LETO III. = ŠTEV. 9 KIMAVEC 1923. =_______= Izhaja v Trstu !. vsakega meseca. — — Posamezen izvod 80 st. Letna naročnina iznašalo L, za Jugoslavijo 30 Din. Uredništvo in oprava: Via taola 492,1. = Družinski list. = Odg. urednica: Marica Stepaofileva (Gregorlt). 4&S i nedoraslih deklic tudi edino pravilno, pravil uo in nazoruopodučno zlasti za one do klice, ki so takemu škandali; ku svojo učiteljice prišle na sled, ker s tem uvi-dejo, da je tisti prestopek res graje vreden in umesten, drugače bi prezretje takega fina najhujše vplivalo zlasti pri o-nili učenkah, ki prejemajo vso svojo vzgojo le v šoli. Učiteljica, ki je postala nezakonska mati, ne more pričakovati drugega nego obsodbo, karanje, opravljanje! Ona ni bila poslana v dotični kraj le zategadelj, da seznani otroke lo z računstvom, s či-tanjem in s pisavo: poslana je bila v u-čilno z vzgojevalnimi nameni, da nadomešča starše z ozirom n* priučenje zunanje oblike, dostojnosti in spodobnosti. kakor tudi za negovanje duše, za ustvarjanje značajev, da odstranjuje napiu in nelepa svojstva, da posaja v srca vrline in kreposti. In vse to mora učiteljica delovati nazorno - ne samo teoretično z golim prebranjem kakega modrega sestavka - delovati z mislijo na pedagoško geslo: besede mire j o a vzgledi vlečejo! Z lastnim vzgledom bo najuspešnejše posejala v dekliške duše moralo; z lastnim ugledom in dobrim i-menom bo zasadila v njihovih srcih trajno seme za dobro ime in ugled. Z neznosečnostjo in nezakonskim materinstvom provzroči učiteljica za svoj okraj pač škandalček ali vsaj prestopek, navzlic vsemu potezanju po napredku, ki bi ga mi sami radi dognali tudi glede tega kočljivega vprašanja na površje. In drugače niti ne more biti in seveda je škandalček podvojen, potrojen in pomnožen, ako je oče nezakonskemu detetu poročen ali ločen mož ali kako drugače navezan človek. Tako visoko hvalisano in res vsega priznanja in češčenja zasliižujoče materinstvo dveh skupno prebivajogih oseb nima z ostavljenim nezakonskim spočetjem dveh drugih, včasih le polznanih človekov, drugačnega stika nego le v o-bliki. Med prvim in drugim jo prav taka ogromna razlika k1., pred pravo cerkvijo rej docela prav imela ona Srbkinja, ki je menila, da taka učiteljica ne m■>••} ostati več u-čiteljica vsaj v svojem okraju ne. Smešen in nezmiseln zatorej je bil vzklik dotičnice, ki je zagovarjala nezakonske matere ter izustila: Ali ljubi i'a-tera mati bolj svojega otroka, ko ta 'nezakonska), ki ga je rodila iz ljjbezm? Da, smešen in nezmiseln vzklik, kajti dasi ne moremo staviti ljubezni prve in druge na tehtnico, vendar z ozirom na vsakdanje doživljaje moramo — ža-libog — dognati, da ravno vodna nezakonskih žen kaže na sunvost. in podivjanost srca, na brezvestno«!, brezduš-nost in — ne! j otežen: Saj večina uiib pomori, zaduši, razreže lastno dete, ki je prišlo vendar revše le po njeni krivdi na svet. Kje je torej ta toliko patentirana ljubezen in požrtvovalnost? Njeno samoljubje da prikrije čin in zataji dejanje, ki ga sama obsoja, je pri nezakonski materi večje nego ljubezen. Dotični vzklik je torej liepoinišljen, aboten in dvomljiv glede poudarka ljubavi in je bil neumesten z ozirom na vprašalno pojmovanje, ako je ljubezen (poročenih) roditelpc večja, nego ljubezen (nezakonskih) mater, ki rodijo iz ljubezni. Iz katerega čustvovanja pa neki rodi svoje dete poročenka, ako ne iz ljubezni? Ali misli dotičnica, da obvladuje poročen -ko le strast, pohota, užitek, zakonska dolžnost ke objemlje lastnega soproga? Pa preidimo vnovič k učiteljicam! Kako postopajo razna šolska oblastva izven tržaške občine, mi ni znano, vendar se hočem omejiti kako ravna tržaški magistrat v tem pogledu. V teku 2"> let sla se dogodila dva slučaja nezakonskega materinstva. In v obeh slučajih sta dotični učiteljici prejeli kratko pa jedrnato pozivnico naj se predstavita v teku treh dni pri tržaškem mestnem fizika-tu v svrho zdravniške preiskave. Do stopila ni bila nikaka opravičba, označena je bila le še opomba, da njuna morebitna neubogljivost oziroma nenovzoč.-nosl jim potem veljaj, kakor odpoved iz službe. In obe sla bili ob službo!' In v teku goriimenovanih let je ta preste,pok izsledil magistrat tudi na dveh učUeljiii ter ju kaznoval s premestitvijo. (Pa poglejmo kako strogo je postopal v nekem tretjem slučaju, ki ni imel sicer s tem vprašanjem nič sorodnega. V neki vasi zgornje tržaške okolice, je bila nemotena mlada učiteljica, Katero je na vso načine zalezoval okrajni, z ločeno ženo stanujoči zdravnik. V svojem zapeljevanju z dvoumnimi izrazi, ki so se pretvarjali v goreče prošnje ter s ponujanjem dragocenosti. je postal učiteljici tako nadležen in ogaben, da se ga je ogibala z besedo in s prezirom a ker niti to ni pomagalo, je menila, da se ga najpreje o-tjese in reši s tem, ako se bo v njega navzočnosti kazala bolj prijazno nekemu svojemu tovarišu. Seveda ni računala v svoji neizkušenosti z zdravnikovim mišljenjem. Namesto da bi se bilo njegovo čustvovanje spremenilo v ravno-dušnost, se je pretvorilo v sovraštvo, ki je porajalo na račun učiteljice toli podlo obrekovanje, da si je neizkušena učiteljica morala pomagati s tožbo. Vendar navzlic njeni čisti vesti in nekrivdi na vsem, jo je tržaški magistrat premestil v drug okraj; premestil je njo mesto zdravnika le iz razloga, ker sta bila oba — učiteljica in zdravnik — magi-stratska uradnika in je bil dotični zdravnik z ozirom na svoje narodnostno mišljenje magistratu ljubši nego u-čiteljica. Izvršila se je torej premestitev enega izmed obeh le zaradi obrekovanja, o katerem je magistrat le domneval, da se vrši po vasi). Da prepustimo razmišljanje in ukrepe o uezakonstvu le državi, bo le-ta. torej moi'ala vpoštevati pri tem vprašanju troje različnih smeri, oziroma ustvariti nekake tri oddelke, kakor sem jih pojasnila spočetka in v katere bi porazdelila posamezne činiteljipe tega problema ler jemala v pretres — ko bi sklepala točke in paragrafe — ne samo žensko stališče, marveč tudi moško. Kajti, kakor niso bile vse te ženske zapeljane, tako niti niso bili vsi od njih zazname-novani moški zapeljivci. Pravičnost potemtakem na pravo mesto! Država mora torej ustanoviti paragrafe, ki bodo sočustvovali in grajali, ki bodo uvaževali in obsojali. Le na ta na čin ne bo država obremenjena z neza-konstvom, le tako bo utegnil nezakonski zarod biti ako že ne v občo korist, vsaj v nepreveliko nadlogo. V to svrho mora določiti stroge kazni in odškodnine imo-vitosti odgovarjajoče, ki naj bi jo plačevali zapeljivci mladoletnih in neizkušenih deklet. Dotlčna odškodnina naj bi se razcepila. v tri tretjine, od katerih ena (za prvi oddelek) naj bi pripadala državi, dve pa nezakonski materi. Za v drugi oddelek spadajoče slučaje bi bilo najpametnejše, da bi vso odškodnino obdržala država, vendar z ozirom na to, da bi te zapeljivke storile lahko kaj hujšega, bi bilo treba jemati v poštev tudi njihovo nezgodo ter jim prisoditi vsaj eno tretjino, dokler se v vseh večjih mestih ne ustanovi pre-potrebn a na j d en išn i c a. Pri tretjem oddelku si ho mogla država pač malo okoristiti, ako je ljubimec nepremožen uradnik ali učitelj; sicer pa itak dobe tudi zadostno kazen s službeno premestitvijo, ki se izvrši navadno vedno tako, da mora v kraj ki je mestu oddaljenejši. Le po povprečno sličnem načinu bo manj nezakonskih mater, manj nesrečnih nezakonskih otrok, manj zavrženega zaroda in manj nadloge in bremena za državo! Fr. Ksaveri ja: IVI O I—I TEL V. Tiho, lahno valjujoče žito v klasju šelesti. Veter ljubko božajoče tja črez polje, v noč hiti... Zvon večerni z lin pozvanja preko hoste in dobrave, da poglabjia moja duša vemo se k molitvi — «Ave!...» M. Stepančičeva : NOVA ZADRUGA. IV Rdečeličina blondinka, Ilildegard Potočnik, sadi na klopici pred hišo z vezenjem med prsti. Nekaj lainenih robcev leži ze z dovršenim zazmam. kom prad njo na gladki mizi, v enega pa ubada spretno in urno z drobno šivanko svoje okrajšano ime. — O, Hilda, kako me veseli, da te naletim ob delcu, ko se lahko mirno pomeniva — ji zakliče kodrolasi brat, ki se je bil istohipno prikazal na pragu hiše. —- Z ničmanjo resnobnostjo mi te-'[ a ne praviš kakor da bi se midva vobče ne pomenila lahko mirno tudi ob vsaki drugi uri, vsaki priliki in ob vsakem opravilu, mu smejaje odvrne sestra, ozrša se vanj. — Res! Vendar za prošnjo, ki jo imam danes do tebe, j sedaj baš prava priložnost odgovori Adolf sedši poleg nje. — Prošnjo? Aha, šop mojih belih nagljev bi najbrže rad imel, kaj? Hm! Kakor, da bi si jih nikoli še n? prilastil brez mojega devoljonja! ti, ti! — To moraš pač oprostiti, ali ker si ti, sestrica, še spanckala, ko sem poželel par cvetov, te nisem maral motiti! — — Par cvetov? Le poglej tjakaj na lelio! Dva metra na dolgo je bilo predvčerašnjim vse snežnobelo, a sedaj, ko da jih je dihur pogoltnil. Pa ko bi vsaj vedela kam neki romajo moji niageljčki — ga je z nagajivim nasmeškom zavrnilo dekle. — Tjakaj, Ilildegard, kamor naj bi poro mala včasih tudi ti ! — — Jaz ? Ne razumem te, Adolf ! Je-li to znabiti celo v zvezi s tvojo prošnjo ? — — Uganila si, Hilda ! — — Nič nisem uganila in nič ne vem; zato mi le urno razodni, kar nameravaš ! — — Veš, ona nova družba tu v Smrečju, s katero me je seznanil Mirko, želi in mi je /naročila, da privedeni tudi tebe s seboj ! — •— V d 111 š čin o Vindov ? Jaz ? O, raj še si izpraskam oči ! Hu, hu ! —-jo dekle zavrnilo s krohotom svojega brata. — Škoda hi bilo tvojih leipiihj oči, sestra ! Pa iz kakšnega razloga ne maraš med nje, Hildegard? — — Iz kakšnega razloga? Ali je treba to še razlagati ? Iz najpripro-stejšega vendar: ker sem in ostanem zvesta našim narodnim idealom ! — -— Kakšni narodni ideali so to, če so pognali na gredi nepravičnosti in nezmiselntOjSti? — povzame mladenič. -— Kako vendar govoriš, brat ? Prav je rekel oče, da te bo Mirko še vsega pokvaril. Jaz pa dodam še to, da kar ni še povoljno storil bratranec, je povspešilo tvoje pajdašem je z onimi Vindi ! — — Vindi ? Hi, hi ! Si-li ti, Hilda znabiti kaj drugega ? — — Za Boga, Adolf! Midva sva vendar Nemca iz dna duše ! Ah, si-li že pozabil kako so nas vzgajali v šoli in kako nas učili čislati in ljubiti samo nemški jezik ? Si li pozabil na one mile nemške pregovore, na ona mila vzpodbujavalna gesla, ki so nas v velikih gotskih črkah pozdravljala že v šolski veži, na šolskih hodnikih in raz steno šolske sobe ? > Jaz sem nemški otrok; jaz sem nemška deklica; jaz sem nemški deček !« Ali pa: »Bog in nemštvo; nemško pleme, cvet junaštva; narodni nasprotnik, barbar, divjak !« — Žalibog, da nisem še pozabil, Hilda, kajti vse tisto je bilo hujskanje, prevara, zmota, okužeivanje mladih src... Vse tisto je bila laž, kakor je bila lažnjivost vsa naša vzgoja. Kakšni Nemci smo pač mi ? Ali niso naši starši — oba, oče in mati — ali nista vindiške krvi, one krvi, ki jo ti tako mrziš ? In ali niso ravno taki Slovenci bili tudi njihovi stari, naši dedje, naše babice ? —- — Ne deklamiraj dalje, brat, da se ne zjočem vsled samega pomisleka, kaj je nastalo iz tebe ! Na vse si pozabil, pozabil, cla je bila nekoč ta naša hiša ono sveto zavetje, v katero so se zatekale celo odličn osebe iz mesta, ljudje nabili nazorov ljudje naših teženj, da se tu posvetujejo kako nastopati, kako delovati, da zdrobimo nasprotniške izzivače! — — Žalibog, da nisem se pozabil, da j>0 prav naš dom bil oni sramotilni brlog, v katerem je nemalokrat, ječal in stokal v past zabredli Slovenec. Oh, ko bi Mirko to vedel mislim, da bi niti ene ure ne ostal več pod našo streho. O, nisem še poziabil ne, kako so &e< prav tu pri nas snovali najbolj divji naskoki in napadi na poštene izletnike, veseličarje in sokole, ki niso bili drugega nego značaj ni narodni trpini na lastni zemlji ! — To je že preveč, kar bruha iz tebe, brat, pa te zato pomilujem iz dna duše ! — •— Let jaz tebe, Hildegard, le jaz tebe pomilujem, zlasti ker si drugače pametao in razsodno dekle, ki bi končno vendar le lahko izpregledala ! — ji pokima brat. — Nimam ničesar izpregledati. —-je svojeglavno odgovorila Hilda. — Sem in ostanem Nemka in nemštvu zvesta do zadnjega izdiha ! — — Samo odpadnica ostaneš samo bastardka boš, dokler ne odpade pre-slepljenost raz tvoje oči, dokler ne izpoznaš blodnje, v kateri si pogreznjena še vedno, kakor je še vsa naša družina. Če nič drugega, Hilda, nam že sam naš priimek bije v obraz resnico, ki je ne moreš prikriti ! Po-totsclinigg ! Kaj pa znači to v nemščini ? Nič, nič, nič ! Saj je pristna slovenska beseda, slovenske koreni-ke, slovenskega izvora in slovenskega pomena! Naš priimek pomeni človeka, ki biva oh potoku, pomeni raka, ki živi v potoku, pomeni rastlino, ki raste ob potoku. In ti praviš, da si Nemka ? Ti hočeš to sicer biti, ker so te za Nemko vzgojili, vendar svojega pokoljenja ne moreš zatajiti tudi navzlic vsej svoji vzgoji. — ■— Toda zakaj tako, Aclolf ? Iz mla-cliihl nog ne čujom drugega, ko nemščino in to iz ust naših lastnih staršev ! —- — Da, ker so hoteli tako tujci —-Nemci — ki so pred leti poplavili to pokrajino. Le odidi na pokopališče in oglej'si stare nagrobne plošče; samo slovenski napisi so na njih ! In naš ded, ki še živi... —- -— Naš dobri dedek ? — — Prav on je vse zakrivil. On je takrat prodal svojo kri, svojo narodnost, svoj jezik. Tujčev denar mu je bil nad narodno poštenostjo; postal je suženj Nemcev in rabelj lastnih! so~ rojakov, bič in sulica lastnih sople-menjakov. I11 v duhu, s katerim so ga Nemci obvladali, je vzgojil lastnega sina, našega očeta, ter @a vpisal v nemško šolo, ki je naredila iz njega to, kar je on iz naju obeh ! Vendar mi, Hilda, pripoznaj vendar, ostanemo navzlic temu le ponemčeni Slovenci na rodnih tleli, le odpadniki v novosvobojeni državi Jugoslaviji ! — — Neverjetno, Adolf, kako hitro so te pridobili na svojo stran. Pred mesecem dni še le je prišel Mirko k nam, a glej ! Ti, ki si se največ rogal Nemcem — ki so prodajali tu v Smrečju svoje domove ter pobegali, češ, da se s svojo prenagljenostjo smešijo, ker bo itak ta nova država kmalu razpadla in roka G rman i j« posegla ne-samo do inas, ampak še tja preko Save — ti, ki si se do solz posmehoval Mirkovemu navdušenju, njegovim sklepom in njegovim naukom; ti, ti si danes gorečnejši od vseh. Vindov, dasi njihove kmetske govorice niti ne poznaš ! Ha, ha ! — _ Kar jako obžalujem, kakor obžalujem, a nisem sorodnika Mirka poznal že preje; govoril in čutil bi že davno drugače. — __ Ko bi mi ne bil brat, Adolf, bi ti v tem hipu rekla, da te zaničujem! — _Do viška si zagrizena, sestra; tujerodna vzgoja ti je dušo docela zajezila s šovinizmam, z nesmiselno narodno svojeglavnostjo, ki ne razsoju-je in deluje brez prepričanja in razmo trivanja. Malo nade gojim, da bi te umel kdo pregovoriti, da. bi ti umel pregnati zmedo, ki ti zakriva možgane. Iin vendar bi tako rad, in vendar ti ponavljam svojo prošnjo, da prideš čimpreje tudi ti v družbo teli ki jiiil sicer inrziš, da jih spoznaš, ume-ješ ceniti in pravično soditi, da se prepričaš, kako idealni so vsi njihovi naklepi, kako poštene njihove namere ! — _. O, tega ne dosežeš nikoli'. — _ Mislim, da bo baronica Adler mehkejša in popustljivejšanego ti! — — Baronica Adler ? Kaj misliš s tem reči, Adolf ? — _ Stvar je taka ! Ti novi naseljenci, ki so sami ugledni in odlični ljudje, so sklenili, da vsakdo izmed njih nekaj stori za cerkvico sv. Krištofa, ki je neobhodno potrebna poprave; dame same pa so odločile, da ji pripomorejo z notranjo opremo, to je, da z ročnimi deli priskrbe cerkvici nekoliko okraska. Prav zategadelj so mi naročile naj te privedeni v njihov krog, zlasti ko so iz Mirkovih ust za-čule'pohval o o tvojem vezenju. Sklenile pa so tudi, da povabijo v to svr ho baronico Adler kot pokroviteljico ! — _ Hi, (hi ! In ti Vindi si domišljajo, da pojde baronica Adler v njihovo druščino ? — _To si domišljam tudi jaz ! Baronica Adler si bo kot prava in olikana Nemka brezdvom.no pravilno tolmačila to vabilo ! Umela bo, da sta najbrže pri pomisleku nanjo igrala najvažnejšo ulogo delikatnost in obzir, nego resnična potreba in ,bo obzirnost poplačala z obzirnostjo, to je, se bo najbrže odzvala vabilu ! — _ Naivneži ! Že vnaprej se vam smejem ! — _ Mogoče pa se vendar prerano smeješ, Hildegard ! Bomo videli ! Težko že pričakujem Mirka. Deputa-cija, ki je šla približno sedaj v graščino, obstaja namreč iz neke gospe, nekega doktorja in. našega bratranca ! _ -1 Kolika domišljija ! Joj ! No, veš kaj, Adolf, ako ni odrekla baronica Adler, ti ne odrečem niti jaz ! — _O sestra, je-li to tvoja resna obljuba ? _ je veselo vprašal Adolf ! _ Najresnejša, bratec, kajti uver- jerna sem, da jih baronica Adler zavrne s prezirom, ki si ga hodo še za-pamtili. Hi, hi !--------- V. Neko soboto popoldne se je na gričku sv. Krištofa zbrala vsa družbica naših znancev pia še nekaj drugih oseb. Bile so to baronica Adler s svojo dvajsetletno hčerko Innengard, akademikova bratranka Hildegard Potočnik, učitelj Kravos — ki si je bil v dolinici kupil pritlično hišico, odkar so ga Lailili iz rojstvene kraške vasice prepodili brez nobenega uzro-ka, pač pa s porogljivo izjavo, da mu na podlagi svoje proslule svoboščine pospešijo odhod v priljubljeno Jugoslavijo — in učiteljica VI as ta, hči onega primorskega jestvinčarja, ki si je tam doli na ravninici, ob cesti tudi kupil lično hišico ter jo nemudoma preuredil za svojo obrt, obrt prinašajoča njemu korist, Smrečanom pa udobnost, da jim ni bilo treba zatekati se v m:sto, ako jim je izmanj-kala moka, mast, sol, tobak, sukanec, platno, papir, pisalo, oglje apno, konopec, žebeljčki itd. K vsej tej druščini, ki se je pogovarjala o prelestnem rzigledu, ki jo je obdajal — o veličastnem gorovju, ki se je dvigalo pred njo, o zelenkasti Savi, ki se je tam dob v nižavi vila med obraščenimi bregovi, o črni kači, ki je švieala podjetno preko dobrav in livad, o kmetičih in kmetičicah, ki so se s svojimi pestrobarvnimi oblekami dozdevali iz dalje, ko veliki tulipani ali škrlatni maki — je oblečen v dopetni talar prisopihal poznani nam mladi župeupravitelj Marko Valenkar, ki ga je druščina od svojega prvega znanja nazivljala udomačeno le »pater Marko«, d asi ravno je bil komaj novomašnik. Ž njim je dospel še drug duhovnik — isterski rojak, Smukovič — ki je bil primoran pobegniti preko meje, ko so mu laslu zagriženci zažgali župnišče pa mu na trgu sredi obupnozmedliilK vaščanov, držeč ga za obe roki, vlivali v grlo četrtinko ricinovega olja ter ga naposled vsega slabotnega in raztrganega vlekli z žvižgom in krohotom v sosedno selo, kjer so mu končno milostno dovoliti, da je brez moči m krepčila obležal par ur v nekem hlevu... Nedaleč od vse zbrane družbe je stal matovorjen voziček, ob njem pa se je razgovarjal grajski hlapec Jože z dvoma dekletoma, s služkinjama gospe Martinčičeve in gospe Cegnar-jeve. Ob prilhlodu patra Marka so prenehali vsi pomenki, oziroma po poklonili, pozdravih in rokotiskih zabren-kali na drugo plat. Duhovniku se je videlo, da ga obvladuje istinita radost, ko se je zahvaljeval na desno in levo za vse ono, kiar se je izvršilo vsled plemenitosti odlične druščine — kakor je sam povdarjal — ki je tako sporazumno šla na delo za popravo in okras ubožne cerkvice sv. Krištofa. In vzbujal je res prijetna čustva zadoščenja pogled na c:rkvi-co, ki je sedaj sveže pobeljena in popravljena stala, nedaleč od njih, ko smejooa mlada nevesta. Gospod Po-dlogar ji je namreč preskrbel beljavo zunaj in znotraj; gospod Cegn.ar je prevzel na svoje stroške popravo ostrešja in zvonika, gospod Mi-ljevec si je izbral popravo piška-vih in napol strohineli(h\ klopi, gospod Martiinčič pa je vzel v svojo oskrbo okna in vse kar je bilo ž, njimi v zvezi, dočim so dame priredile vse, kar je cerkvica v svrlio ozaljšanja pogrešala v notranjosti. V dvorcu »Mici« se je namreč pod pokroviteljstvom baronice Adler, dva cela tedna, popoldan za popoldnem krojilo, šivalo, vezlo in pletlo, dočim so mladi gospodje posegali vmes z zavijanjem svile, z utikanjem niti v ši-vanke ali pa s čitanjem in pametnim razgovarjanjem, da je šlo delo urno izpod rok. Da so pridružijo njihovemu krogu tudi Nemke, je bilo spočetka večini neljubo in nasprotno, češ, menile bodo, da Slovenci ne ukrenejo brez njih prav ničesar. Toda gospod Ccgnar je to pobijal, češ, baronica si bo že pravilno tolmačila, da njitoiov poziv m izšel iz potrebe, marveč iz takta m obzirnosti. Nasprotovala sta tudi doktor Martinčič in tovarnar Miljevec uteme. ljujoča, da se bo treba radi njih raz-govarjati v njihovem jeziku, nakar je gospa Podlogiar jeva zavračala: ra,zgo-varjajmo se med seboj slovenski! Le kadar smo v posebnem nagovoru z njimi, poslužujmo se njihove govorice! Končno je ostalo pri predlogu m sklepu, da pojde trojica izmed njih vabit. V graščini je bil vzprejem nadvse prijazen od strani obeh baronic, ki sta z očitno demokratičnostjo pokazali svoje dopadaj«enje nad njihovo pozornostjo. Starejša baronica je svoje privoljenje ozaljšala tudi z domnevanjem, kako bo ta njihov stik razveseljivo vplival na njenega soproga, ki je pokazal že s tem, da je ostal v novi državi, kako da ne samo ne goji nikakega protivnostnega čustvovanja, marveč ji hoče biti ravno-tako naklonjen, kakor zahteva dolžnost vsakega drugega državljana. In slovenska trojica — kakor je sploh vsako slovensko odposlanstvo, ko •stopi pred tujerodca vse blaženo in ginjeno, čeprav mu dotični ne stori drugega nego to, kar zahtevata olika in razum — je bila vsa prevzeta nacl toliko ulj trdnostjo, da je povrnivša se prešinila še vso ostalo druščino z zadoščenjem in ganotjem zlasti tedaj, ko je začiila, da je baronica Adler rodom čebinja, vsled česar ne bo prevelike zadrege med njimi iti razgovorom. In tako je tudi res bilo. Starejša baronica je zlasti z mladim doktorjem pravrada kramljala v češčmi, ki jo je on poznal izza svojilhi študij v Pragi in sicer tako temeljito, da je kmalu spoznal, kako je baronici nemščina že izpodkopala uglajenost njene materinščine, kar bi se gotovo ne bilo zgodilo, ako bi bila v svoji na-rodiiozavednosti ostala svojemu narodu vsaj toliko zvesta, da bi se bavi-la tudi kot poročena žena s knjigami svojih sorojakov ter učila češčino tudi svoje dete, res ljubko gospico Irmengard, ki ni vedela niti ene češke besede in se je torej, kakor oba Potočnikova, morala posluževati le nemščine. Sicer pa je kakor Adolf, tudi baronica Irmengard rada povpraševala po tem in enem slovenskem izrazu ter ga ponavljala tako dolgo, da ji je z manj o težkočo zdrknil preko us ten. Le Hi Ida se tega tekmovanja ni udeleževala, marveč se tihoma celo čudila obema baronicama, kaka se tako brigata za slovenščino, ki j? vendar le jezik hribovcev in služkinj. Seme laznarodovalne šole ji je še v detinski dobi pognalo že tako trde korenike sovraštva do vsega, kar je hO «vindiško», da se nikakor ni mogla otresti teh neprijetnih občutkov, ki so jo docela osvajali. In ko je včasih njen pogled švignil izza ročnega delca po družbici okoli sebe, je tre-notno sklepala: saj ti ljudje tukaj niso skoro ničmaifj čedni in prijazni, ko naši Nemci; da, res prav prijetni in zabavni so, zlasti vsi ti štirje mladiči; Mirko, Zvon ko, učitelj Vlaclko in doktor Boris. Na njih ni zasledila prav ničesar, da bi se izpodtikaia, obžalovala je edino to, da so «Vindi». Nakljub njeni molčečnosti, njeni hladnosti in zakrknjenosti pa je Zvoiiko Miljevec vendar le urneval vzbuditi na njenem obrazu nasmešek, pri čemur sta se ji v licih očrtali dve drobni jamici, ki sta le še bolj zalšali njeno lepoto. Vsakdo sploh je v družlu pazil, da je ohranjal dobro voljo in prijetno razpoloženje, da so se razhajali zidane volje. Približno ob solnčnem zahodu, so spravljale dame s pomočjo gospodičev delo v svoje košarice ter se z iskrenim : Na svidenje jutri! odpravljale na vse strani, kakor so pač bili domovi. Dan za dnem pa se je nateklo vselej tako, da je doktor Martinčič spremljal do grajskih duri baronico Irmengard, ki je skoro vedno bila z materjo; akademik škilan je bil zvest spremljevalec Zorki in ' njeni roditeljici, zlasti ko se ta ni mogla udeležiti popoldanskih ročnih del. Adolf Potočnik je z vso naglostjo stresal svojo črno kodrasto glavo, precl vsakim, kakor da bi s? hal, da mu kdo drugi zasedo mesto spremljevalca, ob strani Stane in gospe Pod logarje ve. Učitelj je stopil ob levico učiteljice Vlaste, saj sta Imela kot soseda isto pot. Pomorski kape-tan pa je bil stalen spremljevalec Hildet Potočnikove katero je spremljal do doma. tako xla se je bil že seznanil z njenimi starši in tudi z njenim nezaupnozročin dedom. In danes, tega poletnega popoldne se je zbrala vsa ta odlične družba na Krištof o vem Jiribcu, da okinča cerkvico z vsem, kar je grajski hlapec pripeljal z vozičkom. Zato je duhovnik takoj stekel s ključi k cerkvenim durim, na kar j. ob strani stoječe služabništvo prenašalo vse reči z vozička v svetišče. Dasiravno je pater Marko nekako že napol vedel, kaka lepa ročna dela so dame izdelovale, je vendar presenečeno motril sedaj okoli sebe pa klical s smejočini očitkom napram mladi učiteljici: Soseda Vlasta mi je sicer nekoliko povedala kaj dame vsega ne izdelujejo, vendar nisem bil pripravljen na toliko iznenadenje ! Krasno, krasno ! — Pa, da veste, častiti, seje pohvalila živahna Zorka — to prestralo za oltar, je moje delo! _ — In obe oltarni blazinici moje in moje mamice _ pater Marko i- je zaklicala Stana. — In gospodični Vlasti se imate zahvaliti, r veroidissime, da bodete oblekli jutri tako krasen roket ! je povedal g. Cegnar. — A poglejte, veličastni, na pr:d-oltarno preprogo, ki sta jo nabavili baronici — se je ozlasil mladi doktor s pogledom na plemkinji, ki sta se mu prijazno nasmehljali. — In t dve podobi daruje gospa Martinčičeva — je povzela gospa Podlogarjeva. — Pa nikar ne zabite občudovati vezenega pregrinjala za mouštraii- co, pater Marko, ki gia je zvezla gospodična Hi Ida, je zaklical Zvon k o. Mlademu dulhovniku in njegovemu tovarišu so vsi ti vzkliki zapirali sapo da ni mogel priti do besede, do prave zahvalne besede, kakor se je sam opravičeval. — Jutri morate zapeti Tedeurn našim damam na čast, pater Marko, je opomnil gospod Podlogar. — Molil bom prav gotovo za vseh, gospoda moja, za vse dobrotnike in dobrotnice, ki ste se tako urno in neprisiljeno zavzeli za stvar ter priskočili na pomoč, kjer ste zapazili potrebo. — — O, za to smo vedno pripravljeni, ob vsaki okoliščini, kajti kamor so duhovniki, ki hodijo ob rami z narodom, smo tudi mi kraj njih ! _ Kmalu potem je stala cerkvica v »ajmičnejši opremi t udi z oziram na notranjost; lepši utis je učinkovala na opazovalca tudi lega klopi, ki so bile postavljene preko srede pred oltarjem, da je ostal prazni prostor ob obeh straneh. — Oj, kako bodo moje priproste ovci.ee jutri očarane ! je vzklikal b I a že n o z ad o v olj n i kaplan stopajoč po cerkvici iz ene strani v drugo. Ko je pa vsa družba radostnih lic, živih pogledov iin drhtečega srca zapuščala svetišče, je doživeta novo iznenajonje. Izza zvonika jo je namreč pozdravila 2 m dolga belordeča, modra trobojnica, ki je plapolala tako m i lobri ona.gajivo, da so se ve-letržcu Martinčiču ginjenosti zalile oči. Pa saj je bil to res svet trenu-tek, prijetno narodnostno čustvora-nje, ki je skoro vseh prijetno dirnilo sredi prsi. Mladi duhovnik je pač tunel, kaj primanjkuje cerkvici v spopolmtev njene opreme ob svečanostnih dnefo. In svečanosten dan je bil zanj tudi denašnji, ko so mu novi naseljenci preskrbeli prenovitev svetišča; sveča-n os t en dan je bil zanj zlasti ju-teršnja nedelja, za katero je bil opozoril fironi krajinice vse prebivalce, da se bode odslej sleherno nedrljo darovala sv. maša ter tako podana vernikom in izletnikom prilika poslušati pridigo, kar doslej ni bilo v navadi, pridigo, glede katere se je bil s svojim tovarišem domenil, da ji bo-deta primešala vselej nekoliko narodnostnega zrnja, ki ga tako zelo potrebuje zlasti naše pri prosto ljudstvo, katero nima ne časa, ne vede ukvarjati se dovolj s slovenskim čtivom. Mladi svečenik je rad zajhfajal med ljudi in zato mu ni ostalo prikrito, kako da večina kmetskega ljudstva smatra osvoboditeljne Srbe za mali-kovalcr, ki so :se raztegnili preko mlade države le zato, da jili potoni jezika razmarodijo, da jih potom svoje vere pohujšajo ter napravijo iz njih piagauie in krivoverce. Te napačne nazora — s katerimi so ubogo ljudstvo, oplašiti Nemci in Nemšhutarji in žal i bog tudi oni njegovi tovariši, ki so Srbom nasprotni — je sklenil on docela iztrebiti ter svojim ljudem dopovedati, da so Srbi ravnotako kristjani, kakoršni smo mi, ki častijo in molijo istega Boga in istega Kristusa, ki Kristusovo mater častijo morda še bolj kakor mi katoličani in da obstaja med njihovim in našim verstvom le ta razlika, da niso v zvezi z Rimom in papežtvom. To nezaupnost pa jim je mogel iztrebiti iz srca le potom nedeljskih pridig. Zato je bil resnično hvaležen nesebičnim Primorcem, ki so z združenimi sredstvi opomogli, da ima cerkvica sv. Krištofa na zunaj in znotraj tako prazniško lice, <4?a j' ni bilo le veselje gledati od daleč, marveč je ljudi naravnost vabila v svoje obližje. Duhoven pa je vedel tudi to, kako čislajo zavedni Primorci slovensko zastavo kot pravo narodno svetinjo in zato je sklenil provzročiti jim nekoliko veselja. S tovarišem sta si v bližnjem mestu nabavila trojnobarvnega blaga a potem zaprosila tiamdoli v dolinici mesarjevo soprogo, da jima jo kot dobra soseda sešije skupaj. In danes, kakor-hitro je zapazil, da so v cerkvici vsi zaposleni in zamaknjeni vsak v svoje opravilo, je neopažno pomignil rodoljubnemu Herpeljčanu ter se z njim izmuznil iz cerkve, da je z njegovo pomočjo hitro in spretno spravil drog z razvitim volnenim praporom vrh stolpiča. —- Zivio, pater Marko, ž i v'i o oba čestita gospoda, je tedaj ko iz enega grbi zabučalo izpred cerkve, dočim stia jim kaplana veselo polcimavala... — Ž i vi o Jugoslavija ! Ž i vi o ! - Ko so pa utihnili, so oči vseh razodevale enoinisto, razodevale kaj jim preveva srca, kaj edino je še želja, ki jim drhti sredi grudi, kakšna je težnja, ki jim obvladuje dušo.... Toda molčali so, onemeli so za trenotek, da, le za trenotek, kajti takoj nato se jo razlegal preko ravni in dolin, je poskakoval z griča na grič v zvonkili glasih mogočni spev : Buči, buči, m o rj e Adr i j a ns ko!!... Ko so odpeli zadnji stih te pesmi, ki jim je napolnjevala srca z nado, ko da bi mili Jadran postal zopet ves njihov - kakor jim je bil v davnini —- so se obrnili k odhodu. Mladina je paroma odkorakala naprej, dočim so starejši sle* dili nekako v gručah Sicer je včasih tudi mladež zašla skupaj zlasli tedaj, ko je stopala mimo trate, ki je bila vsa posuta s poljskimi cvetlicami. Ko so na to vsi okinčani vnovič korakali drug za drugim, je semintja zazvenel vesel po-smešek pa tudi resna beseda, kakor je pač nanesel pomenek. Stana Podlogarje-va je Adolfa Potočnika pridno izpraše-vala v slovenskih izrazih, ki si jih je bil že navadil. S poukom je imela Stana veliko potrpežljivost pa tudi mnogo zabave in veselja, kajti Adolf je bil res marljiv učenec; do tega dne se je bil naučil že tristo slovenskih besed, obsegajoče dom, sorodstvo, obleko in človeško telo, tako da mu je gospodična nalagala v prevajanje že daljše stavke in pa kratke odgovore na slovenska vprašanja. «Ivako se imenujem jaz?» «Vi se i-menujete Stana Podlogar!» «Kedaj poj-demo... Beseda ji je zastala, kajti tam spredaj jim je prihajal nekdo nasproti. Vendar kmalu so vedeli kdo je to; nedaleč za njimi je namreč zatikal srebrni glasek baronice Jrmen-gard, ki mu je s klicem «Papahen» Jadranka: SRČNE KAPLJE. i. Tea sedi ob svojem okencu in zre v prelestno prirodo. Pa ne vidi ne drevja, ne cvetja, ne, oblačkov in niti veličastja zahajočega solnca. Vidi pred seboj prostrto le ono, kar čuti in kar ji greni življenje pa napolnjuje dušo z neodolji-vo žalostjo in obupom. Motri sedaj polje, sedaj nebeški svod, nedabi kaj razločevala, saj so njene zenice zalite s solzami. Tea raztelesuje svoj nesrečni zakon ... Vse, kar ji stopa pred oči, ji le še bolj 1la.fi duha k zdvajanju, ji le še bolj vleče iz prsi globoke vzdihe, jo h1 še bol.i utrjuje v smrtonosnih sklepih. Tri leta je komaj poročena, a ona - ona stoji sredi pekla, sredi okrogle votline brez razgleda in izhoda v boljše življenje, sredi brloga, kjer kraljuje sam satan .. . Oh — oh, gorje! In tisti demon je njen lastni soprog... Ne vidi izhoda iz tega pekla a ne vidi niti pramenčka upanja, da bi se ta jiekel izpremenil zopet v to, kar je bil jired nedavnim časom, izpremenil v paradiž... Nebesa, elizij ! To je bil njen zaročni stan in začetek njene poroke. Zato je njena tuga tem globlja, ko danzadnem razmišlja o dnevih, ki so bili in minili Kakor čarobna skupina bisernih barv v kalejdoskopu, se prikazujejo v duhu najzalši dogodljaji iz njenega nedavnega življenja : prvo srečanje, prvi sesta nek. prvi razgovori: šale, smeh, dovtipi, hitela nasproti. Bil je res baron Adler, ki si je bil izvolil ta izprehod, ko jo bil prišedši domu izvedel v graščini, kje zasledi svoje dame. Ob srečanju se je bila vsa družba — poznana in nepoznana — postavila v kolobar in pozdravljala prišleca, ki jo vsem prav domače in uljudno segal v desnico. Naposled so nadaljevali svoj jtot v najlepšem razpoloženju z veselimi dovtipi, ki so nastali zlasti potem, ko je baron pohvalil napredek Adolfa Potočnika z ozirom na slišani pouk v slovenščini. •— Pa tudi jaz poznam že nekaj izrazov, papalien! — -- Tako? A po čegavi zaslugi? — Po zaslugi gospoda doktorja ! — - Me prav veseli, saj je pravilno in spodobno za vsakogar, da pozna jezik države, v kateri živi. Jaz samo obžalujem, da sem za pouk prestar ! — Tam doli na razpotju so obstali zopet in so začeli poslavljati, ker so se tamkaj morali razkropljati na vse strani. Pred slovesom so morali vsi - tudi oba duhovnika - obljubiti baronovim da pridejo vsak drugi popoldan v graščino tarokirat ali pa igrat Lavn tcnnis. prvi izprehodi, prvi poljub in nato oni opojnomamljajoči dan, ki mu je sledila noč' brez sna, ker je bilo srce prenapolnjeno s presrečo in je venomer poljubovala z blazno strastjo in svetim hrepenonjen svoj zaročni prstan. Nato so si »ali nanjo lc žarki blaženosti, dokler ni zabrlizgal c.istozlat pramen, njen poročni dan, dan, ki se je bil okopa! v solneu, ki se je bil poškropil z milino, ki je bil prežet divote in rajske ljubezni.--—----— — — Prvo leto poroke je poteklo, preteklo pač tako, kakor poteka vsaki nevesti. ki se poroči iz prave nesebične ljubezni in ki v poročmen dnevu vidi u resničene svoje mladostne sanje. Njen si prog je bil poosebljen angelj, pnah med kavalirji in to povsod bodisi na izprehod u ali v gledišču, v jedilnici ali v spalnici... Naenkrat pa se je slika izpremenil a vratolomnim sunkom, ko da bi bi! nekdo iz skrivališča dvignil glediščni za štor, ko da bi bil slikar v mrliški zmedenosti potegnil z umazanim čopičem preko umotvora. Na njenem soprogu se je bil izvršil preobrat, ko da mu je nekdo prilepil krinko na obraz. Niso ga več zabavali Temi dovtipi, iz katerih je odsevala vsa njena nrav, izobrazba, olika. In če jih je še poslušal, se jim odzival z roganjem, z zaničevanjem, s strupeno porogljivostjo. Vsaka njena kretnja mu je postala /.operna, sleherna njena obleka smešna, vse njeno početje bedasto, nespametno. Njegova govorica se je pretvorila v godrnjaje, pikrost. z&srarnovanje. Omalovaževal in poniževal jo jc ob vsaki priliki celo pred. drugimi, celo pred takimi, o katerih je vedel, da ji niso prijateljsko naklonjeni. Zabredel je bil popolnoma v neolikanost; iz elegantnega, taktnega gospoda se je izprevrgel v neotesanega kmeta. Ni je več vodil po šetališčih in zabaviščih, saj Tea, soproga, mu je postala odveč ... In po njenih prostornih sobah so mahoma utihnili smeh, glazba in petje; nič več mu ob prihodih ni stekla radostnega lica s poljubom nasproti . njuno siane-vanje je postalo mrtvaško tiho, njuno prijetno bivališče se je pretvorilo v grobnico, v kateri skrit, zakrknjen v svoja ogromno tugo ječi in pretaka grenke solze živ mrlič — Doroteja. Tea sedi ob svojem okencu in zre v prelestno prirodo. Pa ona ne vidi ne drevja, ne cvetja, ne oblačkov in ne ve-ličastja zahajajočega solnca. Tea le raztelesuje svoj nesrečni zakon, ona le MARICA : Južna Italija, ki spada — z ozirom na slikovitost svojih pokrajin in prirodnih čarov, ki jo obdajajo z vso razkošnostjo — med najlepše dežele v Evropi, poseduje na svojem ozkem zemlju, ki jo z dvema tretjinama obliva morje, nekaj takega gorovja, v katerem vrejo strupeni plini in iz katerih se neprestano vali dim proti nebu. Te gore, ki se imenujejo vezuvi ali vulkani in so po obliki večje in manjše, so zelo nevarne pa tudi brez vsake škode za ljudstvo in pokrajino, v kateri se nahajajo, zato ne pridejo te poslednje niti v poštev. Vso pozornost in zanimanje pa zaslužita dve izmed njih, to je onidve gori, ki sta provzročili Južni Ialiji že toliko gorja bede in nesreče in sicer v svoji pred-lisočletni preteklosti, kakor tudi pred komaj par tedni. Sta to 1303 m visoki gora Vezuv v Kalabriji in 3274 m visoka gora Etna v na južnoitalskem otoku Sicilija. Dasiravno se je Etna s svojimi izbruhi izza 19 stoletja redkeje oglašala, vendar ni bilo njeno bljuvanje v preteklem mesecu ničmanj strašno, ničmanj usode-polno nego jo bilo skoro vedno za nesrečne prebivalce bljuvanje neapeljskega V ezuva. Kakor znano je v prvo bruhal Vezuv 1. 79 po Kristuiovem rojstvu in tedaj je dotalno vpepelil nesamo vsa selišča — ki so se blizu in daleč raztezala po njegovih obronkih in rebrih — marveč celo tako trdno utemeljena mesta, kakor-šna so bila Pompej, Herkulanom in Sta-bija. In ko da je tedaj Vezuv zadostil raztelesuje dopis, ki ji leži razkrit na kolenih ... Z ranjenim srcem in bolestnim čustvovanjem razmišlja o krutosti brezimnega pisma, ki ji leži nasproti s krohotajočo vsebino: Vi gospa, si morda, domišljate, da Vam je soprog zvest? Hi, hi! He, he! Hi, hi!------ Ivka Vasi!jeva: Domotožje. Vasica bela z ljubkimi domovi, okolica vsa čudovita, ti, kjer vzpenjajo bogati se bregovi, vsi s trtami poblagoslovljeni Pozdravljen, sivi kraški svet, in morje bajno slikovito, kako bi vztrepetala duša, če vas oko bi zrlo spet ! Ah, saj po narodnostno kruti borbi... z našinci vnovič' vrnem se nazaj, da nam srce spet mir objame, ko spet objamemo zgubljeni raj ! kakemu srčnemu maščevanju, ni bruhal več celih dvanajst stoletij, tako da so se pozneji nič hudega sluteči ljudje najrajše selili po njegovem razglednem slemenu in ob bajnem vznožju. Uverjena, da bo cenjene čitatelje zanimalo, izčrpim v naslednjem iz odlomka zgodovinarja Sorentino par odstavkov : Iz globine Vezuvega brezdna je sicer vedno plapolal snežnobel oblaček, toda le-ta jim ni prizadeval nikakega strahu in brez skrbi so pastirji pasli svojo čredo prav ob vrhu, ob s sočnimi zelišči zaraslem robu širokožrelega prepada, iz katerega so se vabljivo dvigala proti odprtini različna debla kakor hrasti, bresti in jelše. Nemalo strahu pa je prineslo ljudem 1. 1300 po Kr., ko se je Vezuvov dim iz-premenil v gostejšega in temmejšega in so ognjene iskre požgale nesamo vse, kar je rastlo v notrini, ampak tudi vse okoli vrhunca. Večje škode pa ta izbruh ni donesel. In ravno tako malo tudi oni, ki je presenetil prebivalstvo 1. 1500, Pravo grozo (in sedanjemu izbruhu Etne podobno nesrečo), pa je doneslo 1. 1031. Ta izbruh se je začel pojavljati z znaki vsakdanjih potresov, katerim je sledilo večdnevno podzemeljsko grmenje, nato je začel izhajati sajast dim, ki je pro-vzročal, da so v malo dneh bili osuhli vsi pašniki, polja in vinogradi. Vse, kar je rastlo, klilo in poganjalo, vse je tož-no venelo in vsahalo. Ljudstva se je po-laščal strah; od ust do ust je prehajala le govorica o škodljivosti, nevarnosti in pogubi, ki je baje v njim predpretekli dobi zadela njihove prapradede. Kopa je neke zimske noči začela živina čudno tožiti, se izredno premikavati pa. posluškoma ozirati semintja, jih je obšla groza, ki jim je puščala v glavah in srcih le dvome, da utegne ta nepoznani in čudni pojav prirode preiti brez nevarnosti. In že ob ranem jutru predno je jutranja zora oznanjala dan, so iz-prevideli, da njihov strah ni bil zaman. Močni zemeljski sunki so pretresali zemljo tako, da so igraje izruvali drevesa z vso koreniko iz zemlje, da so rušili hišne zidove in da niso ljudje mogli več-mirno stati na nogah. Vseh je prešinja-la ena sama misel: Bežimo pred poginom, pobegnimo pred gotovo smrtjo ! In napoloblečeni so vsi preplašeni drveli iz svojih bivališč, tja na belo cesto, ki je vodila proti — eno, dve in tri ure oddaljenemu mestu — Napoli. Ko so posijali solnca prvi žarki, so bile že vse hiše izpražnjene, selišča so vsa izumrla le na glavni cesti, le na tej so bile goste množice ljudstva in živine. S seboj je le malokdo vzel kaj več, nego mu je bilo neobhodno potrebno. In tako so bojevale po cesti gruče, ki so predstavljale raznovrstne prizore: krepkega vnuka, prenašajočega oslabelega deda, mlado mater z dvema otrokoma v naročji, moža, nosečega svojo bolno ženo, celo gručo otrok dveh. treh družin,, jokajoče čepečih na vozu, ki ga je vlekel na pol spiašen konj, mukajoče govedo, na katerem je ves prestrašen jahal kak star človek itd. Vsi pa so se zdaj pa zdaj ozirali proti nenavadni prikazni — ki jih je podila iz rojstvenega do-movja — proti Vezuvu, izza kterega seje valil desetkrat višji dim, kot navadno, dim, ki se je povečal tudi po širini in provzročal zdviganjem in kotalenjem iz njega najrazličnejše podobe v vzdušju, v katerih je babjeverno ljudstvo videlo razne zmaje in čudne prikazni kot oznanilke sodnjega dne. In tisti sajasti dim, se je izpremenjeval v prostrane plahte, ki so se visoko pod nebom združevale ter plule polagoma v ozračju, ter ga vsega pregrinjale. In ti gostonaguba-ni zastori so se spenjali proti njim, be-gajočim in se že razgrinjali nad njihovimi glavami. Ljudstvo pa je jokalo, stokalo, molilo, ječalo vedno hitreje bežeč proti glavnemu mestu in to zlasti potem, ko prišedši na križpotih skupaj z ljudmi iz drugih krajev, so le-ti opisovali nesrečo, ki. je zadela že njihove kraje, kako so celi lučaji ognjenih kamnov posuli, cele vreče gorečega peska, zažgale njihove domove. Zbegani in obupani so begunci drveli dalje, da uidejo dušečemu zraku, ki jih je že dohiteval s smradom osmojenega žvepla; bili so to raznovrstnim slojem VULKAN I. spadajoči ljudje, vaščani in meščani, kmetje in gospoda, siromaki in bogatini, ki so si v eni sami točki bili edini, v stremljenju rešiti lastno življenje in po možnosti življenje svojcev. Toda marsikdo se je zgrudil od truda, strahu, napora, oslabelosti, marsikoga je že te-lebnil ob tla lučaj železnate kopuče — neki pa so vendar srečno dospeli pred neapeljsko obzidje, ki so ga potresni sunki že tudi omajali. In ko, da jih podi nevidna velesila, so vsi hiteli proti cerkvam, ki so na široko odprte bile že natlačene ljudi iz drugih krajev pa tudi domačih, kajti tudi nad prostranim in od Vezuva tako oddaljenim Neapol-. jem, je tudi že plavala nesreča, ona nesreča, ki je v par urah že vničila toliko vasi in razrušila mesteca Torre di Gre-co, Torre deli'Annunziata, Castellama-re, Resina. Tudi v Neapolju je vse po-begalo iz stanovališč na ulico in iz ulic na cesto, ki vodi proti osrčju Italije, proti Rimu. Tudi v Neapolju se je zemlja že tako tresla da se je zdelo ljudem, da stoje na ladji, gugajoči se vsled razburkanega valovja. Vendar ni še prišlo tam kakor v okolici, kjer je silno bob-nanje grmelo pod zemljo ter bučalo zdaj od te strani, zdaj od one pa jo stresalo da je popokala na mnogih krajih in provzročala vrzeli in prepade, ki so požirali in zagrebali vsakogar, ki je bil v obližju. Ponekod je potres s toliko močjo deloval, da je zemljo v obsežnem polkrogu razdvojil in jo zmajal tako, da so se celi otoki tvorili na morju, ki je ob pobrežnih krajih zajezilo v te nove zaseke. In, ko da ta nesreča ni še povolj-na, ki je grozila že celo dopoldne je začela sedaj hujša, obupnejša. Nastal je metež. Gosti dim, se je spremenil v bruhanje žarečega kamenja, ki je v silovitih divjih lučajih padal na zemljo, tej nenavadni prikazni je sledil dež, ki je obstajal iz gorečega peska, takozvane lave ter potemneval vse vzdušje, skozi katero niti solnce ni moglo več prodirati s svojim blažilnim sojem. Dan se je že nagibal svojemu koncu, a hudourje ni odnehalo, Vezuv se še ni naveličal bruhati, njegovi strupeni plini se še niso razpršili, izpuhteli. Usodepolnemu dnevu je sledila: še usodepolnejša noč. Bruhanje lave je spremljal blisk, grom in potres, ki je naslednje jutro nadaljeval svoje orgije in rušil mesta Ottajano, San Elmo, Sa-riano, Somma, Massa, Trochia, Pollena in San Sebastiano. In ko da še vsega ni dovolj je obe nasproti si stoječi obrežji poplavilo razburjeno valovje, nad kte-rim se je vse kadilo od vulkanovega ognja, ki je prodiral v njegovo najgloblje plasti. Miljarde poginolih rib — ki sa jih zadušili plini in segreta voda — so ležale semintja na brežini. Poplavljena je bila že vsa nolanska ravnina in ista usocla je pretila tudi nad njo prostirajo-čemu se mestu Nola. Poplava pa je zibala na svojem površju ter jih silila proti morju, ogromna drevesa, izruta z vsemi korenikami kakor tudi pohištvo in razne druge lesene priprave, dočim je drugod razburjeno valovje butnilo na skalovito obrežje ogrodje razbitih ladij. Tega dne je lavin sneg naletaval tudi nad Neapljem in sicer je s svojo divjo vihro trajal vse jutro; nato je nastal veter, ki je naletovanje razredčil in izpremoni! v navaden dež oziroma v povodenj da so bile kmalu vse neapeljske ulice prave reke, ki so poplavljale vso okolico ter tako izpodkipale noge marsikaterim beguncem, ki so še vedno z upanjem na rešitev pomikali proti mestu. Okoli sredine dneva pa je silen grom pretresel vnovič vse ozračje • in tedaj je iz Vezuva bruhnil v toliki višini lučaj lave in gorečega kamenja, da se je potem pod nebom pripognil in v zaokroženem padu butnil prav nad en del neapeljskega mesta ter provzročil 500 človeških žrtev in neštevilo živine. Ista usocla se je pripetila tudi mestecu. Tostici, goreča lava ga je docela vpepe-lila. Ko je ta nesrečonosni prizor končal, je nastala gosta tema, ko da ni še le poldan, ampak polnoč; ta tema je trajala celo uro, nato se je polagoma začela redčiti, dokler ni nastopila vnovič' dnevna svetloba. Vihar je bil potihnil in bruhanje lave je ponehalo, da so ljudje že mislili, da jim je smrt prizanešena. Toda le malo časa so gojili to upanje. Vedno hitreje se je Vezuvov dim valil iz njegovega žrela ter kot črno pregrinjalo nastopil svojo plovbo napram Neaplju. Tedaj je lcnezo-nadškofu, ki je z begunci vrecl stal na širni trati zunaj mesta, prišla na misel procesija, katero naj bi tvorilo vse mestno in iz okoliških krajev pribeglo prebivalstvo. On sam je pohitel v stolno cerkev ter s krvno relikvijo sv. Janua-rija (San Gennaro) blagoslovil najprvo vso ljudsko gnječo, ki se je zbrala okoli njega nato pa se s povzdignjenimi očmi obrnil proti smrtonosnemu in lavo tro-sečemu oblaku — ki se je kakor krvoločna zmer že približala mestu — ter izvršil trikratni blagoslov z gori».ome-njeno relikvijo tudi napram njemu, ko da bi ga hotel s prošnjo pregovoriti, naj mestu prizanese. In res se je zgodilo čudo, da se je oblak — iz čigar naročja se je vsuvala že raznovrstna goreča snov nad periferijo mesta — ko na povelje zasukal vnovič proti morju — plul potem počasi nad Jadranskim in Jonskim morjem ter dal duška svojemu izbruhu še le nad Konstantinopljem. kjer pa ni provzročil drugega nego strah in trepet, ker so padali nadnj zadnji ostanki goreče lave, ki jo je ob prehodu požrlo morje. Poškodovani oziroma porušeni pa ste bili ob tej priliki tudi nabrežni mesteci južne Italije in sicer Granatello in Mascolo. V posvečenje spomina na grozepolni dan, ko je po ljudskem mnenju te re-likvlijie sv. Gennara odvrnila smrtonosno lavo iznad neapeljskega mesta, pa se še dandanes praznuje v Neaplju IG. december kot zalivalnica omenjenemu svetniku. Vulkanov izbruh je trajal cel teden to je do 23. decembra, vendar so se majhni sunki, grmenje in neznatno bruhanje ponavljalo danzadnem do No-vegaleta. Gorje in nesreča, katero je Vulkan prizadel Južni Italiji takrat, sta bila ogromna. Rastlinstvo vse Južne Italije je bilo tedaj vničeno, osušeno, osmojeno in izkopano. Nad 10.000 živali je ležalo sc-mtertja po cestah in travinkih in nad 4000 ljudi je našlo smrt vsled potresa in lave, ki je bilo ponekod do 10 m visoko nasute. Vničenih, vpepeljenili in razrušenih pa je bilo ničmanj nego 40 mestec in vasi ! — — V naslednjem podajam v celoti pismo — ki sega v strašne dobo vulkanovega izbruha — pismo Plinius-a, kateri si je rešil življenje, dasiravno je bil navzoč katastrofi: «Praviš, da ti je list, ki sem ti ga pisal o smrti svojega ujca, zbudil željo zvedeti, kakov strah, pa tudi kakšn-; nezgode sem prestal jaz, ki sem bil ostal v Mesini, v kraju nesreče. Ko je bil ujec odšel, sem se pečal ves čas s knjigami, saj zato sem bil ostat doma; potem sem se kopal, jedel in spal, ali nemirno in malo. — Bil je več dni poprej potres, ali nismo se posebno plašili, ker je pri nas v Kampaniji navaden. Ono noč pa je postal tako silen, da se ni samo vse treslo, ampak mislil som, da se vse ruši in podira. V mojo spalnico prileti mati; jaz sem ravno vstajal, da prebudim njo, če spi. Sedemo pred duri; majhen prostor je delil poslopje od morja. Ne vem, ali bi se imenoval neplašnega ali pa razumnega, ker sem bil v dva in dvajsetem letu. Imel sem knjigo Tita Vivija, in kakor brez brige čital, cla, celo izpisaval, kakor sem bil začel. Kar opazi prijatelj ujčev, ki je bil nedavno, iz Hispanije k njemu prišel, mene in mater, da mirno sediva, in da jaz celo čitam, pa začne obirati njeno potrpežljivost in mojo malomarnost. Ali jaz ostanem ravno tako zamišljen v knjigo. Že je bila ena ura po vzhodu solnca, ali dan je bil le negotov in kakor zaspan; že so se podrla bližnja pohištva, in čeravno smo bili na planem, bil je kraj le ozek in strah pogina velik in gotov. Tedaj še le sklenemo zapustiti mesto. Za nami gre zmešano ljudstvo, davši tujemu sklepu prednost pred svojim, kar ima v strahu podobo previdnosti; tako nas silno mnoštvo na poti gnjete in dalje riva. Prišedši na obrežje postojimo ! tu .smo pretrpeli mnogo čudnih, mnogo strašnih prizorov. Vozovi namreč, ki smo jih bili dali izpeljati, so kar poskakovali čeravno je bilo na planem, zdaj na desno, zdaj na levo, in še obloženi s kamenjem niso ostajali v istem kolovozu. Vrli tega se nam je zdelo, da morje samo sebe požira, in da ga tako rekoč odbija tresoča se zemlja. Res- se je bil povečal breg, in bilo je mnogo morskih živali na suhem pesku. Na drugi strani je zijal črn in strašen oblak, ki so ga zvite in spletene žile ognjenega puha trgale na dolge plarn-teče podobe; blisku podobne. Tedaj ja-ine prijatelj iz Itispanje huje vpiti: «Če živi tvoj brat, če živi tvoj ujec, hoče da se tudi vidva rešita; ako pa je poginil, hotel je, da, ga preživita. Kaj se torej obotavljata in ne bežita?« -- Nato 011 brez daljnega postanka steče in kar najhitreje beži iz nevarnosti; in malo pozneje se. začne oni oblak nižati na zemljo in pokrivati morje. Objel in pokril je Kapreje in zagrnil Mesino, kolikor jo sega v morje. Zdaj jame mati piositi, opominjati, ukazovati, naj bežim, kakor koli; da mlad morem uteči, ona pa, ki jo teže leta in trud, umrla bo siečno, če le ne bo kriva moje smrti. Jaz pa odgovorim, da za-me ne bo rešitve razun ž njo skupaj; potem jo primeru za roko, ter je prisilim, podvizati, se; nerada posluh ne ter toži, da mene zadržuje. Ze je jel padati pepel, vendar še redek; jaz se ogledam: gost dim nam je bil za hrbtom, in razlit po tleh kakor reka se je valil za nami. «Umekni-va se», rečem materi, «da naju na cesti truma spremi jeva vcev ne prevrne in pomandra». Komaj sva sedla, nas objame noč, no kakor je noč brez meseca ali pa o-blačna, ampak kakor je v zaprtem kraju, če pogasiš luč. In da si slušal : ih-lele so ženske, evilili otroci, vpili možaki; na ves glas so klicali ti starše, ti otroke, ti soproge, ali pa jih spoznavali po glasu; eni so obžalovali svojo, eni nesrečo svojih; in eni so od straha pred smrtjo molili za smrt. Mnogo jih je vilo roke proti nebu, več pa jih je dokazovalo, da ni nikjer več, bogov in da je to večna in svetu zadnja noč. Pa tudi takih ni manjkalo, ki so z lažnjivimi in izmišljenimi strašili poveličevali prave nevarnosti, lagali so, ali verovalo se je. — Nekoliko se je zasvetilo; ali nam se je zdelo, da to ni dan, ampak da je napoved bližajočega se ognja. In svitloba je polrajala precej časa; zopet pa je nastala noč, in zopet je padal pepel obilen in težek. Pogostoma smo ostajali in ga otresali; sicer bi nas bil zasul, ali pa celo s svojo težo potlačil. Mogel bi se pohvaliti s tem, da v tolikih nevarnostih nisem niti vzdihnil niti pregovoril malosrčne besede; ali mislil sem si, da bom poginil z vsem in vse z menoj vred, in to mi je bila sicer ne lepa, ali velika tolažba. Slednjič so je gosti vzduh vendar izredčil, ter se spomenil nekako v dim, ali pa v meglo. Kmalo se je tudi zares prikazal dan, in prisve-tilo je solnce, ali bledo, kakoršno je navadno, kedar mrkne. Oči so še trepetale, in pred njimi je bilo vse spremenjeno, vse pokrito s pepelom, kakor s snegom. Vrnivši se v Mesino in okrep-čavši se kakorkoli, prebili smo v negotovosti noč,' omahovaje med nado in strahom; ali strah je bil močneji, ker zemlja se je še vedno tresla, in nekteri so kot znoreli z grozovitimi proroko- vanji rogali se svoji in tuji nesreči. Ali jaz tudi tedaj, čeravno sem skusil nevarnost in je spet pričakoval, nisem hotel oditi, dokler ne dobim glasa o ujcu. Zdravstuj !» Tako orjaško moč gojijo v sebi vulkani, kakor sta kalabrežki Vezuv in siciljanska Etna, ki je v prešlih tednih bruhala z vso krutostjo vendar ne z ono vztrajaj očo silo kakor Vezuv 1 1631. Sploh jo tudi Vezuv že večkrat izne-nadil svoje rojake z razbrzdano ogorčenostjo, vendar ni ponovil dejanj, ki jih jo vprizarjal 1 79. in 1031 1 po kr. Veliko bolj vznemirljivo d rob je je imela Etna. Ona je — kar zgodovina pumi i' — bruhala pred tedni že v štiri -indvajsetkrat. Samo v 19 stoletju je imela 19 izbruhov, vendar sta bila izmed teh usodna in grozepolna le dva in sicer 1879. in oni 1892. leta, ki sta uničila baje vse okoli sebe. M. Skrinjarjev; ČASTNA ZMAGA. (Igrica v I OSEBE: Gospodična Marija, Josip, gospodarjev brat, Lizika, dekla. Gospodar in gospodinja. Priprosto opremljena soba. Na mizi perilo in likalnik. Lizika lika perilo in poje: LIZIKA (poje): Venček na glavi se, bliska ti iz kitice — rožic zelenih, slovensko dekle. JOSIP: (se prikaže na vratih, ter posluša in opazuje Liziko, Bliža se polagoma) LIZIKA: (sliši korake — se ozre, ter vidi Josipa) Dober večer, gospod! JOSIP: Dober večer! LIZIKA: Hočete li večerjo? JOSIP: Da, prosim! (Lizika odnese perilo, ter mu pripravi mizo na katero položi večerjo) (Josip jo ves čas opazuje, ko povečerja jo vpraša): Od kod ste doma? I.IZIKA: Iz Tolminskega! JOSIP: Torej ste Slovenka? LIZIKA: (ponosno) Da, gospod! JOSIP: Kako s ponosom poudarjate. Vi sto radii Slovenka? LIZIKA: (začudena) Zakaj pa bi ne bila rada? JOSIP: Čudno! Vi ste prva služkinja, katero poznam, da s ponosom poudarja, da je Slovenka, Navadno se vsaka sramuje svojega jezika. LIZIKA: Žalibog, da je res tako! Ali jaz se ne sramujem; pač pa sem ponosna na svojo narodnost. dejanju.) JOSIP: Ponosna?! Sploh ne razumem, na kaj ste ponosna — ?! Nimate književnosti nimate šol, nimate slovstva; sploli nimate ničesar, na kar bi sj mogli ponašati. LIZIKA: (užaljena) Mi da nimamo ničesar?! O, imamo, imamo! Naše leposlovje je jako razvilo. Imamo pisatelje, pesnike in znanstvenike. JOSIP: Lizika, imenujte mi nekatere teh Vaših imenitnih mož?! LIZIKA: Trubar, Miklošič, Kopitar, so bili učenjaki. Pisateljev pa imamo ne-število: Jurčič, Levstik, Stritar, Krst-nik, Cankar. Ali kaj vam bo d cm naštevala. Tudi ženske pisateljico imamo : Pesjakova, Pajkova, pa mlajših pisateljic imamo neštevilo. Izmed pesnikov: Vodnika, Slomška, Prešerna, Gregorčiča, Aškrca, Zupančiča, kakor i-mamo strokovnjake : Vego, Močnika, I'.osel j a (ponosno navdušeno) : Vidifo da imamo vse, kar imajo drugi narodi. Pa bi ne bila ponosna, da sem Slovenska?! JOSIP: In vi služkinja vse to znate? Vi ste mi ros uganka! Lizika, Vi ste iz-vanredno dekle! (bliža se jej) Povejte mi še to: Imat;e li ženina? (Lizika sramežljivo molči) JOSIP: Povejte mi, povejte prosim Vas! LIZIKA: (boječe) Zakaj hočete to vedeti? JOSIP: Ker me zanima! Sploh me zanima vse, kar se Vas tiče. (Lizika molči) JOSIP: Vaš molk mi priča, da ste že zaročena? — Kaj ne, da je tako? Povejte mi vsaj to: Je-li Vaš ženin v Trstu? LIZIKA: Ne, ni tukaj! JOSIP: Kake narodnosti je i LIZIKA: (ponosno) Slovenec je! JOSIP: Saj sem vedel, ker drugače ni mogoče.'! Srečen mož! Vi ga zelo ljubite — kaj ne, Lizika? (Lizika (Josip jej položi roko na ramo) LIZIKA: (prestrašeno odskoči) Gospod! JOSIP: Ne bojte se me; saj Vam ne naredim nič žalega! LIZIKA: Ako mi nočete nič žalega pustite me toraj da delam svoje delo dalje. JOSIP: Ker vas cenim Lizika! cenim iti ljubim! LIZIKA: Vi mene ljubite? kako in čemu? Saj sem Vam povedala da 1-mam ženina. JOSIP: Hm! Nas je škoda, da bi poročila delavca! LIZIKA: Moj Bog! kako ste nesramni! Jaz Vas zaničujem! JOSIP: Zaničuješ me! Še nikdar se ni nobena služkinja vedla tako proti meni. Vsaka je bila vesela, da sem jej dal prijazno besedo. LIZIKA: Saj sem tudi jaz vesela, ako mi daste prijazno besedo Ali dotikati se me in mojega ženina žaliti si ne dovoljujem. JOSIP: Žaliti! še vesela bi morala biti, da gospod moje vrste (e pogleda, lira t gospodarjev da prijazno občuje s služkinjo (porogljivo). Ona pa se čuti užaljena?! )smeje se) Ta je lepa, ta! LIZIKA: (užaljena ponosno) Gospod no ne žalite me! Ne rogajte se moji pri-prostosti in moji revščini! Jaz sem ponosna tudi na to! JOSIP: (ilejte jo, glejte! Vi ste ponosna na vse! Ponosna ste da služite, ponosna ste, da ste Slovenka. (Lizika molči in si otare solzo, katera jej je zdrknila po licu) JOSIP: ,Že zopet užaljena! Za vsako besedo užaljena, saj sem Vaš gospodar?! LIZIKA: Vaš brat je moj gospodar, oziroma njegova soproga -- sta mi gospodarja — izven nju nimam drugega gospodarja. Ona dva sta me najela da jim pošteno služim. Ako pa ne bodeta z menoj zadovoljna, prisiljena sem poiskati si drugo službo. JOSIP: Lizika, ni treba, da si iščete drugo službo. Pri nas se Vam bode dobro godilo, ako bodete pametna. - Jaz Vam iz svojega kaj priložim. LIZIKA: (odločno) Od Vas ne sprejmem ničesar. Jaz sem se pogodila z gospo in ne z Vami! Ona sama me mora plačati in ne Vi! JOSIP: (Lizika, Vi ste ohola — take služkinje še nisem videl! LIZIKA: Jaz, da sem. ohola? Ne, nisem ohola; pač pa sem ponosna ter ne sprejemam darov dokler imam zdrave roke, da si lahko zaslužim kruha po- šteno. (si zakrije obraz) Nočem da se me žali v mojih najsvetejših čustvih (zaplaka JOSIP: Lizika, nisem Vas mislil žaliti! Vi ste res čudno dekle! Jaz Vam želim le dobro! Dopadete mi še bolj ker ste laka! Povejte mi, koliko časa ste zaročena? LIZIKA: Dve leti! JOSIP: In kaj je Vaš ženin? Ima mogoče posestvo doma, ali kako rokodelstvo? LIZIKA: Ni eno, ni drugo, reven je kakor jaz. — Ali ima nekaj, kar je več vredno kakor bogastvo: ima blago, plemenito Srce, ter je varčen in priden. JOSIP: Ha, ha! Kako ga znate zagovarjati!? Da ima blago, plemenito srce pravite. — Kaj pa je pravzaprav blago in plemenito? Pojasnite mi to ! LIZIKA: Jaz Vam tega razlagala ne bo-dem, ako tega sami ne vp='a (obrne se jezno) JOSIP: Že zopet ste huda. name? Človek res ne ve, kako naj govori z Vami?! Pravite tudi, da je priden in varčen; saj mora vendar bili, ako ničesar nima, ter se mora preživljati z delom svojili rok. LIZIKA: (otožno) Gospod, prosim Vas, ne norčujte se dalje, ker vsaka Vaša besedil je poniževanje. JOSIP: (se jej bliža) Lizika! Povejte mi, sto res huda name? (Lizika molči) (Josip sname prstan i z roke, ter ga hoče natakniti Liziki nu prst) (Lizika mu iztrga roko in prstan štrklja po tleh) (Josip se sklone, go pobere, ter se jej zopet bliža) LIZIKA: (razburjena) Gospod, pustite me! JOSIP: Ne, dete, jaz te ne pustim. Ti si bitje, katerega sem iskal že toliko časa (jo privine k sebi) (Lizika razburjena in užaljena so mu izvije s tako silo, da se Josip opoteče in udari ob omaro) JOSIP: -Mi, Lizika, jaz te ljubim in ne morem živeti brez tebe in ako me no uslišiš te spravim iz službe oziroma iz hiše. LIZIKA: Iz hiše me pa res ni treba spravljati, ker grem rada sama! Hitro nocoj povem gospej, da meni ni tukaj obstanka. -- Čakala ne bodem niti o-sem dni; pač pa koj jutri grem, ker res mi ni za. živeti pod to streho. JOSIP: Kaj je to tako strašnega, ako to ljubi brat gospodarja? LIZIKA: Da, gospod strašno je to! Vi niti ne veste kaj je ljubezen. Vi žalite moj ponos, mojo čast! Oropati ste me hoteli poštenja! Ponižati me hočete do živali. (Ogorčena, samozavestno). Nisem li zadosti nesrečna, ker se morarr, po tujih hišah truditi, da se preživim. Koliko poniževanja moram užiti samo zato, da sem služkinja? Al i vse poniževanje, kar sem ga dozdaj pretrpela ni nič proti poniževanju, katerega sem morala danes pretrpeti radi Vas. Ponižali ste me, kakor se le mora ponižati ženo oziroma mlado dekle. Imeli ste me za nizko žensko bitje, katero ne živi za drugo nego za pohotnost. Moj Bog, moj Bog! JOSIP: Lizika, Lizika! Odpustite mi! Zal mi je verujte, da mi je žal, da sem Vas razžalil. — Ali mi morete odpustiti! Vaša krepost je zmagala! Ne bojte se me! LIZIKA: (ga pogleda nezaupnu skozi solze) Ne zaupam Vam več, ter se Vas bojim. — Najbolje, da grem iz liiše! JOSIP: (obupno) Ne Lizika, tega ne smete storiti. Raje grem jaz od hiše, ako nočete mi odpustiti. Priznam, da sem Vam delal krivico, ker res niste zasiti žila, da Vas žalim. — Ali bodite prepričana, da Vas od danes spoštuj.!1::, kakor nisem še spoštoval žene, ker nisem vedel kaj je krepost! LIZIKA: Drago volje! JOSIP: Ne bodete več huda name? LIZIKA: Ako bodete držali možlco besedo, ne bodem huda na Vas, ali prvič ko me razžalite, pobegnem ! JOSIP: Vidite Lizika, ako bile vse služkinje enake Vam, spoštovane bi bile, ali verujte mi, da dosedaj nisem še naletel, da bi bile one take, kakor ste Vi, ali le približno take. LIZIKA: Znano mi je, da so nekatere lahkomišljene, vendar so tudi krepostne in dobre med njimi. JOSIP: Verujte mi Lizika, da ako so, so jako redke. Rečem Vam, da ste lahko ponosna. Vaš značaj je res kristalen. Lizika, le taka ostanite, ter bodite prepričana da bodete srečna. — Zdaj pa moram oditi, ker vsak trenutek pride lahko moj brat z njegovo ženo. —Zbogom Lizika! LIZIKA: Zbogom, gospod! (ostane sama) (Josip odide) II. PRIZOR (Komaj Josip odide odpro se duri nasprotne strani, ter se prikaže gospodinj ina sestra. GOSPODIČNA: Dobro, Lizika! Ti si res pošteno in vrlo dekle! LIZIKA: (oplašena) Kaj Vi gospodična ste bili doma? Saj mi je rekla gospa, da greste vsi v gledišče?! GOSPODIČNA: Bila sem namenjena, ali bolela me je glava, ter sem ostala doma. In prav je, da sem ostala! Bila sem priča, kako vrlo dekle ste Vi Lizika. To bode vesela moja setra, ko ji povem! LIZIKA: Gospa, prosim Vas ne pravite tega nikomur, najmanj pa gospodarjem! GOSPODIČNA: Rada bi ti ustregla, ali res ne morem! Jaz hočem da te čislajo, kakor zaslužiš! Ako bi bile vse služkinje take kakor si ti — kako lepo bi bilo! LIZIKA: Verujte mi gospa, da mi je tako hudo, ker moram služiti; vsak misli, da s služkinjo sme pometati kakor se mu poljubi. Nihče je ne ceni! Velja le toliko, kolikor dela! Nihče se ne briga za njo — ter vsakdo misli da jo sme poniževati 111 zaničevati. Žali se jo celo v njenih najsvetejših čustvih. — Očita se jej celo ker mora služiti. Smo li kaj drugega ko moderne sužnje? (Sliši se zvoniti. Lizika teče odpirati vstopita gospodar in gospodinja) TRPIN-TEREZA: Kaj še po konci, Marija? Saj si vendar rekla, da greš počivat ker te boli glava. MARIJA: Bolela me je res, ali Lizika me je ozdravela! TRPIN-TEREZA: (začudena) Kako to, Lizika? GOSPODIČNA: Poslušajte! Vidva imata služkinjo, katera je pravi biser med služabniki. TRPIN-TEREZA: (začudeno) Kaj je nekt Lizika naredila, da si tako navdušena zanjo?! GOSPODIČNA: Prosila me je naj nikakor ne povem Vama — ali res ne morem molčati. — Ko sta odšla vidva, mislila je da je sama. Bila je gotova, da sem odšla z Vama. Likala je in zraven prepevala, kar nenudoma pride Josip. TRPIN-TEREZA: Josip? GOSPODIČNA: Da, on je prišel. Lizika mu je postregla z večerjo. Ko je pove-čerjal začel se je smukati okoli nje. Lizika ga je zavrnila tako odločno, Brigida v Šmihelu : O ročnih delih. Otroški podbradek. Navdari 18 verižnih zanjk in združi jih v eno vrsto tuneških zanjk. V naslednjih treh vrstah, najmi na obeh straneh po eno zanjko. Peto vrsto pa kačkaj gladko brez naraščanja ob straneh. V šesti vrsti zopet najmi ob strani po eno zanjko, a naslednje štiri vrste tako kakor peto. Nove štiri vrste moraš zopet povečeti ob straneh za eno zanjko; naslednje tri vrste kačkaj zopet gladko, to je brez najemljenja. Sedaj sledi petero vrst, pri da mu je pošla sapa ter jo nazadnje prosil oproščenja. TRPIN-TEREZA: (začudena) Josip, da je prosil odpuščenja? GOSPODIČNA: Tudi jaz bi ne verjela, da nisem slišala na lastna ušesa — Rečemo Vama, Lizika se je branila tako dostojanstveno, da sem se kar čudila. — Josip je bil popolnoma poražen. Slišala sem razločno, kako jo je prosil oproščenja. — TRPIN- TEREZA: (oba) Res neverjetno! Josip da se je ponižal tako, to je res prava uganka! GOSPODIČNA: Josip, Josip! Spravila ga je v tako zadrego, da jo je kar popihal! TRPIN-TEREZA: Čudno, res čudno! GOSPODIČNA: Rekel je celo, da jo spoštuje kakor ni dosedaj spoštoval nobene žene. TRPIN-TEREZA: O! (začudeno) TRPIN: Le pridi sem Lizika! Moja so-rodnica mi pripoveduje o tebi in Josipu zares neverjetne reči Povej nama je-li vse to res? LIZIKA: (sramežljivo) Verujte mi, da mi je težko, ker je bila gospodična priča! TRPIN: Prav je, da je bila; drugače bi ne vedeli ničesar! LIZIKA: Gospodu Josipu je tiiio jako žal ter sem mu rada odpustila. TRPIN: Vedel sem sicer, da je Lizika nekaj izrednega med služkinjami; ali, da bode žela spoštovanje pri mojemu bratu Josipu, tega bi si ne bil nikdar mislil. GOSPODIČNA: Svetujem Vama da Lizike ne pustita od tuše, ker rečem Vama, da take služkinje ne vdobita nikdar več, to je res biser med služkinjami. Videti bi jo morala kako je nastopila napram Josipu. —- Jaz sem kar strmela. katerih najmeš ob straneh, in štiri vrste pleteš gladko. Ko si izvršila ta vzorec, razdeli vse zanjke v dva enaka dela, toda tako, da pustiš 10 nekačkanih zanjk na sredi. S stranskimi zanjkami pa, ravnaš tako, da kačkaš prvo vrsto gladko, drugo vrsto tako, da v začetku to zanjko najmeš, na koncu pa tri sna-meš. V tretji vrsti gladko, le na konci snameš 2 zanjki. V četrti najmeš v začetku dve in snameš na koncu 1 zanjko. Naslednjih 6 vrst kačkaš gladko in pri naslednjili štirih v začetku 1 snameš in na koncu 1 najmeš. V naslednji vrsti v začetku gladko, na koncu 1 najmeš, LIZIKA: Prositi sem hotela, da me odpustite iz službe ali ker vidim, da mi vsi dobro želite, ostanem raje pri Vas.. TEREZA: Seveda, te niti ne pustim od sebe, kadar se poročiš pojdeš, drugače ne. TRPIN: Tudi ako bi hotela bi je ne pustil jaz. Lizika ostane pri nas, ker-služkinje take vrste se redko nalete. GOSPODIČNA: Vesela sem, da je vsfr tako dobro izteklo. Lizika je lahko ponosna! Njena krepost in poštenje sta. zmagala na vsej črti. TRPIN-TEREZA-MARIJA: To je res častna zmaga! Fran Žgur: Edina last. Nesreča nam v zibel je pela, plod temnih britkostnih smo ur: noč težka visi nam prek čela, duh zla nam pokril ves azur. Upornih prsi last edina, je pesem : «Bog in domovina !» * * * Naš Bog je v ognju duše preizkušen, in meč drži zagrnjen v črni tul — da v srdu gol zahlisne mu, nabrušen in z gromom pada, ko je boj zahrnl..«. O11, zmagovalec gre kot šum peroti čez brezdna . .. zarji nosi nas naproti t Naš Rog je kakor pesem neizpeta, na božjih nedrih misel je spočeta . .. Slovenska naša, sladka govorica ! Bogastva narodni izvor četudi v žalosti sehno nam lica, ti ves ubožni naš zlatiš nam dvor — — Ob tvojem zvoku dvom in strah izgine brit kostni deci tožne domovine ! prihodnjo vrsto pa gladko. V zadnji vrsti snameš 2 in najmeš 2. Nogavice. Pri izdelovanju nogavic si umna gospodinja lahko prihrani precej časa in stroškov, ako plete nogavica takole : Ko nehaš nogavico snemati, torej še pred peto, razdeli pentlje na dva enaka dela ter pleti od tu oni del nogavice, kjer pride peta, na dveh iglah zase; plesti treba vedno semintja. Potem naredi peto in podplat do konca prav tako pleti tudi ostali prednji del nogavice zase na dveh iglah semintja, dokler ne prideš do tja, kjer treba začeti stopalo snemati v ost. Tu skleni; DROBTINE zopet oba dela ter spleti ost stopala k„akor navadno na — štirih iglah. Oba dela nogavice treba potem sešiti ali ■skvačkati narobe skupaj. Tako dobi nogavica navadno obliko. Znano je, da se strgata pri mogavici najprej peta in podplat stopala. Če pleteš ta del nogavice zase, lahko razdereš na obeh straneh nogavice šiv in vpleteš samo ta del, ne da bi bilo treba plesti naokrog ter narediti vse stopalo novo. Sicer sledi teorija o nogavici prihodnjič ! Književna poročila. Maurice Maeterlinck: Modra ptica. Čarobna pravljica v šestih! dejanjih in dvanajstih slikah. Prevedel Jo-siph Bernot. Tisk in založba Učitelj, ske tiskarne v. Ljubljani. Cena l(i Din. Veliki belgijski pisatelj M. Maeterlinck je Slovencem še malo znan. Učiteljska tiskarna je izpolnila veliko vrzel, ko je izdala v prevodu njegovo najkrasnejše delo: «Modro ptico«. V 1. 1904, je rekel M. Maeterlinck svoli ženi: «Pravljico za otroke i-mam: dva otroka sanjata. Napisal jo bom.» Irt nekaj dni pozneje: «Veš. v sanjah bosta šla na veliko potovanje.« In ko ga je nekaj tednov na to vprašala, kako je s pravljico ji je odgovoril: «Potujeta. potujeta.« To je bil poostek «Modre ptice«. Šele leta 1908. je bila premiera ((Modre ptice« — v Moskvi. In tri leta pozneje je prišla