Poštnina plačana v gotovini
131829
GLASNIK
itvi-č-riTiiTA	/\ cr i r^\/c m c it r\ \

INSTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE PRI SLOVENSKI AKADEMIJI ZNANOSTI IN UMETNOSTI V LJUBLJANI
Leto I-
Oktober 1956
Štev. 1.
Vez med nami
Po štirih vprašalnicah (gl. drugo stran!), ki jih je Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani doslej razposlal po vsej Sloveniji in tudi preko njenih mej, je dozorel sklep, da ustvarimo vez med nami in našimi požrtvovalnimi poročevalci. Taka vez more biti dandanes predvsem tiskana beseda. »Glasnik«, čigar prvo številko imate pred seboj, hoče biti v za zdaj še skromni obliki naša vez, hoče biti glasilo našega vzajemnega dela. Izhajati namreč namerava za zdaj štirikrat na leto. S pojasnili bo našim poročevalcem lajšal trud pri zbiranju odgovorov na vsakokratno vprašalni-co, odkrival jim bo pomen naloge, ki jo prostovoljno prevzemajo, ter nudil vpogled v delo znanstvene ustanove, pri kateri pomembno sodelujejo. Naša ustanova svojih sodelavcev-poro-čevalcev za zdaj sicer še ne more nagrajevati. Pošiljala jim bo pač ta »Glasnik« brezplačno in jim pri objavljanju njihovega gradiva izkazovala dolžno pozornost z navajanjem njihovih imen. Upajmo pa, da se bo to sčasoma spremenilo, kakor se utegne tudi ta skromni »Glasnik« kdaj razširiti.
Naše vprašalnice so prihajale doslej predvsem na naslove osnovnih šol in nižjih gimnazij. Tretjo in četrto vprašalnico smo poslali poleg tega tudi še na župnijske urade. Iz šume zgolj uradnih naslovov se je izluščilo doslej lepo število posameznikov, ki kažejo zanimanje za naše delo in pripravljenost, da bi tudi zanaprej z nami sodelovali. Nekateri naravnost izstopajo s svojo spretnostjo in požrtvovalnostjo. Potrjujejo nas v naši nameri, ki sega v morda ne predaljnjo bodočnost: po vsej Sloveniji najti in vzgojiti mrežo stalnih in zanesljivih poročevalcev, kine bodo samo odgovarjali na redne vprašalnice, marveč v svojem okoli-
NAŠM PRIJATELJEM
Ko so pretekla leta prihajali v naš inštitut odgovori na vprašalnice, neredko prav skrbni in umni, se je budila v nas vpraševalcih vedno če-šče misel in želja, da bi razmerje do naših voljnih sodelavcev iz dolgočasno sebičnega daj — daj spremenili v prisrčneje osebno dam — daj. To hočemo zdaj poskusiti s temle četrtletnikom, želeč, da bi nam ta in oni zlasti naših mladih priložnostnih pomočnikov sčasoma dozorel v samostojnega strokovnega in znanstvenega tovariša sodelavca.
V Ljubljani, dne 4. marca 1956.
Za Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani, upravnik:
Ivan Grafenauer
šu poskrbeli tudi za podatke, ki jih utegne kdaj sreti svojega dela v kratkem roku potrebovati domač ali inozemski znanstvenik.
Za to je treba ljubezni: ljubezni do vsega, kar je naše ljudstvo v preteklosti ustvarjalo in kar še ustvarja. Treba pa je tudi nekaj znanja. To znanje bo skušal v neprisiljeni obliki posredovati naš »Glasnik«, dokler ne bodo mogoči vsakoletni sestanki naših sodelavcev iz vse Slovenije.
Sprejmite torej ta »Glasnik« z dobrohotnostjo. Ako namreč sami za njegove namene nimate zanimanja ali časa, ga s to dobrohotnostjo, prosimo, dajte v takšne roke, da ne bo brez koristi obležal. Pričakujemo namreč izpolnjeno peto (5) vprašalnico od čim večjega števila naših naslovnikov!
Za ljubezen in trud pa bodi izrečena vsakomur, ki se bo za vprašalnico zavzel, že zdaj naša topla zahvala. Zavedajte se, da je vsak odgovor zrno, ki bo vzklilo in rodilo sad!
Naš inštitut
Narodopisje je prilično mlada znanstvena panoga, ki se ji je mogel pri nas do nedavnega komaj kdo posvetiti poklicno in zato brez ovir. Eden ah dva muzealca v Etnografskem muzeju (od 1923), France Marolt v svojem Glasbeno-narodopis-nem inštitutu (od 1934), etnografska stolica na univerzi (od 1940 s prekinitvijo med vojno) in še ta ah oni v muzejski ali arhivski stroki so v zadnjih dveh ah treh desetletjih nosih dobršni del bremena. Sodelovali so, kolikor so jim dopuščali čas in službene obveznosti, nekateri redki posamezniki; vprav oni so s svojo izredno ljubeznijo in marljivostjo pomagali slovenskemu narodopisju na noge. Naj omenimo iz neposredne preteklosti in iz sedanjosti le rajnega dr. Fr. Kotnika, od živečih pa ravn. Franja Baša, akademika dr. Ivana Grafenauerja, univ. prof. dr. Jakoba Kelemino, ravn. Borisa Orla.
Toda etnografski seminar na univerzi vzgaja predvsem mladi znanstveni naraščaj; Etnografski muzej se mora posvečati v prvi vrsti tvarni kulturi, se pravi, snovnim predmetom iz našega ljudskega življenja; glasbeno-narodopisni inštitut ima obilno in preobilno zaposlitev v zbiranju in raziskovanju naše ljudske pesmi, glasbe in plesa. Obširna ostala področja naše ljudske kulture bi ostala prepuščena spet le ljubiteljem.
Ustanovitev Komisije za slovensko narodopisje pri SAZU leta 1948 je zato ustregla živi potrebi, njena preureditev v Inštitut leta 1951 pa je omogočila začetek sistematičnega zbiralnega in raziskovalnega dela na področju duhovne in družbene kulture. Vodstvo te nove ustanove je prevzel kot njen upravnik akade-j mik dr. Ivan Grafenauer.
Vedno bolj se kaže, kako velikansko je delo, ki ga bo moral Inštitut
opraviti. Obema dosedanjima oddelkoma — oddelku za ljudsko slovstvo (poverjen je dr. Milku Matiee-tovemu) in oddelku za ljudske običaje in igre (poverjen je dr. Niku Kuretu) — se odpira skoraj nepregledno polje, ki je le deloma zorano. Nemogoče je, da bi se vsak oddelek loteval hkrati vsega, kar ga čaka. Zato se omejuje vsak na izbrane in omejene naloge.
Oddelek za ljudsko slovstvo vlaga skoraj vse svoje napore v zbiranje in raziskavanje slovenskega ljudskega pripovedništva v prozi. Dobro se sicer zavedamo, da je tudi na področju naše ljudske pesmi še veliko nujnega dela (če bi nič drugega ne bilo, Štrekelj naravnost kliče po dopolnilih in nadaljevanju!), vendar se ne da izpodbiti, da smo z ljudsko prozo neprimerno na slabšem. Če izvzamemo že zdavnaj pošle Keleminove »Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva«, ki — kakor pove tudi naslov — niti ne zajemajo našega proznega izročila v celoti, nimamo pravzaprav nobenega dela, iz katerega bi domačin ali tujec lahko dobil vsaj skromen in površen pregled slovenske ljudske proze. Prav zato je v načrtih oddelka na prvem mestu priprava »Kazala slovenskih pravljic«, ki bo koordinirano s podobnim kazalom srbskohrvaških pravljic (prav tako v pripravi) in v skladu z mednarodnim sistemom klasifikacije pravljic (Aame-Thomp-son, The Types of the Folk-Tale, 1928). Priprave tečejo vzporedno po treh tirih: 1. z izpisovanjem iz periodičnih publikacij in redko dosegljivih tiskov, 2. z iskanjem in prepisovanjem rokopisnih zbirk, 3. z zapisovanjem še živega izročila iz ust boljših pravljičarjev na terenu. (Posebno pri t. 2 in 3 bi nam bila zelo dobrodošla opozorila s terena!)
Oddelek za ljudske običaje in igre se je odločil, da bo v bližnji prihodnosti zbral slovenske otroške igre ter pripravil njih znanstveno izdajo. Vzporedno teče raziskovanje mask na slovenskem ozemlju; posneti bo treba najznačilnejše šem-ske običaje na 16 milimetrski filmski trak in pripraviti reprezentančno publikacijo o slovenskih maskah. V letošnjem predpustu smo že posneli znanstveno-dokumentami kratkome-tražni ozki film »Lavfarija v Cerknem«, v decembru t. 1. pa nameravamo posneti podoben film o »še-
mah« v Zgornji Bohinjski dolini. Posebna skrb tega oddelka velja raziskovanju naše ljudske igre. Zbira se gradivo za študij njenih začetkov in njenega razvoja. Pri tem je zlasti važno primerjalno gradivo iz naše soseščine. Oddelek ga dobiva po vzpostavljenih znanstvenih zvezah in z izposojanjem literature iz inozemstva, ki jo v celoti ali delno fotografira in hrani v svoji zbirki mikrofilmov.
V Inštitutu nastaja nadalje listkovna »Slovenska narodopisna bibliografija«, ki bo narodopisnemu znanstvenemu delu v neprecenljivo pomoč, dalje narodopisna fototeka ter zbirka mikrofilmov težko dostopne strokovne literature. Pripravlja se zbirka magnetofonskih terenskih posnetkov (pravljičarji, običaji, igre), brž ko si bo Inštitut lahko nabavil magnetofon.
Inštitut je mlad, to je res. Prav zato pa ne sme v svojem razvoju zastati. Njegov razvoj je odvisen od znanstvenega naraščaja in od razpoložljivih gmotnih sredstev. Sedanji njegovi uslužbenci (dva strokovna sodelavca in prosv. laborant-ka) že ne zmagujejo vsega dela in težko čakajo namestitev dveh asistentov.
Sčasoma se bo moral tudi delokrog Inštituta razširiti. Z bodočim oddelkom za ljudsko umetnost bi se lotili področja, ki se danes z njim pri nas pravzaprav nihče več ne ukvarja. Čas bo pokazal še nova torišča in nove potrebe. Toda prepustimo to bodočnosti. Inštitut bi za zdaj rad ustrezal nalogam, ki jih postavlja sedanjost.
Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi
Slovenska ljudska pesem je bila v zadnjih sto in petdesetih letih že večkrat predmet obsežnega in tudi sistematičnega zbiranja, spomnimo se le Smoleta, Korytka, Vraza in drugih, posebno pa seveda štreklja. Izmed velikih dveh zbirk, ki sta nastali pod njegovim vodstvom, vsi poznamo štiri debele knjige »Slovenskih narodnih pesmi«, nič manj pomembna in celo obsežnejša pa je neobjavljena zbirka slovenskih ljudskih pesmi z napevi, od leta 1927 spravljena v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Vse to bogato pesem-
sko gradivo, tudi neobjavljeno, je vsaj za študij kolikor toliko le dosegljivo. Čisto drugače pa je glede tega z našo ljudsko prozo.
Tu bi lahko ‘pokazali kopico pof krajinskih zbirk, nekaj redkih antologij splošno slovenskega značaja in »Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva«, ki jih je izdal J. Kelemina 1930. V Štrekljevi zapuščini je sredi pesmi tu in tam tudi kaj proznega gradiva, vendar iz vsega tega žal še zdaleč ne bi mogli dobiti prave podobe o bogastvu slovenske ljudske proze. Tej veji naše ljudske ustvarjalnosti je začel posvečati vsestransko skrb šele Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU, kjer je bil lani ustanovljen tudi poseben Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi. Namen le-kega je, zbrati na enem mestu vse dosegljive slovenske pravljice, pripovedke, bajke, legende, šaljive zgodbe ipd., tiskane in zlasti rokopisne, da bi dobili kolikor se da popoln pregled takega blaga pri nas. Brez tega bi bilo iluzorno misliti na kakršno koli obsežnejšo znanstveno izdajo ljudskih proznih tekstov. Vendar potrebo takih izdaj vsi živo čutimo, zato nam pač ne preostane drugega, kakor da se pospešeno lotimo dela za Arhiv.
Inštitut za slovensko narodopisje tu prvič javno naproša vse, ki pri tem delu lahko kakor koli pomagajo, da bi to tudi naredili. »Pomoč«, ki jo imamo v mislih, je kaj raznovrstna, a to pot bi spregovorili le o prvi in najpreprostejši obliki.
Marsikje leže neizkoriščene rokopisne kronike (šolske, župnijske ali drugačne), ki vsebujejo med drugim pripovedke, pravljice, anekdote in podobno pripovedno gradivo. Izmed izobražencev, zlasti starejših, ki zaradi svojega poklica stalno ali priložnostno žive na podeželju (v pedagoški, duhovski, zdravstveni, sodni ali drugačni službi), ima ta ali oni brez dvoma kakšne zapiske, ki bi spadali v arhiv slovenskih ljudskih pripovedi. Tudi med zapuščino rajnih je najti zapiske, ki bi bilo zelo škoda, če bi se pogubili. Morda je kaj takega že prišlo v krajevni muzej, v knjižnico ali arhiv, kjer niti ni evidentirano? V vsakem primeru se Inštitut priporoča za prijazno obvestilo, če kdo ve, da je kje kaj takega. Inštitut bi se potem domenil s hranitelji za posojilo ali odkup zapiskov, da hi še prepisali,
uvrstili v Arhiv in tako prišli v znanstveno evidenco.
Isto velja za stare rokopisne pesmarice (tudi brez napevov), ki leže marsikje pozabljene na podstrešjih in jih uničujejo miši in vlaga. Tudi za take pesmarice in sploh za vsak ljudski rokopis se Inštitut zanima in ga ev. odkupi.
O drugi, višji stopnji sodelovanja, kjer ne bi šlo le za odkrivanje in pridobivanje starih zapiskov, ampak za novo načrtno zapisovanje, pa bomo spregovorili posebej prihodnjič.
Posvetovanje vzhodno- in osrednjealpskih narodo-piscev v Ljubljani
(od 26. do 28. marca 1956)
Slovenski narodopisci trčimo v svojem raziskovalnem delu vedno znova na dejstvo, da nešteti pojavi v ljudski kulturi, zlasti iz predelov severozahodne Slovenije, niso osamljeni, marveč imajo svoje vzporednice tudi v sosednjih alpskih področjih: v nemško-avstrijskem, furlanskem, italijanskem in švicarskem. Iz tega se nujno poraja misel, da gre za neko obširno območje, ki se ne meni za jezikovne razlike in politične meje, pač pa kaže — pod vplivom zemljepisnih posebnosti ali kot posledica drugih činiteljev alpskega sveta — sorodne poteze, neko skupnost v mišljenju in ustvarjanju, neko enovitost ljudske kulture. Upravičena je bila zato odločitev slovenskih narodopiscev, da zaradi uspešnejšega nadaljnjega raziskovalnega dela povabijo vidne narodopisce vzhodnoalpskih predelov na razgovor, kjer bi se položili temelji bodočemu sodelovanju, vzajemni pomoči pri raziskovalnem delu ter študiju te vzhodno- in osrednjealpske ljudske kulture.
Posvetovanje je sklical Inštitut za slovensko narodopisje SAZU za čas od 26. do 28. marca 1956. Udeležili so se ga: iz Avstrije univ. prof. dr. Leopold Kretzenbacher (Gradec) in prof. dr. Oskar Moser (Celovec), iz Italije dr. Gaetano Perusini (Videm) za Furlanijo, univ. prof. dr. Evel Gašperini (Benetke) in prof. dr. Giuseppe Vidossi (Torino) za italijansko alpsko območje, iz Švice pa dr. Robert Wildhaber (Basel), urednik Mednarodne narodopisne bibliografije. Hrvatsko narodopisje, ki
tudi ugotavlja odrastke alpske ljudske kulture na hrvatskem ozemlju, je zastopal ordinariji zagrebške stolice za etnologijo in etnografijo univ. prof. dr. Milovan Gavazzi. Posvetovanja, ki je potekalo v prostorih Inštituta za slovensko narodopisje SAZU na Novem trgu 4/1, so se udeležile tudi druge ljubljanske narodopisne ustanove in vidnejši narodopisni delavci: zaradi bolezni odsotnega ordinarija ljubljanske stolice za etnologijo in etnografijo univ. prof. dr. Nika Zupaniča je zastopal univ. doc. dr. Vilko Novak, od Etnografskega muzeja v Ljubljani so sodelovali ravnatelj Boris Orel in kustodinja Marija Jagodic, od Glas-beno-narodopisnega inštituta LRS upravnik dr. Valens Vodušek in sodelavka dr. Zmaga Kumer, med udeleženci pa so bili še univ. prof. dr. Jakob Kelemina, dr. Sergij Vilfan, upravnik Mestnega arhiva v Ljubljani, in zastopnik umetnostnozgodovinske sekcije SAZU dr. Emilijan Cevc.
Delovni spored je bil razdeljen na tri oddelke: 1. Opredelitev pojma »alpskega prostora« in njegove ljudske kulture, 2. ljudsko slovstvo in
3.	ljudski običaji.
Prvi sestanek je bil v ponedeljek, dne 26. marca 1956 dopoldne. Po uvodnem pozdravu akademika dr. Ivana Grafenauerja je prevzel predsedstvo sestanka univ. prof. dr. Jakob Kelemina. O opredelitvi pojma »alpskega prostora« in njegove ljudske kulture je podal nekaj misli za diskusijo ugledni italijanski znanstvenik, hkrati senior udeležencev, prof. dr. Giuseppe Vidossi; strnil jih je v tri točke (skupnost substrata, pomen okolja, možnost prevzema),* okoli katerih se je razvila živahna izmenjava mnenj, ki pa predmeta samega še dolgo ni mogla izčrpati; za to bo treba še dolgotrajnih raziskav, ki bodo osnovnega pomena. Spored se je nato nadaljeval z 2. oddelkom, posvečenim ljudskemu slovstvu. Kot prvi je predaval akademik dr. Ivan Grafenauer, ki je obdelal primer zanimivega pripovednega obrazca o »napačni krsti«, tipičnega za zimske prilike v visokogorskem svetu. Drugi predavatelj, dr. Gaetano Perusini, je go-
* Ker bodo vsa predavanja izšla v knjigi, se omejujemo v tem poročilu le na najnujnejšo oznako predavanj.
voril o legendi o Večnem Židu v furlanskem jezikovnem območju. Kot tretji je nastopil univ. prof. dr. Leopold Kretzenbacher, ki je ob naši »smledniški legendi« izčrpno pokazal, kako se njena socialna obtožba v slovenskem ljudskem pesništvu in ljudski umetnosti prepleta z evropskimi vplivi. •— Ponedeljkov popoldan je bil namenjen ogledu Ljubljane in obisku Etnografskega muzeja. Ob 18. uri je priredil Inštitut za slovensko narodopisje za udeležence spored folklornih kratkih filmov v predvajalnici »Vesna-filma«. Udeleženci so gledali filme: Smučanje na Blokah, Zima mora umreti (kurentovanje v ptujski okolici), Poljska svatba (z Dravskega polja), Pomlad v Beli krajini (jurjevanje) in Kroparski kovači.
V	torek, dne 27. marca 1956, se je nadaljeval prvi del delovnega sporeda pod predsedstvom prof. dr. G. Vidossija. Prof. dr. Oskar Moser je predaval o Benečanih v ljudskem pripovedništvu vzhodnoalpskega območja, dr. Milko Matičetov pa je končal ta del s kartografskim prikazom problematike nekaterih snovi iz vzhodnoalpskega pripovednega blaga (divji mož — sirar, topolovo rebro). — V 3. delu delovnega sporeda, ki je bil posvečen običajem vzhodnoalpskega območja in je prišel na vrsto še v teku torkovega dopoldneva, je bil prvi predavatelj dr. Gaetano Perusini, ki je podal novo gradivo o kresnem običaju metanja ognjenih krožcev (»šiba šajba«, furl. »lis cidulis«) v Furlaniji. Kot naslednji je predaval prof. 'dr. Evel Gasparini o spopadih našemljenih kolednikov, ki jih je osvetlil z bogatimi etnološkimi pogledi. Tretji del delovnega sporeda je končal v torek popoldne prof. Niko Kuret v dvorani SAZU s predavanjem o cerkljanskih lavfarjih; v alpskem okviru je mogel identificirati običaj kot splošno alpsko »igro o divjem možu«. Predavanje so ponazorili barvni diapozitivi z letošnje lavfa-rije v Cerknem (posnetki B. šta-jerja) in 16-milimetrski kratki film o lavfarjih, ki ga je letos v pustnem času posnel za Inštitut za slovensko narodopisje Boris Brelih.
V	sledeči diskusiji pod predsedstvom akad. dr. Iv. Grafenauerja je spregovoril tudi univ. prof. dr. Milovan Gavazzi in podal nekaj načelno važnih opozoril na »vzhodnoalp-
ske« prvine v hrvatski ljudski kulturi, katerih pota bi bilo vredno raziskati.
Dvodnevnemu zasedanju je sledil avtobusni izlet v Bohinj. Spotoma so si gostje ogledali gotske freske v Gostečah (vodstvo: dr. E. Cevc), obiskali so škofjeloški muzej, se oglasili v Vrbi in spoznali v Prešernovi rojstni hiši primer gorenjske kmečke hiše, se vozili po gornji Bohinjski dolini .in tako spoznali torišče bohinjskih »šem«, se ustavili pri sv. Janezu (vodstvo:	dr. E.
Cevc) in končno v hotelu »Zlatorog«. Sklepnemu kosilu je sledil zaključek (posvetovanja s sprejetjem resolucij.
Le-te so se izoblikovale v diskusijah in v živahnih razgovorih v vmesnem časi;. Posvetovanje je rodilo v glavnem tele sklepe:
1.	Skupno delo naj se v prihodnje nadaljuje.
2.	Začeta dejavnost naj bi se v tesnem sodelovanju razširila tudi na narodopisna področja, ki jih prvo posvetovanje ni utegnilo upoštevati; vendar naj bi se »delovno občestvo vzhodno- in srednjeaplskih na-rodopiscev« posvečalo v prvi vrsti ljudskemu slovstvu in ljudskim običajem.
Med vprašanji, ki bi se jih kazalo najprej lotiti in ki bi bila za njih rešitev važna pomoč vseh, so n. pr.:
a)	opredelitev vzhodno- in osred-njealpskega kulturnega območja ter raziskavanja za njega razmejitev;
b)	ustanovitev pokrajinskih arhivov ljudskega pripovednega blaga (po vzorcu nedavno ustanovljenega slovenskega arhiva pri Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU) po posameznih jezikovnih predelih alpskega kulturnega območja;
c)	publikacija predavanj in sklepov ljubljanskega posvetovanja v knjižni obliki;
d)	priprava nadaljnjih publikacij o skupnih vprašanjSh vzhodnoalpskega območja;
e)	priprava nadaljnjih sestankov te vrste po drugih deželah vzhodnoalpskega območja;
f)	poglobitev skupnega dela z izmenjavo izsledkov in pobud v obliki predavanj.
Ljubljansko posvetovanje pomeni važen mejnik v srednjeevropskem narodopisju in pomembno afirmacijo slovenskega narodopisja. Začeto delo, navezani osebni stiki, narav-
nost prisrčno sodelovanje že kaže prve sadove zlasti v pospešeni izmenjavi izsledkov in v posredovanju gradiva. Zbornik predavanj in razprav s tega posvetovanja pojde v kratkem v tisk. Ljubljana je začela novo dobo znanstvene vzajemnosti, odprla je poglede za raziskovanje alpske ljudske kulture pod širokimi vidiki, kakršni so bili doslej komaj v navadi. To pomeni važen napredek v znanstvenem delu Srednje Evrope. Naš Inštitut za slovensko narodopisje se je s svojo pobudo in z brezhibno organizacijo tega posvetovanja častno uveljavil v mednarodnem svetu.
„Drušfvo folkloristov Slovenije" ustanovljeno
Ko je imel Mednarodni svet za ljudsko glasbo (International Polk Musič Council — IFMC, s sedežem v Londonu) leta 1951 svoj kongres v Opatiji, je dal jugoslovanskim glasbenim folkloristom pobudo za ustanovitev lastnega društva. Tako je leta 1952 v Puli nastalo »Udruže-nje muzičkih folklorista Jugoslavije« s sekcijami po posameznih republikah. Vse bolj pa se je čutila potreba, da se krog organizacije razširi na folkloriste vseh panog. Kongres leta 1955 na Bjelašnici v Bosni je že s svojimi referati ta krog dejansko razširil. Skupščina kongresa je nato sprejela pravila novega »Save-za udruženja folklorista Jugoslavije«, ki naj bi bil zveza samostojnih društev folkloristov vseh panog po posameznih republikah.
Letos 6. junija smo dobili svoje »Društvo folkloristov Slovenije«. Predsedstvo bivše sekcije UMFJ je sklicalo ustanovni sestanek, ki se ga je udeležilo 19 folkloristov, zastopnikov starega in najmlajšega rodu ter vseh panog folklore. Sestanek je odobril pravila novega društva in izvolil odbor, ki bo do oblastne potrditve društva fungiral kot iniciativni, pozneje pa kot pravi odbor. Za predsednika je bil izvoljen strok, sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje SAZU dr. Milko Matiče-tov, ostali odbor pa tvorijo; akademik dr. Ivan Grafenauer, dr. Valens Vodušek, upravnik Glasbeno-naro-dopisnega inštituta LRS, dr. Radoslav Hrovatin, profesor Srednje glasbene šole v Ljubljani, Boris
Orel, ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, Tone Ljubič, ravnatelj nižje gimnazije v Šmartnem pod Šmarno goro, prof. Janez Bitenc, glasbeni redaktor Radia Ljubljana, in Iko Otrin, študent etnologije in Akademije za glasbo.
Po pravilih je namen društva med drugim zlasti organiziranje in podpiranje vsakovrstne znanstvene, umetniške in propagandne dejavnosti na področju glasbene, plesne, književne in druge folklore; povezovanje znanstvenikov, umetnikov in strokovnih sodelavcev ter ustanov in društev s področja foklore; zaščita ljudske umetnosti in boj proti njeni profanaciji.
Ta namen bo dosegalo društvo predvsem s strok, sestanki društva, z organizacijo internih in javnih strokovnih predavanj, foklori-stičnih prireditev in z objavljanjem strokovno-znanstvenih publikacij.
Vsak folklorist, ki ga izvršni odbor sprejme, lahko postane član društva. Članarina znaša 25 din mesečno.
Zelo živahna in plodna debata se je razvila o delovnem načrtu društva. Zbrani krog folkloristov se je pokazal pri tem v lepi povezanosti in vzajemnosti. Sklenilo se je, da bo društvo prirejalo sestanke v Ljubljani enkrat mesečno. Na vsakem sestanku bo strokoven referat ali predvajanje gradiva; zastopniki ustanov, ki prejemajo pomembnejše publikacije, zlasti periodične, bodo vsakokrat na kratko o njih poročali; posamezniki bodo seznanjali člane o svojem trenutnem delu in o svojih načrtih, zastopniki ustanov pa o njihovi dejavnosti. Pri tem bo možna dragocena izmenjava informacij, posredovanje literature in gradiva ter plodna razbistritev mnenj. Ker je ne samo pričakovati, ampak tudi močno želeti, da se včlanijo v društvo vsi izvenljubljanski fokloristi, omogočajo pravila tudi njim, da se bodo v večjih krajih sestajali v okviru krajevnih sekcij društva, ki bodo po svojih odposlancih zastopane v izvršnem odboru društva.
Društvo bo skušalo prirediti vsako leto tudi nekaj javnih predavanj.
Ker se dogaja, da na raznih prosvetnih in turističnih prireditvah naše ljudsko blago (zlasti nošo in plese) pačijo, bo stopilo društvo v stik z Zvezo Svobod in s Turistično zvezo
Slovenije ter jima ponudilo svojo pomoč, da se profaniranje naše folklore neha.
Med večjimi akcijami, ki naj hi jih društvo v prihodnosti organiziralo, je v prvi vrsti terensko delo v Ziljski dolini na Koroškem. V sodelovanju s poklicanimi ustanovami pri nas in v Avstriji bo moralo društvo po posameznih krajih sistematično filmati, posneti na magnetofonski trak in opisati starodavni slovenski običaj »štehvanja«, da se tako zbere gradivo za dokončno znanstveno obdelavo tega edinstvenega običaja, ki gine ali pa dobiva nemško lice.
Konferenca osredjnje zveze društev jugoslovanskih folkloristov bo letos od 1. do 9. septembra v Črni gori. Kot delegatje se bodo udeležili kongresa Tone Ljubič in Marija Ja-godičeva ter predsednik društva dr. Milko Matičetov in dr. Radoslav Hrovatin. Kot referentje bodo nastopili na konferenci še drugi društveni člani, ki bodo tako na njej zastopali slovensko raziskovalno delo. Delovni spored konference je določen le v glavnih obrisih. Skušali bodo urediti izrazoslovje v zvezi z ljudskim slovstvom, z glasbeno in plesno fokloro (važno predvsem za hrvatsko in srbsko območje), obravnavali starosvetnosti in skušali razbistriti problematiko in metode leksi-kografiranja folklornega blaga. Pričakuje se tudi udeležba inozemskih strokovnjakov.
Vabimo vse, ki jih folklora zanima ali se z njo že ukvarjajo, naj priglase svoj pristop k društvu.
Znanstveno-dokumentarni krafki film našega inšfitufa
Sedanji čas je prinesel tudi znanstvenemu raziskovalnemu delu novih sredstev in načinov. Med važnimi novimi sredstvi je vsekakor film. S filmom lahko ohranimo zanamcem stvari, ki bi sicer brez sledu odmrle. To velja posebno za različne običaje. Zato se je tudi naš Inštitut odločil, da bo zajel v kratkih filmih ozkega (16-milimetrskega) formata naše najznačilnejše običaje. Filmi naj bi bili čisto dokumentarnega značaja in namenjeni predvsem študiju.
Prvi film te vrste je film o »lav-fariji« v Cerknem. S svojo pobudo
in subvencijo je naš Inštitut pripomogel, da je ta že davno (1915) opuščeni običaj, ki pa je živel v čustvenem svetu Cerkljanov do današnjih dni, spet zaživel v prvotni nepopačeni obliki. Cerkljanski rojak Peter Brelih je ob podpori »lavfar-skega odbora« v Cerknem organiziral »lavfarijo«, kipar R. Jelinčič pa izdelal posnetke starih lesenih krink, »larf«, tako da so se v pustnih dneh 1956 v Cerknem spet pojavili »lav-farji« kakor njega dni.
Po scenariju Petra Breliha je mladi snemalec Boris Brelih zajel vse lavfarske prizore in jih nato združil v zaokroženo celoto. Film meri 240 m in je v začasni delovni kopiji prvič stekel ob posvetovanju vzhodno- in osrednjealpskih narodo-piscev dne 26. marca 1956 v Ljubljani. Pokazal je lavfarijo v lepi nazorni obliki in doživel splošno priznanje.
Zaradi gmotnih težav je bilo treba odložiti dokončno izdelavo filma (napisi itd.) na poznejši čas.
Inštitut pa je medtem že pripravil scenarij za nov film o bohinjskih »šemah«. Napisal ga je njegov strokovni sodelavec prof. Niko Kuret. Do izvedbe filma bo prišlo verjetno v sodelovanju z Zavodom za poučni in šolski film LRS v Ljubljani konec decembra 1956 in v začetku januarja 1957.
Naše dosedanje vprašalnice
Za zbiranje gradiva se poslužujemo pri znanstvenem delu dostikrat vprašalnic, to je pol z vprašanji o določenem predmetu. Odgovori na vprašanja služijo kot gradivo za obdelavo znanstvenih problemov. Biti morajo zato kar se da točni in izčrpni.
Tudi naš Inštitut je začel kmalu z razpošiljanjem vprašalnic. Doslej je izdal štiri.
Prva vprašalnica je šla v svet, razmnožena na ciklostil, januarja 1953. Bila je poskus in omejena na ozko področje. Dobilo jo je 33 gimnazij in učiteljišč na Primorskem. Inštitut je želel pozvedeti z njo: 1. za naslove dobrih pravljičarjev, 2. za podrobnosti o obrednem zažiganju »čoka« 24. decembra, 3. za stare napise na hišah, znamenjih, mejnikih in pod. Odgovorov je prišlo 45
odst. Včasih so bili površni, vendar se je nabralo tudi precej zanimivega gradiva, kjer so se za to zavzeli ravnatelji sami ali pa profesorji slovenščine, ki so dijakom stvar primerno obrazložili.
Dosti širše je bila zasnovana druga vprašalnica. Izšla je tiskana in zajeti je hotela gradivo, ki ga pri nas doslej sistematično sploh še nismo zbirali: otroške igre. Maja meseca 1953 je dobilo vprašalnico 128 otroških vrtcev v 247 izvodih in 1147 osnovnih šol v 3831 izvodih, okrog 500 izvodov pa je šlo na Koroško. Odziv je bil zelo slab. Vrtci se sploh niso odzvali, osnovnih šol je odgovorilo 35 in poslalo okrog 300 iger. Aprila 1954 je dobilo vprašalnico še 205 nižjih gimnazij in učiteljišč. Odzvalo se jih je 26 z okrog 700 igrami. Spričo slabega uspeha vprašalnice je izvedel Inštitut akcijo za zbiranje otroških iger med šolarji samimi: priredil je s pomočjo »Pionirskega lista« spomladi 1954 nagradni natečaj, ki je prinesel 82 odgovorov z okrog 300 igrami. — Kljub vsemu se je nabralo doslej okrog 1300 iger. Inštitut zbiranje nadaljuje, urejanje je poverjeno strok, sodelavcu dr. Niku Kuretu.
Jeseni 1954 je razposlal Inštitut tretjo vprašalnico. Razmnožena na ciklostil je bila namenjena spet le ožjemu področju. V približno 230 izvodih je šla po vsem Gorenjskem, deloma pa še po Notranjskem, Štajerskem in Koroškem na naslove osnovnih šol, nižjih gimnazij in župnijskih uradov. Inštitut je želel dobiti podatkov o navadi, razširjeni v severozahodnih predelih slovenskega ozemlja: ob izkopavanju groba zbe-ro kosti ali §amo lobanjo prejšnjega mrtveca, lobanjo posebej umijejo, zavijejo v nov prtič in polože potem k nogam novega mrliča. Odgovorilo je 65 odst. Gradivo je obdelal strok, sodelavec dr. Milko Matičetov v »Slovenskem etnografu« VIII (1955): Umita in v prt zavita lobanja pri Slovencih (str. 231 do 254).
Vprašalnica št. 4 je veljala dvema posebnima problemoma iz naših bo-žično-novoletnih običajev: vzkaljeno pšenično zrnje v plitvi posodici doma (običaj naj bi bil v zvezi z gr-ško-rimskimi »Adonisovimi vrtički«) in zimzeleni, a tudi pisani papimali in drugačni hišni okras (običaj je v jedru keltsko-rimskega izvora).

Ciklostilno razmnoženo vprašalnico je razposlal Inštitut 185 nižjim gimnazijam, 6 učiteljiščem in 648 župnijskim uradom, skupaj 839 izvodov. Odzvalo se je 34,3 odst. OMelano gradivo naj bi dopolnilo raziskovanja o tem predmetu v naši avstrijski soseščini.
S prvo številko »Glasnika« razpošiljamo peto vprašalnico. Upamo, da bo odziv nanjo boljši kakor kdaj koli doslej!
K naši vprašalnici št. 5: Maske na Slovenskem (1)
Običaji,, ki se izvajajo v maskah, so na Slovenskem še dokaj slabo raziskani. To posebno čutiš, če vidiš sijajno opremljena dela o maskah po drugih deželah (navajamo zlasti Tirolsko — Anton Dörrer, Tiroler Fasnacht. Wien 1949, 475 str., in Švico — Karl Meuli, Schweizer Masken. Zürich 1943, 163 strani). Naj omenimo iz zadnjega časa še tudi zbornik »Masken in Mitteleuropa« (Wien 1955, 253 strani) v uredništvu Leop. Schmidta, kjer je objavil naš strokovni sodelavec prof. Niko Kuret prikaz o maskah na Slovenskem (»Aus der Maskenwelt der Slowenen«, str. 201 do 220).
Slovensko gradivo o maskah, kar ga je raztresenega po raznih časopisih in knjigah in kolikor ga je mogel Inštitut sam zbrati s svojim dosedanjim terenskim delom, je treba še nujno dopolniti. Temu naj služita dve naši vprašalnici v teku tega leta. Prvo (I) objavljamo danes z zapovrstno št. 5.
»Masko« pojmujemo po sodobnih vidikih v najširšem smislu kot hoteno spremembo lastnega jaza. »Maska« torej ni samo krinka (»larfa«). Namen premembe (»šemljenja«) je lahko različen. Prvotni človek se z lovsko masko bliža zverjadi; s slepilno masko hoče zavesti, postavim, medvedovega duha, da bi ne imel njega za svojega pokončevalca; varovalna maska ga varuje pred hudobnimi duhovi; bojna maska plaši sovražnika; mrliška maska predstavlja umrlega človeka v večnem življenju. Z masko pa človek tudi igra: v njej se udeležuje skupnega plesa ali drugačnih nastopov, kjer
predstavlja različne jaze. Ločiti nam je torej med smotrno in med igrsko masko. Ugotavljamo pa tudi, da je prememba vidna (človek se ves preobleče, si zakrije ali spremeni obraz), pa tudi slišna (človek skuša s spreminjanjem lastnega glasu ali z glasom kakega predmeta vzbuditi dojeni drugega jaza).
V sodobnem narodopisju in naro-doslovju se kaže novo zanimanje za maske. Dokaz za to je zgoraj omenjeni zbornik o maskah v Srednji Evropi. Nujno je, da si ustvarimo tudi Slovenci čimprej kar se da popolno podobo o naših maskah, o njihovi samorodnosti in o vplivih od drugod.
Pri zbiranju gradiva o naših maskah smo se odločili za časovni red. Današnja vprašalnica št. 5 obravnava: Pehto (ali Pirto, Pehtro in pod.), godčevske maske na gostijah, različne pustne maske (nekatere so krajevno značilne: »korantija« na Ptujskem polju, »lavfarija« v Cerknem, »mačkore« v Dobrepoljah itd.), dalje Zelenega Jurija in Kresnice.
Ni ga kraja, ki bi poznal in imel prav vse primere mask. Samo Trije kralji so hodili po vsem slovenskem ozemlju; Kurent je znan v Dobrepoljah in Železnikih, kot Korant pa na Ptujskem polju. Toda lavfarji s svojimi 13 tipi so, kolikor vemo, posebnost Cerknega; Zeleni Jurij je danes doma komaj še v Beli krajini, četudi so ga poznali svojčas tudi na štajerskem in Koroškem. »Pustno žival« dobimo malone po vsej Sloveniji, samo različno obliko in imena ima (»brna«, »kamela«, »gambe-la«, »rüsa«, »skomrda« itd.).
Na zimo bomo razposlali II. del naših vprašanj o maskah. Vprašali bomo po naslednjih: po Miklavžu in njegovem spremstvu (vse slovensko ozemlje), po Luciji s strežnico (vzhodna Štajerska), po novoletnih maskah (»šeme« v Zgornjem Bohinju) in v dodatku še po mrliških krinkah (Bela krajina?).
Mogoče snov s tem še ni izčrpana. Hvaležni bomo, če nas boste opozorili na maske, ki jih — po zgornjem sodeč — še nimamo v evidenci.
Za odgovore na današnji I. del vprašanj pa prosimo, da bi bili čim številnejši in čim popolnejši!
NAŠIM NASLOVNIKOM Zaradi težavnega iskanja tiskarne je izšel naš »Glasnik« kasneje kot smo predvidevali. Vse, ki »Glasnika« ne bi mogli ali hoteli obdržati ali pa vrniti izpolnjeno vprašalnico št. 5, najvljudneje prosimo, da ga oddajo osebi, ki bi bila voljna z nami sodelovati. Če jim to na uspe, prosimo, naj bi nam številko vrnili!
»KOTNIKOV ZBORNIK«
Celjska narodopisna skupina, ki jo je zdaj že rajni dr. France Kotnik pred več leti zbral okoli sebe, pripravil za zbirateljsko delo in nekaj časa tudi osebno vodil po raznih krajih Štajerske, se je res lepo oddolžila spominu svojega ustanovitelja in iprvega strokovnega mentorja s 154 strani dolgim zbornikom, ki je takole podnaslovljen: Narodopisni zapiski z Gornjegrajskega in Kozjanskega (Celje 1958).
Izdajo terensldh zapiskov je začel pripravljati že dr. Kotnik, a ko mu je bela žena prekrižala načrte, je Za njim prevzel uredništvo Vlado Novak, upravnik študijske knjižnice v Celju. Gradivo so poleg dr. Kotnika, ki je utegnil dovršiti le krajši .sestavek o »pustotah«, prispevali: J. Božič, D. Predan, F. Hribernik, B. Zemljič in J. Vreže — s področja tvarne kulture (dom, gospodarstvo, delo, domača obrt, splavarstvo idr.); S. Terčak, J. Lekše in B. Stupica — z ostalih področij (običaji, verovanja, pripovedništvo in pesništvo, umetnost idr.). Besedilu so dodane številne risane ali fotografirane podobe, ki dvigajo dokumentarno vrednost knjige. Vsebinsko je ta precej bogata in prinaša tudi vrsto mikavnih novosti, ki jih bo pa lahko izluščUa in podčrtala šele strokovna kritika. Gradivo je z razdrobitvijo na manjša poglavja pač nekoliko nepregledno in neenotno. Kljub temu pa zbornik toplo priporočamo.
Naj bi mu le kmalu sledili drugi — v Celju in povsod tam, kjer se dela na terenu!
»Glasnik« izdaja Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. —■ Predstavnik izdajatelja in uredništva: dr. Milko Matičetov. — Uredništvo in uprava: Ljubljana: Novi trg 4/1, poštni predal 323, — Cena izvoda — din, letna naročnina —- din; za poročevalce Inštituta brezplačno. Natisnila tiskarna
»Urška« v Kočevju
Odrezati!
Priloga „Glasniku Inštilula za slovensko narodopisje“ I (1956-57), 1
Inštitut
za slovensko narodopisje pri SAZU
Ljubljana, poštni predal 323
Podatki veljajo za kraj (okoliš):
poklic:
Ime in priimek poročevalca:
Točni naslov:
čas zapisa:
MASKE NA SLOVENSKEM (I)
I.	Pehta
1.	Poznate pri vas to bajeslovno osebo? (Da — ne.)
2.	Če jo poznate, kako ji pravite (točno v vaši izreki) ? .......................................
3.	Ali pri vas še hodi okrog našemljenee, ki jo predstavlja? (Da - ne.) Če ne, odklej ne? Od.......
4.	Kateri dan in čas je hodila (hodi) ? .......
.......... Se je morda pridružila Miklavževemu
spremstvu? (Da - ne.)
5.	Kdo se napravi v Pehto (ali kakor jo že imenujete? .........................................
6.	Ima kakšno spremstvo? Koga? ....................
7.	a) Kako je napravljena Pehta? (Prosimo za čim
točnejši opis.) .................................
b) Kako je napravljeno njeno morebitno spremstvo? .............................................
8.	Ali pride v hišo? (Da - ne.)
a) Če pride, kako poteka njen obisk?...............
b) Če ne pride, kako se vede?
II.	Pustne maškare
(Važno opozorilo! Semkaj ne spadajo meščanske maškarade in očitni mestni vplivi iz novejšega časa!)
1.	Ali se pri vas o pustu šemijo? (Da - ne.)
2.	Kako pravijo našemljencem? (Maškare, šeme, ...)
3.	Kdo se v glavnem šemi?
a)	Otroci, fantje.............................
b)	Se šemijo tudi ženske? (Da - ne.) Katere?
4.	Ali se prireja sprevod šem (maškar...) ? (Da - ne.) Če se prireja, prosimo za opis! .........
5.	Ali imate pri vas kake značilne šemske like? (Da - ne.)
a) Če jih imate, navedite jih s točnimi nazivi! (Na primer Ptujsko polje: koranti, orači, piceki, medved, tajfl; Cerkno: lavfarji in med njimi: Pust, lamant, ta star, ta stara, ta terjest, ta brš-Ijanast itd.; Dobrepolje: Kurent, jajčarca itd.!)
b) Opišite vsakega posebej!
9.	Ali sicer živi pri vas kakšno izročilo o Pehti (pripovedka, rek, običaj) ? Če treba, napišite ga, prosimo, na poseben list!
6.	Kakšne nove elemente opažate med maškarami v
vašem okraju ?   v.;........:..........................
7.	Ali je pri vas znana pustna žival? (Da - ne.)
8.	Kako jo imenujete? (Kamela, gambela, ruša, košuta, brna...)	..................................
9.	Katero poznate?
a)	večjo (ki jo predstavljata dva fanta)? (Da
-	ne.) Kako pravite tej? ...............................
f	■ ■	.
b)	manjšo (ki jo predstavlja eden sam) ? (Da
-	ne.) Kako pravite tej? ...............................
Prosimo za opis vsake! ..................................
10.	Kaj bi mogli povedati o vedenju posameznih maškar? (Ne govorijo, skačejo, plešejo...) ...............
11.	Kakšni običaji so pri vas v zvezi z maškarami (šemami...)? (Orači, sodba nad Pustom, usmrtitev Pusta, njegov pokop, babji mlin ...) ........
12.	Kakšne vere so pri vas v zvezi z maškarami in njihovimi običaji? (Boljša rast repe, uspevanje živine ...) ....................................
13.	Ali maškare pri vas obdarujejo? (Da - ne.) Če jih obdarujejo, kaj jim dajo? .............■••••••
III.	Godčevske maske
1.	Ali nastopajo pri vas maškare tudi na gostijah? (Da - ne.)
2.	Kdo se našemi? ..............................
3.	Kako se našemi?
4.	Kdaj nastopi pri gostiji?
5. Kakšen je namen šemljenja?
IV.	Zeleni Jurij
1.	Ali ljudje še pomnijo Zelenega Jurija? (Da - ne.)
2.	Če ga pomnijo, pod kakšnim imenom (Zeleni Jurij, jurač ...) ? ..................................
3.	Ali morda Zeleni Jurij pri vas še hodi? (Da - ne.)
4.	Če hodi, kdaj hodi? ...............................
5.	Če hodi:
a)	kdo se napravi? ...............................
b)	kdo ga spremlja? ..............................
6.	Če hodi, kako ga napravijo? (Opis in rekviziti.)
7.	Kako poteka njegov obisk? (Prosimo za zapis in napev pesmi na posebnem listu!)
8.	Kakšna je med ljudstvom vera o obhodu Zelenega Jurija? ......................................
9.	Kaj dobi Zeleni Jurij v dar?
10.	Ponekod so uprizarjali simbolično boj med Zimo in Pomladjo (»Rabolj in Vesnik«). Ali je pri vas o tem kaj znanega? ........................................
V.	Kresnice
(O Kresu hodijo ponekod dekleta »kresovat« z obredno pesmijo prosijo za obilen pridelek. Ruto imajo tako zavezano, da jim zakriva obraz.)
1.	Ali poznate pri vas Kresnice? (Da - ne.)
2.	Če jih poznate, kdo kresuje (dekleta v starosti
... let, ...)?,..................................
a)	Kdo jih spremlja? ...:.......................
b)	Koliko jih je v skupini? ....................
3.	Kako so napravljene? (Ruta!) ..................
4.	Ob kakšnem času (in uri) hodijo? ...........
5.	Kako poteka koledovanje? (Zapis pesmi in napeva prosimo na posebnem listu!) ................
6.	Kaj dobijo v dar? ...........................-..
7.	Kakšna je med ljudstvom vera o obhodu Kresnic?