prosvetnimi delavci. S simpatijami je podčrtal delo našega Združenja na razvijanju mednarodnih vezi s prosvetnimi delavci drugih držav in se toplo zahvalil za sprejem delegacij prosvetnih delavcev Nemčije, Danske in Anglije. V nadaljnjem izvajanju je generalni sekretar orisal vprašanje sodelovanja Federacije z ostalimi mednarodnimi organizacijami prosvetnih delavcev ter ugotovil, da bo Komitet za sporazum, ki je bil s tem namenom ustanovljen, podaljšal svoje delo, čeprav so v njem včlanjene mednarodne organizacije prosvetnih delavcev z različnimi stremljenji in gledanji. V debati, ki se je razvila po referatu generalnega sekretarja, so sodelovali predstavniki skoraj vseh nacionalnih organizacij. Poročilo o delu Združenja učiteljev Jugoslavije so delegati poslušali s posebno pozornostjo, posebno je bil dobro sprejet tisti del, ki govori o delu našega združenja pri utrjevanju in jačanju vezi s sličnimi organizacijami v inozemstvu. Naša delegacija je z velikim zanimanjem pričakovala referat in debato o drugi točki dnevnega reda: o sodelovanju prosvetnih delavcev in njihovih organizacij v upravljanju v prosveti. Zanimanje naše delegacije za ta program je povsem logično, če se upošteva, da so v naši državi v teku ukrepi v smeri demokratizacije tega sektorja družbene dejavnosti, o čemer je naš delegat dal tudi obsežno poročilo. Vprašanje upravljanja šol in drugih prosvetnih ustanov se različno rešuje. Le v malo državah je na sličen način kot v Jugoslaviji zajamčena pravica prosvetnih delavcev do upravljanja v šolskih in prosvetnih ustanovah. V večjih državah učno osebje nima nikakega vpliva na razvoj prosvetnih prilik. V nekih državah so dane večje pravice cerkvi in ' njenim predstavnikom, ki odločajo v prosvetni, politiki, medtem ko so prosvetni delavci in njihove organizacije povsem odrinjene od sodelovanja v reševanju raznih prosvetnih vprašanj. V nekaterih državah pa so prosvetni delavci s svojo borbo uspeli, da vidno sodelujejo v delu prosvetnih ustanov in v prosvetnih organih. Tako n. pr. v nekaterih krajih v Švici organizacije prosvetnih delavcev volijo in delegirajo svoje predstavnike v občinske in okrajne prosvetne organe, ki imajo zelo obsežna pooblastila, tako da skoraj izkjučno odločajo o prosvetni politiki svojega kraja ali okraja. V nekaterih kantonih volijo celo več poklicnih šolnikov kot pa laikov. Zahvaljujoč uporni borbi prosvetnih delavcev Francije, je doseženo, da se v Ministrstvu prosvete in v departementih organizirajo paritetne komisije za reševanje vseh personalnih in pedagoških vprašanj. V te komisije volijo polovico članov organizacije prosvetnih delavcev, a polovico jih postavlja minister iz vrst uslužbencev. V nekaterih državah organizacije prosvetnih delavcev sodelujejo pri reševanju prosvetnih vprašanj samo kot posvetovalni organ. Važno pa je, da so prosvetni delavci prav vseh držav zainteresirani na večji udeležbi pri upravljanju v prosveti. Prav zato je bila k tej točki enoglasno sprejeta resolucija, s katero se pozivajo prosvetni delavci in njihove organizacije, da vodijo uporno borbo za udeležbo v delu vseh organov v prosveti, začenši od posvetovalnih in paritetnih oblik pa do resničnega upravljanja in odločanja v vseh prosvetnih vprašanjih. Istočasno je bilo sklenjeno, da se pošlje apel vsem vladam, da v interesu razvoja prosvete in šolstva omogočijo prosvetnim delavcem sodelovanje pri upravljanju v šolstvu in prosveti. (Iz članka tov. Saviča v »Prosvetnem pregledu«) FRANCOSKA SOLA Prosvetni delavec je že letos spomladi objavil daljši članek o sistemu in nameravani reorganizaciji francoskega šolstva. Čeprav sem torej v glavnem že poznal strukturo, sem hotel izkoristiti letošnje bivanje v Grenoblu tudi za to, da njihovo šolo pobliže spoznam, bolj »od znotraj«, bi dejal. Ker se vrata francoskih šol zapro z narodnim praznikom M. julija in ostanejo zaprta do 1. oktobra, sem se že bal, da moja radovednost ne bo mogla biti potešena. K sreči je direktorica grenobelskega ženskega liceja pripravila za udeležence počitniškega tečaja dva referata in nas potem tudi povabila v šolo. Sola je bila seveda prazna, brez običajnega dijaškega vrveža, po stenah so le še viseli izdelki dijakinj za običajno risarsko razstavo ob koncu leta, zidarji so predelovali razrede, v drugih pa zopet parketarji obnavljali obrabljeni pod. Sola v počitnicah je pravzaprav nekaj melanholičnega, naravnost žalostnega, kakor mlin, katerega kolesa mirujejo, ker teče voda po reki naprej v potok, mimo mlina. Razredi so prej majhni kot veliki, po stenah nobene slike ali križa, le napis, da je dijakom prepovedano nositi denar v šolo. Šolski inventar star, klopi porezane in popraskane kot pri nas in povsod po svetu. Sredi šole tradicionalno dvorišče z majhnim vrtičkom, steze med vrtom so le za gospode profesorje, zunanji rob dvorišča pa je za dijake, s ponosom, čeprav le od daleč, je direktorica pokazala svoje šolsko stanovanje: osem sob. Za vso opremo s preprogami vred in za vzdrževanje nosi stroške država. Tudi šolski sluga ima primemo stanovanje in še primernejšo samozavest. V fracoskih šolah leži največji poudarek na kulturi materinega jezika, posebno še v osnovni šoli, kjer je celo zgodovina in zemljepis le povod za bogatitev besednega izraza. Naravno je potem, da ima že tamkajšnji srednješolec zelo bogat besedni zaklad, izbru-šeno izražanje in da so njegove naloge tudi stilno zelo dovršene. Francoski dijak mora obvezno oddati vsak teden po eno nalogo, ki jo profesor vestno korigira v pravopisnem, jezikovnem, slogovnem in vsebinskem oziru. Po dovršenih petih letih osnovne šole mora šolar opraviti izpit, če hoče biti sprejet v srednjo šolo. Po štirih letih srednje šole ima spet izpit in ob koncu še maturo. Izpitna merila so zelo stroga, posebno v materinem jeziku, in mora tamkajšnji maturant res dobro poznati jezik ter Literaturo, preden ga spustijo. Šola je s starši v izredno tesnem stiku, starši sodelujejo v šolskem svetu. Šola obvešča starše vsakih 14 dni o uspehu njihovih otrok (carnet de correspon-dance), in jim daje trimestralno sporočilo (bulletin trimestriel). Šola učenca nikdar ne kaznuje, preden se ne pogovori s starši in ugotovi vse okolnosti prestopka. Tudi izključitev v našem smislu ni, ker bi po njihovem mnenju taka kazen starše in otroka preveč prizadela. To se namreč izvede na manj boleč »diplomatski« način. Starše naprosijo, naj »blagovolijo otroka umakniti iz šole«. Učinek je končno isti kot pri nas, le oblika je drugačna. Formalno so torej starši otroka sami vzeli iz šole. Francija je pač dežela, kjer je kult forme medsebojnih odnosov najviše razvit, kjer je palica zavita v žamet in svilene papirčke, medtem ko marsikod drugod dobiš klobaso v časopisnem papirju. Tudi za zdravje otrok se v Franciji zelo skrbi. Dijaki imajo vsako leto 2—3 zdravniške preglede, razen tega pa gre medicinska sestra večkrat na dom, da ugotovi, v kakšnih zdravstvenih in higienskih razmerah živi otrok. Sistem socialne pomoči v obliki štipendij je zelo razvit. Dijaki lahko dobe štipendijo za nabavo knjig, ali štipendijo za delno vzdrževanje, ali pa štipendijo za popolno vzdrževanje. Družina s tremi otroki dobi obvezno mesečno štipendijo '10—15 000 frankov, čeprav prejme oče 17 OTO mesečno samih otroških doklad za tri otroke. Šolski red je zelo strog. Zjutraj ob osmih se vrata zapro in nihče več ne more noter (nekaznovan namreč). Noben otrok se ne sme med uro sprehajati po hodnikih, domače naloge je treba oddajati strogo na določeni dan. Profesor uživa v razredu popolno avtonomijo. Njegovih odločitev ne sme mhče ovračati. Tako nam je direktorica pripovedovala o primeru, ki se je menda zgodil na njeni gimnaziji. Profesor je dal ob zaključku leta negativno oceno šestošolki, ki je bila hčerka poslanca. Oče je takoj drugi dan interveniral. Direktorica ga je vljudno, toda odločno zavrnila, češ da je profesorjeva odločitev nepreklicna. Cez dva dni je zopet zapel telefon. Posredovala je še neka višja politična osebnost. Cez en teden se je oglasil sam prefekt. Cez 14 dni pa se oglasi celo' sam prosvetni minister iz Pariza in vpraša, če le ni kakšna možnost, da bi vso zadevo še enkrat pretresli. Ker tudi to ni pomagalo, so poslali na šolo posebno komisijo. Toda kljub 'vsem intervencijam je ostala v veljavi prvotna odločitev profesorja. Šola pa je obvestila starše, da lahko vzamejo hčerko z zavoda, če mislijo, da je redo-vanje prestrogo, toda negativen red ji muzejih ali zbirkah, in se nanašajo na našo zgodovino, geografijo, folkloro ali ima sicer kako važnost za nas. Tako je človek le slučajno opazil slovenske planike v Kew Gar-denu, kapnike iz Postojnske jame v Geološkem muzeju, Meštrovičev kip v Tate Gallery, ali Slavonsko ženo (Durer?) v Britskem muzeju in sem iz prebranih napisov šele ugotovil, da je precej italijanskih kipov iz istrskega kamna. Že teh nekaj slučajnih najdb, ki so odmev naših krajev in zgodovine, da misliti, da bi najbrže našel jugoslovanski obiskovalec še marsikaj, kar bi ga utegnilo zanimati. (Na Titov lik v muzeju voščenih podob ali na eventualne odmeve v angleški publicistiki ali književnosti o Titu. ali Jugoslaviji nas tudi ni nihče opozoril.) Večina nas je bila zainteresiranih na. ustroju angleškega šolstva. S tem in z zgodovino šolstva so nas seznanili y seriji predavanj in diskusij, ki jih je z vso prizadevnostjo vodil g. Tedd Tidder v naši rezidenci (bila je namreč, lepa, udobno opremljena, estetsko lično urejena zgradba, ki je sicer bila internatsko urejena šola za učitelje). O vsebini teh predavanj in diskusij ne bom širše govoril, ker je bilo o tem že pisano v našem časopisju. Tu so nam bili na razpolago najrazličnejši učbenki za nižje razrede, približno od L—V. razreda naših osnovnih šol. Tem prvim letom splošne izobrazbe posvečajo veliko pažnjo, kajti »vsa srednješolska izobrazba je nesmiselna, če je zanemarjena osnovna stopnja od 7 do 11 let« je trdil vodja predavanj. Na tej stopnji pa se čuti veliko pomanjkanje učnega kadra. Tako pride na pod- ročju Londona na 77 novovpisanih učenčev po en nov učitelj! citiram po učiteljskem glasilu iz meseca avgusta (T-eacners Wond). Morda or Kazalo neuatere simptomatične stvari rz tega glasila prikazati našim prosvetnim delavcem v daljših ci-tatin. —• Tu srečavamo proolem učnega načrta za osnovne šole, formalizem v poučevanju angleščine, odnos staršev do otrok, skr D krajevnih faktorjev za prevoz od sole oddaljenih otroK, materialno stanje sol, Ki so še marsikje slabo opremljene m predvsem, prenatrpane m nameščene v neprimernih prostorih. jr^oKazaii netili o tem v zvezi ne sreanjm sol, Kjer smo opazni ziasci, be nccnci usposaDljajo za praktično javnost, dekieta za kunanje in gos dinj,sivo ter šivanje, uecxl za nekat osnovne ročne spretnosti, ki so potrei v domačem gospodarstvu. Angieske 1 bične gimnazije — grammar schooi ooiSKUjejo se pretežno otroci prem nejsin staršev. V teh gimnazijah je pt po sponh. Prisostvoval sem predst ueklei v Catiordu, ki so za konec ] igrale Shaicespearovo komedijo »i kresne noči«. Vsi igralci so ona sev« dekleta, kajti v tej soii so le zens tako ucenci iKot njinove proiesonce. J mmivo je, da direktorica m ona £ pravi j ena pustiti nas na katero Koli predavanj, ki so se še vršna, opravit se je s pripravami na igro, ces oa dobni napačno predstavo o šolskem de Od modernih jezikov se v tej son i tudi španščino poleg francoščine. Na ooisku v moškem učiteljišču Tootmgu (južni del hondonaj mi je knjižnici padlo v oči vciiko štev .^nJx^» Ki iretirajo sveto pismo, s komentar k svetemu pismu je stel s deoeiih zvezkov m zavzemal vidno n Sto V knjižnici. Religija je bistveni “Saškega pouka, v svoj, referatu o religiji v šoli ip trrm \ V°id h1 teča;ia’ . da »Vzgoja brez relig sploh m vzgoja.« Na vprašanje kaj r sh_ n. pr o francoski laični šoli 3in naši vzgoji, ki je pač ločena od religi je odgovoril, da dvomi, če je to sp] vzgoja. Mimogrede povedano vrši v osnovni šoli verski pouk učitelj sam. Iz tega je seveda nujno, da so učitelji brez religije nezaželeni. Na svojih vsakodnevnih organiziranih obiskih smo si ogledali večino večjih londonskih muzejev. Jaz sam sem v njih prebil vsaj polovico svojega časa v Londonu. Tu nam je bilo dostopno marsikaj, kar je sicer nemogoče videti in sem ta čas izkoristil v ta namen. Britanski muzej mi imponira po svojih edinstvenih grških skulpturah, saj je Grku nemogoče študirati grške antične umetnosti, če mu ni dostopna zbirka Elgin in reliefi Parthenona ter druge znamenitosti, ki jih še hrani ta muzej, v knjižnici leži nad 4 milijone zvezkov, ki so dostopni bralcem v udobni čitalnici. Tako britanski muzej kot ostali imajo v avli cenene reprodukcije del, ki jih hranijo. Prav tako imajo okrepčevalnice, da se obiskovalci okrepčajo od utrudljivega ogledovanja, ki traja često od M. ure dopoldne do 5. ali 6. ure popoldne. Umetnostne galerije so brezplačno dostopne publiki vse dni v tednu. Poskrbljeno je tudi za brezplačna predavanja, ki se vrše po zgodovinskem redu, tako da vztrajni obiskovalec dobi sistematičen zgodovinski pregled posameznih dob, slikarjev, stilov v raznih panogah umetnosti n. pr, v pohištvu, steklarstvu, porcelanu itd. Taka predavanja se vrše vsak dan za skupine do 201 * * *' ljudi. Za šolske ekskurzije so taka predavanja tudi izven določenih ur, kadar pač ekskurzija utegne izvršiti ogled. Prav taka predavanja so tudi v muzeju znanosti m tehničnih iznajdb, v geološkem muzeju, v zoološkem ali botaničnem vrtu. Umetnostne galerije so bogato založene s svetovnimi originali, v nacionalni galeriji je zlasti bogata zbirka starih italijanskih slikarjev. Tu so prav tako precej obsežne zbirke domače angleške umetnosti. V Tate gallery so zastopani predvsem moderni slikarji in med drugim tudi nekaj Rodinovih del. Zanimiv za angleško puritanstvo je n. pr. tale primer. Rodinov kip: Poljub je bil razstavljen v nekem angleškem mestu! Ker je kip vzbujal pri nekaterih puritanskih obiskovalcih ogorčenje, so bili prisiljeni kip ograditi, da ga ne bi v svoji ogorčenosti poškodovali. Za prav isti kip je v Tate gallery, kjer se zdaj nahaja, pu» ščica za prostovoljne prispevke, da se ta kip odkupi za muzej in da postane narodna imovina. Za take vrste akcije ostane. Rezultat? gestošolka se je jeseni vpisala v isti razred in na isti šoli. Jezikovni pouk na francoskih šolah je zelo olajšan, ker ima vsaka šola nastavljene tuje študente, da vodijo konverzacijo v določenem jeziku. Angleški, italijanski romanist n. pr. pride za eno leto na franc, gimnazijo, je tam plačan s pribl. 30 000 franki, da francoskim dijakom v določenih urah posreduje konverzacijo v svojem jeziku. Francoski študentje — anglisti gredo pa seveda na enak način za eno leto na angleške gimnazije, študentje, ki imajo vpisan italijanski, nemški, španski jezik pa gredo na gimnazije v ustreznih državah. Razumljivo je torej, da lahko država zahteva dokaz od vsakega svojega profesorja za tuje jezike, da je prebil najmanj leto dm v tisti deželi, katere jezik hoče poučevati. Omeniti moram tudi zelo strogo načelo, da francoski profesor lahko poučuje le tisti predmet, za katerega je kvalificiran na univerzi. Potrebno se mi zdi dostaviti, da ima klasičen tip gimnazije po en tuj jezik na izbiro, »moderen« tip gimnazije pa ima celo dva tuja jezika, prav tako na izbiro. V istem razredu se torej lahko kateri koli dijak odloči za angleški, francoski, nemški, španski, arabski ali ruski jezik. Zanimivo je tudi dejstvo, da„.vlada tam Precejšnje zanimanje za rusemo. Čeprav francoski jezik že sam spada med svetovne jezike, je tam učenje tujih jezikov nujno, toda izvršeno dejstvo, ne pa problem kot pri nas če-Prav je nam učenje tujih jezikov še važnejše, ker smo majhen narod. Inšpekcije tečejo podobno kot pri nas Inšpektor poda po obisku svoje poročilo v trojniku, od katerih dobi en izvod prizadeti profesor, enega šola enega pa mora podpisati in ga vrniti prosvetnemu ministrstvu v Pariz, prebral sem nekaj teh ocen in moram reči da so to prave diplomatske in jezikovne umetnine. Poročilo je polno laskavih priznanj, vmes pa komaj začutiš kakšno izredno rahlo nakazano kritiko. Koedukacije v francoskih šolah ni razen v kakšnih enorazrednicah. Načelno pa se šolajo fantje zase in dekleta zase. Formalno je predpisana tudi šolska uniforma: za dekleta temna halja z belo bluzo, za fante pa delovni suknjič Pra-V1JO pa, da fantje vedno bolj odklanjajo su^aJlc jn hočejo biti po svoje na- obvezno vikati vse na stopnjo razreda, imenu, n. pr. Jean, pravljeni. Profesor mora dijake, brez ozira Kliče jih pa po Pierre, Michel itd. nritn*,?-? -V FJancyi se Prosvetne oblast pritožujejo, da vsa mladina sili v urad niške poklice, ki v ostalem niti nis< kdo ve kako plačani, da jim pa zel< manjka naraščaja predvsem v obrti Trenutno je v Franciji preko pol mili jona srednješolcev, na vseh strokovnil m vajeniških šolah pa je le lafl100'0 dl jakov. Čeprav ima tam kvalificirani de^ lavec vsaj se enkrat večjo plačo od na vadneg3 uradnika, je menda še vedm večini mladine ideal delo v pisarni. Se nekaj besed o položaju francoske' ga profesorja. Ko opravi študent na unl . lzPite, postane »licencie« Službo dobi na kakšni mestni gimnaziji le redko na državnem »liceju«. Njegov; začetna plača znaša 98 OTO frankov C; S?«-"0,06 P°stati »agrege« (profesor z iz-Si Do? V ?10ra1 Pa Piijuviti h konkurzu ki obstoji iz zelo zahtevnega izpita Po- fUozofi ia 1?™anist^nih panogah (jeziki Uiozofija itd.) je konkurenca zelo huda mavZp“ai?i!? ™est recimo 20, kandidatov pa 160. Jasno je, da dobi agregaciic rfner^I-12pit) in s tem ustrezno me-sto na višji gimnaziji le prvih dvajset v?lildprant?V’ kl, -50 izpit HSJhoije opra-V!!!. Profesor, ki se pripravlja na asre-gacijo, dobi eno leto plačanega študijskega dopusta. Niso pa redki primeri da se profesor tudi po petkrat pojavi na konkurz za agregacijo in še ne uspe. Toda velik del sploh vse življenje ostane brez profesorskega izpita, torej »ličen-cie«. Seveda ima profesor »agrege« na razpolago boljša mesta na višjih gim-nazijah v večjih mestih, lahko dobi služ-bo na izbranih šolah v inozemstvu, po-stane lektor na tujih univerzah itd Tu- fr1=Svf?g0Va PlaČa je viš;ia: začne z 48 00C iranki m po osmih napredovanjih doseže 120 000 na mesec. Prestavitev »od zgoraj« v Franciji ni. kajti prosvetno osebje uživa jamstvo popolne stalnosti. Ce hoče biti premeščen, se mora sam pobrigati za razpisano mesto v konkurzu in tam uspe, če ima boljše pogoje od ostalih. Francoska šola ima poleg rednega učnega osebja celo četo raznih »surveil-lauts«, »maitres«, ki opravljajo vso šolsko administracijo, skrbijo za disciplino, sestavljajo urnik in vodijo šolsko knjiž-nico. Po naše bi jim morda rekli: prefekti, le da so ti pri nas le v internatih. To so večinoma študentje univerz, ki dobe za tako^ delo od 25—30 000 fr. in se s tem med študijem vzdržujejo. Profesor pa je dosledno posebej honoriran za vse korekture zvezkov, za vsako suplen-turo in seveda za vse izpite. Kvaliteta pouka je tam na precejšnji višini, z druge strani pa je spet res, da »preučeni« in spočiti profesorji nalagajo dijakom pre- več nalog in jih ti zmorejo le z na j večjimi' napori, posebno še, ker mora tam učenec prihajati v šolo dopoldne in popoldne, le četrtek je po navadi prost. V celoti pogledano, smemo reči, da je francoski prosvetni sistem zelo kompliciran, vendar dobro »namazan« stroj. Šolska proga pa je napeljana bolj za proučevanje in ogledovanje velikih literarnih spomenikov klasikov in preteklosti, kar naj utrdi v dijaku občutek v veličino francoskega deleža v svetovni kulturi, manj pa v spoznavanje sodobnega napredka industrije. Francoski maturant zapušča šolo nekoliko utrujen zaradi preobilice učenja, zna razločiti vse Molierove komedije, mnoge citate celo na pamet, dobi izdelano predstavo o moči in pomembnosti njihovega imperija, toda je hkrati za vstop v praktično življenje premalo pripravljen. S tem smo pa že tudi pri tisti bolezni, ki tare vse šole na svetu: življenje beži z lahkotnimi koraki naprej, šola pa okorno caplja za njim. Zamuda je vedno za nekaj desetletij. Mirko Hrovat MEDNARODNA PRIJATELJSKA LIGA Mednarodna prijateljska liga (IFL — international friendship ligue) se zavzema za mednarodni način življenja. Trna podružnice in počitniške centre po vsej Veliki Britaniji in Evropi, grupe in stike v ZDA in deželah Britanske skupnosti. MPL se zavzema za način življenja, ki temelji na osebnem prizadevanju za človečansko bratstvo. Liga je prostovoljna organizacija, ni politična, ne trgovska in ne sektaška. Vsako leto se v podružnicah MPL in v počitniških domovih srečavajo številni mladi ljudje mnogih narodnosti pri okol-nostih, ki vodijo k mednarodnemu prijateljstvu in večjemu razumevanju. MPL je predvsem gibanje namenjeno vsem, ki so »mladi po duhu«, tako da se bodo aktivno zavzemali za širjenje mednarodnega prijateljstva z osebnimi stiki. Ni določena starostna meja za članstvo, čeprav je poudarjeno, da skupinske olajšave za prekomorske obiskovalce izkoriščajo lahko v prvi vrsti ljudje v starosti od 16—30 let. V glavnih angleških mestih in središčih je mnogo podružnic, kjer so prekomorski obiskovalci, ki začasno ali stalno bivajo v tej deželi, gostoljubno sprejeti med Angleži. Počitniška dejavnost. Mnogo članov privablja MPL z možnostjo bivanja v mednarodnih počitniških središčih, ki jih Liga organizira. Mladina je posebno poklicana, da potuje v tujino, da se na ta način sreča z ljudmi iz tujih pokrajin. Vendar pa MPL ni potovalna agencija: te priložnosti so le plod prostovoljnih prizadevanj krajevnih in državnih odborov v mnogih deželah. MPL pospešuje tudi dopisovanje kot sredstvo za medsebojno razumevanje in obenem kot usluge, ki jih nudi javnim in vzgojnim ustanovam ter posameznikom, ki se često obračajo na njen dopisni oddelek. Kako je bila ustanovljena MPL? Liga je bila ustanovljena v Brightonu 26. sept. 1931 kot posledica prvega uspešnega obiska skupine tujih študentov v letovi-ščarski hišici g. G. Noel Ede, ustanovnega člana v Peacehavenu. Sussex. Do poletja 1939 so državne sekcije obstajale že v večini evropskih dežel in je bilo urejenih 52 mednarodnih počitniških središč v 12 državah največ po šolah in študentskih naseljih. Kljub vojni in njej sledečim povojnim stiskam in visokim cenam vodi Liga spet 50' centrov in organizira potovanja v 16 deželah. Kako funkcionira MPL. Administracija MPL je urejena na osnovi prostovoljnega dela. Njen demokratski ustroj omogoča predstavništvo vsake podružnice z volilno pravico v pokrajinsko federacijo in v zasedanje državnega sveta in predstavništvo vsake narodne sekcije v Mednarodnem svetu. Izvršni odbori, ki upravljajo podružnice, zveze, narodne sekcije in Mednarodni svet so vsako leto voljeni neplačani organi. Cilji Lige so naslednji: Pospeševanje duha prijateljstva in vzajemne strpnosti v odnosu do tujih idej in mišljenja med narodi vsega sveta ter prizadevanje, da se zagotove trajni pogoji mirnega sodelovanja v mednarodnem življenju. Lord Boyd Orr, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir in ki je angleški predsednik MPL, je izjavil: Organizacija MPL je velika stvar naših dni, ko obstajajo ostra nasprotja med državnimi vodstvi. Ljudje vseh narodnosti, ras in prepričanj imajo iste želje in težnje za popolnejšim življenjem za prijateljstvo z ljudmi drugih dežel. Doseči moramo enotnost v svetu, ker je to edino jamstvo za mir. Graditi pa jo moramo od spodaj navzgor, tako da omogočimo ljudem različnih narodnosti, da se srečajo, da se med seboj razumejo in da uvidijo, da je upanje bodočnosti v prijateljskem sodelovanju ne samo med državnimi vodstvi temveč med narodi samimi. kažejo. Angleži razumevanje. Zanimivo je tudi dejstvo, da je večina umetnostnih zbirk v vseh muzejih in galerijah prišla v državno posest kot dar ali volilo bo- gatih posameznikov, po katerih nosijo pozneje te zbirke svoje ime. Prav Tate gallery je v celoti tak primer. Pogosti so tudi primeri, da so posamezni primeri za stalno izposojeni muzeju Celo zbirka 7 velikih Rafaelovih platen v Victoria Albert Museum je za stalno posojena s pripombo, da. so last Nj. Vel. kraljice, kot se to bere napisano preko cele stene v dvorani. Obisk galerij je številen preko vsega dneva. Pogosto lem videl šolske skupine, kar je še posebno nenavadno, saj je bil čas počitnic V South Kensingtonu sem imel’ priliko videti bogato zbirko indijskih reprodukcij in originalov z naslovom: Človeško telo v indijski upodabljajoči umetnosti Za Evropejca je London daljnogled, s katerim se lahko razgleda po azijskem svetu. Iz svojih kolonij so nakopičili tu kaleidoskopsko podobo sveta. Tu lahko odkriješ za nas čisto nove svetove, nove kulture, svetove, o kakršnih imamo popolnoma napačne in . 3,®. .s^romn£ Pojme. Vzhodne kulture: indijska, perzijska, kitajska, islamska so bogato razgrnjene pred Evropejca s svojimi tkaninami, dragocenimi kamni, filigransko obdelanim srebrom in zlatom, dragimi laki, bisernimi maticami, preprogami itd. Bogato je obiskan zlasti muzej iznajdb. V enem samem tednu v mesecu avgustu je obiskalo muzej 34 555 ljudi, med temi je bila polovica otrok. Tu se otroci lahko nazorno seznanjajo s tehničnimi iznajdbami in jih spravljajo lahko sami v pogon s pritiskom gumba. Predavanja se vrše s skioptičnimi slikami v dveh dvoranah hkrati vsak dan popoldne okoli treh. Predavanje se vrši ne glede na število poslušalcev Ko se je pričelo predavanje o jadralnem letalstvu, nas je bilo v dvorani 5 ljudi, do konca se nas je nabralo okoli 12. Naša skupina si je ogledala Windsorski grad, kraljevo residenco že nekaj stoletij in najstarejšo angleško šolo v bližini Windsorja — Eton. Prav tako smo si ogledali Hampton Court, ki naj bi bil nekak angleški Versailles. V tem dvorcu, kjer zdaj še prebivajo nekateri ugledni upokojenci, med njimi žena Baden Powella, ustanovitelja" angleškega skavtizma, je lepo število italijanskih slik. Vendar pa tako ta dvorec kot tudi tVindsorski grad za moj okus daleč zaostajata za Ver-saiHesom in Fontainebleau-jem. Po arhitekturi in razkošju, po okusu in življenjskem počutju Anglija zaostaja za Francijo in kar je v njej toplega je prišlo iz romanskih dežel. Tudi njihovi romantični pesniki ali slikarji, njihovi estetski sladokusci so se napajali na jugu. Mnogo bi bilo povedati o tej deželi športa v prosti naravi, povezanega z družabnimi prireditvami in v družbi z živalmi, n. pr. konjske dirke, gojenje raznih pasem psov, zajcev itd. Pri vsej tej veliki ljubezni do živali pa sem srečaval po cestah ljudi, ki so si z violino služili vbo-gajme; vojne invalide, ki so prosili miloščine; slepce, ki so v gruči krožili po sejmišču v Aldgate-u sredi Londona in prosjačili. V Hyde Parku sem zadnji dan zjutraj na klopi našel človeka, ki me je prosil 3 penije, da se gre umiti in zajtrkovati. Bil je brezposeln in je spai na prostem. V večerni ura si tu lahko srečaval prostitutke, ki so pod varstvom policije lahko opravljale svoj posel na legalen način, le moškega ne smejo nadlegovati: to blago si mora vzeti sam, ženska nima pravico ponudbe. Seveda so vse to le nekateri vtisi, ki niso da bi jih posplošil in sodil po njih Anglije. Dodati bi moral še mnogo tega, kar smo videli, če naj bi podal le medlo sliko mojih predstav o Londonu in Angležih. Kopač Vinko O organizaciji našega »Dopisujte v Prosvetnega delavca! Manjka nam dopisov ne pa razprav! Ne pozabite, da smo sindikalno glasilo združenj in ne pedagoško -šolska revija!« Tak je upravičen poziv uredništva našega glasila. Ko sem prebral vso 13.-14. številko PD sem se ponovno zamislil in še enkrat pregledal naslove objavljenih člankov in premislil, kam bi jih vtaknil. Večina bi jih zares spadala v Sodobno pedagogiko. Kaj hočemo, ko je pa vse tako aktualno, da ne more in ne sme čakati na revijo. In prav sedaj ob začetku novega šolskega leta in z njim novega sindikalnega dela sta nam dopisnika tov. Izidor Horvat in V. Cvetko nanizala toliko zanimivih in koristnih nalog, da jih bomo jedva zmogli. Naši dopisi, kakršnih si z uredništvom vred želimo vsi, pa ne morejo nastati iz gole teorije, marveč iz našega življenja in iz središča našega dela. V njih naj zaživijo naši kraji in društveno delo po vsej Sloveniji. In to življenje se je pravkar začelo. Naše organizacijsko delovanje ima več oblik: tu množično na velikih društvenih zborih v večjih središčih, tam podrobno v manjših skupinah, kakor pač kažejo krajevne iin prometne prilike. Društva so postala samostojna, direktiv »od zgoraj« ni več, vsebino in problematiko društvenega delovanja narekujeta čas in potreba. Mnoga društva so si smotrno uredila reševanje nakazanih problemov tako, da jih najprej obravnavajo v pododborih in še manjših skupinah, nato pa sledi celoten in skupen pregled na društvenih zborovanjih. Vse kaže, da se je ta delovna oblika najbolj obnesla. Tu prihaja do izraza vsa tista problematika, ki jo navajata omenjena članka. Nismo pa še uspeli, da bi nešteta vprašanja delili v splošnoprosvetna, vse prosvetne delavce in vso prosveto zadevajoča in taka, ki se tičejo posameznih krajev, okrajev, oziroma mest. Poročila z obeh področij delovanja'bi naj napolnila, naše. glasilo, ki bi na ta način dobilo značilno sindikalno obliko in vsebino. Splošni problemi so že nakazani: ureditev vsega našega šolskega sistema, ki na njem slonijo učni načrti dn predmetniki; samoupravljanje šolstva in njegova administracija; materialna sredstva za šolstvo naj se ločijo od ostale komunalne dejavnosti; personalna politika z zahtevo po ustanovitvi pedagoške akademije; ustanovitev pedagoškega inštituta DRS; materialni položaj prosvetnih delavcev. V drugo skupino, to je proučevanje krajevnih razmer, bi naj zajeli analizo šolskih okolišev iz političnega, gospodarskega, kulturnega in socialnega vidika. Vse to pa naj bo prikazano tudi v okrajnem ali mestnem merilu. V tretjo skupino bi združili strokovno izpopolnjevanje, metodična izkustva, šolsko opremo, knjige in ★ S KAKŠNIMI PODATKI GREMO NA VOLILNO AGITACIJO (Pregled izdatkov |za prosveto v Postojnskem okraju od 1. 1950—1953.) V V okraju je bilo 1. 1951—1952 53 osnovnih šol, 4 nižje gimnazije in 1 višja, 1 glasbena šola, 2 vajeniški šoli, muzej, študijska knjižnica, 2 otroška vrtca in 3 dijaški domovi. Vsega učiteljskega dn profesorskega kadra v teh letih je bilo 120, v tem številu so mišljeni tudi vzgojitelji in sploh vsi, ki so bili zaposleni v' prosvetnih ustanovah. Za vse osebne izdatke, za potrebe šol in ostalo, kar je bilo nujno obnoviti pri šolah, je izdal OLO 1950 14 milijonov dinarjev. L. 1951 je bilo število šol dn prosvetnih delavcev isto, za kar se je izdalo zopet 14 milijonov dinarjev. Največ stroškov je bilo v teh letih z gradnjo dijaškega doma v Postojni, ki je bil nujno potreben. OLO je dal zanj nad 1 milijon din. L. 1952 pa se je priključilo postojnskemu okraju še 17 osnovnih šol, 2 nižji gimnaziji, otroški vrtec, vajeniška šola, glasbena in čipkarska šola ter dijaški dom. Število prosvetnih delavcev je naraslo na 200. Zaradi vsega tega so se tudi izdatki za šolstvo zvečali na 33,5 milijona dinarjev. Za obnovo šol je bilo uporabljenih okoli 2 milijona dinarjev, in sicer v glavnem za dograditev dijaškega doma v Postojni. Letos — 1953 — pa je poleg rednih izdatkov 32 milijonov še 9,5 milijona za obnovo šol. S tem zneskom so obnovljene šole: v Cerknici, v Begunjah, v Novi vasi, na Rakeku, na Ostrožnem brdu, v Kuteževem, Zešani, Jelšanah, Bukovju, Stude-nem, Prestranku in drugod. Poleg tega je v okraju 38 knjižnic, za katere je dal OLO 50000.— dinarjev podpore. Vse te ljudske knjižnice imajo 12948 knjig in v letu 1952 so imele vse te knjižnice 12 788 čitateljev (obiskovalcev) — v Okraju je 43 000 ljudi. k in L društvenega življenja učila, izkušnje v tujih deželah — vse to bi obravnavali po temeljitih razpravah v strokovnem glasilu — Sodobni pedagogiki. Vsako društveno zborovanje naj bi doseglo kratko .in jedrnato analizo in sintezo opravljenega dela navedenih skupin. Uspehi takega dela ne bodo izostali. Dvignil se bo nivo našega šolstva; osebni ugled prosvetnih delavcev se bo povzpel na stopnjo, ki mu pripada. Izboljšani življenjski standard bo nagradil naše delo. Prepričajmo se, da brez lastnih naporov pri sistematičnem delu v vseh smereh ne moremo pričakovati želenih uspehov. Podprimo še naš tisk. Ob nekoliko zmanjšani sedanji članarini bi za isti denar lahko postal za vse člane obvezen. Prosvetni delavec bi se lahko razširil v tednik, Sodobna pedagogika -pa naj bi izhajala kot mesečna priloga. Še besedo o naših združenjih. Po tako organiziranem delu bi brez zapisnikov in posebnih poročil njihovih društev lahko že iz sindikalnega glasila črpala vse podatke, ki jih potrebujejo, kadar čuvajo in zastopajo interese vsega članstva. Naši delovni uspehi bodo rodili tudi njihove. Le tako bomo lahko s samozavestjo nastopali na mednarodnih zborih prosvetnih delavcev in na njih predstavljali svojo državo, kakor to pošteno zasluži. j. k. Pred dnevi sem se oglasil na G. Ota-vah pri našem tovarišu Stritihu stankotu in ga pobaral o tem, kako je z učiteljevanjem v tej vasi in še o drugih zadevah sva se pogovorila. Pa naj pripoveduje kar sam. »»Kaj mi je dalo pobudo in veselje za vzgojo in poučevanje naše mladine? Na mojo odločitev, da sem postal učitelj, je delovalo več činiteljev. Spomnim se iše na zgodnja šolska leta, ko smo brali pesem Valentina Vodnika »Dramilo Slovencem«. Tisti zanosni vzklik na začetku »Slovenec, tvoja zemlja je izdrava in pridnim nje lega naj- iii'"l!iiii!'llriiiiilll!uii!',1!iiii!!ll!im!!l,!iiii!ll,!iih!l"Sm!l"!iiii!ll5iiu!l"!iiii'l"!iiii!,,,!iiii!"lriHi!,,,imi2.uriiii;ll,!iHh!llliiiii!l”,Hni!,“!im!lll!iih!!,Mini,,,!5iiii!SS NAROČAJTE SE na družinsko revijo Prešernove družbe »OBZORNIK« Letna naročnina za člane din 450.—, za nečlane din 500.— prava«, se mi je prav pogosto obujal v moji zavesti, zlasti še tedaj, kadar je kdo vse tuje hvalil, naše domače pa deval v nič. Ko sem kasneje neprostovoljno mogel videti tuje dežele in ko sem prišel v stik z drugimi ljudstvi, sem ,še bolj občutil, da je hvala vsega tujega pretirana in da nam je treba več domovinskega zanosa. Poleg predanosti borcev pa je potrebno še mnogo znanja in lepih kulturnih navad prav nam Slovencem, ki nas je malo. V domišljiji se mi je prikazovala kaj lepa slika, da je vsak Slovenec res pravi lik izobraženega in kulturnega človeka. Da bi se to vsaj deloma uresničilo, sem postal učitelj. Že v začetku službovanja sem imel težave z nekaterimi starši, ki niso redno pošiljali otrok v šolo. Danes je to že mnogo bolje. Otroci hodijo precej redno v šolo, le doma je mnogim odmerjen naj neprimerne jši čas za učenje — zvečer po vsem dnevnem trudu ali pa zjutraj, ko se mudi v šolo. Nekateri starši še za to ne poskrbe. Največ se glede tega opravi v razgovoru s posameznimi roditelji na domu ali kjer koli. Pri vzgojnem vplivanju na otroke je važna kar vsa družba. Tega se pa kljub vsemu pisanju v časopisih res premalo zavedamo. Kakšne sledove morejo pustiti v otrofcu hudi družinski prepiri, nesloga in natolcevanje med sosedi, pijančevanje in nemoralno govorjenje ter še vrsta drugih primerov? Mislim, da samo učitelj, pa tudi če sta starša z njim, ne more biti kos v borbi s slabimi vplivi okolice. Napačno bi bilo govoriti le o slabih vplivih, saj so tudi dobri. Jaz sam sem svojim staršem za mnogo hvaležen. Oče je zelo ljubil red in ga tudi od drugih zahteval, a mati pa je nam otrokom in tudi očetu rada brala na glas. Učiteljevo delo se po številu šolskih ur ne da meriti. O tem ne more odločati nobena uredba, navadno narekujejo število delovnih ur potrebe. In te so navadno na vasi velike. Preden sem prišel v ta kraj, več mesecev niso mogli dobiti učitelja. Sola je bila med borbo požgana in pred mojim prihodom je le nova streha pokrivala golo zidovje, obdano s kupi zemlje in sledovi požara. Na skrivaj sem si šel ogledat moje novo službeno mesto. Ko so iz bližnje pisarne KLO opazili neznanega človeka hoditi okrog šole, so me ob povratku prestregli, da bi jim ne uišel. Bil sem mlad in se nisem ustrašil. Vaščani' so pri obnovi šole mnogo pomagali. Ko je bilo vse obnovljeno, je bilo še nič koliko potrebnega dela. Kaj bi vse našteval! Saj je v navadi, da sodeluje učitelj pri vseh organizacijah in tako sem tudi jaz in še danes je tako. Pomagal sem pri gradnji ceste in pri elektrifikaciji. Bil sem član okrajnega ljudskega odbora. Danes imamo v Otavah Prosvetno društvo, ki ima v oskrbi knjižnico in prireja prireditve in pri tem je treba sodelovati. Včasih se kdo poškoduje ali zboli in je treba pomagati ali svetovati. Tako teče delo iz leta v leto in le škoda je, da človek čuti, kako se troši. Rad bi videl, da bi bile sile bolj neusahljive.«« Lilija Bogomil Dopisujte v PROSVETNEGA DELAVCA! LJUDSKA UNIVERZA V POSTOJNI JE PRIČELA Z DELOM Na postojnski gimnaziji so se zbrali profesorji in razpravljali o bodočem delu ljudske univerze. Pomenili so se o načinu dela in o tem, kako bodo obiskovali predavatelji ljudi po vaseh in tam predavali. Osnovali bodo tudi večerno šolo za stenografijo in za poučevanje tujih jezikov. Ne bi bilo napak, če bi poučevali v taki šoli tudi slovenščino, saj je znanje materinščine prepotrebno vsem onim, ki delajo v raznih uradih in ustanovah in mnogi bodo morali še letos opravljati strokovni izpit. Prepričani smo, da bo letošnja sezona bolj plodovita kot je bila lanska, pri čemer želimo vsem dosti uspehov. Lilija TEČAJI NEMŠKEGA JEZIKA V CRIKVENICI Obiski angleških dijakov v Jugoslaviji V letošnjih počitnicah sta obiskali Jugoslavijo dve skupini angleških dijakov. Obisk sta organizirala Centralna odbora Združenja učiteljev in Združenja profesorjev. Republiški odbor Združenja profesorjev Slovenije, ki je.zbiral prijave za sprejem angleških dijakov, je dobil toliko prijav, da je bilo težko odrediti rodbine, ki naj sprejmejo 25 angleških dijakov dn dijakinj. Porazdelil jih je na Ljubljano, Celje iin Maribor. Ko so se po treh tednih dijaki zglasili na Republiškem odboru, da se poslove in urede potrebne formalnosti, je bilo videti, kakor da jih je mnogo več: imeli, so zares veliko spremstvo! Res je, vsi so se težko poslavljali, bilo jim je lepo, to si bral iz njihovih oči. Med bivanjem v Sloveniji so napravili nešteto izletov, bili so na Bledu, v Bohinju, Kamniških planinah, Postojnski jami, v Opatiji, kopali so se na raznih mestih, eni so bili na Pohorju, ogledali so si kulturne znamenitosti Ljubljane, skratka, premalo so imeli časa, da bi se kje za dalje ustavili. In zato jim je bilo žal, da se morajo že poslavljati in zapuščati svoje nove prijatelje. Eden izmed dijakov, ki je bil v Mariboru, je Tekel: »Če bi moral kdaj koli iskati novo domovino, bi prišel v Slovenijo.« Bilo je tudi nekaj primerov, da angleški dijaki niso tako zelo vrasli v nove razmere, da tudi niso bili pripravljeni svoje znanje angleškega jezika posredovati našim dijakom, kar je bil eden namenov te izmenjave, vendar so ti bili redki. Zanimanje za naše razmere je bilo s strani angleških dijakov zelo različno, pričakovali smo ga v glavnem vendarle nekoliko več. Republiški odbor Združenja profesorjev Slovenije se vsem staršem, ki so sprejeli angleške dijake, zahvaljuje, saj so s svojim toplim odnosom do gostov pridobili med mladino angleških šol novih prijateljev za našo domovino. Druga skupina 26 angleških dijakov je prišla 9. VIII. v Bohinj, kjer jih je pričakovalo 34 dijakov iz vseh naših republik. Skupino je vodil prof. Lawson, sekretar »Sveta za vzgojo v svetovnem državljanstvu«. Ta Svet pošilja vsako leto več tisoč dijakov v razne države, da se seznanijo s tamkajšnjo mladino. V Bohinju so dijaki bivali v šotorih pod okriljem Počitniškega sindikalnega doma CS ZSJ. Angleški In naši dijaki so zelo hitro postali dobri prijatelji, kljub temu, da nekateri niso znali jezika. Po 10-dnevnem bivanju v Bohinju je skupina odpotovala na morje ter si na poti ogledala Postojnsko jamo, bi je napravila na vse obi5-skovalce mogočen vtis. Cilj potovanja je bil Baška Voda pri Splitu, kjer ima študentska mladina internacionalni letoviški center. Po naporni vožnji na natrpani ladji je skupina prispela 19. VIII. v Baško Vodo. 2e uvodne formalnosti so kazale, da tukaj ni tiste topline, vedrosti, razpoloženja, ki so ga bili dijaki, vajeni iz Bohinja, ko pa si je vodstvo ogledalo še kuhinjo in higienske naprave taborišča, je postalo povsem nezaupljivo. Profesor Lawson je takoj predlagal spremembo bivališča in naslednji dan se je skupina preselila v Ma-karsko, in sicer v letovišče Ferijal-nega Saveza Hrvatske. Uprava FS je prijetno uredila prostore za spanje ter najela tudi osebje za donašanje vode. Tu ni bilo nadležnih muh ali drugega mrčesa, higienske naprave so bile pod stalnim nadzorstvom medicinske sestre, kuhinja pa pod dobrim strokovnim vodstvom osebja iz prosvetne menze v Zagrebu, skratka, dani so bili vsi pogoji za prijetno letovanje mladine. Dijaki so se hitro vživeli, neprijetni vtisi iz Baške Vode so bili pozabljeni. Kopanje v prijetni morski vodi je bilo na dnevnem redu, vendar pa tudi nekaj obveznosti. Hrana je bila zelo dobra in obilna. Po dogovoru so imeli naši dijaki predavanja, v katerih so angleške dijake seznanili s posebnostmi naših republik, profesor Kebiševa iz Beograda pa je razložila tudi naš šolski sistem in graditev socializma v Jugoslaviji. Po predavanjih se je vselej razvila živahna razprava, v kateri so se naši dijaki izkazali kot dobri debaterji. Poslovilni večer s programom angleških in naših dijakov je trajal pozno v noč. Ko so se prve skupine naših dijakov poslavljale, je bilo vzklikanja: »Na svidenje drugo leto,« da je odmevalo daleč ob makar-ski obali. Profesorji iz spremstva niso imeli napornega dela. Približevanje dijakov, prijateljstvo se je utrjevalo samo od sebe, notesi so polni naslovov, mednarodni poštni promet se bo povečal. Če primerjamo to angleško skupino z našimi dijaki, moramo reči, da je poznavanje najrazličnejših problemov iz gospodarstva, politike, kulture itd. pri naših dijabih precej večje kot pri gostih, samo disciplina pa je pri le-teh na dokaj višji stopnji. Dne 1. VIII. 1953 se je začel v Cri-kvenici tečaj nemškega jezika za profesorje srednjih šol in je trajal do 25. VIII. Tečaj je vodil univ. docent dr. Zdenko Škreb, požrtvovalno pa mu je pomagala prof. Maja Weseli. Vseh tečajnikov je bilo okoli 50, iz Slovenije 10. Vsak tečajnik je moral opraviti kratek pismeni izpit zaradi ocene njegovega znanja jezika, nakar so bili tečajniki razporejeni v posamezne skupine, ki so štele 8—12 ljudi. Vsako skupino je vodil lektor. Skupine so imele dnevno dve lektorski uri, ko so se tečajniki praktično urili v spoznavanju nemškega jezika, interpretirali razna dela nemških pesnikov in pisateljev, bogatili jezikovni zaklad, popravljali izgovarjavo ter prejemali metodična navodila za pouk nemškega jezika. Lektorske ure so bile v vseh skupinah živo jedro tečaja, saj je bilo delo poverjeno strokovnjakom. — Skupini A in B sta imeli lektorja dr. Uršulo Kayser in prof. Helmuta Vogla iz Gottingena, ostale skupine pa lektorje nemškega jezika iz Beograda in Sarajeva. V prostem’ času so lektorji s svojimi skupinami urili jezik. Občevalni jezik je bil med tečajniki nemški, a sodelovanje med lektorji in tečajniki tovariško in prisrčno. Razen lektorskih ur so se vršila tudi predavanja nemških profesorjev-strokov-njakov, in sicer dnevno dve uri dopoldne in zvečer, ipopoldne je bilo prosto. Najzanimivejša predavanja je imel univ. prof. dr. Wolfgang Kayser, redni profesor na univerzi v Gottingenu, ki je interpretiral po najnovejši metodi dela nemških pesnikov in pisateljev. V svojem prvem predavanju je interpretiral tri pesmi Opitza, Carosse in Rilke-j a, jih primerjal ter po njih tipičnosti na kratko označil obdoboja, v katerih so pesmi nastale. Interpretacija Goethejeve pesmi »Am See« je v drugem predavanju dala tečajnikom nova dogna- nja o vsebini, stilu in obdobju. Tretje predavanje je bilo posvečeno Hdlderli-novi odi »Heidelberg« s posebnim poudarkom na značilnostih pesniške oblike. V četrtem predavanju je predavatelj prikazal Goethejevo balado »Erlkonig«, orisal razvoj in delitev balade. Interpretacija Goethejevega »Egmonta« je bilo peto predavanje, istočasno je analiziral dram. strukturo. Delu Gerharda Hauptmanna »Der Bahn warter Thiel« in naturalistični noveli je dr. Kayser posvetil svoje 6. predavanje, v zadnjem pa je obravnaval razvoj romana v 19. in 20. stoletju. O najnovejši literaturi, t. j. od 1900 do današnjih dni je predaval dr. Josef Strelka z Dunaja. Poleg karakterizacije del najnovejših pesnikov in pisateljev je predavatelj dal tudi kratke življenjepise. Najgloblje pa je segalo delo prof. dr. Mareka z Dunaja, ki je vodil govorne vaje, pilil in brusil izgovarjavo tečajnikov ter na recitacijskih večerih seznanjal tečajnike tako s pravilnim podajanjem nemških pesmi kot z deli nemških poetov. Dr. Marek je zbral tudi iz vrst tečajnikov močno gledališko skupino, ki je nastopila z bogatim sporedom na poslovilnem večeru dr. Kay-serja. Univerzitetni docent dr. Skreb Zdenko pa je v zelo zanimivem ciklusu predavanj podal periodizacijo nemške literarne zgodovine in prikazal razliko med idealističnim in materialističnim pojmovanjem literarne zgodovine. Njegova predavanja so bila za tečajnike neprecenljive vrednosti. Vodstvo tečaja kakor tudi predavatelj i-profeso rji so ob zaključku tečaja izrazili svoje zadovoljstvo nad učnim uspehom, a obenem izrazili željo, da bi isti tečajniki prišli ponovno drugo leto na nadaljevalni tečaj, ki se bo začel koncem julija v Crikvenici. Vidic Ela RAZGOVOR Z UČITELJEM DRŽAVNA ZALOZBA SIOTENIJR VIJUBUANI llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll^ je izdala v mesecu juniju, juliju, avgustu in septembru 1953 1. Čitanka za 1. razred osnovnih šol, kart........ 2. Računica za 1. razred osnovnih šol, broš....... 3. Čitanka za 2. razred osnovnih šol, broš........ 4. Fink, Metodika pouka za 1. razred osn. šol, broš . . 5. Čitanka za 3. razred osnovnih šol, broš........ 6. Računica za 4. razred osnovnih šol, broš....... 7. Slovenska jezikovna vadnica za 4. razr. osn. šol, kart. 8. Srbska ali hrvatska vadnica za I. raz. gimn., broš. 9. Slovensko berilo I za I. razred gimnazije, kart . . 10. Kranjec - Vazzaz, Zemljepis za I. razr. gimn., broš. 11. Leopold Petauer, Zgodovina starega veka za I. razr. gimnazije, broš................................. 12. Bogdan Binter, Zgodovina južnih Slovanov za II. razr. gimnazije, broš....................... 13. Brane, Geometrija za niž. razr. sred. šol, II., broš. n O >co $ 1 S din 160.— 14. din 80.— 15. din 110 — 16. din 170.— 17. din 150 — 18. din 70.— 19. din 160,— 20. din 80,— 21. din 180 — din 145,— 22. 23. din 110,— 24. din 150,— 25. din 70.— 26. gimn., broš. gimn., broširano din 180,-din 105-din 180.-din 260.-din 50.-din 145.-din 130.- din 150-din 180- din 80.-din 60.-din 160.-din 120- Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Štev. čekovnega računa 604-»T«-140. — št. 22-586. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon št. 21-397. Letna naročnina din 300.— Uredništvo Ljubljana, Miklošičeva 22/11. Tel. Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana