POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI Priloga Novin. Marijin — ■ - - - Štev. M. 29. letnih 8. ohtober 1933. . ■ * ^ Cena številki 1 Din. Marijin lisi Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin pedesetletnice razglaSenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja 1. 1904., decembra 8., gda je te list kak prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske Krajine do rok dani. Vrejiije i izdava ga z dovolenjom cerkvene oblasti: KLEKL JOŽEF, vp. plebanoš v Crensovcih, Slovenska Krajina, Jugoslavija. (Pred oblastjo odgovoren Godina Jožef CM Groblje.) Tiska Misijonska tiskarna, Groblje-Domžale. (Za tiskarno Janko Strnad.) Cena za skUpen naslov letno 12 Din — na posameznoga 15 Din — v inozemstvo 40 Din, — z Novinami 100 Din. — K Marijinomi listi dobijo večni naročniki brezplačno Kalendar Srca Jezušovoga i knižico »Priprava na srečno smrt«, v inozemstvo pa dobijo še brezplačno »Marijikin ograček«. Za naročnike se sliiži letno več jezero svetih meš. Vredništvo i uprava M. Lista: Crensovci, Slovenska Krajina. Jugoslavija. Naročnikom. Vsem večnim naročnikom naznanjamo, da morajo za leto 1934 plačati do konca novembra toga leta 12 Din. naročnine naprej. Naj nac širitelje naznanijo pri pošilanji penez, što je plačao večno naročnino. — Ki majo na svoj naslov Marijin List, plačajo 16 Din večne naročnine. Dari Na Dom sv. Frančiška v Crensovcih so v Din dartivali sledeči: Catar Ivo, lesni trgovec, Celje 50; Mesarič Mihal, Ižekovci, v zahvalo za dobleno delo 10; Mesarič Ana, Ižekovci, 1. arg. peso (10 Din); N. N. Bra-tonci, 200; Virag Lena, Odranci, naj se razširi čast sv. Antona 4; švab Franjo, Osijek 15; N. Beltinci, v zahvalo za vslišane prošnje 10; Ritlop Olga, Francija, naj se počastita sv. Frančišek i sv. Anton 25; N. Žižki, v zahvalo sv. Frančiški za ozdravlenje 10; N. Žižki, v zahvalo ka stvar ozdravila 10; Plej Kata i žižek Kata, nabrali na senji v Crensovcih 94; žižek Verona, Crensovci, iz Francije, naj se razširi Čast sv. Antona, 10 Din. — Oča sirota povrni vsem obilno.' Odbor. Sveta Terezija Deteta Jezuša Terezija angeo sestrske liibezni Želeo je, da bi prišli v kralestvo njegOvoga Oče. Da bi jim to kralestvo odkleno, je zanje izkrvaveo na križi. O nerazumhva liibezen! — Terezija je v tom razsvetlenji spoznala, da prava liibezen prenaša bližnjikove napake, se njegovim slabostim ne čudi, — in se tiidii najmenjše kreposti veseli. Prav posebno pa jo je ožarilo spoznanje, da liibezen ne sme ostati skrita. Posvet postavimo na svečnik. — Z žarki liibezni moramo obsijati vse brate, ne samo nam najdražjih.— Ka je Terezika zkaziivala sestrinsko liibezen, je čutila, da v njej delava Jezuš. Kim tesnej je bila združena z njim, — tem iskrenej je liibila sosestre. Pozabila je sebe i se žrtvivala zanje, če je štela rasti v liibezni ino jo je hudobni duh spominao na napake te ali one sestre, se je brž domislila njenih vrlin in dobre vole. Mislila je: če sem jo enkrat vidila v spada ji, se je nedvomno mnogokrat premagala, pa svoje zmage ponižno skriva. — Iz skušnje je pa znala, da je "mogoče navidezna napaka z dobrim namenom, s šterim je delo opremila ,krepost. — Piše: »Neki den je prišla sestra vratarka k skiipnomi razvedrili i prosila, da bi njej edna zmed sester pomagala. Skoro detinsko sem želela, da bi se ponudila. Začela sem spravlati ročno delo, pa namenoma jako počasi, ar šem znala, da bi moja tovarišica, ki je delo že pospravila, jako rada pomagala. Sestra vratarka je opazila mojo počasnost i smejoč se, djala: Ve sem znala, da toga bisera ne boste vpleth v nebeški venec!« Navzoče so njej pritrdile. — Terezika je mučala, angelje pa so njeno rajsko krono ovenčali z demantL— Vsak dogodek jo je šolao. Terezikina duša je postala bole i bole nežna i prizanesliva. — Da si prihrani sodbo, — je svoje mišlenje prepojila z milinov i liibeznijov. Djala je: »Nej slajšega nego od bližnjega misliti dobro.« Iskala je družbe onih sester, do šterih ne čutila naravnoga nagnenja. Štela njim je biti vsmileni Samarijan. Sosestri je nekoč djala: »O, koliko diiš je bolnih, slabotnih i trpečih, — pa vnogokrat ne mislimo na to. Kak nežno bi se jim morah pri-bližavati. Že reč ah smehlaj včasih zadostuje, da zdignemo potrto, žalostno diišo!« Nej čakala, da bi jo naprosili: žele je škiišala pazlivo pre-bežati. Pokazala je, da je vesela in si šteje v čast, Če sme zka-ziivati vsliige. Pravi: »Če lubezen do bhžnjega globoko korenini v duši, izžareva tiidi na zviinaj.« Če nej mogla podvoriti, se je tak prijazno oprostila, da je bila tiidi odklonitev — dar. Njena nesebična lubezen je bila sad neumornoga spopolnjavanja. Pa tiidi boja, ar pravi: »O, kak jako se naravno čiivstvo opira božemi navuki! Brez Gospodove pomoči ga ne bi mogh razmeti, — in ne udejstviivati.« Pove nam zgled: »Neka sveta redovnica našega samostana mi je bila v vsem neprijetna. Nedvomno je hudobni duh posegeo zmes i mi kazao njene neprijetne pomenklivosti. Sezna, da se nesem štela vdajati naravnoj nenaklonjenosti, ki se je oglašala. Djala sem: prava liibezen se ne razodeva v čiivstvi, nego v djanji. Potrudila sem se, da bi zanjo včinila vse, kajkoli bi včinila najdražjoj osebi. Vseh, kda sem jo srečala, sem zanjo molila i Bogi darii-vala njene kreposti i zasluge. Čutila sem, da je Jezuš toga ravnanja trno veseo. Kje je umetnik, ki bi nerad slišao pohvalo svojih umotvorov? Nebeški Umetnik diiš se veseh, če se ne mudimo pri zvunešnjosti njegovih del, nego predremo v notrašnje svetišče, ki si ga zbrao v bivališče, i če občudujemo njegovo lepoto. Z molitvijov se nisem zadovolila. Skušala sem njej zkaziivati! vse mogoče vsliige. Če mi je hiidobni duh zašepetno neprijazen odgovor, sem se njej liibeznivo nasmehnila i pogovor obrnola. Hoja za Kristusom pravU »Bole je vsakomi pustiti njegovo mnenje, — kak se z njim prerekati.« 3. 44. 1. Ce je bila skušnjava presilna, sem neopazno pobegnola. Neki den me je sestra vsa žareča pitala: »Predraga sestra Terezija, kaj vam na meni tak vgaja? — Nikdar vas ne srečam, ne da bi se mi liibeznivo smejah!« — »O, predobro sem znala: v njeno j duši skriti Jezuš je bio privlačna sila, — Jezuš, — ki vse grenko osladi.« Kda je bila sakristanka, je Terezija neki, den nesla kliiče obhajilne ograje v sobo bolne prednice. Vesehla se je, da bo smela k njej. Na poti je srečala sosestro, ki njej je štela kliiče odvzeti, v bojazni, da bi bolnico jehko zbudila. Terezija je vlu-dno odgovorila, da bo prav tak pazila kak ona. Rada prizna, da bi bilo popolnejše, če bi bila kliiče taki zročila. Pa njej trenutno nej prišlo na miseo. — Kda sta sestri vstopih v celico, se je prednica zbudila. Terezikina sprevodnica se je s ploho reči zagovarjala, i kratka vsebina je bila: Sestra Terezija je kriva. V Tereziki je vzkipelo opravičilo, a milost je ožarila spodnje, da bi z izgovorom pobegno diišni mir. Mučala je. Ar je čutila, da bi jo nadalni dvoboj premagao, — je vporabila edino sredstvo — i zbežala. — Srce njej je tak viherno bilo, da je na prvoj stopnici mogla počivati. Sedla je in se veeselila svoje zmage. Udejstvovanje sestrinske liibezni njej nej bilo vsikdar lehko. Še eden njenih bojov: »V pralnici sem stala nasproti sestri, ki me je pri pranji robcov neprestano škropila z zamazanov vodov. Prvi hip sem se štela odmekniti, se obrisati ii njej na te način pokazati, da bi bila jako zahvalna, če bi mirnejše prala. Vendar sem si mislila, da bi bilo jako nespametno, če bi odklonila kinče, ki se mi nudijo tak poceni. Pazila sem, da bi svoje nevole ne izdala. Skrajno sem se premagiivala i si zaželela še obilnejšega škroplenja. Čez pol viire mi je novi vodomet že vgajao. Sklenila sem, da se pri vsakoj priliki povrnem na prostor, kje je bogastvo badav.« V zapiskih pristavi: »Vidite, častita mati, da sem prav mala duša, ki liibomi Bogi prinaša neznatne malenkosti. In šče se mi dostakrat primeri, da mi male žrtve, ki dUšo napunijo s tolikim mirom, pobegnejo, ne da bi jih vporabila. Pa tiidi to prenesem, čeprav je v srci teda malo menje mirii. Zato ne zgubim poguma. Pri naslednjoj priliki sem pazlivejša.« V zadnjo j bolezni jej je sestra Marija presv. Srca djala: »Kak sladka je smrt, če je bilo živlenje puno liibezni!« — Terezika je odvrnola: »Da, sladka, a 3a dosežemo to srečo, mora biti živlenje tiidi puno sestrinske liibezni!« marijin ust XXIX. Štev. 10. Oktober 1933. Ka naj bi bio sad euharisličnoga kongresa ? Na Malo mešo je Slovenska Krajina obhajala zahvalni spomin na 1900 letnico nastavlanja presvetoga Oltarskega Svestva i smrti našega gospoda Jezusa Kristuša na najsijajnejši način. Okoli 22 jezero našega vernoga naroda se je zbralo okoli Je-zuša v Oltarskom Svestvi, bluzi 20 jezero se ga je prečistilo za kongres i okoli 15 jezero ga je korakalo v precesiji, v šteroj so najš prezvišeni gospod apoštolski administrator nosili Najsvetejše, da svedoči, kak živo čuti Gospodovo navzočnost pod podobov kruha i kak vroče ga liibi pod njov. Na konci precesije se je ceh narod posveto presvetomi Srci Jezušovomi. Ta posvetitev je tista hvala, štero moramo dati Jezuši za nastavlenje Oltarskoga vestva i za njegovo odrešilno smrt ob 1900 letnici teh najvažnejših dogodkov na zemh. Namen nastavitve Oltarskoga Svestva i namen Jezušove smrti je bio edino te, da smo vsi Jezušovi. Posvetitev po kongresi nam je pokazala pot na štero moramo vsi stopiti. Svetek Marijinoga rojstva nam je pa pokazao zgled, kak naj se posvetimo. Pokazao nam je, naj smo tak Jezušovi, kak je bila Marija od rojstva do smrti, naj smo tak tesno združeni ž njegovim Srcom, kak je bila ona, mati njegova. Po Marijinom zgledi naj se zato vsi podamo v Srce Jezušovo i smo njegovi z vsemi kotrigami naše družine. To milost pa dosegnemo z, pobožnostjov posvetitve družin Srci Jezušovomi. Črensovska fara, štera hrani del Križa Jezušovoga, je zarazmela dužnost zahvale i zapopadnola miglaj, ki ga je dao kongres z posvetitvijov Srci Jezušovomi. Ta fara je prva v Slo-venskoj Krajini z posvetitvijov družin. Zdaj v zvezi z evharisti-čnim kongresom se je posvetilo v črensovskoj fari prek sto družin. Naj se ta lepa pobožnost razširi i po ostalih faraj Slovenske Krajine jo popišemo v tom Marijinom listi. Prosimo pa vse fare, kde se bo odsehmao ta posvetitev vršila, da na vekšo čast Srca Jezušovoga i njegove presvete Matere naj jo javijo našemi listi. Lepšega sada ne de mogo euharistični kongres roditi, kak če se vse družine naše krajine posvetijo Srci Jezušovomi i si zvo- lijo tistoga za krala, ki je sama liibezen i sama dobrota, ki nam je vsem vse na tom i driigom sveti. Marijin Ust dragevole da naročiti vsem svojim naročnikom potrebne listine, ka je cenej dobijo. Prečastiti duhovniki ne bodo meh nikših stroškov. Vse to zato, naj se kem hitrej i kem bole razširi čast božega Srca, ka mo vredni njegovoga obečanja: »Imena tistih, ki bodo tiidi med drugimi širili časten je mojega Srca, bodo zapisani v mojem Srci i ne bodo nikdar zbrisana ž njega.« Zgodovina posvetitve družin presv. Srci Jezušovomi Predragi Zvehčiteo je obečao, da bode blagoslovo tiste hiše, v šterih se podoba njegovoga presvetoga Srca gor postavi i časti. Potem je ejšče obečao svetoj Marjeti, ka tiste, ki bodo njegovoga božega Srca čast razširjah, v svoje Srce zapiše i je nikdar ž njega ne zbriše. Te dvoji velikanski boži dar naj bi mogle duše v kem vekšoj meri zadobiti, so začele podobe i podobice Jezušovoga presvetoga Srca po hiša j gorpostavlati i svoje družine tomi najbošemi Srci posvečiivati. Že sama sveta Marjeta je 1. 1685. juhja 20. posvetila prva svojo redovno družino, to je svoje novinke presvetomi Srci Jezušovomi. Njej je boži Zvehčiteo raztolmačo, ka ta posvetitev pomeni samoga sebe dariivati njegovomi Srci. Če se cela družina njemi posveti, pomeni, ka se vse kotrige te družine prekdajo Srci Jezušovomi, naj je to vodi, naj njim to sveti, naj je to tolaži, naj njim to lejša smrtne borbe i naj je to zvehča. Kratko povedano, naj te posvečene družine, vse njene kotrige Jezušovo presladko Srce ma za svoje v žitki, smrti i vu večnosti. Jezuš je sv. Marjeti tiidi naznano, da se bo pekeo borio proti toj pobožnosti, nego da njegovo Srce zmagalo bo. Skoro dvesto let je počivala ta pobožnost i nese je razširjala. Verska mlačnost, razne krive vere i driige neprilike so zavirale širjenje te lepe pobožnosti. A to je trpelo samo tak dugo, dokeč neje Jezuš dao z svojega odprtoga Srca zaspanomi sveti gorečega ognja, ki je zažgao srca na liibezen do njegovoga božega Srca. Prvi, ki je začeo to lepo pobožnost posvetitve družin razširjati, je bio redovnik Jezusove družbe Ramiere Henrik. Te se je triidio,da bi se za časa vatikanskoga cerkvenoga zbora (1870) ves katohčanski svet posveto presv. Srci. Njegov podrobni načrt je bio, da bi se vsa Cerkev posvetila po sv. oči, škofije po škofih, župnije po župnikih, redovne družine po svojih po- glavaraj in posamezne družine po družinskih očih«. Toda istoga leta so sovražniki zavzeh papeški Rim, cerkveni zbor se je mogo prekinoti in lepi načrt se ne mogeo izvršiti. Pač pa je pet let poznej sv. oča Pij IX. na prošnjo 534 škofov in več jezer vernikov na svetek Srca Jezušovoga, (16 junija 1875) posveto vso katohčanstvo Cerkev presv. Srci. Zednim so začeli tiidi posamezni škofje posvečiivati svoje škofije (samo v dvema letoma 1872/3 se je v Itahji posvetilo 160 škofij) in posamezni redovi (n. pr. redovnice sv. Doroteje v Lisaboni na Portugalskem) so začeli širiti posvetitev posameznih driižin. 3. Bole znano je postalo posvečenje, kda je 1. 1882 Božidar Vibo (Wibux) D. J. goreči francoski redovnik, bivši papežov vojak, začeo potom časopisja širiti te lepi način češčenja božega Srca. Pisao je od velikih uspehov, ki jih je dosegeo s tem, da je vse svoje liidi posveto Srci Jezulšovomi. To je zbudilo vehko pozornost i navdušenje. Po Francoskom so se začele družine posvečiivati presv. Srci Gospodovomi. Samo v mesti Marseji (Mar-seile) se je v štiraj letaj posvetilo 10.000 driižin. — Leta 1889. je izdalo osrednje vodstvo »Apostolstva molitve« proglas na vse kotrige, naj širijo posvetitev in kda se je 1.1890. obhajala dvestoletnica smeti sv. Marjete Alakok, se je število družin, ki so se bile posvetile Srci Jezušovomi, zvišalo po vsem sveti že nad dva milijona. Imena posvečenih driižin so se začela zbirati v tak imeniivanih »Zlatih knigaj« i hitro so obsegale 35 prece debelih zvezkov, ki so jih poslali v Parelemonial (Paray-le-Monial) na Francoskom, kje se je razodelo presv. Srce Jezušovo. Tam so shranjene še zdaj v sobi sv. Marjete Alakok. Francozi so poleg teh zbrali še 7 knjig in jih slovesno zročili v svojem narodnom svetišči Mont martri v Parizi. 4. Ob nastopi 20. stoletja (11. jun 1899.) je Leon XIII. slovesno posvetio ves človeči rod presv. Srci. S tem je dobila družinska posvetitev novi pomen i lepoto, ar je opomenola, kak se morajo božemi Srci posvetiti vsi odnosi človeči, kak ma vsaki dužnosti do presv. Srca kak kotriga človeče družbe, naroda, družine itd. 5. Leta 1907. je vstao novi gorečnik za posvečenje, driižin presv. Srci o. Matej (p. Mateo Crawley-Boewey) iz Družbe najsvetejših Src Jezušovoga in Marijinoga. Rojen je bio 1. 1873 v državi Peru v južnoj Ameriki i je kak mladi duhovnik zboleo na pliičaj. Zdravniki so zgubili vse vupanje, da bi kda ozdravo. On pa je 1. 1906. potiivao v Parelemonal na Francosko in je bio v svetišči Srca Jezušovoga čudovito ozdravlen. V zahvalo za to milost je skleno postati apostol liibezni do presv. Srca Jezušovoga i pridobivati hišo za hišov, družino za družinov za po- svetitev. L. 1907. je potiivao v Rim prosit sv. očo Pija X. za cerkveno odobrenje svojega poslanstva. Sv. oča ga je prisrčno sprejeo i pravo: »Moj sin, ti prosiš za dovoljenje, jaz pa ti kak namestnik Jezuša Kristuša zapovem, da obhodiš ves svet i pridobivaš za Srce Jezušovo svetišče vsake družine.« Z blagoslovom sv. oče se je vrno najprle v južno Ameriko i začeo z velikim ognjom predgati i pisati od posvetitve družin. Razne ovire i pomisleki so bih premagani, kda so liidje videli očitne čiidovite milosti te posvetitve. Iz jiižne Amerike se je napoto o. Matej v severno i meo ednake krasne uspehe. L. 1914. so ga pozvali v Evropo; toda še isto leto je zbriihnola svetovna bojna i njem prekrižala vnogo načrtov. Delovao pa je na Španskom,, kje se je posveto celo kralevski dvor i najodličnejše družine; nato je meo krasne uspehe na Francoskom, kje so se posvečiivale cele armade i šle z zastavami presv. Srca v boj. Po smrti Pija X. je šo 1915. pah v Rim k papi Benedikti XV., ki je njegovo delo jako pohvalo i 27. marca v posebnom pismi priporočo vsemi sveti to posvetitev. Nova pomlad je zacvela toj pobožnosti Število posvečenih družin je začelo po vseh državah in pri vseh narodaj mahoma rasti. Nad 300 kardinalov, nadškofov i škofov jo je potrdilo in priporočilo duhovnikom i vernikom, posebni časopisi, knige i knižice jo širijo po vsem sveti ino poročajo od krasnih uspehov, okoli 300 tajništev preskrbuje tiskovine i izbira imena družin, s šterimi se punijo »Zlate knige«, goreči duhovniki, redovniki ino apoštolje presv. Srca po vsem sveti pospešujejo to gibanje. Ne samo družine v vozkejšem pomeni, tiidi vekše skupine cerkvene (župnije, škofije, družbe, zavodi) in necerkvene (društva, razne organizacije, podjetja, tovarne, uradi, šole vseučilišča, vesi, občine, dežele, pokrajine, da, ceh narodi in države) se slovesno posvečujejo i javno priznavajo presv. Srce za svojega vrhovnoga Krala.. Po raznih deželaj postavlajo javne spomenike, kapelice, cerkve i vehčastna narodna svetišča presv. Srci, domača stanovanja krasijo lepi oltarčki i prestoli Srca Jezušovoga. Že pred leti so šteh 20 milijonov posvečenih družin pri vseh narodih sveta i njih število leto za letom raste. Milijoni naj-bouših. src, najplemenitejših driižin vseh narodov se zbirajo po toj posvetitvi okoli prestola Jezušovoga Srca. Pridobiva pa ta. posvetitev tiidi najzagrizenejše sovražnike Kristusove i cerkve, da prisegajo liibezen i vernost božemi Srci pa ga postavlajo za Krala svojih družin. Lepa, svetla doba preroditve narodov v znamenji presv. Srca vstaja! 6. Tiidi naš slovenski narod se je brž , kda je (1. 1918.) spoznao to prelepo družinsko posvetitev, iste z veseljem okleno. Narod kak celota se je posveto presv. Srci ob priliki 5. katoli- čanskoga shoda v Ljubljani (26. avgusta 1923). A ar samo splošna posvetitev ne pride tak v zavest i ne vpliva zadosta izdatno na posameznike i na podrobno delo i, živlenje naroda, se je začela širiti podrobna posvetitev družin i drugih sestavnih delov i organizacij naroda. — Najlepši zgled so dah vsi slovenski škofje, (goriški, ljubljanski, mariborski, skop-ljanski i z otoka Krka), ki so slovesno posvetih svoje domove i ponovno svojim vernikom priporočili to posvečenje. L. 1925. ge je nastavilo »osrednje slovensko tajništvo posvečenja družin« (v Ljubljani, Zrinjskega cesta 9, pri cerkvi sv. Jožefa), potem tiidi posebna tajništva za slovenske družine v Italiji (vodi-teo preč. g. Ivan Rešič, Gorica, via Torrente-Molino) in v A m e-riki (voditeo preč. g. o. Benigen Snoj O. F. M., Box 443, Le-mont, IU., U. S. A.). Tajništva so začela zbirati podatke posvečenih družin za prvo slovensko »Zlato knigo«. To je slovesno zročo prezv. lavantinski knezoiškof dr. Andrej Karlin skupno z drugimi slovenskimi romari v svetišči Srca Jezušovoga v Pa-remoniah 17. aprila 1926. 11. 3 6 5 slovenskih driižin z okoli 100.000 kotrigami iz vseh škofij i župnij, kje prebivajo Slovenci, je obsegala ta knjiga. Odsehmao se ta posvetitev vsikdar bole širi i razvija. Pozdravlena vsaka hiša, vsaka družina slovenska, ki po-stavlaš, s posvetitvijo Srci Jezušovomi svoj dom na najtrdnejšo podlago srečne bodočnosti zase in za ves narod! (Knjižnica Srca Jezušovoga, zvezek l.> Kaj je posvetitev družin Srci Jezušovomi Posvetitev družin pomeni, ka se drUžina s svojimi kotrigami javno i popolnoma daruje Srci Jezušovomi i pripozna, da je Jezušovo Srce krao krščanske družine. Ne je več oča hšni oča, niti mati hišna mati, nego v družini kraljiije Srce bože, ki je družino z svojov večnov liibeznostjov rešilo na lesi križa. To kraljuva-nje Srca Jezušovoga v driižini se priznava s tem, da se podoba Srca Jezušovoga postavi na vidno mesto v hiši in se pred njim družina posveti, popolnoma zroči božemi Srci. Najlepše je meti podobo na sredini stene, ka človek, kda pride v hišo ah ide ž nje, prvi pa i zadnji pogled vrže vsikdar na podobo krala driižine. Ka prinese v driižine ta posvetitev? Posvetitev driižine Srci Jezušovomi toj prinese tistoga, komi se je posvetila, božega Sina, Jezuša Kristuša ž njegovim kra-levskim Srcom, ka bi vsikdar kraliivao v njej. Jezušovo Srce pa z posvetitvijov vzeme to družino, vse njene njene kotrige kak pvoje družine kotrige, za svojo lastnino. Jezusovo Srce začne posebno liibiti od posvečenja naprej to družino. Ta liibezen ne je v tom, ka da toj družini mogoče menje teplenja i več zemelske vrednosti. O ne. Jezusovo Srce je puno smilenosti, čistosti, krot-kosti, pravičnosti, z teh svojih neskončnih kinčov dava posvečenim družinam posebne vehke dare. Jakosti bodo rasle v tak-ših driižinaj, vekša bo čistost, vekša smilenost, vekša pobož-nost, vekša pravičnost, vekši mer, ležejša smrt i vekša dika nebeška. Ka poleg teh darov Jezušovo Srce tiidi zemeljske dare povekša, ne trbe praviti. Ve je sam obečao, ka če iščemo kralestvo bože, vse ono drugo kak je hrana, obleka i druge telovne potrebčine, vse to bode dodano. Nišče pa ne išče bole kralestva Jezušovoga, kak ki se z vsemi kotrigami svoje družine njego-vomi Srci posveti popolnoma. Zato pa sme tiidi viipati na posebni blagoslov ešče vu vremenitnih rečej, če njemi je te ne na škodo duševnega živlenja i večnoga zveličan ja. Najvekši kinč, ki ga diiša more prejeti, je potrplivost. Potrplivosti pa ne morem kazati, če nemam trplenja. Zato Jezušovomi Srci posvečene duše tiidi bodo trpele, a trpele bodo z mirom na viistaj i z veseljom vu srci, trpele bodo kak Jezuš sam. Njihovo trplenje bo po zaslužen ji Jezušovoga Srca, šteromi so se posvetile, vdano; i to bo rešavalo ne samo nje same iz vnogoga trplenja na tom sveti pa v očiščilišči na driigom sveti, nego bo pomagalo tiidi vno-gim blodnim dušam za povrnitev na pravo pot. Nešteto krivover-nikov i poganov je prišlo v naroče svete katohčanske Matere cerkve po gorečnosti, ki jo je rodilo posvečenje driižin. Tolažba Srca Jezušovoga. Nišče ne tak dober kak Jezuš, nikakše srce ne sveti prineslo tehko dobrot i smilenja, kak Jezušovo bože Srce. I hvala za njegove neskončne dobrote, ka je? Sam se je tožo svetoj Marjeti, ka so njemi liidje nezahvalni za strašno trplenje i grozno smrt, z šterov jih je rešo večnoga pogiiblenja i ka ga neščejo liibiti. Za to mrzloto in nezahvalnost žele, naj ga tolažimo mi, ki ga liibimo. Pa kak ga naj tolažimo? Vekše tolažbe nišče ne more njemi pokloniti, kak če se podvrže njegovoj svetoj voh. A ka de to znao vničiti, ga krepko podpira ravno ta pobožnost posvetitve družin. Vsaki den gledajo kotrige Srce svojega krala i je vidijo, kak štrh ž njega križ, kak je hže ognjeni plamen, kak je boda trnjav venec. Nezahvalnost grešnih liidi se njim v toj podobi živo kaže in jim* odpira srce na sočutje do Svojega hišnoga Oče, do svojega driižinskoga krala. Milijon i milijon svetih obhajil se je že dariivalo na tolažbo Srci Jezušovo-mi po pogledi na ranjeno Srce, ki kraliije v družini. Neštetokrat se zbudijo tolažilne misli i žele pri pogledi na prebito Srce drii-žinskoga krala, gda se zve za greh. Mihjon i milijonkrat se zdiigavajo z posvečenih diiš zdihaji: »Ne zameri njim dobro Jezušovo Srce, mesto njih te jaz ščem tembole liibiti! Rad to zatrpim za tebe, z trnjom venčano Srce!« — »Raj vmrjem, kak pa samo edno nečisto miseo pustim prostovolno v svojo dušo!« »Jezušovo Srce, ti vidiš, da sem v nevoli, viipam se, da mi boš pomagalo.« Itd. Živa vera, trdno viipanje i goreča liibezen se naseljavajo v srca posvečene driižine, štere jakosti nešteto lepih rožic poženejo na tolažbo Srci Jezušovomi. Na sodnji den se bo samo zvedilo, keliko nesreč je rešen svet po tolažbi teh dobrih diiš! Vekše časti pa si je ne mogoče zmishti, tem menje pa razložiti, kakša bo plača tistim, ka so tolažili] samoga Boga v njegovoj zapiiščenosti. " Pa tolažba je zednim najlepša zahvala za prevelike dobrote božemi Srci. Zahvala pa ma najvekšo prosilno moč. Jezušovo Srce bode najbole i najhitrej posliihnilo zahvalne. Takši pa so v prvoj vrsti njegovi tolažniki. Tolažimo zato Srce Jezušovo! Darujmo se njemi popolnoma po posvetitvi družin i bodimo verni njegovi podložniki! Kak šče Kristuš kraliivati v driižinaj? Liibljeni Jezuš, kak rešiteo vsake krščanske družine, za štero je svoje živlenje dao, je to počastio z tem najbole, da je zakon podigno na čast svestva. On ma zato popolno pravico do diižin, te so njegove. Ah on nešče s silov vladati v njih. On je vabi po poti liibezni. On šče biti samo krao liibezni, da bi ko-trige postale podložniki liibezni. To vez medsebojne liibezni med Jezušovim kralevskim Srcom i kotrigami driižine najtrdnej i najlepše plete posvetitev driižin. Srečne družine, štere se dajo vpre-či v te voz liibezni. O kak lehko i kak sladko bo se na njem voziti vu večno domovino! Lubezen Jezušovoga Srca bo kraliivala v njemi posvečenih driižinaj, štere sadovi so tista krasna i bogata spunjavanja obe-čavanj, štere je dao Jezuš svetoj Marjeti. On je obečao: »Bla-goslovo bom hiše, v šterih se bo častila podoba mojega Srca.« »Razlevao "bom mir vu driižinaj mojih častilcov.« — »Tisti, ki se mi posvetijo, se ne bodo pogiibili, jaz sem njihovo zavetje v življenji, posebno pa na smrtno j viiri.» Kak sladko se to glasi našim trpečim dušam! Kristusov namestnik, sveti oča Benedikt XV. so pravili: »V našem časi nega svetejšega dela i ga tiidi biti ne more kak je posvečen je družin« (L. 1915. marca 27.). Pobožnomi redovniki o. Mateji so pa sveti oča naročili sledeče: »Idite po vsem sveti in posebno povdarjajte, da je to vola papova, naj se razširjava to zveličavno delo po vsem sveti na blaženost zdajšnje človeče družbe.« — »O če bi se vse družine posvetile presve-tomi Srci i spunjavale dužnosti, štere ta posvetitev obsega, potem bi bilo Kristušovo kralestvo na sveti zagotovljeno! V dosega toga namena, naj vsaki zastavi vse svoje moči!« tak nas navdušujejo isti sveti oča. Zdajšnji sv. oča, Pij XI. pa zovejo posvetitev družin Srci Jezušovomi: »Zdravilo proti zdajšnoj hudobiji,« »zarjo boljših dnevov,« »rešilno znamenje modernih časov« i žele jo: »da bi po njej znova zavladao v človečoj družbi Jezuš, Krao mirii.« Po liibezni kraliije Jezušovo Srce v družinaj. Nega pa liibezni brez dejanj liibezni. Jezuš v obilnostii kaže ta djanja kda spunjava svoje obliibe, štere je'dao častilcom svojega Srca. Nešteti so čudni dogodki, štere je včinilo bože Srce v družinaj, ki so se njemi posvetile. Cele knjige pišejo od njih. Naš Marijin list jih je par že tiidi objavo. Vse te velike čudovite milosti naj nas na dvoje nagnejo: 1. da svoje družine posvetimo sladkorni Srci Jezušovomi i ob 2. da v diihi posvetitve ostanemo vsikdar dečica, pokorna dečica Jezušovoga sladkoga Srca. Da je tak hasnovita ta posvetitev, se samo posebi razmi, da se trbe na njo dobro pripraviti. Priprava na posvetitev. Priprava na posvetitev ne obstoji v tom, ka hišo poštrijamo, rože na sto postavimo i vse lepo okinčamo v sobi. To je zviine-šnjost, ki če se zvrši z liibezni do Jezušovoga Srca, je zaslužno i hvale vredno delo, a neje potrebno. Potrebna je liibezen, to je stan milošče posvečiivajoče. Družina šče Jezuša meti za svojega kralja, Jezuša, ki je večna i sama liibezen. Liibezni pa ne-moremo sprejeti brez liibezni pod svojov strehov. Zato je prva dužnost drUžine, da se vse njene kotrige lepo spovejo i prečistijo i tak v milosti posvečujočoj, to je brez smrtnoga greha, vzemejo v svojo sredino kralestvo Jezušovoga Srca, ki je z nfes-končnov velikov božov liibeznostjov napunjeno. Pred posvetitvijov se naj zato vse kotrige driižine spovejo i prečistijo. To je neobhodno potrebno, če ščemo pravi namen posvetive doseči, to je zgledno krščansko živlenje v družini. Poleg spovedi bi pa priporočali šče sledeče priprave. Naj se opravi pred posvetitvijov edna devetdnevnica na čast Srci Jezušovomi. Skoz devet dni naj kotrige družine skupno zmolijo kakšo molitev na čast Srci Jezušovomii, Device Marije s svetomi Jožefi, svojemi patroni, angeli čuvari, ali šteromi driigomi svetniki na čast, koga posebno liibijo i častijo v namen, ka pride Jezušovoga Srca kralestvo v družino i v njej ostane stalno. Molitev se pa kakšakoli lejko opravlja v toj devetdnevnici. Če se po devetdnevnici taki vrši posvetitev, kak je najbolje za priporočati, te naj se kotrige v toj devetdnevnici spovejo i na den posvetitve pa vsi skupno stopijo k stoli Gospodovo-mi. Ka de devetdnevnica mela obilen blagoslov, je nad vse priporočljivo, da se v toj devetdnevnici ne pije nikša alkoholna pijača, i da se v dobre namene, predvsem za siromake kaj daruje po mogočnosti. Jako toplo se priporoča tiidi, da se v toj devetdnevnici drži eden post i opravi edna sveta viira. Post se lejko drži v petek, sveta viira se pa more držati v četrtek proti večeri ah v noči. Moli se edno viiro dugo v zahvalo Jezušovomi trplenji, ki je v četrtek noč začeo za nas svoje trplenje, da bi nas rešo. Lejko se zmoli celo čislo, to je vsi trije deh, ah pa samo žalostno, htanije Srca Jezušovoga i druge mohtve, naj potolažimo Jezušovo Srce, ki je v tom časi začelo za nas smrtne težave čutiti. Liibeče srce bo že najšlo primerne reči za dra-goga Odkiipitela v toj svetoj viiri. Vsaki naj opravi, kak njemi njegove prilike i okolnosti dovohjo, glavno je,