Pesmi
Arnaldo Bressan je vsaj bralcem Sodobnosti (najbrž, tudi šiiši slovenski kulturni javnosti) znano ime, saj smo v naši reviji objavili vrsto njegovih esejev o slovenski literaturi, ki jo prizadevno in ušesno uveljavlja v sosednji Italiji. Predvsem   njegova   zasluga   je,   da   je
Cankar že »prodrle — Hlapca Jer-Arnaldo                                                                       ..„„..              v            ,  ,
                                                                            nc;a m hacur:a te namreč prevedel
Bressan                                                                      '                  '    '                 r
prav A. Bressan, Podobam iz sanj pa je pomagal k uspehu z odličnim spremnim esejem, na katerega se opirajo domala vsi ocenjevalci. Pisci je tudi o A. Rebuli, C. Zlobcu, V. Bartolu, prevaja Kosovela in piše esej o njem, skratka: svoj prevajalski in kritiški dar vse (-olj posveča prav slovenski literaturi. In vendar je že zdavnaj, tam v zgodnjih petdesetih letih, zastavil svoje pero tudi kot pesnik in prozaist — potem ga je potegnila v svoj vrtinec politika, pisal in urejal je med drugim tudi revolucionarno naravnano »zgodovinsko« revijo »II comunardo«, da bi se (po »velikem porazu delavstva in revolucionarne inteligence«) spet v celoti vrnil k literaturi, ne čisto docela naključno prek Cankarjevega Hlapca Jerneja. Prav ta politična izkušnja je vtisnila značilen in zelo oseben pečat tudi njegovi poeziji (največ pesmi je napisal leta 1974!). Kot ploden primer te njegove pesniške dejavnosti (v krajšem izboru ga je pred nedavnim predstavila Jolka Milic v Primorssih srečanjih) in kot dovolj značilen primer politične poezije sploh, ki ima v Italiji zlasti v povojnem obdobju zelo pomembno mesto, dajemo tudi temu izboru prednost predvsem tej usmeritvi, čeprav bi bilo krivično, če ne bi ob tem upoštevali tudi njegove intimne, zlasti ljubezenske lirike.
768
769
PRIMERJAVE    (Ob sliki Bertolta Brechta)
I                           Zagledal sem se v sliko: nemški pesnik.
Kakor da pravkar, se mi zdi, zapustil je nemško taborišče groze. Z njim zdaj mirno svojega primerjam.
II                         Ta nemški pesnik, ki občudoval
je masko zlega demona, je živel, si mislim zdaj, v srečnejših časih, kot so ti naši, in resnično davno.
A zdaj, pri nas,
zli demoni so vedrega obraza
in jih nobeden več ne prepozna.
(1965)
KAJ ČAKAŠ     Sam si in torej v zmoti zdaj, ko mnogi te hočejo barabo ali v grobu.
Zdaj vse zaman kričiš: pa saj ne veste.
Ne moreš spet do položaja, si brez vojske; pritožiti se ne moreš, pravico poiskati si na kakšnem nadzornem komiteju, ki ga ni.
Poštenost, zdi se, v slabo se ti p;šc.
lTgr."ka jim je tvoja nesebičnost.
I.e ambicioznost bil je je tvoj pogum.
Za kogar je prihodnost vse najslabše, je jasno: hudodelec si in moraš se javno pokesati. Če odklanjaš, le nov dokaz, da si v resnici podlež.
Kdor ti je drag, ga tvoj nasmeh vznemirja, o tebi že naiboliši znanec dvomi
Pesmi
770
Arnaldo Bressan
in tebi samemu
bo kmalu laž se zdel tvoj lastni glas.
(1966)
KONJI    Prisiljeni k ojesu
ali na travniku svobodni konji, ti krotki travojedci, nikdar lačni truda in krvi svojih bratov.
(Pesem je v izvirniku uglasbil P. Merku, 1979)
PRIJATELJA    Prijatelj drag mi govori
V STISKI    o svojih mukah. Ko ga skušam potolažiti, začuda mirno si seštevam svoje.
KOT MATERIN NEMIR
Kot večni materin nemir je morje,
neomejen ljubezni vzdih po kopnem.
To vedela je moja mati: ne
da bi jemala me v naročje, v barki
očetovi, bleščeči se od mrež
in jader, me ljubeče je zibala.
(1967)
SNEG    Z okna ni več hribov: svetel, težek od svetlobe, v šipe tiho se zaganja snežni metež, glas poslednji utrne.
Na mrzlico pozabljam, brez pomisleka odprem ji okno.
(1972)
771
Pesmi
ČE TO IME     Ce to ime izgovoriš, ga najdeš IZGOVORIŠ    kot morje v školjki: streseš se od mraza
in kot pozimi ob zatonu sonca
zaplapolaš.
(1973)
SEM DOL    Dolgo ne bomo več videli svetlih pragov Zimskega dvorca.
Berače prihodnosti
mraz nas zajel
je nemočne
na daljnih stopnicah, sem dol
nas razpršil.
(1974)
OKTOBRA    Robida, hrasti, ruj vzplamteli so V MILANU    na Krasu, tam med skalami in morjem in svetlimi zalivskimi vetrovi.
PO NEKDANJIH POTEH
Z zaupanjem v nezanesljive karte Termopile našli smo zapuščene, plen vetrov in senc in davnih jastrebov.
O starih borcih — žalostni sledovi;
o zdajšnjih — daljne in temačne slutnje.
Vodnjaki naokrog: vsi zastrupljeni.
Utaborili smo se v ostri zimi. A znamenja, glasovi: en sam žarek ni v širno plan prebil se; nič o nas. In naši sli so v stepi časa se izgubljali; in kdor se je otepal z nadležno gobavostjo sanj,
si uničil je oci,
ec tresel od malarije prividov.
Telo ob telesu komaj senca s senco.
Druge zastave so zažgale naše, z'orabljen je že sleherni naš glas, 7. žvenketom se že sprožajo lisice, v palačah daljnih čakajo nas maske razbeljene kovine in molka.
Kdo se še spomni kdaj jesenskih listov' V izlivu sanj, kjer dogorevajo, smo se razšli — ne da bi se rešili, a da prišli bi v stik s prihodnostjo.
Ker mi smo vedeli, da proletarska IJelada ne stoji za našim hrbtom, ne bratski, jasni, svetli Kelespont: povsod le ruševine, ruševine.
V TVOJEM     Vsak glas zgubi
GEASU     se v tvojem glasu. Tvoj nasmeh začara pianete in olive. Česar se dotakneš, je brez muke, lahko ia srečno.
DREZ TEŽE     Kdor bo za nami stikal po arhivih, le malo bo našel. Jok na papirju se kmalu posuši in srd odtisov ne pusti in je brez teže tesnoba.
V OTROŠTVU     V otroštvu sem zavzet občudoval SEM OBČUDOVAL     potrpežljivost pajka, ki je v prazno uspeval stkati svoje svetlo platno. A nam, razmišljam, v prazno dano je le strmoglaviti.
772
Arraldo Brsr.-an
773
Pecm
TAKO     (Avtokritika 1)
Za vrat zgrabili smo preteklost; ona spet nas za tilnik. Toda bil je droben tvor upanja, ki nas naučakane je v vse smeri razpršil in pogubil.
NE CUNJ     (Avtokritika 2)
Ne cunj, mi dušo vrgli smo v upor. In tudi ni bil strah pred mučeništvom. ki nas, otroke mezde, je prisilil k umiku: to, da bi bilo brez haska, nas je nemočne izročilo molku.
EKSTREMIZEM     (Avtokritika 3)
Ekstremizem smo imenovali tumor
luči, ki nam v trenutku
ožgala je oči
in čelo poškrlatila nam z zarjo.
POLOŽAJ     I V DVEH VARIANTAH     »Pomiri se,« je vratu reklo rezilo, »me ne vidiš, kako sem mirno?«
II
»Lahko kričiš, če te tišči,« je vratu rekla
vrv.
774
Arnaldo Bressan
POMEMBNEMU
TOVARIŠU
PO DRŽAVNEM UDARU
V ČILU
IN FAŠISTIČNIH
ATENTATIH
V SAVONI,
UPOŠTEVAJE TROJE
Ta hiša ščiti te, zajamčeno, pred dežjem in pred soncem: si varen v njej pred tanki?
Šipa, ki se z roko je dotikaš, ščiti te pred mrazom: bi vzdržala tudi pred drhtenjem eksploziva?
Vrata, ki zapiraš jih za sabo, so trdna: bodo zadržala, če kdaj pridejo, morilce?
(21. 11.  1974)
A V KAKŠNO RANO, DRAGA
A v kakšno rano, draga, tvoj nasmeh — zvenenje srebrnine, pelod, rosa svetlobe — krvavi, in ta milina, ki zmerom znova te očara, in glasba, baročna in nežna, ki zaradi nje ves čas sledim in ljubim te, negiben kot kakšen angel kje nad vrati v tempelj ljubezni, gluho na njegov namig?
(1979)
V ČOLNARNI    V čolnarni, ki že vsa kipi od sanj, med čolni in hrumenjem morja še drhtijo usta, ki sem jih poljubljal, nebeška se mi skriva in v večer, vsa kujava in neprijazna, za kite umika se in jo je sram.
(1982)
Izbral in prevedel Ciril Zlobec