318 Boljša življenjska raven prebivalstva in v okviru le- te tudi boljši osebni in družbeni standard so kon čni cilj slehernega gospodarskega delovanja. Višina osebnega in družbenega standarda je v znatni meri pogojena z gospodarskimi razmerami in gospodarsko blaginjo. Ker je bil položaj osebnega in družbenega standarda v Slo- veniji v času socialisti čnih družbenih odnosov, ki jih je določala nova revolucionarna oblast oziroma komunisti kot nova politi čna sila, odvisen od gospodarske razvojne usmeritve, je v pri čujoči razpravi predstavljeno njuno mesto v centralnih in republiških družbenih planih. Ti so urejali odnose med posameznimi federalnimi enota- mi in dolo čali ekonomsko politiko na zvezni in republi- ški ravni. Kako se je njun, v družbenih planih za črtan razvoj uresni čeval, pa je prikazan skozi dinamiko nju- nega postopnega izboljševanja vse od prvih povojnih let do osamosvojitve Slovenije. *** Osebni in družbeni standard razli čni teoretiki ži- vljenjskega standarda oziroma življenjske ravni opre- deljujejo kot osnovna kazalnika življenjskih pogojev, ki so eden izmed temeljnih elementov življenjskega standarda, v določeni družbeni skupnosti. S pojmom življenjskega standarda se pogosto sre čujemo v vsak- danjem življenju; v sodobni družbi je predmet študija sociologov, demografov, ekonomistov in politikov. Gle- Marta Rendla Oris osebnega in družbenega standarda v Sloveniji 1946–1991 319 SOCIALNE PODOBE de terminologije in vsebine življenjskega standarda ob- staja ve č razli čnih teorij in stališ č; za isto ali podobno vsebino pojma pa se uporabljajo v literaturi tudi naj- razli čnejša poimenovanja (življenjska raven, življenjski standard, življenjska norma, življenjska skala). Naj- boljše definicije in razlage pojma življenjski standard temeljijo na rezultatih študije posebne komisije Orga- nizacije združenih narodov in so bile sprejete tudi v Sloveniji. 1 Poročilo o definiciji in merilih življenjskega standarda na mednarodni ravni je izdelala skupina strokovnjakov OZN leta 1954 in 1961. Življenjski stan- dard je bil opredeljen kot družbenoekonomska kate- gorija, ki je tipi čno mikoroekonomskega zna čaja, saj prihaja do izraza v po čutju vsakega posameznika v njegovem zadovoljevanju raznih fizi čnih in družbenih potreb z materialnimi in nematerialnimi dobrinami, s katerimi razpolaga glede na svoja sredstva za preživlja- nje in družbeni položaj. 2 V sociološki znanosti življenjski standard pomeni aspiracije posameznika ali skupine po dobrinah in sto- ritvah. Termin se uporablja tudi kot merilo porabe do- brin in storitev, ki jih posameznik ali skupina porablja oziroma koristi. V ostalih jugoslovanskih republikah pa so pojem življenjskega standarda tedaj sprejeli, kot ga je opre- delil v petdesetih letih Hugo E. Pipping , ki se je po- drobno ukvarjal s terminologijo življenjskega standar- da. 3 Pipping je predlagal, da se pojem življenjski stan- 1 Poročilo o definiciji in merilih življenjskega standarda z mednarodnega stališ ča OZN navaja: »Življenjska raven pomeni dejanske življenjske pogoje prebivalstva. ži- vljenjski standard obsega želje in pri čakovanja dolo čenega prebivalstva. življenjska norma so zaželeni življenjski pogoji, ki se dolo čajo glede na posebne cilje, npr.: določanje minimalnih pla č, delovnega časa, ki se dolo čajo za celotno državno po- dro čje, lahko pa so tudi mednarodno veljavni. Kot pokazatelje dejanskih življenjskih pogojev prebivalstva navajajo teoretiki najrazli čnejše elemente materialnega in ne- materialnega zna čaja. Poro čilo OZN predlaga 12 elementov življenjskega standar- da: zdravstveni pogoji, prehrana, izobraževanje, vklju čujoč pismenost in strokovno usposobljenost, delovni pogoji, stanje zaposlenosti, skupna poraba in var čevanje, transport, stanovanje, obleka, oddih in zabava, socialna varnost, človekova svobo- da. Aleš Kersnik , Pojam životnog standarda. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i opšte potrošnje, 1, Ljubljana 1962, str. 6–14 in Avgust Horvat, Življenjska raven in nje problemi. V: Meddobje, št. 1-2,1994, str. 124–136. 2 Odnosi osebne in splošne potrošnje v življenjskem standardu prebivalstva, II. del, III. Analiza odnosov, Ljubljana 1964. 3 Kot pokazatelje dejanskih življenjskih pogojev prebivalstva, je opredelil kot ele- mente materialnega in nematerialnega zna čaja štiri osnovne podstandarde: poraba, 320 dard uporablja za dejanske življenjske pogoje dolo čenih skupin prebivalstva, za želen na čin življenja pa je pre- dlagal uporabo pojma, idealni standard. Tisto, kar se je v Jugoslaviji (izjema je bila republika Slovenija) razume- lo pod pojmom življenjski standard, so v drugih državah opredelili kot življenjsko raven. V skladu s Pippingovim pojmovanjem življenjskega standarda so jugoslovanski strokovnjaki, npr. Berislav Šefer, vklju čevali v okvir ži- vljenjskega standarda naslednje elemente: življenjske, delovne in družbene pogoje ljudi. Pri sistemizaciji zno- traj življenjskih pogojev pa so lo čili dve podskupini ozi- roma dve razli čni obliki zadovoljevanja potreb, od ka- terih so v znatni meri odvisni življenjski pogoji: osebno porabo in družbeno porabo oziroma družbeni standard. 4 V odnosu med osebnim in družbenim standardom ob- stajajo podro čja, ki se med seboj prepletajo; obstajajo podro čja, kjer se potrebe družbene narave zadovoljujejo sicer v pretežni meri s porabo družbenih sredstev, pa tudi z osebnimi dohodki (npr.: stanovanje – tisti del, ki se nanaša na stanovanjske investicije, je predstavljalo družbeni standard, medtem ko so bili teko či stanovanj- ski stroški obravnavani kot osebna poraba). Čeprav terminologija s podro čja življenjskega stan- darda ni poenotena, pa literatura, ki obravnava življenj- ske in delovne pogoje, ob če uporablja terminologijo, razdeljeno po kriteriju: ali gre za nekaj, kar je uresni če- no; ali gre za aspiracije, pri čakovanja in želje družbene skupnosti v upanju, da bodo te dosegli; dejansko pa to nekaj postaja tudi merilo. 5 Čeprav se jugoslovanske (in s tem tudi slovenske) uradne institucije niso ukvar- jale z merjenjem življenjskega standarda in so poznale le posamezne elemente oziroma skupine življenjskega standarda, kot so osebna poraba, življenjski stroški, družbeni standard, splošna poraba, spremljajo če in druge kazalnike življenjske ravni, 6 pa so terminologijo OZN sprejeli tudi nekateri jugoslovanski avtorji, ki so delo in prosti čas, družina in var čevanje. V: Aleš Kersnik, Pojam životnog standarda. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i opšte potrošnje, 1, str. 11. 4 Berislav Šefer , Neki problemi metodološkog i analiti čkog okvira životnog standar- da. V: Životni standard i privredni razvoj Jugoslavije, Zagreb, 1964, str. 22. 5 Prav tam, str. 23. 6 Kersnik , Pojam životnog standarda, str. 12. 321 SOCIALNE PODOBE se ukvarjali s pojmom življenjskega standarda. V skla- du s terminologijo OZN so lo čili štiri skupine elementov življenjskega standarda: realno porabo, zdravje, kultu- ro in pogoje dela in zaposlenosti. Upoštevali pa so tudi glavne in neposredne komponente, ki vplivajo na razvoj posameznih elementov življenjske ravni: realni dohodki, skupna masa razpoložljivih dobrin za osebno in skupno porabo, proizvodnja izdelkov osebne porabe, dejavnosti osebnih storitev, zdravstveno varstvo, izobrazba in mo- žnost zaposlovanja. 7 Vrednotenje osebnega in družbenega standarda, pa tudi drugih vrst standardov dolo ča stopnja zadovo- ljevanja najrazli čnejših človekovih potreb. Boljši stan- dard namre č pogojujejo boljši ekonomski dejavniki, kot je produktivnost oziroma družbeni proizvod, razdelitev dohodka in dostopnost do javnih storitev oziroma stan- dard je odvisen od možnosti za zadovoljevanje potreb in želja ljudi z materialnimi in nematerialnimi dobrinami. 8 Poro čilo OZN lo či splošne biološke potrebe (prehra- na, voda, zaš čita pred mrazom) od pobud in želja kul- turne narave, ki se razlikujejo od družbe do družbe in od posameznika do posameznika. Želje in vrednote, za katerimi človek stremi, obsegajo: želje za posebno vrsto hrane, pija če, stanovanja in obleke; za koriš čenje obsto- je čih možnosti u čenja, kulture in zabave, za opravljanje dela, ki zadovoljuje posameznika, za zadovoljujo če po- goje dela, za zavarovanje, ki obsega tveganje v primeru bolezni, nezaposlenosti in starosti itd. 9 Potrebe so su- bjektivne individualne narave; po samem zna čaju pa so te individualne in kolektivne. Individualne potrebe so tiste, ki se najbolj smotr- no in naju činkoviteje zadovoljujejo individualno oziro- ma skozi osebno porabo posameznika oziroma indivi- dualnega gospodinjstva; kolektivne (družbene, skupne, splošne) pa so tiste, ki se najbolj smotrno in naju čin- koviteje zadovoljujejo kolektivno oziroma skozi kolektiv- no in splošno porabo s pomo čjo služb, ki jih organizira 7 Prav tam. 8 Šef er, Ekonomsko-društvena sadržina životnog standarda, str. 10 9 Aleš Kersnik, Pojam potreba. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i opšte potrošnje, 1, str. 16, 17. 322 skupnost. 10 Kolektivne potrebe se dalje delijo na abso- lutne in relativne; absolutne kolektivne potrebe so tiste, ki se lahko zadovoljujejo le kolektivno npr.: zdravstvena preventiva, melioracije; relativno kolektivne pa so tiste, ki se sicer lahko zadovoljujejo tudi individualno, pa se v konkretnih tehni čnih, gospodarskih in družbenih pogo- jih najbolje zadovoljujejo kolektivno. Merilo zadovoljevanja potreb osebnega in družbe- nega standarda je osebna in skupna poraba. Osebna poraba je poraba kon čnih dobrin; z osebno porabo za- dovoljujemo človekove fiziološke in deloma družbene potrebe, pogojene z dolo čeno stopnjo družbenega ra- zvoja; osebna poraba izhaja iz individualnih potreb in zato temelji na individualnih odlo čitvah, izvaja pa se posredno v okviru družinskih prora čunov. 11 Individual- ni značaj osebne porabe temelji bolj na individualnem zna čaju potreb kot pa na individualnem odlo čanju o vrsti in višini porabe, kar še zlasti pride do izraza pri racionirani preskrbi, kjer je svobodno odlo čanje omeje- no z nakaznicami ali v podobnih primerih, kjer se in- dividualne potrebe bolj ali manj zadovoljujejo kolektiv- no. Jugoslovanska uradna statistika je osebno porabo opredeljevala kot »del družbenega proizvoda, ki ga pre- bivalstvo porablja za zadovoljevanje svojih osebnih po- treb v materialnih dobrinah in proizvodnih storitvah«. 12 Višina osebne porabe oziroma osebnega standarda je odvisna od osebnih dohodkov posameznika. 13 Kot »del družbenega proizvoda, ki je porabljen v obliki materi- alnih dobrin in proizvodnih storitev za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb«, je definirala tudi skupno porabo. 14 Vse tiste dejavnosti, ki niso ustvarjale družbenega proizvoda oziroma nacionalnega dohodka so po jugoslo- vanskem pojmovanju obveljale za družbeni standard, z izjemo dejavnosti kot so državna uprava, sodstvo, tožil- 10 Prav tam, str. 14–18. 11 Kersnik , Pojam li čne potrošnje. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i opšte potrošnje, 1, str. 20, 21. 12 Kersnik, Pojam li čne potrošnje, str. 21. 13 Henrik , Družbeni standard-stanovanja, rekreacija, izobraževanje, prehrana, Lju- bljana 1969, str. 5. 14 Kersnik, Pojam li čne potrošnje, str. 22. 323 SOCIALNE PODOBE stvo in narodna obramba. 15 V okvir družbenega stan- darda so tako spadali šolstvo, znanost, kultura (prosve- ta in kultura), socialno zavarovanje, socialno varstvo, zdravstvo, stanovanjska izgradnja (teko či stanovanj- ski stroški pa so sodili v osebno porabo), komunalna dejavnost, dejavnost družbenih in telovadnovzgojnih organizacij. 16 Skupna poraba je predstavljala porabo družbenih služb, ki so se financirale iz družbenih sred- stev – prora čunov in družbenih fondov. Pojem družbeni standard torej pomeni tiste oblike skupne porabe, ki so dostopne vsem enako (šolstvo, zdravstvo, kultura ...); del družbenega standarda pa so bila tudi področja, ki so jih z gospodarsko reformo za čela samostojno financirati podjetja: stanovanjska problematika, regresiranje vo- ženj na delo in z dela, izobraževanje, letna in tedenska rekreacija, družbena prehrana, kulturno in športno po- dro čje, druge oblike porabe v podjetjih (otroško varstvo, dotacije družbenim organizacijam, upokojencem, sofi- nanciranje zdravstvenega varstva itd.), dotacije podjetij športnim in kulturnim društvom, šolam itd. 17 Podjetja so znatna sredstva od svojega dohodka odvajala in jih namenjala za zdravstveno zaš čito zaposlenih delavcev, za njihov oddih, pestrejše preživljanje prostega časa in za zadovoljevanje njihovih potreb po stanovanjih in kulturnih dobrinah. V šestdesetih letih 20. stoletja so podjetja najve č sredstev namenila za naslednje oblike družbenega standarda: reševanje stanovanjske proble- matike, izobraževanje, rekreacijo; za druge oblike druž- benega standarda, kot so kultura, šport, otroško var- stvo, prehrana, pa so namenjala manj denarja. 18 *** Na življenjsko raven najbolj vplivajo ekonomske razmere oziroma gospodarska blaginja. Ker je od go- spodarske usmeritve posamezne družbene skupnosti 15 Kersnik , Pojam društvenih službi i opšte potrošnje. V: Teoretski osnovi odnosa izmedju li čne i opšte potrošnje, 1, str. 34. 16 Prav tam. 17 Henrik , Družbeni standard-stanovanja, rekreacija, izobraževanje, prehrana, str. 5–8. 18 Prav tam, str. 8–14. 324 odvisen življenjski standard prebivalstva, je bil položaj osebnega in družbenega standarda v Sloveniji v povojni Jugoslaviji odvisen od razvojne gospodarske usmeritve, ki jo je dolo čala nova revolucionarna oblast oziroma ko- munisti čna partija kot vodilna politi čna sila. Gospodarski sistem se je po sprejetju jugoslovan- ske ustave v za četku leta 1946 organizacijsko in la- stninsko prilagodil politi čnemu sistemu; v ustavi je bila ekonomska ureditev opredeljena z državno, zadružno in zasebno lastnino in uzakonjen je bil državnolastniški model upravljanja gospodarstva. 19 Ustvarjen je bil soci- alisti čni državni sektor in izpolnjeni so bili pogoji za so- cialisti čno graditev narodnega gospodarstva. 20 Gospo- darska politika je po prevzeti sovjetski praksi slonela na na črtnem – planskem gospodarstvu. V prvem povojnem obdobju je v ospredje postavljala obnovo v vojni prizade- te industrije ter kontinuirano industrializacijo v pogojih zbirokratizirane, administrativno vodene in vase zaprte ekonomije. Za za četno povojno jugoslovansko razvojno politiko je bilo zna čilno, da se je usmerila v industrializacijo. Ta je povzro čila deagrarizacijo, preseljevanje v mesta in pomanjkanje stanovanj v mestih in industrijskih sredi- ščih. Na ra čun usmeritve v industrializacijo pa so trpele druge oziroma tiste gospodarske panoge, ki so vplivale na to, kako se je godilo posamezniku. Novo jugoslovansko razvojno politiko je za črtal pet- letni plan razvoja narodnega gospodarstva FLRJ za leta 1947–1951. Med štirimi glavnimi cilji je poleg odprave gospodarske in tehni čne zaostalosti, pove čanja in utr- ditve gospodarske in obrambne mo či države, okrepitve in nadaljnjega razvoja državnega gospodarskega sektor- ja in novih proizvodnih odnosov predvideval pove čanje splošne blaginje »delovnega ljudstva«. 21 Najve č sredstev je bilo namenjenih za industrializacijo in elektrifikaci- jo oziroma za graditev novih in za modernizacijo starih proizvodnih zmogljivosti v elektrogospodarstvu, premo- 19 Zdenko Čepi č, Organizacija gospodarstva. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, Ljubljana 2005, str. 878. 20 Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 31, 2. 8. 1947. 21 Jože Prin č i č, Na čela gospodarske politike v prvi petletki. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 881. 325 SOCIALNE PODOBE govništvu, rudarstvu in težki industriji. Sredstva so bila predvidena tudi za tisti del življenjskega standarda, ki je zagotavljal zadovoljevanje skupnih potreb prebival- stva, torej družbenega standarda. Zakon o petletnem planu za razvoj narodnega go- spodarstva LR Slovenije v letih 1947 do 1951, ki je bil sprejet 8. julija 1947, je izhajal iz državnega. Razvoj republiške industrije je podredil potrebam vsedržav- nega razvoja, saj naj bi se ta preusmerila v izdelova- nje zahtevnejših in specializiranih izdelkov, potrebnih za graditev ter proizvodnjo predmetov široke porabe. V okviru zveznih nalog so bile prednostne naloge plan- skega razvoja v Sloveniji na podro čju industrializacije in elektrifikacije izgradnja in razvoj obstoje če republi- ške industrije vseh vrst, predvsem pa kemi čne, lesne, kovinske in tekstilne. 22 Ker se je v prvem povojnem ob- dobju državna oblast kot enim izmed osrednjih proble- mov ukvarjala z vprašanjem preskrbe prebivalstva, ki je povezana s kmetijsko politiko, je plan predvideval ob pove čanju industrijske proizvodnje tudi povečanje in izboljšanje kmetijstva. Zadosten pridelek in tržne pre- sežke naj bi dosegli z vlaganji v donosnejše poljedelske kulture, s pove čanjem živinoreje, sadjarstva in vino- gradništva. Na črt je predvideval tudi dvig družbenega standarda prebivalstva z boljšo in izdatnejšo preskrbo in prehrano, z gradnjo stanovanj, komunalnih naprav, z izgradnjo in organizacijo zdravstvenih in socialnih usta- nov; razvojem šolstva, prosvete, znanosti in umetnosti ter kulture. 23 Osebnega standarda, ki ga dolo ča osebna poraba, na črt gospodarskega razvoja ni omenjal. Je pa bila med temeljnimi nalogami petletnega plana poudarjena skrb za izboljšanje življenjskega standarda prebivalstva v Sloveniji, katerega povpre čje je dolo čal vsedržavni petle- tni plan. Preskrba in prehrana prebivalstva sta v na črtu sodili v del družbenega standarda, in sicer v komunalno dejavnost. Na črt je predvideval njuno izboljšanje z ra- zvojem republiške in lokalne industrije, z organizacijo živilskih trgov v mestih in industrijskih središ čih ter z 22 UL LRS, št. 31, 2.8. 1947, str. 212. 23 Prav tam. 326 organiziranjem državne, zadružne in zasebne trgovske mreže za hiter in nemoten razvoj blagovnega prometa. 24 Sicer individualni zna čaj osebne porabe prvih nekaj let po vojni tako ni mogel temeljiti na individualnem odlo- čanju o vrsti in višini porabe, saj stopnja družbenega razvoja tega ni dovoljevala. Zadovoljevanje človekovih bioloških potreb po hrani, pija či, obleki, obutvi, potreb po predmetih široke porabe, zlasti življenjskih potreb- ščin, je takrat zagotavljala racionirana preskrba, ki se je od začetka leta 1948 imenovala zagotovljena preskrba. Zna čilnost racionirane preskrbe prebivalstva, za črtane neposredno po koncu vojne, sta bila »na črtno razdelje- vanje in potrošnja vseh predmetov, za katere se pokaže potreba«. 25 Poglavitni zna čilnosti racionirane preskrbe sta bila razdeljevanje blaga (živil, obla čil, obutve in t. i. tehni čnega blaga) na nakaznice, t. i. karte, in seve- da pomanjkanje. Preskrba je zato potekala na črtovano, administrativno vodeno, centralizirano in kontrolirano pod vodstvom slovenskega ministrstva za trgovino in preskrbo, ki je delovalo po navodilih ministrstva iz Beo- grada, ki je dnevno nadzorovalo tudi proizvodnjo oziro- ma koli čino izdelanega blaga. 26 Na podro čju šolstva je plan predvideval organizi- ranje sedemletnih osnovnih šol in nižjih srednjih šol, v katere naj bi zajeli 75% šoloobvezne mladine; obnovo in razširitev omrežja šolskih in prosvetnih ustanov ter šolanje pedagoškega kadra. Za izboljšanje pogojev kul- turnega in prosvetnega dela v mestih, industrijskih sre- diš čih in na podeželju je predvidel ustanavljanje novih kulturnih domov. 27 Plan je segel tudi na podro čje tedaj obstoje čih množi čnih medijev, filma in radia. Predvidel je razvoj filmske industrije s filmi vseh žanrov; pove- čanje stalnih in potujo čih kinematografov; gradnjo no- ve radijske oddajne postaje v Ljubljani z 20 kW itd. Na podro čju zdravstva je predvideval dograditev plju čnih oddelkov pri obstoje čih bolnišnicah in izgradnjo novih protituberkuloznih dispanzerjev ter pove čanje postelj- 24 Prav tam, str. 214. 25 Zdenko Če pi č, Preskrba prebivalstva in obvezni odkupi. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 893. 26 Prav tam. 27 UL LRS, št. 31, 2. 8. 1947, str. 214. 327 SOCIALNE PODOBE nih zmogljivosti v bolnišnicah. 28 Na podro čju socialnega skrbstva je nameraval s prešolanjem invalidov poskrbe- ti za njihovo vklju čitev v delovni proces, za težke inva- lide pa zgraditi invalidski dom v Ljubljani; za mladino, potrebne zdravstvene okrepitve, pa obnoviti ali na novo ustanoviti po čitniške planinske in obmorske kolonije; pove čati zmogljivost domov za onemogle. 29 V okviru ko- munalne dejavnosti je v mestih, trgih in industrijskih naseljih nameraval na novo zgraditi, pove čati in izbolj- šati vodovode, kanalizacijo, javna kopališ ča, pralnice, prevozna sredstva (avtobus, trolejbus, tramvaj), cestno razsvetljavo, tržnice, nasade in parke; organizirati in pove čati na mestnih tržiš čih preskrbo z mesom, sad- jem, kmetijskimi pridelki, mlekom in ribami; izboljša- ti in pove čati obstoje če omrežje plinskih vodov in ka- kovost plina, klavnic in hladilnih naprav; organizirati mestne pralnice z obrati za kemi čno čiš čenje, barvanje, šivanje in likanje; zgraditi vodovode v krajih, kjer je pri- manjkovalo vode (Metlika, Suha krajina, Novo mesto). Republiške investicije je namenjal še za univerzitetne, znanstvene, kulturne ustanove, reprezentativne in ad- ministrativne stavbe v glavnem mestu Ljubljana. 30 Na črt je do leta 1951, ko se naj bi kon čal, predvideval obnovo vseh med vojno porušenih stanovanjskih in gospodar- skih poslopij na podeželju; gradnjo stanovanj v mestih in industrijskih središ čih in pridobitev novih zazidljivih stanovanjskih površin. 31 Optimisti čni plan razvoja novega gospodarskega sistema pa zaradi kopi čenja notranjih in zunanjih težav ni zaživel. Zaradi spora z Informbirojem so se leta 1949 popolnoma pretrgali trgovski stiki s Sovjetsko zvezo in njenimi vzhodnimi zaveznicami. Gospodarska zapora s strani vzhodnih držav pa je ogrozila nadaljevanje prve petletke. Čeprav se jugoslovansko vodstvo svoji razvojni usmeritvi ni hotelo odre či, pa je bilo primorano, prvi č že leta 1948, omejiti petletni na črt, ga skr čiti in njegovo težiš če prenesti na graditev t. i. kapitalnih objektov (vo- 28 Prav tam. 29 Prav tam, str. 222. 30 Prav tam, str. 221. 31 Prav tam. 328 jaških, elektroenergetskih in težkoindustrijskih). 32 Po- leg negativnih posledic pa so informbirojevskih dogodki imeli tudi pozitivne u činke na politi čni in gospodarski razvoj Jugoslavije. Spodbudili so partijsko vodstvo, da je v obdobju 1949–1951 sprejelo zasnovo nove gospo- darske ureditve, ki je temeljila na družbeni lastnini, na družbenih planih za eno ali ve č let, na delavskem upravljanju in delnem upoštevanju zakonitosti tržnega gospodarstva. 33 T. i. novi gospodarski sistem, ki je ura- dno za čel veljati januarja 1952, je bil srednja pot med staro, partijsko miselnostjo, po kateri je bila usmerje- valec gospodarskega življenja država, ter novimi proi- zvodnimi odnosi, ki so zahtevali ve čjo vlogo podjetij in upoštevanje zakonitosti blagovne proizvodnje. 34 Samo- upravljanje, s katerim naj bi pretrgali monopol partije nad gospodarstvom, v izvirnem smislu ni moglo zažive- ti, je pa kot liberalnejši gospodarski sistem poleg tuje pomo či veliko pripomoglo k temu, da se je od leta 1952, po štirih letih, kon čalo obdobje nazadovanja in za čelo obdobje gospodarskega prebujanja in hitrejše rasti, ki je trajalo do leta 1960. 35 *** Preusmeritev razvojne smeri s politike kapitalne graditve na na čela nove gospodarske politike je bila sprejeta konec leta 1955. Na podlagi novih gospodar- skih na čel so dotlej prednostne panoge izgubile ugo- dnejši položaj in v ospredju so se pojavile zahteve po bolj vsestranskem, skladnejšem in bolj uravnovešenem gospodarskem razvoju, po uskladitvi porabe z resni čni- mi materialnimi možnostmi, pove čanju negospodarskih investicij ter po ve čji skrbi za izboljšanje življenjske rav- ni zaposlenega prebivalstva. 36 Osnovni cilj jugoslovan- ske ekonomske politike je takrat postalo pove čevanje ži- 32 Jože Prin č i č, Gospodarske težave po sporu z Informbirojem. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 936. 33 Jože Prin č i č, Novi gospodarski sistem. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 963. 34 Prav tam, str. 964. 35 Prav tam. 36 Jože Prin či č, Nova gospodarska politika in druga petletka 1956–1960. V: Sloven- ska novejša zgodovina, II. del, str. 1000. 329 SOCIALNE PODOBE vljenjskega standarda ob stalnem razvijanju socialisti č- nih družbenih odnosov z izpopolnjevanjem samouprav- nega sistema in krepitvijo njegove materialne osnove. 37 Nova gospodarska na čela so bila uveljavljena v za četku leta 1958, ko je bil sprejet drugi petletni na črt. Med po- glavitnimi gospodarskimi cilji novega zveznega na črta, ki je bil v primerjavi s prvo petletko manj ambiciozen po svojih ciljih, zmernejši v oceni naravnih bogastev v dr- žavi, bolj stvaren ter usmerjen v reševanje v preteklosti nakopi čenih težav, so bili pove čanje proizvodnje, osebne porabe in družbenega standarda, zmanjšanje zunanje- trgovinskega primanjkljaja ter hitrejši razvoj nerazvitih delov države. 38 Naloge Družbenega plana gospodarskega razvoja LR Slovenije za obdobje od 1957 do 1961, ki je bil spre- jet 15. januarja 1958, so izhajale iz dotedanjega neskla- dnega gospodarskega razvoja. Predvsem je bila neza- dostna kmetijska proizvodnja, zaostajali so energetska proizvodnja, proizvodnja reprodukcijskega materiala in promet. 39 Stopnja družbenega standarda prav tako ni bila zadovoljiva. Vprašanje življenjskega standarda je bilo pere če še zlasti v mestih in industrijskih središ čih, saj se ta ni izboljševal v zadovoljivi meri, vplival pa je tudi na produktivnost ljudi. Zato so bile med poglavi- tnimi nalogami republiškega družbenega plana »stalno pove čevanje skupne družbene proizvodnje in narodnega dohodka«. Naraš čala naj bi letno za okoli 8%, industrij- ska proizvodnja naj bi se ob popolnejši izrabi dotedanjih zmogljivosti in z novimi proizvodnimi kapacitetami letno pove čevala za 8%, usmeriti pa jo je bilo treba k izdelavi visokokakovostnih kon čnih izdelkov, pri čemer je bilo treba razvijati množi čno in ceneno proizvodnjo kakovo- stnih izdelkov za široko porabo; z investicijsko politi- ko je bilo treba namre č poskrbeti za sorazmeren porast proizvodnje potrošnih dobrin. Predvidena 10-odstotna rast kmetijske proizvodnje naj bi omogo čila razširitev predelovalne industrije in posledi čno izboljšanje preskr- be prebivalstva v mestih in industrijskih naseljih ter iz- 37 Šef er, Ekonomsko-društvena sadržina životnog standarda, str. 9. 38 Prin či č, Nova gospodarska politika, str. 1001. 39 UL LRS, št. 3, 23. 1. 1958, str. 13. 330 voza; surovinsko osnovo za predelovalno industrijo naj bi ustvarila investicijska vlaganja za razvoj kmetijskih posestev na manj razvitih obmo čjih. Pove čevala naj bi se produktivnosti dela vseh gospodarskih panog, tako terciarnih dejavnosti kot tudi gradbeništva in prometa. Cilj zviševanja produktivnosti in narodnega dohod- ka, ki sta vplivala na razvoj gospodarstva, je bilo pove- čati osebni in družbeni standard ter stabilizirati realne plače in osebne dohodke. Z večjimi sredstvi, namenjenimi za dvig družbene- ga standarda, naj bi reševali stanovanjsko-komunalno problematiko in razširili mrežo prosvetnih, zdravstvenih in socialnih služb. 40 Z njimi se naj bi pokrili tudi izdat- ki za kulturo, socialno varstvo in socialno zavarovanje. To naj bi bilo tudi podlaga za dvig osebnega standarda, ki naj bi na prebivalca ob predvidenem gospodarskem razvoju in pove čani produktivnosti porasel letno za pov- pre čno od 6 do 7%, predvsem v mestih in industrijskih središ čih. Plan je predvideval naraš čanje negospodarskih in- vesticij; od gospodarskih pa je podpiral razvoj tistih go- spodarskih panog, ki so do takrat zaostajale. Ob spre- menjeni strukturi vlaganj so se ta usmerila v kmetij- stvo, obrt, trgovino, gostinstvo in turizem ter promet; investicije v industriji pa naj bi ostale nespremenjene. 41 Petletni na črt je predvideval tudi razširitev gospodar- skih trgov, predvsem tujih. Izvoz naj bi se v Sloveniji le- tno pove čeval za približno 11,5%. Pove čal se naj bi tudi neblagovni promet s tujino, še zlasti pri tranzitnem in pomorskem prometu. Povečan dotok deviz ob hkratnem relativnem zmanjšanju uvoza naj bi ugodno vplival na izboljšanje pla čilne bilance v celotni Jugoslaviji. 42 V pri- merjavi s prvim petletnim planom naj bi se investicije v negospodarske panoge pove čale za 87%. 43 Plan je pou- daril tudi nujnost u činkovitosti investicijskih vlaganj. To naj bi dosegli z ve čjimi vlaganji za rekonstrukcije v industriji in za mehanizacijo v gradbeništvu. V obdobju 40 UL LRS, št. 3, 23. 1. 1958, str. 14. 41 Prav tam. 42 Prav tam. 43 Prav tam. 331 SOCIALNE PODOBE 1957–1961 naj bi za 52.000 poraslo število zaposlenega prebivalstva. Novi razvojni na črt ni izpolnil niti pri čakovanj slo- venskih politikov niti potreb Slovenije. Čeprav ocene pred časnega kon čanja petletnega na črta leta 1960 v Sloveniji niso bile preve č pozitivne, pa so bile prese- žene zadane prednostne naloge; v letih 1957–1960 so bili preseženi predvidena raven družbenega proizvoda, obseg industrijske proizvodnje in obseg osebne porabe. Pri izvozu in uvozu, delovni storilnosti in vlaganjih, pri katerih je bil še vedno zelo velik delež kapitalnih naložb, pa se zastavljenim ciljem niso približali. 44 Neizpolnjen petletni plan in t. i. »nezdravi pojavi«, kot so bile stav- ke, gospodarski kriminal, prisilne ali redne likvidacije podjetij, so za čeli metati senco na idealizirano podobo socialisti čnega gospodarstva in so dokazovali, da tudi socializem ni odpravil protislovij in slabosti, s kateri- mi je bil okužen kapitalizem. 45 Čeprav se je delež naložb do leta 1960 v industrijo zmanjšal, je v drugi petletki najve čji delež družbenega proizvoda še vedno prispeva- la industrija. Poleg pove čanja proizvodnje surovin (pre- moga, jekla, elektri čne energije) in proizvodnih sredstev (turbine, konstrukcije) se je pove čala tudi proizvodnja blaga za široko porabo. Doma či trg in ve čje vklju čeva- nje v mednarodno menjavo sta zahtevala ve čjo izbiro in kakovost izdelkov. Predelovalna industrija, od katere je tekstilna industrija – tradicionalno najpomembnej- ša panoga slovenske predelovalne industrije – dosegla v tem obdobju le 70% proizvodnje iz leta 1948, je še vedno zaostajala. Ker je razvoj prometa v Sloveniji zao- stajal za razvojem drugih podro čij, so zvezna uprava in republiški organi sprejeli smernice za razvoj posame- znih prometnih panog ter za čeli sistemati čno obnavljati in posodabljati cestno in železniško omrežje, razvijati cestni promet in motorizacijo; pove čali so tudi pomorski promet in naredili prve korake v razvoju pristaniškega in letalskega prometa. Tako je bil izpolnjen del investi- cijskih na črtov pri cestnem prometu, presežen pa je bil tudi plan prevozov. Pove čal se je cestni promet oziroma 44 Prin č i č, Nova gospodarska politika, str. 1001. 45 Prav tam, str. 1002. 332 število prevoznih sredstev, avtobusov, motornih koles in osebnih avtomobilov. V drugi polovici petdesetih let se je notranja trgovina za čela pove čevati in narodni dohodek na tem podro čju se je pove čeval hitreje kot v vsem slo- venskem gospodarstvu. Trgovina bi sicer z ustvarjenim dohodkom lahko sama skrbela za svoj hitrejši razvoj, a ker se je njena akumulacija pretakala na druga podro- čja, so trgovska podjetja le po časi napredovala. Poslab- šali so se poslovni odnosi in kultura postrežbe, cene pa so se zviševale in prodajalne so bile slabo založene ... Položaj te dejavnosti se je sprva za čel izboljševati le na videz, dejansko pa leta 1961. Za zunanjo trgovino je bilo pomembno leto 1956. Vladajo ča politika je takrat spoznala, da je gospodarski napredek možen le ob ob čutnem pove čanju zunanjetr- govinske menjave. Ker je bilo to premalo, je bilo težiš če v slovenski zunanji trgovini še naprej na pove čevanju uvoza reprodukcijskega materiala, opreme in blaga za široko porabo. Izvoz je ob izteku petletnega na črta še vedno zaostajal za predvidevanji tudi zaradi konjunktu- re na domačem trgu. Vrednost izvoženega blaga je bila tako leta 1962 le za 25% ve čja kot leta 1956. 46 Kljub pove čanemu uvozu pa gospodarstvo in doma či trg še vedno nista bila preskrbljena z vsem potrebnim. Razlog za zunanjetrgovinski primanjkljaj so v Sloveniji videli predvsem v neustreznem zunanjetrgovinskem in devi- znem sistemu. Ker so bile cene med notranjimi in zu- nanjimi cenami v nesorazmerju, se ni mogla uveljaviti boljša proizvodnja, investicijska sredstva pa se zato ni- so mogla prelivati v izvozno usmerjene panoge. Med po- sameznimi gospodarskimi podro čji je pri izvozu vodila industrija, čeprav se je industrijski izvoz v primerjavi z industrijsko proizvodnjo pove čeval dvakrat počasneje. Pove čevanje proizvodnje, kupne mo či in življenjske ravni prebivalstva je bilo ugodno tudi za hitrejši razvoj gostinstva in turizma. To podro čje, ki je bilo vse do kon- ca petdesetih let zapostavljeno, se je za čelo izboljševati v letih 1959 in 1960 z gradnjo novih objektov in ureditvijo turisti čnih krajev. 47 Leta 1960 se je za čelo izboljševati 46 Prav tam, str. 1005. 47 Prav tam. 333 SOCIALNE PODOBE tudi podro čje obrti, ko so obrtna družbena podjetja lah- ko znaten del svojih sredstev vložila v razvoj. Ob spre- menjeni gospodarski politiki sredi petdesetih let je bilo vse ve č pozornosti namenjene predelovalni industriji in krepitvi družbenega in osebnega standarda. Ekonom- ski in politi čni razlogi so pripeljali do spremenjenih po- gledov na kmetijstvo kot gospodarsko panogo. Po letu 1957 je nastal nov sistem zadružništva, ki je temeljil na partnerskem odnosu oziroma na t. i. kooperaciji. Teme- ljil je na sodelovanju med državnim oz. družbenim in zasebnim kmetijskim gospodarstvom. 48 Tretji zvezni petletni gospodarski plan se je obli- koval v času, ko so se spraševali, ali je gospodarska politika, sprejeta leta 1955, še lahko podlaga za na- daljnji gospodarski razvoj, pa tudi ali naj zvezni plan zadrži obliko zakona in ostane poglavitni usmerjevalec gospodarskega razvoja ali pa ga je treba spremeniti v »instrument« za spremljanje in usklajevanje gospodar- skega razvoja ter za »odpravljanje napak in nevarnosti, v katere bi nas pripeljal stihijski ekonomski razvoj«. 49 Družbeni plan ekonomskega razvoja Jugoslavije od le- ta 1961 do 1965, ki ga je Zvezna skupš čina sprejela decembra 1960, je vlogo nosilca hitrejšega in stabilnej- šega gospodarskega razvoja prepustil panogam, ki so proizvajale osnovne surovine, reprodukcijski material, energijo in kapitalno opremo, potrebno za hitrejši razvoj bazične industrije. 50 Na drugo mesto je postavil krepitev tistega dela gospodarskega sistema, ki je urejal delitev dohodka, oblikovanje cen, zbiranje in usmerjanje inve- sticijskih sredstev, devizno in kreditno usmeritev. Plan je tudi spremenil zunanji videz planiranja. 51 Republike so takrat namre č izgubile pravico, da sprejmejo svoj na črt; lahko so sprejele le resolucijo o perspektivnem razvoju, ki je smela nakazovati samo ra- zvojne zna čilnosti, posamezna vprašanja in probleme pa naj bi s predpisi reševali sproti. Tako se resolucija 48 Zdenko Če pi č, Kmetijstvo in kmetijska politika. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1007. 49 Jože Prin č i č, Oblikovanje perspektivnih planov. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1023. 50 Prav tam. 51 Prav tam. 334 in Program perspektivnega razvoja LR Slovenije v ob- dobju 1961–1965, sprejeta februarja 1961, nista mo- gla ob čutno razlikovati od zveznega, ki je predstavljal temeljna razmerja. Ta je bil za slovensko vlado slabo zastavljen, ker je predvideval previsoko rast proizvodnje in narodnega dohodka, po časnejši razvoj razvitejših re- publik in ve čja sredstva za razvoj nerazvitih obmo čij kot za splošno rabo. Slovenske razvojne cilje so lahko bolj poudarili pri razčlenitvi posameznih ciljev. Ti so predvideli posodo- bitev industrijske proizvodnje, gradbeništva in prome- ta, boljšo organizacijo in ve čjo proizvodnjo na velikih državnih kmetijskih posestvih, spremembo izrabe in varstva gozdov, izboljšanje možnosti za razvoj turizma, pove čanje zmogljivosti in izboljšanje preskrbe v trgo- vini, gostinstvu in obrti. 52 Program perspektivnega ra- zvoja republike Slovenije je predvideval hiter in skladen razvoj gospodarstva, krepitev socialisti čnih družbenih odnosov, ve čjo produktivnost in narodni dohodek ter izboljšanje življenjske ravni prebivalstva; ve čja produk- tivnost in narodni dohodek sta bila tudi pogoj za izbolj- šanje osebne porabe in družbenega standarda prebi- valstva. Ker so življenjski pogoji zaposlenih vplivali na produktivnost, je program posebno skrb posve čal tistim dejavnostim oziroma elementom družbenega standar- da, ki so vplivali na življenjske razmere prebivalstva: zdravstveno varstvo, šolstvo, socialne službe, splošne kulturne potrebe, rekreacija in razvedrilo ter stanovanj- sko-komunalna izgradnja. 53 Na črtoval je krepitev vloge komunalnega sistema, v katerem naj bi ob čina postala tista teritorialna družbena skupnost, ki bi odlo čala v skladu z neposrednimi potrebami splošnega pomena in individualnih interesov o razdelitvi razpoložljivih sred- stev za osebno, splošno in investicijsko potrošnjo. 54 Kot pomembno materialno osnovo za dvig življenjske rav- ni je poudaril razvijanje in izboljševanje trgovine, go- stinstva, družbene prehrane, obrti in drugih strok. 55 K 52 Prav tam. 53 UL LRS, Resolucija o programu perspektivnega razvoja LR Slovenije v razdobju od 1961–1965 leta, št. 3, 2. 2. 1961, str. 26. 54 Prav tam. 55 Prav tam, str. 35. 335 SOCIALNE PODOBE izboljšanju osebnega in družbenega standarda naj bi prispevala tudi pove čana aktivnost stanovanjskih in krajevnih odborov. 56 Poleti 1962 je državno partijsko vodstvo ugotovilo, da zaradi gospodarskega zastoja in slabe letine plana ni mogo če uresni čiti. Sklenilo je oblikovati nov sedemletni na črt za dobo 1964–1970 kot odgovor na iskanje pra- ve razvojne strategije – ali skladnejši gospodarski razvoj ali hitrejša graditev materialne podlage na ra čun vsega drugega. V Resoluciji o smernicah za izdelavo družbe- nega plana Jugoslavije 1964–1970 je težiš če razvojne strategije še naprej ostajalo na pove čevanju proizvo- dnje, zviševanju življenjske ravni, pove čevanju storilno- sti in zunanjetrgovinske menjave, na hitrejšem razvoju nerazvitih obmo čij ter krepitvi vloge delavcev v razširje- ni reprodukciji. 57 V šestdesetih letih so se na ra čun rasti življenjske ravni in povpraševanja na trgu vzpenjale naslednje in- dustrijske panoge: elektroindustrija, kemijska, gumar- ska, kovinska, papirna in živilska industrija. *** V jugoslovanskem gospodarskem sistemu, ki se je nenehno reformiral in popravljal, se je v sedemdesetih letih z novo gospodarsko ureditvijo, t. i. dogovorno ozi- roma samosporazumevajo čo ali samodogovorno ekono- mijo, za čela nova, korenita preobrazba. Zagovorniki do- govorne ekonomije so želeli dokon čno odstraniti poslov- ne navade in odnose iz preteklosti ter jih nadomestiti z novimi samoupravnimi odnosi in družbenim obvladova- njem gospodarskega življenja. 58 Za tržne mehanizme v socialisti čnem plansko-tržnem gospodarstvu ni bilo ve- liko prostora, saj bi v nasprotnem ogrozili monopol vla- dajo če stranke. Dogovorna ekonomija je najbolj ustre- zala ekstenzivnemu na činu gospodarskega razvoja, to je hitrejšemu pove čevanju zaposlovanja, uvoza in naložb, 56 Prav tam. 57 Jože Prin či č, Oblikovanje perspektivnih planov. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str., 1024. 58 Jože Prin či č, Dogovorna ekonomija. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1102. 336 ni pa spodbujala intenzivnega gospodarskega razvoja, v katerem so bili poglavitni dejavniki razvoja produktiv- nost, u činkovitost in ve čji izvoz. 59 Udejanjanje novega gospodarskega sistema se je za čelo z ustavnimi dopol- nili leta 1971, nadaljevalo z ustavo 1974 in zakonom o združenem delu iz leta 1976. Ustava iz leta 1974 je poleg dogovorne ekonomije vzpostavila tudi t. i. nacionalna oziroma republiška go- spodarstva. Ta pojem se je za čel uveljavljati z opuš ča- njem državnega centralizma na zvezni ravni in s preno- som pristojnosti na republike in avtonomni pokrajini. Gospodarsko politi čna praksa ga je izena čevala s pra- vico delovnega ljudstva, da razpolaga z rezultati svojega presežnega dela. 60 Ustavna reforma je tako zmanjšala pomen federacije, okrepila pa je pomen republik in po- krajin in odvzela federaciji vsa investicijska pooblastila. Zagotovila je nacionalno in socialno enakopravnost na- rodov ter odpravila prevlado centralne države ali nekega naroda v jugoslovanski federaciji. 61 Federalne enote so postale odgovorne za svoj socialni in gospodarski razvoj, bile pa so tudi soodgovorne za razvoj Jugoslavije kot ce- lote. 62 Soglasje na zvezni ravni je bilo po ustavi potrebno za sprejemanje družbenega plana Jugoslavije, ki je imel pomembno vlogo za urejanje odnosov, dolo čal pa je tudi skupno ekonomsko politiko. Pomembne ustavne sesta- vine ekonomske vloge republike so bile družbeni plan, prora čun republike in financiranje federacije. Družbeni plan je temeljil na družbenih dogovorih o politiki družbe- nega razvoja republike in je dolo čal cilje in naloge skla- dnega družbenega razvoja Slovenije; prora čun republike je zagotavljal sredstva za zadovoljevanje splošnih druž- benih potreb, za pomo č manj razvitim obmo čjem v repu- bliki in za posege v gospodarstvu; financiranje federacije pa je republika zagotavljala prek kotizacije. Do ustave iz leta 1963, ki je še poznala hierarhi č- nost med tremi ravnmi države – federalno, republiško 59 Prav tam. 60 Neven Bora k, Nacionalno gospodarstvo. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1108. 61 Neven Bora k, K slovenskemu nacionalnemu gospodarstvu. V: Slovenska novejša zgodovina, II.del, str. 1105. 62 Prav tam. 337 SOCIALNE PODOBE oziroma pokrajinsko in ob činsko –, je bilo težiš če go- spodarske ureditve v federaciji. Že kmalu po sprejetju te ustave pa so postajale glasnejše zahteve za dokon čno uveljavitev teženj po okrepljeni gospodarski vlogi repu- blik in pokrajin ter za zmanjšanje vloge federacije. Na prehodu šestdesetih v sedemdeseta so vodilni ekono- misti ugotavljali, da naj bi država bila predvsem servis družbe in naj bi opravljala koordinativno in informativ- no nalogo. 63 Federacija se naj bi razvijala v smeri jugo- slovanske skupnosti, v kateri bi se republike dogovar- jale in sprejemale politike in usklajevale svoje interese. Odgovor na vprašanje gospodarske ureditve in ekonom- ske politike, ki je zadevalo enakopravnost narodov in ekonomsko vlogo republik, so videli v sodelovanju repu- blik pri oblikovanju gospodarske ureditve na ravni fede- racije, pri pripravi srednjero čnih in dolgoro čnih planov federacije ter pri sprejemanju teko če ali kratkoro čne ekonomske politike. Poglavitni zna čilnosti jugoslovanskih reform in sprememb sta bila sestava in obseg investicij. Zbiranje akumulacije in njeno razdeljevanje sta se spreminjala z jugoslovanskimi politi čnimi in gospodarskimi refor- mami, in sicer od centralizirane k decentralizirani, od planske s primesmi trga, prek dogovorne do tržne s pri- mesmi plana. 64 Sistem javnega ali družbenega financiranja, uveden po sprejetju ustave in zakona o združenem delu, je bil zelo decentraliziran, za Slovenijo pa je bila zna čilna tudi t. i. notranja decentralizacija. 65 Javno oziroma družbe- no financiranje je zagotavljalo sredstva za financiranje skupnih dejavnosti, kot so bile družbene dejavnosti in gospodarska infrastruktura, ter splošnih družbenih potreb, zna čilnih za državo. Pri tem so bili prispevki iz osebnih dohodkov temeljnih organizacij združenega de- la namenjeni za zadovoljevanje skupnih potreb, davki, takse in druge davš čine pa za zadovoljevanje splošnih potreb. 66 Vsaka družbenopoliti čna skupnost je kot del 63 Bora k, Nacionalno gospodarstvo, str. 1108. 64 Prav tam, str. 1109. 65 Neven Borak , Javne finance. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1109. 66 Prav tam, str. 1110. 338 družbenega planiranja morala pripravljati splošno bi- lanco sredstev, iz katere bi bile razvidne obveznosti do vseh oblik splošne in skupne porabe. Zna čilnosti ure- ditve javnega financiranja so bile deljene pristojnosti za urejanje finan čnega sistema in vodenje fiskalne politi- ke, lo čeno financiranje skupne porabe in skupne razšir- jene reprodukcije. 67 Republikam je bilo v celoti prepuš čeno urejanje sistema financiranja republiških rezerv, kompenzacij, obrambe in varnosti v republiki, sistema financiranja in finančnega poslovanja družbenopoliti čnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti, dav čnega sistema (vseh davkov, razen carin in prometnega davka), javnih posojil, republiških organov, vzgojno-izobraževalnih, raziskovalnih in kulturnih dejavnosti, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, varstva invalidov in borcev, republiške statistike, evidenc, katastra itd. Republika je dolo čala tudi temeljna na čela financiranja skupnih potreb v krajevni skupnosti in ob čini, organizacijo sa- moupravnih interesnih skupnosti, financiranje stano- vanjske graditve, komunalne dejavnosti, lokalnih cest, otroškega varstva in socialnega skrbstva ter telesnokul- turnih dejavnosti. 68 Družbeno financiranje je bilo raz členjeno na fi- nanciranje splošne porabe, skupne porabe in skupne razširjene reprodukcije. Splošna poraba – po ustavi so bile to »splošne z ustavo dolo čene družbene potrebe, ki se zadovoljujejo v družbenopoliti čni skupnosti« – je bila določena s prora čunom, financirana pa z davki iz do- hodka tozdov, osebnih dohodkov zaposlenih in dohod- kov prebivalstva ter iz drugih virov, s taksami in drugi- mi davš činami. Organizacija delovanja ter financiranje skupne porabe in skupne reprodukcije sta bila tesno povezana z ustavno zamislijo »svobodne menjave dela«, ki je potekala prek samoupravnih interesnih skupnosti, namenjenih zagotavljanju storitev in dobrin s široko ko- ristnostjo, tj. dobrin »posebnega družbenega pomena«. 69 Skupna poraba je bila financirana v samoupravnih in- 67 Prav tam. 68 Prav tam. 69 Prav tam, str. 1111. 339 SOCIALNE PODOBE teresnih skupnostih, pri čemer sta obstajali dve vrsti teh skupnosti. Samoupravna interesna skupnost (SIS) za svobodno menjavo dela je skrbela za podro čja vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva in social- nega varstva, tj. otroškega varstva in socialnega skrb- stva. 70 Tovrstne sise so ustanavljali uporabniki storitev teh dejavnosti in izvajalci storitev. Druga vrsta samo- upravnih interesnih skupnosti je bila predvidena za združevanje sredstev v skupne sklade po na čelih vza- jemnosti in solidarnosti. Skrbele so za podro čje pokoj- ninsko-invalidskega zavarovanja, telesne kulture, za- poslovanja in stanovanjske dejavnosti, pri čemer pa ni šlo za organizirano zagotavljanje storitev, temve č le za zadovoljevanje skupnih potreb. 71 Te skupnosti so bile financirane iz prispevkov zaposlenih in iz njihovih oseb- nih dohodkov ter iz dohodka tozdov. Financiranje skupne razširjene reprodukcije se je nanašalo na podro čja gospodarske infrastrukture, izva- jali pa so ga prek samoupravne interesne skupnosti za komunalne dejavnosti, energetiko, vodno gospodarstvo, promet in zveze, gozdarstvo, upravljanje zemljiškega sklada, cestnega gospodarstva in varstva zraka. Ka- dar je šlo za dejavnost posebnega družbenega pomena in za uresni čevanje temeljnih ciljev družbenega plana, je imela republika tudi možnost zakonskega dolo ča- nja obveznega ustanavljanja samoupravnih interesnih skupnosti ter obveznega financiranja skupne porabe in skupne razširjene reprodukcije. 72 Ustava je predvidela le obvezno socialno zavarovanje (pokojninsko-invalid- sko, zdravstveno in za nezaposlenost). Postavljena je bi- la tudi ustavna meja o višini obremenitev, s katero naj bi v gospodarstvu kot celoti, pa tudi v posamezni orga- nizaciji zavarovali socialno varnost zaposlenih, razširje- no reprodukcijo v organizacijah združenega dela, obseg in dinamiko splošne porabe pa podredili potrebam go- spodarskega razvoja. 70 Prav tam. 71 Prav tam, str. 1112. 72 Prav tam. 340 *** Prvo desetletje po drugi svetovni vojni je življenjski standard stagniral oziroma je bil v številnih pogledih nižji kot pred drugo svetovno vojno. Težiš če življenjske ravni je bilo takrat usmerjeno v zagotavljanje skupnih potreb prebivalstva, t. i. družbeni standard, kot so zdravstvo, socialno zavarovanje, izobraževanje, graditev stanovanj in komunalna opremljenost (elektrifikacija); osebni standard pa je bil povsem zanemarjen. Osebna poraba je leta 1948 minimalno presegla tisto pred voj- no, vendar je zaradi gospodarskih težav pri izvajanju na črtne industrializacije za čela zastajati in upadati; leta 1952 je bil obseg osebne porabe za 10% nižji kot leta 1948, potem pa se je življenjski standard za čel dvigova- ti. 73 Zaradi nizke za četne vrednosti se je osebna poraba najbolj pove čala med prebivalstvom, ki se je iz vasi pre- selilo v mesta. Njihove delovne navade, odnos do mate- rialnih dobrin, pa tudi vrednote so se spremenili. Razlog za zviševanje standarda na vasi je bil v zaposlovanju vaš čanov v neagrarnih panogah. Mesečni življenjski stroški so rasli hitreje, kot so se pove čevali osebni dohodki. Zato pla če v mestih, še zlasti nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev, niso zado- stovale za življenjske stroške. Pla če so težile k »uravni- lovki«. Leta 1954 so bili mese čni življenjski stroški za štiri člansko družino za četrtino ve čji od dohodka, celo skupaj z otroškimi dodatki. 74 Ljudje so se zato zatekali k honorarnemu delu in tudi delu na črno, kljub temu pa niso mogli poravnati razlike med dohodki in življenjski- mi stroški. Najhitreje so rasle cene hrane. Zviševanje življenjske ravni je bilo zelo odvisno od politi čnih odločitev. Jeseni 1955, ko je bila sprejeta od- lo čitev za spremembe v gospodarskem razvoju, je bil v ospredje postavljen zlasti razvoj tovarn, ki so izdelovale izdelke za vsakodnevno rabo in osebno porabo. Vprašanje življenjske ravni je bilo in je pogojeno tu- di z osebnimi dohodki in višino življenjskih stroškov. Ker 73 Zdenko Čep i č, Življenjska raven. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del , str. 1012. 74 Prav tam, str. 1013. 341 SOCIALNE PODOBE so bili življenjski stroški ve čji od zaslužka, sta prav deli- tev dohodka, kot ga je opredeljevalo delavsko samoupra- vljanje, oziroma višina dohodka izzvala nezadovoljstvo delavcev. 75 Kupna mo č za nakup blaga za individualno porabo se je sicer pove čevala, vendar je bila vzrok za majhno porabo slaba in nezadostna ponudba. Porabniki so bili odvisni od trgovine, ki pa ni zagotavljala zadostnih koli čin blaga, živil in industrijskih izdelkov za široko po- rabo. Slovenski porabniki so najve čji delež svojih dohod- kov (približno 45%) porabili za hrano, obleko in obutev (16%), za tobak in pija če (7%) in za stanovanje (2%). 76 Od izdelkov so najve č kupovali krušno moko, saj je ta- krat še marsikje bilo v navadi, da so ljudje kruh zamesili doma, spekel pa jim ga je pek. Posledi čno so tako kruh manj kupovali. Od mesa so najve č kupovali govejega. Za razliko od svinjskega mesa, po katerem so kar štirikrat manj povpraševali kot po govejem, pa so zato ve č pora- bili svinjske masti. 77 Od industrijskih izdelkov so najve č kupovali tekstilno blago in obutev, pa tudi pohištvo in orodje, zlasti kmetijsko. Poraba hrane na osebo se ni spreminjala, po sprostitvi zajam čene preskrbe se je zelo pove čala poraba industrijskih izdelkov, tudi za 40%. Življenjska raven prebivalcev mest se je zviševa- la tudi zaradi graditve novih stanovanj, ki so bila bo- lje opremljena kot predvojna, še zlasti s kopalnicami in straniš či na izplakovanje. Opremljenost stavb z vodo- vodno napeljavo je bila precej dobra (vodovodno nape- ljavo je imela kar polovica stavb). Čeprav je bila stopnja elektrificiranosti v Sloveniji razmeroma visoka že pred vojno, pa je tudi po vojni sledila obsežna elektrifikacija naselij in gospodinjstev, še zlasti vaških naselij. Z elek- trifikacijo so v gospodinjstvih za čeli uporabljati gospo- dinjske elektri čne aparate, od elektri čnih kuhalnikov in štedilnikov do likalnikov itd. Te so množi čneje za čeli kupovati v šestdesetih letih. Že od druge polovice petde- setih let pa se je pove čevalo število radijskih sprejemni- kov (radijske sprejemnike je konec petdesetih imelo kar 45% kmečkih gospodinjstev). 75 Prav tam. 76 Prav tam, str. 1014. 77 Prav tam. 342 Ve č kot polovico stanovanj je bilo manjših od 50 kvadratnih metrov. V mestnih naseljih se je zelo iz- boljšala infrastruktura oziroma se je popravil družbe- ni standard. Ulice in ceste so postale tlakovane in as- faltirane, uredilo se je kanalizacijo in javne površine, osnovalo parke in igriš ča, izboljšala pa sta se tudi javna higiena in promet. V Ljubljani so poleg tramvaja leta 1951 uvedli kot javno prevozno sredstvo tudi trolejbus. Splošna raven življenja tako v mestih kot tudi na pode- želju se je izboljšala. Na življenjski standard Slovencev so od sredine pet- desetih let vplivali tudi industrijski proizvodi iz tujine. V Slovenijo so tedaj iz Italije in Avstrije za čeli prodirati predvsem izdelki za široko porabo. V Italiji, s katero je bil leta 1955 podpisan sporazum o obmejnem prometu, so Slovenci, zlasti iz obmejnih krajev, kupovali blago, ki ga je v Sloveniji primanjkovalo: sladkor, kavo, riž, li- mone, pa tudi obla čila, tja pa so tihotapili meso, jajca, maslo, žganje. 78 Zviševanje življenjske ravni prebivalstva, ki je bilo sprva po časno, se je za čelo po obdobju pospešene in- dustrializacije sredi petdesetih, ko se je jugoslovansko gospodarstvo usmerilo v bolj uravnovešen razvoj in ko so v ospredje stopile zahteve po dvigu življenjske rav- ni prebivalstva; opazneje pa sta se osebni in družbeni standard za čela zviševati v šestdesetih letih, predvsem zaradi pove čane osebne porabe. V šestdesetih so ljudje za čeli kupovati gospodinjske aparate, hladilnike, pralne stroje, televizorje in stanovanjsko opremo. Na čin biva- nja in stanovanjska oprema sta se za čela spreminjati. Družbeni standard pa se je izraziteje za čel pove čevati po letu 1967. 79 Na zviševanje standarda tako v mestih kot na pode- želju sta vplivala visoka stopnja zaposlenosti in pove če- vanje realne kupne mo či. 80 Višina osebne porabe je bila odvisna od pla če oziroma od osebnega dohodka oziroma od družinskega prora čuna. Ker sta bila v ve čini družin, 78 Prav tam, str. 1015. 79 Zdenko Čepi č , Zvišanje življenjske ravni. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1087. 80 Prav tam. 343 SOCIALNE PODOBE predvsem v mestih, zaposlena oba zakonca; zaradi želje po višjem življenjskem standardu pa se je zmanjševalo tudi število otrok, je bil osebni standard razmeroma vi- sok. 81 Osebna poraba je bila najvišja v šestdesetih letih, saj je obsegala najve čji delež družbenega proizvoda. Pla- če so se takrat hitro zviševale; od leta 1960 do 1970 so se v povpre čju povečale za šestkrat. Razpon pla č od nekvalificiranega do visokošolsko izobraženega delavca je bil razmeroma majhen. Zaposleni v negospodarskih dejavnostih so imeli povpre čno nekoliko višje pla če od tistih v gospodarskih. Najvišje pla če so imeli zaposleni v politiki, finan čnih in poslovnih storitvah. 82 Razlike v dohodkih so bile med posameznimi de- javnostmi in med posameznimi poklici. Npr. leta 1971 so imeli najvišje pla če zaposleni v gradbeništvu, tisti z visoko izobrazbo, arhitekti in projektanti, pa tudi viso- košolsko izobraženi v trgovini in gostinstvu, najnižje pa v kulturnih dejavnostih. Pla čna politika je bila del po- liti čnega sistema, kar je pomenilo, da so bili osebni do- hodki vezani na na čelo nagrajevanja po rezultatih dela; leta 1971 je bilo na podlagi samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov usklajeno razmerje med delitvi- jo dohodka in osebnih dohodkov. 83 Na podlagi le-tega se je razpon med osebnimi dohodki tako v razli čnih dejav- nostih kot tudi v okviru posamezne dejavnosti zmanj- šal in posledi čno vplival na razmerje med najnižjimi in najvišjimi pla čami. Zviševanje pla č in njihova raven sta vplivala na ve čjo osebno porabo, pa tudi na varčevanje. Zanimanje zanj je naraš čalo od začetka gospodarske reforme leta 1965, v sedemdesetih letih pa se je zara- di zviševanja cen in življenjskih stroškov zanimanje za var čevanje zmanjšalo. Kupna mo č prebivalstva je kazalnik rasti osebne- ga standarda. 84 Življenjski stroški za predmete osebne porabe in storitev so se v šestdesetih letih zelo zvišali, kupna mo č, predvsem pri živilih, se je pove čala, čas po- 81 Prav tam, str. 1088. 82 Prav tam. 83 Prav tam. 84 Prav tam, str. 1089. 344 trebnega dela za nakup posameznega proizvoda se je tudi zmanjševal. Osebna poraba, ki je odražala pove ča- no kupno mo č prebivalstva, je bila v Sloveniji primerlji- va s porabo v srednje razvitih državah. Osebna poraba je bila pri razli čnih skupinah gospodinjstev – nekme č- kih (mestnih), čisto kme čkih in mešanih – razli čna tudi zaradi razli čne višine družinskih prora čunov. S trajnimi dobrinami široke porabe so bila konec šestdesetih let opremljena predvsem mestna gospodinj- stva. Radijske sprejemnike pa so imela tako nekme čka kot tudi kme čka in mešana gospodinjstva. Z drugimi gospodinjskimi aparati pa so bila bolje opremljena nek- mečka gospodinjstva. Medtem ko se je leta 1970 delež izdatkov za hrano in obleko zmanjševal, pa se je delež izdatkov za t. i. trajne dobrine in za stanovanje pove če- val. 85 Šestdeseta leta so bila leta nakupa prvega družin- skega avtomobila oziroma čas, ko je Slovenijo zajela pr- va množi čnejša motorizacija. Zviševanje standarda pa je bilo opazno tudi v graditvi in nakupih po čitniških hi- šic. Nakupe avtomobilov, opreme za stanovanja, gradi- tev stanovanjskih in po čitniških hišic so omogo čila tudi ugodna potrošniška posojila. 86 Enega izmed temeljnih pogojev socialne varno- sti posameznika je kot element družbenega standarda predstavljalo rešeno stanovanjsko vprašanje. Država je z zakonom o nacionalizaciji najemnih stavb in grad- benih zemljiš č posegla konec leta 1958 v stanovanjsko vprašanje in omejila zasebno lastnino nad stanovanji, s tem pa skušala vzpostaviti novo stanovanjsko politiko. Leta 1955 je bil uveden splošen stanovanjski prispe- vek, ki so ga iz svojih dohodkov pla čevali vsi zaposleni; ob čine so na podlagi tako zbranih sredstev ustanovile kreditne sklade za graditev stanovanjskih hiš in tako vzpostavile reden vir financiranja stanovanjskih gra- denj. 87 Najemnine za stanovanja so bile pod družbenim nadzorom oziroma so bile del socialne politike in ure- 85 Prav tam, str. 1090. 86 Prav tam, str. 1091. 87 Zdenko Čep i č, Stanovanjska graditev. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1091. 345 SOCIALNE PODOBE janja življenjske ravni. Nizki stroški za stanovanja so omogo čali var čevanje, nakupe trajnih dobrin, pa tudi graditev vikendov. Pove čanje števila na novo zgrajenih stanovanj je prinesla prva pomembnejša stanovanjska reforma, ki se je kon čala v za četku šestdesetih let. Število stano- vanj se je leta 1971 ujemalo s številom gospodinjstev, kar pomeni, da je v enem stanovanju povpre čno živela ena družina. Vse ve č ljudi pa se je zaradi ugodnih po- trošniških posojil odlo čalo za gradnjo enodružinskih hiš zunaj mesta – sredi sedemdesetih let je v svojih hišah živelo 40% Slovencev. V družbenih stanovanjih so po večini živeli tisti z višjimi dohodki, svoje hiše pa so gra- dili tisti z nižjimi dohodki. 88 V ve čstanovanjskih hišah in blokih je bilo sprva najve č dvosobnih, v sedemdesetih letih pa se je pove čala tudi graditev trisobnih družbenih stanovanj. 89 Za sedemdeseta je zna čilno, da se je zviševal ži- vljenjski standard ve čine prebivalstva, kar pomeni, da se je v šestdesetih letih za četo zviševanje osebnega stan- darda nadaljevalo. Množi čno potrošništvo so spodbudi- le ugodne gospodarske razmere in odprte državne meje za zasebna potovanja državljanov v tujino. V obmejnih krajih Italije in Avstrije je Slovence zajela nakupoval- na mrzlica. Razlogi za potrošništvo so bili na eni strani prejemki zaposlenih, po drugi pa je bilo za njih mogo če tudi kaj kupiti. V Sloveniji, ki je na zahodu kot tudi na severu mejila na »zahodni« kapitalisti čni državi, so bili že od sredine petdesetih let na voljo proizvodi za široko porabo. Še zlasti je to veljalo za desetkilometrski pas na obeh straneh državne meje z Italijo, kjer so prebivalci na podlagi Videmskega sporazuma oziroma sporazuma o maloobmejnem prometu prehajali čez mejo s prepu- stnicami in v Italiji kupovali blago, ki ga je v Sloveniji primanjkovalo, npr. sladkor, kavo, riž, limone; tja pa so tihotapili meso, jajca maslo in žganje. 90 T. i. »legalno tihotapstvo« je bilo zelo donosno. V petdesetih letih so 88 Prav tam, str. 1092. 89 Prav tam. 90 Zdenko Čep i č, Življenjska raven in potrošništvo. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1134. 346 bila donosno tihotapsko blago tudi obla čila in igra če. Maloobmejni sporazum z Avstrijo pa je bil podpisan v za četku šestdesetih let, vendar Avstrija za Slovence ni bila tako privla čna kot Italija, saj niti ponudba blaga niti cene niso ustrezale slovenskemu okusu. V šestde- setih in še bolj v sedemdesetih letih se je zaradi odpr- tosti državnih meja in zaradi razmeroma dobrih oseb- nih dohodkov v Jugoslaviji (in s tem tudi v Sloveniji) v obmejnih italijanskih in avstrijskih krajih razvil pravi »nakupovalni turizem«. 91 Ta je vplival na oblikovanje po- trošniškega na čina mišljenja. Nakupovalna meka za Jugoslovane je bil predvsem Trst, kamor so se zgrinjali kupci iz Jugoslavije s potnimi listi, tisti iz maloobmejnega pasu pa s prepustnicami. Najpomembnejše tihotapsko blago jugoslovanskih/slo- venskih kupcev so bili poleg kave tekstilni izdelki, še zlasti hla če iz džinsa. Kupovali pa so tudi obutev, zla- tnino, igra če, rezervne dele za avtomobile; tisti iz obmej- nega pasu so kupovali tudi živilske izdelke in gradbeni material (kerami čne ploščice, cement itd.). Izbira blaga se je od srede šestdesetih, še zlasti pa v sedemdesetih letih izboljšala tudi v doma čih trgovinah. V za četku sedemdesetih let so poleg blagovnice Nama, ki je bila leta 1946 kot Narodni magazin ustanovljena za celotno jugoslovansko ozemlje (v Ljubljani je imela veleblagovnico), za čeli graditi nove veleblagovnice v Lju- bljani in Mariboru. Ljubljanski Maximarket, odprt leta 1971, je postal najve čja veleblagovnica v Sloveniji. 92 Ne glede na to, da se je delež družbenega proi- zvoda, namenjen za zviševanje življenjskega standar- da, torej tudi za osebno porabo, zmanjšal, so prejemki omogo čali razmeroma visok osebni standard. Manjše pla če od povpre čnih so konec sedemdesetih let imeli kvalificirani, polkvalificirani in nekvalificirani delavci ter tisti z nižjo osnovnošolsko izobrazbo; tisti, ki so bili zaposleni v gospodarstvu in so imeli visokošolsko izo- brazbo, pa so prejemali za 80 odstotkov višje pla če od povpre čnih. 93 91 Prav tam. 92 Prav tam, str. 1135. 93 Prav tam. 347 SOCIALNE PODOBE Nakup trajnih potrošnih dobrin, zlasti gospodinj- skih aparatov in avtomobilov se je pove čeval od sre- dine šestdesetih let. Če so od srede šestdesetih let po opremljenosti z gospodinjskimi aparati in stanovanjsko opremo ob čutno izstopala mestna gospodinjstva, pa so sredi sedemdesetih let tudi mešana in kme čka gospo- dinjstva (pri teh je bil razkorak v opremljenosti s tehni č- nimi pripomo čki ve čji in opremljenost z njimi je bila pod slovenskim povprečjem) postajala vse bolje opremljena z razli čnimi gospodinjskimi aparati in drugimi trajnimi dobrinami, kot so pralni stroj, televizor, hladilnik, oseb- ni avtomobil. Npr. pralne stroje je imela polovica, črno- bele televizorje tretjina, barvne 2% kme čkih gospodinj- stev. Najbolj množi čno pa so gospodinjstva kupovala pralne stroje in zamrzovalnike oziroma hladilne skrinje. Tako je v osebni porabi porasla poraba mesa in me- snih izdelkov, na splošno je postajala prehrana tudi bolj raznolika. Poleg osebnega standarda so se kot oblike družbenega standarda izboljševali tudi zdravstveno in socialno varstvo, izobraževanje in kultura. Socialno in zdravstveno zavarovanje je bilo obvezno in je zajelo vse prebivalstvo. Obe dejavnosti, zdravstveno in socialno varstvo, sta bili konec šestdesetih let lo čeni; leta 1969 je bil uveljavljen splošni zakon o zdravstvenem zavaro- vanju in obveznih oblikah zdravstvenega varstva prebi- valstva, leto pozneje pa je slovenski zakon o zdravstve- nem zavarovanju dolo čil tudi vrsto in vsebino pravic. 94 Zdravstvo je bilo na čelno brezplačno oziroma so ga za- posleni pla čevali iz osebnih dohodkov; kmetje, ki so bili v zdravstveno zavarovanje vklju čeni od sredine petdese- tih let, so ga sprva »pla čevali« na podlagi katastrskega dohodka (leta 1971 so npr. sami pla čevali 61% svojih zdravstvenih storitev). 95 Najve č pravic, ki so izhajale iz obveznega socialnega in zdravstvenega zavarovanja, je bilo v sedemdesetih letih. Čeprav se je delež osebne po- rabe takrat na račun skupne porabe zmanjšal, pa se je raven življenjskega standarda kljub temu pove čala. Prebivalci krajevnih skupnosti in ob čin so na referen- dumih odlo čali, kolikšen del svojega dohodka bodo v 94 Prav tam, str. 1136. 95 Prav tam, str. 1137. 348 obliki samoprispevkov namenili za graditev objektov za skupne potrebe, kot so šole, otroški vrtci, bolnišnice, telovadnice, ceste, mostovi, vodovod in kanalizacija. 96 Na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta sta socialisti čna ureditev in odprta zahodna meja vpliva- li na pojmovanje kakovosti življenja prebivalstva. Ka- kovost življenja je takrat presegla le gmotno plat in je vklju čevala tudi druge sestavine življenja. Družbeni proizvod na prebivalca kot najsplošnejši izraz doseže- ne ravni razvoja se v drugi polovici osemdesetih let ni pove čal. 97 Nekateri kazalniki življenjske ravni, npr. po številu zdravnikov, številu izdanih knjig (na 1000 pre- bivalcev) so kazali, da je bila dosežena raven nekaterih sosednjih držav; spet drugi, kot so vklju čitev generacije, stare 20–24 let v visokošolski študij, opremljenost s te- lefoni in drugimi dobrinami ter pri čakovana življenjska doba, pa ne. 98 Kakovost življenja sta izražali tudi visoka stopnja socialne varnosti zaposlenih in nizka stopnja brezposelnosti – ta je bila z 2 oz. 3% ob čutno nižja kot v drugih delih Jugoslavije in drugih državah. V obdobju 1981–85 se je življenjska raven po vzponu v drugi polo- vici sedemdesetih let, ko se je ta pove čevala po 3,1-od- stotni stopnji, zniževala povpre čno po 3,5-odstotni letni stopnji; v obdobju 1986–1988 pa se je pove čevala, a z nižjo, 2,5-odstotno stopnjo. 99 Čeprav so bila osemdeseta leta čas gospodarskega nazadovanja in padanja realnih osebnih dohodkov, pa je osebna poraba najmanj naza- dovala, predvsem zaradi pretakanja privar čevanih sred- stev v porabo in pove čevanja deleža prejemkov, zlasti pokojnin, ki so izvirale iz skupne porabe. 100 Zniževanje realnih osebnih dohodkov, ki so se v ce- lotnem desetletju znižali za petino, je blažila siva ekono- mija. Izboljšanje individualne blaginje so izkazovali tudi stanovanjski standard (pri čemer so imeli ljudje z višjo izobrazbo tudi boljše stanovanjske razmere, pomanjka- nje ustreznih stanovanj pa so najbolj ob čutile mlajše 96 Prav tam. 97 Neven Bora k, Življenjska raven v senci inflacije. V: Slovenska novejša zgodovina, II. del, str. 1214. 98 Prav tam, str. 1214, 1215. 99 Prav tam, str. 1215. 100 Prav tam, str. 1215. 349 SOCIALNE PODOBE generacije), lastno vozilo in po čitniška hiša. 101 Izboljšala se je tudi opremljenost gospodinjstev z gospodinjskimi aparati in s predmeti zabavne elektronike. Pravzaprav si povpre čnega gospodinjstva ni bilo ve č mogo če pred- stavljati brez tehnoloških pridobitev moderne dobe. 101 Prav tam, str. 1217.