• OLEG KRIŽANOVSKIJ — IGOR
Spomini črnogledega humorista
Premnogi naši občani poznajo drobnega, slokega Igorja vsaj po njegovem neumornem in ostrem jeziku. Da! Če bi rekli, da mu teče beseda kot slap, bi komaj ujeli lielček značilnosti našega sogovornika. Pa se med pogovo-rom — bolje samogovorom — prestavi na drugo nogo, se vsede (če je kam), zakrili z roko in spet
zajedka v živo. A nikdar nikogar ne užali, čeprav se duhovitosti in sočni izrazi kar prerivajo. Tak je bil, tak je in tak bo najbrž tudi ostal Oleg Križanovskij-Igor.
V založbi Borec so pred krat-kim — ob pomoči in »piljenju« Mileta Pavlina — izšli vaši Spo-miničrno;?'pdpoa humorista. Be-
rejo se. Začenjate pa jih z »rod-nimi Mostami«. Ali lahko obu-dite spomin nanje še izpred voj-nih let morda s kako dodatno na-drobnostjo?
Najprej o sodelovanju Mileta Pavlina! Konec koncev . je on moja konkurenca, a najboljša pot do nje me jc pripeljaia do — so-delovanja z njim, že v partizanih! In integrirala sva se, proti vsem pričakovanjem, v boju za kvalite-to. Kolikšna ta je, naj presodijo bralci sami.
Predvojne Moste! Bile so ča-robno predmestje — s kinom čisto na vrhu. Vsak filni je imel, v našem aranžmaju seveda, svojo predigro in poigro po okoliških ulicah, hišah, vrtovih... Izbor filmov je bil namreč precej ozek
— kriminalke, kavbojke ipd. —, mi smo ga pa pač širili. Hodili pa smo tudi v kino Sloga in še kam
— izobrazbe sem vsekakor dobil v kinematografih mnogo več kot v šoli.
A vedno smo kupili eno kino vstopnico! Smo — kajti organizi-rali smo se fantje $ Pokopaliske ulice in privatni Odpad ob Zalo-ški cesti (pri sedanjem Merkurju) nam je omogočal prodajo npr. žlebov in tako nakup ene vstop-nice, da nas je potem lahko z njo šlo vsaj deset k isti predstavi. Prodajali pa smo po večkrat isti žleb, saj smo že takrat poznali magnete, ki so nam omogočali, da smo že prodani žleb spet »or-ganizirali« za ponovno prodajo. A Moščani so nas kmalu začeli čudnn gledati, ko smo opazovali žlebove po hišah... Doma pa so po nas spraševali policaji. Že tedaj so me torej iskali. Kaj ne, saj sem imel že tedaj na perilu znak OF (Oleg Fortič — po očimu). Ali vsaj slutite, kaj je to pomenilo pred letom 1941!?
In izpustil nisem nobene kino predstave! Tako sem bil kulturen že pred vojno in tak sem šel marca 1942 v partizane. Pa taki smo se celo znašli v hribih...
V naslovu vaših spominov ste se označili za črnogledega humo-rista.   Ali  gre  za  nadaljevanje
trpkega mačehovstva vaše mla-dosti in svojski upor proti temu?
Ne! »Domači režim« mi je omogočil vitalnosl, črnogledost pa je posledica dejstva, da se tudi v krizah rojeva zdrav humor. Ko sem npr. udaril mojega psa Luxa, me je sosed pokaral, češ kaj psu delam.
»Veselje!«
»Veselje?«
»Da! Boste videli. kako bo ve-selo stekel in še pomahal bo z repkom od veselja, ko boa nehal!«
No, ludi pri meni so premnogi kar tekmovali v ustvarjanju vese-Ija in sreče! Zato si tudi v svojem življenju nisem nikdar želel kaj prida sreče. Bil sem npr. ranjen z drobcem granate v glavo, tovariši so me pa tolažili, kako sem lahko srečen, da me ni ubilo! Izogibaj se torej nesreče in sreče!
Delo končujete s kapitulacijo Italije. Od tedaj do osvoboditve pa obljubljate še eno knjigo spominov. Jih že pišete in — če jih — kdaj lahko pričakujemo njih izid?
Kar zadovoljen sem, da sem končal 1. knjigo s kapitulacijo Italije, saj sem že do tedaj v parti-zanih napravil drugim toliko težav, da bi lahko tudi sam do tedaj že »kapituliral«. Že do tedaj sem namreč dobival tudi funkcije, a čim višje sem segal, tem večje so bile z mano težave!
Drugi del spominov seveda pišem. Segll bodo do osvobodi-tve oziroma še malo čez. Ko sem bil namreč dodeljen k PK SKOJ kot inštruktor za mlade, sem jih tako vzgojil, da so jokali, ker je bilo že konec vojne! Pa spomi-nov še ni konec. O povojnih časih bi imel povcdati še za tri debele knjige — a o tem kdaj drugič.
Izid? Upam da bo moj »kon-
kurent« IVlile Pavlin tudi pri tej
knjigi vsaj toliko sodeloval kot
pri prvi. Potem ne bo težav, da ne
bi bila 2. knjiga Spominov kmalu
napisana in izšla čez kako leto ali
kaj. Pač na obroke — kot živimo!
Z IGORJEM SE JE
POGOVARJAL AM