-^k 159 >
                                             Noč                                                 
5Jpl?recej easa jc vže minulo, kar je zlato solnčece zadnjič poljubilo siaje vrhove jtpjf visokih gora. Tam na drugpj strani najvišje gore potopilo se je v globoko morje, kjer se bode po noei okopalo, da bode jutri še lepše sijalo in ogre-valo mater zemljo. Se dolgo po solnčnem zahodu zlatila je zlata zarija brezmejno nebo, vender tudi ona je postala vse slabeja in nazadnje morala se je umakniti mraku, kateri je vedno bolj zavijal nebo in zemljo v svoje temno krilce.
A kaj je ono svetlega na temno-modrem nebu? To je zvezdica, prva ozna-novalka tajne noči. In ni dolgo sama. Glej ondii se je pokazala še druga, tretja, četvrta, peta . . . Kdo bi jih vse preštel? Knialu se lesketa vsenebo v svetlih lučicah, katere tako veselo trepetajo in šepetajo mej seboj. Pripovedujejo si te svetle sestrice čarobnc bajke in se vesele krasno noči.   O.j kako krasno je to zvezdno nebo! . . .
                                                                                        pes.   Na vrtu                                                                                        svojekristalne
gradove doli pod vodo in gre na izprehod po zeleneni bregu ob penečej se reki. Tudi v gozdu ni nie prijetnega. Tam v daljavi se oglaša uhata sova ali pa ujen sorodnik čuk, katera se spravljata na svoj ponočni lov. Veter tukaj vže močneje pihlja in čuješ uekak čuden žamor in sumenje gori na drevesih. Tu ni prijetno in zopet pogledaš na zvezdno nebo. Lučica pri lučici miglja, jedna je lepša od druge. Vedaobi zrl na to prekrasno nebo. Tvoj duh sepovzdignein vzletel bi kar gori do katere izmej teh svetlih lučic ia od tamkaj ni voč daleč v uebo, kjer je tako lcpo, tako prijetno . . .
Toda slab človek si, prikovan na zemljo. Le angeljci s svojimi zlatimi peroti letajo ob tera času doli na zemljo k pridnim otročičeni, zazibljejo je v rajske sanje in odneso tja gori k zvezdicani. Tara gori se igrajo z njimi ua prekrasnih livadah, katere so posute z dišečim cvetjera; prepevajo same rajske peseuce in še le proti jutru odneso je zopet k njibovim starišem uazaj ...
Oj kako ste pač 9re5ni, vi pridni otročiči!                                 Janko Barle