49 Filozofski vestnik | Volume XLIII | Številka 1 | 2022 | 49–64 | doi: 10.3986/fv.43.1.03 * Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Pred časom je v kontinentalni filozofiji zakrožilo vprašanje statusa t. i. »pred- namskih«1(ancestraux) izjav, se pravi izjav o dogodkih, ki jih človek ni zaznaval, ker so se zgodili pred vznikom zavesti. Quentin Meillassoux je takšne pojave so- očil s pozicijo, ki jo imenuje korelacionizem, ki da obvladuje zahodno filozofijo vse od Kanta naprej, se pravi s stališčem, ki vse zvaja na transcendentalno kore- lacijo subjekta in objekta, mišljenja in biti, ki torej pojmuje razmerje med obojim kot nekaj izvornega, primarnega in ireduktibilnega.2 Za kantovski transcenden- talizem in njegove številne izpeljanke imajo prednamski pojavi paradoksen sta- tus: zgodili naj bi se v času, ko nas še ni bilo, pa vendarle so se zgodili samo za nas. Veliki pok, vznik življenja na zemlji ali izumrtje dinozavrov si težko izborijo status dogodkov, ki so se dejansko zgodili neodvisno od vsake zaznave, kajti za korelacionista je vsaka bit danost, ki je dana nekomu, ki zaznava in spoznava. Če ni nikogar, komur bi bila dana, če torej lahko govorimo le o mnogo kasnejši danosti določenih sledi teh dogodkov, »prafosilov«,3 potem bo korelacionistični filozof vselej omejeval domet takšnih »dejstev« na obstoj subjekta in njegovih znanstvenih metod, ki vselej operirajo znotraj korelacije in s prstom kazal na fi- lozofsko naivnost znanstvenega realizma. Meillassoux nato hiti pojasnjevati, da predkantovski »dogmatični« realist, na primer kartezijanec, nima prav nobenih težav s statusom prednamskosti.4 Četu- di bi vpeljal pomembno distinkcijo med primarnimi in sekundarnimi lastnostmi in opozarjal, da izjave, ki govorijo o »veliki vročini« ali »bleščeči svetlobi« v času formiranja zemlje, preprosto niso smiselne in bi namesto tega govoril o frekven- 1 Članek je rezultat dela na raziskovalnem projektu J6-1811 »Možnost idealizma za enain- dvajseto stoletje«, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 2 Cf. Quentin Meillassoux, Po končnosti: razprava o nujnosti kontingence, prev. S. Tomšič, Ljubljana, Založba ZRC, 2011, str. 18–21. 3 Ibid., str. 24. 4 Cf. ibid., str. 25–27. Gregor Kroupa* Descartesovo stvarjenje sveta: rojstvo genetične epistemologije1 FV_01_2022.indd 49 11/11/2022 11:22 50 gregor kroupa cah in valovnih dolžinah (sam Descartes pa bržkone le o velikostih, oblikah in gibanjih delcev), ki v nasprotju z zvoki in barvami določajo realne, od percepcij subjektov povsem neodvisne lastnosti materije. Prednamski dogodki, katerim zavest ni bila neposredno priča, zato zanj niso nič manj dejanski in nič manj del »Velike Zunanjosti«,5 kot to imenuje Meillassoux, so del realne zgodovine, ki se je pač le zgodila brez opazovalcev; o pretekli realnosti imamo lahko sicer zelo nenatančne predstave, njena bit pa nikakor ne čaka na zavest, da bi jo potrdila. Če torej primerjamo obe tu skicirani poziciji, se zdi, da je kartezijanec v določeni prednosti. Njegova realistična zdravorazumska ontologija (in epistemologija) je vsekakor preglednejša, saj je prednamska preteklost nepovratno dejstvo; sicer se ne zmeni za to, ali bo razvil dovolj dobre znanstvene metode, da bi jo uspel natančno rekonstruirati, vendar pa je resnica o njej vsaj trdno usidrana »tam zu- naj«, kjer čaka na odkritje. Po drugi strani pa je korelacionistova prednamskost vselej v oklepaju, ontološko izmuzljiva, pa čeprav se sam zaveda, da so njegovi pomisleki omejeni zgolj na filozofski diskurz in veljavnosti znanstvenih hipotez kot takih ne ogrožajo, saj mu ta veljavnost ne pomeni več ontološke adekvacije z avtonomno sfero biti. Descartesova geneza brez Geneze Vendar pa je Descartesova epistemologija subtilnejša, kot bi se nemara zdelo ob branju, ki upošteva zgolj učbeniško obravnavo teorije idej. Dejstva, se pravi od zavesti neodvisne resnice in dogodke, katerih načelna dostopnost bi ga lah- ko navdajala z določenim epistemološkim optimizmom, Descartes ponekod na- merno potlači in jih nadomesti z domišljijsko fabulo. Četudi namreč meni, da je opis stvarjenja sveta v šestih dneh v starozavezni Genezi resničen, pa je njegova pomanjkljivost ta, da – kolikor je stvarjenje čudež – ni inteligibilen. Descartes se zato odreče resničnosti v prid umljivosti in videti je, da gre v njegovih očeh za nekakšen gambit, ki ima dvojno prednost: ne oporeka dogmi, ker ohranja čudež stvarjenja na ravni dejstev, hkrati pa golo resničnost zamenja za znanstveno Re- snico, ki je za razliko od svetopisemskih »dejstev« eksplikativna. Descartes tako bralcu na začetku šestega poglavja svojega Sveta – mladostnega spisa, ki ga zaradi strahu pred cenzuro, kot vemo, sam nikoli ne objavi – predla- 5 Ibid., str. 20. FV_01_2022.indd 50 11/11/2022 11:22 51 descartesovo stvarjenje sveta: rojstvo genetične epistemologije ga, »naj se vaš duh za hipec povzdigne nad ta svet, da bi uzrl drug, popolnoma nov svet, ki ga bom vpričo vašega duha ustvaril [je ferai naître] v domišljijskem prostoru.«6 Tako naj bi si najprej predstavljali, »da Bog povsod okrog nas na novo ustvari toliko materije, da nikjer, kamor seže naša domišljija, ne vidi več nobenega mesta, ki bi bilo prazno«,7 da je ta materija »resnično telo, ki je po- polnoma trdno in ki enakomerno zapolnjuje vso dolžino, širino in globino tega velikega prostora, sredi katerega se je ustavil naš duh«,8 ter da jo bog razdeli na brezštevilne delce različnih oblik in velikosti; nato pa poskrbi za to, da se od prvega trenutka njihovega stvarjenja eni začnejo premikati v eno, drugi v drugo smer, eni hitreje in drugi počasneje (ali pa se, če hočete, sploh ne premika- jo) in da se potem še naprej premikajo skladno z običajnimi zakoni narave. Kajti Bog je te zakone vzpostavil na tako čudovit način, da četudi predpostavimo, da ne bi ustvaril nič razen pravkar naštetega in še to brez reda ali sorazmerja, marveč bi iz tega napravil najbolj zmešan in zmeden kaos, kar ga znajo opisati pesniki, bi ti [zakoni narave] zadostovali za to, da bi se delci tega kaosa sami od sebe raz- motali in razporedili v takšen red, da bi oblikovali dovršen svet, v katerem bi bila vidna ne le svetloba, ampak tudi druge splošne in posebne stvari, ki se pojavljajo v resničnem svetu.9 Ustavimo se najprej pri sami formi tega predloga, ki ga sicer Descartes pozneje, kot bomo videli, nekoliko korigira. Motivacija za to fabulo sama po sebi ni sub- verzivna; Descartesov namen ni podajati neko kontroverzno alternativno koz- mologijo in se nato zavarovati s trditvijo, da gre zgolj za miselni eksperiment.10 Povsem resno je treba vzeti Descartesove navedbe, da je sicer bog ustvaril svet »pred pet ali šest tisoč leti«11 in da »ga je Bog že na začetku napravil takšnega, kakršen mora biti.«12 To pomeni, kot Descartes natančno navaja pozneje v Prin- 6 Le monde ou la traité de la lumière, v: C. Adam, P. Tannery (ur.), Œuvres de Descartes (12 zv.), Pariz, Vrin/CNRS, 1964–1976 (odslej: AT in rimska številka zvezka), AT XI, str. 31. 7 Ibid., str. 32. 8 Ibid., str. 33. 9 Ibid., str. 34–35. 10 Za historično poučno argumentacijo, da Descartesova motivacija za fabulo v Svetu bržkone ni strah pred cerkvenimi oblastmi, glej tudi Ferdinand Alquié, La découverte métaphysique de l’homme chez Descartes, Pariz, Presses universitaires de France, 1966, str. 118. 11 Descartes, Le monde, AT XI, str. 32. 12 Descartes, Razprava o metodi, prev. S. Jerele, Ljubljana, Založba ZRC, 2007, str. 69 (AT VI, str. 45). FV_01_2022.indd 51 11/11/2022 11:22 52 gregor kroupa cipih filozofije, da se univerzum dejansko ni formiral postopoma iz kaotične ma- terije, temveč ga je bog ustvaril že popolnega, »poleg tega pa na zemlji niso bila samo semena rastlin, ampak same rastline; niti Adam in Eva se nista rodila kot otroka, ampak sta bila ustvarjena kot odrasla človeka«.13 V tem lahko zaznamo spekulativni moment: dejstva o nastanku univerzuma in živih bitij na zemlji za Descartesa niso vprašljiva, prva Mojzesova knjiga jih namreč opisuje dokaj bar- vito; toda težava teh »dejstev« ni, kot bi lahko kdo prehitro sklepal, njihovo do- gmatično poreklo, ampak to, da so zgolj dejstva in kot taka so lahko naključna in za opis ustroja univerzuma neprimerna.14 Zgodovina, vključno z zgodovino samega univerzuma, kolikor je zgolj natančno popisana serija dogodkov, se ne sestavi v dejansko eksplikacijo pojava ali stanja, ker nam namesto vzročne ve- rige daje le golo sosledje. Descartesova fikcija novega sveta torej nikakor ne na- miguje na to, da je naš svet nastal iz kaosa. Fabula novega sveta je prej neka ide- alizirana serija korakov stvarjenja, ki hoče partikularno dejstvo nadomestiti z občo resnico. Descartes tako s svojo genezo novega sveta generira tisto, kar sicer imenujemo znanstveni model, katerega glavna prednost pred vsakršnimi dejstvi je njegova inteligibilnost. Ta se kaže vsaj na dveh ravneh. V prvi vrsti gre tu za umljivost samih lastnosti, ki jih Descartes pripiše svoji ma- teriji, v kateri naj ne bi bilo »nič takega, kar vsakdo ne bi mogel spoznati tako popolno, kolikor je le mogoče«.15 V sedmem poglavju Sveta tako zreducira vzro- ke vseh naravnih pojavov na tri zakone gibanja homogenih delcev: zakon iner- cije, zakon o ohranitvi količine gibanja in zakon premočrtnosti gibanja.16 Svet, ki ga na ta način kreira Descartes, pa naj bi si lahko zamislile tudi »najbolj ome- jene glave«, les plus grossiers esprits, in četudi tak svet ne obstaja, je vsaj mo- žen, kar pomeni, bog bi ga lahko ustvaril.17 Na drugi strani pa je v Descartesovih očeh problem aristotelske fizike in njenih sholastičnih interpretacij prav v tem, da je nerazumljiva in nepregledna. Tako je na primer razsežnost prve materije (materia prima) razumljena zgolj kot ena izmed njenih akcidenc, kar bi imelo protislovno implikacijo, da razsežnost ne bi bila njeno bistvo in bi bila torej ma- 13 Descartes, Principia philosophiae III.45, AT VIII-1, str. 100. 14 Cf. Catherine Labio, Origins and the Enlightenment: Aesthetic Epistemology from Descartes to Kant, Ithaca in London, Cornell University Press, 2004, str. 24. 15 Descartes, Le monde, AT IX, str. 33. 16 Cf. ibid., str. 38–47. 17 Ibid., str. 36. Ta možnost je s tem metafizično utemeljena, saj je ontološko zasidrana v bož- jem umu. Cf. Jean Pierre Cavaillé, La fable du monde, Pariz, Vrin-EHESS, 1991, str. 234. FV_01_2022.indd 52 11/11/2022 11:22 53 descartesovo stvarjenje sveta: rojstvo genetične epistemologije terija misljiva tudi kot nerazsežna,18 medtem ko v kartezijanski mehanicistični perspektivi vse čutne lastnosti in nasploh vsi pojavi ter vse akcidence izhajajo izključno iz modifikacij razsežnosti in zakonov gibanja. Pomen Descartesovega standardnega očitka na račun (zlasti sholastičnega) aristotelizma je seveda ta, da je s tem, ko je preveč namnožil akcidence ter jih ontološko vezal na čedalje bolj nepregedno ontologijo hilomorfizma, delovanje narave naredil nerazumlji- vo in to ne zgolj »najbolj omejenim glavam«. Drugo raven inteligibilnosti, ki je sicer tesno povezana s prvo, vendar bistve- no manj opažena in komentirana, pa najdemo v Razpravi o metodi in Principih, kjer Descartes najprej ponovi tezo iz Sveta, da četudi vemo, da se svet ni razvil iz migetanja delcev kaotične materije, pa bi se prav lahko, če bi se namreč bog po stvarjenju takšnega kaosa zavezal zgolj vzdrževati zakone gibanja, ki jih je postavil, kar bi zadostovalo za to, da bi se univerzum in vse materialne stvari sčasoma razvili vse do stanja, v katerem jih lahko opazujemo zdaj. Descartesova poanta je zdaj v tem, da je naravo mogoče razumeti ne le zato, ker jo obvladu- jejo enostavni zakoni, temveč tudi zato, ker si jo je mogoče zamisliti kot rezul- tat nekega kontroliranega procesa, pa čeprav dejansko ni rezultat takega proce- sa. Skratka, koristno si je zamisliti genezo sveta, ki je sicer izmišljena, vendar možna, namesto resnične, a neumljive, ker je lažje razumeti naravo stvari, »če imamo pred očmi, kako na ta način polagoma nastajajo, kot pa če o njih preu- darjamo kot o že izoblikovanih«.19 Z vidika umljivosti nam torej »dejstva«, da je bog ustvaril nebesna telesa, zemljo, živali, rastline ter Adama in Evo, ne pa, da je zgolj ustvaril pogoje za nastanek in rojstvo vseh stvari in bitij, ne omogočajo vpogleda v njihov ustroj. Prav postopno generiranje ali razumska konstrukcija sveta je tisto, kar vzpostavlja njegovo inteligibilnost. Vendar pa skozi vizijo fiktivne geneze sveta postane razumljiva struktura naše- ga, se pravi dejanskega sveta, ko se namreč eksplikacija njegovega delovanja (hkratno učinkovanje kombinacij modifikacij razsežnosti in zakonov gibanja) predstavlja skozi nekakšno genezo ali verigo vzrokov in učinkov pri stvarjenju – v Descartesovi zgodbi bog najprej ustvari homogeno telo, ga nato razdeli na raz- lične delce, potem jih začne tresti na raznolike načine in jim naposled vtisne zakone gibanja, ki v dolgih verigah mehanskih interakcij povzročijo njihovo or- 18 Cf. ibid., str. 35–36. 19 Descartes, Razprava o metodi, str. 69 (AT VI, str. 45). FV_01_2022.indd 53 11/11/2022 11:22 54 gregor kroupa ganiziranje v nebesna telesa, zemljo in vse, kar je na njej. Descartes torej nima nobenega zares filozofskega razloga, da bi dvomil v resničnost starozavezne Ge- neze, da bi ji torej odrekal status zgodovinskega dejstva, vendar pa nam ta ne omogoča vpogleda v sam mehanizem kreacije. Delovanje katerekoli stvari je laž- je razumeti skozi njeno postajanje, četudi je to hipotetično, zgolj možno ali celo namenoma izmišljeno. V Principih filozofije je to epistemološko načelo razširje- no na razlago vseh stvari: [Č]e hočemo razumeti naravo rastlin ali ljudi, je mnogo bolje preudariti, na ka- kšen način lahko postopoma rastejo iz semen, kakor pa da si zamišljamo, kako so bili ustvarjeni od Boga na samem začetku sveta [in prima mundi origine]. Če se torej lahko domislimo zelo enostavnih in zlahka spoznavnih principov, iz ka- terih bomo dokazali, da bi iz njih kakor iz nekakšnih semen lahko bile vzniknile zvezde, zemlja in skratka vse, kar zaznavamo v tem vidnem svetu, čeprav morda dobro vemo, da niso nastale tako, bomo na ta način mnogo bolje razložili njiho- vo naravo, kakor če bi zgolj opisali, kakšne so zdaj ali kako verjamemo, da so bile ustvarjene.20 Fiktivna geneza namesto faktične zgodovine tu torej kreira znanstveni model prav s tem, da povzdigne možnost nad dejanskost, kar je navsezadnje princip idealizacije objekta, ki je lasten geometriji. Catherine Labio lepo povzame poanto teh odlomkov, ko pravi, da je fiktivna geneza sveta, ki je mogoča brez vsakršne re- ference na dejstva, namreč dejstva o zgodovini začetka univerzuma, resnična, če- tudi so njene podrobnosti neresnične, kajti »fikcija ustvarja svojo lastno resnico in je zato bližje geometriji kot zgodovini«.21 Ker je resnico lažje prepoznati v ide- alnih kot v dejanskih objektih, je tudi izmišljena pripoved o vzniku univerzuma in vseh materialnih stvari in bitij nekakšno idealizirano sosledje vzrokov in učin- kov, ki odkriva resnico onkraj dejstev, je takšen opis strukture materialnega sve- ta, ki sovpada z genetično eksplikacijo vzrokov, ki ta svet obvladujejo. Podobno kot opis konstruiranja geometrijskega lika v idealnem prostoru proizvede njego- 20 Descartes, Principia philosophiae III.45, AT VIII-1, str. 100. Dostavek v kurzivi je iz fran- coskega prevoda Principov (AT IX, str. 124). Francoski prevod izpod peresa opata Clauda Picota je izšel leta 1647, torej sedem let po latinskem izvirniku, Descartes pa ga je avto- riziral, ponekod sam dopolnil in mu dodal nov predgovor. Za tu obravnavan problem je francoska različica toliko pomembnejša, ker na več mestih amplificira in še bolj poudari nasprotje med dejstvi in znanstveno resnico. 21 Labio, Origins and the Enlightenment, str. 15. FV_01_2022.indd 54 11/11/2022 11:22 55 descartesovo stvarjenje sveta: rojstvo genetične epistemologije vo definicijo, tudi kreacija sveta v »domišljijskem prostoru« odkriva mehanizem njegovega delovanja. Četudi po Descartesu naš svet ni bil dejansko ustvarjen po predlaganem zaporedju korakov (bog ni pustil, da se nebesna telesa in bitja na zemlji razvijejo iz nekakšnih semen, klic in zarodkov, marveč jih je ustvaril v nji- hovi končni podobi v šestih dneh), pa resnica, katere nosilka je zgodba kreacije novega sveta, seveda zadeva prav ta dejanski svet in ne zgolj fiktivnega. Descar- tesova različica geneze je morda fiktivna, a govori resnico. Da bi Descartes izo- stril to poanto, v je v francoski različici Principov filozofije na tem mestu še bolj ekspliciten: svojo predpostavko razglasi za »hipotezo, ki je morda zelo daleč od resnice«,22 dovoli si celo postaviti »nekaj takšnih [hipotez], o katerih absolutno menim, da so neresnične [fausses]«.23 Če je namreč izpeljava, dedukcija iz pred- postavke, ki sicer ne more veljati za dejstvo, skladna s pojavi, potem takšna hipo- teza »ne bo nič manj koristna za življenje, kot če bi bila resnična«,24 saj omogoča, da ima poseganje v delovanje narave predvidljive rezultate. Verum ex quodlibet sequitur? Da se ni treba prav nič ozirati na dejstva, Descartes v Principih pokaže tudi tako, da se naposled odreče hipotezi o izvornem kaosu delcev, ki jo je predsta- vil v Svetu. Metodološki pomen te poteze lahko spregledamo, če zanemarimo, da je Descartes v svojih kozmoloških spekulacijah vseskozi prisiljen operirati s predpostavkami, za katere skoraj gotovo ve, da so napačne, saj jih ni mogoče verificirati, ker je možnosti velikosti, oblik in gibanj delcev v izvornem stanju univerzuma enostavno preveč. Descartes lahko argumentira le splošne značil- nosti svoje mehanicistične fizike, na primer, da je materija homogena, neskonč- no deljiva, dejansko razdeljena na delce, ki se raznoliko gibljejo itn. Toda, ker so ti delci zaradi svoje majhnosti nezaznavni, njihove natančne koordinate in gibanja ob stvarjenju pa so nedostopni tudi razumu, je vsaka hipoteza tu nujno »zelo daleč od resnice«. In tu je videti, da je status tistega, kar Descartes ime- nuje hipoteza, vendarle nekoliko nenavaden. Zanima ga namreč izključno to, ali je iz te hipoteze mogoče izpeljati pojave, ki so predmet izkustva, ne pa, ali je mogoče verificirati samo hipotezo. Takšna hipoteza (o začetnem stanju univer- zuma, o konkretnih trajektorijah delcev, ipd.) namreč ni namenjena temu, da bi 22 Descartes, Principes de la philosophie III.44, AT IX, str. 123. 23 Ibid. III.45, str. 123. 24 Ibid. III.44, str. 123. FV_01_2022.indd 55 11/11/2022 11:22 56 gregor kroupa jo potrdili ali ovrgli z eksperimentom. Četudi se njene implikacije povsem skla- dajo z izkustvom, je to še ne uvršča med dejstva – lahko se pa pretvarjamo, da je resnična, četudi vemo, da ni. V imenu ravnodušnosti do resničnostne vrednosti hipoteze zdaj lahko razumemo tudi odločitev, da v Principih opusti predpostav- ko kaosa ter jo nadomesti z nečim inteligibilnejšim, kar je navsezadnje kriterij, za katerega že vemo, da je pomembnejši od resničnosti. Namesto kaotičnega, zelo raznolikega gibanja zelo različnih delcev je zdaj treba predpostaviti, da so bili na začetku vsi delci »približno enaki«, »srednje velikosti«, da so se vsi vrte- li okrog lastne osi in v gručah okrog mnogih osi, ki so danes središča zvezd in planetov.25 Ta hipoteza ni ustreznejša zato, ker bi se bolje skladala s pojavi kot predpostavka kaotične materije, temveč zato, ker »ne verjamem, da si je mogo- če izmisliti druge enostavnejše, lažje razumljive ali celo verjetnejše principe [za razlago] stvari.«26 Prav mogoče je priti do enakega rezultata s hipotezo popolne zmešnjave raznolikih delcev, s pesniškim kaosom torej, vendar pa je poleg tega, da takšna zmešnjava ne bi bila v čast božji modrosti, njena pomanjkljivost pred- vsem ta, da »je ne moremo zaznavati tako razločno«, da smo torej nekoliko ome- jeni v predstavni zmožnosti. »Neresničnost teh predpostavk ne pomeni, da bi izpeljave iz njih [ea quae ex ip- sis deducentur] ne mogle biti resnične in gotove«27 – to ni nikakršna kršitev na- čela ex falso quodlibet, saj Descartesova fizika temelji na predpostavkah, ki jih sicer ni mogoče verificirati, vsekakor pa morajo izpolnjevati pogoj neprotislov- nosti. A ker je neprotislovnih, se pravi, možnih razlag poljubnega pojava vseka- kor več kot tistih, ki zgolj sledijo dejstvom, imamo pri formuliranju hipotetične geneze našega sveta in naravnih pojavov v njem nekaj manevrskega prostora, podobno kot lahko na različne načine konstruiramo neki geometrijski lik ali me- hansko napravo: Toda, čeprav je mogoče na ta način doumeti, kako bi vse naravne stvari lahko vzniknile, zato še ne smemo sklepati, da so zares nastale na ta način. Kakor lahko isti obrtnik izdela dve uri, ki enako dobro kažeta čas in sta od zunaj videti povsem podobni, čeprav imata popolnoma drugačna ustroja kolesij, tako tudi ni dvoma, 25 Descartes, Principia philosophiae III.47, AT VIII-1, str. 101. 26 Ibid., str. 102. 27 Ibid., str. 101. FV_01_2022.indd 56 11/11/2022 11:22 57 descartesovo stvarjenje sveta: rojstvo genetične epistemologije da je vrhovni rokodelec lahko proizvedel vse stvari, ki jih vidimo, na več različnih načinov.28 Toda v čem tiči nazornost tega akta konstrukcije? Kako lahko časovno sosled- je korakov hipotetične geneze materialnega univerzuma naredi vidno strukturo tega univerzuma? Mar ne bi bilo mogoče narave in njenih zakonov razložiti zgolj s sistematičnim popisom njenih lastnosti in operacij v sedanjosti? Zakaj sploh razlagati strukturo s pomočjo geneze? V čem je didaktična prednost verige do- godkov, ki se niso nikoli zgodili, pred eksplikacijo vzrokov in razlogov, ki so realno na delu ves čas? Tu se dotikamo malo znanega metodološkega principa novoveške filozofije nasploh, katerega začetnik pa je verjetno prav Descartes. Če je kartezijanska fizika mehanicistična, če se torej vrti okrog paradigme nekega artefakta, potem tej paradigmi sledi tudi spoznanje. Descartes nam ne razlaga le tega, da je univerzum nekakšen urni mehanizem, temveč tudi, da ga lahko razumemo šele tedaj, ko si znamo zamisliti, da ga sami sestavljamo, ko torej po- stopoma dodajamo posamezne zobnike in vzmeti, namesto da bi zgolj opazovali njegova gibanja. Catherine Labio pa na primer nekoliko presenetljivo v zgodbi iz Sveta vidi pre- našanje preteklosti (stvarjenje dejanskega sveta) v sedanjost (stvarjenje »nove- ga sveta«). Descartes naj bi s tem, ko je zavrnil tisto, kar so zanj zgodovinska dejstva, v korist inteligibilne fabule, bralcu pomagal tako, da je preteklo gene- zo sveta pretvoril v vizijo sedanjosti, ki naj bi zato postala razumljivejša in pre- pričljivejša. Vendar se ne moremo strinjati z zaključkom, da ima Descartesova zgodba naslednji značilnosti: »sesuva preteklost v sedanjost in izpričuje superi- ornost vizualnega nad narativnim«.29 Descartesovo nezaupanje v zgodovino in verjetnost kot modus vednosti, njegov poudarjen »ahistoricizem«, epistemolo- gije ne odrešuje časovnosti in narativnosti, marveč zgolj odpravi zgodovinsko faktičnost kot za znanost nerelevantno. Izvirna poteza takšne »genetične episte- mologije«, če uporabimo izraz Labiojeve,30 je prav to, da logično in fizično pogo- jevanje segmentira v verigo vzrokov na časovni osi, četudi so ti zgolj hipotetični in imaginarni. Ali torej ne bi bilo ustrezneje reči, da Descartes s tem, ko se odloči opisati strukturo tega sveta (mehanske principe in zakone gibanja) s pomočjo 28 Ibid. IV.204, str. 327. 29 Labio, Origins and the Enlightenment, str. 18. 30 Ibid., str. 1–2, 10 et passim. FV_01_2022.indd 57 11/11/2022 11:22 58 gregor kroupa nekega alternativnega niza dogodkov, ki naj bi pripeljali do njegove empirične podobe (pasivni homogeni mirujoči delci, ki naj bi jim bog predpisal gibanje, zaradi česar naj bi univerzum nato sam postopoma dobil sedanjo formo), prav- zaprav demonstrira epistemološko superiornost narativnega nad vizualnim? Kaj- ti Descartesova zavezanost narativnemu principu eksplikacije nikakor ne preva- ja zgodovinske diahronije v sinhronijo, v vizijo sedanjosti, ipd. Nasprotno: zato, da bi razložil strukturo univerzuma, kakor deluje v tem ali kateremkoli drugem trenutku, da bi jo naredil inteligibilnejšo od starozavezne Geneze, Descartes razporedi sinhrono delujoče vzroke na diahrono os in tako prej projicira seda- njost na neko alternativno preteklost. V primeru statičnega opisovanja mehan- skih principov delovanja univerzuma bi se bilo namreč bržkone treba spopasti z množico hkrati delujočih vzrokov, vplivov in pogojev; treba bi bilo sistematično natančno opisati vozlišče nujnih implikacij lastnosti inertne homogene materije in principov sprememb, ki v njej sicer vseskozi delujejo hkratno, a se vzajemno pogojujejo, kar pa vsekakor naredi sinhrono »vizualno« podobo tega delovanja manj inteligibilno. Pripoved o kreaciji novega sveta na drugi strani razveže ta vozel v pregledno razporejeno kronologijo vzrokov in učinkov, ki vstopajo na prizorišče znanstvene razlage pod taktirko Descartesovega boga po posameznih fazah, kar ima to didaktično prednost, da so s tem posamezne plati razlage na- zorno ločene. Sporočilo te idealne, kvazizgodovinske pripovedi, tega ne-dejan- skega, fiktivnega, vendar popolnoma možnega zaporedja dogodkov je sistema- tični prikaz naravne filozofije in ne »zgodovina narave«. Descartes tu torej ne prenaša preteklosti (Geneze) v sedanjost (hipotetično genezo), marveč le pred- stavlja strukturna vprašanja v modusu geneze, razlaga zamotanost sinhronega sistema diahrono. Kartezijanec Rousseau? Takšen pogled na Descartesovo metodo poudari določeno kontinuiteto med velikimi filozofskimi sistemi sedemnajstega stoletja in raznimi razsvetljenski- mi »razpravami o izvorih«, ko s francoskim in škotskim razsvetljenstvom ter z nemško hermenevtiko v filozofijo vstopi zgodovina, celo historicizem. Elemente Descartesove genetične epistemologije lahko v različnih podobah najdemo ne le pri Hobbesu, Spinozi in Leibnizu, temveč tudi v raznih historično ornamen- tiranih raziskavah o izvorih človeških institucij. Prav kakor Descartes ni zgolj graditelj sistema, tudi izpeljave o izvoru jezikov, neenakosti ali moralnih vrlin ne pričajo preprosto o obratu k preteklosti. Če namreč primerjamo Descartesove FV_01_2022.indd 58 11/11/2022 11:22 59 descartesovo stvarjenje sveta: rojstvo genetične epistemologije in na primer Rousseaujeve – resda skope – metodološke refleksije, vidimo, da razlaga naravnega stanja v Razpravi o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi skoraj do potankosti ponavlja Descartesov pristop v filozofiji narave. Spomnimo se na kratko Rousseaujevih opozoril glede statusa njegove sicer razdelane zgod- be o človeku in družbi na začetku Razprave o neenakosti: Kajti ni lahko podvzetje razplesti tisto, kar je izvorno in kar je umetno v zdajšnji človeški naravi, ter dobro spoznati stanje, ki ne obstaja več, ki morda sploh ni ob- stajalo in ki verjetno nikoli ne bo obstajalo, o katerem je vendar potrebno imeti pravilne pojme [des notions justes] za dobro presojo o našem sedanjem stanju.31 Nekoliko nižje doda še, da ni razloga za dvom o Mojzesovih zapisih, v katerih ni- kjer ni najti naravnega stanja, kot ga namerava opisati. Zavedajoč se paradoksa, ki ga je »nemogoče braniti in popolnoma nemogoče dokazati«,32 Rousseau pre- dlaga postopek, ki se prav v ničemer ne razlikuje od Descartesovega: Začnimo torej tako, da damo na stran vsa dejstva, saj sploh ne zadevajo tega vpra- šanja. Raziskav, ki se jih je mogoče o tej temi lotiti, ni treba jemati kot zgodovinske resnice, temveč zgolj kot hipotetična in pogojna sklepanja, primernejša za osve- tlitev narave stvari kot za razkrivanje njihovega pravega izvora, in v tem podobna tistim, ki jih vsak dan opravljajo naši fiziki o nastanku sveta.33 Prav nonebega dvoma ni o tem, da opravljajo Rousseaujeve historične domneve enako delo kot Descartesova geneza: ne gre za znanstveno hipotezo, kot jo po- navadi razumemo, kajti ta skuša iz množice možnih vzrokov nekega pojava od- brati najverjetnejše in nato s pomočjo eksperimentov, meritev ali drugih metod dokazati in potrditi pravi, se pravi dejanski vzrok. Na drugi strani pa Descarte- sova in Rousseaujeva ravnodušnost do dejanskih vzrokov ne bi mogla biti oči- tnejša. Rousseau tu nedvoumno zatrjuje, da ima konceptualna resnica »pravil- nih pojmov« o »naravi stvari« prednost pred vsakršnim zgodovinsko natančnim poročilom. Ne glede na pripovedni žanr, v katerem opisuje stanja in naključja, ki naj bi botrovala napredovanju divjakov do točke vzpostavitve zasebne lastni- 31 Jean-Jacques Rousseau, Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi, prev. T. Jurković, Ljubljana, ŠOU in Krtina, 1993, str. 22. 32 Ibid., str. 30. 33 Ibid. FV_01_2022.indd 59 11/11/2022 11:22 60 gregor kroupa ne in formiranja družbenih vezi ter pravil, Rousseau ves čas priznava, da zgodba nima nič opraviti z dejanskimi dogodki v preteklosti. Podobno kot pri Descar- tesovem »novem svetu« namreč tu namen ni podajati sukcesijo stanj človeka in družbe, temveč razgrniti logično pogojevanje med posameznimi dejavniki, ki botrujejo neenakosti v sodobni družbi. Spoznanje prepleta teh dejavnikov je nujno za spoznanje trenutnega stanja človeka in družbe, tovrstna fiktivna, ven- dar možna zgodovina pa je le najprimernejša metoda njihove konceptualizacije. Domnevna zgodovina razvoja civilne družbe iz naravnega stanja naj bi pokaza- la notranjo strukturo stanja, v katerem je zdaj in nam omogočila sistematično analizo njenih antagonizmov. Tako za Descartesa kot za Rousseauja torej velja, da domneve o prednamskosti, o možnem stvarjenju sveta, o možni prazgodovini človeka – ta se sicer ni zgodila pred vznikom človeške zavesti, vendar se je vse- kakor pred pojavitvijo zgodovinske zavesti – ne bi prizadele filozofske resnice, pa čeprav bi dokazali njihovo lažnost. Zdi se torej, da zgodovina lahko zgolj po- trdi »pravilne pojme«, ne more pa jih falzificirati. Razlike med Descartesovo genezo in Rousseaujevimi kvazizgodovinskimi izpe- ljavami o izvorih družbe torej lahko razumemo kot razlike, ki izhajajo iz speci- fičnih lastnosti obravnavnih predmetov, ne pa iz samega pristopa ali metode. Če Descartesova znanost velikodušno prepusti status dejstva prvi Mojzesovi knjigi, Rousseau pa na drugi strani priznava, da dejstev prazgodovine človeštva sicer ne poznamo, vendar pa dejansko izpričano zgodovino spretno, četudi selektiv- no, preplete z domnevami in spekulacijami, tiči razlog tega razhajanja nemara zgolj v različnih obravnavanih predmetih, ki ju njuni teoriji skušata zaobjeti – v osnovnih načelih fizike na eni in družbe na drugi strani. Kljub temu pa ne sme- mo spregledati neke paradoksne modalnosti obeh pristopov. Ne gre namreč za zapolnjevanje praznih mest zgodovine z domnevami, temveč za povzdigovanje možnosti nad dejanskost, ki ga lahko povzamemo v geslo: četudi vemo, da se ni zgodilo tako, bi se bilo moralo zgoditi tako, če naj razumemo dejstva, ki so pred našimi očmi. Ordre des raisons In nazadnje, ali ne bi mogli zaslediti te kartezijanske napetosti med genezo in strukturo, ki se kaže kot nasprotje med dejstvi in resnico ter med zgodovino in »pravilnimi pojmi«, tudi v interpretacijah samega Descartesa? FV_01_2022.indd 60 11/11/2022 11:22 61 descartesovo stvarjenje sveta: rojstvo genetične epistemologije Martial Guéroult, eden najbolj pronicljivih francoskih komentatorjev Descarte- sovega dela, je bil svoj čas označen za strukturalista. Oznake se je, kot se za vsa- kega strukturalista spodobi, otepal, pa vendar je bila v kontekstu petdesetih in šestedesetih let prejšnjega stoletja smiselna, saj je njegova metoda »reda razlo- gov« (ordre des raisons), če jo primerjamo z zgodovinsko poučenimi interpreta- cijami kakega Alexandra Koyréja in Ferdinanda Alquiéja, ujela duh časa in ga celo za nekaj let prehitela. V svojih monografijah, posvečenih velikim imenom moderne filozofije (Descartesu, Malebranchu, Spinozi, Fichteju in drugim) se namreč vselej izogne pogledu, ki bi določen filozofski sistem prikazal kot rezul- tat zunanjih okoliščin – avtorjeve biografije, vpliva predhodnikov in sodobni- kov ter splošnega kulturnega, intelektualnega in družbenega ozračja – in hkrati razmejeval njegove razvojne faze in iskal poti od »zgodnjih« k »zrelim« obdob- jem. Guéroult metafiziko Descartesovih Meditacij predstavi kot stabilen sistem, katerega odreže od njegovega okolja in se osredotoči na njegovo notranjo arhi- tektoniko – red ali zaporedje razlogov, ki tvorijo dedukcije.34 Znotraj takega pri- stopa poznejša dela pravzaprav le dodatno osvetljujejo in razlagajo pojme, ki so bili prej le bolj enigmatično izraženi, zato je Maurice de Gandillac Guéroultovo maksimo »reda razlogov« nekoč celo označil za filozofski preformizem, saj naj bi bil celoten sistem vselej že latentno prisoten v zgodnjih delih.35 Povsem v so- zvočju z vzponom strukturalizma na polovici dvajsetega stoletja (njegova mono- grafija o Descartesu je iz leta 1953) se zdi, da Guéroultov pristop propagira zgo- dovino filozofije brez zgodovine, da se izogiba diahroniji in zgodovinski genezi v prid sinhroniji in notranji arhitektoniki sistema, pa čeprav ni kazal zanimanja za Saussura in aplikacije njegove metode v humanistiki.36 Guéroult je v svojih analizah trčil ob problem, ki je, kot smo videli, prisoten že pri Descartesu, namreč, da je med dejstvi in resnico pogosto neko nenavadno razmerje. Kako pomiriti paradoks, da filozofski sistem, ki naj bi bil izraz resnice kot »nečesa brezčasnega in večno veljavnega«, vselej vznikne v času, da je torej lahko predmet zgodovine in golih dejstev, po katerih si različni nauki sledijo? 34 Martial Guéroult, Descartes selon l’ordre des raisons, 2 zv., Pariz, Aubier Montaigne, 1953. 35 Cf. Maurice de Gandillac v diskusiji k prispevku Gilberta Kahna »Genèse et structure dans les systèmes philosophiques«, v: M. de Gandillac, L. Goldmann, J. Piaget (ur.), Entretiens sur la notion de genèse et structure, Pariz, Mouton, 1965 (reprint: Pariz, Hermann, 2011), str. 193. 36 Cf. François Dosse, History of Structuralism (vol. 1: The Rising Sign, 1945–1966), prev. D. Glassman, Minneapolis, University of Minnesota Press, 1997, str. 79. FV_01_2022.indd 61 11/11/2022 11:22 62 gregor kroupa Vendar Guéroult ne podcenjuje doprinosa zgodovinarjev in tistih, ki se ukvar- jajo z »dejstvi« zgodovine filozofije (s tekstno kritiko, biografijo intelektualnim razvojem, ipd.),37 vendar pa, nemara podobno kot Saussure, nedvoumno stoji na strani sistema: Filozofija po definiciji izziva vsako zgodovino, saj je znanost, ki je zajeta v svoji temeljni obliki kot nujno zaporedje evidentnih resnic, ki dolgujejo svojo gotovost tej evidenci in svojo koristnost tej gotovosti. Zgodovina ali vednost o dejstvih, se pravi vednost, ki je svojemu predmetu zunanja, nikoli ne more biti izpeljana iz notranjih razlogov; zato je negotova in posledično neuporabna. Četudi o nekem dejstvu doseže gotovost, ta vednost o naključnih in posameznih dejstvih nikoli ne vodi v znanost v pravem pomenu, saj je ta vselej nujna in univerzalna. Če bi hoteli pod takimi pogoji filozofijo podvreči zgodovini, bi s tem filozofijo popolno- ma skazili.38 Kot ugotavlja François Dosse v svoji veliki zgodovini strukturalizma, je Guéro- ultov pristop s tem, ko je zagovarjal avtonomnost in neodvisnost filozofskih sis- temov in njihovih imanentnih razlogov od vseh »zunanjih« dejstev, služil zlasti kot obramba pred tem, da bi se filozofija razgradila v družboslovju.39 Vendar pa, podobno kot pri Descartesu, tudi v Guéroultovih interpretacijah ni- mamo opravka z enostavnim nasprotjem med dinamično zgodovino in statič- nim sistemom; opazka, da se Guéroult raje kot z zunanjimi »psihosociološkimi vzroki« ukvarja s tistim, kar je sistemu imanentno,40 je treba dopolniti: metoda reda razlogov, ki sledi deduktivnim verigam, se ne odreče vprašanju geneze sis- tema, temveč zgolj daje prednost drugačni vrsti geneze, takšni, ki generira samo vsebino sistema in ne njene zgodovinske danosti. Namesto »psihosocioloških vzrokov« Descartesove metafizike torej dobimo njene konstitutivne logične ra- zloge. Ne moremo govoriti zgolj o statični strukturi, ker je v njej prav ta red razlo- 37 Glej na primer uvodno metodološko poglavje Martial Guéroult, Descartes selon l’ordre des raisons, (première partie: L’âme et Dieu), Pariz, Aubier Montaigne, 1953, zlasti str. 10– 11. Kot pripadnike »kritike« navaja Étienna Gilsona, Henrija Gouhierja in Jeana Laporta; Léonu Brunschvicgu pa kot edinemu priznava, da je poskusil z »analizo struktur«. 38 Martial Guéroult, »The History of Philosophy as a Philosophical Problem«, The Monist, 53 (4/1969), str. 570. 39 Cf. Dosse, History of Structuralism (vol. 1: The Rising Sign, 1945–1966), str. 81. 40 Ibid., str. 80. FV_01_2022.indd 62 11/11/2022 11:22 63 descartesovo stvarjenje sveta: rojstvo genetične epistemologije gov generativni element.41 Razlika med Guéroultom in na primer Alquiéjem med zgodovinarji novoveške filozofije torej ni v tem, da nam slednji ponuja genezo Descartesovega sistema in kartezijanstva skozi razgrnitev razvoja Descartesove metafizike in epistemologije od Razprave o metodi prek Meditacij do Principov filozofije upoštevajoč pri tem vse biografske, znanstvene in družbene okoliščine, ki so relevantne za Descartesovo misel, medtem ko nam prvi opisuje sistem kot tak. Red razlogov je vselej mišljen kot zaporedje.42 Guéroult ne nasprotuje dia- hroniji in genezi, ugovarja le takšnim interpretacijam, ki »vidijo pri njem [De- scartesu] zgolj biografsko sosledje in ne razumskega veriženja, s tem pa dejan- sko sledijo le enostavnemu kronološkemu zaporedju obravnavanih tém«43 in se tako odrekajo z vidika interpretacije neki produktivnejši obliki diahronije, kot je zgodovina. Če hočemo razumeti neko strukturo, jo moramo razčleniti v zapo- redje razlogov. Obstaja torej določena analogija med Descartesovo metodo obravnave materi- alnega univerzuma s pomočjo fiktivne geneze in Guéroultovo metodo interpre- tacije Descartesove metafizike. Premalo opažen, izviren, pa vendar tudi vpliven prijem Descartesove epistemologije je, da je genezo internaliziral, ponotranjil, skratka, da je dejanske zunanje vzroke nastanka univerzuma (pri tem ni po- membno, ali govorimo o velikem poku ali Mojzesovi knjigi) zamenjal za tisto, kar tako rekoč od znotraj producira njegovo logično zgradbo in ga naredi inteli- gibilnega. Guéroult na podoben način opravi s tradicionalno pojmovano zgodo- vino filozofije. Ker nam ta premalo pove o filozofiji in preveč o zgodovini, se osre- dotoči na notranjo zgradbo sistema, o kateri skupaj z Descartesom ugotavlja, da je ni mogoče enostavno vizualizirati in je motriti v njeni statični popolnosti. Sistem je, skratka, vselej proces, in ta pri Descartesu vselej sledi bodisi analitič- nemu bodisi sintetičnemu redu razlogov, kar je sicer po Guéroultu odvisno od tega, ali govorimo o Meditacijah ali o Principih filozofije.44 In morda prav zato, 41 Cf. Gilles Deleuze, »Spinoza et la méthode générale de M. Guéroult«, Revue de Métaphysique et de Morale, 74 (4/1969), str. 426. 42 Guéroultova sintagma ordre des raisons hoče biti francoski prevod Descartesovega seri- es rationum, gre tore za red kot zaporedje in ne zgolj abstraktna ureditev. Cf. Guéroult, Descartes selon l’ordre des raisons (première partie: L’âme et Dieu), str. 12–13; Descartes, Meditationes de prima philosophia, AT VII, str. 9. 43 Guéroult, Descartes selon l’ordre des raisons, (première partie: L’ame et Dieu), str. 13. 44 Cf. Guéroult, Descartes selon l’ordre des raisons (première partie: L’âme et Dieu), str. 22–28. Daniel Garber in Lesley Cohen sta ugovarjala interpretaciji, ki jo je zagovarjal Guéroult, da imamo v Descartesovem delu opravka z dvema redoma, namreč z redom biti in spoznanja FV_01_2022.indd 63 11/11/2022 11:22 64 gregor kroupa ker Guéroult sledi Descartesu zlasti v njegovih analitičnih izpeljavah v Medita- cijah, svoje zvestobe Descartesovi metodi iz Sveta in Principov filozofije nikjer izrecno ne reflektira. Literatura Alquié, Ferdinand, La découverte métaphysique de l’homme chez Descartes, Pariz, PUF, 1966. Cavaillé, Jean Pierre, La fable du monde, Pariz, Vrin-EHESS, 1991. Deleuze, Gilles, »Spinoza et la méthode générale de M. Guéroult«, Revue de Métaphysique et de Morale, 74 (4/1969), str. 426–437. Descartes, René, Œuvres de Descartes (12 zv.), C. Adam, P. Tannery (ur.), Pariz, Vrin/ CNRS, 1964–1976. Descartes, René, Razprava o metodi, prev. S. Jerele, Ljubljana, Založba ZRC SAZU, 2007. Dosse, François, History of Structuralism (vol. 1: The Rising Sign, 1945–1966), prev. D. Glassman, Minneapolis, University of Minnesota Press, 1997. Garber, Daniel; Cohen, Lesley, »A Point of Order: Analysis, Synthesis, and Descartes’ Principles«, v: D. Garber, Descartes Embodied: Reading Cartesian Philosophy through Cartesian Science, Cambridge, Cambridge University Press, 2001, str. 52–63. Guéroult, Martial, Descartes selon l’ordre des raisons (première partie: L’ame et Dieu), Pariz, Aubier Montaigne, 1953. Guéroult, Martial, »The History of Philosophy as a Philosophical Problem«, The Monist, 53 (4/1969), str. 563–587. Kahn, Gilbert, »Genèse et structure dans les systèmes philosophiques«, v: M. de Gandillac, L. Goldmann, J. Piaget (ur.), Entretiens sur la notion de genèse et structure, Pariz, Mouton, 1965 (reprint: Pariz, Hermann, 2011), str. 181–200. Labio, Catherine, Origins and the Enlightenment: Aesthetic Epistemology from Descartes to Kant, Ithaca in London, Cornell University Press, 2004. Meillassoux, Quentin, Po končnosti: razprava o nujnosti kontingence, prev. S. Tomšič, Ljub ljana, Založba ZRC, 2011. Rousseau, Jean-Jacques, Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi, prev. T. Jurković, Ljubljana, ŠOU in Krtina, 1993. (ratio essendi in ratio cognoscendi), ki naj bi ustrezala sintetični metodi Principov in ana- litičnemu postopku v Meditacijah. Cf. Daniel Garber in Lesley Cohen, »A Point of Order: Analysis, Synthesis, and Descartes’ Principles«, v D. Garber, Descartes Embodied: Reading Cartesian Philosophy through Cartesian Science, Cambridge, Cambridge University Press, 2001, str. 54sq. FV_01_2022.indd 64 11/11/2022 11:22