Lepoznansko polje. Čez trideset let. V prekrasnem predelu vladimirskega okrožja na Poljskem stoji selce Lipovo, lastnina neke blage vdove. Bog ji je zadal z zgodnjo smrtjo neizrekljivo ljubljenega moža hudo srčno rano; — le v svojih treh lepih hčerkah, ki so bile zdaj ravno odrastle, najdla je nekoliko tolažbe svoji bolni duši. Bilo je to leta 1797. Lahko je misliti, da še takrat gospodične niso nosile „krinolina, da niso še brenkljati znale na glasovir, ne se plesale „kadril"; al umele so zato gladko brati in pisati v milem materinskem jeziku; znale so šivati obleko za-se in za mater; dobro so se sukale v kuhinji, pri gospodarstvu, pri živini, — z eno besedo, bile so zale gospodične pa vrle gospodinje, zraven pa vesele in zdrave. Al eno je bilo že takrat kakor je tudi sedaj. Različne čutila in naklonosti pri otrocih ene in taiste matere bile so opaziti že takrat, in med drugim tudi pri hčerkah naše povestice. Gospodična Marjeta , doveršivši dva in dvajseto leto, rekla je pogostoma, da noče si vzeti v zakon moža, na kterega bi je ne vezala prava srčna ljubezen in dokler bi z vso močjo duše svoje nagnjena ne bila njemu, ki jo bo za ženko poprosil. Gospodična Olga pa je rekla, da hoče se rada omožiti, ako se ji primeri zaročnik, ko bo toliko premožen, da jo more po njenem stanu pristojno zderžati, zraven pa da je pošten in umen ter v letih ne preveč različen od nje. Najmlajša, gospodična Anica pa je rekla, da hoče vzeti taistega, kterega bi ji mati svetovali in pohvalili. Nekega večera mesca rožnika stala je gospodična Marjeta na pomolih (balkonu) nekako otožna, kakor da bi poslušala šumljenje listja ogromnih lip, ki so že morebiti svojih sto let omejevale prostorno grajsko dvorišče. Pred Marjeto stal je lep mladeneč, opravljen čedno in pristojno. Otožno gledal je v zemljo ter molčal. Poslednjič vzdigne glavo ter reče: ,.Gospodična mila! nimate Ii za mene nika-kega odgovora ? Nevem, kako da sem tako nesrečen , da ne morem doseči vaše prijaznosti in ljubezni. Spoštovana vaša gospa mati se ne ustavljajo mojemu srcu in jaz v tugi in žalosti pričakujem le vašega sklepa , vaše mile besede ?)da". — O j! kako bi mogla midva srečna biti? Grajšina moja ni deleč od tod in vi bi se skor ne ločili od matere in sestra. Res je, da nisem bogatinec; al kar premorem, nama pri umnemu gospodarstvu vendar zagotovlja prijetno življenje. Usmilite se me, bodite moja!" — Tako govorivši brisal si je mladi grajšak solzico , ki mu je bila priigrala v oko. Marjeta mu na to odgovori: ??Naj vam bode odkritosrčnost znamenje mojega spoštovanja, blagi Ivan; vidite, da sem za trdno sklenila , zaročiti se z nikomur, kterega ne ljubim s pravim ognjem duše svoje. Ako pa spoštujem vaše prijatelstvo in lepe lastnosti vaše, morete vendar le spoznati, da spoštovanje ni še ljubezen. Ako bi vas vzela v zakon, bi vi gotovo zahtevali od mene ljubezen,— ali ne? Ali jez vam bi bila le v žalost, ker vam bi reči ne mogla, da vas imam rada, in ako bi vam to rekla , bi vas goljufala, — goljufati pa ne želim nikogar, toliko manj vas, ki vas spoštujem." Omam Ij i ve besede iz ust zale deklice ! „Tako toraj? — Naj bo v ime božje!" — odgovori mladi gospodič. 5}Nočem Vas tedaj dalje nadležvati s ponudbami svojimi." In žalostno si zakrije mladeneč z rokami lica, ter zdihne globoko, — čez malo pa reče: „Z Bogom! Marjeta!" To izrekši prime jo za obe roki, na ktere kane vroča solzica z njegovih ocf. Hitro zdaj odide. Na dvorišču stal je privezan vranec, Zažene se urno na-nj in kot lastovka v naglem teku sine iz dvorišča. Dolgo še je odmeval po grajskem dvoru jek kopit hitrega vranca , ki je odnesel od tod nesrečnega mladenča. (Dalje prihodnjič.) 14 20 Lepoznansko polje. Čez trideset let. (Dalje.) Gospodična Marjeta stala je se dolgo na pomolih, al ni pogledala v stran, kamor je odjahal nesrečni Ivan, ni ec menila za jek urnega jahača. Premišljevala je nekaj, za kar sama ni vedila; pogledovala je proti nebu, sama ne vede zakaj; — al oko ji je bilo suho, mrzlo njeno srce, in ni jo občutila žalosti ne pomilovanja nad mladenčem, akoravno ga je po njenih lastnih besedah cenila in spoštovala. Kako je vendar to? Je li tako trdo, tako nečloveško nrce te nježne device bilo? Nikakor! — Cela skrivnost obstala je v tem, ker Marjeta ni ljubila Ivana, — v svoji trmi pa je sklenila, da nikogar noče vzeti v zakon, kterega ljubila ne bo. Preteklo je bilo nekoliko dni v žalosti. Mati njena, vedši vso dogodbo zadnjih dni, pogostoma je točila solze, sede v kakem skritem kotu. Prigovarjati pa ji vendar ni hotla, ker jo je samo zadost modro imela; bila je tudi sicer Marjeta dobra, ubogljiva in delavna, — edino to trmo je imela v glavi, da nikakor ne bode vzela moža v zakon, kterega ne ljubi. Peti dan došlo je materi pismo Ivanovo. V njem je zopet naznanoval svojo ljubezen in tugo; spominjal je nekaj o popotvanji v daljni svet ter zaklinjal mater, naj stori kar more, da omeči srce hčerke svoje; — al vse zastonj, vse brez uspeha. Mati joka, prosi, — sestre ji prigovarjajo, — al oko Marjetino ostalo je suho, srce trdo. S solznim očesom odpisala je otožna mati blagemu mladenču, kterega je visoko cenila, da vse nje prizadeve so zastonj. Le počasi se je vrnil v hišo prejšni red in mir. Gospodične so šivale, gospodinile, vozile se v cerkev, sprejemale obiskovavce — al med njimi ni bilo Ivana in nihče se ga več ni spominjal. Trde srca človeške! Cez nekoliko tednov doide gospej zopet list od Ivana in sicer že iz K rakova, V tem listu ji naznauuje, da je svoje posestva prodal ter hoče iti iz domovine iskat v daljni svet — smrti, ker nikakor tolažbe svojemu srcu doma ne najde. Ponavljal je svoje čutila in prošnje, prosil za urni odgovor in rekel, da je vsaki čas pripravljen vrniti se, ako se mu pokaže tudi le najmanja iskrica upanja. Lahko si je misliti položaj uboge matere. List ta silno je omamil ji čutstva njene, skoraj da ni zbolela o srčnih bridkostih. Sestri, vidši, kako živo da mati to ženitvo želi, pričele ste vnovič nagovarjati Marjeto; opominjajo jo, jezijo se in ljutijo se nad njo; al — vse nič ne pomaga. Marjeta ostala je trda kot skala, ker odločila je bila, ne vzeti moža v zakon, kterega ne ljubi. — Tužna mati odpravi na to odgovor v Krakovo, enako prvemu; — od tega časa pa tudi v Lipovi nihče ni besedice več čul od Ivana. Stara je resnica, da čas je najboljši zdravnik za vsak rano; on umiruje živahnost vsake žalosti pa tudi vsakega veselja ter ublažuje človeške čutstva, vodijoč jih k taisti blagi zmernosti, ki ni ne iskrena ne ledena, vsakemu pa ljuba; zakaj najbolj se sklada ona z pokojem duše ter ne moti mirnega tečaja vsakdanjega življenja. Tako je bilo tudi v Lipovi. Kmali so vsi pozabili gospoda Ivana — tudi mati ni bila izvzeta; hčerke pa so bile kakor pred marljive, zadovoljne in vesele. Minulo je bilo leto in dan. Zdaj pride nov snubač, ki si je želel za ženo gospodično Marjeta. Bil je človek nekoliko čez trideset let star, vrl gospodar, in akoravno ne učen, vendar pa v vsem djanji kaže, da ima dobro srce in stanoviten značaj. Al gospodična Marjeta, spoznavši njegov namen, ni mogla nikdar ostali v sobi, kadarkoli je prišel gospod Zitinjski; sedaj jo je bolela glava, sedaj je imela neodložljive opravila; vselaj je vedla izgovor, da ni ji bilo treba biti poleg snubača. Sestrice mogle so nadomestovati Marjeto in gospod Zitinjski mogel se hote ali uehote je najboljvmeniti z zgovorno Olgo. Cez mesec dni po prvem prihodu naznani na ravne tistem mestu, kjer je pred letom žaloval blagi Ivan, gospod Zitinjski svojo željo gospodični Marjeti. Al ona prošnjo mrzlo odbije ter reče, da se je zaklela, da ne vzame nikogar v zakon, kterega ne bo iz dna svoje duše ljubila. Gospod Zitinjski ni jokal, ni ponavljal svoje ponudbe, ampak priklonil se lepo in — odšel. Cez tri dni pride gospej grajšakinji — pismo. Kako se čudi, ko bere, kako gospod Zitinjski z besedami polno ljubezni in spoštovanja prosi od matere v zakon — gospodična Olgo. — Ko mati hčerki prinese to novico, ji še milo reče: „Glej! ljuba moja, gospod Žitmjski je res kakih štiri in trideset let star, al on je dovolj premožen, je vrl človek, vesel in spošten. Ako lice njegovo tudi ni krasno, vendar le ni neprijetno. Kaj praviš ti na to ponudbo?*4 Olga ru-dečica zalije in milo reče: „Dobra majkica, vzela ga bora !w Cez dva mesca obhajala se je ženitnina. Stara mati bila je srečna; Marjeta mirna, akoravno nekako tiha; mlada gospa Zitinjska I^OlgaJ vesela in zadovoljna; Anica pa polna upa, šale in smeha. In zopet se povrne v Lipovi v malih dneh stari red. Edino ono mesto je bilo zdaj prazno , kjer je poprej stala postljica Olgina, zato pa ste imele ostale sestri dela in opravila Olgine opravljati; bilo je toraj od časa nje odhoda še več raztresenja in skerbi. Minule ste tako zopet dve leti. Nekega zimskega dne pride v Lipovo neki gospod Zagorski; — pripeljal se je v krasni varšavski kočii. Živahni konjiči vpreženi v krakovske sani zvonili so veselo 2 zvončki, na jermenih pritvezenimi. z gosto belo peno osipavali so grudeče ujzde in tolkli nemirno ob zem jo s svojimi kopiti. Obe gospodični gledale ste skoz okno, ko se je pripeljal gospod Zagorski. Gospodična Marjeta pregledovala je hladnokrvno njegovo kočijo in konje, Anica je veselo posmehovala se, kajti radovala se je nad krasnimi konjiči in se okoli njih najrajše sukala pri domačem gospodarstvu. Gospod Zagorski stopi v sobo ter se pokloni stari gospej in gospodičnama. Oblačilo bilo mu je lepo in akoravno so mu na glavi že lasje siveti pričeli, so ga vendar rudeče lica, čvrsta hoja in bistri njegov pogled delali moža krepke postave, zdravega in umnega. Mogel je imeti Zagorski kako leto čez štirideset. Duscl je bil z namenom, da bi si zaprosil roko gospodične Marjete. Spoznavši pa ona željo njegovo odgovarjala mu je, ako jo je kaj poprašal, le na pol, ogibala se ga in zlasti varovala se prilike, da bi ja ne bila kdaj na samem kake besedice ž njim spregovorila. To je uganjala vselej, kadarkoli je prišel Zagorski. Minula sta tako prvi in drugi mesec. Enkrat pride zopet. Kavno se nahaja Marjeta na pomolih, ondi šivaje. Na ravno tem mestu tedaj, kjer jo je Ivan tako milo v zakon prosil, kjer jo je Zitinjski snubil, ravno ondi prepreči ji Zagorski pot tako, da ni mu zarnogla umikati se. „Draga gospodična Marjeta!" reče ji, ^dovolite samo en čas potrpeti, ker upam in pričakujem od vašega blagega srca, da mi bote mojo prošnjo spolnili. Hvaležnost moja do vas bo neizmerna, ako mi ljubav, za ktero vas prosim, skažete." Že je hotla Marjeta drzno odgovoriti, da se na nikogar ne ornoži, kterega ne ljubi, ko gospod Zagorski svoj govor tako-le nadaljuje: „Nisem več mlad in nekako sramujem se pred vašo gospo materjo naznanovati svoje čutila. Prosim vas toraj, bodite mi vi srednica v moji zadregi in prosite za mene od vaše gospe matere v zakon — Anico". Marjeta nekako obledi pri teh besedah Zagorskega. Neka nevolja prešine jo po vseli udih, tužne predčutja stiskajo ji njeno srce. Kmalo se vendar zopet umiri ter obljubi prošuiku, da hoče brž z materjo o tem govoriti. Dobra mati zaveseli se te novice, pa tudi naglo se zamisli. Gospod Zagorski bil je človek bogat, je dobro poznal svet in ljudi ter bil spoštovan vradnik. Akoravno je bil mnogo stareji od Ančike, bil je pa zato zdrav kot dren, čvrst ko bor, v vsem pa častit mož. Vse to je mali dobro prevdarila; potem pokliče Anico in ji naznani želje gospod Zagorskega. „Vdam se čisto vaši volji o tem, mila majka", reče nježna devičica. ,.ZeIela sem, da bi ga vzela Marjeta" — govori graj-šakinja — „ti bi zarnogla še čakati, ker si mlada; — ker pa Marjeta enkrat svoje trme ne opusti in srečo s petami od sebe suje, mislim, da je ti nikar ne posnemaj, ker upam, da botkš srečnau. „Ako tako mislite, mati, in ako vi tako želite, zakaj bi ne spolnila vaše volje?*4 — odgovori hčerka, poklonivši se materi. „Omoži se, dete moje, v imenu Gospodovem" — reče mati ter blagoslovi devičico, ktera ginjeno ljubljeno mater po!jubi. Dan žeiiitnine nastopi; — bil je vesel dan. Lipovska grajščina komaj je objela goste, ktere je povabil gospod Zagorski na svojo svatbo. Vidilo se je, kakor da bi se bil gospod pomladil za več let. Ni mu bilo žal silnih denareov, samo da bi bili vsi veseli. Cele tri dni trpele so zabave, poslednjič razidejo se gosti; odšel je gospod Zagorski s svojo mlado ženko in ostala je tu zdaj sama stara mati in gospodična Marjeta, To so bili poslednji veseli dnevi v Lipovi. Odšle ste bile dve krasne gospodični; samo ena bila je še ostala, in to ona, ki bi bila zarnogla iti prva od matemega doma. Bil je to žalosten pogled za mater; ni si namreč mogla dobra gospa misli zbili iz glave, da starji hčerji morebiti ne bo več prilika, omožiti se. Misel ta podkopavala je zdravje skrbne matere. Gospodična Marjeta kazala se je mirna in vesela, in je sestre svoje nadomestovala pri vseh opravilih in delih tako, da mati celo nič ni občutila težav in nevolj gospodarstva, veliko manj pa trpela kako pomanjkanje. Al kadar je Marjeta bila sama, napadale so tudi njo otožne misli; — večkrat je pobesila svoje oči proti črni zemlji, — zoper nje voljo zalivale so pogosto svitle solzice njene modre oči ter popušale sled svojega teka po licih, iz kterih je nježuost in cvet mladosti vedno bolj in bolj zginjevala. (Dalje prihodnjič.) 21 26 Lepoznansko polje. Čez trideset let. (Dalje.) Tako so tekli mesci in leta. Niso dohajali več gostje v Lipovo. Le včasih prišle so omožene hčere s svojimi možmi in otroci, in to večidel le zavolj stare matere. Oh tacih priložnostih oživilo se je zopet za kak trenutek v Li-povskem gradu; al ta radost trpela je le za mali čas. Le Olga s svojo hčerko je ostala včasih cel dan, Anica pa je urno odpeljala vselej svoja dva angeljčkom podobna fantka, s kterima jo je Bog oblagodaril. In zopet je bilo v Lipovi vse tiho in prazno. Ko je o večerih pokrila črna tema. trudno zemljo, sumljale so lipe nekako skrivotne glasove, v gradu pa je bilo mrtvaško-tiho, prazno; — gospodična Marjeta sedela je samičica v kakem tamnem kotu, zdiho-vaje, ako ni bilo drugač. Obraz Ivanov stopal ji je nebo- toma v spomin; al njega ni bilo več; odšel je, in nihče ni vedil, kam ga je gnala nesrečna osoda. Anica podarila je s privoljenjem svojega moža sestri Marjeti izgovorjeni del svojega premoženja; da pa se je plačala dota Olgi, treba je bilo prodati dober del domačega posestva. Gospodinjiti pri ostalem delu zemljišč je bilo toraj, ne ve da, težavniše. K pomanjšanim dohodkom in večim skrbem pridruževale so se še bolezni materne , starost njihova približavala se je z brzimi koraki in ž njo čuda težav in bridkost. Gospodična Marjeta bila je toliko skrbneja gospodinja, kolikor bolj so ji onemogli mati. Marljivo pregledovala je vse doma in na polji, sama vodila dela pri setvi, žetvi in košnji, ne varovaje svojega lica, ki se je od solnca in poletnih uim čedalje bolj grbančilo, tamnilo in suhnelo. Skrbna toraj, da bi se vse redno in prav opravljalo, postala je s časom čmrna in ravsasta. Tako je prerastla trideseto leto. Zgubila je bila zdaj ves up, da bi omožila se iz ljubezni; kratkočasila se je toraj edino le s težavami gospodarstva. Podnevi je bilo še, ko je ragljala in jezila se nad posli; al zvečer, ko se je vsa trudna vsedla v kak kot in spominjevala se prijetnosti preteklih let, takrat ji je žalost objela srce in podoba Ivanova zopet in zopet predstavlja se ji pred oči. Al njega ni bilo. Cez nekoliko let umerje stara grajšakinja in gospodična Marjeta ostala je sedaj sama v samoti. Otožnost njena je bila neizrekljiva in obup objel jo je sedaj popolnoma s svojimi železnimi kremplji. Gospodinstvo pristudilo se ji je, Lrad Lipovski, v kterem je bilo pred vse čisto, svetlo in veselo, mili ta grad postal je sedaj kakor puščava. Oknja so bile tu in tam s papirjem zamašene, rajh od zidov je odpadal, podi in stropi postali so perjavi; vse to je tožilo nemarnost gospodinje. Gospodarske poslopja rušile in pre-padale so vedno bolj in bolj; ako se je pokazala kje v zi-dovjih kaka spoka , ni je bilo skrbne roke, da bi jo bila zadelala in branila prepada. Edine lipe stale so še okrog dvorišča kakor popred; zelenele so in cvetele kakor pred leti; in ko je zvečer sedela gospodična Marjeta kakor sa-mičica v tamni sobi in opirala glavo na izsahlo roko, zdelo se ji je, da lipe šumljajo žalostne glasove in kličejo ji v spomin — Ivana. Al ni ga bilo. Bežalo je leto za letom. Komaj še se je eno skončalo, že je bilo drugo blizo konca, vsako pa je prineslo in navalilo kakor nov neprijatel uvehli siroti nove britkosti. Lice se ji grbanči in rumeni, lasje osive in celo truplo nekako ojrrbavi. Oglasile so se tudi različne bolezni in nevolje ; trganje v desni nogi jo primora, posluževati se podporne palice; zastran neprestane putke je bila vedno vsa obvezana in v cunje zavita. Tudi oči so ji odpovedale svojo službo in je mogla vselej, kadar je hotla moliti iz bukev ali prebrati kako pismo te ali une sestre, natakniti očale na nos. Kolikor bolj je zanemarjala svoje gospodarstvo, toliko manj — se ve — je imela dohodkov , in postala je tako vedno bolj trda skopuhinja. Priljubila se ji je sčasoma stara raz-drapana in obnošena obleka tako, da je vse že zdavnej zavržene cunje zlekla zopet na dan in šemila se z njimi kakor bi ji bil sam kurent kumoval. Bog pa obvaruj, če se je stolkla kaka stara skledica brez ročka ali kaka kožica l dvema nogama; takrat je rjula in kričala, da jo hočejo ljudje ob vse pripraviti, da bo postala še beračica itd. Po-gostoma je celo vzdignila svojo palico nad kakim poslom. Tako je živela gospodična Marjeta do leta 1827. Tega leta pa ji dospe dopis sledeči: „Minulo je že mnogo let, kar sem se ločil od Vas. Z tu/.nim srcom odpravil sem se v široki svet, iskaje pogube in smrti, al zdi se mi, da na junaškem polji grabi smrt samo tiste, ki se je boje in ogibljujejo. Pri tolikih naskokih, pri tolikih bitkah mogel bi že stokrat zgubiti glavo; al vendar nisem poginil in Vam pišem, gospodična Marjeta. Moj Bog! jaz Vas še vedno kličem po starem običaji za gospodično Marjeto, in Vi ste morebiti, že davno gospa, morebiti se okoli Vas igrajo otroci ali že celo vnučki! Iz vsega tega Vam je jasno , da v moji duši še vedno živi gospodična Marjeta in to sicer še tako , kakor takrat, ko niste hotli uslišati prošnje moje, ko ste s suhim očesom hladnokrvno šteli moje solze. Toda jez sem se postaral in osivel, lice moje je zgrbančeno in telo prenapolnjeno z vojaškimi ranami. Al serce moje ni se spremenilo. Nobena Španijolka, nobena Talijanka, nobena Francozinja in Nemka, ki sem jih vidil na svojem popotvanju, nobena ni bila v stanu, s svojo lepoto zavzeti moje srce tako, kakor ste ga Vi; nobena za mene ni bila tako lepa in mila kakor Vi, draga Marjeta. Toraj, ako ste po Božji sreči še gospodična ali vdova — ne odbijajte saj sedaj od sebe mene čez trideset let od Vas odločenega starelega in bolehnega voj-nika, ker me niste hotli vzeti v zakon takrat, ko sem bil še mlad in čvrst. Na odgovor čakal bom dva mesca. Ako ga ne dobim, vedil bom, da moje Marjete ni več med živimi. Potlej pa hočem sv. maše plačati za pokoj njene duše in moliti za izveličanje moje nekdanje Marjete. Kadar pa bo Božja volja, da ranjeno moje telo in raztrupane kosti izročim materi črni zemlji, takrat iskal bom med ljubimi rajnimi mojo Marjeto tam, kjer bomo na vekov veke mladi in srečni. Ivan." Na notranji strani listovega zavitka ponavljal je še prošnjo svojo ter prosil za urn odgovor, na kraji pa je bilo zaznamvano mesto, kamor se ima odgovor poslati. (Konec prihodnjič.) 27