List 84.
Milost tičom.
V Brem-oveiu ^popolnem tičolovu*, ki je v Vajmaru v letu 1855 oa svitlo prišel, beremo, da so v eni sami tič-nici v kratkem časa 1115 cip, 5721 malih brinovk, 23 kosov in 1243 velikih brinovk, skopaj tedaj 9177 tičev vjeli in ob enem podavili; po Lenc-ovem uaturopisji dalje zvemo, da ee samo v Elbingiški in Gdajnski okolici vsako leto okoli 60,000 malih in velikih brinovk in drozgov pokonča; na Saksonskem dostikrat en sam tičar kak večer čez 1000 škerjancov poda vi, v Italii ima skorej vsak kmet ob času tičjega preseljevanja čivinka (lovnega skovinka), s kterim vse, kar ima le peruti, na limance lovi, da bi le obilo pečenke pridobil, naj bo le za vžitek ali za prodaj. Pa če se se na druge kraje ozremo, ne dobimo ne v južni ne v srednji Evropi tje do precej visokih severnih dežel, nobenega kraja, kjer bi se ubogim tičkom prizanašalo. Če vse to slišimo in zvemo, se gotovo ne bomo čudili, da so naši logi, gojzdje in vertje od konca pretečeuega stoletja vedno bolj tihi, da je krilatih pevalic vedno manj, gosenc in drugih škodljivih mercesov pa od leta do leta več Tukaj pa ne bomo od nedolžnih pevalic na dalje govorili, ki so od Stvarnika za prosti zrak stvarjene, in kolika morajo zaperte v kletkah žalosti prestati, ampak le koristi omeniti, ki nam jo s tako silo preganjane živalice vseskozi po svoji moči skazujejo, in prositi, pri naslednjem pogla-vituem vodilu ostati, ktero pravi: Kdor tiče lovi, gu-sence redi.
Tukaj hočemo le nekoliko sredstev nasvetovati, po kterih bi se dalo neusmiljenemu pokončevanju in tičolo-veoju v okom priti in tičarje sčasoma zmanjšati.
1.   Ni zadosti ne, da postava prepoveduje pevalice loviti in jajčka ali mladiče iz gnjezd pobirati, ker taka prepoved velja večidel le za mesta, in ravno mestjani naj menj gnjezd razdenejo in pokončajo. Veliko huji tičji pokončevavci od mestnih fantalinov so pa kmetiški paglovci. Spomladi zalezujejo in stikujejo vse-skoz po gnjezdicih, iz kterih poberajo jajčica ali mladiče, jih po nemarnosti pokončujejo ali pa na prodaj v bližnje terge in mesta nosijo, ter jih tičjim prijatlom za kake krajcarje spečajo. Ali bi ne bilo takim malopridnežem z vso ekerbjo na pete stopati, da bi se tako neusmiljeno preganjanje in pokončanje nedolžnih tičkov, posebno pa milih pevalic, ki so v toliko korist deželi, kadaj zmanjšalo.
2.  Naj gosposka prekliče tiče streljati. Mladi ferkolini, ki se streljati oče, najraji tičke zalezujejo in po njih streljajo, in kakošni hrup in veselje zaženo, če so kako senico ali Šinkovca na hruški ali stari jablani usmer-
i  tih in ob življenje spravili.
3.  Vraža, da   so tiči škodljivi,  se mora ove-:   rati. Res je, da je uekoliko perutnine,   ktera človeku več
škoduje kakor koristi; h ti prištevamo razne jastrobe in skoliče (razun koristne kajne), srake, velike srakoperje; sov pa, ktere se tako pogostoma preganjajo, vran, vrabcov ali pa šinkovcov ne vverstujemo h škodljivcom, i akoravno nam kak turšičen storž olušijo ali kako drugo zeroo pozobljejo,   ali radi v naše prosa zahajajo,   kakor n.
pr. vrabec in Šinkovec, nam vendar nikoli toliko škode  ne prizadeneta kakor koristita.
4. Ne. zapiraj m o v kletke druzih tičkov, kakor tiste, ki so iz ptujih dežel, in navadimo se, da bomo nedolžne pevalice raji na vertih in gajih kakor v kletkah imeli, kjer nam v prostem zraku z veliko večini veseljem prepevajo, kakor v zapertih shrambicah. Učitelji po deželi imajo dovelj priložnosti, svoje učence o sprehodih enakih reči opominjati; zato bi jim bilo svetovati, da bi večkrat mladino na take kraje vodili, kjer bi se z naturo in pevalicami bolj soznanili, in da bi se podučevali, kaj je prav in kaj ne!