VEČ METODIKE - NUJA ZA USPEŠNEJŠE VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNO DELO
V šolskem letu 1983/84 smo v osnovnih in srednjih šolah SR Slovenije učitelje slovenskega jezika anketirah o uporabljanju in poznavanju metod pri pouku materinščine.
K anketiranju smo povabili 50 učiteljev slovenskega jezika iz osnovnih šol in 30 iz šol srednjega usmerjenega izobraževanja. Pri odbiri šol in učiteljev so sodelovali svetovalci Zavoda SR Slovenije za šolstvo in ravnatelji šol. Kljub prijaznemu vabilu in priporočilu za sodelovanje, ki ga je dal Zavod SR Slovenije za šolstvo, je v anketi sodelovalo le nekaj nad polovico izbranih učiteljev - iz osnovnih šol 28, iz srednjih pa 17.
Učitelji, ki so sodelovali, imajo vsi opravljen strokovni izpit in končano kadrovsko šolo - akademijo ali fakulteto, eden pa učiteljišče. Šole, na katerih ti učitelji delajo, so iz različnih urbanih okolij (mesto, podeželje) ter iz raznih predelov Slovenije. Podatke in pobude, ki so jih daU, imamo zato lahko za zanesljive.
Anketa skuša ugotoviti metodično usposobljenost učiteljev za pouk ter metodične primanjkljaje, iz predlogov in pobud učiteljev pa žeUmo dobiti usmeritve za nadaljnje delo kadrovskih šol, slavističnih društev, strokovnih aktivov, permanentnega izobraževanja in podobnih institucij, ki se ukvarjajo z usposabljanjem učiteljev med študijem in med zaposlitvijo.
Anketa ponuja učiteljem najprej klasifikacijo metod, kot jo ima v svoji metodiki Vladimir Poljak (Vladimir Poljak: Didaktika za pedagoške akademije, DZD, Ljubljana, 1979) in vprašuje, katere metode pri posameznih področjih pouka slovenskega jezika najpogosteje uporabljajo in katere poleg teh še vključujejo v ista področja. Vprašanje je usmerjeno v štiri področja, in sicer sporočanje, jezikovni pouk, obravnava beril in obravnava književnosti.
Osnovnošolski učitelji slovenskega jezika uporabljajo pri pouku sporočanja najpogosteje naslednje metode: pisanja (13), razgovora (10), po eden pa metodo praktičnih del in metodo branja in dela z besedilom. Preostali navajajo po več najpogostejših metod. Poleg primarno navedenih pa pogosto uporabljajo še metodo pisanja, razlage, razgovora, branja in
28
dela z besedilom, praktičnih del idr. Skupno - najpogosteje uporabljane in druge pogosto i rabljene - uporabljajo pri sporočanju največ metode pisanja, razgovora in razlage. Sred- i nješolski učitelji pa pri sporočanju najpogosteje uporabljajo metodo razgovora (7), metodo praktičnih del (5) in metodo branja in dela z besedilom (3). K temu dodatno navajajo še metode razlage, branja in dela z besedilom, pisnih del, razgovora in druge. i
Pri jezikovnem pouku - po novem učnem načrtu za osnovno šolo se to področje imenuje I jezikovna vzgoja - je v osnovni šoli najpogosteje uporabljana metoda razlaganja, kot dodatne pogosto uporabljane metode pa navajajo metode pisnih del, razgovora, razlage idr. Skupno se torej največ uporablja metoda razlage, kar je glede na abstraktnost učne snovi tudi pričakovati. Tudi v srednji šoh prednjači za to področje metoda razlage, sledijo pa razgovora, pisnih del itd.
Obravnavo beril opravijo učitelji slovenskega jezika najpogosteje z metodo branja in dela z besedilom (26 v osnovni in 16 v srednji šoli), zanimivo pa je, da berila nekateri najpogosteje obravnavajo po metodi risanja ah razgovora. Poleg tega pa uporabljajo še metode razgovora, razlage in risanja.
Književnost kot posebno področje pouka ima v srednji šoh večji poudarek kot v osnovni, j zato kot prvo (najpogostejšo) metodo za ta pouk navajajo učitelji le tri metode: razgovor, j branje in delo z besedilom in razlago, kot dodatne pa iste in še pet drugih. V osnovni šoli i pa so še vedno bolj poudarjena besedila kot literatura, zato je razpršenost metod večja, j Tako uporabljajo učitelji najpogosteje naslednje metode: razgovor, branje in delo z bese- i dilom, razlago, demonstracijo; kot dodatne pogosto rabljene metode pa navajajo vse iz Poljaka in še druge.
Osnovnih metod za delo učitelju seveda nihče ne predpisuje. Izbira jih vselej sam, da bi i z njihovo pomočjo čim laže in uspešneje dosegel vzgojno-izobraževalne cilje. Iz nadalj- i njih odgovorov v anketi pa se jasno kaže, da učitelji metode preslabo poznajo in da jih i žehjo strokovno poglobljeno pridobiti. i
Večina učiteljev si v svoje učne priprave metode tudi zapisuje, nekateri pa ne. Prav tako j večina učne metode za isto učno uro, torej za isto tematiko, isto snov v različnih šolskih [ letih spreminja. V različnih paralelkah v istem šolskem letu približno polovica učiteljev j spreminja učne metode za isto učno snov. Iz tega bi lahko sklepali, da gre za ustvarjalni \ nemir, da se učitelj pri različnih učencih ne more zadovoljiti z istimi metodami dela, pa 1 čeprav gre za isto učno snov. j
Podobno bi lahko sklepali tudi iz naslednjih odgovorov. Na vprašanje, če so s klasifikacijo j metod utesnjeni in če čutijo potrebo po podrobnejši razčlenitvi oziroma drugačnem pri- \ stopu, jih v osnovni šoli 18 in v srednji 8 odgovarja z DA, 8 in 9 pa z NE. Večini, posebej { v osnovni šoli, ta klasifikacija metod ne zadošča za uspešno delo. Ob tem pa še navajajo, | da so o metodah več zvedeli na raznih srečanjih kot pa v kadrovskih šolah. Na vprašanje, j če so v kadrovski šoh dobili dovolj poglobljenega znanja o učnih metodah, jih v osnovni} šoh kar 21 (od 28) odgovarja z NE, na srednji pa celo 15 (od 17)1 V dodatnem izobraže- j vanju so o metodah dela učitelji največ zvedeli na sestankih aktivov učiteljev slovenskega jezika, na seminarjih, v permanentnem izobraževanju, na slavističnih zborovanjih ter še v nekaterih drugih obhkah izpopolnjevanja.
Skoraj vsi anketirani učitelji menijo, da je potrebno strokovno izpopolnjevanje o učnih metodah, kot oblike izpopolnjevanja predlagajo predvsem seminarje, strokovne aktive in ; hospitacije. i
Želje in predlogi za vsebino izpopolnjevanja so med učitelji dokaj različni, vendar pa ka-1 žejo, da čutijo največje pomanjkanje metodične usposobljenosti.
m
Predloge osnovnošolskih slavistov lahko združimo v nekaj večjih vsebinskih sklopov. ; Splošne zahteve po vseh področjih pouka so učitelji oblikovali v misel »Novejši izsledki ! o pouku slovenskega jezika za vse panoge«. Zahteve po izpopolnjevanju iz metod za po- j samezna področja pouka je izrazila večina učiteljev. Predloge navajam po frekvenci; me- ; toda obravnave beril in književnosti (po sedanjem učnem načrtu za osnovno šolo je to i književna vzgoja): metode za jezikovno vzgojo, metode za sporočanje. Ob tem pa nekateri i navajajo podrobnejše opredelitve oziroma želje po izpopolnjevanju: metoda obravnave i sodobnih lirskih besedil; jezikovnostilistična metoda; govorne vaje; motivacija za pisne ; izdelke; bogatenje besednega zaklada in priprave na ustvarjalno spisje. Dalje želijo spoz- i nati metode in oblike dela pri dodatnem in dopolnilnem pouku, pri interesnih dejavnostih, kulturnih dnevih, prireditvah, pri delu z legasteniki, zanima jih delo pri individua- ; lizaciji in notranji diferenciaciji pouka, seznaniti se želijo s sodobno hteraturo o metodah ¦ in oblikah dela pri pouku slovenskega jezika.
Nekateri učitelji žeUjo več zvedeti o metodah, ki jih ni v splošnih didaktičnih opredelitvah, pojavljajo pa se v metodični literaturi. Tako želijo izpopolnjevanje o metodah vzorca, \ spodbujevalne besede, hevrističnega razgovora in o raziskovalni metodi.
Nekateri učitelji predlagajo tudi oblike izpopolnjevanja, predvsem praktični prikaz učnih \ metod v razredu. \
Največ srednješolskih slavistov predlaga izpopolnjevanje iz metodike obravnave knjiž- ; nega jezika in književnosti. Predlagajo tudi sporočanje in domače branje. Pri tem navajajo i nekateri tudi ožja strokovna področja, kot so skladnja, jezikovno slogovna analiza umet- i nostnih besedil (zlasti poezije), jezik in slog govorjenega jezika in vezavo povedi v besedilu. Dalje žehjo predstavitev razhčnih metod ter navajajo še predloge: raziskovalna metoda; klasifikacija učnih metod iz Suvremene metodike; raba oziroma povezovanje metod med učno uro; snov naj bo življenjska in naj gre za tem, da učenčevo poznavanje določenega področja logično bogati, ne pa da ga utruja z učenjem problematike, ki je posebej za srednjo stopnjo usmerjenega izobraževanja privlečena za lase (lahko je jezik aU knji- ^ ževnost). j
Tudi za oblike izpopolnjevanja je nekaj predlogov: temeljit pogovor v ožji sestavi; vzorčne ure posameznih vsebin (jezik, sporočanje) - demonstrator naj bi bil pedagoški svetovalec.
Zanimivo je spoznanje, kakšen smisel vidijo učitelji v zapisovanju metod v učne priprave. Tu najbolj izstopajo organiziranost in učinkovitost pouka ter občutek zanesljivosti pri j delu. Med anketiranimi učitelji osnovne in srednje šole na tem področju ni bistvenih raz- ; lik. Kaj torej pomeni opredelitev učnih metod in zakaj jih učitelji pišejo? Navajam večino • odgovorov: j
- Zaradi organizacije in operacionalizacije vzgojno-izobraževalnega procesa.
- Učitelju pomaga operacionalizirati cilje, smotre, vsebine.
- Omogoča trdno metodično organiziranost učne ure.
- Večja sistematičnost
- Določen potek učne ure.
- Le tako je viden natančen potek učne ure. i
- Nemoten potek pouka.
- Večja aktivnost učencev. i
- Boljši rezultati vzgojno-izobraževalnega dela. j
- Zaradi učinkovitejšega doseganja ciljev.
- Učinkovitost in možnost preverjanja učinkovitosti.
30 1
- Pomeni najpopolnejšo pot do uresničitve vzgojno-izobraževalnega smotra.
- Pouk je laže izvajati.
- Vodenje ure je lažje, preglednejše.
- Zaradi lažje izvedbe ure; lažje uresničevanje učnih smotrov.
- Pri pisni pripravi na ure temeljito razmislim, s katerimi metodami bom dosegla smoter.
- Občutek, da je delo organizirano na ustrezen način.
- Omogoča različnost metode se ne ponavljajo v različnih učnih urah.
- Boljša pripravljenost na pouk.
- Pred vsako obravnavo skrbno pretehtam tudi metode.
- Obvladovanje vsake etape učne ure.
- Zapisovanje omogoča poznejšo analizo dela (uspešnost).
Nekaj učiteljev o tem ni odgovorilo, saj si metod ne zapisujejo; tako kaže anketa. Obstaja pa tudi takole odklonilno stališče: Vnaprej pripravljena metoda je premalo prožna za prilagojeno delo z ljudmi.
Splošna didaktična razvrstitev metod mnoge učitelje slovenskega jezika utesnjuje. Dokaj obsežna metodična literatura v drugih repubhkah Jugoslavije pa opredeljuje pouk na različne načine in opisuje učne metode z razhčnih vidikov. Take razvrstitve učitelji slovenskega jezika večinoma ne poznajo, ugotavljajo pa, da ustreza načinu njihovega dela.
V reviji Suvremena metodika so zbrali učne metode pri pouku materinščine po štirih merilih (Suvremena metodika nastave hrvatskog ili srpskog jezika, Zagreb, 1981, št 2) - po viru, načinu sporočanja, spoznavnem procesu in po učenčevih čutilih. Navajam to klasifikacijo v svojem prevodu:
1. Klasifikacija glede na vir (vsebino). Vir je lahko besedilo ali Ukovno delo:
a) metoda ilustracije besedila,
b) metoda učenja na pamet (pesmi in proze),
c) metoda dela z besedilom, č) raziskovalna metoda,
d) metoda ustvarjabiega branja,
e) jezikovnostilistična metoda,
f) metoda vzorcev,
g) metoda spodbujevalne besede.
2. Klasifikacija glede na način sporočanja:
Ustna komunikacija:
a) metoda hevrističnega razgovora,
b) metoda spodbujevalne besede,
c) metoda samostojnega pripovedovanja (učencev), č) metoda pojasnjevanja,
d) metoda ustnega razlaganja.
Pisna komunikacija:
a) metoda samostojnega dela (učencev),
b) metoda ankete,
c) metoda vzorcev, č) metoda pisnih del.
31
3. Klasifikacija glede na spoznavno delo učencev in učitelja:
a) metoda ustvarjalnega branja,
b) metoda ustvarjalnih nalog,
c) metoda hevrističnega razgovora, č) raziskovalna metoda,
d) metoda razlage (reproduktivno-ustvarjalna).
4. Klasifikacija glede na sodelovanje učenčevih čutil:
a) oralna metoda,
b) vizualna metoda,
c) avditivna metoda, č) manualna metoda,
d) meditativna metoda.
Imenovali bi jih lahko tudi ustna, vidna, slušna, ročna in razmišljajoča metoda.
Poznavanje take razvrstitve metod omogoča učitelju pestro izbiro sredstev in poti za uresničevanje temeljnih nalog - izpolnjevanje učno-vzgojnih smotrov in ciljev. Večina , učiteljev je v anketi izrazila, da želi spoznati metode po teh vidikih. j
Poznavanje učno-vzgojnih metod spada med temeljna znanja učitelja. Z ustreznimi metodami lahko najbolj optimalno uresniči smotre učnega načrta, to pa pomeni, da uspešno vzgaja in uspešno nauči temeljna spoznanja s področja jezika, sporočanja, književnosti in drugih elementov pouka slovenskega jezika.
Jože Lipnik Pedagoška akademija v Mariboru