List 10.
Politiški oddelek.
Nova večina, vi.
Kakor  bi  vlada  tuli    rada,   da  se jezikovno vprašanje  porine  v  ozadje,   vend ar   se največji del vladnega programa  peča   z jezikovnim  vprašanjem.    To dokazuje, kako važno   da je za  našo državo to vprašanje, in da se mu nobena  vlada ne bode mogla izogniti, naj bi še tako rada.   Vedno bode prihajalo to vprašanje na dnevni red, dokler se po volji ne reši,   naj  vlada   proti  njemu kliče tudi škofe na pomoč, kakor se je to faktično zgodilo pred zadnjimi   državnozborskimi   volitvami.    Daleč   se   motijo tisti, ki mislijo, da se bode jezikovno vprašanje dalo odriniti z drugimi  vprašanji.    Še  celo   drugih važnih političnih in gospodarskih vprašanj poprej lahko razpravljati ni,  dokler  se jezikovno  vprašanje  ne  reši,  ker narodni zastopniki   vsako  stvar presojajo le z narodnostnega stališča  in  morajo  vselej preudarjati, če bi se ne dala porabljati proti njih narodnosti. Taki pomisliki so se pojavili proti Liechte nsteinovemu šolskemu predlogu in precej pripomogli,   da   je   ta   predlog   ostal   mrtvorojeno   dete. Sploh moramo zaklicati tistim, ki žele vspešnega delovanja našega parlamenta,   in  hrepene   po prenovljenji Avstrije, da naj priganjajo, da se najpoprej pravično reši jezikovno vprašanje. Pred vsem potem ne bode take težave s šolskim vprašanjem,   ker ne bode več tako zamotano z narodnim vprašanjem.
Veseli nas zatorej, da vlada priznava, da bi bilo potrebno jezikovno vprašanje rešiti zakonodajalnim potom. Člen XIX. drž. osnovnih zakonov sicer določuje narodno jednakopravnost, ali ta člen postane pravo za pravo še le meso in kri, ko se mu doda jasen izvrševalen zakon. Kako potreben bi bil tak zakon, nam kažejo pač najnovejši dogodki na Koroškem. Vzlic ustavno zagotovljeni narodni jednakopravnosti, vendar Slovenci ne pridemo do narodnih pravic,  ker ni podrobnih določeb o rabi raznih
jezikov. Naši nasprotniki najdejo vedno kako pot za po-nemčevanje. Posebno zadnji čas so v tem oziru na Koroškem jako izumljivi.
Posebnega zaupanja v vladne obljube že zaradi tega ne moremo imeti, ker se takoj za tem naglasa, da se morajo pri tem varovati prednosti nemščine. To se nekako tako sliši, kakor bi vladi bilo v prvi vrsti le na tem, da se postavno vpelje nemški državni jezik. Vlada in liberalci bi radi dobili kako zakonito podlago za prednost nemščine, katere sedaj ni, ker ustava ne pozna nobene razlike mej jeziki. Semtertja se liberalci in vlada sklicujejo na kake stare dvorne dekrete, in če se ne motimo, se je celo v minolo stoletje že posegalo po njih. Toda veljavnost teh dekretov je jako dvomljiva, od kar imamo ustavo.
Glavna stvar pa ni prednost nemščine sama na sebi, temveč to, kako daleč naj sega ta prednost. Tako mi ne najdemo nič tako napačnega, ako bi se določilo, da je nemščina poslovni jezik državnega zbora. Faktično je to že sedaj. Le redkokedaj se sliši v državnem zboru kak nenemški govor. Razmere zahtevajo, da se v državnem zboru nemški razpravlja. Res se dobe nekaterniki, ki so v tem oziru tudi za narodno jednakopravnost, ali mi govorov v državnem zboru ne zmatramo za samo komedijo, temveč jim pripoznavamo v resnici namen, prepričati nasprotnika, ne pa le namen, da pridejo le v razne liste, da jih čita občinstvo. Pravi namen se pa res po našem skromnem mnenju da doseči samo, ako se razpravlja le v jednem jeziku, kajti od poslancev se ne more zahtevati, da bi morali razumeti vse avstrijske jezike.
Pa še nekatere druge stvari so, pri katerih bi se lahko brez škode za narodno jednakopravnost pustila prednost nemščini. S tem vprašanjem se je o svojem času mnogo bavil Nemec Fischhof in reči moramo, da je na-svetoval marsikaj pametnega. Tako tudi mi radi priznavamo, da je potrebno, da zna vsak uradnik v Avstriji nemški. Da je pa to mogoče, je pa vsekako najbolje, če se v srednjih šolah uči že nemščina. To se godi celo v Galiciji,   kjer   imajo   poljski   uradni  jezik;   da celo  na
84
Hrvatskem in Ogerskem.    Mi  nikakor  nismo za uredbo
v
gimnazij, kakor so na Češkem, kjer drugi deželni jezik ni obligaten. Mnogo čeških dijakov se v gimnazijah ne uči nemščine in kaj je posledica tega? Da si jo. pozneje z veliko težavo vbijajo v glavo, ker jo potrebujejo v javnem življenji. Marsikateri pade pri državnih izpitih vsled pomanjkljivega znanja nemškega jezika. Seveda pri tem je pa treba gledati, da se gojenje nemščine ne godi na škodo drugim predmetom, kakor se to godi pri nas na Slovenskem, kjer po srednjih šolah nemščina ni le učni predmet, temveč učni jezik, kar gotovo ni v duhu naše ustave. Tako hitro še jezikovni zakon ne pride pred državni zbor, ker poprej je potrebno, da se stranke o tej stvari pogode, ali vsekako se stvar ne bode dala za zmiraj odlašati. Levica sama sili, da se ta stvar uravna, seveda njo vodi v prvi vrsti želja po nemškem državnem jeziku. Naposled bode pa potreba prisilila, da se parlament resno loti te stvari, ker poprej ne bode vspešnega parlamentarnega delovanja. Za naše poslance je pa dolžnost gledati, da jih ta trenotek ne najde nepripravljenih.
Proučiti morajo vse podrobnosti tega vprašanja, vse dosedanje postavne načrte, posebno pa tudi čudno postopanje raznih oblastij proti slovenskemu jeziku, da bodo pri dotičnih razpravah v odseku in' v zbornici stavili primerne nasvete in pred vsem skrbeli, da novi zakon ne bode v kakem oziru nedoločen in pomanjkljiv. Naši nasprotniki bi se takoj poprijeli tacih pomanjkljivostij, ko bi zakon stopil v veljavo.
Pred vsem bode gledati, da novi zakon ne bode veljal le za državne urade, temveč tudi deželne in občinske, da našim nasprotnikom ne bodo več odprta kaka vratica za ponemčevanje. Posebno bi mi svarili pred tem, da bi se kake podrobneje določbe pustile deželnim zborom. Pred tem je toliko bolj potrebno svariti, ker jih je pri nas jako mnogo,   ki hrepene po večji deželni avtonomiji.
Kaj da imamo Slovenci pričakovati od deželnih zborov, o tem smo že dovolj pisali, in torej mislimo, da nam danes ni potrebno več tega ponavljati. Zadosti je, če povemo, da štajerski in koroški Nemci baš sedaj nameravajo v deželnih zborih nemščino proglasiti za deželni uradni jezik.
Nevarnost, da se določitev podrobnostij v jezikovnem vprašanji prepusti deželnim zborom, je pa od dne do dne večja. Mej levičarji in Mladočehi se kaže neko zbližanje. Tako hitro se še pač ne bodo sprijaznili, ali vedeti se pa ne more, kaj vse prinese prihodnjost. Dr. Gregr je sicer proti takemu sporazumljenju. Kdo pa ve, kako dolgo bode še dr. Gregr odločeval.
Mladočehi so za to, da se jezikovno vprašanje prepusti deželnim zborom. Kdo ve, če se kdaj Nemci in Čehi ne sporazumejo na tej podlagi. Če bi se zastran razmer na Češkem prišlo mej njimi do kacega sporazum-ljenja, potem gotovo liberalci nimajo nič zoper to, da se podrobnosti, ali pa tudi vsa stvar prepusti deželnim zborom, posebno ker bi na Koroškem in Štajarskem to bilo le Nemcem v največjo korist.
Iz povedanega je razvidno, da je potrebno, da jezikovnemu vprašanju Slovenci obračamo vso pozornost in nikakor ne dopustimo, da bi se to vprašanje zmatralo le za nekako postransko stvar, kakor bi radi nekatermki pri nas, katerim se vedno očitneje vidi, da jim je narodno vprašanje že nekako trn v peti in bi ga radi potlačili. Dokler se postavno ne vrede vse jezikovne razmere, mora ostati to vprašanje za nas najvažnejše vprašanje, ker to je vprašanje našega narodnega obstanka. Tega stališča se je dosledno držal dr. Bleiweis do svoje smrti, in tega stališča se hočejo pa tudi v bodoče držati „Noviceu.