Leto XLVII. - Stev. 47 (2368) - Četrtek, 7. decembra 1995 - Posamezna številka 1400 lir
glas
cL 3
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50%
Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti 3 - Tel. 040/365473 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
TAXE PERQUE TASSA RISCOSSA
GORIZIA
ITALY
našim bralcem
Pred nami je Novi glas
Že dalj časa so potekali razgovori med predstavniki našega lista oz. Goriško Mohorjevo zadrugo, kije njegov izdajatelj, in Novega lista oz. Zadruge Novi list za nove možne oblike ožjega sodelovanja slovenskega tiska, ki se sklicuje na ideale krščanstva, svobode, demokracije, političnega pluralizma in narodne obrambe. Po dolgem in plodnem dogovarjanju je iz tega izšla skupna volja po ustanovitvi novega skupnega glasila NOVI GLAS, ki naj bi izšel po novem letu.
S tem prvim sporočilom
za naše bralce in slovensko javnost želimo še poudariti, da bo Novi glas iskal med slovensko manjšino v Italiji svoj čim širši prostor za dosego in uresničitev vseh idealov, ki so že od samega začetka (Slovenski Primorec v Gorici, Teden v Trstu in nato Katoliški glas) vodili in navdihovali naš tisk.
Prepričani smo, da bodo bralci to novo izbiro razumeli in podprli, s tem pa še bolj okrepili vlogo našega tiska.
Uredništvo Katoliškega glasa in Zadruga Goriška Mohorjeva
Svetogorska Marija kliče k spravi in miru
Blagoslovitev spomenika Concordia et pax - Sprava in mir: začnimo novo pot
naš uvodnik
Mladi, kje ste, kdo ste?
V	času, ko je naša manjšinska skupnost tarča številnih udarcev na raznih področjih svojega delovanja, se dogaja, da se po nezadovoljivem odgovoru, ki ji ga daje matična domovina, vrača v svoj ožji krog in tam išče rešitev, ki je še precej meglena.
Naše trdno gospodarstvo nazadnje nima ravno najboljših temeljev, bogata kulturna tradicija potrebuje nove kreativnosti, družbeno-politično dogajanje odklanja dejansko indiferentnost navadnega človeka.
Vendar... česa se bojimo, ko pa nam ostaja mladina? Dajmo, mladi, za novo kulturno društvo, za zbor, dramsko skupino, stranko in seveda za šport! Mladi, mladi, potrebujemo vas! Vaša sta prihodnost in ta mali svet, ki vam ga puščamo spremenjenega; s kapilarno strukturo in staro vsebino, z lepimi sedeži in brez ljudi, z novimi gesli in starimi poslušalci.
Kje so mladi, tisti, ki zaradi svoje nezrele starosti lahko grešijo, tisti, ki se lahko spreminjajo, ne da bi zato bili izdajalci ali hinavci?
Čakajo, kakor vsi čakamo na dogodke; mogoče na tisto oljko miru, pod katero bomo čepeli tudi mi, mali grmički, in se stiskali, polni trnjev za naše notranje manjšinske odnose, blaženo nasmejani in deviško ranljivi do tiste večine, ki jo seveda bogatimo.
Mogoče poslušajo vedno hitrejši ritem časa, ki jih oddaljuje od kristalizirane realnosti, in iščejo tisto idealno nit, ki jih povezuje s starejšo generacijo.
Verjetno potrebujejo le nekoliko zaupanja in svobode, da bi dokazali najprej sebi in nato ostalim, da niso le sence ali spremljajoči sateliti.
Kakorkoli že, dejstvo je, da tisto, kar manjka nam mladim in ne samo nam, je predvsem zavestna sedanjost; ko odgovarjamo nanjo, je slednja že preteklost in pred nami tičijo sama dejstva.
Erika Jazbar
Graditi prihodnost bratstva in miru. To si danes želita obmejni škofiji. Petdeset let po drugi svetovni vojni so se verniki, z Goriškega hoteli spomniti žrtev starih sovraštev pred Materjo Božjo, v objem katere se že dolga stoletja sinovsko zatekajo. Položili so križ in kamen, znamenje, ki naj spominja na pretočeno kri in na katerem moramo odslej graditi spravo kot edino možno pot do miru med dvema narodoma.
Prejšnjo soboto je bila v jutranjih urah na Sveti gori najprej maša.
V	latinščini, slovenščini in italijanščini sta preprosto liturgično srečanje darovala koprski škof Metod Pirih in goriški nadškof Antonio Vi-tale Bommarco, dediča iste goriške Cerkve in oglej ske tradicij e. Skupno s tridesetimi sobrati sta prosila odpuščanja Boga, »ker nismo znali biti ljudje miru.« Daritev nasilno umrlih naj našima narodoma končno izprosi mir.
Nadškof Bommarco je res lepo poudaril, da s to gesto ne zapiramo nekega poglavja, ampak prej začenjamo novo
narodi, kraj srečanja v Gospodu.
Nato sta škofa odkrila in blagoslovila znamenje na severni ste-ni bazilike. Svečanosti blagoslovitve spravnega znamenja, ki ga je realiziral arh. Visin-tinizLočnika, so se udeležili novogoriški in goriški župan, pred-
(Foto Bumbaca) s e d n i c a goriške pokrajine Monica Marcolini, sen. Darko Bratina, predsednica SSO Marija Ferletič, razni predstavniki oblasti s slovenske in italijanske strani ter lepo število italijanskih in slovenskih vernikov.
Žal pušča pomembnemu spravnemu dejanju grenak priokus dejstvo, daje slovenska carina ustvarila nemalo težav in zahtevala prek dva milijona lir za prenos spravnega obeležja prek meje.
Danijel Devetak
ni harmonijo in dialog. »Začnimo novo pot,« je še enkrat zaklical goriški nadškof.
Koprski škof Pirih (govor objavljamo na 2. strani) je podčrtal, da se moramo - če hočemo uresničiti spravo in mir - gledati z božjimi očmi. Geslo »Concordia et pax 1945-1995« naj bo naš program za prihodnost. In na to naj nas spominja tudi spravni križ na Sveti gori, kraju, ki nosi poslanstvo biti most med
Objem miru goriškega in koprskega škofa
pot. Naslanjati se moramo na Kristusa, ki je naš mir. Če ni On jedro našega miru, le-ta ne bo trajen. Miru ne morejo ustvariti besede ali proslave; le Kristus ga lahko prinese prek nas. »Ne moremo soditi tega, kar je bilo. Moramo pa ohranjati zgodovinski spomin in odpuščati,« je poudaril nadškof Bommarco. Svetogorska Marija vabi naše primorske ljudi, naj se objamejo. »Concordia« - sloga - pome-
Ob 20-letnici deželne organiziranosti SSk
Različni, a enotni. Pod tem geslom se je v nedeljo, 3. decembra, v Kulturnem domu v Gorici odvijala slovesna proslava ob 20. obletnici deželnega organiziranja Slovenske skupnosti.
Nedeljska proslava, ki jo je obogatil nastop MePZ F. B. Sedej, sopranistke Kristine Macarol in pianistke Ingrid Silič ter recitatorjev in ki jo je povezoval Livij Valenčič, je v dvorano goriškega Kulturnega doma privabila lepo število članov, prijateljev in somišljenikov SSk, predstavnikov zamejskega gospodarstva in raznih strank ter vrsto uglednih gostov, od podpredsednika deželne vlade F-JK Cristiana Degana, senatorja Darka Bratine in predsednika Italijanske samoupravne skupnosti v Sloveniji Silvana Saua do generalnega konzula Republike Slovenije v Trstu gospe Vlaste Valenčič-Pelikan, podpredsednika slovenskega parlamenta Miroslava Mozetiča, predsednika koroške Enotne liste Andreja Wakouniga, predsednice SSO Marije Ferletič, podpredsednika Sudtiroler Volk-spartei Franza Pahla (kije spre-
govoril tudi v slovenščini!) in drugih.
V	svojem uvodnem pozdravnem nagovoru je deželni predsednik SSk Marjan Terpin poudaril trdno in globoko zakoreninjenost stranke v slovensko zamejsko stvarnost, iz česar sledi, da v SSk ni kriz, ki pretresajo italijanske stranke.
Slavnostni govor je imel deželni tajnik Martin Brecelj, ki j e orisal temeljna stal išča stranke do aktualnih vprašanj naše skupnosti. Opozori 1 je na nujnost globalnega zaščitnega zakona in urejenega pravnega statusa slovenske manjšine v Italiji. Zavzel se je za ustanovitev Narodnega sveta Slovencev v Italiji.
Foto Kroma
Poudaril je odprtost stranke vsem komponentam naše skupnosti, pri tem pa izrecno pozval k zbližanju Demokratski forum Slovencev (bivše socialiste). Največ političnih težav, je v nadaljevanju dejal Brecelj, imamo Slovenci v Italiji na vsedržavni ravni. Poudaril je potrebo po informiranju italijanske javnosti in merodajnih političnih krogov o našem stanju ter po zavezništvu z manjšinskimi strankami v Italiji in s strankami italijanske leve sredine. Slovenci v Italiji, je še dejal deželni tajnik, želimo biti soudeleženi v odnosih med Slovenijo in Italijo, v odnosih med matico in zamejstvom pa bi kazalo najprej
okrepiti čut skupne povezanosti in vsestranskega skupnega prostora. Brecelj seje zavzel tudi za postopno internacionalizacijo vprašanja slovenske manjšine v Italiji, če ne bo prišlo do bistvenih premikov v smeri njegovega reševanja.
Zelo pomenljiv je bil nastop predstavnice mladih Erike Jazbar, ki je dejala, da je treba dati posebno veljavo mladi generaciji in njenim gledanjem. Mladi si želijo jasnosti, prozornosti ter resnih in zrelih odnosov znotraj manjšine, kar bi povečalo kredibilnost in samospoštovanje. Nehati je treba z občutkom manjvrednosti, s samopomilo-vanjem in tarnanjem. Erika Jazbar seje kritično dotaknila delovanja političnih predstavnikov manjšine, ki se s svojim obnašanjem večkrat smešijo pred matico, pred seboj in pred mladimi. Kritična je bila tudi do nekaterih potez matične Republike Slovenije. Zaradi le-teh je začetno navdušenje splahnelo. Njeno ravnanje do manjšine se govornici zdi makiavelistično.
Sicer kratek, a vsebinsko bogat govor je sklenila s pozivom, naj manjšina izkoristi svoj geopolitični položaj.
Homilija škofa Piriha na Sveti gori
Pri Družini izšla knjiga o papežu
Objavljamo pomenljivo ho-milijo, ki jo je imel koprski škof Metod Pirih v soboto, 2. decembra, ob odkritju spravnega obeležja na Sveti gori.
Sprava, sloga in mir so neločljivo povezani. Mir je dobrina, ki jo želimo vsi živeti. A pot do miru je sprava. Če nimamo notranjega miru, se moramo spraviti z Bogom, s seboj in bližnjim. Če ni zunanjega miru, je potrebna sprava z ljudmi.
Danes smo se zbrali na Sveti gori z željo, da bi doživeli mir. Zato je potrebna sprava, ki sega v preteklost in v sedanjost. In da bi bil ta mir trajen, bomo pogledali, kje bo potekala pot sprave tudi v prihodnosti.
1. Predvsem smo tu zaradi sprave za nazaj.
Želimo doživljati mir v odnosu tudi do tistih pokojnih, ki jih je življenjska usoda pripeljala do tragičnega konca, tako da nimajo kot drugi po vseh splošnočloveških merilih urejenega mesta večnega počitka. Nasilni pokrov molka povojnih let ne more utišati glasu, ki se dviga iz brezen, ki so postala njihov grob. Križi, ki jih je postavila novogoriška občina ob breznih v Trnovskem gozdu, so znamenja sprave. Pomenijo, da smo po mnogih letih prisluhnili glasu iz brezen, ga priznali za zakonitega in odgovorili nanj. Križi in urejeno okolje so naša stisnjena roka k pokojnim kot prošnja za spravo in odpuščanje.
Spravni križ na Sveti gori pomeni, da se tej prošnji za odpuščanje, spravo in slogo pridružuje tudi Cerkev. Verujemo, da postaja ta prošnja predvsem učinkovita, ker se zedinja s Tistim, ki visi na
mtm
križu, s Kristusom, ki seje spustil iz nebes na zemljo, da bi v človeštvu uresničil spravo. Naša prošnja ni samo prošnja k nasilno umrlim za odpuščanje, ampak je tudi prošnja zanje. Naj zlasti največja molitev - sveta maša, ki jo darujemo zanje, dopolni, kar je v njihovem prizadevanju za popolnost prekinila nenadna smrt.
2. Sprava za nazaj odpira pot za spravo sedaj, med nami.
Kristjani imamo izredno možnost za uresničevanje sprave. Verujemo namreč v Boga, ki je Sveta Trojica.
Verujemo v Boga, ki je Oče vseh ljudi. Zato drug v drugem prepoznavamo brate in sestre iste družine.
Verujemo v Boga, ki je po Jezusu Odrešeniku porušil vsako steno delitve in sovraštva med ljudmi, kar se neprestano ponavlja v daritvi svete maše.
In verujemo v Boga, ki je Sveti Duh, božja ljubezen, izlita tudi v naša srca. Zato imamo pogum, da dopuščamo, da ta božja ljubezen v nas deluje, da
vse odpušča, vse veruje, vse pozablja in dela iz nas ljudi, ki smo sposobni se gledati z novimi očmi.
Da bi bila sprava med nami čim bolj uresničena, se moramo gledati z božjimi očmi. Prej kot pripadniki določenega naroda, prej kot člani določene stranke, smo božji otroci, poklicani, da že na zemlji med seboj zgradimo edinost po vzoru Svete Trojice. Ta edinost prinaša v dušo tisti mir, ki je eden od sadov Svetega Duha. 3. Vsi si želimo trajen mir.
Vendar vemo, da smo krhki in slabotni. Kolikokrat smo že obljubili, da bomo živeli v medsebojnem miru in slogi, pa nam ni uspelo! Zato so besede sprava, sloga in mir za vse nas tudi program za prihodnost.
Vsakokrat, ko bomo prihajali na Sveto goro, nas bo napis »Concordia et pax« spraševal, ali je to resničnost našega življenja. Spominjal nas bo na poslanstvo, ki ga skozi stoletja vrši ta sveti kraj. Kolikokrat smo že doživeli mir prav tu na Sveti gori, ker smo tu dobili najprej moč za spravo in sodelovanje! Tu, na Sveti gori, je duhovno navzoča naša nebeška mati Marija. Kadar sami ne zmoremo stopiti na pot sprave, da bi si spet pridobili mir, je na delu ona. S svojo blago, a odločno materinsko navzočnostjo nas pelje k svojemu Sinu - Knezu miru.
Ko se veselimo zaradi sprave in miru s pokojnimi in sloge med nami, kar je gotovo doseženo tudi s pomočjo njenega materinskega posredovanja, jo še prosimo za največji čudež sprave in miru: med tistimi, ki so sprožili morijo druge svetovne vojne ter vsega, kar je tej vojni sledilo.
Metod Pirih, koprski škof
2. adventna nedelja
Čemu spreobrnjenje, ko pa nimamo greha!?
Silvester Čuk
Ob petinsedemdesetletnici ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita Alojzija Šuštarja je Mohorjeva družba v Celju izdala knjigo Pogovor v vinogradu. Jubilantu, prvemu pastirju Cerkve na Slovenskem, je v svojem »kipečem« slogu zastavljal vprašanja pisatelj Alojz Rebula. Sogovornika sta se dotaknila vseh problemov slovenske Cerkve in družbe. Neizogibno je bilo tudi vprašanje o spravi, o kateri se zadnjih pet let na Slovenskem veliko govori, »kaj pa naj bi pomenila, je dejansko ostalo v megli« (Rebula). Nadškof Šuštar je odgovoril, da je o (narodni) spravi govoril pri maši za domovino 14. maja 1995 v ljubljanski stolnici. »Omenil sem tri pogoje: priznati krivdo, odpustiti in prositi odpuščanja. Da je to zelo težko, doživlja vsak sam pri sebi; in tudi za kristjane je to zelo težko. Zato je pot do sprave še zelo dolga. Nekateri za spravo sploh niso sposobni.«
Krščansko načelo, ki ga podpiše vsak trezno razmišljujoč človek, pravi: «Brez kesanja ni odpuščanja.« To velja pri ljudeh in tudi pri Bogu. Iskreno kesanje pomeni začetek novega načina življenja, saj vključuje resno voljo po spreobrnjenju. Adventni klicar Janez Krstnik nas v današnjem evangeliju opominja: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« Spreobrnjenje je pogoj za srečanje s prihajajočim Gospodom. Grški izraz za spreobrnjenje je »nietanoia«, kar po naše pomeni preobrazbo mišljenja in čutenja, obenem pa tudi obžalovanje za napačna dejanja.
Vedno več ljudi je, ki pravijo, da nimajo greha, da imajo »račune z Bogom urejene«. Tako mišljenje kaže, da na Boga gledamo kot na nekega hladnega, brezosebnega uradnika, nekakšnega sodnika za prekrške. Bog, kakršnega nam je približal Jezus s svojim zgledom in svojim naukom, takim predstavam še od daleč ni podoben! Bog je Oče. ki ljubi vsakogar od
nas z osebno ljubeznijo. Podobno kot mati, ki je otroka nosila pod srcem, ga v bolečinah rodila in je potem z ljubečo skrbjo spremljala njegovo rast in razvoj. Kako hudo je materi, kadar jo doraščajoči otrok - tak, ki se že dobro zaveda, kaj počne -trdo zavrne, če se ne zmeni za njeno ljubezen! Podobno bolečino čuti Bog Oče, kadar brezbrižno teptamo njegovo ljubezen in pri tem še sami sebi dopovedujemo, da imamo z njim »čiste račune«.
»Srečni smo,« je zapisal pisatelj-duhovnik Lojze Kozar, »če zavest grešnosti še imamo, in gorje nam, če bi jo izgubili. Brez te zavesti ne bi bili nikdar ničesar krivi: tudi če bi živeli doma v prepiru, bi bili krivi seveda vedno drugi; če s sosedom ali sodelavcem ne bi govorili, bi bil kriv drugi, ker je pač neznosen, nespravljiv, dvoličen, lažniv in zahrbten... Če sami nismo nič krivi, česa naj se kesamo, in če se nimamo za kaj kesati, v čem naj bi se poboljšali?«
Sinovom in hčeram slovenskega naroda je naslov imenitne knjige, ki je izšla ob pripravah na veliki obisk papeža Janeza Pavla II. in ob 75-Ietnici dr. Alojzija Šuštarja, ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita. V knjigi je izbor besedil Janeza Pavla II., njegovih slovenskih sogovornikov in drugih avtorjev. Prispevke za knjigo je zbral in uredil Pavel Bratina, lepo oblikovano knjigo pa je natisnila tiskarna Gorenjski tisk.
Knj igaSinovom in hčeram slovenskega narodaje zasnovana sodobno, tiskana na dobrem papirju, krasijo ogromno barvnih fotografij, predvsem tistih, ki se nanašajo na papeža in njegove stike s slovenskimi ljudmi.
Knjiga je razdeljena na devet poglavij, ki nosijo naslove Peter obišče slovenske kraje, Vplivipapežev na našo zgodovino, Prvi Slovan na Petrovem sedežu (imeniten in sodoben
papežev življ en j epis)rS7/)mw// in hčeram plemenitega naroda■, Oznanjevanje evangelija, Moja srečanja z Janezom Pavlom II. izpod peresa slovenskega veleposlanika Štefana Faleža, Rimski škof-glasnik svetosti, Slovenski škofje v času Janeza Pavla II. ter zadnje poglavje, ki nosi naslov Vatikan, mesto, država in apostolski sedež. Knjiga je posvečena papežu ob njegovem apostolskem obisku Slovenije maja prihodnjega leta. Prav bi bilo, ko bi šla v vsako slovensko družino, krščanski ljudje pa bi jo sploh morali kupiti, saj gre zares za imenitno delo. Knjigo lahko hitro berete, poslužujete se lahko tudi posameznih poglavij, ki so samostojne celote, zelo dobri pa so tudi podnapisi pod fotografijami, ki prinašajo vrsto podatkov. Skratka posrečena in potrebna knjiga, ki jo lahko naročitepri vašem župniku ali pa kar pri Družini.	-jp-
Obisk pri beguncih
Pričevanje iz taborišča v Postojni
V soboto, 2. decembra, je strani in stopniščih. Stano-
kar raznolika skupina oseb in kombijev iz Italije prestopila slovensko mejo, namenjena v Postojno. A ne s turističnim namenom: to je bila le ena izmed neštetih pošiljk materialne pomoči beguncem, ki so nameščeni na območju Postojne in pod neposrednim skrbstvom slovenske Karitas.
To jebila resnična priložnost za vse, ki smo bili soudeleženi, da od blizu spoznamo stvarnost teh mož, žen in otrok (predvsem Bosancev, a tudi Hrvatov), odkar je vojna posegla v njihovo življenje; toda spoznali smo tudi radodarnost mnogih drugih (tokrat številnih neznanih Italijanov) in brezplačno skrb še drugih v zbiranju in delitvi vseh dobrot postojnskih domačinov.
Po opravljenem tehničnem delu nas je še pričakoval obisk beguncev samih. V Postojni so ti nameščeni v bivši vojašnici, ki je bila pred n j iho-vim prihodom zapuščena več let; to je razvidno na zunan ji
vanja, t.j. vojaške »camera-te«, v katerih živita po dve družini, so topli in čisti domovi. Vtis, ki ostaja obiskovalcu, je, da se njihovi prebivalci kljub vsemu dobro počutijo. Na to kaže tudi dejstvo, da so bile v tej naši pošiljki poleg hrane in oblačil tudi igrače, barvice in risanke, torej priboljški ob bližnjem prihodu sv. Miklavža.
Za zaključek le dve želji: da se te družine čimprej vrnejo na svojo zemljo; za nas pa zavest, ko razmišljamo in se razgovarjamo o tej vojni, da so končno prve žrtve le osebe in družine, in to mnogo prej kot politična ravnotežja, zgodovinske pravice, ekono-mija in turizem. Oseben odnos in živo pričevanje dajeta torej - tudi in predvsem v tem primeru - drugačen vpogled, kot ga lahko nudijo televizija, časopisje in naše oddaljeno ter udobno razmišljanje.
S. Škorjanc
Ob prazniku sv. Andreja ap.
Sv. Andrej apostol je zavetnik carigrajskega patriarhata. Ob tej priložnosti je carigrajskega patriarha Bartolomeja 1. obiskala posebna delegacija sv. očeta, kije patriarhu izročila posebno pismo sv. očeta. V njem izjavlja papež: »Odločeni smo z vsemi močmi« iti naprej po poti zedinjenja katoliške in pravoslavne Cerkve.
70 let koroške Nedelje
Cerkveni tednik krške škofije na avstrijskem Koroškem Nedelja praznuje te dni dva visoka jubileja. 70 let je namreč minilo, odkar je v Borljah v Ziljski dolini izšla prva številka Nedelje, in 50 let je, odkar je za Božič leta 1945 časopis na novo zaživel. Pomen Nedelje za koroške Slovence v Avstriji je neprecenljive vrednosti in zato tudi uredništvo Katoliškega glasa iskreno čestita uredništvu in zvestim bralcem Nedelje ob pomembnem jubileju!
I iLjVe,	deija
Praznujte z nami! i	
VL ir	
	#Š'
6. december
Sv. Nikolaj
Verjetno se nikjer ne najde svetnik, ki bi bil med ljudmi - predvsem med otroki - tako priljubljen, kot je sv. Nikolaj-Miklavž.
Škof Nikolaj je živel v 4. stoletju v turškem okrožju Antaliji; po legendi je bil čudodelnik, od 11. stol. češčen tako na Vzhodu kot na Zahodu, in svetnik, ki prihaja iz temne zimske noči v svetlobo preprostih src in spet izgine v temi. Zlasti ljudska duša se je v preteklosti zaupno in pogosto zatekala k njemu kot zvestemu priprošnjiku, ki je v svojem življenju razdelil premoženje med reveže.
Blizu je predvsem Slovanom, še najbolj Rusom. V Sloveniji mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva, okrog 200. Posvečena mu je sama ljubljanska stolnica. V samem Rimu pa nosi njegovo ime kar 26 cerkva.
Lepo bi bilo, ko bi se ta pošteni in dobri svetnik živo vrnil v naše domove, molitve in prošnje. Ne »božiček« ne »dedek mraz« ga nista izrinila iz src ljudi. Sv. Miklavž naj nam bo priprošnjik, da bomo tudi mi samo po sebi umevno znali pomagali potrebnim.
Bosanski škofje o Daytonu
O miru, sklenjenem vDa vto-nu.je kardinal Puljič mnenja, da so s tem mirom uzakonili etnično čiščenje in priznali pravico močnejšega ("Glas koncila). Mostarski škof Parič pa je izdal posebno pastirsko pismo, ki so ga prebrali v vseh župnijah. Do miru izDavtona je tudi on precej kritičen. Pravi: »Nedopustno je osvajanje dežel z etničnim čiščenjem.«
Pogled v Slovenijo
Hočemo v združeno Evropo in ne nazaj na Balkan!
Skupno za krščanske in narodne vrednote
Zborovanje katoliških tednikov v Rimu
Neučinkovita
Slovenija je uspešna v gospodarskem razvoju in sploh pri sproščanju in izvajanju tržnih zakonitosti, ki sodijo v že klasični sklop načel in pravil demokratične države. Toda v primerjavi z gospodarskimi dosežki občutno zao-ZUnailja	Staja na zu-
politika	nanjepoliti-
prizorišču. Mnoge poteze in usmeritve naše diplomacije so zgrešene in neučinkovite tudi zato, ker naša država nima dolgoročne strategije o svoji mednarodni naravnanosti. V vladi zunanjo politiko določa predvsem premier Drnovšek po merilih in zasnovah, ki so pogosto premalo jasna in o katerih državni zbor ni še nikoli celovito razpravljal. Mednarodne odnosepa snuje tudi Kučan, medtem ko je zunanji minister Thaler obema zgolj pomočnik.
Politiko zmeraj določajo pragmatični in konkretni cilji ter interesi, ki pa morajo biti stvarni in prepričljivi. Nesposobnost Slovenije na mednarodnem prizorišču je najbolj razvidna na področju odnosov z Evropsko zvezo. Slovenska diplomacija je dolgo upala, da bo spričo simpatij, kijih uživa v posameznih zahodnih deželah (npr. v Nemčiji) uspela povzročiti spor med temi državami in Italijo, ki bi bila zato prisiljena odmakniti veto o pristopu Slovenije v pridruženo članstvo Evropske zveze. Toda zgodilo seje prav obratno, ker je Italija uspela pridobiti druge članice omenjene organizacije za svoja stališča in zahteve. Slovenija je tako v veliki zadregi, ki jo v predvolilnem obdobju najbrž ne bo mogoče odpraviti. Za sprostitev tržišča z nepremičninami bi morali spremeniti ustavo, kar pa zahteva dvotretjinsko večino poslancev. Take večine pa vladajoča koalicija ne more zagotoviti tudi zato, ker so Slovenci dejansko zaskrbljeni ob možnostih, da bi tujci lahko kupovali naša zemljišča, gozdove, zgradbe in druge nepremičnine.
Ob takšnih odnosih z Italijo in celotno Evropsko zvezo pa
Priznanje Je ^da naredi-•	la se eno na-
pako, ki jo je
opozicija izkoristila. Namesto da bi najprej storila nov poskus za premostitev spora z Italijo, se je raje odločila za priznanje Zvezne republike Jugoslavije. Napako je Drnovšek sicer hitro doumel in jo poskušal odpraviti. V posebni izjavi, objavljeni preteklo nedeljo, je dejansko klonil pred enotno politiko Evropske zveze. Potem ko je ponovil, da Slovenija izpolnjuje vse pogoje za
podpis sporazuma o pridruženem članstvu v Evropski zvezi, je izrazil pripravljenost naše države, da v nadaljnjem procesu približevanja Evropski zvezi prilagodi svojo zakonodajo evropski. Takšno stališče - je nadalje zapisal Drnovšek - je v skladu z Deklaracijo Sveta Evrope in Evropske komisije, ki je bila sprejeta 6. marca letos, in z resolucijo, ki jo je prejšnji teden sprejel Evropski parlament.
Ob takšnih zapletih in dogajanju gre poudariti, da so Slo-venci sicer pragmatični nazaj!	ljudje, vendar
' 1 ®	se boje, da pri
nas še delujejo sile, ki nasprotujejo umeščanju Slovenije v združeno Evropo in se bolj zavzemajo za to, da bi ponovno postali del Balkana. Tega pa naš narod noče, zaradi česar tudi sklep vlade o priznanju Zvezne republike Jugoslavije ni naletel na podporo dobršnega dela slovenske javnosti. Po mnenju in prepričanju mnogih je bilo namreč priznanje Zvezne republike Jugoslavije preuranjeno tudi zaradi tega, ker so odnosi med obem državama napeti in kritični, kar je slab obet za ponovno hitro vzpostavitev sodelovanja na temeljih, kakršni so običajni za Evropo. Balkan se torej tudi v Sloveniji še zmerom kaže v različnih podobah in težnjah. Nekaterim poslovnežem je pri srcu tudi zato, ker menijo, da bodo v Srbijo in Črni gori laže prodajali svoje izdelke in storitve, kot pa da jih poskušajo izvažati na razvita in zahtevna zahodna tržišča.
Najbrž pa je Balkan še nadalje prisoten tudi v zavesti in delovanju posameznih slovenskih ustanov. To velja tudi za senat ljubljanske Univerze, ki ni sprejel pobude, da se nadškofu Alojziju Šuštarju podeli častni doktorat. Utemeljitev zavrnitve predloga ni pomembna, ker ima Univerza pač svojo avtonomijo in skladno z njo sprejema tudi sklepe o podeljevanju častnih doktoratov. Nekatere podrobnosti pa vendarle dokazujejo, da odločitev ni bila povsem avtonomna.
Sicer pa so tudi ob proslavljanju Dneva Univerze v Ljubljani opozorili, da bo treba v njenem delovanju šele uveljaviti duha in pravila evropskih univerz. To naj bi pomagali zagotoviti tudi predstavniki Sveta Evrope za visoko šolstvo, ki bodo kmalu naredili kritično oceno njene organiziranosti, učinkovitosti in kakovosti programov. Tako bo tudi Univerza v Ljubljani prvič ocenjena z evropskimi merili.	F.Z.
Doktorat
Šuštarju?
Med zadnjo vojno je komunistična partija na Slovenskem vrgla geslo: Kdor ni z nami, je zoper nas. To so hoteli uveljaviti po končani voj ni tudi pri nas na Goriškem in Tržaškem. V rokah so imeli obilen tiskin z njim nadaljevali svoje razdiralno delo. Kdor ne verjame, naj vzame v roke njihov tisk tistih let. Tedaj smo se slovenski duhovniki odločili, da moramo tudi s pisano besedo braniti Cerkev in krščanske vrednote. V ta namen smo ustanovili tednik Slovenski Primorec. Bil je popolnoma v rokah nas duhovnikov. V Trstu je podoben tednik zasnoval duhovnik Andrej Gabršček; časopis pa je imel le kratko življenje. Ko so po njegovi ukinitvi ostali slovenski verniki na Tržaškem brez svojega glasila, smo se združili ob novem tedniku, ki smo mu dali ime Katoliški glas. Ta je začel izhajati v februarju 1949 kot skupno glasilo nas slovenskih duhovnikov Tržaške in Goriške. Nekateri laiki so se pridružili le kot občasni sodelavci. Založnik obeh tednikov je bilo Katoliško tiskovno društvo, ki so ga slovenski duhovniki goriške nadškofije ustanovili leta 1908. Tako je ostalo do zadnjih let.
Razmere pa so se začele spreminjati zlasti po zadnjem koncilu, ki je posvetil laikom v Cerkvi večje odgovornosti in večjo vlogo. Poleg tega so se tudi politične razmere v Evropi spremenile posebno po padcu berlinskega zidu leta 1989. Te razmere so se odrazile tudi v Sloveniji, ki se je odcepila od FRLJ in se oklicala za neodvisno demokratično republiko in dobila prvi na svobodnih volitvah izvoljeni parlament in vlado. Te spremembe so vplivale tudi na naš zamejski prostor. Začeli
smo bolj sproščeno dihati, saj je slovenska vlada začela upoštevati zamejske Slovence brez ideoloških predsodkov.
In še tretje: slovenskih duhovnikov nas je vedno manj in povečini smo že v letih. Zato smo menili, da moramo čimveč odgovornosti prepuščati laikom povsem v pokoncilskem duhu. Tako je KTD prepustilo izdajateljsko dejavnost zadrugi Goriška Mohorjeva, v kateri so duhovniki in laiki. Tudi v odboru Goriške Mohorjeve družbe so duhovniki in laiki. Videli smo, da je tako sodelovanje za vso našo verno skupnost zelo uspešno.
Iz tega spoznanja in iz potreb novih časov se je porodila misel, da bi svoje moči posebno na področju tiskane besede še bolj združili. Tako je prišlo do zamisli o novem tedniku, v katerem bi se skupaj našli mi duhovniki in katoliški laiki, tako na Goriškem kot na Tržaškem. Ukinili naj bi Novi list v Trstu in Katoliški glas v Gorici ter združili svoje moči ob novem tedniku, ki naj bo zvest krščanskim vrednotam, na drugi strani pa zagovornik naše narodne identitete v ustvarjalnem dialogu z vsemi komponentami znotraj naše narodne skupnosti. Torej skupno duhovniki in verni laiki za krščanske in narodne vrednote, kot je dejal že A.M. Slomšek: »Sveta vera bodi vam luč, materina beseda bodi vam ključ.«
Zavedamo se, da bodo pri tem težave in nesporazumi kot pri vsaki novi pobudi; na drugi strani pa menimo, da je to najbolj uspešna pot za prihodnost naše slovenske verne in demokratične skupnosti.
K. Humar
Politično dogajanje v /talij/
Italijanska politika je polna presenečenj, toda obenem je tudi zelo dolgočasna, ker se nikamor ne premakne in politiki ne vedo, kaj bi se jim pravzaprav splačalo. V obeh taborih so sile, ki silijo v volitve, in druge, ki se jih branijo. Vsak skrbi bolj za lastno korist kot pa za celotno koalicijo, kateri pripada. Tako prihaja torej do italijanske variante večinskega sistema, ki je bil zamišljen, da bi odpravil male stranke. Dini je v tem stanju še kar dobro vodil vladno barko in oba tabora sta s tem lahko še kako zadovoljna, saj je šla tehnična vlada zanju z roko v žerjavico in vsilila nepopularne prijeme na področju zamrzovanja plač, klestenja javnih izdatkov in nalaganja novih davkov. Obema taboroma, tako Berlusconijevemu kot tudi DAlemovemu, se splača, da ostane »nevtralni« Dini s svojimi tehničnimi ministri čimveč časa na oblasti, da vsili državljanom režim večletnega
varčevanja, da ne rečemo revščine, zlasti še za socialno najbolj ogrožene. Tudi Berlusconi se zdaj tega zaveda, čeprav je vedno kričal, da hoče volitve, dejansko pa se jih je izogibal. Zdaj se zdi, da je ujetnik najbolje organiziranega političnega gibanja svojega Pola svoboščin, tistega nacionalnega zavezništva, ki se zaveda, da čas deluje proti desnici, ker si Fini ne more tako zlahka nadeti maske demokratičnosti. Dini je težave desnice izkoristil tudi v govoru, s katerim je obrazložil svojo politiko do Evrope ob prevzemanju šestmesečnega predsedstva. Dokaj prepričljivo je spet govoril proti takojšnjim volitvam, kar je bilo v veliko veselje centra v obeh taborih, vključno tudi Severne lige, ki vztraja pri svojih zahtevah po novi ustavodajni skupščini. To pa so želje, ki bodo padle v vodo, kakor bodo padle v vodo vse zahteve po dejanskih reformah.	-S
V dneh 1. in 2. decembra je v Rimu (v Domus Mariae) potekalo zborovanje Zveze italijanskih katoliških tednikov (FISC). V to je vključen tudi Katoliški glas, ki skupno z Voce isontina (urednik Renzo Bosca-rol) zastopa goriško nadškofijo (in seveda tudi tržaško). Na tem zasedanju je bil prisoten urednik našega tednika Andrej Bratuž, ki se je srečal z raznimi uredniki katoliških tednikov v Italiji. Prav tako je sodeloval na volitvah novega vsedržavnega sveta Zveze.
Iz naše dežele sta bila med drugimi prisotna še urednik katoliškega tednika iz Vidma (Vita cattolica) Duilio Corgnali, ki je tudi predsednik FISC-a, ter iz Trsta (Vita Nuova) D. Latin.
Prvi dan je med drugimi govoril tajnik Italijanske škofovske konference (CEI) nadškof Ennio Antonelli, ki se je zaustavil predvsem ob sedanji problematiki katoliških medijev.
posebej tiska. Podčrtal je zlasti nujnost dialoga tako znotraj Cerkve kot v odnosu z laično kulturo. Svoja izvajanja je nato navezal na nedavno zasedanje italijanske Cerkve v Palermu in se zavzel za čim večji razmah katoliškega tiska in njegove kvalitete.
Naslednji dan je bil gost zasedanja predsednik CEI kard. Camillo Ruini, ki je najprej somaševal z ostalimi duhovniki in redovniki. Poudaril je velik pomen katoliškega tiska v današnji družbi in njegovo formativno vlogo. Kardinal je nato dejal, da so katoliški tedniki velikega pomena zlasti zato, ker odražajo težnje in pričakovanja določenega ozemlja in njegove stvarnosti.
Prav je zato, da tudi slovenski katoliški tednik sodeluje v tem širšem okviru in ga lahko tako spoznajo še drugod v državi, s tem pa tudi prisotnost slovenske manjšine v Italiji.
Bosna, obvezuje nas upanje
Iz Bosne in Krajine prihajajo novice, ki vplivajo pomirjujoče na javnost: premirje drži, prihajajo mirovne sile, begunci se vračajo. Razumljivo je, da se takih novic veselimo, saj so nas poročila in slike iz Bosne in Krajine vsak dan bolj polnile z grozo in obenem tudi z očitki, da je cinična zahodna Evropa zapustila to področje in te ljudi svoji usodi - če sejiočejo klati, pa naj se koljejo. Človeško plat so tedaj vzeli v svoje roke Američani in na hitro storili, kar seje v tistem trenutku storiti dalo: z letali so uničili srbske radarske naprave, nekaj topništva in tankov ter tako prepričali Srbe, da delajo zares in da je kompromis edini izhod.
Sporazum v Daytonu je postal stvarnost v nekaj dneh ali celo v nekaj urah, ker se je zatikalo do konca. Škoda le, da takega dejanja Američani niso bili sposobni ob vukovarski tragediji, ker bi vojno blokirali že prej. Smer razvoja, ki je sledil, je bila tedaj že očitna, samo
Ce hočeš mir...
kasnejše krutosti si nismo mogli misliti. Sporazum ni najboljši, je pa edini, ki je prekinil grozote balkanske vojne. Njegova slaba stran je, da je nekatera področja (pod silo razmer) prepustil eni ali drugi stra-
ni in tako zapečatil etnično čiščenje, ki je bilo že speljano; na drugih področjih pa sili vse tri komponente, Hrvate, Srbe in Muslimane, da živijo skupaj, kot da se v teh treh letih ne bi nič zgodilo.
Poročila iz Bosne pa so lahko zelo varljiva. Stanje premirja se lahko spremeni v trenutku, saj so vsi oboroženi. Američani silijo v splošno razorožitev, sicer grozijo, da bodo pomagali najšibkejši strani, to je Muslimanom, da se bodo lahko branili sami. Tako ravnotežje sil pa lahko pomeni nadaljevanje klanja v neskončnost. Voditelji, zlasti še tisti, ki so bili neizprosni, so dokazali, da so znali vsiljeno premirje asimilirati, ne da bi trenili z očesom. Ti imajo brez dvoma pogum, da ukažejo nove pokole.
Tudi poseg mirovnih sil je lahko dvorezna zadeva, ker se bo stanje lahko pokvarilo v trenutku, ko bodo morale prej ali slej oditi. Vprašanje je, kaj bodo vojaki prinesli in kaj bodo za seboj pustili; prav tako paje vprašljivo, ali je prav porabiti toliko sredstev za vojake, ki bi jih si-cerlahko porabili za obnovo.
Vračanje beguncev bo dolgotrajna in mučna zadeva. Trajalo bo nekaj let, razkrilo bo veliko bolečine in grozot ter bo velikokrat spet spravilo skupaj krvnike in žrtve. Bodo eni in drugi pokazali, da jih je vojna nekaj izučila? Se bodo eni in drugi znali obnašati tako, da se tragedije ne bodo ponovile? Ta vprašanja lebdijo v zraku, ko se vse tri zainteresirane strani v Bosni pripravljajo na podpis trajnega premirja. Na ta vprašanja odgovarjajo eni z veliko skepso, nas pa obvezuje upanje.	-S
Ob skorajšnjem izidu novega slovenskega prevoda Svetega pisma
Srečanje goriških zborov
Na ljubljanski Akademiji znanosti in umetnosti je bila 22. nov. 1995 predstavitev programa simpozija, ki bo spremljal izid novega prevoda Svetega pisma. Nov slovenski prevod je v pripravi že od 1. 1980, predvidoma bo izšel septembra 1996, simpozij o interpretaciji Svetega pisma pa bo v Ljubljani od 18. do 20. septembra. Pokroviteljstvo simpozija so prevzeli SAZU, Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru, Izraelska aka-demija znanosti in humanističnih ved in nekatera svetovna biblijska združenja. Narodna in univerzitetna knjižnica in Narodna galerija v Ljubljani bosta v sodelovanju pripravili razstavo Biblija na Slovenskem. V Cankarj evem domu pa j e predviden tudi slavnostni večer s krstno izvedbo dela skladatelja Petra Ebna.
Pozdravnima nagovoroma tajnika SAZU dr. Janeza Orešnika (predsednik dr. France Bernik je bil zadržan) in metropolita dr. Alojzija Šuštarja je sledila predstavitev skorajšnjega izida novega prevoda. Sodelovali so dr. Jože Kušar, prorektor Univerze v Ljubljani, dr. Ludvik Toplak, rektor Univerze v Mariboru in
dr. Vinko Potočnik, prodekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. O pripravi razstave pa je govorila dr. Nataša Golob s Filozofske fakultete v Ljubljani. Akademik dr. Jože Krašovec, predsednik koordinacij skega odbora za simpozij o interpretaciji Biblije pa je izčrpno predstavil program simpozij a in se posebej ustavil ob pomenu novega slovenskega prevoda Svetega pisma. Prvi Trubarjev slovenski prevod Svetega pisma, Matejev evangelij iz 1. 1555, je tudi izoblikoval temelje slovenskega knjižnega jezika. Celotni prevod Biblije, ki nam ga je dal 1. 1584 protestant Jurij Dalmatin, paje Slovence uvrstil med tiste evropske narode, ki so prvi dobili prevod Svetega pisma. Sledil je prevod Jurija Japlja v letih 1783-1802, nato prevod, ki je nastal na pobudo ljubljanskega škofa Wolfa in je izšel v letih 1856-1859. V Mariboru je med leti 195 9 in 1961 izšel nov prevod Svetega pisma v štirih knjigah z uvodi in opombami. T a prevod j e z malenkostno predelavo izšel 1. 1974 pri Britanski biblični družbi kot prva slovenska ekumenska izdaja Svetega pisma, žal pa brez uvodov in z majhnim številom
opomb. To je bil tudi eden izmed razlogov za pripravo novega prevoda. Pri tem pa sta bila odločilna tudi izziv sodobnih biblijskih znanosti in ekumensko gibanje po svetu: Judje in kristjani (katoličani, protestanti in pravoslavni) se vedno bolj zavedajo skupnih korenin v Svetem pismu. Po petnajstih letih natančnega in napornega dela, v skrbi, da bi bil prevod čimbolj v skladu z izvirnikom, se načrtpribližuje končni izvedbi.
Slovenski bralci bodo prvič imeli možnost preverjati Sveto pismo v njegovi vsebinski in literarni povezanosti, saj bo prevod opremljen z bogatim seznamom vzporednih mest na robu knjige.
Simpozij in izid novega prevoda Svetega pisma bo izjemna priložnost za promocijo Slovenije v najvišjih svetovnih kulturnih krogih. Odmevi na prihodnje prireditve se že porajajo v tujih časopisih, sodelovanje največjih strokovnjakov Svetega pisma na simpozij upa bo lepa priložnost za poudarek misli o slovenščini kot nacionalnem jeziku in o naši suverenosti. Ob končuje dr. Krašovec izrazil misel, da bi leto 1996 lahko razglasili za leto Svetega pisma. V-č
V	petek, 24. novembra, je bilo v cerkvi sv. Ignacija srečanje pevskih zborov, ki delujejo v mestu. Mogočna baročna cerkev na Travniku je prav gotovo najlepši prostor za izvajanje in poslušanje nabožne glasbe. Letos se je tega srečanja udeležilo kar 8 zborov, in sicer: C.A. Seghiz-zi, Podgora, Ars Musiča, Mirko Filej, Coral di Lucinis, Mon-te Sabotino, Štandrež, S. Igna-zio. Srečanje je bilo posvečeno sv. Ceciliji, zavetnici cerkvene glasbe. Večer je dal možnost, da spoznamo vsaj nekaj primerov stare in sodobne sakralne glasbe. Sicer pa se vsak zbor danes srečuje s poli-fonsko glasbo in tako tudi z deli duhovne vsebine.
Kot že omenjeno, so se večera udeležili 3 slovenski zbori: Podgora, M. Filej, Štandrež. Naši pevci so se prav dostojno predstavili in pokazali našo lepo pevsko tradicijo. Naj omenim lepo izvedbo Palestrinovega moteta »Sicut cervus desiderat«, ki jo je podal zbor Podgora, in prelepo pesem E. Komela Dobri Zveličar, ki jo je zapel Štandrež. Zbor M. Filej paje napolnil prostorno cerkev s svojimi mogočnimi in zvenečimi glasovi. Le en nasvet našim skupinam, ko nastopajo v mestu: prav bi bilo, da bi sestavili nekoliko drugačen program; za podoben nastop naj bi prinesli skladbe slovenskih avtorjev, bivših in sodobnih, saj teh ne
manjka in ljudje si tega tudi pričakujejo. Samo tako bodo drugi spoznali nekaj naših del, ki so dovolj enakovredna tujim.
Drugi nastopajoči zbori so povečini zapeli dela iz klasične glasbe, le zbor M. Sabotino je izvedel skladbo svojega dirigenta »II Cantico dei cantici«. Večer je zaključil zbor S. Igna-zio, ki je predstavil novo skladbo S. Jericija »Expectans ex-pectavi Dominum«, motet za 4
V	ponedeljek, 4. decembra, se je pozno zvečer v Gorici končal tradicionalni Andrejev sejem, kije v treh dneh privabil ogromno obiskovalcev z obeh strani meje. Organizatorji ocenjujejo, da je letošnji sejem eden najbolje obiskanih v zadnjih letih, to pa tudi zato, ker mu je bilo vreme letos sila naklonjeno. Gorico so v soboto popoldan in v nedeljo cel dan dobesedno preplavili pretežno mladi iz Slovenije, s Tržaškega in iz celotne Furlanije-Julijske krajine, ki so pri krošnjarjih kupovali obvezni »mandorlat«, preste, pečen kostanj, sladkarije in priložnostna darila ter igrače za bližnjega Miklavža.
Ljudje na Andrejevem sejmu sicer res kupujejo predvsem darila za Miklavža, letos pa so kupovali tudi precej oblačila in majhne in za vsakdanje
in celo 8-glasni mešani zbor in dva solista. Nenavadna in zahtevna skladba je v prostrani cerkvi lepo izzvenela in tudi prisotno občinstvo jo je začudeno a lepo sprejelo. Srečanje goriških zborov, ki ga že prek 20 let prireja travniški zbor, je še enkrat dokazalo, da je v mestu nekaj pevskih skupin, ki ljubijo zborovsko petje in temu žrtvujejo veliko prostega časa; tako prispevajo h goriški kulturi.	s.j.
življenje največkrat nepotrebne stvari. Krošnjarji so se v ponedeljek zvečer poslovili za leto dni od Gorice; nekateri so že odšli v Trst, kjer so na Ak\’e-dotu postavili svoje stojnice za vsakoletni tržaški Miklavžev sejem. Zabaviščni luna park z avtomobilčki, raketami, videoigrami, vrtiljaki in drugimi vragolijami na Travniku, v Ljudskem parku in na trgu Battisti pa bo v Gorici ostal vse do nedelje, 10. decembra. V nedeljo in ponedeljek so bile v Gorici odprte vse trgovine (tako bo še ves december); to je bil še dodaten razlog za obisk mesta in za božične nakupe. Sprijazniti se moramo, da živimo v potrošniški družbi, ki mora, če hoče obstajati, prodajati in in kupovati. Zal tudi na Gospodov dan.
-zuta-
Andrejev sejem v Gorici
šilili
m
iillllll
-Zudi d pomagaj
duhovnikom povsod siriti vrednote evangelija. Daruj svoj prispevek za vzdrževanje.
Vsak dan prinaša v Italiji 38000 duhovnikov ljudem tolažbo, razumevanje, upanje. Vsak dan širijo vrednote evangelija. Podpri jih tudi ti z majhno, toda neohhodno potrebno žrtvijo: do 31. decembra daruj svoj prispevek za vzdrževanje na poštni tekoči račun št. 57803009. naslovljen na: Istituto Centrale Sos tentamento CA er o -via Aurelia, 481 - 00165 Koma. Ce boš hotel, boš lahko odštel svoj prispevek pri naslednji davčni prijavi. Vprašaj svojega župnika za potrebni informativni material.
CHIESA CATTOLICA
CEI Conferenza Episcopale I tal i a n a Promozione del sostegno economico alla Chiesa
Prispevki za vzdrževanje in osem od tisoč.Tvoja pomoč tvoji Cerkvi.
Predstavitev zbirke Goriške Mohorjeve družbe
V petek, 1. decembra, je bila v Katoliški knjigami na Travniku v Gorici predstavitev knjižne zbirke za leto 1996 Goriške Mohorjeve družbe.
V nabito polnih prostorih galerije je prisotne najprej pozdravil predsednik Goriške Mohorjeve družbe msgr. Oskar Simčič. Dejal je, daje za vsako knjigo veliko misli in dela, predvsem pa veliko srca. Za njim je zbirko in avtorje knjig posamično predstavljal tajnik GMD Marko Tavčar, ki je tudi povezoval posege piscev in prevajalke.
Tavčar je najprej prikazal koledar za leto 1996 in poudaril, da je letos pri njem sodelovalo čez petdeset avtorjev. Gre za zbornik, v katerem so zapisi o življenju in delu krajevne in vesoljne Cerkve; predvsem pa je pomemben, ker prinaša vse bistvene podatke o življenju Slovencev v Italiji in njihovem delovanju na kulturnem področju v letošnjem letu. Urednika koledarja GMD dr. Jožeta Markuže zaradi delovnih obveznosti ni bilo na predstavitvi; povejmo pa še, da je koledar opremil Stojan Zafred. Vsebinsko je koledar izredno bogat in prinaša prispevke z vseh področij udejstvovanja Slovencev od Kanalske doline pa vse do Milj. Morda bi ga kazalo v bodoče samo malce bolj sodobno in drzneje grafično opremiti. Povedati moramo še, da ima koledar skoraj dvesto strani dobrega branja o kulturi, gospodarstvu, etnografiji, glasbi itd.
Tavčar je nato predstavil knjigo italijanskega vojaškega kurata Pietra Brignolija Maša za moje ustreljene in prevajalko, ženo pokojnega sla-
Z leve proti desni: Andrej Arko, Andrej Kosovel, Saša Kosovel, Nedeljka Kacin - Pirjevec, Lida Turk, dr. Bojan Godeša.	(Foto	Bumbaca)
vista Dušana Pirjevca - Ahaca, Nedeljko Kacin Pirjevec. Gospa, ki je knjigo že prevedla za slovenski revijalni tisk pred leti, je zelo lepo predstavila knjigo. Pietro Brignoli je bil italijanski vojaški duhovnik, ki je bil v dobi druge svetovne vojne z italijansko vojsko v Jugoslaviji, predvsem na slovenskih in hrvaških tleh, in si je na pretresljiv in pošten način zapisoval v dnevnik grozodejstva, ki so jih italijanski vojaki in fašisti počeli med zadnjo vojno. Knjiga je izjemen dokument; v šestdesetih letih je izšla tudi pri italijanski založbi Longanesi, a je danes ni več niti v katalogu. Vsakdo si lahko predstavlja, zakaj. Maša za moje ustreljene je knjiga, v kateri prihajata do izraza predvsem naravnost sveta poštenost duhovnika Brignolija in vsa tragedija druge svetovne vojne, Italijani pa v njej ne nastopajo samo kot dobri ljudje, ampak kot okupatorji. Uvodno študijo je napisal zgodovinar dr. Bojan Godeša, ki je bil tudi prisoten na predstavitvi in je podal predvsem zgodovinski okvir, v katerega je treba postaviti ta
knjižni 'biser. Prevajalka Nedeljka Kacin Pirjevec je poudarila, da je Pietro Brignoli imenoval mrtve, ki jim je včasih moral dati sveto maziljenje tik pred ustrelitvijo, s prelepimi besedami: »Moji mrtvi, moji ustreljeni, božji mrtvi, božji ustreljeni!« Vsekakor je to temeljna knjiga, ki je lahko Goriški Mohorjevi družbi samo v ponos, vsi naši šolarji pa bi jo morali obvezno prebrati; zelo lepo jo je opremil Franko Žerjal.
Odkletev je naslov knjige pisatelja Andreja Arka, ki je sam spregovoril o svojih dvanajstih krajših zgodbah, kakor je samo poimenoval svoje črtice in novele. Arko je urednik na Radiu Slovenija, prosti čas pa preživlja v Brestovici na Krasu, zato zelo dobro pozna naše razmere in je nekaj svojih zgodb tudi prenesel v naše slovensko zamejstvo. Edi Žerjal je za knjigo narisal nekaj ilustracij in poskrbel za knjižno opremo.
Knjigo pisem iz zapora Josipa Kosovela, ki je bil pod fašizmom obsojen na drugem tržaškem procesu in do leta
1944 zaprt v tržaškem Coroneu ter v Fossanu, je predstavila urednica knjige Lida Turk. Sama je spomladi leta 1993 v nizu oddaj na radiu Trst A predstavila izbor pisem profesorja Josipa Kosovela svojcem. Prof. Josip Kosovel je bil zanimiv človek, blage narave in zaljubljen v slovenski jezik. S pričevanjem o svojem očetu in o knjigi pisem, ki nosi naslov Vaš P epi in papači, je nastopil Saša Kosovel, na predstavitvi pa je bil navzoč tudi avtorjev vnuk Andrej. Pisma je za objavo prevedla iz italijanščine prof. Marija Cen-da, knjiga pa je izšla v zbirki Naše korenine. Pomembna je, ker je pričevanje o nekem času in obenem dokument. Opremil jo je Pavel Medvešček.
V	pozdravnih nagovorih, ki so sledili petkovi predstavitvi goriških mohorjevk, je govoril tudi gospod Svetko Gregorič, podpredsednik Celjske Mohorjeve družbe, in z velikim veseljem poudaril, da je množica zbranih ljudi na predstavitvi v Katoliški knjigarni dokaz, da so zamejski Slovenci živi in zavedni, saj se jih je zbralo toliko na predstavitvi, kolikor si jih njegova založba ne uspe niti predstavljati ob podobnih prireditvah. V Sloveniji namreč zanimanje za knjige zelo upada. Med pozdravnimi govori je bil deležen velikega aplavza tudi poseg predsednice SSO Marije Ferletič, ki se je Goriški Mohorjevi družbi zahvalila predvsem za požrtvovalno delo na kulturnem področju.
Jurij Paljk
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
KNJIŽNA ZBIRKA ZA LETO 1996
KOLEDAR 1996
Pietro Brignoli MAŠA ZA MOJE USTRELJENE
Iz dnevnika vojaškega kaplana
Tiir	»jv'
01JKI.ETEV
Andrej Arko ODKLETEV
v
Črtice in novele
Josip Kosovel
VAŠPEPI IN PAPAGI
Pisma iz zapora
Vrnimo se h kompozicijskemu opusu in zbirki, ki jo danes predstavljamo. Če je bil skladatelj v mladostnih letih še ambiciozno zazrt v tokove, ki so jih v začetku 20. stol. želeli pisati akterji slovenske glasbene ustvarjalnosti, v tokove, ki so odpirali tudi področje instrumentalne glasbe in se je v njih Komel tudi dovolj uspešno preizkusil, se je goriški glasbenik v kasnejših letih na neki način »odtrgal« od vseslovenskih kompozicijskih stremljenj in se globoko spojil s tradicijo primorske zborovske kulture. Nastal je obsežen opus vokalnih del, v prvem skladateljevem obdobju v marsičem prepojen z religioznimi elementi, kar je seveda tudi razumljivo. Cerkvene skladbe so imele več možnosti, da tudi oživijo. Zanje je v prvi vrsti poskrbel Vinko Vodopivec. Razmerje cerkvenih in posvetnih del pri Emilu Komelu je dva proti ena. Posvetna dela so v glavnem nastajala v zadnjem obdobju skladateljevega ustvarjanja, v obdobju, ki je bilo v marsičem prežeto tudi z ideološkimi klicami in se jim je skladatelj, predvsem v otroških in mladinskih zborih, tudi na neki način vdajal.
Posvetni opus Emila Komela tako obsega 78 del, 24 mešanih zborov, 30 moških, pet priredb, dva ženska, tri zbore s spremljavo, šest otroških oz. mladinskih zborov in sedem napevov.
Posvetno delo Emila Komela (2. del)
Tatjana Gregorič ob predstavitvi zbirke posvetnih zborovskih skladb Zelen je log v Katoliški knjigarni 17. novembra 1995
Pričujoča zbirka 16 skladb je na neki način tudi lahko simbolj trenutka Ko-melove zapuščine. Posvetni opus smo sicer lahko evidentirali, nikakor pa nismo uspeli tudi zbrati vseh rokopisov ali fotokopij zborovskih del. Zato tudi ne moremo govoriti o kakšnem tehtnem izboru, kajti v zbirko smo vključili dela, ki so bila dosegljiva in jih je Hilarij Lavrenčič lahko tudi pripravil za objavo.
Zbirka razgrinja dve kategoriji zborovskih skladb: v prvi so pesmi za vsakdanjo uporabo in komponirane po vzorih čitalniške tradicije - pesmi so tonalne, lahkotne, preprost ritmični stavek zveni polno, harmonija je brezhibna. V preprostosti ostaja skladatelj kompozicijsko natančen, predvsem v skladbah za moški zbor, v katerih z uporabo kromatizmov, sep-tim in zanimivih modulacij doseže zvočno polnost.
V	drugi kategoriji pa so t.i. skladbe za predal in v njih skladatelj zahaja na področje absolutne glasbe. V to, žal preskromno polje, sodita skladbi Vstajenje za mešani zbor z bogastvom
akordov in lahkotnejša Lastovica za mešani zbor, skladba, v kateri se avtor dovolj uspešno preizkusi tudi v modernejših kompozicijskih prijemih.
V	teh skladbah zazveni Komel v vsej svoji izvirnosti, izvirnosti, s katero se približuje poznoromantičnim tokovom. Umetnikov navdih se osvobodi spon lokalnih potreb in zažari v osem-glasnem zboru in intenzivnem moduliranju. Med te, izrazno močnejše pesmi. sodi tudi skladba Vrag na razpotju za moški zbor - zahtevne in pogosto neučinkovite povezave pa, žal, dajejo občutek dolgoveznosti glasbene pripovedi.
Pesmi v zbirki vnovič razkrivajo Emila Komela kot izjemnega poznavalca in teoretika glasbe. V zborovskem stavku se glasbenik odlikuje kot velik tehnik, ki mu zmanjkuje poguma, da bi se izpel tudi v melodični genialnosti.
Njegov zborovski sestavek je praviloma neoporečno izdelan in izhaja iz bogate prakse zborovodje, kar je ponekod močno opazno, npr. v pesmi Vstajenje ali pesmi Da veš; kjer pa je
avtor spremljal določeno harmonsko idejo ali progresijo, je na račun harmonske pravilnosti trpela samostojnost določenega glasu (najbolj pogosto basovska linija pri moških zborih, npr. v pesmi Opomin k petju). Navadno vsaka zborovska skladba se začne enoglasno (primer Mjolčice, Pobrati-mje, Napitnice), nato pa postopoma ali naenkrat vstopajo ostali glasovi.
Ob primerjavi posvetnega dela s cerkvenimi skladbami lahko ugotovimo, da ostaja v različnih oblikovanih zasnovah prepoznavna enotnost skladateljeve glasbene govorice, ugotovimo, da namen glasbenega dela ni vplival na večje spremembe v skladateljevem kompozicijskem načinu. Njegov glasbeni jezik je vedno opit na funkcionalno romantično harmonijo, ki je omejena predvsem na uporabo treh glavnih harmonskih funkcij določene tonalitete. Načela, ki jih je skladatelj postavil v življenjskem delu Harmoniji, so tudi osnovno pravilo in zakon njegovega ustvarjalnega opusa.
Zbirka, prva in zato dovolj edinstvena, prinaša izbor Komelovih po-
svetnih zborovskih del. Njena vsebina pa nam lahko služi tudi kot koristen poduk o pevski kulturi našega prostora pred sto leti. Ob pregledu partitur smo se pošteno zamislili nad sposobnostjo vokala ali bolje nad naravno danostjo vokala današnjega časa. Zborovski ansambli se lahko danes pohvalijo z izjemno preciznostjo vokalne tehnike, ki jo dosežejo ob marljivem in vztrajnem delu, nikoli pa ne bodo uspeli zazveneti v določenih višinah in razponih, ki so bili očitno vsakdanja praksa »Komelovih pevk in pevcev«. Obsegi, ki jih skladatelj uporablja v zborovskih skladbah, pripovedujejo o - za današnji čas - izjemnem vokalnem potencialu, pripovedujejo o poustvarjalni praksi, s katero danes, ob vsej profesionalnosti in stokovnosti, ne morejo tekmovati, ker se je preprosto sposobnost vokala osiromačila. Pomanjkljiva pozornost do petja na vseh družbenih ravneh je »rodila« novo zatrtost človeške kreativnosti.
Za zaključek pa dovolite še malce simbolične igre z naslovom zbirke Zelen je log. Zelena barva je simbol vitalnosti, zdravja, optimizma, srca, rasti, barva pomladi. Poskusimo jo zaužiti v vsej tej simboliki in s pomočjo Komelovih skladb ali brez njih pozabiti na zamere, kajti zamera rodi bolezen, dobra glasba pa zdravje.
		
Lep začetek koncertne sezone E. Komel
Irena Baar-glas in Alenka Sček-klavir
Alenka Šček (levo) in Irena Baar med nastopom (Foto Bumbaca)
Za začetek koncertne sezone 1995-96 Slovenskegacentra za glasbeno vzgojo Emil Komel sta v četrtek, 30. novembra, nastopili v komorni dvorani ob Katoliškem domu sopranistka Irena Baar in pianistka Alenka Šček.
Protagonist večera je bila torej kombinacijaglas-klavir, tipična za obdobje na začetku romantičnega razcveta. Za to dobo je bil značilen nemški klasični Lied, krajša kompozicija za klavir in glas na poetičen tekst v nemščini. Šlo je za posebno iskanje idealne enotnosti med peto besedo in zvokom. Glavni element take glasbe nista ne vsebina ne oblika, ampak zvok, ki mora odgovarjati poetičnim pogojem notranjosti poustvarjalca in potrebi po njegovi vzpostavitvi odnosa z zunanjim svetom prek glasbe.
Sopranistka Irena Baar je diplomirala v solopetju leta 1983, izpopolnjevala se je v Gradcu in Salzburgu; trenutno deluje kot pedagoginja in koncertna ter operna pevka doma in v tujini. S svojim res lepim, mogočnim in toplim sopranom ter suverenim nastopom je očarala občinstvo. Pianistka
Alenka Šček-Lorenz, ki se je po diplomi 1. 1979 izpopolnjevala v Zagrebu in je med mnogimi priznanji 1. 1990 prejelanagrado iz Prešernovega sklada, se je z izrazitim občutkom za poslušanje »pogovarjala« s pevko; v nekaterih točkah jo je žal malo preglašala. Pa tudi akustika komorne dvorane sev nekaterih trenutkih ni izkazala za najboljšo.
Spored sta glasbenici začeli s Schubertom: vsak izmed nj ego vih štirih samospevov j e
bil slika zase, misel, čustvo, spontano in zaključeno duševno stanje. Po dveh Wol-fovih so prišli na vrsto še trije klasični samospevi Brahmsa, ki je za klavir in glas spesnil nad 300 skladb te vrste. Drugi del koncerta seje začel s štirimi skladbicami L. M. Škerjanca, v katerih je izstopal značilen poznoromantični slog slovenskega skladatelja. Večer j e sklenilo pet res lepih, svežih in plemenito prijaznih lirik Norvežana Edvarda Griega.	DD
Posvet zgodovinarjev: September 1943
Zanimiv seminar o Goriški fronti
V četrtek, 30. novembra, je
Veselje in smeh v Goriškem vrtiljaku
V veliki dvorani novogoriškega Kulturnega doma se uspešno nadaljuje Goriški vrtiljak s svojimi predstavami za velike in male polže. Otroci vsakokrat napolnijo dvorano s svojim veseljem, smehom in odkritim, prisrčnim sodelovanjem.
V soboto, 11. novembra, je najmlajše obiskala s svojimi palčki Sneguljčica in ogrela srčeca našim »palčkom«, ki so trepetali ob misli na čarovnico s strupenim jabolkom, a princ je vse srečno rešil.
Čudovite lutke iz lipovine so zaživele v spretnih rokah treh igralcev Lutkovnega gledališča iz Maribora, ki so pokazali vso svojo umetnost, a tudi veliko ljubezen do otrok. Precej velike lutke so kot žive tekale, skakale in cepetale po odru. Ob koncu uprizoritve so si jih otroci lahko ogledali in videli, kako so lepe in
natančno izdelane prave umetnine, unikati, saj jih uporabijo samo za določeno predstavo, potem jih hranijo v gledališkem arhivu. Igralci mariborskega Lutkovnega gledališča imajo več kot 300 predstav na leto in nedvomno so te precej naporne.
»Starejši« osnovnošolci so z izvedbo Lutkovnega gledališča iz Ljubljane (18. nov.) bili nekoliko manj zadovoljni, ker je napovedana igrica Zarika in Sončica odpadla. Namesto te so sodelovali in peli na karaoke-ju medveda, Sapramiške, psička Tobije... Med izvajanjem je medo cvrl palačinke, ki so jih bili deležni tudi otroci.
V soboto, 25. novembra, je male polžke zabaval Škrat Sanjavec (Plesni Forum Celje), 2. decembra pa velike polžke R. Kapica, Žaba in... (Prešernovo gledališče Kranj). Iva Koršič
Vite95-Poma95
Na razstavišču Expomego so 30. novembra odprli sejem trtnih in sadnih sadik Vite 95 in Poma 95. Ta velja za enega največjih evropskih sejmov trtnih in sadnih sadik. Letos je bilo nad stopetdeset razstavljalcev iz enajstih evropskih držav.
Organizatorji so se pohvalili, da Slovenija, Italija, Francija in Nemčija proizvedejo letno več kot pol svetovne proizvodnje trtnih in sadnih sadik. Slovenija je imela svoj lep razstavni prostor, na katerem je predstavila vinarsko podobo države. Za zanimivost naj povemo, da je bilo letos predstavljenih 622 različnih vrst sadik, med temi 451 različnih vrst jabolk. V treh paviljonih je obiskovalec lahko poskusil 120 vin. Na prostem in v enem paviljonu pa so bili na ogled najnovejši kmetijski stroji. Povprečen obiskovalec je bil najbrž razočaran, ker ni mogel kupiti sadik. Sejem je bil namreč namenjen predvsem strokovnjakom in velikim pridelovalcem.
potekal na goriški univerzi študijski seminar zgodovinarjev na temo September leta 1943 na Goriškem in v deželi Furla-niji-Julijskikrajini. Seminarje bil posvečen t.i. Goriški fronti septembra leta 1943. Obenem so v veliki dvorani univerze odprli pomembno fotografsko in dokumentarno razstavo na temo Druga svetovna vojna in odpor v Furlaniji in na Goriškem. Izšel je tudi bogat katalog.
Namen seminarja je bil osvetliti italijansko kapitulacijo 8. septembra L 1943 s posebnim poudarkom na znani Goriški fronti. Zgodovinarji iz Furlanije-Julijske krajine, Slovenije in Avstrije so skušali razložiti, kaj seje na Goriškem, v Furlaniji, na Primorskem in širše v Sloveniji dogajalo ob razpadu Italije.
Po pozdravnih nagovorih je prvi nastopil tajnik Deželnega inštituta Furlanije-Julijske krajine za zgodovino osvobodilnega gibanja Galliano Fogar, ki je govoril o vojaškem in političnem propadu in razsulu Italije na goriških tleh v septembru leta 1943. Po njegovem mnenju sta 8. september in kapitulacija Italije usoden dogodek za nadaljnjo zgodovino Italije in naših krajev. Poudaril je velikodušnost slovenskega ljudstva, ki je ob kapitulaciji Italije zelo pomagalo italijanskim vojakom med umikom tako v živežu kot v oblekah in v poštenem kazanju smeri, po
Foto Bumbaca
kateri so lahko šli bežeči italijanski vojaki čim bolj varno v Italijo; povedal pa je tudi, da so bili tudi med partizani na takratnem okupiranem ozemlju pravi kriminalci.
Profesor Tone Ferenc z ljubljanske univerze pa je govoril o slovenski partizanski ljudski oblasti v Julijski krajini jeseni 1.1943. Samje bil mnenja, daje september tega leta za vse slovensko Primorje prelomen datum. Za njim je spregovoril še profesor z neapeljske univerze Guido DAgostino, kije razlagal razlike med severom in jugom Italije v času kapitulacije v drugi svetovni vojni. Profesor August Walzl s celovške univerze je govoril o operativnih conah nemške vojske na Primorskem s pravnega vidika.
Posvet zgodovinarjev je trajal do večera. V popoldanskih urah je med drugimi spregovoril tudi dr. Branko Marušič na temo za-
Še o tisočletnici Gorice
dnjih interpretacij slovenskega zgodovinopisja o narodnoosvobodilnem boju. Dr. Marušič je s strokovnostjo najprej prikazal politične razmere in prenove v Sloveniji v osemdesetih letih. Povedal je, da so prav v tem času začeli pisati in proučevati tudi zgodovinske teme, ki jih zgodovinarji prej uradno sicer niso smeli. Nadalje je govoril o znanih polemikah o dogajanju med drugo svetovno vojno na Slovenskem. V svojem posegu se je najdlje pomudil pri t.i. poročilu skupine slovenskih zgodo vinarj ev, kij im j e Državni zbor Republike Slovenije naročil, naj izdela posebno poročilo o »ključnih značilnostih slovenske politike v letih 1929-55«. Omenjeno poročilo je bilo objavljeno v Sloveniji konec septembra letos in je pri njem sodelovalo 12 poklicnih zgodovinarjev, od teh pet univerzitetnih učiteljev, med njimi tudi dr. Tone Ferenc. Poročilo slovenskih zgodovinarjev ima tri sestavne dele: prvi govori o razmerah na Slovenskem v letih 1929-41, drugi o obdobju 1941-45, tretji sklop pa je posvečen desetletju po zadnji vojni. Dr. Branko Marušič je na posvetu seznanil udeležence s poročilom slovenskih zgodovinarjev in poudaril, da to poročilo ne predstavlja kakega uradnega zgodovinopisja, pač pa, daje skupina, ki je poročilo napisala, bila sestavljena iz najboljših slovenskih poznavalcev obravnavanega časa.
-jP-
V uvodniku Pred tisočletnico Gorice je Jurij Paljk primerno opozori! našo javnost na to obletnico. Z njegovimi mislimi in predlogi se povsem strinjam, in menim, da moramo temu jubileju posvetiti vso pozornost. Lahko se namreč zgodi, da bo ob našem nezanimanju zgodovinska prisotnost Slovencev v Gorici premalo poudarjena. Občinska uprava pripravlja v sodelovanju z društvom II Millennio dolgoročni načrt prireditev, razstav in raziskav, ki bi se morale slovesno zaključiti prav leta 2001. Že v letu 1996 bo odprta velika razstava o goriškem gradit kot simbolu mesta skozi tisočletje; organizatorji sicer trdijo, da bo razstava nadvse nepristranska, vendar smemo imeti tudi dvome o tem spričo obarvanosti sedanje občinske uprave. Mislim, da bi bilo prav, da bi ustanovili primeren odbor, ki bi ga podprle obe krovni organizaciji pa tudi uprava v Novi Gorici in ki bi skrbel za primerne pobude s slovenske strani. Zdi se mi, da bi lahko ob tej priliki prišlo do preimenovanja mesta Nova Gorica v staro ime Gorica, da bi bila tako poudarjena kontinuiteta slovenske prisotnosti na tem ozemlju. Ce bo ostalo sedanje ime, bo prevladalo mnenje, da je Gorica stara tisoč let, in da je samo na začetku bilo v njej nekaj slovenskega, kar se odraža v imenu; slovenska Nova Gorica paje stara komaj petdeset let. Župana obeh mest se v zadnjem času precej redno sestajata in sta dala pobudo za ustanovitev skupnega urada; mislim, da bi bilo prav, če bi se ta urad ukvarjal tudi s to zadevo in ne samo z vprašanji vsakdanje uprave. Vemo, da je mogoče tudi zgodovino in njena neizpodbitna dejstva brati na razne načine. V zvezi z goriško zgodovino je na primer zanimiv primer reliefa leva sv. Marka, ki je vzidan nad vhodom v goriški grad. Kot znano so ga v Gorico prinesli Benečani, ko so v začetku 16. stoletja za kratek čas osvojili Gorico. Relief je bil kmalu potem odstranjen in je bi! nekje spravljen do konca prve svetovne
vojne. Od takrat spet kraljuje nad vhodnimi vrati v goriški grad kot dokaz stoletne navezanosti Gorice na Benetke in posredno na Italijo. Prikaz slovenske prisotnosti v Gorici skozi stoletja zahteva temeljite znanstvene študije in najresnejši pristop; zato bi moral biti zastavljen resen načrt dela. Obenem bi bila to priložnost za uveljavitev starejših in mlajših zgodovinarjev. V širšem pomenu pa bi pomenila za obe Gorici tudi promocijo na turističnem področju.	B.S.
Srečanje 40 obmejnih županov
V Gorici so se v bivšem semenišču in na sedanji univerzi v petek, 1. decembra, srečali italijanski in slovenski župani obmejnih občin od Trbiža pa vse do Milj in Pirana. 26 italijanskih in 14 slovenskih županov seje srečalo na drugem zboru obmejnih županov in občinskih predstavnikov, da bi se dogovorili za boljše obmejno sodelovanje.
Tema srečanja je bila Občine in čezmejno sodelovanje za novo Evropo. Pri organizaciji srečanja so pomagali tudi strokovnjaki goriškega inštituta za mednarodno sociologijo 1S1G in Fakulteta za mednarodne in diplomatske vede. Prisotni so bili tudi slovenska generalna konzulka iz Trsta in predstavniki italijanske vlade ter seveda predstavniki Dežele F-JK Obmejni župani so si zaželeli, da bi vsakoletna srečan ja postala aktiven dejavnik, ki bi izboljšal sodelovanje v pričakovanju združene Evrope, ko naj bi meje postale samo še spomin na stare čase. Župani so bili tudi mnenja, da bi njihova srečanja dobila posredno tudi operativen pomen in da ne bi bila samo folklorna srečanja lepih besed, za katerimi pa potem ni konkretnih dejanj.
Lov volčičev in volkulj ic
Kljub muhastemu vremenu so se volčiči in volkuljice krdela Ankus iz Sovodenj odpravili v nedeljo, 26. novembra, na prvi lov (izlet). Čakal jih je naporen, a Volčiči, voditelji
zelo zanimiv dan. Zbrali smo se pri maši v Gabrjah in nadaljevali z obiskom jame Kraljice Krasa na Vrhu sv. Mihaela. Kraški krti so nam zelo vljudno pokazali vse lepote jame, nam predstavili svojo organizacijo, pripravili topel čaj in nas povabili na še druga srečanja.
Poldne je že odbilo in VV smo bili kar močno lačni; zato smo si napolnili želodčke in odšli po vojaških rovih iz prve svetovne vojne do posvetovalne skale na Brestovcu. Tam
in kraški krti v Kraljici Krasa
smo sprejeli v krdelo nove mladiče in jim v znak pripadnosti podarili rumene kožuhe (rute).
Stari volki (voditelji) smo bili z izletom zelo veseli, saj so VV pokazali veliko navdušenja in zanimanja; predvsem pa, ker se je število otrok v zadnjem letu močno povečalo.
Z velikim klicem smo zaključili lov in komaj čakamo, da se bomo zopet srečali v soboto na sestanku.
AkelaAnkus
Tržaški škof naslovil na vernike pastirsko pismo za advent Srečanj e z msgr. Guj onom
Tržaški škof Lovrenc Bel-lomi je na vernike tržaške škofije naslovil adventno pastirsko pismo, katerega naslov se glasiStor/7/ste to meni!. Pismo se navezuje na škofijski pastoralni program za leto 1995-1996 o Prednostni ljubezni do ubogih.
Na začetku pisma omenja škof Bellomi več smeri, ki vsebujejo tematiko prvenstvene ljubezni do ubogih: prvo predstavlja projekt Cerkve 90-ih let, katerega geslo Evangelizacija in pričevanje ljubezni, drugo priprave na sveto leto, ki bo leta 2000, tretjo pa pravkar zaključeno tretje cerkveno zasedanje v Palermu. V nadaljevanju utemeljuje to prvenstveno ljubezen do revnih s teološkega in cerkvenega vidika: Bog sam si je izbral reveže na tem svetu, zato je obveznost ljubezni tudi moralna dolžnost. Ni pa dovolj, da velikodušno pomagamo ubogim; do njih je treba vzpostaviti nove odnose. »Če je naloga Cerkve, da pokaže na pravega Boga, mora ona izbirati uboge, kot je to storil Jezus, ki je živel ubog med ubogimi,« piše nadalje tržaški škof, prav zato pa predstavlja posvečanje ubogim preizkus zvestobe Cerkve do Kristusa in lastne občestvene narave, obenem pa postane razpoznavni kriterij v cerkveni pastoralni praksi. Pri tem je treba paziti, »da se ne bomo poslu-
ževali le polovičarskih in izkrivljenih meril za ocenjevanje svojega krščanstva«. Cerkev mora družbi postaviti zgled za enako dostojanstvo državljanov s tem, da daje revežem enako mesto kot vsem drugim.
Pri tem je treba pojasniti, nadaljuje škof Bellomi, da pridevnik »prvenstvena« ne pomeni izključujoča, najvišja ali diskriminantna: prvenstvena ljubezen do revnih torej ni malikovanje sociale niti ne zanemarjanje ostalih, ne-revnih kategorij. Ne smemo je zamenjati s »poljubnim«, saj gre tu za pomembno etično dolžnost, ki izvira »iz jasnega verskega in teološkega temelja, tistega namreč, po katerem hoče biti Cerkev božja podoba, takšna, kot jo je razodel edinorojeni Sin, ki živi v
Očetovem naročju (Jn 1, 18)«. Krščansko občestvo si more privzeti človeški obraz Kristusa, ki je postal ubog.
Kristjani moramo biti pozorni do socialne stvarnosti tako v svetu, kjer se v nekaterih predelih srečujemo z vnebovpijočo revščino ter z gospodarskim prepadom med razvitim severom in revnim jugom, kakor tudi v t.i. »družbi blagostanja«, kjer tudi obstajajo neravnovesja in protislovja zaradi revščine. Gre za stare oblike revščine gospodarske in bivanjske narave "(kot npr. brezposelnost in brezdomstvo), obenem pa za nove oblike revščine: kultura smrti že pred rojstvom, otroci, ki so žrtve zakonov v krizi in zanemarjenosti, prestopništvo in iztirjenost pubertetnikov in mladih, kriza vrednot, čustveni in gospodarski brodolomi, razkroj družin pri odraslih, zapuščenost in osamljenost starejših oseb, težave bolnikov in priseljencev itd. Kljub velikodušnim primerom altruizma se občuti po-manjkljivostpri iskanju vzrokov teh problemov. Pri tem škof opozarja, da so bili na septemberskih Pastoralnih dnevih tržaške škofije predstavljeni t.i. dosledni načini življenja, ki naj bi imeli namen pokazati na samo jedro socialno-eko-nomske izkrivljenosti in tako od znotraj spremeniti
izprijene mehanizme.
Tržaški škof predstavi nadalje nekaj smernic za konkretna dejanja, ki bi jih morali kristjani narediti: velikega pomena so tu oznanjevanje in kateheza (zlasti za odrasle), obhajanje sv. maše v znamenju pozornosti do revnih, pastoralne pobude v prid bolnih, ostarelih, prizadetih in njihovih družin ob nedeljah in praznikih, vzgoja za služenje bližnjemu, za prostovoljno delo, za župnijsko pastoralno dejavnost na tem področju, ki naj bo usmerjena predvsem do mladih, ter za ustanovitev župnijske Karitas.
V	zaključku svojega pastirskega pisma skupaj s svojim voščilom poudarja škof potrebo po skromnem življenju pripadnikov Cerkve, kar je pogoj, da »bodo prišli ubogi do besede in bodo lahko postali akterji naše pastorale do mere, da bodo pogojevali usmeritve našega sprejemanja in delitve dobrin. Toda to zahteva, da se mi sprijaznimo z njihovo prisotnostjo, njihovimi vrednotami in potrebami, s katerimi se obračajo na nas«. Ljubezen je »pogoj za vsako človeško sožitje, pri katerem naj kristjani sodelujejo za spremembo vsake politike, sleherne ekonomije in je izziv za vsak model družbe, ki bi ga bilo dobro ustvariti.«
V	Društvu slovenskih izobražencev je v ponedeljek, 4. decembra, bilo na sporedu srečanje z beneškim Čedermacem msgr. Pas-kvalom Gujo-nom (na sliki/
Foto Kroma), župnikom na Matajurju. Uvodno misel je podal novinar Gior-gio Bankič. Srečanje je bilo zelo aktualno zaradi nedavne orožniške preiskave, ki jo je msgr. Gujon doživel v svoji župnijski cerkvi, katero so orožniki tudi poškodovali. Dogodek je močno odjeknil ne samo v Benečiji, ampak tudi v celotnem zamejstvu in v Sloveniji, prizadeti župnik pa je prejel kopico solidarnostnih izjav.
Tudi tradicionalni večer v DSI je potekal v znamenju solidarnosti z msgr. Gujonom, ki jo je izrazilo številno občinstvo. Republiko Slovenijo je zastopal njen konzul v Trstu Tomaž Pavšič (Gujona je med drugim slovenski predsednik Kučan poleti odlikoval z Zlatim častnim znakom svobode) in s tem dokazal, da je slovenska država blizu prizadetemu duhovniku. Prisoten je bil tudi novi predsednik tržaške Duhovske zveze g. Dušan Jakomin. Pri tem je treba omeniti, da so tržaški slovenski duhovniki, združeni v Duhovski zvezi, naslovili na msgr. Gujona solidarnostno izjavo, ki jo tudi objavljamo.
Solidarnostna izjava DZ msgr. Paskvalu Gujonu
Slovenski tržaški duhovniki, včlanjeni v Duhovski zvezi, izražamo ob sramotnem dogodku bratsko solidarnost. Brezvestni anonimni ljudje že dolgo rovarijo proti sobratom v Benečiji; še posebej zadnji neutemeljeni postopek proti miroljubnemu duhovniku je hotel biti moralni udarec proti duhovnikom, ki oznanjajo ljudstvu mir in Kristusov evangelij. A ni uspel.
Splošna obsodba vseh dobro mislečih državljanov potrjuje, da so taka načrtna dejanja nevarna igra, ker hočejo netiti razdor med tukajšnjim prebivalstvom.
Prosimo Boga, naj bi zavladal med nami božji mir z medsebojnim sprejemanjem in spoštovanjem.
Dragi monsinjor, Bog Vas živi!
Trst, 24. novembra 1995
Spevoigra Miklavž prihaja v Boljuncu Ruski večer	Novomeška Karitas in
Prejšnjo nedeljo je Bolju-nec prav zaživel. Na obisk je namreč prišla lepa skupina mladih iz Slovenije, ki so zjutraj s petjem obogatili sveto mašo, popoldne pa so nastopili v Prešernovem gledališču z mladinsko opereto Miklavž prihaja.
Radijski oder in Mladinski dom iz Boljunca sta namreč povabila v goste mladinski mešani pevski zbor Romar društva MIK iz Črnuč, to je iz predmestja Ljubljane. Kulturno življenje v tem naselju se zadnja leta močno prebuja, tako da sedaj v njihovi župniji premorej o kar štiri pevske zbore. Z mladino iz Črnuč so organizatorji navezali stik prek članov gledališke skupine Slovenskega kulturnega kluba, ki so pred dvema letoma pri njih gostovali s komedijo Igra zamenjav ali Skupaj je lepše.
MMPZ Romar, ki ga vodi gospa Albinca Rebolj, je, kot rečeno, že zjutraj pel pri sveti maši. Po njej so jih prav toplo sprejeli vaščani, ki so jim v Mladinskem domu ponudili vroč čaj. Ker pa časa ni bilo veliko, so se takoj potem odpravili na krajši ogled Trsta. Spremljal jih je predsednik Radijskega odra Marijan Kravos in nekaj članov SKK. Po kosilu se je skupina odpravila zopet v Boljunec, sa j so se pev-
Prizor z nedeljske predstave
ci morali pripraviti na popoldanski nastop.
Ob 16. uri so se po uvodnem pozdravu Marijana Kravosa dvignile zavese in zadonel je glas angelčkov, ki so oblikovali prvo izmed treh dejanj Gržinčičeve operete.
V drugem dejanju pa so oder z živahnim petjem obvladali fantje - hudički. Tudi oni so se, tako kot prej angelčki s sv. Petrom, sv. Krišpinom in sv. Gerardom na čelu, pripravljali na odhod na zemljo v spremstvu sv. Miklavža. Seveda so imeli hudički vse kaj drugačne namene od dobrih angelčkov.
V tretjem dejanju pa se vsi, angelčki in hudički, znajdejo na zemlji, ravno v Boljuncu, dobri sv. Miklavž pa obdari vse otroke.
(Foto Kroma)
Z mladinsko opereto, ki jo je dr. Jerko Gržinčič zložil leta 1931 in ki je bila prevedena v češki, hrvaški, španski, italijanski, nemški, angleški in francoski jezik ter je še danes zelo priljubljena, so pevci MMPZ Romar naravnost navdušili publiko, saj je bila njena izvedba res odlična. Kasneje smo od članov zbora izvedeli, da so jo naštudirali že lansko leto in da so z njo nastopali že po skoraj celi Sloveniji. Nastop v Boljuncu je bil letos že peti, skupno pa kar petnajsti.
Večerje bil torej res prijeten in bogat, mladi gostje pa so se poslovili z vabilom, da se kmalu spet srečamo, tokrat morda v Črnučah.
Breda Susič
na Opčinah
V nedeljo, 3. decembra, se je v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah ob prisotnosti številnega občinska odvijal lep in zanimiv glasbeni večer, ki so ga priredili zbori Vesela pomlad in župnija sv. Jerneja. Koncert je bil takorekoč »dvakrat ruski«: v prvem delu so namreč nastopile pevke Mladinskega zbora Vesela pomlad, ki so se pred kratkim vrnile z gostovanja v Dubni blizu Mosk\’e.
V drugem delu je nastopil Komorni orkester iz Petropavlo-vska na Kamčatki (to je na ruskem Daljnem vzhodu), ki se že mesec dni mudi na turneji po Evropi (nastopil je tudi na Dunaju in v Salzburgu).
30-članski orkester je pod vodstvom Georgija Avvakumo-va in llmarja Lapinscha ter ob sodelovanju violinistke Jelene Maimeskulove izvajal dela Čajkovskega, Sviridova, Kača-turijana, med drugim pa je zaigral tudi deset preludijev Dmi-trija Šostakoviča, ki v Italiji še niso bili nikoli izvajam.
Čestitke
Slovenska Vincencijeva konferenca iskreno čestita k visokemu jubileju dobri in vedno prijazni šolski sestri Sil van i T rošt in se j i zahvaljuj e za dolgoletne usluge.
begunci
»Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh deli! bi z bratom brat...«
Tako poje Simon Gregorčič. Slovenska Vincencijeva konferenca iz Barkovelj se iskreno zahvaljuje vsem, ki ste - in, upamo, še boste - delili kruh z begunci v Ajdovščini.
Prav toplo pa vas prosimo, pomagajte tudi Karitas v Novem mestu, ki tudi skrbi za begunce in je tako v škripcih, da ne ve, kako naj revne ljudi
nahrani. Denar lahko izročite v trgovini Fortunato v Trstu, ul. Paganini 2; Slovenska Vincencijeva konferenca v Sv. Križu pa sprejema poleg denarja tudi hrano in oblačila v župnišču, enako s. Angelina v starem poslopju šole v Sv. Križu.
Tudi po podpisanem miru begunci ne bodo mogli takoj nazaj v uničeno Bosno in Hercegovino. Pomagajmo jim, Bog bo vsem bogato povrnil!
N.M.
Slomškova proslava v Bazovici
V	nedeljo, 3. decembra, je bila v bazoviški dvorani prijetna Slomškova proslava, ki je izzvenela kot daljna priprava na srečanje s papežem v Sloveniji v upanju, da bo ob tej priložnosti Slomšek dosegel čast oltarja.
Udeleženceje najprej razveselilo prisrčno in živahno petje domačega otroškega zbora Slomšek, ki slavi letos svoj srebrni jubilej. Vse je navdušilo ubrano petje otroškega zbora Kresnice in MePZ iz Mačkovelj. Jana Ban je s svojo harmoniko popestrila program.
Slavnostni govornik g. Am-
brož Kodelja je izvrstno prikazal. kaj hoče Slomšek povedati današnjemu človeku.
Program je osvetljeval in povezoval Aleksander Mužina.
Družabno srečanje se je zaključilo z zakusko v Slomškovem domu.
VR
Tržaške sodelavce prosimo, naj pošiljajo prispevke za tržaško stran na tržaško uredništvo v ul. Donizetti 3, tel. 365473 -fax 633307 najkasneje do ponedeljka ob 12.30.
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA
vabi na
MALO CECILIJANKO
v petek, 8. decembra 1995, ob 15.30 v telovadnici pri Katoliškem domu.
Peli bodo otroški in mladinski zbori z Goriškega, Tržaškega in iz Slovenije.
KROŽEK ANTON GREGORČIČ
vabi na srečanje s poslancem Borutom Pahorjem na temo
Odnosi Italija-Slovenija 20 let po Osimu
v komorni dvorani ob Katoliškem domu v Gorici, Drevored 20. septembra 85.
Četrtek, 14. decembra, ob 20.30.
KATOLIŠKA KNJIGARNA ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Vljudno Vas vabimo na odprtje spominske razstave
Toneta KRALJA
v petek, 15. decembra 1995, ob 18. uri. Govorila bosta Verena Koršič Zorn in Joško Vetrih. Galerija Katoliške knjigarne, Travnik 25, Gorica.
RAI - DEŽELNI SEDEŽ ZA FURLANIJO-JULIJSKO KRAJINO
vljudno vabi na
PROSLAVO OB 50-LETNICI RADIA TS A
v Kulturnem domu v Trstu v petek, 8. decembra, ob 18. uri.
Nastopila bosta mešani zbor Hrast iz Doberdoba in zbor Jacobus Gallus iz Trsta pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča ter godalni orkester, ki ga vodi Črtomir Šiškovič.
Zaradi neposrednega prenosa so spoštovani gostje naprošeni, da pridejo v dvorano četrt ure pred pričetkom.
Čestitke
♦ 8. decembra se bosta na praznik Brezmadežne v štandreški cerkvi poročila Damjan Hlede iz Števeijana in V alentina Pavioiz Štandreža. Župnijsko občestvo iz Števeijana skupaj z dušnim pastiijem jima vošči zdravja in sreče ter kliče nanju obilen božji blagoslov.
♦ Člani prosvetnega društva Štan-drež voščijo Valentini Pavio in Damjanu Hledetu obilo sreče na skupni življenjski poti.
♦ Uredništvo in uprava Katoliškega glasa želita Damjanu in Valentini
res bogat božji blagoslov.
♦Obilo sreče, zdravja, zadovoljstva in božjega blagoslova Valentini in Dam januiz srca želi MePZ Štandrež.
♦ Pridružujemo se veselju Valentine in Damjana ob njuni poroki in jima želimo srečno skupno pot! Kolegi in prijatelji Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel.
24. občni zbor SSŠ
V petek, 1. decembra 1995, je na osnovni šoli O. Župančič v ul. Brolo v Gorici potekal 24. redni občni zbor Sindikata slovenske šole - tajništvo Gorica. Dosedanjemu odboru, ki mu je predsedoval prof. Leopold Devetak, tajniško delo pa je opravljal prof. Marjan Vončina, je namreč potekel dvoletni mandat.
Občni zbor je odprl dosedanji predsednik in v imenu odbora pozdravil vse prisotne, predvsem pa predstavnika tržaškega SSŠ prof. Jožeta Bašo in bivšega, dolgoletnega predsednika SSŠ prof. Albina Sirka, ki vseskozi spremlja delo odbora kot kooptirani polnopravni član. Prof. J. Baša je v imenu tržaškega tajništva pozdravil občni zbor ter poudaril nujnost sodelovanja in enotnega nastopanja za reševanje skupnih problemov, saj država z neupoštevanjem specifičnosti našega šolskega sistema krši ustavo (čl. 6).
V napovedanem dnevnem redu je prišlo do spremembe, ker je prof. Da-rio Frandolič, član nadzornega odbora, predlagal prisotnim, da bi potrdili sedanji odbor, v kolikor je ta dobro deloval in bi bile spremembe odbornikov v sedanji napeti šolski stvarnosti neprimerne. Prisotni so soglasno sprejeli predlog, zato odbor SSŠ ostane neizpremenjen in ga še nadalje sestavljajo: Mirka Brajnik, Igor Devetak, Leopold Devetak, Dario Frandolič, Egle Frandolič, Sonja Klanjšček, Nadja Marinčič, Jože Pahor, Livio Pahor, Enco Pavletič, Nataša Pavlin, Igor Petejan, Livio Semolič, Ivan Sirk, Martin Srebrnič, Slavko Tomšič in Marjan Vončina. Na prvi seji novoizvoljenega odbora bodo določene funkcije posameznih članov.
Sledila so poročila predsednika Leopolda Devetaka, tajnika Marjana Vončine in blagajnika Jožeta Pahorja.
Predsednik je v sedmih točkah nakazal zadeve oziroma probleme, s katerimi se je Sindikat ukvarjal v svoji dvoletni mandatni dobi. Nevarnost, da bi zaprli osnovno šolo v Pevmi, na kar je Sindikat nemudoma reagiral in pritisnil na občinsko upravo, tako da se načrt ni uresničil. To je specifični problem, ki odraža, kako skuša država zmanjšati stroške oziroma racionalizirati šolski sistem. Na splošno glede racionalizacije je SSŠ ponudil šolskim oblastem pripravljenost na sodelovanje kot aktivni subjekt.
Glede števila vpisov v slovenske vrtce in ostale šole se negativni trend počasi izboljšuje. Sindikat je sledil in skrbel za vpise in predvpise v slovensko šolo tudi s plakati, ki vabijo starše za vpis v slovensko šolo.
Ministrstvo je z dekretom samo voljno skrčilo organik učnega osebja na osnovni šoli od 56 na 46 enot. Sindikat je reagiral in iz Rima je prišlo pojasnilo, da je prišlo do tiskovne napake pri pisanju številk.
Ministrstvo je 21. marca 1995 poslalo Skrbništvu noto, naj se ustanovi v šolskem letu 1995/96 »Pol« Cankar, Zois in ITI. Sindikat je po posvetu s starši in dijaki (predhodno je potekalo sindikalno zborovanje) sklenil, da je treba realizirati projekt te združitve in slovensko sekcijo ITI preseliti v Šolski center.
Glede predvidevane in pozneje realizirane selitve srednje šole I. Trinko Sindikat pobudnik, da se je ustanovil Šolski odbor, v katerem so predstavniki tudi političnih komponent. Zadeva še ni rešena kot tudi načrtovani »Pol« in preselitev slovenske sekcije ITI v Šolski center.
Stiki z Republiko Slovenijo (Kobjeglava. Devin, zadnji sestanek pa je bil v Ljubljani 28. nov. 1995) Delo odbora je vseskozi spremljal pedagoški svetovalec iz Nove Gorice prof. Danilo Štekar. O novi delovni pogodbi brez komentarja, saj poviški še zdaleč ne krijejo inflacije.
(dalje prihodnjič) Za SSŠ Ivan Sirk
Obvesti
M
•TRST. Klub prijateljstva vabi v torek, 12. decembra, ob 16. uri v ul. Donizzetti 3 na ogled diapozitivov MOJA AFRIKA, ki j ih je posnela laična prostovoljka v misij onih Terezij a Srebrnič. Diapozitive bo spremljala bogata razlaga.
TRST. Slovenska Vincencijeva konferenca in Klub prijateljstva vabita člane in prijatelje k DUHOVNI PRIPRAVI ZA BOŽIČ v četrtek, 14. decembra, ob 16. uri pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu. Sv. mašo bomo darovali za duhovne poklice in mladino. Sledila bo družabnost. •GORICA. Tudi letos bo v adventu v Zavodu sv. Družine za upokojence priprava na božične praznike, in si-cervsredo, 13.12., z začetkom ob 15. uri. Prilika bo tudi za sv. spoved.
GORICA. Shod Marijine družbe bo v nedeljo, 10.12., ob 16. uri v stolnici. Nagovor bo imel g. Stanko Boljka, misijonar z Mirenskega grada.
• SOVODNJE. KŠD Vipava, PD Rupa-Peč, KD Skala, Društvo prostovoljnih krvodajalcev, M1PZ Vrh Sv. Mihaela, KD Danica, ŠD Soča, KD Sovodnje, Ribiči, priredijo božičnico dne 17.12.1995 ob 19.30 v Kulturnem domu v Sovodnjah. Prostovoljni prispevki gredo za Zavod za usposabljanje invalidne mladine Janko Premrl-Vojko iz Vipave. •NABREŽINA. Društvo Igo Gruden prireja 4. razstavo kamnitih izdelkov v župnijski dvorani. Otvoritev v četrtek, 7.12., ob 18. uri. Urnik: od7.do 10.12.; vnedeljo, 17.12., od 18. do 20., ob nedeljah od 10. do 12. in od 16. do 20. ure.
• REPENTABOR. V nedeljo 10. decembra ob 17. uri priredi župnija Re-pentabor v Kulturnem domu na Colu predstavitev zloženke o Repentabru. Predstavitev bo spremljal kulturni program; sodelujejo OPZ Zvnoček in MePZ Repentabor ter kot gost večera Mladinski pevski zbor Vesela pomlad iz Opčin.
• SSG. George Tabori. Mein Kampf. Režija Boris Kobal. V ponedeljek,
11. decembra, ob 20.30 abonma red A, v torek, 12. decembra, ob 20.30 abonma red B v Kulturnem domu v Gorici. Ponovitve v Kulturnem domu v Trstu, v četrtek, 14. decembra, ob 16. abonma red G, v petek, 15. decembra, ob 16. abonma red 1, ob 20.30 abonma red F.
•TRST. Marijin dom pri Sv. Ivanu in otroški zbor Kresnice gostujeta Mladinsko skupino s Proseka in Konto-vela s predstavo SALON EXPON v nedeljo, 10. decembra, ob 16.30, ul. Brandesia 27. Toplo vabljeni mali in veliki!
•TRST. NO VOMAŠNIK MASSIMO SUARD bo v nedeljo, 10. decembra, ob 9. uri v cerkvi v Rojanu daroval sveto mašo s prenosom po radiu. •TRST. DSI vabi na odprtje razstave SLOVENCI V LONDONU 1991-1994, ki bo v Peterlinovi dvorani v ponedeljek, 11. decembra, ob 20.30. Govorili bodo arh. Jana Valenčič, dr. Marko Hawlina in dr. Zvezdan Pirtošek. V času razstave bo v petek, 15. decembra, ob 18. uri pogovor o slovenskem kulturnem in političnem delavcu, časnikarju DUŠANU PLENIČARJU iz Londona ob 3. obletnici njegove smrti.
•TRST. MePZ Jacobus Gallus prireja v soboto, 16. decembra, v župnijski cerkvi pri Sv. Ivanu 5. zborovsko božično revijo, na kateri bodo nastopili trije »zlati zbori« tekmovanja Naša pesem 1995 v Mariboru, in sicer MePZ Jacobus Gallus iz Trsta, MePZ Obala iz Kopra in Ljubljanski madrigalisti. Začetek ob 20.30.
Darovi
V	spomin na svoj e drage raj ne daruj e Marica Kosič Bensa: za slov. Karitas 100.000, za slov. misijonarje
100.000, za misijonarja Petra Opeka 100.000 in za misijonarja Danila Lisjaka 100.000 lir (skupaj 400.000 lir).
N.N. daruje:za katol. tisk 100.000, za misijone 100.000, za Karitas
100.000, za Bosno 100.000, za Sv. goro 100.000 in za SSk 50.000 (skupaj 550.000 lir).
Za slov. Vincencijevo konferenco, odsek pri Sv. Ivanu v Trstu: Lojzka Sosič 50.000 lir.
Za begunce v Ajdovščini-Karitas:
Albina Bresciani 30.000 lir.
Za dograditev škofijske gimnazije v Vipavi: N.N. 100.000 lir.
Za popravilo romarskega doma na Sv. gori: N.N. 100.000 lir.
Za Sv. goro: N.N. 200.000; N.N.
1.000.000 lir.
Za sovodenjsko sekcijo SSk: Peter Tomšič 50.000 lir.
Za Kat. glas: v počastitev spomina pok. g. Marije Solari, daruje Kristina Mazora 100.000 lir.
Za slov. misijonarje: C.K. 50.000 lir.
Za slov. Karitas: C.K. 50.000 lir. Za Malo semenišče v Vipavi: N.N.
1.000.000 lir.
Za popravila cerkve v Podgori: v
spomin na Sava Sfiligoja ob obletnici smrti darujejo žena Nada z otroki in mama Zora 100.000 lir.
Rupa. Za cerkev: druž. Devetak, Rupa 56/a, v spomin na sina Damijana 100.000 lir.
Gabrje. Za cvetje: Ljudmila Špacapan Florenin 25.000 lir.
Vrh. Za »berunjo«: N.N. 103.000 lir.
Za misijon p. Kosa: N.N. z Vrha 50.000 lir.
Za cerkev v Rojanu: N.N. daruje milijon lir; V.G. 50.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Cecilija Rudež daruje v spomin na drago Ivanko Folki 20.000 lir.
Sožalje
Koprskemu škofu msgr. Metodu Pirihu izražamo ob izgubi matere Štefanije najgloblje in iskreno sožalje.
Uredništvo Katoliškega glasa Zadruga Goriška Mohorjeva
KATOLIŠKI GLAS Tednik
Listje nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik:
Andrej Bratuž Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta 18 - Gorizia- P.1.00480890318 Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta 18 - Gorizia
Letna naročnina v lirah:
Italija	55.000
Slovenija	55.000
inozemstvo	80.000
zračna pošta	100.000
Oglasi in osmrtnice: 1 modulo (5 cm višine v enem stolpcu) 45.000 lir+ 19%IVA. Možne so sestave z več enako velikimi moduli, ne pa vmesne mere.
Čla
FC
ZDRUŽENJE ITALIJANSKEGA PERIODIČNEGA TISKA
ZVEZA 11 \l IJANSKIH K ATOLIŠKIH TEDNIKOV
Predstavitev mladinskih ekip 01ympie
V	torek, 28.11., je v telovadnici Katoliškega doma športno združenje 01ynt-pia izvedlo uradno predstavitev svojih mladinskih ekip in ekipe 1. divizije.
Predsednik Simon Komjanc je pozdravil prisotne in na kratko orisal profile vseh ekip. Na ženski strani imamo ekipi deklic (Ul6) in naraščajnic (U14); vodi jih Branka Kuk, pomaga ji Erika Brisco, skupaj pa jih je 21.
Pokrovitelj ekipe U16 je Adria auto, pri nakupu novih torb pa je pripomogla tudi pizzeria Piccola Capri. Na moški strani imamo ekipi dečkov (Ul6) in mladincev (Ul8); vodi jih Rado Lavrenčič, pomaga mu Marjan Vogrič, skupno pa jih je 25. Pokrovitelj ekipe Ul6 je Koroprint. Sledila je še predstavitev ekipe, ki bo nasto-
pala v 1. diviziji: 12 igralcev pod vodstvom Andreja Vogriča in Edija Lutmana.
Potem ko je Simon Komjanc opisal prisotnim tudi razne finančne in tehnične probleme, ki zaposlujejo odbornike društva, je sledil pozdrav Damjana Paulina v imenu SSO in g. Boccera, predsednika goriške FIPAV. Večer se je končal s slikanjem ekip in zakusko.
Igor Povše