Jaz nisem, da bi šel med vsemi.
.Li Bog nad vsem, kar je, ti Bog iz mene,
Bog-Žar iz luči v srcu duše moje,
ti, ki si Jaz-nad-Mano, ki si vse!
Daj mi lepote, v tebi posvečene,
moči mi daj zveneče, trde, svoje,
in en oltar nazaj, da zanj umre,
zakaj, jaz nisem, da bi šel med vsemi!
Glej, bil sem kakor dete na livadi, popotnik, sem vesel pozdravljal druga, z manjšino čutil sem se sam dovolj; glej, list med listi molil sem k Pomladi; kal med kalmi, sem klical spas od juga, tri nisem tujih sreč za svoj idol — pa glej, jaz nisem, da bi šel med vsemi!
Bil sem bogat: o jaz, o beda Kreza!
In duša moja je v razsip sejala,
ne žetvam, sebi ne; brez kam? brez ker. . .
Grešila je: zdaj se zaklad pogreza,
kraljico je hvaležnost opljuvala,
iz knežjih prs opil se je vampir —
o Bog, jaz nisem, da bi šel med vsemi!
Zvon" 5. XXIX. 1909.
258
Vojeslav Mole: Homer.
Zato mi daj, da bom ko divji plamen,
zalučaj me za cilji meteora,
al pa mi daj, da bom ko brušen meč;
Resnice svoje bom uporni amen, Lepoti svoji ščit: Kdor noče, mora! le tople milosti ne daj mi več nikar! Jaz nisem, da bi šel med vsemi!
Daj mi sovraštva mrzlih ledenikov,
daj mi teme, da luč pod njo bo varna,
daj mi ponosa tihih, nemih zvezd;
zadavi v prsih hrepenenje vzklikov,
izruj očem kresova radodarna
in makar mi v srce nalij bolest —
naj bo! Jaz nisem, da bi šel med vsemi!
Vladimir Levstik.
Homer.
lečijo v gorah tisočletni hrasti, drobi skalovja vrhe strel udar, nebo in zemlja: mračni dve prepasti; morje in breg: en sam besneč vihar.
O kvišku, vali, kvišku! V prah, bregovi! A jaz sem v svoji duši pesem cul, kot niso je izsanjali lesovi, kot ni jih sveti gaj dodonski snul.
O dajte strun! Od zemlje do nebesa napnem in vglasim v burno jih polnoč, vihar zapoje svoja v njih čudesa, čez zemljo plakajoč in vriskajoč.
Zadivijo se rožnoprste zore, smejoč z Olimpa stopijo vrhov in s solncem kronajo strmeče gore — in v jutro se izlije smeh bogov.
Vojeslav Mole