Januš Golec: 13. nadaljevanje. KRUCE Ljudska povcst po zgodovinskih virih. Ko bi bila hotela migniti Turčija samo z mezincem podpore, bi ne bil Munkač nikoli padel. Vsled pomanjkanja prehrane je predala Helena trdnjavo cesarskim 9. januarja 1688. Zasiguran ji je bil prost izhod v spremstvu preostankov posadke. Oblegovalci so seve preiskali temeljito prtljago junakinje in odkrili med raznimi dragocenostmi tudi krono kralja Krucev. Takrat zaplenjena krona je še ohranjena. Podobna je dragonski čeladi. Spodnji del je vijolične barve in obrobljen štiri prste na široko s čistim zlatom; zgornji del je obokast ter bel, obšit s platnom in okinčan z velikim dragocenim kamnom. Prvi kralj Krucev je bil sicer ob krono. V odškodnino za to ga je imenoval veliki vezir leta 1690. za vclikega lcneza erdeljskega. Emerik I. se je podal s svojimi tolpami v Erdelje, kjer je rogovilil do svoje smrti. Prebivalstvo slovenskega Štajerja je imelo precej časa mir pred Kruci. Vsled sijajnih zmag slavnega avstrijskega vojskovodje Evgena je bila Ogrska kmalu rešena turškega jarma. Madžari so pokazali za osvoboditev malo ali nobene hvaležnosti. Radi malenkosti je došlo kmalu med avstrijskim dvorom in madžarskimi plemenitaši do sporov. Madžari so grozili s ponovnim uporom, opiraje se na ostankc Krucev. Nezadovoljnost ogrskih domačinov so podžigali francoski najemniki, dokler ni prikipela do vrhunca^ Tudi glavar in kralj zopet zbranih Krucev je bil kma« lu pri roki v osebi Franca Rakoči, sina junaške He* lene iz njenega prvega zakona, braniteljice trdnjave; Munkač in soproge Emerika, he baš slavnega prvega; kralja Krucev. Drugi kralj Krucev. I Kakor že omcnjcno, se je udala I. 1688. glavna ter zadnja trdnjava prvcga kralja Krucev — Munkač.; Po predaji Munkača je prišla njegova braniteljica Hc-< lena Zrinjska s svojim sinom Francora na Dunaj. Njeno večletno krucevanje ji je odpustil cesar povscm radi zaslug prednikov. Prepustil ji je celo v uporabo vsa podedovana in z ropom prisvojena posestva na Ogrskcm. Iz Dunaja je poslala Helena sina na Češko, kjer se jc izobraževal pet let prav pridno. Po končanih naukih je prevzel oskrbovanje razsežnih materinih posestev na Madžarskem. Leta 1696. se jc oženil s hčerko hessenskega kneza Karola. Kot bogatin ter mogočnjak je bival in se zabaval deloma na Dunaju, deloma na svojih ogrskih graščinah. Godilo se mu jc vsestransko po knežje. Še razna dostojanstva jc imel zanj pripravljena avstrijski cesar. Rakočiju je že bilo prirojeno hrepenenjc po čisto samostojnem ter neodvisncm kraljestvu. Za njegov pohlep po osamosvojitvi so zvedeli Francozi, ki so itak natezali Avstriji vajeti s pomočjo puntarskih madžarskih plcmičev. Francoski poslanik Villarsa je prejel od svoje vlade naročilo, naj spelje Rakočija, da se bo uprl cesarju. Vstaja bo rodila siguren uspeh. Francoski kralj bo podpiral punt z denarjcm ter vojaštvom. Francoski poslanik je prisegel Rakočiju, da bo postal po otresenju avstrijskega jarma veliki knez Erdelije. Lastna častilakomnost in obljube Francozov so bile tolikanj mikavne in zapeljive, da se jim je udal mladi mogočnjak in pričel pogajanja s Francozi. Nesreča je hotela, da se je našel iz njegove najožje družbe Judež v osebi nekega častnika, ki je ovadil vse spletkarije in pogajanja s Francijo na DunaJ. Meseca maja 1, 1701. je poslal cesar na tihoma nad tedaj še prikritega puntarja vojaški oddelek. Ta je presenetil Rakočija na njegovi lastni graščini tcr ga je ujcl po kratki oblegi. V verigah so gnali cesarski upornika v Dunajsko Novo mesto. Pahnili so ga v isto ječo, v kateri je čakal radi vstaje pred 30 leti na smrtno obsodbo njegov stari oče, grof Zrinjski, ki je bil tudi obglavljen. Rakoči ni romal sam v zatohle podzemeljske prostore. Z njim so odtirali na odgovor in zatožno klop vso njegovo ožjo okolico. Njegovemu svetovalcii Berčeniju, duši zarote, je uspel pobeg iz jcče na Poljsko. Poljaki so bili poleg Francozov naklonjeni madžarskerau gibanju po osamosvojitvi. Bcrčeni je storil na svobodi vse, da otme smrti svojega gospoda. Avstrija je stražila tako pazno ujetega ptiča, da je presedel y ječi šest mesecev ter čakal v neprestanem strahu, da planejo zdaj in zdaj nanj rablji in ga od- vedejo na morišče. Konečno je le uspelo Berčeniju, da je zasnoval s pomočjo Rakočijeve žene rešilni načrt. Kakor že zaupano, se je trudila njegova žena pol leta, predno je podkupila straže, ki so pustile jetnika na prosto. V preobleki navadnega vojaškega prostaka se mu je posrečil v noči pobeg iz mesta. Za mestnim obzidjem je čakal nanj konj. V galopu je oddrvel do Donave in preko ga je odpeljal brodar. Izmuznil se je iz Ogrske na Poljsko, kjer mu je preskrbel francoski poslanik varno zavetje. Tudi po opaženem pobegu so ga obsodili v Dunajskem Novcm mestu na smrt, njegova razsežna posestva in celo imetje pa zaplenili. Pod zaščito Poljske Rakoči nikakor ni miroval. Njegovi podpihovalci so bili noč in dan na delu po domovini. Ko se je prikazal Rakoči 1. 1703. z majhnim krdelom konjikov na ogrski meji, je švignil mahoma plamen silne vstaje po celi deželi. Cele trope nezadovoljnežev in bivših Krucev sO vrele pod njegovo zastavo. Krucem so se pridružili še Turki. Rakočijeva krdela so se množila in narasla naglo v mogočno arraado. S prostovoljci, ki so bili prežeti sovraštva do Habsburžanov, je udaril Rakoči na cesarjevo armado, jo potolkel, se polastil več trdnjav, katere je spreme« nil v svoje postojanke in je postal drugi kralj madžarskih Krucev. Jedva jc uspel upor napram Avstriji, je postala Krucem Madžarska pretesna. Rakočijeva roparska vojska se je razlila po doma opravljenem poslu liki narasla reka na vse strani. Kruci so zopet pridivjali na Štajersko. Tudi slovenski kraji med Muro in Dravo so morali vnovič čutiti besnost krščenih in nekrščenih Turčinov, podivjanih Krucev. Blizu 30.000 ogrskih puntarjev in plenaželjnih turških tolovajev je ropalo in požilago po Fiirstenfeldu, Borovju, Fried^ bergu in po Dekanovcih. Ena truma tch divjakov je privihrala med klanjem in požiganjem cclo do Dunaja. Avstrijskemu maršalu Sigbertu grofu Heisterju se je posrečilo, da je naklestil dvakrat pošteno For^ gacha, enega od voditeljev krucevskih čet. Grof zmag ni izrabil in tako so ostale brez strašilno učinkovitih posledic. Razkropljene trume so se kmalu ponovno zbralc in ropale šc drznejc. Dne 12. januarja 1704 so prebrodili Kruci Muro pri Murskem Središču, odkoder so se razpasli po celem Medžimurju. Glavna četa je naperila svoj pohod na Čakovec ter ga zavzela v naskoku. V Čakovcu Kruci niso samo plenili, nameravali so zagospodovati stalno nad mestom. Lotili so se z vso vnemo utrjevalnih del. Kmalu se je prelevil Čakovec v krucevski tabor, odkoder bi jih bilo težko prepoditi. V Čakovcu je bil tudi glavni stan tolovajske vojske, ki ni držala rok križem po utaborenju. Iz Čakovca so hodili Kruci ropat na dve strani. Ena četa je plenila neusmiljeno cb Muri in se je upala nad Ljutomer; druga je prihrumela za Dravo nad Središče. Pohoda nad Ljutomer in Središče sta bila zgolj roparskega značaja. Vrnitev z obilnim plenom iz omenjenih krajev v Čakovec je bila za Kruce predaleč in preveč nevarna. Čakovski generalni štab je odredil oporišča na Murskem polju. Kruci so se usidrali na Moti, pri Braneku in v Razkrižju. Krog pravkar omenjenih naselbin so izkopali zakope, jih utrdili, privlekli vanje topove in vsako od teh manjših taborišč jc dobilo svojo lastno ter stalno posadko. Z utrdbami na Moti, pri Braneku in Raz- križju so postali Kruci gospodarji celega Murskega polja. Svoje tabore so dobro založili s plenom, da bi jih lahko branili ter vztrajali za slučaj nenadnih napadov in oblege. V taboriščih je živela kmetska sodrga na račun Muropolja kakor bogovi. Kakor hitro so pojedli in popili naropano ter se narajali do dolgega časa, so se pozabavali s ponovnimi plenitvami in z uprizarjanjem nepopisnih grozovitosti po bližnji okolici. Po utrditvi in takorekoč stalni naselitvi na Murskem polju so napadli prvič Ljutomer 8. februarja 1704. Tržani, ki se niso dosti zmenili za od Krucev do gole kože slečene ter nezavarovane kmete, so imeli od prvega vpada dovolj časa, da so se pripravili na poset. Z združeno močjo so kmalu tudi odpodili roparsko druhal. Drugi dan po prvem napadu je bila nedelja. Kruci so se vrnili pred Ljutomer že ob osmi uri zjutraj v znatno ojačenem številu. Vsled prve zmage so se čutili Ljutoraerčani čisio varne in se nikakor niso nadejali tako naglega ponovncga navala, Kruci so se polastili trga z groznim kričem. " IDalie sledi.)