Iz naše vasice
(Piše Janko Barle
XXV.
'oj Bog, tega si pa vender nisem mislila, da bom to dočakala«, go-vorila je pod hruško stara Katarina in še dosti ročno lupila krompir in ga metala v veliko skledo, da tako pomore gospodinji pripraviti večerjo. Kdo bi znal, kako se je pisala, saj je ni nihče drugače klical kot za staro Katarino in pri Mtačanovih je bila, odkar pomnim. Zgovorjenega ni imela sicer ničesar, vendar ga ni bilo, komur bi bila na poti tam v oni mali sobici pod streho. Za veliko delo rcs ni več bila, noge so ji slabele, suhe roke so se ji tresle in oči so jo že precej zapustile — vendar pri domu je še vedno kaj postorila. Varovala je otroke, podila kokoši iz veže, pomagala materi v kuhinji in prebirala jagode na debelcm molku. Pod župnijskitn zvonom ga ni bilo, kdor bi bil sovražnik dobri starici.
Ej, ni se ji hotelo nekaj vjemati tistega popoldne. Majala je večkrat z glavo, ponehala lupiti krompir, ustnice so se ji nabrale na smeh in zopet je dejala:
»No, tu vidim, da me Bog res ljubi, ker mi je dal dočakati to veselje. Kolikokrat sem ga ujčkala na teh le svojih starih rokah in glej, jutri bode novo mašo bral. Ej, dober otroček je bil vedno. Bog mu daj zdravje.«
Tako je modrovala starica pod Mlačanovo hruško, pri fari so pa peli zvonovi, da je bilo veselo slišati, a gori na hribcu nad vasjo zagrmel je po-
--»: 118 ?*-
gostoma mogočen strel. Kaj ne bi, saj je pač trebalo daleč okrog oznaniti, da slavi naša vasica vosel, redek dogodek: prihodnjega nedeljskega dne bode Orehovčev gospod Jožek prvikrat slovesno pel -sveto mašo v domači cerkvi. Kdo bi ne bil tega vesel, posebno, ker se je taka slovesnost tako poredkoma slavila v naši vasici.
In res je zavladalo že tislega popoldne obče veselje v celi župniji, po-sebno pa v naši vasici. Gospod Jožek je bil povsod zelo priljubljen in sta-remu in mlademu dober znanec. Ko je prihajal domov na počitnice, stopil je v vsako hišo, stisnil vsakemu prijateljski roko, imel za vsakega prijaznih besedij, bil je povsod domač. Sam kmetiški sin, imel je srce široko odprto za vsakega kmeta, nasvetoval mu je marsikaj in posodil mnogokatero knjigo. Posebno je pa spoštoval starčke in starice in presedcl pri njih v poverljivih pogovorih marsikatero popoldne. Vse je želelo dobremu gospodu, da čim preje dovrši svoje nauke in postane duhovnik. A če je sedaj nastopil ta za-želeni  čas, je pač lahko umljivo, da je vzrojila vsa vas.
Nova maša, nova maša — srečen, presrečen dan, kdo se te ne bi ve-selil ? Srečna vasica, kjer se pogostoma slavi ta dan!
Onega sobotnega popoldneva ga pač ni bilo v naši vasici, kdor bi držal roke križem. Ej, bilo je vendar toliko očistiti in pospraviti, da nikoli tega. Hiše so se že nekoliko tednov popreje pobelile, a zdaj jih je trebalo še nekoliko okrasiti. Deklice so okrasile okna z najlepšimi cvetlicami, kar so jih imele, gori na streho pričvrstila se je na marsikateri hiši zastavica, pred hišami se je vse lepo pomelo, a pred slavljenčevo bišo, pred župniščcm in pred cerkvijo so pa fantje postavili visoke, lepo okrašene mlaje. Kaj pa še-le cerkovnik Martinek, ta je imel dela, ta. Trebalo je cerkev okrasiti kot na Božič ali Velikonoč, in kar je cerkev najlepšega premogla, vse se je mo-ralo prirediti, naj se ve, kje se slavi nova maša!
Porodil se je naposled slavnostni dan, lep, jasen in solnčen, za kar je vsaki že dolgo popreje prosil. Od vseh stranij so hiteli ljudje v praznični obleki. Prihajali so ne samo iz domače, nego iz vseh okolnih župnij, saj mi je često rekla moja stara mati, da naj se nobeden ne kesa, da je prišel na novo mašo, pa 6e bi prišel tudi od tako daleč, da je potoma raztrgal nove čevlje, ker je nova maša velik dar božji. Vsakemu je kipelo srce veli-kega veselja in vsaki je težko pričakoval trenutka, ko bode prvikrat zagledal mladega gospoda pred žrtvenikom Gospodovim.
Malo je spala tiste noči stara Katarina. Usta so ji šepetala pobožne mo-litve, molila je za novomašnika, za-se in za vse dobre ljudi. Težko je pri-čakovala jutra. Jedva se je oglasilo slovesno jutranje zvonenje, že je bila na nogah. Oblekla je praznično oblačilo in zavezala si na glavo črno svileno ruto. Odprla je zabojček, v katerem je hranila svoje stvari, in dolgo je v njem nekaj iskala. Naposled je vendar našla, prav na dnu zabojčka, bila je stara šmarna petica, skrbno v papir zavita.
»To-le bode pa za darovanje« — govorila je sama s seboj — »naj  se • spomni kdaj pri sveti maši stare Katarine, katera  ga je večkrat kot otroka pestovala.«
-*S 119 Sfe-
Doma ni itnela več miru, odpravila se je počasi v cerkev. Dolgo je bilo še do slovesnosti, pa kaj to nji; sela je tam v klop in molila, saj ji je bilo tako ugodno, kadar je mogla lepo tiho prebirati molek. Ej, dobra starica je bila stara Katarina.
Prišel je naposled zaželeni trenutek. Ej, bil je to slovesen čas, kakoršnih je malo videla naša vasica. V dolgem sprevodu je korakal v družbi mnogih duhovnih gospodov gospod novomašnik v cerkev. V zvoniku so pritrkavali, streli so pokali in orglje so bučale, da je vsakega obvladalo neko nenavadno slovesno čustvo. In ko so pevci zapeli lepo pesem nepozabnega Riharja:
»Novomašnik bod' pozdravljen, Od Boga si nam poslan«,
tedaj je pač vsako srce zahvaljcvalo Boga za srečo, katero je podelil novo-mašniku in ž njim njegovi rodni vasici. Pač so v vsaki duši odmevale be-sede: »Slava Bogu na višavi«, katere je novomašnik prvikrat zapel. A ko je častitljivi gospod župnik, kateri je bil novomašnika oblil s krstno vodo in kateri mu je bil prvič podelil v sv. obhajilu Jezusovo telo, začel govoriti, tedaj ni pač več nobeno oko ostalo suho. Stari Orehovec je bil trd mož in vendar je plakal kot malo dete. Kako bi se pač veselila dobra mati, ko bi gledala svojega Jožka pred žrtvenikom, ali nje že dolgo ni bilo med živimi. Saj se je pa v nebesih veselila sreče, katera je našla njenega sina — da je postal služabnik Gospodov.
Kaj bi dalje opisoval lepo slovesnost, vsega tako ne bi mogel opisati. Gospodu novomašniku bode izvestno vedno ostala v spominu, a tako tudi vsem onim, kateri so bili ondukaj zbrani.
Otroci moji, tnladi ste in le Bog ve, kaj bode še vse iz vas. Uverjen sem, da bode marsikateri izmej vas, kateri bodete to brali, postal duhovnik in jedenkrat ravno tako pel novo mašo v domači vasici, kakor jo je pel Ore-hovčev gospod. Toda vsi ne bodete postali duhovniki, ker to tudi ne more biti. Vendar če to tudi ne postanete, bodite vedno dobri, pobožni in pošteni. Bodite potem, kar vam drago, če ostanete takovi, bodete sebi v srečo in za-dovoljstvo, a starišem in domovini pa v veselje in ponos.