Revija SRP
/ Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 17, oktober 2009 shtevilka 93 - 94
Izdajatelj revije
Naslovnica Izbor likovnih del Tisk
Urednishtvo Urednishki odbor
Narochila, prodaja
Izposoja na dom
Antikvarni izvodi
Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana
m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910
e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http:/ / www.revijasrp.si
Ivan Varl: Mami, 1976
Damir Globochnik
VED d.o.o., Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Rajko Shushtarshich — odg. urednik,
Ivo Antich — lektor in korektor,
Lev Detela (Dunaj) — neprevedene knjige,
Damir Globochnik, Branko Lipnik — likovna priloga,
Jolka Milich — poezija,
Franko Bushich (Split), Matjazh Jarc,
Matej Krajnc, Bogdan Novak,
Just Rugel (Moskva), Iztok Vrhovec
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1, p.p. 2670, 1001 Ljubljana
Antikvariat Cunjak, Gallusovo nabrezhje 21, 1000 Ljubljana
sodelavci v reviji
Revija je dvomesechnik /izhaja trikrat letno na shtiri mesece kot dvojna shtevilka/
Vsebina
Fany Hausmann	Umirajochi pesnik	4
Matej Krajnc	Mozh, ki je prebral sveto pismo
v enem dnevu	6
Ivo Antich	Tanke	9
Tatjana Pregl Kobe	Nisi in si	11
Jolka Milich	Kratek pesnishki sprehod
Milo De Angelis	Palice
Gregorio Scalise	Umetniki
Marco Marangoni	Che so besede dihanje
Gabriella Sica	Oprostite, vas prosim	19
Pedro Xisto	Brazilski haiku	35
Radovan Pavlovski	Gostija kljuchev	37
Franko Bushich	Otrochek	39
I^tok Vrhovec	Zarota	40
Iztok Vrhovec	Gospodar muh	44
Matej Krajnc	Damoklejev sech, I	49
Lev Detela	Propad, II	56
Bogdan Novak	Bratje sestre smrti, IV	75
Lev Detela	Literarna popotovanja, VI /Benetke/	81
Damir Globochnik	Kras kot duhovni prostor	86
Ivan Varl	Likovna dela	88
Damir Globochnik	Humoristichni list Shkrat (1927/1928)	97
Ciril Gale	Med grafiko in pravom	99
Jernej Rovshek	Mostishcharji /iz stripa/	100
Ivo Antich	Janez & Jovan / strip — karikatura/	101
Matej Krajnc	Fotografije /popevka/	102
Milan Fridauer	Aforizmi	104
Ivo Antich	Epigramizmi: Anti(ch)kronika	105
Ivo Antich	Popare	108
Ivo Antich	Mnozhichnomedijske belezhke	110
Chlovekov razvoj
Rajko Shushtarshich
Za zgodovinski spomin
Andrej Lenarchich
Iz zgodovinskega spomina
Lucijan Vuga
Branko J. Hribovshek Milan Budimir
Neprevedene knjige
Lev Detela
Chitalnica
Lev Detela
Lev Detela
Vprashalnica
Lev Detela Jolka Milich
Dokumenti
Dokument 1
Rajko Shushtarshich
Dokument 2
Franc Testen
Chloveshtvo bi se lahko drugache razvijalo 128
Istrske manipulacije	131
Veneti v Troji, VIII
/Povezave med Hetiti in paflagonskimi 133 Veneti/ (2. nadaljevanje poglavja)
Kamnorezi na Oneshkem jezeru, I	142
Ilirski sledovi v Iliadi	173
Aktualni akcenti sodobne avstrijske in nemshke literature in likovne umetnosti /Manfred Chobot/	178
Realnost lokalnega kolorita in zgodovine /Vilma Purich: Burjin chas/	181
Ponotranjeni obchutki in kritichni pogled chez nehumani svet /Marusha Krese/	183
Literarna vzajemnost na Dunaju	185
O prevajanju in poeziji, XIII	192
Nadzorstvena pritozhba (druga)	202
Vrhovno sodishche RS,
Urad predsednika / Obvestilo/	206
Fany Hausmann
UMIRAJOCHI PESNIK
She enkrat strune, enkrat se glasite Od vas z zhalostjo vzamem zdej slovo; Le to vas prosim, pred ne vmolchite Ko moja dusha najdla je nebo.
Ko mnoga solza lice je mochila Saj jokale tud strune drage ste, Ko de bi mogla zhalost razumeti Ranila ki mi moje serce je.
Ko nekdej je veselje mi svetilo Ste vi tud veselile se z meno Pa z bogam zdej o drage drage strune Ker svojo zadno pesem pojemo.
Za me se jasno nebo otemnilo Zhe zdavnej moja zvezda padla je, Veselje vmira, rad o rad odidem U drugi dom, kjer najde mir serce.
Kar iskal sim, tu nisim mogel najti. Ker srecha nasha v sanjah le zhivi; Kar dan prinese, nam spet dan odvzame Veselje tukaj nam ne zeleni.
Zdej z bogam svet, saj zapustim le lahko Le enkrat she o Lyra mi zapoj! Je zadnokrat de tvoj she glas poslusham, Poprej ko pojdesh v temni grob z menoj.
(Slovenske novine, Celje, 30. 8. 1849, str. 143)
OPOMBA K FANY HAUSMANN
Podatki, ki so na voljo o Fany Hausmann (polno ime: Franciska Romana Haussmann), prvi slovenski pesnici, kljub skromnosti in nezanesljivosti razmeroma razvidno zarisujejo eno najbolj tegobnih usod v slovenski literaturi, pri chemer je znachilno tudi to, da gre, zlasti glede na tedanji geohistorichni kontekst, za izrazito »elitno tragichnost«, tako da ji prav ustreza (malce populistichna) oznaka »dama v chrnem«. Rojena je bila kot edinka 15. 4. 1818 v gornjeshtajerskem kraju Bruck a. d. Mur, kjer je imel njen oche grad Landskrone; po materini smrti leta 1835 je kupil grashchino Novo Celje in tja se je (menda 1840) preselila tudi Fany. Zaradi gospodarskih tezhav v novih okolishchinah (marchna revolucija 1848, ukinitev tlachanstva) je oche prodal posestvo, se zapletel v kupoprodajno pravdo, bil obtozhen goljufije, v zaporu zbolel in kmalu nato kljub oprostilni razsodbi umrl (1851), nakar je hchi she dve leti, zmeraj oblechena v chrnino, zhivela kot zasebnica v Dobrishi vasi (sht. 27) pri Zhalcu, kjer je umrla 4. 4. 1853 (stara 34 let, zaradi tbc); pokopana je v cerkvi v Petrovchah.
Imela je nedvomno solidno domacho vzgojo in izobrazbo, menda pa se je sholala tudi v Brucku in na Dunaju; v ljudskem spominu se je ohranila kot visokorasla lepotica v chrnini, zvesta katolishtvu, navezana na ocheta, igralka whista, z znanjem francoshchine in angleshchine, pisala naj bi verze v nemshchini, po porochilih nekaterih sodobnikov pa je bilo njeno znanje slovenshchine zelo skromno, pojavili so se dvomi o avtorstvu slabega ducata pesmi, objavljenih pod njenim imenom (zlasti ker se rokopisi niso ohranili, ohranjen je le rokopis ene nemshke pesmi). Ob »pomladi narodov« leta 1848 jo je pritegnilo slovansko prerodno gibanje v celjskem krogu slovenskih rodoljubov; ko je tega leta v Celskih novinah objavila prvo pesem Vojaka izhod, jo je pesnik in politik Lovro Toman pozdravil z odo Prvi slovenski pesnici Fani Hausman. Po letu 1849 ni vech objavljala in naglo je bila pozabljena; nekaj spomina nanjo je leta 1914 obudil dr. Leopold Lenard z razpravo v reviji Chas, leta 1926 sta jo biografsko in z izborom pesmi solidno predstavila Fran Erjavec in Pavel Flere v knjigi Starejshe pesnice in pisateljice, istega leta pa je Fran Mohorich, pravnik in literat, v Krshkem samozalozhnishko izdal njene pesmi v bedni broshurici s »popravki«, ki so zhe pravi ponaredki (pesem, ki je slavila Jelachicha, je tudi skrajshal, da bi zabrisal patriotsko »neprimerno sled«). Leta 1998 je zalozhba Karantanija izdala knjizhico Dama v chrnem, v kateri je Hausmannova predstavljena v povzetku po Erjavcu in Fleretu. V antologijah, tudi tistih bolj demokratichnih (npr. Iz roda v rod, 1969; Zhivi Orfej, 1970), za Hausmannovo ni bilo prostora vse do korektne predstavitve v tridelni Antologiji slovenskih pesnic (2004 — 2007). Biografsko jo je predstavila Mira Delavec v zborniku o znanih zhenskah na Slovenskem Pozabljena polovica (2007), v revijah je o njej pisala Franchishka Buttolo, zgodovinar dr. Igor Grdina pa je v knjigi Vladarji, lakaji, bohemi (2001) nakazal tezo, da je avtor pesmi, podpisanih s Fany Hausmann, celjski zdravnik, liberalni rodoljub in prevajalec dr. Jozhef Shubic (1802-1861). Teza, da bi bil ta sicer podjetni »physicus« skrivni pisec ochitno zhensko razbolelih, izrazito romantichnih in brezupno nesrechnih »popevchic«, je nadvse dvomljiva; tudi to, da je slabo govorila slovensko, ne pomeni, da ne bi mogla napisati nekaj dobrih slovenskih pesmi, morda ji je bil Shubic pri tem le svetovalec. Vsekakor pesmi z njenim imenom kazhejo avtentichno osebno identiteto, najboljsha je Umirajochi pesnik, tudi ena najboljshih v slovenski liriki 19. stoletja. V njej je »v moshki preobleki« izrazila svoje slovo tako od literature kot od prostora, v katerem se je znashla kot »chista tujka«. (Zadevna pesem je tukaj posneta natanko po prvi objavi, z vsemi posebnostmi in »napakami«.)
Izbor in opomba Ivo Antich
Matej Krajnc
MOZH, KI JE PREBRAL SVETO PISMO V ENEM DNEVU
i.
Meseci techejo, leta minevajo, mozh pa she kar sedi. Lista stran za stranjo in molchi.
Spominjamo se ga s starih slik. Z razglednic in pisemskih glav. In nihche natanchno ne ve, kdaj bo vstal.
In nihche natanchno ne ve, kaj se mu podi po glavi. Vsi molche.
Tu pa tam kak dan kak bolj siv oblachek na polovico neba pristavi in razglednice potemne ...
II.
Dnevi tiktakajo, kot bi jim shlo za glavo. Nabiralniki skovikajo. Nocoj ni chas za slavo.
Nocoj bo treba pojesti kak roman in se zaviti v molk. Mrak bo spet razpotegnjen in dolg.
Nocoj bo mozh s starih slik spet zagoveden, bradat tolazhnik,
svoje preteklosti vreden,
siv kakor poshtni zhig
in z nashim molkom obseden ...
III.
Kdo nashteva ure in poje o zamujenih prilozhnostih? Vstajamo zgodaj in v tem, kar nastaja, ni sledu o pobozhnosti.
Z zidov bingljajo poceni romani.
In mozh, ki se sklanja nad knjigo, je isti kot lani.
Nikoli ne vidimo njegovega pogleda. Nikoli nam
zares ne preseda,
dokler se ne namrshchi in zamrmra nekaj shtevilk — bolj zase, seveda.
IV.
Skrivnostni mozh,
klobuki so iz mode.
Nosi jih she samo Leonard Cohen,
a le zato, ker z njimi ne dela shkode.
Poje pach
in prav dobro artikulira. Klobuki mu pristojijo, ker jih odlichno dozira.
Se mrshchish,
ti je razglednica pretesna?
Ti upodobitev ne godi?
Pochakaj she hipec,
pa bo noch zadobila pridih starih lokalov in klobuki bodo spet v modi.
V.
Meseci techejo, leta minevajo, mozh pa she kar sedi. Lista stran za stranjo in molchi.
Nekje zunaj odmevata revsk in bevsk vsevdiljnih pasjih dni. Bliska se zgolj na prestopna leta. Mestna hisha gori.
Nekje bo treba potegniti chrto med molkom in slabo vestjo. A nismo she zreli za to.
Nismo she prishli na vrsto, da bi se zbogali s samimi sabo. Rojeni smo s shibko pestjo.
Ivo Antich
TANKE
MU
(mu - jap. praznina)
Glas krave je MU, muka zamuka vchasih na sonchni jasi —
kjer kot razum in brezum morju trave vlada UM.
IDILA
Na koshenici raste koshenichica, poje ptichica —
medtem ko krava lisa strmi kot Mona Lisa.
RAZVOJ
Dva z eno senco: vojak, menih in mrlich, a chlovek en sam —
vojak je postal menih, menih je postal mrlich.
NARAVA
Obchasno lahko varana je narava, za dolgo nikdar —
saj kmalu pride udar, od njega boli glava.
KRANJSKA BUN(1)KA
(Scopolia carniolica; bunka - jap. kultura)
Kultura je strup, od udarca usode na maski bunka —
japonska pomenljivost v resnico jo potunka.
DUH
(tanka za Pavla Knobla)
Dobra prebava
(je rekel mojster zena)
modrost je prava —
iz drobovja buhne duh, nujen kot vsakdanji kruh.
Pavel Knobl (Orehek pod Nanosom, 1765 — Tomaj, 1830), avtor prve slovenske tiskane zbirke posvetnih pesmi (1801), med katerimi je tudi Od perd%a. (Op. avt.)
Tatjana Pregl Kobe
NISI IN SI
Vi%lo%hbi vidim reklamo, ki najavlja, kaj vse nam bo spremenilo zhivljenje in iz vseh nas ustvarilo ljudi prihodnosti. In zavem se tvojega obstoja, neskaljene podobe, ki jo nosim v srcu. Med nama se vech ne iskri, tudi erotike vech ni, ampak nenehno gibanje duha,
ki kot dim izginja skozi sredishche steklene kupole tam zgoraj, visoko. Tako je, kakor bi videl skozi tanchico lastne bolechine, a bi mi vseeno skushal pomagati. Pishesh oporoko in nepostavljash nobenega pogoja. Zdi se mi, da vidim, kako zresh vame, toda
nisempreprichana. Kako bi lahko zrl v vse moje chudashke sanje, v moje drzno hrepenenje, v lazhno nedolzhnost in se nasmehnil? Morda gledash z ochmi duha, morda je svet skoznje spremenjen?
Ne verjamem. Zato pojem inpleshem, krichim in krilim z rokami — za oba. Ochitno uspeshno. Glavna ulica, prekrita z obokanim stropom iz stekla in jekla, izgine. Nisi in si. Naj se dogaja karkoli.
1
Skozi okno lije velik dan, zabrisuje poteze in odseva v ochesni belini. Govorish. Nagnjen naprej, z obrazom, moshko drhtechim od zanosa, z radostnim izzivanjem v ocheh, da ves trepetash. In kar na lepem, brez razloga, navdushenje mine, kot bi odrezal, kot kadar se utrga prevech
napeta nit ali dezh iz oblaka. To jutro je najina ljubezen absolutna in dokonchana, a preveva me gotovost, da je to prvich in zadnjich. Obraz si umijem z ledeno vodo iz pipe in gledam svoj odsev v zamegljenem ogledalu. Ob vrnitvi v stvarnost, ki grozi iz raztezajochih se senc,
se drhtechi char razblinja in ostaja le bolecha zhelja in nemir brez imena. S trdo, nevajeno kretnjo v tishini, ki prekriva vonj po smehu in goloto razvnetih teles, zmajesh z glavo in zmignesh z rameni, odhitish proti oknu,
ga sunkoma odpresh in se nagnesh ven, ne glede na dezh, kakor kdo, ki se poskusha reshiti iz luknje brez zraka. Nekaj samovoljnih misli, porojenih iz utripa krvi, she plahuta zdaj sem, zdaj tja po povrshini.
2
Zadnje ure minevajo v nekem drugem svetu, v vesolju bezhnih dotikov, spogledovanj, ki jih ne razumem in mi grizejo misli. Strmo pot od pomola do kamnite hishe na vrhu otoka prehodiva v tishini, ne da bi si upala izrechi tisto, kar imava v mislih. Hodiva
narazen, skrivajoch se drug pred drugim. Sledish slanemu okusu mojih ustnic in za seboj vlechesh vprashujoch pogled, ki me sprashuje, ali se mi vsaj malo svetlika, kaj pochnem. Ura je zhe skoraj polnoch, ko obstaneva pred vhodom in se spogledava, ne da bi se vsaj
skushala pretvarjati. Dovolj je, da te le oshinem s pogledom, vem, da je moja razburjenost le pish v viharju, ki divja v tebi. Tega mi ne bosh nikoli odpustil. Grenka luna z rumenimi zharki potuje po
planjavi moje kozhe, tvoji lasje se dotikajo mojih, veter poje chez tlakovan plochnik in s sten neslishno odpada plesniv omet. Moja tishina se trzajoch odbija od tvoje. Obrnesh se proch in odidesh v noch.
3
Drobna iskrica, stokrat manjsha od kresnice, pristane na kapljici plina nekje blizu motorja. Najprej zaprasketa, nato se prikazhe plamen. Ogenj se odbija od luzhe do luzhe, tli in cvrchi, plameni dosezhejo rezervoar za gorivo, vse zazhari in odleti v zrak. Natrgam
cvetove vrtnic in z listichi napolnim kosharo iz protja. Okrog mogochnih hrastov, kjer si zamishljam grob, jih, cvetne liste, posujem kot pepel. Bele breze na jasi pred hisho te pogreshajo bolj, kot mi povedo. Drobno listje pada na tla, ki so jih poljubljali tvoji koraki, ne da bi ochitalo.
Predstavljam si, kako me v zadnjem jutru zhivljenja po vsem telesu obliva vrochina, nekaj silnega, pozheljivega. Nochna luchka v pochasi odhajajochi temi she vedno igrivo osvetljuje strop z jantarjevo
svetlobo, ki kot oblak prahu lega na tvoja gola ramena. Po strastnem ljubljenju lezhiva na postelji, in v bleshchavi jutranjega sonca gledava v razcvetel kostanjev drevored. A vsi znaki kazhejo, da to jutro lazhe.
4
Stojim nepremichna, nema in tresocha se. Izmislim si pretvezo, ki naj bi te odvrnila od misli, da se poslavljam za vselej. Nenadoma se ti spremenijo poteze na obrazu, glas zamira v hropenje, na chelo stopi mrzel pot. Pomislim, da je to
konec. Smrtni krch, ki trzne skozi telo, se za hip umiri, znova me pogledash s shiroko odprtimi ochmi. Brezbarvne ustnice se smehljajo, nato glava omahne. Sklonim se, poishchem svecho, jo prizhgem in jo primem z obema rokama, da ne bi kapljalo
z nje in da ne bi ugasnila. Stopim k postelji in zrem v odtis telesa na odeji, v polprazen kozarec na polici, na zmechkano brisacho z izvezenim monogramom. Zachutim lahne sunke vetra,
svecha trepeta kot ljubezen. V morechem obupu za nekaj trenutkov otrpnem, potem hipoma planem ven, v noch. Samo she luchka na temnem hodniku gori. Pochutim se bedno, bezhe iz obrocha.
5
Za hip postanem pri odprtem oknu, obsijana s shkrlatnim zharom zahajajochega sonca, in vsa prevzeta strmim na vrt, ki se kopa v rdechkasto oranzhni svetlobi, dokler ne zachutim hladu vechernega zraka. She sapica se ne zgane. Ni pomembno, da te nikoli vech
ne srecham, da podoba, ki jo zhe tako dolgo nosim v svojem srcu, vse bolj bledi. She vedno obstajajo nebo, zvezde in chudovite, vechne, neumrljive sanje, kjer me — jetnico na otoku svojih sanj — lahko kadarkoli poklichesh, ko hodish s svojo knjigo pod roko,
in mi ponudish bonbone. Ne vem, ali me opojni zvok pishchali vabi, da mu sledim, ali pa sem ga v zmeshnjavi svojih spominov pograbila kot reshilno bilko, da bi se otresla samote, in mu sledim.
Razposajen nochni chuvaj se naglo priblizhuje, prepevajoch kancone, spremljajoch se s sladkim pozvanjanjem kljuchev in s koraki, ki jim ugaja rdech plamen. S tvojim imenom na ustih zaspim.
6
Nedeljsko dopoldne je sonchno, obeta se lep dan. Z lahkotnim korakom — kot da nimam nobenih problemov — se sprehajam po glavni ulici mesta, izmikajoch se mladenichem s telefoni v rokah in njihovim mrzlichnim pogovorom, urejenim uradnicam,
ki se vrachajo z dopoldanske kavice v blizhnji kavarni, prodajalcem srechk, ki smehljaje se poplesavajo med mnozhico pred semaforjem, in baletu pometachev, ki ustvarjajo sliko, kot bi mesto chistili s chopichi, brez naglice in s premishljenimi, filigransko natanchnimi
potezami. Brez cilja tavam, ne vem, kam grem. Hodim mimo izlozhb trgovin, ne da bi jih zares videla, ne da bi vstopila. Prebijam se med avtomobili in brezimno mnozhico ljudi na
prehodu za peshce, ne da bi na karkoli mislila, brez posebnih namenov. Bezhim pred sabo, ko se srechava. Nasmehneva se drug drugemu, a vem, da se pri sebi smehljava razlichnim stvarem.
7
Ostra sapa je popila oglushujoche piske izplulih ladij. Umito nebo se neizmerno in vedro razpenja nad mestom z za spoznanje modrikasto belino. Ulice so snazhne, prochelja se smejijo v prvomajskem soncu. Bele naoknice se svetlikajo, ker jih je dezh polakiral. Praznichen dan.
Mnozhica se zgrinja, njen jezik polni zrak. Vedno mi je tesno, kadar se znajdem na robu mrmrajochih pomenkov in se moram potopiti vanje. Pred mrachnostjo glasov padam v globino. Vidim ljudi, nasilne, surove, pijane od iluzij, hlastajoche po varnosti in navidezni srechi. Vse te ljudi,
ki hodijo naravnost naprej z na pol zaprtimi ochmi med plashnicami in niso imeli she nikoli toliko poguma, da bi pogledali globoko noter, vase. Chutim nered, negotovost, nepriznan strah pred neznanim. Nebo
je she vedno modro kot zastava, veter chist in svezh, dishech po morju. V sipkem pesku se bleshchijo stopinje. Z mnozhico sva zdaj kot ogledalo, ki vse vidi in vse odseva. Ne ona ne jaz ne veva, kje sva ne kam greva.
8
Hodim proti sredishchu mesta, ne da bi se ves chas prestrasheno ozirala nazaj. Polashcha se me absurdna gotovost, da je vse mogoche, zdi se mi, da zapushchene beneshke ulice z zapeljivih ustnic nikoli zaspanih hish ponujajo spodbuden nasmeh, in
da sovrazhni veter z morja, ki prinasha zle slutnje in strahove, dishi po upanju. V katedrali odzvanja polnoch. Ko pridem pred cerkev sv. Marka opazim, da se je na prazni, le z mesechino osvetljeni ploshchadi pred njo zbrala jata golobov. Pokrivajo
trg kot plashch belih kril, ki se pozibava v skrivnostni tishini. Hochem se jim v loku umakniti, zato stopam dalje in chutim, kako se ptice — ne da bi se prestrashile in vzletele — odmikajo
ob mojih korakih in kako za menoj ponovno stopajo skupaj in prhutaje sklepajo obroch. V oceanu srebrnkastih senc obstanem. V objemu plashcha nochi varna, dalech od ljudi.
9
Ura na trgu iz daljave z udarci skriva dojetje odmevajochih korakov in odhajajochega chasa. Morda sanjam o sebi in se bom nato zbudila? Moj chas ni izgubljen, je resnica na meji med stvarjo in nichem. Morda sem zunaj sebe, v prihodnosti? Moje telo je napeto od prichakovanja,
vsak moj gib stremi k luchi. Jaz sama sem ta prichakovanja, chakam se pod ulichnimi svetilkami, na cestnih krizhishchih, na vogalih renesanchnih hish, na stopnishchih velikih galerij. V hishi ob jezeru chakam, da pridem tja s sinjo svetlobo v ocheh, oblechena v presojno obleko. Vstanem,
vsa prerojena — pomladna in krhka — kot iz Botticellijeve shkoljke. Obstanem negibna, z rokami ob telesu, s kepo v grlu, ki se razshirja v neznosno sladkost tega, da sem. Zachutim, da v meni spet ozhivlja
zhelja po nichemer. Moja samota je tako popolna pod lepim nebom, prijetna kot chista vest sredi nemirne mnozhice zvezd, da osupnem nad svojim bivanjem. Rdechkasti mesec drsi na blazinah oblakov.
10
Med prihajajochim in odhajajochim dnem trzajo krila metuljev, ki prechkajo pokopalishche mojih minulih zhivljenj in vstopajo v sanjsko vrochico. Pri kraju pozhelenja, pri mestu, kamor me tako vleche, zagledam velichastne gore in visoke griche, ki se vzdigujejo,
in reko, prekrito z rahlo meglico. Piha tako, da gozd odnasha glasove ljudi, ki mi prihajajo nasproti, v kakshno drugo smer ali jih mesha v vsesploshno shumenje tako dolgo, da pridejo chisto blizu. Mlajshim skupinam se lazhje izognem, saj zhenejo tak vik in krik,
da lahko she tako mochno shumi, pa se kljub temu celo proti vetru slishi njihove zhivo razigrane glasove. Najbolj zahrbtno je, ko se mi chisto potiho priblizhash sam in te zachutim shele tik ob srechanju.
To ustvari neprichakovano napetost, tako da mi zachne srce prav tako neprichakovano mochno razbijati in ni chasa za umik. Iz rechne struge je slishati zhuborenje vode, ki komaj gasi najin vrochi dotik.
11
V svetlobi jutranjega svita si videti kot prijazen, le rahlo postaran otrok. Skrit pod obok, nasmejan, z rozho v gumbnici. Obril si se, si nadel obleko, edino spodobno, ki jo premoresh, bombazhno in krem barve, na pogled ponosheno, a elegantno.
Poslusham te, kako mi pripovedujesh o mrachnih skrivnostih Angelskega gradu, o nekem domnevnem cholnu, ki ponochi pluje po Tiberi, pobirajoch dushe obupanih ljubimcev, ki so skochili v derocho vodo in utonili, o tem, kako poje chrni kos
in kako zapeljuje drobna sinichka, o tisoch in enem chudezhu, ki si jih sproti izmishljash, da te ne bi mogla nichesar vprashati. Molche te opazujem in v tebi ishchem moshkega, pisca knjig,
ki jih znam skoraj na pamet, ker sem jih tolikokrat prebrala, fanta valovitih las, ki je — prikupno iskriv, a nikoli bos — nekoch poznal to najino vechno mesto do zadnjega kotichka.
12
Zjutraj, ko stopim na prag prijaznega toskanskega hotela, ulice she vedno pochivajo v meglicah in rosi. Svetilke utripajo v pochasnih vzdihljajih tako, kot se mesto pochasi preteguje in slachi svojo akvarelno masko. Jasnina jutra prenika chez
polkna in skozi zhaluzije v presojnih pihljajih poshevne svetlobe, ki ne prispejo do tal. Ustavim se pred izrezljanim lesenim portalom, pochrnelim od chasa in vlage. Podoba, ki se dviga pred menoj, je v mojih ocheh videti kot truplo neke palache,
muzej odmevov in ochitajochih senc. Leta so vse spremenila. Kaj je resnichno? In kaj vizija? Svet, ki ga vidim, ali svet, kakor ga vidim? Sonce brez zharkov, mesta brez parkov, vrtovi brez
trave? Ali ljubezen omamna? Hishe na Piazza della Signoria se she vedno zavedajo svoje veljave. Tudi David iz kamna. Spogledava se in ishcheva prave besede v chasu, ki ne obstaja.
13
S trudnim pogledom romam po obzorju, samo da bi se izvila iz notranjega miselnega mlina, kjer sem med trenji kamnitih besed pozabila na lastno vizijo. Jate radozhivih kavk s hrushchem preletavajo rushevine solinarskih hish, kjer skrivajo svoja varna
gnezdishcha, in si sladostrastno izbirajo najchistejshi kraj za lovishcha. Kakor hitro naletijo na oviro, ki ni po njihovem okusu, se vreshchech dvignejo in v enakomernih zaganjajochih se manjshih skupinah spushchajo na naslednjo sipino. Tam brkljajo po tleh, se nato malo
dvignejo, in to ponavljajo znova in znova. Prilashcham si njihovo samozavestno gibanje in svobodo in ravnino. V razplamtelosti razdalje, na zibajochih se valovih shiroko razprtih kril, je slika jasna,
vidim, kako hitro zahaja dan, kako hitro gre zhivljenje mimo. Zdaj plujem po zelenih ocheh na obrezhju zgodovine. Na baldahinu neba udomachene zvezde mi, chiste, spochite, zvecher berejo svojo poezijo.
14
Na obe strani je videti milje dalech, she posebej, ker teche pot po vrhu. Dalech stran stojeche hishe so kot pike na obzorju, na videz nich vechje kakor majhne shkatle. Stopam skozi zhalostno noch, v temnih nevihtnih oblakih tam dalech pred mano kdaj pa kdaj zagrmi, kar me vznemirja.
Tako je, kot da je moje zhivljenje nenadoma zapustilo privajeno stezo in ubralo novo smer. She pred svitom nekdo skrbno grabi po tleh. Poteguje z grabljami, da ostajajo za njim ravne in tanke globoke sledi. Z rastochim dnem raste tudi toplota in listje postaja
temno zeleno. Rdeche slive se mehchajo in se sladijo, hrushke se medijo. V roke vzamem grozdje. Slastne, velike grozde. Moj jezik strastno srka in lizhe sladkost. Rosa na cheshminovih grmih se zlato svetlika
v prvih sonchnih zharkih. She nikoli nisem videla takega jutra. She nikoli se me luch ni tako dotaknila. Spoznanje, da nebo ni prazno, ampak da s tihim veseljem strmi v vsak nov razcvet stvarstva, pomirja. Nekje si.
Jolka Milich
KRATEK PESNISHKI SPREHOD
ali skupna predstavitev shtirih italijanskih afirmiranih pesnikov, ki so se skupaj z drugimi pesniki in literati udelezhili letoshnjega trzhashkega petdnevnega mednarodnega književnega festivala Poletna bivanja (Residenze estive) in od 25. do 28. junija 2009 brali svoje pesmi in odlomke iz proznih del na Trzhashkem in Gorishkem, zadnji dan, v ponedeljek 29. junija, pa v Sloveniji, kjerje vechja skupina povabljencev popoldne najprej obiskala Kosovelovo domachijo v Tomaju, zpecher pa ob 20.30 skupaj s krajevnimi pesniki Zlatega cholna nastopila v kavarnici Integral v sezhanskem Kosovelovem domu z dajshim in zelo posrechenim recitalom. Nastopili so spodaj predstavljeni Italijani — seveda so brali druge pesmi — skupaj z domachini Davidom Terchonom, Magdaleno Svetina Terchon, Aldom Zher/alom in Patricijo Dodich. Nadvse uchinkovita pevska skupina Kulturnega drushtva Krashki shopek (Sezhana) pa je she dodatno popestrila vecher. Zhe vech let oziroma kar okroglo desetletje je v sodelovanju s trzhashko zal°zpbo Il Ramo d'Oro, ki jo vodi Francesco Cenetiempo, glavna organizatorka tega mednarodnega festivala pesnica, literatka in urednica iz Ligurije Gabriella Musetti, ki zhe kakshno desetletje zhivi v Trstu in si vsestransko literarno in kulturno prizadeva tudi pri navezovanju stikov s Slovenijo.
Milo De Angelis PALICE
Palice
so razbile zadnje vedro in zdaj je naselje chisto tiho
pred naglim sodishchem. Tukaj
je chrnilo, v mnozhici
zhejnih, dospelih ob uri,
priimek:
vsa mehka jajca
bodo prishla
prisilno ali iz prezira
in tisti
faraon bo zamahnil z bichem,
ki she dandanes rani
in jih dela zemeljska.
Kdor rojeva chas,
ima zorano lice in potrpezhljivo
ponavlja, da mi ubogamo.
ZA VAS, KI
Za vas, ki
zapirate ta glas,
prihajajo klasi strashno zgodaj
in vsi imajo vrat,
vreden le nekaj lir pod srpom,
pravi blagoslov zanje;
zanje in za vesolje. Slovesni,
z vsako mishico polomljeno,
zazhenejo traktor, ogromni trikotnik,
kjer se utabori avgust
in zhivi od fig
in vsi so plenilci in plen,
tishchijo se svojega zheleza: tropski,
skoraj predpraznichni mir.
OSREDNJA MISEL
Prishla mi je na misel (chisto nakljuchno, zaradi vonja po vinu in obvezah) ta neutrudna in pozorna prizadevnost navkljub.
In za navrh, pred vsemi, smo izbirali med dejanji in njihovim smislom. A povsem nakljuchno. Despotska bitja so nam raztreseno darovala sredishche, z radiografijo, v sanjah pa sikajochi in pretechi gospodarji:
»Che ti vzamemo, kar ni tvoje, ti ne ostane nich.«
PRVA PRIHAJA
»Oh, ko bi le ti razumel: kdor trpi,
kdor trpi, ni globok.«
Milanska predmestja. Poletje. V reki
komaj kaj vode, kiosk je zaprt.
»Menjaj, ne chakaj vech.«
Ob zidu je le nekaj avtomobilov.
Mimo ni nikogar. Sediva na
balustradi. »Morda she vedno lahko
postanesh sam, lahko she vedno
chutish, ne da bi plachal, lahko vstopish
v nekakshno globino, ki ne
proslavlja: ne prichakuj nikogar,
ne chakaj me, che trpim, me ne chakaj.«
In strmiva v temno vodo, v blagi veter,
ki jo rahlo premetava
in preprede z zhilicami, kot les.
Dotakne se mojega obraza.
»Kako pa se bosh izvlekel, ko ne bosh imel
drugih alternativ? Ne oklepaj se, sprejmi,
pristani na to,
da bosh nekaj izgubil.«
UCHITELJ
Neki uchitelj
je priplaval ob zori
stvari, med dvajset minut pred peto
in dobro srecho
»se bomo nauchili jesti to chebulo, prav pochasi, in zauzhili vsak okus v popolni tishini«
in punchice, ki so umrle pravochasno zdaj pijejo
skodelico toplega mleka
pa vendar si nas nashel
in si v machki izbral tisto mijavkanje, ki ga ne povzrocha nalashch!
ALI PA NICHESAR
Primesha se prava logichna tema spominskemu deficitu. Vzorno zlikano porochno obleko stlachimo v vrecho s tihim svarilom. Najbrzh zaradi zadaha bosh dojel, chez chas, njegovo krozhenje. Vsak dan tega mesta te lahko obkrozhi in odeja bolnikov med okrevanjem je obichajna tema, ki se je bojish, sin bolj od ocheta zvest sovrazhni drushchini, igralec, ki je izginil v obliko oprsja,
je ta zvezek enodushnih premic, in tam se tudi zheblji, che jih izmerish, zlahka razvezhejo ali stopijo.
IGLA VRNITVE
Vrachajo se, vidish, znova urejene vizije, tokrat prva in predzadnja, blagi zatoni vsake, prav vsake stvari: spochij se v tem enkratnem trajanju, v utripanju obvoznic in svojih misli, v osrchju teme, te stare rimane pesmi, pomeshane z zhivljenjem, na katranu razsut kelih in, she prej, svete razbitine sleherne rechi: zato se spochij, rotim te, spochij se v tej spokojnosti cestnih svetilk, prekini sunkovito skakanje, kako mile so napol zastrte luchi trgov, te so, glej jih, she kako zamishljene, ti pa le sprejmi svojo edino, svojo prijazno in nadvse pochasno smrt.
MILO DE ANGELIS se je rodil v Milanu leta 1951, kjer zhivi in pouchuje. Diplomiral je iz literature. Ukvarja se tudi s pripovednishtvom, esejistiko in prevajalstvom, zlasti pa s poezijo. Med drugim je izdal zbirke: Somiglian%e (Podobnosti), 1976; Milimetri (Milimetri), 1983; Terra del viso (Zemlja obraza), 1985; Distante un padre (Oddaljenost ocheta), 1989; Biografía sommaria (Skrajshani zhivljenjepis), 1999; antologijski izbor Dove eravamogia stati — Poesie 1970-1999 (Kjer smo zhe bili — Pesmi 1970-1999), 2001, in Tema dell'addio (Tematika slovesa), 2005.
Gregorio Scalise UMETNIKI
Umetniki pozabljajo, da odteka
zrak med prsti,
ure pri poslushanju radia
topo in chudashko sijejo,
njihova zgodba zaniha na koncu vsake ure;
predmeti ne legajo nikamor, vendar bivajo v vsaki shpranji: njihova ohola krutost je sestavljena iz slovesnih minut.
a
Imenujte me Marlowe. Razpisal sem se o umetnosti zlochina, vsako jutro navijem uro, angel ciklostila
me prepozna iz potrebe po novicah:
moj poklic je, da se zadrzhujem med zhenskami,
ukvarjam se s stiki z realnostjo;
izhajajoch iz dozhivetega, so zanemarjali stvari,
nekje je vojashka zlozhljiva zhelezna postelja,
moj poseg je napisan v zeleni knjigi:
ves prevzet sem od hrepenenja, moja zhenskost
ne zadoshcha za komuniciranje,
potreben je megafon, da povezhem
izgubljeno nit:
zjutraj nihche nima vstopa v tisto pustolovshchino,
najbolj ustrezne izbire sledijo
zanichevanju: strmoglavim v podobo
s predstavo naslednjega dne,
podrediti se je treba pravilu:
okoli barake lahko opazimo roke, ki shtrlijo
iz oken: to je bila hisha golobov,
zhivijo v epilogu vseh interpretacij.
a
Zaprtim v nevidnem mestu,
se oblakom ne mudi:
vedno je kakshen izpah
za blestenje tistega, ki pishe,
s tistim zelenjem, ki poplavlja vrata,
medtem ko strmi v jalov
orakelj.
Che je to kraj,
kamor pronica zgodovina,
ko se vracha z zanesljivim
obupom pomlad,
se spusti daljna misel
z upanjem nekega dne:
tiste kretnje povsem enake
so povezane z osnovnimi zvoki:
v tistih chrtah, ki prekrivajo telo, umre tudi prijateljstvo.
MUZA
Izigrana od ritma prebujenja muza trpi
zaradi grozljivih premishljevanj odpre se kretnji, ki zgrabi strah za rep kot da bi rdechica legla na njen obraz
zahteven sobesednik bedi
nad njeno prerachunljivostjo
muza, med branjem teorije in mnenj
s svetlobo obchinstva za rameni ne prekorachi ship s tistim svojim naivnim pochetjem.
REPATICE
Che mimohod repatic odreshuje svet kaj naj rechemo o harlekinovih kodeksih
ki ne vedo zakaj se luchi odbijajo
na vsem lepem se zdi, da neki spomin nima smisla da je mesto meja zgodbe
to vidi oko
zhe veliko let prizadeto od nenehnega izkrivljenega — nikoli z besedami, vzetimi iz predalov
med kamenjem in zidovi iz ebenovine z nedoslednostjo v temnih ocheh obrite glave v telesni retoriki da bi zaplesali na peshchenem pasu.
CENA SVOBODE
S tisto izgovorjavo
ki rezhe zrak
kot da bi morali zbrati
energije
hrup vrnitve z zvezdami, ki vzkipijo zaradi malenkosti
obchutki, ki prodirajo v telo
kdor prihaja iz astralnega
otroshtva
ve, da ga samota
obdaja in ga peha
v obmochje, o katerem
mu ne bo treba porochati.
NAVIJASHKA, CHREDNA VRTNICA
Navijashka, chredna vrtnica je kot sklep za odpoved
v tisti hishi
kjer se lahko razdrapa
ob misli na mozhna razpotja:
Van Goghovi chevlji pa dejavniki resnice in glasu
v retoriki evropskega in
amerishkega mesta
kjer ni chasa, da bi preshtevali
osebe
med oblaki, ki spremljajo otroshke travme
med velikimi mostovi in predmeti slepe ulichice
se lahko zgodi vse v brezmejni in cesarski zemlji celo to, da pesniki odreshijo svet.
GREGORIO SCALISE se je rodil v Catanzaru leta 1939, prezhivel mladost v Vidmu, shtudiral v Trstu, kjer je diplomiral iz knjizhevnosti, leta 1962 se je preselil v Bologno, kjer se je dokonchno nastanil in tam predava na likovni akademiji. Zhe od zachetka sodi med avantgardne pesnike. Med drugim je izdal pesnishke zbirke: A capo (Na chelu), 1968; L'erba al suo erbario (Trava v svojem herbariju), 1969; Poemetti (Male pesnitve), 1977; La resisten%a dell'aria (Odpornost zraka), 1982; Gli artisti (Umetniki),1986; Danny Rose, 1989; Poesie degli anni novanta (Pesmi devetdesetih let), 1996; Controcanti (Nasprotni glasovi), 1999; Laperfezione delle formule (Popolnost formul), 2000, in Nell'ombra e nel vento (V senci in v vetru), 2005. Pishe tudi eseje in za gledalishche. Prejel je vech nagrad.
Marco Marangoni
CHE SO BESEDE DIHANJE
*
Ne bodi virtualna kot sonce,
ki sredi zimskega dne
je zhe zashlo, in ga vidimo
zaradi svetlobe
v igri odbijanja;
o muza
vechera,
ki navdihujesh moje poti, ti nagla
in temachna, bodi resnichna.
*
Skushamo verovati v nekaj v nekoga
vera
ki rojeva dan in ga odpre
in ga pozhge
je vedeti
za odgovor
(je odgovoriti bregu)
da vedno obstaja zhivljenje, da je vedno
moch
PESNIK
Pesnik pishe, potuje, vrstico za vrstico. Za njim teka srce.
Prikazhejo se mu zvezdnata mesta, misli
na davne zvoke. Vchasih steche v pravcate goshchave in se zgubi ... odkoder ni vrnitve; vendar prav tam stavi na potovanje
(potovanje, ki zadene v chrno) in pesem mu pokazhe zemljevid in zemljevid mu razkrije zaklad
VSAKA NOVA HISHA
Za vsako hisho sanje, ki naj prebivajo v njej,
med stvarmi od nekdaj in od enega dne, s kom smo, s kom bi rad bil; in misel pricaplja za tabo, o krajih, kjer si stanoval, o vonju, ki si ga ljubil
— in se nikoli ne razdishi
*
Prehojene ceste, po katerih she vedno hodimo, z obzorjem na koncu in z zharechim soncem. Nato dezh, potem sneg, in tedaj odeja tvoje ljube, tedaj ljubezen, ki obema prezhema misli.
Ta potek po meri chloveka, to
vesoljno gibanje zvezd
*
Che so besede dihanje, in dih je zhivljenje, zakaj ne pridesh, ko te klichem, zakaj oddaljena mi stojish ob strani v zvezdnem objemu, v neizmernem
in kratkem
poljubu, v vsaki sami stvari, ki jo ljubim
*
Listek, da napishem besedo,
da bi jo zaustavil, medtem ko pluje
v izrechenem.
Ti pa, ki me poznash
in vesh, v kateri strugi spijo
jeseni in kam se izliva Sena,
ti, ki me objemash,
ne spremeni se; vstavi se, kjer
beseda ne izdaja
in naju pobozha prag ljubezni.
*
Narava,
ki jo ishchem, ki jo prepoznavam, ki vedri in spodbuja
moj obraz, o moja zhenska, ki se sesujesh v list, v kresnico, v gubi strani
kateri se, oh, vedno klanjam, ko grem
ali se vracham na vecher: od zore
*
Dnevi, ki frlijo
kot letimo mi
na grebenu svetlobe,
in ostane, medtem ko hitimo,
nekakshen obchutek nedokonchanosti,
tista dezhela, ki nas chaka,
ki je nismo nikoli
poznali
*
Sprehajam se po tuilerijskih vrtovih ... stoli nameshcheni tu in tam, padajoche
listje; sence
ljubimcev, ki so se ljubili, si izrekli odkrito besede iz odkritega srca —
pa o potnikih brez domovine in vrnitve — oni,
ki so se tam nekoliko odpochili in raztresli drobtinice
pogledov, potem ko jih je en sam hip
dodobra pogostil in poteshil
*
Zgodaj vstaja prijatelj,
prevozi kilometre in se izprazni. Nekega vechera, mi reche, sem ugasnil motor, kjer pesek ponehava ali zachenja ... in se zazrl v vodo: sonce jo je zhivo pordechilo . kot svit je bila obarvana pushchava
shlo je za sanje, ki jih nekdo enkrat samkrat sanja
MARCO MARANGONI se je rodil v San Dona di Piave (Benetke) leta 1961, diplomiral je v Padovi (o Carlu Michelstaedterju) in zhivi delno v Padovi in delno v San Vito al Tagliamento, kjer pouchuje na vishjih sholah. Ukvarja se s poezijo, tudi teoretsko, in s kritiko, doslej je izdal tri pesnishke zbirke: Tempo e oltre (Chas in onstran), Videm, 1994; Dove dimora la luce (Kje prebiva svetloba), Porretta Terme (BO), 2002, in Per quale avventura (Zaradi kakshne dogodivshchine), Rimini, 2007. Objavlja v najrazlichnejshih revijah, doma in po svetu; po njegovi zamisli so ustanovili tudi interakcijski festival poezije in glasbe Sensosuono (Chutzvok). Sodeluje pri koordiniranju projekta Pisatelji v sholah. Je urednik literarnih revij I Quaderni del Battello Ebbro in ClanDestino. Nekaj njegovih pesnishkih besedil je izshlo tudi v antologiji Io e un altro. Poeti per la pace. (Jaz je nekdo drug. Pesniki za mir). Udelezhil se je shtevilnih festivalov poezije in glasbe, tudi Italian Poetry v charlestonskem Collegeu (ZDA), festivale pa tudi organizira, npr. v sodelovanju z M. N. Rotellijem za beneshki bienale leta 2005 festival L'Isola della poesia (Otok poezije). Je chlan in tajnik zhirije pesnishkega natechaja San Vito. Za zalozhnika Elleranija iz San Vita al Tagliamento urejuje literarni koledar, ki je posvechen poeziji na podrochju Alpe-Adrija. Njegove pesmi so prevedene v angleshchino, nemshchino, slovenshchino in shpanshchino. Tukajshnje pesmi so iz dvojezichne gledalishke broshure Poetando, ki je izshla v Pordenonu marca 2008, in iz zadnje zbirke Per quale avventura, ki jo je izdal zalozhnik Raffaelli v Riminiju, leta 2007.
Gabriella Sica
OPROSTITE, VAS PROSIM
Oprostite, vas prosim, da za prevlado v svetu she vedno besni vojna. Da je utrpela shkodo trava na zemlji in kakshna druga zelena svezhina, ki se shele poraja.
Oprostite, da ni nikoli zraven ochetov, marvech je vedno prelita le kri jagnjeta, da sem za vas ovila she eno knjigo z nebom druzhinskih pesmi o materah.
PESNIK KMET
In zdaj rahlja prst okoli rastline
ki kali in poganja kot beseda
kot zlata veja je vihtechi drzhaj
sredi lepe njive v Viterbu
moli, a obenem izkoplje prvo luknjo
in pazi, da ne bi poshkodoval korenin.
Star je shtirideset ali shtiristo let
kmet na chrni zemlji, saj z golimi rokami
grebe in med razbitimi vrchi in lonchenimi
okrushki pogreza umazane prste
ven pa potegne krompir, drugega in she in she
odlozhi ga na cizo, ki jo poriva zvrhano polno.
Na nebu zasije jutranje sonce. Ne ve, da je chuvar in strazha ko se nasloni na svojo motiko.
RIM NI BESLAN
Za najinimi hrbti niso streljali
nekega lepega sonchnega jutra
medve sodiva med srechne matere
bolj mrtve kot zhive ob zavesti da je zver tam
tudi v Rimu je prvi sholski dan
v Umetnishki kavarni se z Rito pogovarjava
o otrocih pa o sholi in o pokojnih mozheh ki naju ne moreta poslushati. Njenega je odnesla zahrbtna bolezen mojega ne, zhivi, a ne zame. Od tistega septembra je minilo zhe tri leta mrtvi niso umrli, saj so zhivi med nami.
4. septembra 2004
OGENJ 1
Prizhgi ogenj! Sledovi ognja tochke neke mrezhe risba v stvarstvu. Krvavo rdecha barva gorechk na balkonih, makov na otroshkih poljih ognja, ki ga negujejo vestalke s kitami in belo tuniko. Stlachila bi ti v glavo grshki ogenj!
Chista novorojenchkova glava dusha svetilka prizhgana beseda. 2
Yo tengo elfuego en mis manos (Lorca)
Ishchi med pepelom in ugaslim ogljem z obema rokama iskro. Bruhati ogenj in zhveplo. Zhivljenje se med gorenjem pouzhije in postane pepel,
kot ognjena grmada
kot video, v katerega je stopil ogenj.
Priganja me zhelja, da bi pozhgala pesmi. Ali da bi prosila tistega, ki me bo
prezhivel, naj jih pozhge.
Robida je bila vsa v plamenih, a ni zgorela.
3
Pade z neba kot zvezda in vstane, da osvetli sence: kot v Platonovi votlini.
To je ognjeni krst, shentjanzhevi kresovi so ostanki.
Zhivi v ognju in na vsaki drugi strani chudoviti salamander.
Vsakdo bo sojen z ognjem.
To so nebesa in pekel. Nasprotje je led: »srce ni led in ni ogenj«.
Je »brat ogenj« svetega Franchishka. Ko gre skozi ogenj, se Dante ponovno rodi.
4
Ogenj — dobrino, ki so jo smrtniki najprej prejeli od Prometeja, nato od Kristusa kot duhovnost in ljubezen: ponesla sta jo na zemljo in bila za to oba kaznovana. Koliko vrlin ima salamander!
Ljubezen je ogenj, ki gori v srcu in zgori do kraja. Pozhari na poljih zhe oznanjajo zelenino, ki se bo vrnila.
5	poljskega dna se dvigujejo plamenechi jeziki v ognjishchu.
5
Ogenj, ki sijesh v binkoshtnih jezikih in v bozhji besedi. Ogenj v Pismu Hebrejcem. Ne verjamem, da biva kakshen Bog, ki hoche vrechi greshnike v ogenj — geeno.
Morash pristaviti vzhigalico, da pogrejesh zloge in prizhgesh samoglasnike: u ... o
... o ...
Prodajalka vzhigalic, ki nima vech nichesar, prizhge zadnjo vzhigalico upanja. Nich nam ni ostalo. Prizhgemo svecho, da lahko jemo okrog mize: znamenja
vere.
6
Vera je »ogenj«. »Ogenj!«
Ogenj ubija, ko je ogenj vojne ali strelno orozhje.
Vchasih je prijateljsko nastrojen, ne zheli nich drugega, kot da se ogenj ustavi in
prenehajo sovrazhnosti. Troja kot Kartagina. Tudi tu Enej pushcha za sabo ogenj. Plameni ognja pozhgejo dom in upepelijo mesto (Trojo), prebivalci pa se
razbezhijo.
Ogenj v nashih usmiljenih srcih, plamteche srce in ogenj larov, ki jih chastimo.
7
Ogenj je dober in zloben. Ochishchuje ali razdene, preraja ali unichi. Unichuje, ko prizhiga mrachne kresove s prepovedanimi knjigami. Vse pozhge, ogenj. Vse (holos) je pozhgano (caustos), ko je holokavst. Zhrtev pozhigalcev je v vsakem mestnem kotu.
Koliko holokavstov v zgodovini in she vech v dvajsetem stoletju. Koliko zhrtev! Koliko pepela! Ogenj-luch pozhge nechistost in telo stvari.
8
Med zhrtvami, ki jih je ogenj pozhgal za Gospoda, ta je eden najsvetejshih. Pozhgano zhivljenje je drugo zhivljenje, ko kosti v grobu bodo ponovno prevzele
telo.
Zhiveti kakorkoli zhe, a »hoditi za ognjem«.
Sonce-ogenj ugasne in se spet rojeva. V ognju izgine, kar se bo spet prikazalo, nebo razpiha ognjenordechi zahod.
Leta 2001 se newyorshka stolpa sesujeta v plamenih, sta pepel v pepelu. 9
Yo soy cenika que sobro a la llama na pepelu Vezuva (Francisco de Quevedo). Prihajam iz dezhele ugaslih vulkanov. Led mrlichev ohranja zhivljenja, katerih plamen bi lahko izbruhnil kot lava. Lavinski kamen je potrpezhljiv
kot zhivi etrushchanski kipi in vodnjaki Srednje Italije, kot vulkanski pepel, na katerem raste mila zhuka.
10
Navpichni svet se upogiba, je vodoraven, zaradi ognja in pepela. Pepel je to, kar ostaja od ognja, a v njem tli zherjavica, bodoche iskre. Fatum, fuit, functus, defunctus so besede in chrke, to, kar ostane od ognja. V ognju zgori feniks z zlatimi perutnicami in purpurnim perjem. Prerodil se bo in njegov pogled bo ostrejshi. Gospod je poslal grom in tocho in ogenj je planil in zajel zemljo.
11
Pesnik nosi v sebi ogenj.
Je sveti »prinashalec ognja« (Beppe Salvia), ker ogenj poezije ne zgori. Ostane prizhgan ali se znova prizhge, kjer se je zdelo, da je med zherjavico ugasnil. Za ceno, da ga ukrademo, kot ga je pesnik, tat ognja (Rimbaud). Prishel bo ogenj in sodil vse stvari.
12
Tam v temi, kjer tichijo stvari, si utira pot svetloba ognja in razkriva podobe. Svetloba kot tista, ki podpira in tolazhi usmiljenega opazovalca, morda celo umetnika, na Caravaggiovi neapeljski sliki. Kot bakla, ki zhari in razsvetljuje.
Ker pesnik nosi vedno svetlobo v temo: to je njegova zadnja beseda. Prva beseda: je ogenj!
Junija 2005
GABRIELLA SICA, pesnica in pripovednica, se je rodila v Viterbu leta 1950 (sicer v njenih knjigah o njenem zhivljenju ni vech podatkov). Objavila je pet pesnishkih zbirk: La famosa vita (Znamenito zhivljenje), 1986; Vicolo del Bologna (Bolognijeva ulichica),1992; Poesie bambine (Majcene pesmice), 1997; Poesie familiari (Druzhinske pesmi), 2001, in Le lacrime delle cose (Solze stvari), 2009. V Seviliji je izshel kot samostojna knjiga izbor njenih pesmi v shpanskem prevodu z naslovom No sentirás el ruiseñor que llora (Ne bosh slishal/a/ slavchka, ki joka). Leta 1980 je ustanovila in do leta 1987 vodila revijo Prato pagano (Poganski travnik) in leta 1995 je uredila zbornik La parola ritrovata. Ultime tendente della poesia italiana (Znova najdena beseda. Zadnje usmeritve italijanske poezije). Za italijanski Rai je pripravila shest videoprogramov o pesnikih: Ungaretti, Montale, Pasolini, Saba, Penna in Caproni, prvi trije so izshli pri Einaudiju leta 2000 in 2001 tudi v videokaseti. Zadnja leta veliko pishe v leposlovne revije in za chasopise ter se vsestransko ukvarja s poezijo in kulturo nasploh. Tukaj prevedene pesmi so iz zadnje zbirke Solze stvari, ki je izshla pri zalozhbi Moretti & Vitali v Bergamu (2009).
Prevod iz italijanshchine in opombe Jolka Milich
Pedro Xisto
BRAZILSKI HAIKU
O sol e seu cenário Eia! Deixas a cadeira, solta teu canário.
ao lado da lua neste pinheiro vetusto uma ave noturna
abro após as sombras de par em par as vidragas: algam voo as pombas
Sonce in njegovo prizorishche Hej! Zapushchash prestol, izpusti svojega kanarchka.
k ploshchi lune sega bor prastar neka nochna ptica
za sencami zaprem par za parom vsa okna: odletijo golobice
OPOMBA K PEDRU XISTU
Pedro Xisto (!901—1987), brazilski knjizhevnik, rojen v Pernambucu, pravnik in profesor literature, kritik, esejist, konkretist (eden najpomembnejshih avtorjev konkretistichno-vizualne poezije v svetovni literaturi), pisec haikujev. Chlan znamenite skupine brazilskih konkretistov Noigandres (ime iz Poundovih Cantos). V zbirki Haikais e concretos (Haikuji in konkretizmi, 1960) je povezal konkretizem s haikujem iz japonske tradicije. Sodi med najvidnejshe avtorje shiroko razvitega in izvirnega »brazilskega haikuja«, ki je specifichen (»west-eastovski«) pojem, in sicer v smislu, kot ga je zhe pred drugo svetovno vojno utemeljil eden najvechjih brazilskih pesnikov Guilherme de Almeida (1890-1969), prvi predsednik Kulturne zveze Brazilija-Japonska: trije verzi z mozhnim naslovom in zlogovno shemo 5-7-5, rime na koncu prvega in tretjega verza, v drugem verzu rimana drugi in sedmi zlog (5-17: 7-12). Xisto je glede teh pravil bolj ali manj svobodnejshi; prvi od tukaj predstavljenih haikujev je blizhe tradiciji, druga dva sta brez interpunkcije in blizhe konkretizmu (zvochna ujemanja so seveda samo v izvirniku, prevod je predvsem pomensko-informativen).
Izbor, prevod in opomba Ivo Antich
(Xistovi haikuji so izjemoma predstavljeni dvojezichno, v izvirniku in v prevodu, ker gre tako za posebno jezikovno-oblikovno-vsebinsko pomenljivost v smislu obichajnih pesmi in haikujev kot za »obveznost« izvirnih konkretistichnih tekstov in vizualij. — Op. I. A.)
Radovan Pavlovski
GOSTIJA KLJUCHEV
GOSTIJA KLJUCHEV
Vecherjajo kljuchi
suhi in zvezdnati
Zalogaj kruha pozhirek vode
iz razlichnih chasov jemljejo
Poti se drobijo
In vesolje se drobi
Kljuchi in kljuchavnice
nekateri z morskega dna
drugi s polarnega kroga
za mizo juga
vecherjajo
Kljuchna mesta menjavajo V teh dejanjih — hrana in chas.
ORFEJ SE OZRE
Obrnil se je proti Njej in Ona je ozhivela.
Zaspala je nad mojo pesmijo.
Je zhelela, da bi ostal ljubech
in nerojen? Prerokbe
so prishle iz svetlobe
kot prepleten glas prepirljivcev.
Je bil to zvonchek, hranjen s snegom,
ko sem v sebi shtel valove?
Iskal sem te.
Taval sem.
Taval sem.
Ne.
Ni smrti.
Nebesa so nedolzhna.
OPOMBA K PAVLOVSKEMU
Mikroantologija sodobne balkanske poezije je, sledech abecedi, prishla do Makedoncev, ki so poseben geohistorichni in jezikovno-kulturni etnofenomen na juzhnem koncu drzhavnega prostora nekdanje Jugoslavije. Ta je bila, chetudi za nekatere »nenaravna tvorba«, zlasti kot SFRJ (tri »latinichne« in tri »cirilichne« republike z mejno Drino vmes) svojevrstno uteleshenje »supersimetrije« (»super-symmetry« — termin iz sodobne fizike, ki pozna tudi »zlom simetrije«), v kateri je bila SRM skoraj zrcalni »spodnji antipod« SRS z vech podobnimi znachilnostmi: robna pozicija (najzahodnejshi in najjuzhnejshi slovanski narod), velikost ozemlja, shtevilo prebivalstva, dve »vzorchni« jezeri, reka kot sredishchnica (Sava - Vardar), »problematichna« avtohtonost, odrezani dve tretjini t. i. zgodovinskega prostora (Pirinska in Egejska Makedonija — Koroshka in Beneshka Slovenija), legendarni vladar »enakega imena« (»kralj Samo« — »car Samuil«), po njem stoletja »ilegale«, kmechki upori (Gubec — Karposh), ljudsko izrochilo o bojih s Turki (Peter Klepec — Bolen Dojchin), deloma »problem morja« (SLO v sporu s HR, MAK povsem »landlocked«; grshki »prastrah« pred slovanskimi Makedonci, Samuil je skushal zavzeti Solun, »makedonski Trst«; Makedonci so na zahtevo Grkov spremenili drzhavno zastavo, Avstrijci Slovencem oporekajo knezhji kamen); teze o »planinskih Hrvatih«, »juzhnih Avstrijcih« in »vardarskih Srbih«, »severnih Grkih« itd.
»Bivanje v ilegali« je bilo seveda pri Makedoncih (zlasti pod Turki) she hujsha abioza kot pri Slovencih; che so slednji otroci »marchne revolucije« (1848), so prvi otroci »oktobrske revolucije« (osvoboditev s komunistichnimi partizani okt. 1944). Od leta 1944, ko je makedonshchina prvich uradni jezik, je makedonska knjizhevnost, povzemajoch nekdanje skromne in bolj obchasne zachetke, v dobrem desetletju naredila edinstven razvoj s pravo eksplozijo vitalne identitete. Na vrhu tega zagona je poezija, ki je v treh generacij sko-stilskih valovih (kolektivizem: 1945—1950; intimizem: 1950—1960; modernizem po 1960) dobesedno preskochila stoletja in se kot suverena komponenta uvrstila med ostale juzhnoslovanske, balkanske in evropske literature (za ene je to »makedonska lirska falanga«, za druge »makedonska pesnishka shola«). V vrsti markantnih avtorjev se zdi najbolj paradigmatichna osebnost v makedonskem pesnishtvu druge polovice XX. st. (v prvi polovici Kocho Racin) Radovan Pavlovski: pripadnik modernizma, rojen 1937 v Nishu, otroshtvo v vasi Zhelezna reka pri Gostivarju, shtudiral pravo in knjizhevnost v Skopju, zhivel v Zagrebu (1964-1982), Beogradu (1982-1985), od 1985 v Skopju. Cenjen od prve zbirke (1961), s shtevilnimi nadaljnjimi (nekatere napisane tudi v srbhrv.) je zgradil opus, znachilen po zgoshchenem prostoverznem izrazu v pretezhno krajshih pesmih, z intenzivno ekspresivno-nadrealistichno metaforiko (imenovan »princ metafore«), konsistentno v svoji rustikalno-nacionalno-balkanski ikonografiji (cit. nekaj verzov: »She od Samuila peshachim she od Bizanca / .../ moj duh blodi po Balkanu« / .../ »V meni zhivi zhivljenje ljudstva«, v znamenju nacionalnih barv in simbolov: »Rdechi in chrni petelin /.../ Veliko je sonce«; prev. V. Taufer); prevajan v shtevilne jezike.
Izbor, prevod in opomba Ivo Antich
Franko Bushich
OTROCHEK
(pet haikujev)
Ochi po mami, ustnice po mami, nos — ne, upam.
Debele toda nadvse okretne otrochichkove roke.
Majcene nozhice po sobi razprshujejo vodo iz banjice.
Odpadajo lasje ... S prvimi zobki zhe rastejo novi.
Ona bere knjigo, ko ji otrochichek visi na prsih.
Prevod iz hrvashchine Ivan Dobnik
l^tok Vrhovec
ZAROTA
Kdor koli je telefoniral, je moral vedeti, da sem doma, kajti oglasil sem se skoraj hipoma.
Vljudno sem se predstavil, izdrdral datum prihoda na nash svet, izrazil dvom o potrebnosti vse ostrejshih protestov zoper peshchico obubozhanih skrajnezhev, a odgovora nisem dobil. Uro ali dve sem potrpezhljivo chakal, potem pa me je zaskrbelo. Le kdo neki kliche, ne da bi se oglasil, potem ko sem mu z nekaj razlochnimi stavki dal jasno vedeti, da je zveza uspeshno vzpostavljena? Gre le she za eno premnogih napak, ki nam v zhivljenju tako rade nagajajo, ali je morda vmes kaj drugega?
Vznemirjen sem odlozhil telefonsko slushalko, se zaklenil v kuhinjo, pekel palachinke in strahoma prichakoval, da se mi prismodijo.
Ves naslednji dan sem skrbno sledil vremenskim porochilom, a se je, optimistichnim napovedim navkljub, proti vecheru nebo tako pochrnilo, da so zvezde prestrasheno zbezhale v sosednjo galaksijo, potrtim oblakom pa so po pobledelih licih stekle debele, koprenaste solze. Morda me je preteklo noch neznani telefonist zhelel obvestiti o prihodu strashne ujme, pa so mu za zdaj she neznane sile, sklicujoch se na kak izmishljen galaktichni zakon, odtujile telefon — me je spreletelo. Prav gotovo! Druge reshitve se preprosto nisem mogel domisliti.
Peklenska zarota se je prichela razkrivati.
Chasa je bilo bore malo in moral sem se podvizati. Le kakshnih trideset, shtirideset let she in bioloshke sile narave me bodo prisililile, da, hochem-nochem, zapustim ljubljeni planet.
V zhepe sem zbasal nekaj she zelenih mandarin in stekel na cesto.
Z izkushenim, pred televizijskim ekranom prekaljenim ochesom sem preletel temachno chetrt in v blizhini mesarije opazil vohunskega zlikavca, ki mi je sledil v pravilni, z zakonom za vohune natanchno predpisani razdalji. A starega televizijskega machka, kakrshen sem bil, to ni moglo pretentati.
Prekopicnil sem se vznak, iz zhepa izvlekel zeleni sadezh in ga zaluchal proti zasledovalcu. Pristal je nedalech od potuhnjenca, ki se je za trenutek navidez mirno zazrl v smer Eifflovega stolpa, potem pa je sadezh s svojo vohunsko shapo nenadoma hlastno zgrabil in jo ucvrl naravnost proti Montmartru!
Stekel sem proti glavni postaji mestne zhandarmerije. Vedel sem, da bo najbolje, che zadevo prepustim izkushenim profesionalcem.
Veshche sem se izogibal vse vechjemu shtevilu novih zasledovalcev, ki so se skrivali po nezakonito izkopanih vohunskih jarkih, in se s poslednjimi mochmi privlekel do vrat zhandarmerije.
Po okrepchilni vecherji in sodchku kislega vina sem si za silo opomogel, da sem lahko ponovno spregovoril.
Seznanjen z mentalnimi sposobnostmi vechine zaposlenih, sem problem predstavil v vechinoma eno- ali dvobesednih stavkih in po zachetnih neodobravanjih manj izkushenih odrednikov opis zarote uspeshno privedel do konca.
Glavni nadzhandar Milan Togota je, zavedajoch se nevarnosti, ki se je zgrnila nad mesto, nemudoma zavrtel telefon in preizkusil pravilnost njegovega delovanja. Nekaj sodelavcev ga je napeto opazovalo; pri tem so zaskrbljeno preklinjali.
Konchno je zarota v pravih rokah — me je sproshchujoche spreletelo. Legel sem na velik zhandarmerijski divan in brezskrbno zadremal. Izchrpavajocha noch preteklega dne, sprenevedanje zasledovalcev in oster kanalizacijski zrak so me popolnoma zdelali.
A ko sem se naslednje jutro prebudil, je bilo vse narobe!
Ponos nadzhandarja Togote je bil zaradi nekaj neposlushnih pododrednikov globoko prizadet; zaskrbljeni dezhurni zdravnik ga je zhe sredi nochi odvlekel na urgenco, kjer se je v zgodnjih jutranjih urah, kljub srchnemu boju nekaj najpogumnejshih specialcev, njegovo zhivljenje izteklo.
Tiho smo se umaknili v kapelico sv. Greha, se nekaj chasa pregovarjali o izbiri primerne zhalostinke, potem pa vendarle pospremili nadodrednikovo pokojno dusho na neznani svet s prelepo zhandarmerijsko korachnico Levo, desno, ena, dva, pr'jatli zvesti, danashnjo noch ne bom vech spal doma.
Prishel je vecher in po starih zhandarmerijskih obichajih smo ubogo pokojnikovo telo zavrgli v zakonito izkopan vohunski jashek in se tako tudi praktichno razshli s tragichno preminulim.
Skljucheno sem sedel k vecherji, a mi obilnega obroka brez pomochi nesebichne kuharice ne bi uspelo pojesti.
Zhivljenje pa je neumorno teklo dalje. Treba je bilo izvoliti novega nadzhandarja!
Zborovanja glavnih kandidatov so se zavlekla pozno v noch; nekaj manj odgovornih volivcev je poleglo na mrzla tla in zachelo hropsti. Vztrajno sem zmajeval z glavo in she budne opozarjal na nevarnost tovrstnih pochetij. Hitro so zapopadli dobrohotne namige, zaskrbljeno so budili tovarishe in jim skushali priblizhati nujnost budnega stanja.
Malo po dvanajsti smo volitve le pripeljali do uspeshnega konca.
Novi nadodrednik — Togota novi — se je v pozdravnem govoru zahvalil za izkazano zaupanje in obljubil, da bo zvesto hranil policijskega machka Brka Nadlogo, se vsako jutro na dolgo in shiroko razgovoril o problemih sosednje vasi, in sploh bo vse naloge, ki pritichejo njegovi odgovorni funkciji, opravljal vestno in v skladu z veljavnim nadodrednishkim kodeksom.
Nekaj shkodozheljnih poslushalcev je neodobravajoche zazhvizhgalo, a so jih vrli zhandarmerijski ovaduhi, ob pomochi she vedno rahlo potrtih specialcev, po hitrem postopku nastanili v okrajno poslopje za korekturo vedenja, kjer so se ob zatohlem zraku in hladnem sprejemu hitro umirili.
Nevihta pa je besnela chedalje huje!
Zdelo se mi je, da se bomo iz neugodnega polozhaja she najlazhje izvlekli z odkritim pogovorom na shtiri ochi. Togota novi je bil nad mojim predlogom navdushen. Izpraznil je mesto, razvrstil svoje zveste mozhe po najblizhjih gostilnah, mene pa dolochil za glavnega pogajalca.
A nevihta me ni sprejela prav nich prijazno.
Dezhne kaplje so mi zalile velike pastirske shkornje, ki mi jih je bil zapustil sam France Bevk, hinavski veter mi je iz roke izpulil dragoceni odrednishki dezhnik, ki mi ga je bil sochutno zaupal v varstvo dobrohotni nadintendant Ignacij Marela, razjarjene strele se me podile sem ter tja po razmocheni njivi.
Nemogochim razmeram navkljub sem iz zhepa le nekako uspel izvlechi skromno darilo in ga izrochiti pohlepni nevihti. Zadovoljno je zatulila in od navdushenja podrla blizhnji senik, jaz pa sem njeno pogajalsko nezbranost veshche izkoristil za energichno predstavitev nashih pogojev — natanko tako, kot smo se bili dogovorili na glavni postaji mestne zhandarmerije.
Tekle so ure, dnevi, tedni. Potreben hrane, kakshnega suhega kosa obleke in tolazhilne besede, sem zrl proti toplemu zavetju avtomobilske kabine, v kateri je dremal utrujeni Togota. Kdo bi mu lahko zameril? Tezhavna akcija ga je ochitno uspavala.
Potem pa se je nevihta konchno vdala!
S kislim obrazom je she zadnjich opljusnila skupino zvedavih potepinov, ki so se predchasno vrnili s pohajkovanja po okolishkih grichih, nato pa stisnila repe dezhnih kapelj med oblake in jo ucvrla proti ekvatorju.
Izzhet od trdih pogajanj, sem se zgrudil na mokro zemljo in s hripavim glasom klical spechega Togoto. Nejevoljno je zazehal, na hitro ocenil polozhaj, mi v zahvalo potrobil, zatem pa oddrvel nadzirat morsko plazho v Portorozhu.
V mestu je zhupan Trimidij Osupel priredil veliko vrtno veselico in se, za zgled praznovanj nevajenim krajanom, do nezavesti napil. Lezhal je v posebnem zhupanskem jarku in se prebudil ravno she pravi chas, da je na okrajnem tozhilstvu uspel oddati pritozhbo proti zahrbtni pijachi.
Nekaj neukih novinarjev ga je zalotilo v neugodnem polozhaju, a jim je brzh pojasnil, koliko dolgih in napornih dni opazovanja pogajanj je za njim in koliko zahrbtne pijache v njem. Tako poucheni, so ga prijateljsko trepljali po ukrivljenih plechih, mu zazheleli chimprejshnje okrevanje in v potrditev dobrih zhelja zvrnili frakeljchek na njegovo zdravje.
Po nekaj napornih tednih se je z morja vrnil tudi nadodrednik Togota in se pridruzhil she vedno trajajochemu slavju ravno v trenutku, ko sem se iz omotice prebudil tudi sam in se nekako le uspel zvlechi do najblizhje gostilne; glavni
natakar me je hipoma prepoznal in se mi v tekochi slovenshchini prijazno zahvalil za premeteno pogajalsko zmago, a mi, zhal, z vecherjo ni mogel postrechi, ker sem imel v denarnici premalo fichnikov.
»Ne bi bilo v skladu s she veljavno zakonodajo,« mi je poucheno pojasnil, potem pa se posvetil premozhnejshim gostom.
Tavajoch po mestu, sem naletel na pijanega zhupana in ga zaprosil za spremembo zastarelega zakona ali pa vsaj za kak olajshevalni amandma.
Zhe naslednji dan se je zhupan, neznosnemu glavobolu navkljub, lotil pisanja novega zakonika. Hvalezhno sem ga opazoval, a krepnil od lakote ravno v trenutku, ko je pozhrtvovalni zhupan skrbno skicirani zakon oddal v prepis svoji rahlochutni tajnici Volchici Z. Veri.
Protokolarno je zaihtel, she zbral toliko mochi, da je gospodichni Z. Veri zaukazal, naj nemudoma pokliche glavnega nadgrobarja Lojzeka Krsto, nato pa je skrusheno odshel na svoj ranch sredi Idrije pisat boleche spomine.
Zvesti meshchani so mi she isti dan priredili skromen, a nadvse topel pogreb; prijazno so me polozhili v zhe skoraj suho zemljico, potem pa so odshli poveselit se na zhalno sedmino, ki jo je na posebnem sestanku, dasiravno zaposlen z okopavanjem svojega idrijskega rancha, s pisanjem memoarov in z drugimi, duha unichujochimi opravili, odobril sam zhupan — chastiti dr. Trimidij Osupel.
l^tok Vrhovec
GOSPODAR MUH
»Sem Peter Labing, gospod.«
»Letnik 1307?«
»Natanko tako, gospod; stanujoch v Medvodah ob Savi. Jutri naj bi umrl.«
»Prav nich star in odsluzhen ne zgledash, Peter. Zakaj mislish, da se bo zate vse konchalo zhe jutri?«
»Katar naj bi me zdelal, gospod. Tako je zapisano.«1
»Katar? Taisti, ki je zgradil palacho tistemu Baalu — sinu samega kanaanskega El-a?«2
»Prav tega Baala arhitekt, gospod. Iz katerega so se potem tako nesramno norchevali; zdaj moram pa jaz plachevati za njihove grehe. Baal Zebub, Baal Zevuv — Beelzebub, che vam je ljubshe, gospod — je bil globoko uzhaljen, ko so iz njegovega princhevstva kovali vse tiste nesramne popachenke; Baal Zebul, kot se je v resnici imenoval — Princ Baal, gospod — jim tega Gospodarja muh ni nikoli odpustil. In je prisegel vechno mashchevanje. Zdaj, v letu Gospodovem 1444, si je za svojo zhrtev izbral mene. Jutri me bo pobralo, gospod; Katar naj bi me unichil v Njegovem imenu. Pa cheprav sicer ni z mano prav nich narobe.«3
»Ampak, mozhakar, saj si vendar dochakal nadvse chastitljivo starost! She sam Mojzes4 bi ti zavidal! O tebi bo pisal visoku zhlahtnu rojenigospud veliki avtor, frajer iz Mudije inu Zavrha, gospud v Bogensperko inu v Pjehtenbergo, v dolejnskem kraje te krajnske dezhele peshiceskega kapitana inu tovarisha engleshkega krajla tovarshtva5 Tvoje ime bo sijalo na straneh njegove Slave, Peter! To pa tudi ni kar tako, kaj?«
»Hm, gospod, saj prav razlochno chutim prijaznost vashih besed, a vam pravim, da bi kljub vsemu she vedno raje bredel po svoji Savi, kot pa se kopal v njegovi Slavi. Tole muharjenje mi ni prav nich pogodu, veste. Mar bi si izbral kakega Morlaka ali pa martuloza,6 gospod. Ti so od hudicha, ne pa jaz. Ravno prejshnji teden so ugrabili neko nedolzhno dusho s krsta. In ni bilo prvich.«
»Morda je pa temu muholovcu ravno to pri srcu, Peter. Kako pravish, da je bilo z martolozi?«
»Ah, kako, gospod ... Gotovo ste zhe slishali za tiste njihove coprnije. To, da goltajo srca zhivih kach, najbrzh veste, kaj?«
»No, kadar moram v gozd, se tega leka tudi sam posluzhim, Peter. In povem ti, da me ni she nikoli nobena kacha pichila. Naj se ti zdi she tako bogokletno, ampak deluje!«
»Ah, seveda, seveda, gospod. Pa saj s tem ni nich narobe. A da se grejo te rechi z nedolzhnimi otroki pocheti!«
»Kaj pravish?!«
»Otroshko srce in desno roko po prekletem nachinu coprnic pojedo, gospod, kaj pa drugega.«7
»To je pa naravnost strashno, Peter. In pravish, da so ubogo dete od zhegnanja ugrabili?«
»In to sploh ni bilo prvich, gospod.«
»Tudi tako se Muhar mashchuje, ti povem, Peter. Saj je vendar zhe od nekdaj jasno, da k sebi najraje jemlje ravno najbolj nedolzhne in dobre ljudi. Ampak tebe je kljub vsemu pustil dolgo zhiveti. Ne vem, ali je bil kdaj v nashih krajih zhe kdo, ki je dochakal sto sedemintrideset let! Ne reci, da to ni veliko.«
»Nich ne rechem, nich ne rechem, gospod ... A da ne bova prevech na shiroko samo o mojih letih razpredala ... Vrniva se raje k temu, zaradi chesar sem si sploh drznil zmotiti vas, gospod. Sprashujem vas, ali morda veste za kak koristen svet, kako bi se tega Katarja vendarle dalo prelisichiti. Da mi vsemu navkljub vendarle ne bi bilo treba zhe jutri lechi v grob, gospod.«
»Ampak Peter, she zdaj ne razumem, kako da si tako zelo preprichan, da bo to zhe kar jutri?«
»Gospod, ali smo leta tisoch shtiristo shtiriinshtiridesetega ali ne?«
»Smo, kot pribito drzhi, da smo, Peter.«
»Da ste Ivanovo8 Slavo prebirali, ste tudi dejali, kajneda, gospod?«
»Tudi res, Peter. Kako bi sicer vedel zate in za tvoje dogodivshchine?«
»In tudi jaz sem jo listal, gospod ...«
»Dobro, dobro, razumem ... Frajer je zhe vedel, kaj pishe, mi hochesh povedati ... Hm, Peter ... Si morda pomislil, da bi se skril? Sem slishal za neko starino, ki se je tako prefrigano izgubil, da ga she sama smrt ni mogla najti ... Baje se je pred njo tako dolgo skrival, da je na koncu moral umreti od samega dolgochasja ... «
»Oh, seveda, gospod, seveda sem poskusil tudi sam utechi! Najprej sem shel k tistemu Ortmanu, zhupanu iz Brinj, da bi se skril v njegovi gostilni; pa mi je postregel s tako kislim vinom, gospod, da me je kar precej pognalo na stran.9 Pa sem zbezhal k tistim poskakujochim Vlahom v Gorjance; sem si mislil: che je njim uspelo od Turkov uskochiti — zbezhati, gospod — bi pa morda lahko tudi meni s kakshnim koristnim nasvetom pomagali; a njihove staroverske spakedravshchine nikakor nisem mogel razumeti; in sem tekel naprej, proti severu, k tistim Chichem v Socerb; pa si z njihovimi japidovskimi recepti tudi nisem mogel kaj prida pomagati;10 in sem jo tako spet primahal nazaj v nashe kraje; pa sem se mislil v tistem Cankarjevem Vrzdencu11 skriti; che je bil dovolj dober za njegovo mamo, sem tuhtal ... A je bila njegova ledena studenchnica za moje kosti vendarle premrzla, gospod. Pa she tako kristalno chista je — le kdo me ne bi nashel, che bi bil se skrival v njej!«
»Hm, Peter, vidim, da imash kar precej tezhkih izkushenj za sabo. Morda pa bi poskusil s kakshno trdnjavo, tako odmaknjeno in nedostopno, da nihche ne bi mogel do tebe. Kot tisti rokomavh — Erazem ali kako mu je zhe bilo ime.«
»A, Predjamskega mislite, gospod. Tistega, ki se je leta in leta rogal Ravbarju, zhandarju; dokler mu ta ni z mozhnarjem razstrelili riti, ko je revezh shel tja, kamor gre she presvetli cesar sam, gospod.«
»Che ga tisti preklicani sluga ne bi bil izdal, Peter ...«12
»Ah, gospod, saj veste, kako pravijo tisti, ki vedo, zakaj psica rep privzdiguje: vsaka trdnjava se da osvojiti, che le more vanjo z denarjem oblozhen osel priti.«13
»Ja, seveda, seveda, Peter, seveda imash spet prav. Che kaj, potem nas Zgodovina uchi predvsem to.«
»Ah, gospod, Zgodovina, Zgodovina! Stara kot zemlja, betezhna kot politik, ki si izplachuje dividende za izumljanje vedno novih nachinov, kako se rogati pozabljivim volivcem ... Pa se potem reva venomer vrti v istem krogu, stopa le po uhojenih, znanih poteh. Tako stara in brljava je zhe ubozhica, da se vsa trese od strahu ob misli, da bi je noga po nesrechi ne zanesla v kak neuhojen gozdichek, kjer bi se morda spotaknila in si — Bog ne daj, ga venomer nagovarja —zlomila starikavi vrat. In potem bi bilo z revico konec, gospod.«
»Pa she njen ljubchek bi shiral od dolgochasja, Peter.«
»Ljubchek, gospod?«
»Ja, ja, ljubchek, Peter. Chas — ta njen vechni prisklednik.«
»Ah, seveda! Nebogljenchku bi brez nje nikoli ne bilo jasno, koliko je ura.«
»In Bog ve, kaj bi se potem zgodilo z nami, Peter. Che bi preminula oba: Zgodovina in Chas.«
»Che ta tich res kaj ve, gospod. Ga imam vse bolj na sumu, da she malo ni tako sposoben, kot vsi mislimo, da je. Glede na to, kaj vse se dogaja na svetu, gospod, se mi zdi, da je Muhar precej bolj pri stvari.«
»Hm, Peter ... Morda pa nisi dalech od resnice ... Morda Bog za nas sploh nima chasa, ker zhivi in se zabava na kakshnem chisto drugem svetu. Vechen in nedotakljiv, ker si je v svoji samoljubnosti zazhelel, da bi se starala in spreminjala le njegova podoba — nash svet, Peter — sam pa ostaja vechno enak in lep, kot tisti Wildeov Dorian.14 Saj si zhe slishal zanj, kajne, Peter?«
»Mislite na g. Graya, gospod?«
»Ja, ja, Peter, tega, tega.«
»Ampak, che prav vem, gospod, se ta Dorian Gray na koncu, ko ne more vech gledati tiste svoje pokvechene slike, odlochi, da jo bo unichil ...«
»Ja, ja, seveda, Peter — vanjo zabode svoj nozh.«
»Ampak namesto da bi s tem unichil sliko, pokoncha samega sebe, gospod. In tako se izkazhe, da Dorian vendarle ni neunichljiv in nespremenljiv lepotec, za kakrshnega ga imajo.«
»In da so bili vsa jeza in srd in bes in nezadovoljstvo in obup in beda, ki so ga nenehno spremljali, o chemer se je venomer skrivoma shushljalo, ne da bi mu to lahko kdo dejansko dokazal, konec koncev vendarle posledica njegovih lastnih dejanj ...«
»Hm, gospod ... Che je tako, potem to pomeni, da tudi Muhar ni nich drugega kot le ena od mnogih pack na njegovi sliki; umazanija, ki jo je pravzaprav zagreshil on; le da se je, namesto da bi za svoje dejanje odgovarjal sam, zasvinjalo platno — njeg>va podoba, gospod ...
Oh, gospod, che je v tem res kaj resnice, potem tudi Muhar ni nich drugega kot le ena od zhrtev njegovih spletk, prav nich drugachen od kogar koli med nami. To potem pomeni, gospod ...«
»Ja, Peter? «
»Da Muharjevo pochetje pravzaprav nima nikakrshne lastne volje, ko pa je zgolj odsev njegovih dejanj. In bi se bilo jeziti nanj ali pa na kogar koli iz njegove druzhbe — na primer na tistega arhitekta Katarja, ki so ga izbrali tudi za dizajniranje mojega groba — popolnoma nesmiselno. Che kdo, si jezo in srd zasluzhi edinole on «
»In to pomeni, Peter, da se bodo te nashe peripetije enkrat resnichno konchale. Zgodovina si bo zlomila vrat, Chas bo ugasnil, mi pa — nich vech in nich manj kot zgolj le njegova podoba na platnu — bomo ponovno zasijali jasno in bleshcheche, tako kot je nekoch sijal on, preden se je prepustil svoji pokvarjenosti. Le toliko moramo she potrpeti, da bo imel lepotec dovolj in bo skushal svoj nagnusni odsev unichiti, Peter.«
»A ne bo zabodel nikamor drugam kot naravnost v svojo pokvarjeno dusho, gospod.«
»Nam pa bo s tem — pa cheprav nehote — vrnil zhivljenje, kakrshno nam je bilo pravzaprav namenjeno.«
»Oh, gospod! Preden sem potrkal na vasha vrata, si nisem niti v sanjah mislil, da mi boste lahko tako zelo pomagali! Reshitev, ki sem jo iskal po vseh koncih in krajih te nashe lepe dezhele, mi je ves chas lezhala pred nosom, pa revezh tega nisem bil zmozhen videti. Najin pogovor pa, gospod ... Zdaj vidim, da nista ne Katar ne Muhar moja gospodarja ... In slej ko prej bo spet vse kristalno jasno.«
»Tudi jaz sem vesel, da si se oglasil, Peter ... Pogovor mi je bil v neizmerno radost in zadovoljstvo — in ne nazadnje tudi v korist! «
»Zdaj bom lahkega srca legel v grob, ki mi ga koplje Katar, gospod. Zdaj vem, da je tudi sam le uboga koreta, ki jo goni njegova pokvechenost ... In tisti Vajkardov frajer bo lahko zapisal moje ime v svojo debelo buklo in vse bo tako, kot od nas zahtevata Zgodovina in Chas — za zdaj, gospod. A tudi to bo minilo. Zdaj sem o tem zhe popolnoma preprichan!«
»Da, Peter, tudi jaz. Vse bo minilo.«
»In zdaj, gospod, naj se od vas poslovim. She enkrat od srca hvala! In naj vam zhivljenje prinese vse tisto, kar si zheli vasha presvetla dusha, gospod.«
»Kolikor so njene zhelje res odsev njene lastne volje, Peter. Tebi pa, prijatelj — kaj naj ti she rechem ob slovesu? Radosti me, da sem te spoznal; od srca radosti, pa cheprav nama je bil najin chas odmerjen nadvse skopo. Naj ti bo poslednja zemljica rahla, prijatelj moj, in naj tvojim starim in utrujenim kostem nudi topel in ljubech objem — potem pa se nekoch tako ali tako spet snideva. Ni vrag, da ne, prijatelj stari!«
»Ni vrag, da ne, gospod! Na svidenje!«
»Na svidenje, Peter.«
1	Ko so pisali 1444, je v Medvodah ob Savi umrl za katarjem kmet z imenom Peter Labing, ko je zhivel sto sedemintrideset let (Janez Vajkard Valvasor /1641 - 1693/, Slava vojvodine Kranjske, str. 61).
2	Kat(h)ar je (poleg imena bolezni) tudi ugaritski bog arhitektov in orozhja, ki je zgradil palacho Baalu. Baal (gospodar) je po kanaansko-ugaritski mitologiji sin El-a, ocheta vseh bogov, »ocheta chloveshtva«, stvarnika vseh bitij, tezhkega pijanca, ki se je na svojih banketih »do nezavesti« opijal.
3	Gospodar muh: Ball-Zebub (gr.) oz. Baal-Zevuv (hebr.) je norchevanje iz imena Baal-Zebul (princ Baal). Beelzebub je (po Bibliji) princ zlobnih duhov, v Miltonovem Izgubljenem raju glavni Satanov odposlank, v Novi zavezi ga Jezus omenja v zvezi s Satanom. Peter torej sklepa, da ga je Katar (bolezen / bog) napadel zato, ker so se pred dobrimi 2.800 leti (v 14. st. pred nash. sht.) stara semitska ljudstva, potomci Sema (enega od treh Noetovih sinov), norchevala iz Gospoda princa.
4	Mojzes naj bi umrl star okoli 120 let (1571 - 1451 pred n. sht.).
5	Tako naslavlja Valvasorja, v uvodu k Slavi o vojvodini Kranjski, Jozhef Zizencheli (str. 7).
6	Morlaki: Mavrovlahi (chrni Vlahi) ali Morlaki so bili hribovski pastirski Romani v nasprotju z Romani, mestnimi Vlahi (Valvasor, str. 319). Martolozi so Turki, Morlaki in turshki Vlahi, ki se plazijo po dezheli ter ropajo in kradejo, kar morejo. Posebno pa si mochno prizadevajo, da bi majhne otroke odvedli ter na Turshko prodali; tu napravijo dechke za janicharje, z deklicami pa se Turki omozhe. In prav chesto se zgodi, da pridejo martolozi celo na Kranjsko ter majhne otroke iz zibelk kradejo (Valvasor, str. 295).
7	Valvasor, str. 85.
8	Erazem Francisci v predgovoru k Slavi (str. 11) avtorj a naslavlj a z Ivan Vajkard Valvasor.
9	Gostilnichar po imenu Zhupan Ortman je segel po navadi svojih sovashchanov, namrech po nepriljudnosti, in nam je odrekel prenochishche. Pa se nisem dal odpraviti, marvech sem proti njegovi volji stopil v hisho, ker sem dobro presodil, da me rade volje nikoli ne bo pustil. /.../ dal mi je pokvarjenega vina, mislech, da me bo s tem spravil iz hishe (V alvasor, str. 22).
10	Valvasor misli Japode, ilirsko pleme, ki je prebivalo med Julijskimi Alpami, Snezhnikom, Kapelo, Golo Pljeshevico in Velebitom. Chiche /.../ imenujejo danes prebivalce med Trstom in Reko (Valvasor, str. 320).
11	Vrzdenec /.../. Ime mu izvira iz tamkajshnjega studenca (»vrh zdenec«, ki tekmuje poleti glede hladnoche z ledom, glede bistrine pa s kristalom ... (Valvasor, str. 47, 320). Vrzdenec je prav tako ena od chrtic v Cankarjevi knjigi Podobe iz sanj (1917); sicer rojstni kraj njegove matere.
12	Erazem Predjamski je bil dober vojak in chetnishki vodja ter je chesto z marsikom imel prepire. Ko je na cesarskem dvoru naposled she ubil marshala Pappenheimskega (/.../ 1481), jo je brzh odkuril in se zatekel v svoj grad. /.../ Ko je svojo krivdo zaradi prelite krvi povechal z razhalitvijo sosedov in izdajalsko pomochjo sovrazhnikom, je izshlo povelje za gospoda Gashperja Ravbarja, poglavarja v Trstu, naj omenjenega Predjamskega ali ujame ali pa mu brez milosti vzame zhivljenje /.../ Predjamskega so potem ulovili, ker ga je izdal njegov sluga. Kanone (katerih je glavar imel tri ali shtri in s katerimi je bil spochetka nekoliko kratov brez uspeha ustrelil, nato pa jih pustil v miru) naj naravnajo na dolocheno luknjo, kjer bo sluga, potem ko se bo vrnil spet gor, izobesil ruto; /.../ Ko bo pri drugi luknji pokazal luch, naj jim bo to znamenje in naj takoj ustrelé iz vseh topov hkrati. Tam da je namrech kraj, kjer ima njegov gospodar vsako noch neko potrebno opravilo, ki ga celo turshki cesar ne more opraviti po kakem odposlancu ali velikem vezirju, temvech sam v lastni osebi /.../ Ko je izdajalec dal znamenje, so iz topov ustrelili /.../ krogla je odbila kos skale in odkrhnjeni kamen je Predjamskemu zdrobil golenico, drugi ga je zadel v glavo, nakar je umrl. Krogla se ga ni dotaknila, zdrobilo ga je kamenje (Valvasor, str. 89 - 90, 92).
13	Valvasor, str. 92.
14	Oscar Fingal O' Flahertie Wills Wilde (1854 - 1900), Slika Doriana Graya (1890).
Matej Krajnc
DAMOKLEJEV SECH
(odlomek iz romana)
Ko sem bil majhen, sem kar naprej poslushal o dolgih cestah. Kako da so na njih she daljshi avtomobili in da se v njih vozi jara gospoda, ki nima za avtobus. Sam sem imel vedno raje avtobus; vedno sem zheljno chakal, da bo shofer z vrati priprl kakshno starko. CCCCC bi naredilo in potem she AIIIIII in starka bi s stlachenimi ledvicami padla pod kolesa. Na naslednji postaji pa spet podobno. Vendar sem se shel uchit za trgovca. Koliko stane bela moka, so me vedno sprashevali. Besna ptica naj vam odgrizne nos, sem jim vedno odgovarjal, kako neki naj vem! Ko sem tezhkal med avtobusi in belo moko, me je to zadnje premamilo. Rekli so, da je v trgovstvu poshtenje doma. Rekli so tudi, da se morajo shoferji avtobusov nekoch upokojiti. To mi ni prevech dishalo. Moja mama je bila gospodinja. Ocheta sem poznal priblizhno kakshni dve leti, potem pa mu je mama s shivalnim strojem razbila glavo. Lokalni policist, ki smo mu pravili stric Fedor, je bil njen brat, in je zatrjeval, da si rajnki she srajce ni znal zashiti. Sodnik se je zgrozil in mami v pokoro nalozhil devetnajst intimnih srechanj z njegovo zheno. Zato so mi vedno rekli zgolj sodnikov sin. Vendar sem se shel uchit za trgovca. Mama mi je doma med vecherjo vbijala v glavo, da mora biti desna utezh enako tezhka kot leva, che pa je nimam, moram dati na ono stran toliko manjshih, da gospa Vrbovec ne dobi samih najboljshih kosov. Stara prasica, kot ji je pravila, naj bi bila svojchas organ pregona. Tega nisem najbolje razumel, a mamo je ob misli nanjo oblil krvav spomin in je bilo bolje molchati. Imel sem namrech samo dvanajst let.
Pri osemnajstih sem zmagal na Slovenski popevki, pustil trgovstvo, mamo oddal pod srchkan nagrobnik na lokalnem pokopalishchu, pozhebral kakih osemdeset nakljuchnih psovk in se odpravil v svet, kot se je takrat temu reklo. Danes pravijo temu eskapizem. No prav, bojo zhe she dobili svoje!
Bolj ko sem hodil, bolj sem v svoji vzgoji odkrival luknje. Mama mi ni nich govorila o tem, da se chevlji med hojo izrabijo in da morash potem bos po asfaltu. Naletish na kak ostanek steklenice in potem morash tam prenochiti. Morda je she bolje, da mi ni povedala — znorel bi. Tako pa se je med mano in mano razvil prav zabaven dialog. Noge sem imel zhe chisto porezane, ko je mimo pripeljal avto, voznik pa se je sklonil skoz okno in mi pljunil na levi palec. Tega pljunka nisem nikoli obrisal. Besno sem gledal za avtomobilom in si mislil svoje. Pravzaprav nich svojega — samo nich takega, da bi se spodobilo zapisati v leposlovno delo. Ne, ne bom vam povedal, kako mi je ime. Kaj pa vas briga! Smo mar skupaj lovili bizone po okrozhju? Nichesar vam ni treba vedeti. Tudi mene ni zanimalo ime
vsakega potepuha, ki sem ga srechal na dezhju, che je zhe bilo treba kam iti. Hodil pa sem kar precej.
Zachelo se je pravzaprav zelo standardno. Obichajno. Popotnishko. Ampak kaj vam tvezim, ko she nisem povedal, kako je bilo z mojo trgovsko odsluzhbo. Sedel sem v slashchicharni, ja, tam sem konchal, med tortami, kremnimi rezinami, bonboni z dvojnim dnom, pitami iz zobnih past ... Vstopila je gospa, ki je vedno delala »hummm« in je bila obrita po glavi. Vsako dopoldne je prishla tochno sedemnajst minut chez deseto in narochila pito iz buchnic brez buchnic. Zraven je hotela she ambientalno rumovo potichko in kaseto s hrupom avtomobilov iz predora nad slashchicharno. Vedno sem jo enako pozdravil. Vedno je enako odzdravila.
Dokler ni oglushela. Potem je vame zhe pri vstopu vrgla dezhnik. Pobral sem ga, stopil k njej, se ji z megafonom zadrl v uho, che prinesem kot ponavadi, in jo, kavko, z dezhnikom zgnal do mize. Kar poskakovala je, tako je padalo. Potem je res bila lachna. Che ni pojedla vsega, kar sem prinesel, jih je spet dobila z dezhnikom. Za domov nismo zavijali, to se je zdelo greshno. Che ne zmoresh pojesti, ko pridesh, tudi doma ne bosh. Nad pultom sem imel obesheno tablo, ki je bila dovolj zgovorna: PSOM IN PROSIMABIMIZAVILZADOMOVCEM VSTOP PREPOVEDAN!
Potem je bil tu she gospod Jamby, katerega svak je bil iz Mendocina, svakinja pa iz obskurnih gorovij nekje v Juzhni Ameriki. On sam je bil Poljak. Tezhko je dihal. Prishel je enkrat tedensko in razbijal po pultu, chesh rogljichki s solno filo niso bili dovolj mastni. Trgovska kariera se mi je naenkrat zazdela malce pretezhavna. Nisem si tako predstavljal materinih besed o vaganju in tehtanju in vrachanju denarja. Lastnik slashchicharne je bil Mongol, pisal se je Kan in kadil Chesterfield lahke. Che ni bil v pisarni, je kje polagal ploshchice. Nekoch je zahteval, da zaklenem slashchicharno zhe ob dveh popoldne in mu pridem pomagat. Druzhina, pri kateri je polagal ploshchice, ga je prosila, naj jim zamenja she stranishchno shkoljko in pomije vsa okna. Uganite, kdo je pomival okna. Ko sem ugotovil, da sta mladoporochenca vnuka gospe »hummm«, mi je bilo dovolj. Zahteval sem, naj se vsi prebivalci hishe nemudoma postroje v ravno vrsto na zgornjem hodniku. Pochakal sem, da so imeli glave v isti liniji in jih vse skupaj z enim zamahom preluknjal z dezhnikom gospe »hummm«. Kan me je potem hotel napasti s keramichno ploshchico, a mu je spodrsnilo na malti in vdrl se je v tla. Nikoli vech ga nisem videl. Pa tudi slashchicharne ne.
Ni se tezhko odlochiti, da gresh na pot. Tezhje je ostati doma. She posebej, che si podnajemnik in morash urediti to in ono. To je bilo tokrat precej prizanesljivo, Ono pa se mi je prikazovalo v obliki agencije, ki je imela v lasti niz nizkih hish; v eni od njih sem tudi sam prebival. Imel sem sobo in balkon, genitalije pa so mi dali posebej, da ne bi plashil sostanovalk. Pochutil sem se utesnjenega. Tistega jutra, ko sem se odlochil, da grem, sem od znanca odkupil rachunalnishki virus, shel na
sedezh agencije, sedel na rob direktorjeve mize in zadevo hladnokrvno poslal po
omrezhju. Vrnili so mi vse najemnine in potem sem lahko shel.
Prvi potepuh, ja ... Bil je za prvim grmovjem. Vedno, ko gre chlovek na pot, ga
nekje chaka prvo grmovje. Ponavadi, che seveda ne ve natanchno, kam jo maha, in
jaz se z destinacijo res nisem hotel obremenjevati, tam prvich odtochi, ne da bi
vedel, da je prva gostilna tako blizu, da mu tega pa res ne bi bilo treba.
Ko sem ravno spushchal she zadnje kapljice, me je nekdo od zadaj sunil v hrbet.
»Baraba!«
Zachudeno sem se boril s silo tezhe in hkrati hotel instinktivno ubiti in umoriti neznanega nasilnezha. »Baraba, dej mi grmovje nazaj!«
»Od kdaj je pa grmovje privatizirano?« sem zachudeno pogledal, she vedno budno gojech morilske tezhnje.
»De neb mogoche teb povedu!« se je namrgodil neznanec.
Zasukal sem se na petah in ga s kazalcema obeh rok sunil v ochi. Zabolelo me je. Imel je steklene.
»Ha!« je poskochil. »Kr zlom si prste, reva!«
Imel je prav. Oba sem si zlomil. Kar po desni nogi sem skakal od bolechin. Nato
mi je odpadla.
»No, kua bosh pa zdej?«
Res nisem vedel. Bolj kot kdaj koli prej sem hotel pobiti neznanca na tla in mu s cirkularko pognati male mozhgane v trtico, a zdaj nisem imel vech noge, da bi se pochutil mochnejshega. Kar skakal sem in pihal v zlomljena prsta. Neznanec me je sunil, da sem se zvrnil po tleh. »Po svojem grmovju shchij!« je rekel in shel.
Preden sem se spomnil, da bi se postavil na nogo, ki mi je she ostala, je bil zhe vecher. She vedno sem bil v blizhini grmovja, zijal sem v nebo in luni vpil opolzkosti. Potem sem se odlochil, da je treba naprej, dokler je she leve noge kej, saj sem se vendar odlochil za popotovanje.
Zlomljena prsta me nista vech bolela. Potisnil sem ju med oblizhnje vrtnice in se je zadeva zacelila. Nobenih operacij, nobenih narkoz, tega nisem maral. Che sem videl rdechi krizh, sem jokal od togote. Che sem videl prijemalko in stetoskop, sem krichal. Che mi je kdo hotel vzeti kri, sem ga ubil. Tako sem se pretolkel skoz najhujsha leta. Vendar me vse to ni pripravilo na popotne preizkushnje. Skoraj se mi je zhe stozhilo za slashchicharno, pa sem pomislil: ne bodi Shleva, dedec nima zob! In mi je bilo lazhje. Sem se tudi zaobljubil, da bom iztaknil kajfezha, ki je kriv, da hodim po svetu s primanjkljajem vitalnih organov. Po drugi strani pa: saj sem ga sam sunil v ochi, kako naj bi vedel, da ima steklene?! Tudi noga mi je sama odpadla. Kako naj bi vedel, da ni stabilna?! Vsega je kriva slashchicharna, sem pomislil. Tam sem trgoval in jedel pregreshnosti, namesto da bi vsak dan preplaval vsaj osemnajst milj. Ne, na svojo fizichno kondicijo res nisem mogel biti ponosen.
Rohnecha tema je zhe mrknila nad dnevom, ko sem priskakljal do gostilnice, kakih
petdeset metrov stran od grmovja, pri katerem sem chepel ves dan.
»Imate prazhene emujeve ledvichke?« sem vprashal gospodichno, ki se je z
blokcem ustavila pri moji mizi.
»Ne!«
»Kaj pa tlachene gamsove vampe?« »Ne!«
»Koruzne kosmiche?«
»Samo za Kralja Diksilenda in njegovo spremstvo, ki prihaja sem vsak dan tochno
ob osmih zvecher!«
»Kaj pa potem lahko dobim?«
»Odojka z rizhem ali pa Prezhagane Kremenateljce S Sipo ™. Kot dodatek postrezhemo s kroketi, prelitimi s hladnim pivom, solata je pa zastrupljena, se opravichujemo, lahko pa zraven spijete skodelico mladinske literature z ledom!«
»Chisto nobene solate ni?«
»Che ne marate za polnochno chishchenje zhelodca ...« »Jaaa?«
»Tisina hrustalka!« je izstrelila. Pokimal sem. Ena noch gor ali dol.
Ko sem se zjutraj zbudil, je bila noga spet na svojem mestu. Okonchinam ne gre nikoli zaupati, prevech shtrlijo od telesa. Ne da bi plachal sobo, sem skochil skoz okno in se podal za krvjo, ki se je vlekla pred menoj, ko sem si pri skoku odbil eno nosnico. No, in potem me je zachelo dajati. Oseminosemdeseti kilometer sem tisti dan poskushal pokonchati s podplati, polnimi chrepinj. In potem pripelje mimo tista zgaga in mi pljune na levi palec!
Vrgel sem sidro in zaustavil njegovo vozilo. Popotnishko pravilo sht. 1: sidro je nujna zadeva, she bolj kot rezervni chevlji. Brez njih lahko she vedno shantate kot poklapan pes, brez sidra pa ne morete zaustavljati avtomobilov!
»Pusti me!« je zavpil v strahu.
»Glej no, glej!« sem se nasmehnil, ko sem ga pogledal v obraz. »Che ti nisi tisti, ki si mi vcheraj polomil oba prsta! Kje pa si pustil narechje? In kako to, da vozish s steklenimi ochmi?«
»Ha, to je trik, star kot Rupurut, ki mu je zhe zdavnaj potekel rok trajanja!« je nekako ponosno odgovoril steklenko. »V resnici sploh nimam ochi!« »Povej, kako ti je ime, da bom vedel, kaj vklesati na tvoj nagrobni kamen!« sem vpil.
»D. A. Moklejevsech!« je zabrbral steklenko. »In na nagrobnik, prosim, napishi: TU LEZHI ZHRTEV MUTIRANEGA SADJA!«
Zavzdihnil sem in ga spustil. Ne bom ga udaril s pestjo po sencih. Raje mu bom z vrtacho izdolbel jezero v mehur. Zhe sem zachel stikati po zhepih za vrtacho, ko se naenkrat oglasi:
»Ti si videt pameten chlovek!«
»Res?« sem ga mrko pogledal. »Kako, da she nisi zavrtel kljucha in odropotal?« »Saj res!« se je spomnil oni. Hitro je zavrummmal avto in pritisnil na plin. »Pochakaj!« sem rekel in spet vrgel sidro. »Saj menda ne mislish, da bo shlo tako enostavno!«
Pogledal me je z zhalostnimi ochmi. »Res si pameten chlovek!«
»Ne vem!« sem rekel in grozeche podrzhal vrtacho nad njegovim mehurjem. »POCHAKAJ!« je zavpil. »HOCHESH BITI SLAVEN NA VEKOMAJ PLAMEN?«
»Ne!« sem rekel in mu izdolbel jezero v mehur. Na nagrobnik sem vklesal, kar je zhelel, si v oblizhnjem vodnjaku umil roke in se napotil naprej, kar chez most, ki je drzhal do motela, kjer sem nameraval prespati. Zavlekel sem se v klet, si dal pod glavo mozhnar in zaspal. »PSSST!« sem zaslishal sredi nochi.
»Kaj ...« sem nejevoljno dvignil glavo, da bi videl, kdo si drzne buditi popotnika, ki mu pravzaprav sploh ni jasno, kam bi sam s sabo. »PSSST! HOCHESH BITI SLAVEN NA VEKOMAJ PRAMEN?« Zavzdihnil sem.
»Kaj pochnesh nad nagrobnikom, baraba?«
»To zdaj ni pomembno!« je shepnil D. A. »Pomembno je nekaj drugega. Vedno je tako. Te draga mati niso uchili teh modrosti?«
»Moji materi ni bilo ime Draga, baraba!« sem siknil, utrujen do dvojnih presezhkov. »Marsh nazaj pod nagrobnik, da ti ne zvrtam she enega jezerca v .« »Kdo te je uchil teh nasilshchin?« je zanimalo D. A.-ja.
»Bil sem trgovec!« sem zamrmral in legel nazaj na mozhnar. »Spokaj se in se ne
vrachaj pred 31. avgustom, nochjo okamenelih samostojnih podjetnikov!«
»Poslushaj vendar!« je nestrpno shepetal D. A. »Vem, da sem bil oni dan
nekolikanjci grob in da sem ti povrh vsega she narobe .«
Sunkovito sem vstal.
»Pljunil si mi na prst!« sem siknil.
Prav tako sunkovito sem spet legel nazaj.
»Prav. Kdor je brez greha, naj prvi ukrade rochno bombo!« je resignirano zavzdihnil D. A. »Ampak ti si pameten chlovek .« V meni je zhe vse polagalo ploshchice.
»Kako naj se te reshim?« sem zavzdihnil. »Moja jutrishnja norma je
devetindevetdeset kilometrov tjak\« sem pokazal s prstom chez njegovo glavo.
»Daj mi vendar mir!«
»Samo dovoli, da povem do konca!«
»Prav! Noch je itak shla adijo!«
D. A. si je shel z motornim kolesom prek chela. Nato je zavzel nekakshno polegipchansko pozo in slovesno vprashal:
»Hochesh biti slaven na vekomaj shaman?«
»Ne!« sem mu odvrnil zelo znavelichano. »Si konchal?«
»Si kdaj slishal za Sveti Tuul?«
»Kot vsak, ki je konchal srednjo trgovsko!«
»Potem vesh, za kaj gre!«
»Vem. Gre za pravljico o hermetichno zaprtem antichnem tulcu za meche, v
katerem naj bi se nahajal Damoklejev sech. Prava relikvija, zelo dragocena, pravijo.
Institucijo je stala vsaj shestnajst krizharskih pohodov. Stoletja in stoletja so shla
mimo, pa ni nihche uspel ugotoviti, ali je samo trohica od tega resnichna. Si mi to
hotel povedat? Hvala. Lahko noch!«
»POCHAKAJ!« je zarohnel D. A. »Nikar ne prehitevaj!«
»Menda ni she kaj?«
»Je. Sveti Tuul naj bi bil skrit v kl ...«
Nekaj je gromozansko zadonelo. In she enkrat.
»Eh, ura je dve!« si je oddahnil D. A. »Poslushaj torej — itak brezperspektivno tavash po svetu, a bi ti shkodilo, che bi mi vsaj poskusil verjet?« »Bi!« sem rekel. »Che si konchal, me prosim pusti spat! Pojdi nazaj pod nagrobnik in ostani pod njim, vse dokler se vampirji ne pokristjanijo!«
Zjutraj sem se zbudil ves premochen, ker sem celo noch sanjaril o skakanju po poljih s kakavovimi vrtinami. Skochil si na napachno mesto in — FLAAAF! — oblila te je rjava brozga, she nesladkana.
Z menoj je skakal tudi Jim, skakach. Nikakor drugache se mi ni predstavil. Povedal mi je, da je znan obrezovalec sadnega drevja in da se skriva pod psevdonimom, ker ima nacheloma sladkorno.
Meni je bilo prav. Dokler je bil Jim tiho in je popil manj kakava kot jaz, se nisem pritozheval. Celo noch sva skakala in pila in bila proti jutru zhe kar do vrha polna rjavih substanc. Srajca mi je plesala sambo od potu. Hotel sem jo ustaviti, pa me je fotografirala. Bliskavica me je oslepila in zbudil sem se. Lezhal sem zvezan v nekakshni prikolici, verjetno nekakshnega tovornjaka. Moral bi sicer panichariti, a sem storil, kar se v takih primerih pach stori. Zachel sem peti francoske budnishke korachnice v kitajskih prevodih. Vozilo se je nemudoma ustavilo.
»Kaj se dogaja?« je pritekla chudna okapucana postava. Spoznal sem jo. Bil je D. A. She naprej sem pel. Odlochil sem se, da bo tako, vse dokler me ne odvezhejo. D. A. je splezal v prikolico in me odvezal.
»Pri zbirki cenzuriranega rumenega tiska ocheta Opeljna, nehaj!!!« je rotil. Odlochil sem se, da bom pel she naprej. Vse dokler mi ne pojasnijo. »Pri zbirki redkih znamk zhajbljevih sinov, druga svetovna retorika je mimo; nehaj vendar!!!!« je rotil.
Njegove proshnje so naletele na umazan sluhovod. Hotel sem vedeti, kaj pochenjam na prikolici in kdo me je zvlekel sem. Cheprav mi je bilo v tistem hipu
zhe jasno. D. A. se ni pustil kar tako odpraviti. Ugrabil me je, da bi z njim iskal Sveti Tuul.
»Poslushaj,« je zamrmral D. A. »Oprosti, ker sem te moral takole prisilit, ampak nujne razmere so nujne razmere, ochitno!«
»Ti si navaden furuholmen!« sem ga opsoval. »Zakaj me ne pustish pri miru?« »Ker si pameten chlovek!« je rekel D. A. »Che sem se zhe odpravil na ta kvest, je najbolje, da ga opravim s pametnim chlovekom!«
»Saj nisem edini pameten chlovek na svetu!« sem zarohnel. »Najdi si koga drugega!«
»Kaj pa mislish, da sem pochel z avtom oni dan?« je zavzdihnil D. A. »Ampak nihche ni hotel z menoj zastonj, zavoljo zgodovinske resnice. Vsi so idioti, vesh. Obkrozhen sem z idioti. Idioti so zavzeli Zemljo, vesh! Iz raznih osonchij jih vleche vkup sem dol! Ti she ne vesh ne, kakshne bolechine so to!« Vedel sem, da je premaknjen she bolj kot rondo pri moji faciliteti. Ampak potem sem pomislil: che ga zdaj ubijem, bo joj! Vsi gledajo!
Spustil sem globok izdih. Poprej je bil predolgo privezan. Moral je po svoje. »Prav!« sem rekel. »Kaj zdaj?« D. A. me je hvalezhno pogledal.
»Zdaj mi morash pomagat pri zbiranju denarja za odpravo! Zadnje feljchnike sem potroshil za kerozin!« »Na, she to!« sem zamrmral. »Kaj pravish?«
»Nich!« sem rekel. »In kako nameravash zbrati denar? Bosh davil, kradel, v pekel padel, se v sedmi krog stisnil in tam presvisnil? Bosh obiral jabolka v sadovnjakih? Bom moral jaz prodajat svoje telo?«
»Vidish, to je pa to, ko ne vem!« je zmignil z rameni. »Zato pa imam tebe. Ti si tu pameten chlovek!«
»Prav!« sem rekel. »Kandidirajva na vashkih volitvah!«
»NORO!« je vzkliknil. Zachel je poskakovati po prikolici gor, po prikolici dol. »NORO, EJ! TO JE PA NORO! EJ, NORO! NO-RO! DIVJE, MATI! OJ, NORO! NORO, EJ!«
Tako je poskakoval, da se je prikolica odklopila. Bila sva na cesti boljvklanec, kot se to ponavadi zgodi, in z nesluteno hitrostjo sva zachela drveti navzgor. »TESLO!« sem zakrichal. »Nisi vreden, da bi te bichali sredi blata! Lej kaj si storil s svojim divjanjem!«
Prepozno. Zabila sva se naravnost v ribnik, ki je mirno bival ob cesti na vrhu klanca. CHACHA-CHOF! je reklo in debelo pogledalo.
»TOVORNJAK!« je murgnil D. A. in skochil iz prikolice. Stekel sem za njim. Tovornjak je she vedno stal na polovici klanca.
»Bom jaz vozil!« sem rekel. »Ti si ob rojstvu popil prevech humusa za kaj takega!«
Iz she neobjavljene knjige Mateja Krajnca Damoklejev sech. (Op. ur.)
Lev Detela
PROPAD
II
Dvorni svetnik doktor Schoiswohl se v v kavarni Landtmann poglobi v temnorumene strani dunajskega STANDARDA. S ponosom se zagleda v velike chrke frontnega porochila izpod peresa »nashe posebne dopisnice Olivie Flopp«. Se samozadovoljno nasmehne. Z njegovo mlado protezhiranko teche kot namazano. Avstrijska stran je v tej neprijetni vojni vendarle dobila primerno porochevalko. Na njegovo pobudo! Gotovo se bo odlichno obnesla tudi kot vojnopolitichna obveshchevalka. Tako je prav. Vse za chast in slavo Avstrije. Schoiswohlowo zachetno veselje pa se zhal zhe po nekaj trenutkih prevesi v trpko prizadetost in bes. Prestrasheno prebere, da je chrnski udarni bataljon Mobutu II. pod vodstvom enega najvishjih slovenskih oficirjev, generalmajorja Jozhefa Dimitrija Ribnicharja, v gorskih gozdovih pri Kranju odbil vse zagrizene napade »avstrijskih humanitarnih obrambnih sil«, ki se zdaj neurejeno umikajo nazaj proti meji.
»Zelo neprijetno!«
Jezno miga z glavo in bolshchi v natakarja, ki mu je pravkar prinesel hrenovko prve kategorije po nachinu hotela Sacher.
»To s chrnskimi plachanci je naravnost nezaslishano,« motovili z besedami. »Le od kod imajo Slovenci denar, da si lahko privoshchijo take nesramnosti? Pod Triglavom so ti uvozheni zamorci prebili vse nashe bojne linije. Ogrozhajo nam Beljak in Celovec. Che bo shlo tako naprej, so pojutrishnjem na Dunaju. Ja, in kaj bo zdaj?«
»Ja, gospod dvorni svetnik. Ukrepati bo treba. Grozno, che pridejo. Vse nam bodo pokradli in unichili.«
»Ja, ja, vse bodo razrushili,« modruje doktor Schoiswohl.
»In, che smem pripomniti, gospod dvorni svetnik, polastili se bodo nashih sluzhb in zhena,« reche natakar. »Vindisharshchina bo postala nash avstrijski uradni jezik. Mi pravi Dunajchani pa brez dela in jela.«
»Chakaj,«, zarezgeta dvorni svetnik in s kazalcem desne roke motovili po chasopisu. »She imamo mozhnost za zmago. Prehitro sem bil chrnogled. Tu spodaj pishe, da imajo slovenski bojni odredi nenadoma velike tezhave. Ogrozhati jih je zachela odlochilna slovanska nevarnost z juga. Ki so jo najmanj prichakovali. She neidentificirane tuje vojashke sile so se, kot porocha chasopis, ob shtirih zjutraj po slovenskem vojnem chasu zagnale chez Kolpo in zhe zasedle Novo mesto. Srditi boji na dveh frontah povzrochajo v Ljubljani pravi preplah.«
»Slovenski vojni chas,« se namrdne natakar. »Kaj je to?«
»Ah, nichesar ne razumesh,« se kremzhi dvorni svetnik. »Mi v Avstriji imamo zdaj normalni zimski chas, v Sloveniji pa so zhe pred dvema mesecema uvedli poletni chas, ki je eno uro pred nashim normalnim zimskim chasom, ki se ravna po astronomsko izrachunanem stanju sonca nad nami. Toda slovenski vojni chas prestavi vse skupaj she za eno uro naprej.«
»Kako naprej? Ne, razumem, gospod dvorni svetnik,« reche natakar.
»Poslushaj, prosim. Ena ura naprej in smo v poletju, in she ena ura naprej in smo
zhe v vojni ... Che v chasopisu pishe, da so z juga udarili ob shtirih zjutraj, pomeni,
da so to storili po nashem chasu zhe dve uri prej, torej ob dveh ponochi.«
»She vedno ne razumem, gospod svetnik ...«
»Dvorni svetnik...«
»Ja, lepo prosim, oprostite!«
»Nich ne razumesh, Johann. Zato si pach natakar. Cheprav glavni natakar. Poslushaj. Na Dunaju je zdaj ura devet, v Ljubljani, kjer se zelo mudi in hochejo biti v vsem prvi, pa je zhe dve uri vech, namrech enajst. Tam je treba zgodaj vstati in chim vech postoriti, she preden nasha Avstrija zaspano vstane iz blazin ...«
o o o
Ana je vsa iz sebe, ker so njenega Arturja vpoklicali v vojsko. Ve, da je njen mozh za vsakrshno vojashko postoritev popolnoma nesposoben. Kljub olajshevalnim okolishchinam. Poslali so ga namrech v oddelek za intelektualno obrambo in humanitarno nacionalno propagando, kjer prenasha zaprasheno arhivsko gradivo iz prve svetovne vojne na soshki fronti iz leve omare v desni sobi v tesno desno omaro v predlevi sobi.
»Ah, ni mu dobro,« potozhi svoji sosedi. »Veste, on ni za vojashko sluzhbo.«
»Seveda ne, gospa Ana,« jo tolazhi soseda. »Vash mozh je tako dober in mil. In
toliko ve. Tak strokovnjak ne more biti nikoli dober vojak.«
»Ja, kar prevech ve,« reche Ana. »Kako se naj to dobro koncha.«
»Kje je zdaj vash gospod, gospa?« reche soseda in radovedno premika glavo.
»V oddelku za propagando je, gospa ...«
»Ah, propagando ... To bo pa zhe zmogel ... Tam so sami pametni ljudje ... Bo zhe
nekako ... To so vazhni ljudje ...«
»Seveda bo, gospa, bo zhe ... Saj so vazhni ljudje.«
She preden prideta do trgovine s sadjem in zelenjavo, zagledata nenavaden prizor. Chez cesto rohnijo ostra povelja razdrazhenega podoficirja. Pred vojashnico se namrech strumni naborniki pravkar vadijo v salutiranju. »Ti pa pridno salutirajo,« reche Ana.
»Ah, kako lepo salutirajo,« poudari soseda. »Tudi vash mozh se bo she marsichesa nauchil ...«
»Ja, salutirati se bo nauchil,« reche Ana in se utrujeno nasmehne.
Kaj se nam je zgodilo? Popolnoma nore sanje ...
Arturju, zakletemu civilistu od nog do glave, se nekoliko zatresejo hlache, ker ga predstojnik oddelka pokliche k sebi. Le kaj hoche od njega?
»Vi ste torej zgodovinar,« reche major Starek in si z belo krpico brishe oroshena ochala.
»Ja, zgodovinar, gospod major ...«
»Dobro. To je zelo dobro .... Takrat, leta 1917, smo namrech zaradi veleizdaje treh
pacifistichnih nepridipravov ob Sochi izgubili strateshko vazhne dokumente ...
Vasha naloga je, da jih zdaj najdete v arhivu ...«
»Seveda, gospod major. Bom naredil, kar je mogoche ... «
»Dobro, dobro,« mrmra major in gleda nekam pod mizo.
Artur miga z glavo in zbira pogum za usodno vprashanje.
»Toda, gospod major, che smem kot zgodovinar vprashati,« motovili z besedami. »Zakaj potrebujemo te stvari zdaj, vech kot sto let pozneje ...« Major se strese, kot da je vanj udarila strela z jasnega. Od svete jeze se mu zatemni pred ochmi.
»Nich vas nisem vprashal. Sprashuje lahko samo predpostavljeni. V najinem primeru sem to jaz,« se zadere. »Vasha naloga je, da ishchete ... in basta! Zakaj potrebuje vojno ministrstvo te izgubljene dokumente, se vas tiche she manj kot lanski sneg ... «
»Razumem, gospod major. Oprostite,« jeclja Artur.
Zdi se mu, da so se mu vdrla tla pod nogami in bo izgubil zavest.
Major Starek dvigne glavo. Z ochmi preleti na smrt prestrashenega chloveka pred
seboj.
Le kako si bomo s temi idiotskimi civilisti, samimi razvajenimi maminimi sinchki, priborili zasluzheno zmago in slavo, si misli. Vendar se mu chlovechek malce zasmili, zato se mu jeza hitro razkadi iz nekoliko utrujene glave in iz prevech zakajenih in s tobakom zasvojenih pljuch.
»No, kot zgodovinar bi lahko vedeli, da so za generalni shtab zelo vazhni paralelni
dokazi. Che najdemo zapiske o polozhaju pri Bovcu takoj po smrti cesarja Franca
Jozhefa, lahko v sedanji novi humanitarni vojni preprechimo napake, ki so se tedaj
dogodile ... Zdaj ne smemo popustiti ... Tokrat je nujno potrebna velichastna in
chastna zmaga ...«
»Ja, gospod major ...«
»Torej razumete, za kaj gre?«
»Seveda razumem, gospod major ...«
»Zelo dobro ... Zato pa brzh na delo ...«
V	nochi med 25. in 26. junijem se odred avstrijskih chrnosrajchnikov prebije pri Preddvoru chez Kokro in zachne s topovskim ognjem obstreljevati blizhnjo in daljno okolico. Grashki brigadir Pock skusha skoraj istochasno, cheprav so vremenske razmere vech kot odvratne, zasesti Maribor. Po vsej Sloveniji lije kot iz shkafa, vmes pada debela tocha. Poleg tega je za junij izredno mrzlo, samo nekaj stopinj nad nichlo. Po hribih je, da je she slabshe, zapadel sneg. Vendar hudi poletni mraz zaustavi prodor sovrazhnih juzhnih sil pri Novem mestu. Pri slovanskem napadalcu je v zelo kratkem chasu za namechek odpovedala she preskrba z najnujnejshimi, za prezhivetje potrebnimi zhivili, samo od ropa pa se ne da zhiveti.
Tretji slovenski udarni bataljon ob dveh ponochi sredi izrednega naliva zaustavi z oklopnimi vozili premikajocho se avstrijsko sovrazhno enoto pri Lenartu v Slovenskih goricah. Nekateri avstrijski tanki obtichijo v blatu, ker je zemlja zaradi neprestanega dezhevja popolnoma premochena.
Pri Preddvoru se ob svitu razbesni boj na zhivljenje in smrt. Vendar zhe po prvih spopadih nastane nazarenska zmeshnjava. Slovenski general Ribnichar, mozh stare shole, je namrech svoje vojake oblekel »na avstrijski nachin, da budu neprijatelji vedeli, da sve tisto, kar mislijo, da znajo napraviti le oni, znamo napraviti tudi mi, ali dosta bolje«. Ker so si vsi, branilci in napadalci, v enakih chrnih uniformah popolnoma podobni, nihche vech ne ve, koga naj she ubije. Nobeden ne zna vech razlochevati med prijateljem in sovrazhnikom. Zelo hitro se lahko zgodi, da bo po pomoti ustrelil brata ali ocheta.
»Le zakaj se pravzaprav borimo?« se vojaki jezno sprashujejo in stiskajo pesti. Brezmochno chutijo, da vojskovanje poteka zaradi neumnosti in sebichnosti predpostavljenih, brez pravih ciljev in za prazen nich.
Oficirji na obeh straneh zgrozheno opazhajo, kako popushcha disciplina in se vojaki trumoma umikajo iz boja. S streli iz revolverjev jih skushajo nagnati nazaj v strelske vrste, vendar se jim to ne posrechi.
V	oba sovrazhna generalna shtaba ob petih zjutraj pridrvijo novice, da so se boji na vseh frontah ustavili kot odsekano. Vojaki na obeh straneh so zaradi neznosnega vremena mokri kot politi cucki. Vsepovsod od mraza shklepetajo z zobmi in zahtevajo konec vojne. Trumoma zapushchajo bojishcha. Generali brez vojske se tresejo v brezmochni jezi.
Vojak Hans pri Preddvoru objame vojaka Janeza.
»Serbus! Jaz rad kadil! Rauchen!«
Janez objame Hansa.
»Na! Cigareta!«
»Ja. Danke. Du Kamerad!«
» Na zdravje, kamerad!«
»Da Schnaps!«
»Ja, shnaps!«
»Krieg Dreck!«
»Ja, krik je drek!«
Pijani vojaki lezhijo v blatu in pijejo zhganje.
Razjarjena drhal v Spielfeldu na avstrijskem Shtajerskem do smrti pretepe dunajskega polkovnika Stroberja, v Sloveniji pa po she nepotrjenih podatkih neznanci pri Celju iz zasede ubijejo tri vishje chastnike.
Kljub tej neverjetni zmeshnjavi she vedno odropotajo v shtiridesetminutnih presledkih z ljubljanske zheleznishke postaje vlaki z vojashtvom za fronto. Vojashko vodstvo priganja she vse preostale, naj takoj prostovoljno posezhejo v vojno.
»Ne bomo se vdali, pa chetudi okrog nas vse propade!« se glasi parola visokega vodstva.
V tovornih vagonih sedechi vojaki prepevajo zhalobne pesmi, nekateri molijo rozhni venec.
o o o
Chudni hrup na cesti prebudi lepo Olivio Flopp. Ob sedmih zjutraj stopi, she vsa izmuchena od naporne nochi, k hotelskemu oknu, da se nauzhije svezhega zraka. Za njo je izdatna ljubezenska preizkushnja s pozheljivim neznancem, ki ga je srechala v nochnem baru. She na pol gola, v razpeti spalni srajci, bozha z obema rokama boleche razdrazhene prsi, na katerih cvetijo svezhi odtisi vrochih poljubov. Vidi, da sta dojki zaradi ostrih potiskov in ugrizov nenasitnega moshkega pod obema bradavicama rahlo razpraskani in rdeche obribani. Ah, pa kaj! Saj je bilo lepo! Na svetu smo zato, da uzhivamo!
Kljub utrujenosti se rahlo nasmehne, ko si z dlanmi previdno potezhka prsi in jih narahlo potisne navzgor, da se oba poredna vrshichka nad bujno gmoto toplega mesa zhivahno zatreseta. Ti vrochekrvni Slovenci!
»Joj, kakshne fine joshke imash!« ji je neznanec sredi ljubljenja zashepetal med razdrazhljivim bozhanjem obeh vedno bolj razgretih bradavic in jo popolnoma omamil. V naslednjem trenutku ji je lahko zaradi te zvijache nenavadno hitro, she preden je doumela, kaj dela, porinil svojo nabreklo moshkost kar brez zashchite globoko v rezho, ki jo je v dolgi sladki predigri zasvojil s poljubi. »Ne, samo s kondomom,« je zakrichala she vsa omotichna zaradi neprichakovanega ljubimchevega naskoka in ga po shtirih ali petih brezobzirnih porivih jezno pahnila iz sebe, da je za trenutek prestrasheno onemel in se zavlekel vase. She dobro, da jo je ubogal. Morda she ni prepozno. Da ji ne bo treba dobiti kake bolezni in spet odpraviti otroka, kot zhe dvakrat prej.
Stoji pri oknu, tik ob hladni shipi, na katero pritiska srbecha vrshichka v pretekli nochi mochno preizkushanih dojk. Spodaj na cesti je nekakshen hrup, ropot vojashkih shkornjev ob cestni tlak, toda v njeni glavi je vse v megli. »Joj, kako divje sva se fukala!«
Shiroke prsi se ji skeleche potresajo ob vsakem premiku. Takoj si jih mora natreti z blazhilnim oljem.
Verjetno je, kar se tiche moshkih, res nekoliko lahkomiselna. Precej nespametna. Le zakaj jo tako privlachijo? Kot tisti prej!
Kako jo je gledal, na videz ponizhan, s svojim nevarno razshopirjenim, toda razocharanim udom, na katerega je tako ponosen, ko ga je odrinila s postelje in stala naga tik pred njim. Ona! Samo ona! Visoko rashchena chrnolaska z napeto zadnjico in zapeljivimi stegni.
Nekoliko oholo se mu je nasmehnila. Z dvignjeno glavo. Zanalashch se je zazibala proti ljubimcu, da sta ji bujni dojki nesramezhljivo poskochili, in dvignila levo nogo na stol. Z ochmi je pozheljivo zdrsel preko vseh njenih zavidljivih oblin proti nakodranemu puhu ob rahlo odprtih nabreklinah spodnjih ustnic, iz katerih ga je tako neusmiljeno izgnala. She bolj je premaknila nogo, da se ji je sram popolnoma razprl.
Izzivalno ga je prebodla z vrochimi pogledi. Ubogi revchek s svojim vedno bolj napetim moshkim orozhjem, do bedaste onemoglosti nabitim z neumnimi semeni! Ampak vseeno odlichen! Mora ga kaznovati za vse predrznosti! Ko se mu je priblizhala vse do bokov, je zahrzal kot konj in se vzpel proti njej, vendar ga je zaustavila z obema rokama kar sredi poti. Ni odnehal. Kakshen moshki!
»Hochem te!« je zastokal s pozheljivim glasom v polomljeni angleshchini, s katero sta se sporazumevala med ljubljenjem. Spet je zbiral pogum za ponovni napad. »Samo s kondomom!« je she enkrat ponovila in s pogledom predrzno oplazila njegovo goloto.
Takoj nato jo je zagrabil pod pasom, da se ji je zavrtelo pred ochmi. »Zelo pokvarjena si!« je hrznil, ko jo je na hitro naskochil in prevrnil na blazine. Porinila ga je proti drugi strani postelje in skushala izrabiti premor, da se zashchiti. »Pochakaj,« je zadrgetala in ga z roko prijela pod trebuhom. »Joj, kako velik si! Samo zdaj bodi priden! Saj takoj pridesh na svoj rachun!« Spet je silil proti njej.
»Nesramen si,« je rekla in ga iz hudobije pobozhala tik pod glavichem. »Premagaj se!«
Za trenutek se je negotovo zaustavil in pochakal ...
Vzburjeno je zasopla, ko jo je potem potisnil pod sebe in jo zachel neusmiljeno prebadati s kondomom, ki mu ga je v zadnjem hipu z muko nataknila na nevarno nabrekli ud. Sunki in potiski razvnetega ljubimca so postali usodno ostri. V sladkem nemiru je dvignila trebuh, ko je zachutila, kako se moshki v njeni rezhi nevarno hitro shiri skozi vse sramne kozhice in stene do dna njene zhenskosti in z napeto konico vedno hitreje udarja v sredo njenega mesa. Takoj nato, ko se je neznosna strast v njeni notranjosti razletela v omamno mochan vrh, je divje zatrzal tudi on in se med hitrimi poskoki blazno vroche izlil — v kondom.
Za slovo se vseeno ni mogel zadrzhati in jo je vzel she enkrat, »kar na prosto zunaj po zadnjici, da ne bom vechni ujetnik tiste tvoje tesne vrechke«, kot je rekel, ker da na ta nachin ni nevarno, da bi zanosila, in ker mu je zdaj po tako fini nochi prevech vshech s temi svojimi polnimi joshki in ne more drugache, za to pa je sama kriva, ker je res odlichna v postelji in ima poleg tega neverjetno privlachni shvicarsko-avstrijski mesnati ritnici z zapeljivo vdolbino v tolsti sredini ter jo je prav zato potrebno za konec she posebno mochno po slovensko od zadaj obdelati, ostro napokati, odlochno pokavsati in primerno kaznovati. Ko je odshel, se je morala she dolgo umivati, ker jo je med zadnjim ljubljenjem po zadnjici skoraj do stegen obrizgal s svojimi lepljivimi semeni, ki si jih je morala potrpezhljivo izpirati s kozhe, v strahu, da ji mogoche vendarle ne bi zashli v njen globoki zhenski zaklad. Ni chudno, da je she vedno popolnoma omamljena od naskokov in prebodov tega strastnega tujca.
Baje je kuhar pri zunanjem ministru, ta pa posebno rad je »domacho kurjo zhupco«, ki je nekaj najboljshega na svetu, kot sveto zatrjuje vedno in povsod, celo na televiziji. Med ljubljenjem je iz kuharjevih ust izvedela za mnoge podrobnosti o ministrovem zasebnem zhivljenju. Da vara zheno in zasvojen od vseh strasti redno zahaja v swingerclub, kjer z ministrom za kulturo svinjata proti kulturi in z lepimi spremljevalkami vizionarsko nachrtujeta antikulturo svetle bodochnosti. Sanjata o programih, ki naj osvobodijo druzhbo dosedanjih prisil in premajhno rodnost naroda plodno osemenijo s pomochjo napetosti kulturno-erotichne izmenjave med osnovnim in spreminjajochim se ritmom izvajanja z razlichnimi partnericami in partnerji, tudi s takimi iz drugih drzhav, narodov in narodnosti ter iz drugih kulturnih krogov, saj zhivimo v globalni multikulturni in liberalni druzhbi, cheprav gospod general-predsednik ta trenutek she ukrepa drugache. O teh izsledkih bo na vsak nachin po tajnih kanalih previdno porochala v Avstrijo.
Fant, ki jo je ponochi jemal kot obseden, da je zdaj popolnoma izmozgana, vsekakor ni kar tako. Nich nima proti temu, da se she enkrat srechata in spet divje zdruzhita, cheprav bi se pozneje rajshi znashla kje vishje, na primer v objemu obeh ministrov.
Nenadoma ji zastane dih. Srce ji hitro utripa. Zdrzne se, ker na cesti pod hotelom zagleda skozi dezh strumno korakajocho zadnjo slovensko vojashko ponudbo, elitni odred »Veliki general Janichar«, s plinskimi maskami na glavah in z napravami za kemichno razchishchevanje radioaktivno onesnazhenega terena v posebnih vozilih. Ustrashi se, da bi jo borci zagledali nago pri oknu, in si z nochno srajco hitro pokrije nespodobno razgaljene dojke.
Za elitnim odredom koraka, kot da se ni nich zgodilo, vojashka godba na pihala in uzhiga zmagoslavne korachnice.
Iz nekaterih hodnikov in dvorishch se oglashajo vzkliki:
»Zhiveli junaki! Zmagali bomo! V boj za staro pravdo! Zhivela nasha slavna vojska! Naj vechno zhivi nash veliki general! Za domovino — z generalom naprej! Po velikem generalu — veliki general!«
Ljubljana ochitno she ne ve, da je fronta ponochi zhe skoraj razpadla in da noche nihche vech dvigniti orozhja, da bi z njim ubil sochloveka. Toda — ali ne delajo rachuna brez krchmarja?
V	obrabnem ministrstvu se strateg Ribnichar ochitno noche vdati, saj je preprichan, da je treba zdrzhati do zadnjega.
»Porkamizerija, pa tud che vzame sve skupa hudich ... Pet nas bude ostal, da preuzmemo inicijativu ... In ni hudich, da neb zmagal!«
o o o
Olivia nekoliko prezirljivo motri prestrashene obraze mimoidochih na cesti pred ljubljanskim Nebotichnikom. Chuti, kako v mesto kot zahrbtna strupena bolezen vdira anarhija. General se zhe sedem dni ni pojavil na televiziji. Ali je she zhiv? Kako rada bi ga vendarle videla. Srechala. Mogoche potem celo natanchneje osebno spoznala.
V	lokalu ji pripovedujejo, da je odpovedala preskrba. Po vogalih se nabirajo smeti, ker so komunalne sluzhbe prenehale izvajati svoje pozhrtvovalne in nujno potrebne dejavnosti. Baje lachni chrnski najemniki ropajo trgovine in plenijo zhivila. V Mostah so posilili tri mladoletnice. Resnica ali lazh?
Za novo porochilo o vojnem stanju v Sloveniji je zato prerachunljivo nabrusila pero in chlanek nashopirila z zlaganim perjem. Zmeshnjava je na vsak nachin od dne do dne vechja.
Zvedavo pogleda na svoji levi strani mladega moshkega z drzhavnega oddelka za
komunikacije, ki ji zhe ves dan dvori. Pravkar ji je prevedel napis, ki ga je opazila v
izlozhbi blizhnje trgovine pod pozlachenim kipcem Venetskega konja.
»NE KUPUJTE SLABEGA AVSTRIJSKEGA BLAGA, KI V SLOVENIJI
NICH NE VELJA, so modro zapisali v jeziku, ki ga zhal ne razumete, gospa,« se ji
s sladkim glasom nasmehne mladenich.
»Ja, zhal ne razumem,« mu nekoliko hladno odgovori.
Na vogalu stranske ulice jo takoj zatem zbode napis v debelih rdechih chrkah, ki ga mladenich spet prestavi v nemshchino.
»Prvi del je pravzaprav nasha stara partizanska pesem, zato pa je tem bolj vazhna filozofija drugega dela,« ji reche.
»In kako se glasi ta znameniti napis?« ona rezko zvisha glas.
»NABRUSIMO KOSE, ZHE CHAS DOZOREVA, NA VOLJO JE DOBRO
ANGLESHKO BLAGO. ZA SLAVO BRITANSKO IN ELEGANCO
AMERIKANSKO BOM OB VSAKI URI ZASTAVIL GLAVO!«
»Ja, ja, vem, da bi se morala chimprej nauchiti vashega prelepega, a strashno
tezhkega jezika,« zavzdihne.
Skoraj ljubeznivo s temnimi ocharljivimi ochmi oshine vnetega prevajalca, ki jo tako pozhrtvovalno spremlja na vsakem koraku. Prsi pod svileno rdecho bluzo ji
radozhivo utripajo. Danes nima modrca, zato chuti, da so napete dojke zares svobodno pripravljene za vse zahtevne povezovalne naloge, ki jih spet chakajo.
o o o
Veliki general se mora zaradi neprestanega sovrazhnega bombardiranja umakniti v atomski bunker, ki so ga skrili med stoletno drevje divjega pragozda na zashchitenem in zato za navadnega smrtnika popolnoma nedostopnem podrochju. Betonsko zaklonishchno trdnjavo je baje zgradila she prejshnja oblast, ki je rada prihajala sem na oddih, se divje zabavala in med drugim v blizhnjih gozdovih uprizarjala imenitne lovske hajke, v katerih je izgubilo zhivljenje nepreshtevno shtevilo jelenov, srn, zajcev in medvedov.
Pripovedujejo, da se je v bunkerju enemu od pomembnih generalovih predhodnikov neke vesele nochi vdrlo pod nogami. Rad je namrech z izbranimi tovarishi zahajal v gozdno samoto na zasebne pivske zabave, na katerih so ob zvokih junashke glasbe ter ob vriskih vzburjenih cip in shtevilnih razbrzdanih prijateljic preshtevali obilni lovski plen, med katerim se je vedno nahajal tudi kak podivjani machek, ki zelo rad zhivi na teh za shirsho javnost skoraj neznanih podrochjih.
Generalov predhodnik je v tisti pijanski uri imel neznansko smolo. V razbrzdanem zagonu je namrech s shkornji prevech po vojashko udaril po zabetoniranih tleh, da je grozno zahreshchalo, kot da bi se lomile kosti. Vendar se je rushil samo protiatomski beton, ki zaradi ochitne protidrzhavne sabotazhe ni bil posebno kakovosten. Med preplashenimi kriki na pol golih deklet in rezkimi klici razlichno pijanih sotovarishev je generalov predhodnik zgrmel dalech navzdol, globoko v temo, deset klaftrov pod zemljo. Priletel je na nekaj neizprosno krutega. Skoraj bi izgubil zavest, ko so ga po nogah in ramenih trdo udarile ostre kosti. Skushal se je pobrati z groznega dna in se po vojashko zravnati, vendar je prekletstvo pod njegovimi nogami preperelo pokalo in se z njim vred pogrezalo she bolj navzdol, globoko navzdol v temo, v pekel ali she globlje. Oblil ga je mrtvashki znoj in zares je zachel moliti ochenash, ki se ga je bil kot otrok nauchil od pokojne mame in ga kljub vsemu, kot je presenecheno zastokal, she ni pozabil, saj se mu je za trenutek zazdelo, da se je priblizhala smrtna ura. Nahajal se je v nemogochem polozhaju. Po glavi so ga, che se je premaknil, z leve in desne tolkle kosti belih okostnjakov. Pod noge so se mu kotalile s kroglami preluknjane lobanje. Dolga koshchena roka se je odbila z nekega okostja, na katero je po nerodnosti zdrsel, in zashkrtala po njegovem vratu, ga stisnila pod srcem, da mu je zastal dih.
»Na pomoch! Kaj je to?« je zakrichal. »Mrtva golazen so, pa vseeno ne dajo miru! Premal revolucionarn smo bli takrat v Rogu!«
Gost kostni prah, pomeshan z zemljo in preperelim lesom, mu je med jokavim krichanjem zachel neusmiljeno vdirati v nos in usta, da bi se skoraj zadushil.
Mahoma je spoznal, da se je znashel v nekakshnem rovu, med tisochglavo mnozhico okostnjakov, v druzhbi z obupno velikim shtevilom prestreljenih chloveshkih lobanj in z neskonchno visokimi grmadami najrazlichnejshih kosti. Zazdelo se mu je, da so ga v svoj ris ujeli mrtvi, ki jih je svoje dni sam pomagal pobijati.
»Madona!« je zakrichal gor k pijanim tovarishem. »Potegnite me zhe vendar ven iz hude jame!«
Zgoraj pri komandi, kjer se je udrlo, je nastajal nezaslishan preplah in direndaj. Prijatelji nesrechnega voditelja, ki se je spodaj v temi plazil po kosteh pobitih, so zmedeno begali sem in tja ter si niso znali pomagati. Konchno je eden od mozhakarjev, ki je imel pivskega machka she od prejshnje vinske nochi in zato to noch ni veliko pil, v zapushchenem kotu nashel primerno vrv za sushenje medvedjih kozh, na katero bi se lahko obesil tudi Judezh Ishkarijot takoj potem, ko je izdal Jezusa Kristusa.
Z zdruzhenimi mochmi je prestrashena drushchina vrgla odreshilno vrv globoko v temo. Iz rova se je oglasilo nekakshno lomastenje in ropotanje. Odreveneli so od strahu, ko je iz teme udarilo v njihove pijane glave rezko vojashko povelje, kot da ga je nesrechnezh iz svojega temnega pekla izstrelil kar iz brzostelke. »Ajdi, vleci strumno navzgor!«
Ker so bili prevech pijani, niso mogli svojega predstojnika ustrezno potegniti iz njegovega zelo nezavidljivega polozhaja, kot bi se spodobilo. Vrv, na katero se je nesrechnezh sicer sredi najvechje stiske strokovno privezal z mornarskimi vozli, ki se jih je nauchil she kot otrok pri katolishkih skavtih pred revolucijo, se sicer ni utrgala, vendar so prijatelji, neveshchi tezhkih fizichnih opravil, zelo hitro onemoglo popustili, tako da je spet nedostojno zgrmel na preshtevilne chloveshke kosti.
»Prokleta banda!« je zarjul spodaj med okostnjaki, ovit v oblak kostnega prahu. »Vse skupaj bi vas bil moral dat postrelit, kot takrat to koshcheno svojat narodnih izdajalcev ... Ajde, pijandure, povlecite zhe enkrat in me spravite ven iz brloga!« Medtem ko je voditelj jeznorito cepetal na vrvi in bingljal med breznom pod svojimi vojashkimi shkornji in luknjo nad svojo glavo zgoraj v betonu, so popolnoma prepoteni tovarishi, kot da bi shlo na zhivljenje in smrt, she vedno vlekli vrv s politichno dragocenim bremenom strmoglavo navzgor. Toda tudi pri tretjem poskusu niso imeli uspeha in je nesrechnezh spet zgrmel v prepad. Shele chetrti poskus se je posrechil. Pravijo, da je generalovega predhodnika po tem dogodku popolnoma zapustila vsakrshna lovska strast, pa tudi pozhelenje po mladih svezhih zhenskah ga je za vedno minilo. Ni vech zahajal v svoj nekdaj tako ljubljeni atomski bunker, v katerem je baje zachelo na moch strashiti. Mozhak je na veliko zachudenje javnosti postajal vedno bolj zamishljen in otozhen. Kot nekakshen modrec ali menih. Nekateri so zacheli namigovati in nedostojno natolcevati, da se v trenutkih, ko misli, da ga nihche ne opazuje, zatopi v molitev in se skusha pogovarjati z bogom.
Luknjo so takoj po neprijetnem dogodku zabetonirali z najboljshim, v Ameriki kupljenim protiatomskim materialom, ki je bolj trd kot najtrsha kost. Kljub temu tam okrog strashi she naprej. V viharnih nocheh baje zatopotajo koraki nekakshne mrtve vojske, potem pa se oglasijo kletvice, kriki, streli iz revolverjev in pushk, bombe in granate. Podzemlje pod bunkerjem je she vedno stroga drzhavna tajnost, ki je ne mara svojemu ljudstvu izdati niti novi, po vojashkem puchu domovino junashko ljubechi general in predsednik.
Z na shiroko razprtimi ochmi zdaj zhdi v bunkerju in na veliko razmishlja. Je vizionar. Sestavlja nov slogan po nachelu: »Za domovino z ... mano... naprej!« In: »Po meni jaz in nihche drug!« Pa tudi: »Vi ste moji, jaz sem pa vash in vedno nash!«
Snuje zgodovinski nachrt za popolno preureditev tezhko preizkushene drzhave. Vendar je trenutno prevech obremenjen z vojno in se za zdaj she ne zna jasno izraziti o svetli bodochnosti, cheprav nam ta zhe lisjashko mezhika iz teme, ko nas nestrpno prichakuje s svojimi krvavimi rokami ...
Adjutant stoji za njegovim hrbtom kot kip. V bunkerju vlada neizprosna tishina, zato se nenadoma zaslishi neprijetno brenchanje muhe, ki se usede na adjutantov nos. Vendar ta ne sme dvigniti roke, da bi jo pregnal.
»Bupse, bupse, zdaj pa bomo udarili,« se smeji general, medtem ko se bunker zatrese ob ponovni avstrijski bombni eksploziji, kot da se je zachel potres. »Bupse, to pa je zares zelo dobro, ker bomo zares udarili ...«
o o o
Dvorni svetnik si ni na jasnem glede nastalega polozhaja. Dolochen del generalnega shtaba trdi, da se je vojna konchala s totalno kapitulacijo sovrazhnika. Toda skrajno desni predsednik parlamenta je pred eno uro jasno in glasno izjavil, da se pravi boji she sploh niso zacheli, vendar Slovenci zhe rinejo chez Ljubelj in druge prehode na Karavankah, istochasno pa so ogrozheni shtevilni staroavstrijski shtajerski kraji ob Muri.
Zmedeno kolovrati po plochniku pred ministrstvom in premishljuje o zagati, ki je nastala zaradi nepravilnega navzkrizhnega informiranja javnosti. Vsekakor bo moral ministra opozoriti na nevzdrzhno stanje, ki lahko drzhavo privede naravnost v katastrofo. Razburjeno razpolozhenje ga zanasha po plochniku sem in tja, kot da bi bil pijan.
Za trenutek se mora ustaviti, da bi se pomiril. Srce mu divje utripa. Ne vidi shtirih
obritoglavcev, ki ga jezno motrijo izza vogala. Ko hoche stopiti naprej, proti
priljubljeni kavarni Landtmann, da bi se okrepchal z dobro kavico, mu eden od
fantalinov podstavi nogo, drugi pa ga s pestjo sune pod rebra.
»No, gospod, she nis shou na vojno ... Rajsh kelnerce pr shanku za rt shlatash pa
goflo prodajash, ko nashi fantje za domovino umirajo.«
Novi udarec ga podre na tla.
Glavni obritoglavec se debelo rezhi.
»Dajmo mu she eno pod rebra, da bo vedu, kdo smo, svinja prekleta!«
Samo od dalech she slishi grobe glasove napadalcev. Eden od njih ga brca z nogo
pod kolena, drugi ga na vso moch udari z zheleznim obrochem po hrbtu.
Najmochnejshi mu iz jopicha potegne denarnico. Shteje stotake.
»Bogat je ta pizdoliznik,« se rezhi. »Pa she dohtar in dvorni svetnik!«
Shari po Schoiswohlovi osebni izkaznici, jo zmechka ter jezno zazhene pod rob
plochnika.
»Dajmo mu she eno po gobcu, da bo vedu, kaj je zhivljenje!« se zadere. Dvorni svetnik skoraj vech ne obchuti udarcev. Bolechine so vse manj boleche. V njegovi glavi nenadoma zavlada velikanska tishina. Zdi se mu, da se svet pogreza v neizprosno meglo. Iz motne daljave ga pozdravljata dva lepa bleda angelchka. V naslednjem trenutku izgubi zavest.
Eden od napadalcev ga hoche she enkrat udariti, toda z druge strani ceste se oglasi zhvizhg iz policijske pishchalke. Obritoglavci se prestrasheno spogledajo in zdrvijo okrog vogala v stransko ulico. Za njimi techeta dva policista z dvignjenima pishtolama, medtem ko dvorni svetnik lezhi nezavesten na robu plochnika. Nihche mu ne priskochi na pomoch.
o o o
Olivia z velikim prichakovanjem hiti v Klub dobrotnikov naroda. Tja jo je povabil gospod Nadbrezhnik. Nadebudni klubski nachelnik in predsednik upravnega odbora mednarodno znanega velepodjetja MEGANOX je pomembna osebnost z odlichnimi zvezami v politiki in kulturi.
Danes je zelo dobro razpolozhena. Erotichno zhejna in spolno razdrazhena. Srce ji od veselja kar poskochi, ko se ji galantni gospod nachelnik ljubeznivo nasmehne zhe zgoraj pri odprtih vratih v klubske sobane.
Nadbrezhniku se zavrti pred ochmi, ko ji poda roko. Zdi se mu, da mu elegantna novinarka razgreto sili naravnost v .... objem, cheprav je sploh ne pozna. Priporochil mu jo je njegov prijatelj in mentor Vodopivec, ki je prav tako poslovnezh, saj z velikanskim uspehom prodaja slovensko plastiko v nekatere drzhave Evropske unije, pa she v Rusijo, na Kitajsko, v Bangladesh ter celo v Ameriko. V zadnjih letih je s temi in podobnimi posli vidno obogatel in se povzpel, cheprav prihaja iz delavske druzhine, zelo visoko na lestvici vsesploshnega sposhtovanja. Pred kratkim so mu v Indiji podelili chastni doktorat za odlichne kulturne stike z azijskimi dezhelami v razvoju. Kot dobrotnik podpira kulturo, shport in umetnost, a tudi nekatere druge dejavnosti. Poleg tega je lastnik glavnega domovinskega dnevnika SVOBODNI KAPITAL.
»Ta Olivia Flopp je fina zhenska,« mu je rekel Vodopivec. »Poleg tega je znano, da je zelo dobra v postelji, zato sploh ni problema, da je ne bi dobil tja, kjer bo slechena zares sladka!«
Vsi vedo, da ima Vodopivec, ki je zaradi preobilice drugih nalog na danashnjem posvetu slovenskih dobrotnikov zhal nujno odsoten, zelo mochan vpliv v vojashkih krogih. Celo general in predsednik dzhave je v nekem nagovoru pohvalil »Vodopivchevo slovensko industrijsko plastiko, ki je odlichno uporabljiva tudi v vojne namene.« Ponosno je dvignil glavo in nadaljeval: »Prav zato bomo, kot upam, vsi vojaki zelo radi sodelovali pri Vodopivchevem povechanju produkcije slovenske plastike, kar bo omogochilo ponovno zaposlitev shtevilnih delavcev, ki so jih zhal morali zaradi krize odpustiti v nekaterih podjetjih, poleg tega pa bo slovenska plastika zelo utrdila ugled nashe drzhave po vsem svetu«. Nachelnik dobrotnikov naroda Nadbrezhnik se takoj po tej svetli misli nekoliko zresni, ker najnovejsha vojna proti vsem prichakovanjem nekoliko moti uspeshno trzhenje s plastiko. Po drugi strani pa se vendar lahko reche, da je prej prevech zanemarjena prodaja eksploziva, bomb in granat ter vojashke tehnike nekaterim podjetnikom zdaj v vojnih okolishchinah izredno koristila in so si lahko vidno pomnozhili kapital, to pa konchno niso machje solze.
»Dobrodoshli v nashem klubu, gospa,« se nachelnik ljubko prikloni in novinarki poda roko. Popelje jo v sprejemni salon, kjer jo chaka vech ljubeznivih starejshih gospodov v frakih, z odlozhenimi cilindri.
Uglajeni, nadvse sposhtovani gospodje, sicer sami stari, trdo preizkusheni machki, so kar nekoliko zmedeni, ko se spogledujejo z lepo, a ochitno nadvse samozavestno in predrzno zhensko v prosojno bleshchechi transparentni bluzi, ki radodarno razkriva skoraj vse chare njenih shirokih oblin. Z ochmi izdatno pozhirajo te blagodati chudovite matere narave, she posebej seveda izzivalne obrise obeh pod prosojnim blagom vidno poudarjenih rozhnatih kolobarjev, ki se z obema napetima vrshichkoma ochitno na vso silo trudita, da bi prebila nadlezhno pregrado iz najboljshega svilnatega blaga in se konchno popolnoma razkrila vsem na ocheh. »Zapeljiva je!« si mislijo in pozhirajo sline.
Gospodom, ki so sicer navajeni na vse dobro in vse hudo ter so zhe marsikaj zanimivega dozhiveli, strokovni pogovor zaradi neznosno lepega razgleda na porochevalkine prsi kar noche stechi. Ob pogledu na te vidno izbochene krasote hote ali nehote kar prevech zardevajo, poleg tega pa jih zachenjajo muchiti glavobol, zgaga, zhelodchne bolechine, ishias in druge nadloge, ki jih prinasha starost.
»Sposhtovana gospa Flopp, dovolite, da vam najprej ponudimo kavico,« se s sladkimi besedami zazhene v pustolovshchino z mlado zhensko generalni nachelnik kluba dobrotnikov naroda. »Potem pa pridejo na vrsto she razlichni prigrizki in sladice.«
»Se najlepshe zahvaljujem. Mi bo v uzhitek,« se zasmeje zhenska in ga pobozha s svojimi velikimi lepimi ochmi.
Nadbrezhnik tlesne z rokami in namigne pokorno usluzhnemu natakarju, naj takoj prinese sposhtovani gospe publicistki domacho mednarodno priznano chrno kavo.
»Kako je kaj v vashi lepi Shvici?« se z izbranimi besedami obrne k novinarki. »Shkoda, da se nisem rodil v vashih prijaznih krajih, potem bi mi bila prihranjena ta prekleta vojna ... Ah, oprostite mi te nedostojne besede ... Toda, kar je res, je res, gospa urednica, vojna nam unichuje posle in izpodkopava nashe narodno bogastvo ... «
»Zhe mogoche,« reche poslovnezh Mezhichek. »Toda vsaka stvar ima tudi svoje dobre strani. Gospodu drzhavnemu voditelju sem zhe moral dostaviti zelo velike kolichine zhelezobetona ... Poudarjam — zhelezobetona, ker je beton brez zheleza kratko in malo zanich ... Pa tudi po bombah in granatah, razstrelivu in plinskih maskah je zdaj izredno veliko povprashevanja ...«
»Zhe, zhe,« miga Nadbrezhnik nervozno z glavo. »Toda po plastiki je ta trenutek izredno malo povprashevanja, cheprav so mojemu prijatelju Vodopivcu v generalnem shtabu sveto zatrdili, da je posebno dobro uporabljiva v vojne namene ...« »Ah,« zakikirika velepodjetnik Gobec. »Bolj me skrbijo demoralizirane bande brezposelnih prostakov, ki se upirajo resnici in pravici ... Za te delomrznezhe sta potrebna palica in bich, da bodo vedeli, kaj je disciplina in drzhavljanska dolzhnost do domovine.«
»Mogoche, dragi Gobec, toda to gospo Flopp sploh ne zanima ... Bolje bi bilo, da spregovorimo o chem lepshem,« se z besedami muchi Nadbrezhnik. »Ne, ne, gospod nachelnik ... Zelo me zanima vse, o chemer na tako tehten nachin razpravljate,« se dobrika Olivia. »Novinarsko delo ne sme zapirati ochi pred problemi, ki muchijo svet, ne glede na to, ali je zadeva prijetna ...« »Ali pa neprijetna,« se zasmeje podjetnik Mezhichek. »A kaj, ko se res ne morem pritozhiti ... Za gospoda generala gradim obshirne obrambne sisteme iz velikanskih zhelezobetonskih kvadrov ... To nas bo naredilo nepremagljive ... Zapomnite si za vselej: z betonom, pardon, z zhelezobetonom ni prav nich narobe ... Proizvodnja zdaj v vojni samo narashcha ... Bunkerji, zhelezobetonski shpanski jezdeci in zhelezobetonske pregraje ob zaminiranih cestah in poljih niso machje solze ... To so izdelki, za katere se tepe nasha generaliteta, da temu ni primere ... Kot da gre za chisto zlato. Posel cvete kot she nikoli. Konchno je izdelava zhelezobetona v sedanjih vojnih razmerah nasha prvorazredna drzhavljanska dolzhnost ... «
Jezik se mu nenadoma nekoliko zatakne, ker klubski nachelnik in generalni direktor velepodjetja MEGANOX povisha glas in izstreli besede, ki ga zabolijo v dno dushe.
«Vprashali bomo revizijsko komisijo, kako je z dobichkom,« zaropota Nadbrezhnik. »Vem samo, in to iz prve roke, da sta vasha pa tudi drzhavna blagajna prazni ... Poleg tega je znano, da je vash blagajnik zbezhal z devizami na lushtno, na Kanarske otoke ... Vi pa o dobichku ... Ali res ne veste, kaj se dogaja v podjetju?«
»Ne, gospod nachelnik,« se trese Mezhichek. »To, kar trdite, je navadna lazh ... Opozarjam vas, da morate rachunati z resnimi kazenskopravnimi posledicami ... Nesramnost prve vrste ... «
»Ah, pustimo to,« zamahne z roko nachelnik. »Jurchek zhe prinasha kavico, ki bo razveselila srce nashe dragocene gostje ... Gospa Flopp, ne vzemite vsega tega prevech resno. Vojna nam pach zhre zhivce ... Zato pa je tem lepshe, da ste vi med nami. Zhenska nezhnost in lepota v teh grobih vojnih razmerah sta prava bozhja mana ... Vam smemo postrechi tudi s pecivom in drugimi dobrotami?« Zelo nezhno in galantno pogleda novinarko, vendar se she enkrat jezno obrne proti Mezhichku in zasika:
»Takih stvari se ne dela v zhenski druzhbi ... Drugich bolje premislite, kaj govorite, da ne bo prepozno, ko vam bo tekla voda v grlo ... «
Besede se mu kar same od sebe zataknejo v grlu in pod jezikom ... Spodaj pod mizo, ob svoji nogi, tik nad poloshchenim chrnim chevljem, zachuti novinarkino toplo nogo. Torej ji nisem popolnoma nezanimiv, pomisli. Ochitno je sezula svoje lichne cheveljchke, ker z golimi stopali zelo pochasi, neznosno pochasi, drsa chez njegove polikane hlachnice strmo navzgor do prepovedanega obmochja med hlachami. V obraz mu butne nervozna rdechica. Chuti, kako se gospejina noga premika proti njegovi moshkosti, kot da bi jo hotela osvoboditi iz chrnih hlach in si jo privoshchiti za ta vedno bolj nevarni poslovni obred in obed. Zazdi se mu, da se mu Olivia s svojo razigrano zhensko pohoto priblizhuje od vseh strani. Domishlja si, da ji je tezhka, neznosno napeta dojka na nesramen nachin pravkar zdrsnila iz transparentne bluze, ki se je chudezhno razpela sama od sebe. V njem je samo she toplo svezhe meso te predrzne zhenske. Vonj po zapeljivo zrelih eksotichnih sadezhih prodira v zadnje pore njegovega telesa. Nevarna razgaljenost novinarkinih prsi ga zbada naravnost v srce. Nesramna radost in sladka bolechina ga popolnoma omamita. Nenadoma sploh ne ve vech, kje je in kaj se dogaja.
o o o
Te chudne sanje ... Sveta nebesa!
Stari cesar si ne da miru. V mrachnih mislih stopa po svojem Schonbrunnu. S tezhavo. Ampak pokonchno. Zravnano kot vojak. Tako mora biti do zadnjega diha.
Nesrechna vojna! Toda dobri Bog bo zhe naredil vse tako, da bo lepo in prav. Najvishji se nikoli ne pusti varati ... Najvishja sila bo s pomochjo njegove zemeljske vojashke sile spet vzpostavila tu na zemlji red in mir med ljudmi ... Ve, da mu njegovi dobri narodi zhelijo she dolgo, nekateri celo vechno zhivljenje, toda starost je bila naglo tu. Prezhivel je celo svojega nashopirjenega, jezljivega nechaka Franca Ferdinanda. Ta je od nekdaj zhelel njegovo smrt, saj bi potem lahko zasedel prestol in zachel izvajati za drzhavo popolnoma neprimerno politiko. Nekakshne nemogoche reforme. A pravichni Bog je odlochil drugache, cheprav je ravno zaradi krvave nechakove sarajevske smrti zdaj sredi te nesrechne nore vojne. Bog pomagaj! Ampak tudi taka grozna stvar ima svoj prav. Franc
Ferdinand se ni porochil tako, kot se spodobi za bodochega cesarja. Njegov nepravilni zakon z neko nepomembno grofico mu ni prinesel sreche in otroci iz te neprimerne zveze ne bi mogli nikoli postati vladarji velikega imperija. Stari cesar ve, da je celo v Sarajevu spregovoril dobri Bog, sicer tokrat s pishtolo in granato v jeznih rokah. Kot je spregovoril zhe prej zaradi cinichne dekadence njegovega bolestno obchutljivega sina Rudolfa in ga poslal v hitro smrt. Sam Bog izbira prave vladarje. Tu je samo po milosti bozhji. Zdaj pa mu je Bog tako rekoch ex cathedra dolochil primernega, pobozhnega in zelo ljubeznivega naslednika, ki niti cvetlici noche narediti chesa hudega. Ta bo, ko bo on moral kmalu zatisniti svoje trudne ochi, naslednik spet popeljal cesarstvo v mir in na vrh svetovne veljave.
»Ketterl,« reche sluzhabniku na predvecher svoje smrti, stoje, z visoko vrochino, preden se odpravi v spalnico. »Spet nisem mogel dokonchati svojega dela. Zbudite me, kot ponavadi, ob pol shtirih zjutraj!«
o o o
V najnovejshem, zaradi vojnih razmer dolgo chasa odlaganem in zato tezhko prichakovanem nagovoru svojega nadvse ljubljenega ljudstva gospod General Predsednik izrecno poudari vse znachajske vrline plemenitega naroda, ki mu zheli brezpogojno sluzhiti do zadnega konca. Za narodov blagor je deloval od nekdaj, zhe kot otrok, tako rekoch od zibelke, in tako bo do groba. »Za narod hochem zhiveti in umreti!« zakrichi s solzami v ocheh. Nekako mimogrede namigne, kot nervozno zabelezhi mednarodni tisk, da se po natanchnem in daljshem razmisleku ter po nasvetih vseh vodilnih akademikov, sposhtovanih predstojnikov univerzitetnih inshtitutov in strokovnih komisij v omiljeni obliki zavzema celo za uvedbo monarhistichne drzhavne ureditve, ki »je od nekdaj in bo za vedno«, vendar ne na nachin, kot ga zagovarja njegov nechak Mihael. Jasno pa je, da bi bila monarhija z dobrodushnimi, a po potrebi tudi ochetovsko strogimi vladarji posebno primerna za nekoliko prevech individualno samovoljne Slovence in odlichna shola za njihov dushni in telesni razvoj. Pod dolochenimi pogoji bi bila namrech oblika velike vojvodine ali kraljevine za drzhavo izrazito sodobna, poleg tega pa tudi zgodovinsko utemeljena, cheprav mu je osebno blizhja politika trde, a pravichne roke v podobi odlochnega vojashkega direktorija. Nikakor pa ne zagovarja tako imenovane parlamentarne demokracije, ki vodi v korupcijo in blebetavo zmeshnjavo nesposobnih slabichev ter je pogubna za dusho in telo naroda.
Vendar se ne strinja s svojim nechakom, ki zheli na prestol postaviti, kot je pred dnevi sporochil zachudeni javnosti, nekega habsburshkega princa ... Nekega neumnega fichfiricha, ki she slovensko ne zna ... Chesh, ti so nam vladali tisoch let in je bilo vse lepo in prav ter nam bodo zdaj spet vladali tisoch let, da bo vse lepo in prav ... Ne, s takimi zheljami in zahtevami svojega nechaka se nikakor ne strinja. Drzhavo mora, che res uvedemo monarhististichni sistem, voditi ugleden vishji
plemenitash iz slovenskih vrst, nekakshen veliki vojvoda Martin Krpan II. in ne kak prismojeni nemshkoavstrijski Karel Oton Leopold Ferdinand IV. Zakaj smo sploh v vojni s tistimi, ki so nas tlachili dolga stoletja, che ne zato, da zmagamo, kot je nekoch na Dunaju zmagal Martin Krpan? Kot drzhavni predsednik in vodja vojashkega direktorija bo z vsemi razpolozhljivimi silami poskrbel, da nechakove prevratne misli ne postanejo bolecha resnica. Konchno se bojujemo proti Avstriji in njenim podrepnikom — in cheprav je ta trenutno republika in je njena nekdanja vladarska rodbina v eksilu, je v resnici zavzemanje za ustanovitev Velike zdruzhene slovenske vojvodine pod habsburshkim zhezlom podlo protidrzhavno dejanje, ki zahteva najstrozhje zashchitne ukrepe.
o o o
Velepodjetnik Lasach je ta soparni ponedeljek izredno slabe volje, ker zaradi vojne posli ne cvetijo tako, kot bi morali. Delavci, ki so v glavnem starejshi, za vojsko nesposobni moshki, delni invalidi, alkoholiki, zabushanti, izprijenci in lenuhi, so vedno bolj neposlushni. Prava delomrzna svojat. Ko za grmom zagleda tri postopache z dvolitrsko steklenico vina, razjarjeno zavpije: »Zakaj pa toliko zabushavate?«
Obraz mu preplavlja nevarna rdechica. Divje bulji v prvega delavca pri grmu, ki se chudno hihita in reche: »Mi nch ne zabushavamo, gospod generalni direktor!« »Kje je gospod preddelavec Osipovich?« se zadere Lasach. Pri blizhnjem grmu nevarno zapoka.
»Tukaj, gospod direktor,« reche Osipovich in skochi na pol pijan izza kupa smeti na levi strani industrijskega kompleksa. Mezhika z ochmi. Ve, da je prevech pil. Le od kod je sam vrag privlekel direktorja ob tem nepravem chasu? Zdaj se mora zbrati, postaviti proti delavcem, da ne bo Lasach she bolj jezen. »Zakaj ni reda?« besni Lasach.
»Si slishu, kaj je reku gospod direktor?« rohni Osipovich in dviga pest. »Zdej na delo ... Brez dela ni jela ...«
»Nekaj vech discipline, gospoda,« reche generalni direktor. »Pesek pa beton morata biti nared!«
»Vsak bi rad sam piu pa jedu, pa nch delou,« rezgeta preddelavec. »Tko ne bo shlo. Vojna je. Nashi umirajo za dobro stvar in domovino, vi pa tko. A vas ni sram? Prmojdush, zdaj bomo pa tko shauflal pa kamenje toukl, da se vam bo she iz glav drek kadiu ... Mislte sam na vash trebuh pa smrdljivo rt, prasci hudichevi. Ajdi marsh pa shauflat!«
Generalni direktor se pri teh odlochnih besedah nenavadno raznezhi, dvigne kramp in reche: »Dovolite, da vam pokazhem, kako se dela!«
Tolche s krampom po betonu. Se zadihano zaustavi, potegne iz zhepa robec in si brishe potno chelo. Srce mu prehitro utripa. Kje ima tabletke proti pritisku? Delavci ga izzivalno gledajo in prasnejo v smeh.
»Kva je tu smeshn?« se razjezi preddelavec. »Gospod generalni direktor zhe znajo! Pa vi? A znate? A se tko dela? Sam spau bi vsak pa zhru. Zakva pa vas plachamo?« »Prosim vas, gospodje,« reche direktor. »Delo kliche. Pili boste doma pri vashi Micki ...«
»Ne maram delat,« reche prvi pri grmu. »Grem spat!«
»Zakaj nochete delati?« jezno zaropota direktor. »Vojna je. Plan mora biti izpolnjen predchasno in stopetdesetodstotno, vi pa tako, ko se drugi borijo za domovino ... Potrebujemo pesek pa beton, da zmagamo, kot se spodobi ... Kaj vam sploh manjka?«
»Pa bosh delou, che t rechem!« zavpije preddelavec in se divje priblizha izzivalcu. »Bom, che mi dash shnops ... Pol zhe grem po kramp ...« »Na delu se ne pije alkoholnih pijach,« reche preddelavec.
»No ja, to je zhe res, a naredimo enkrat izjemo. Kajne, gospod Osipovich? Izjema namrech potrjuje pravilo,« v zadregi momlja generalni direktor. »Tko se govori,« reche pijani delavec. »Sej sem vedu, da ste dobra komanda. Vi ste res ta prau za ljudi!«
»Al boste vech delal, che vam dam shnops?« se zadere preddelavec. »Sej ste fejst fantje!«
Trije delavci pohitijo v kantino za plotom. Se smejijo, ko prinashajo zaboj s
steklenicami zhganja in piva. Krichijo: »Zdej bomo pa pil ... Gospod drzhavni
general so po televiziji napovedali novo delovno desetletko! Nch vech petletk, pr
men bodo sam she desetletke, so rekl gospod general na televiziji ...«
»Tako je tudi prav,« generala resno pohvali generalni direktor. »Na ta nachin se bo
zelo veliko dobrega naredilo za nasho tezhko preizkusheno domovino ...«
»Sm mislu, de smo zdej v drugachnih cajtih,« reche delavec Miha.
Vsi se zasmejejo.
»Kakshni drugachni cajti! Kaj si na luni? Vzem rajsh flasho shnopsa. Mal za pocukat. A ne? Pa za moch! Za vishjo storilnost! Bo pol na del bol vesel ... Najprej bomo pil, potem pa delal!« »Zhivela desetletka!« zavpije Miha.
»Tko je pa res fletno! Bomo zdej zares pil ... Pa pol vech delal ...« »Sej boste pol delal, al ne?« se razburja Osipovich. »Pij! Pa shuti!« se zadere delavec Miha.
»Pijte, che boste pol bolsh delal ... Sej boste delal, al ne?« krichi preddelavec. »Ne govor tolk ... Bomo pol bol udarnishki!« se smeje tretji delavec z odprto steklenico. Zhganje mu klokota po grlu.
»Ta gospod sodelavec je zhe tako pijan, da se komaj drzhi na nogah!« zaskrbi generalnega direktorja. »Kako naj dobro delamo s tako dvomljivim materialom?« »Sej sm vam reku, gospod direktor, da se ne sme pit,« reche preddelavec. Se jezno obrne proti delavcem:
»A zdej boste pa kar zabushaval? Gospod generalni direktor so predobr z vami, prokletimi pijandurami ... Marsh, kramp v roke, pa hajdi toucht kamen!« »Zhivela nova desetletka!« se svechano razshopiri direktor. Delavci se prezirljivo nasmihajo in suvajo s komolci pod rebra. »Zakaj pa si nam dau shnopsa, che si za vishjo delovno storilnost?« reche Miha. »Vojna je, gospodje,« jeclja direktor in si z belo rutico brishe prepoteno chelo. »Vsak mora zdaj dvestoodstotno opraviti svojo sveto domovinsko dolzhnost!« »Shuti, stari!« se razburja glavni delavec. »Pij z nam! Pol bo pa res ta prava tovarshija. Pij pa shuti! Pa bosh takoj bolshe volje!«
»Che ne zachnete takoj delat, poklichem vojsko in policijo!« zagrmi direktor. Od besa poskakuje med smetmi.
»She groziu nam bo ta pizdolin!« zashkripa delavec Miha. »Te bom tko useku, da she lastne matere ne bosh vech poznau!«
»Tko pa zhe ne!« zatuli preddelavec. Dvigne pest. Sune hujskacha pod rebra. Miha se zvrne pod grm, steklenica z zhganjem se razbije na sto koshchkov. Direktor bezhi na varno. Samo od dalech she slishi zamolkle udarce in krike pijancev, ki se prerivajo sem in tja, suvajo proti nasprotniku in padajo na tla.
o o o
Na nebu je sedem belih oblachkov. Osemnajst stopinj. Vremenska napoved precej slaba. Nachelnik avstrijskih bojnih sil ni zhidane volje. Pri Bovcu njegovi humanitarni vojashki oddelki niso mogli prebiti sovrazhnikovih bojnih linij. In to kljub dejstvu, da je profesor Artur z dunajskega oddelka za intelektualno obrambo nashel v arhivu tisti vrazhji, dolgo chasa pogreshani dokument, ki se je izgubil v neprijetnih nemirih usodnega leta 1918. Na njem so pred dobrimi sto leti v generalnem shtabu zarisali nachrt uspeshnega preboja sovrazhnikovih obrambnih okopov pri Sochi. Vendar je, da bi bila nesrecha she vechja, ta ponovno najdena dragocenost zdaj samo povechala vojashke tezhave na Krasu.
Izpod nachelnikovih naochnikov se bliska ostra jeza, ker je vodja intelektualnega oddelka major Starek pod orumeneli prepereli papir z rdechim chrnilom pripisal proshnjo, naj generalni shtab »to staro in hkrati novo izvirno pobudo, ki bo pripomogla k vechji uspeshnosti nashih vojno-obrambnih miroljubnih dejanj, primerno oceni in blagohotno nagradi«.
»Bedaki!« rohni in tolche s pestjo po mizi. »Nesramna sabotazha. V zapor bi jih morali vtakniti. Ti tichi pa prichakujejo za svojo nesposobnost zlato medaljo za hrabrost in drzhavno nagrado!«
o o o
Glej tudi predhodno objavo PROPAD (I) v SRPu sht. 91 - 92, junij 2009.
Bogdan Novak
BRATJE SESTRE SMRTI
Vesel roman o poslednjih recheh
(IV)
Popoldne se je gizdalin Fonzelj sprehajal med grobovi na Zhalah. Tokrat ni bil v vlogi poklicnega zhalovalca, ker je vse opravil zhe dopoldan in je imel zdaj prosto. Med svojim prostim chasom ni vedel pocheti nich kaj bolj pametnega, kot da se je sprehajal po pokopalishchu. Lahko bi rekli, da si je she popoldne nosil delo domov.
Na teh sprehodih si ni le preganjal dolgochasja, ampak je sklenil zdruzhiti prijetno s koristnim. Nikoli ni mogel vedeti, kdaj bo med sprehodom naletel na kakshno mlado vdovo, vso mehko in raznezheno ob svezhi gomili pod ovenelim cvetjem. Vchasih je imel srecho.
Tokrat je bilo pokopalishche prazno, ker je bilo nebo svincheno sivo in se je obetala nevihta. Na starem delu pokopalishcha, ob prvem zidu na levi strani, pa je Fonzelj le naletel na nekaj zanimivega. Ugledal je mozhakarja, ki je zamishljeno postaval pred veliko starinsko grobnico.
Fonzelj je kot bivshi policaj takoj vedel, da se nekaj dogaja, kajti mozhakar se je obnashal precej nenavadno. Motril je grobnico z vseh strani, potem je odprl zhelezna vrata v rochno skovani ograji in vstopil. Zaprl je vrata za seboj in potem gledal od znotraj na pokopalishche skozi umazana stekla na vratih. Dahnil je na steklo in podrgnil s papirnatim robchkom, a motnost je ostala enaka.
Fonzeljnu se je zdel nekam znan. Policajska dusha v njem, cheprav upokojena, ni imela pokoja, dokler se ni domislil, od kod pozna mozhakarja, ki je kukal skozi motno steklo na vratih grobnice. Pred davnimi leti je bil v chasopisih. Nekakshen ministerchek, ki je bil prisiljen odstopiti, ker je vzel stanovanjsko posojilo mimo pravilnika o posojilih. Dvainsedemdeset tisoch mark. Brez revalorizacije in s triodstotnimi obrestmi. Ja, ta bo! Debeluhar z brki. Ni ga mogoche pozabiti.
Fonzelj se je priblizhal grobnici. Brkach je izstopil in zaprl vrata za seboj. Z velikim, starim kljuchem jih je zaklenil in pokimal Fonzeljnu:
»Ja, kar v redu je. Treba bo prebarvati zhelezo. Najprej z zashchitno barvo, potem s prekrivno. In morda malce popraviti kamniti del. Tudi angelu na strehi je treba narediti novo desno perut.«
Fonzelj je schrkoval napis na ploshchi, ki je krasila grobnico. Pisalo je DRUZHINA SCHEISHEISEL. Potem so bila razvrshchena imena pokojnikov z rojstnimi in smrtnimi letnicami.
»Sorodstvo?« je vprashal Fonzelj. »Bili so bogati industrialci pred vojno. Po vojni so jim zaplenili tri tekstilne tovarne, grad poleg Ljubljane in jih po kratkem postopku postrelili kot izdajalce zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem.«
»Niso sorodniki, ne,« je rekel brkach. »Kupil sem parcelo in grobnico. Od drzhave. Je bila tudi nacionalizirana takoj po vojni. Dvainsedemdeset tisoch evrov me je stala. Vendar je bilo vredno vsakega centa, kajti zdaj imam svoj zadnji dom. Saj pravim — potrebna bo obnove, vendar je vredna tega denarja.«
»Che vi tako mislite,« je nedolochno zategnil Fonzelj. Skozi misli mu je shinilo, da bi za ta denar vsi shtirje poklicni zhalovalci lahko brezskrbno pili do smrti in she dlje.
»Seveda! Ko bo obnovljena, bo krasna palacha. Zdaj so drugi chasi. Ni se vech treba sramovati premozhenja. Razmishljam o tem, da bi si dal v grobnico napeljati telefon. Bogve kdaj me utegnejo spet poklicati v politiko. Stavim, da se s politiko ukvarjajo tudi na onem svetu. Ampak PTT mi je zavrnila proshnjo za napeljavo telefona. Pravijo, da na Zhalah nimajo telefonske centrale in da bi bilo predrago napeljevati telefon samo za eno osebo. Chez milijon mark.«
»Prava rech,« se je namrdnil Fonzelj. »Zakaj ne bi imeli pri sebi v grobnici mobija?«
»Odlichna ideja,« je vzdihnil brkati politik, »vendar pri mobiju nastane drug problem. Treba ga je vsak dan polniti, v grobnici pa ni elektrike. Tudi na to sem zhe pomislil. Res pa je, da bi bila napeljava elektrike do sem precej cenejsha od telefona.«
»Udobje pach stane,« je Fonzelj skomignil z rameni.
»Zhal se moja bivsha tajnica noche dati pokopati skupaj z menoj,« je rekel brkach. »Kdo bo odgovarjal na klice? Kdo bo dvigal slushalko? Indijci imajo to resheno zelo preprosto. Z maharadzhem pokopljejo she zheno in sluzhabnike. Pri nas pa takshna trapasta demokracija z mnogimi omejitvami.«
»Saj lahko pri mobitelu narochite tudi preusmeritev pogovorov na telefonsko tajnico,« se je spomnil Fonzelj. »Kar pomislite! Ob tihih vecherih, ko bo na pokopalishchu mir, boste zavrteli shtevilko svojega poshtnega predala in poslushali, kdo vse vas je klical. Zraven boste srkali viski in potem se boste odlochili, koga boste poklicali nazaj in koga ne.«
»Imate prav,« je bil zadovoljen politik. »Pozanimal se bom, koliko bi stala napeljava elektrike do grobnice. Dolzhan sem vam eno pijacho.«
Ni pa rekel ne kje ne kdaj. Zastrmel se je v svojo velichastno kamnito grobnico, od katere je bila vechja le she tista neznanim vojakom, padlim v prvi svetovni vojni, ki pa zhal ni bila naprodaj.
Samo prazne obljube trosijo ti politiki, je pomislil Fonzelj in se odpravil naprej, da bi chim prej pozabil na pijacho, ki je ne bo nikoli videl. Morda se bo potolazhil ob pogledu na kakshno uzhaloshcheno vdovo na grobu. Bilo mu je vshech, da so zhenske ob grobovih tako chustveno omahljive, lahek plen pokopalishkega don-zhuana, kakrshen je bil on. In che je zhe kakshno premamil, da ga je vzela v svoje narochje, je bilo tako rajsko: vse uzhaloshchene vdove so se spolnosti posvechale tako zhalobno pochasi. Iz sposhtovanja do pokojnika. To je imel Fonzelj nadvse rad, kajti bil je preprichan, da v zhivljenju ni treba hiteti pri nobeni stvari.
Oho! Oho! Fonzelj je opazil, da se med grobovi vije pogrebni sprevod. Ker je imel chas, se je napotil proti njemu in se pridruzhil povorki. Dobro je videl, da v sprevodu ni bilo nobenega od njegovih kolegov poklicnih zhalovalcev. Krasno! Pogreb, na katerega nisi povabljen po uradni dolzhnosti, ampak gresh za njim zgolj iz zabave!
Hodil je chisto na repu pogrebnega sprevoda, a pred grobom se je prerinil v prvo vrsto, kjer je imel boljshi razgled. Takoj je s svojim strokovnim pogledom ocenil, da je bil pokojnik reven, saj ob grobu ni bilo pevcev, odsotnost poklicnih zhalovalcev pa smo zhe omenili. Tudi sorodstvo je bilo ochitno siromashno, saj so bili le trije venci in nekaj manjshih shopkov.
Med pogrebci je nastal nemir. Fonzelj se je razgledal in opazil, da se vsi klofutajo po licih. Pa ne hkrati, ampak drug za drugim, kot da bi bilo nalezljivo. Kakshna verska sekta klofutarjev?
Ne, tega je bil kriv brenchech komar, ki je letal z lica na lice, a vselej pravochasno odletel, she preden ga je zadela dlan. Fonzelj je zaprl ochi in napeto poslushal. Klofute so zvenele vedno blizhe. Zdaj je zhe zaslishal komarjevo brenchanje okoli svojega ushesa. Fonzelj se je pripravil na uporabo strokovnega policijskega prijema. Ko je komarjevo brenchanje utihnilo in je zachutil rahlo shchegetanje tik pod zalizci, si je bliskoma primazal klofuto. Glava mu je votlo zadonela in uho mu je zardelo, komar pa jo je ochitno spet odnesel, ker je z zardelim ushesom slishal njegovo brenchanje med vzletom.
Odprl je ochi. Brenchanje se je oddaljevalo. Pokojnikova zhalujocha vdova se je rahlo popraskala po bradi. Nato je ministrant poleg nje zamahnil z dlanjo po svojem obrazu, hip za tem si je zhupnik mahal z roko okoli ushes.
Brenchanje je utihnilo.
»Le kam se je zalezel komar?« je ugibal Fonzelj.
Ne dolgo, kajti zazdelo se mu je, da je iz krste v odprtem grobu zaslishal zamolkel plosk! Fonzelj se je ozrl po zhalujochih ostalih, a ochitno tega zvoka ni slishal nihche.
Vendar je bil poslej mir pred nadlezhnim komarjem.
+ + +
»Da si videl Jezusa Kristusa?« je debelo pogledal Miha.
Pravkar se je bil vrnil s pokopalishcha, kjer je nabral nekaj mastnih chrvov za vecherni ribolov v Koseshkem bajerju. Na pokopalishke chrve so ribe najbolj prijemale. Imel jih je spravljene v kovinski shkatli od cigar. Ko si je nabral chrvov, je zavil spotoma she k Zadnji kapljici, kjer je ne po nakljuchju naletel na vse svoje kolege.
»Seveda! Prisezhem, da je bil Jezus Kristus osebno,« je bil Fonzelj ves razvnet, saj je pil zhe peti sadjevchek. »Identificiral sem ga po petih ranah, ki jih je imel.«
»Kaj pa ti vesh o Kristusovih ranah?« ga je posmehljivo pogledal Gashper. »Saj ste bili vsi milichniki obvezno v partiji.«
»Mi smo v policijski sholi zajemali znanje z veliko zhlico,« se je pobahal Fonzelj.
»To me spominja na vic, da je vsak policaj nosil s seboj zhlico, da se je lazhje neopazno pomeshal med ljudi,« je zagodel Krishtof.
»Pri zgodovini smo v zadnjem letniku kadetnice govorili tudi o belogardizmu,« se Fonzelj ni pustil zmotiti. »Geslo belchkov je bilo: Za pet Kristusovih ran, naj pogine partizan! Zato sem natanchno vedel, da mora imeti Kristus pet ran.«
Gashper se je namuznil in pokimal.
»Torej, bil je oblechen v dolgo belo srajco iz hodnika, ki je bila na prsih prebodena s trdim predmetom. Ta je moral imeti ostrino na obeh straneh, ker je bila rana simetrichna in gladko zasekana, brez razcefranin na robovih. Obe roki in nogi je imel preluknjani, kar je domnevno od zhebljev.«
»Kaj pa je delal Jezus Kristus na Zhalah?« je zanimalo Gashperja. »A so imeli pokojniki kakshen svetovni kongres? To bi bila lepa promocija Slovenije v svetu.«
»Ne. Stal je med pogrebci, ki so spremili na zadnjo pot nekega duhovnika. Menda je bil upokojeni nadshkof. Verjetno je chakal, da bi vzel v nebo njegovo dusho,« je razglabljal Fonzelj. »Tudi v Cerkvi vlada hierarhija, tako kot pri policiji ali pa vojski. Ve se, da po dusho obichajnega smrtnika pridejo angeli, po dushe posvechenih nadangeli, medtem ko od shkofa naprej ochitno pride po dusho sam Jezus Kristus. Na tem pogrebu je sicer vechkrat zazehal od dolgochasja, she posebej, kadar je novi nadshkof zachel v poslovilnem govoru spet vpletati med svete rechi tudi politiko. Vsakich, kadar je Jezus zevnil, si je pokril usta z roko. Tako sem sploh postal pozoren na rane. Vsekakor je Bog Oche lepo vzgojil svojega Sina.«
»Pa ga nisi poskusil aretirati?« se je zachudil Krishtof in nagnil pollitrski vrchek piva ter ga klok klok klok izpraznil v svoje votlo grlo. Potem si je vrchek podrzhal pred ochmi, si oblizoval ustnice in zhalostno gledal praznino pred seboj.
»Zakaj naj bi ga aretiral?« se je zachudil Fonzelj. »Saj ni naredil nobenega prekrshka. Smrt bi she aretiral, ker je mnozhichna morilka. Jezus Kristus pa ni nikomur storil nich zhalega. Sam je umrl kot zhrtev nasilja in verske nestrpnosti. Sektashtva, bi lahko rekli.«
»Ti si pa pouchen o verskih zadevah,« se je spet muzal Gashper. »Sicer pa nich chudnega, da ste se komunisti tako zanimali za vero, saj je bil vash vrhovni gospodar Stalin najprej shtudent bogoslovja.«
»Torej si ga kar pustil?« se je zachudil Krishtof. »Prishel je v Slovenijo brez potnega lista. A to zate ni dovolj?«
»No ja, nekaj mi je res prishlo na misel,« je priznal Fonzelj. »Lahko bi se naredil, kot da mi je tip sumljiv. Saj veste: brada, dolgi lasje, trnova krona na glavi, bela srajca iz hodnika pa je tudi precej neobichajna obleka, she posebej za pogreb. Pravi otrok cvetja je bil videti in ti so vedno sumljivi zaradi morebitnega posedovanja prepovedane droge.«
»Pravilno si sklepal,« se je strinjal Krishtof in pomignil Korlu, natakarju z zhalostnim obrazom, naj jim prinese novo rundo. »Do smrti bosh prava policajska
dusha. Sicer pa, naj se hipiji drzhijo dovoljenih drog: alkohola, tobaka in pomirjeval na zdravnishki recept. Tako kot vsi drugi.«
»Torej,« je nadaljeval Fonzelj in hitro zvrnil sadjevchek, da bi naredil prostor za novega, »torej sklenil sem, da bom domnevnega Jezusa Kristusa legitimiral. A vam je jasno, v chem je kavelj?«
»Ne,« je prostodushno priznal Miha, ki ga je poslushal le z enim ushesom.
Premishljeval je namrech, ali bi se dalo pokopalishke chrve, ki so gomazeli v kovinski shkatli, varno spravljeni v njegovem notranjem zhepu, vzgajati doma. Kot na primer redijo kalifornijske chrve. Seveda bi si moral na pokopalishchu nabrati nekaj dobro ulezhane zemlje s katerega od bolj svezhih grobov. Takshno imajo pokopalishki chrvi najraje. Potem bi jih gojil kar v svoji sobi, v kakshni vechji posodi, na primer v kopalni kadi, ki bi jo napolnil z grobno zemljo. Mogoche bi moral zakopati v zemljo tudi nekaj kosov mesa, da bi se hranili. Bi se navadili na pishchanchje meso? Che bi mu uspelo, bi imel ne le dovolj pokopalishkih chrvov za ribolov, ampak bi jih lahko celo prodajal. Tudi se mu ne bi bilo treba vech bati pokopalishkega chuvaja Fedorja.
Fedor je namrech vedel za njegovega konjichka in je Miha vedno zalezoval, da bi ga zalotil na lovu za chrvi med razkopavanjem kakshnega groba. Doslej mu to she ni uspelo, kajti Miha je bil zvit kot presta in ni nikoli dvakrat razkopaval istega groba.
Hkrati pa, je razmishljal Miha, bi lahko s temi chrvi zhel masten zasluzhek, che bi jih vzgajal za prodajo na veliko. Ribichi so nori na vsako novo vabo, za katero kdaj slishijo. In s chrvi, je vedno bolj vneto tuhtal Miha, che bi jih uspeshno gojil v velikih kolichinah, bi lahko odprl svojo tovarno. Prodajal bi svezhe v plochevinkah z zemljo. Posushene in zdrobljene bi prodajal akvaristom kot ribjo hrano. Po vsem svetu bi jih dobavljal in morda bi jih prodajal kar v avtomatih. Ocvrti chrvi bi utegnili postati specialiteta na jedilniku boljshih restavracij. Saj tudi v ameriki jedo solato iz svezhih kalifornijskih chrvov. Kubanci pijejo rum, v katerem so namo-cheni chrvi. Bolj je nora stvar, bolj gre v promet. Francozi so nori na sir s chrvi.
Mozhnosti so se mu zdele neslutene. She posebno zdaj, ko biti kapitalist ni nich vech greshnega.
Tudi Krishtof in Gashper sta priznala, da ne vidita, v chem bi bil smisel tega, da bi Fonzelj legitimiral Jezusa Kristusa.
»Stvar je vendar preprosta kot tista Kolumbova kokosh,« je ucheno rekel Fonzelj.
»Bilo je Kolumbovo jajce, iz katerega se ni nikoli izvalila kura, ker je bilo zhe trdo kuhamo,« je vljudno pripomnil Gashper in narochil sedmo rundo pijache.
»Saj je vseeno,« je Fonzelj odmahnil z roko, kot da podi muhe. »Ne zachenjaj spet jalovega filozofskega prepira o tem, ali je bila prej kokosh ali jajce. Torej, che bi legitimiral Jezusa, bi dobil njegovo osebno izkaznico. Razumete? Zaplenil bi mu jo in tako bi dobili edinstveni materialni dokaz, da je Jezus Kristus zares obstajal. Jasno?«
»Zdaj mi je jasno,« se je zasmejal Gashper. »A kaj, ko bi bila Jezusova osebna izkaznica napisana v hebrejshchini, ker je bil Zhid.«
»Fonzelj tega sploh ne bi ugotovil, saj so tako ali tako vsi policaji nepismeni v vseh jezikih,« se je zarezhal Miha.
Krishtof je zhe zinil, da bi se zakrohotal, a je ostal z odprtimi usti, kajti Fonzelj jih je naglo zabil:
»Brez skrbi, na policiji imamo tudi nekaj strokovnjakov za Zhide in za hebrejshchino,« se je pohvalil. »Take, ki so she iz druge svetovne vojne. Ti bi nam prevedli tudi Jezusovo osebno.«
»In kaj se je zgodilo potem? Kako si lahko zamudil tako imenitno prilozhnost?« je zanimalo Krishtofa.
»Oh, saj sem zhe vnaprej vedel, da mi ne bo uspelo,« je potarnal Fonzelj. »Bog vse vidi in vse ve, prav v srce ti pogleda. Komaj sem se napotil proti njemu, je zhe vedel, kaj nameravam. Blago se mi je nasmehnil, trenutek za tem pa se je zhe razblinil kot meglica na soncu. Preprosto izpuhtel je. Chez hip sem videl dva bela goloba, kako letita v nebo. To je bil verjetno on z nadshkofom.«
»Shkoda, velika shkoda,« se je posmehoval Gashper. »Pa smo ob materialni dokaz o obstoju Boga. Chloveshtvo ti tega ne bo odpustilo.«
»Zakaj pa nisi vzel nekaj pogrebcev in jih zaslishal kot priche?« je hotel vedeti Krishtof. »Tudi to bi bil dokaz. Posreden sicer, pa vseeno.«
»Ker sem trdno preprichan, da sem ga videl samo jaz,« mu je zhalostno odvrnil Fonzelj. »Poleg tega gredo ljudje zelo neradi za pricho. To vem iz policijske prakse. She ob avtomobilski nesrechi jih ne dobish na sodishche, kaj shele, da bi prichali zoper Boga.«
»Saj ne bi prichali zoper njega, ampak zanj,« je zinil Miha.
»Vseeno,« je skrusheno rekel Fonzelj.
»Bozhja volja je taka,« je stoichno sklenil Gashper.
Molchali so in se posvechali pijachi. Skozi okno so opazovali talechi se sneg, ki je napovedoval prihod pomladi. Miha je v mislih pravkar izrachunal, v koliko letih bi si lahko postavil lastno farmo za vzrejo pokopalishkih chrvov, ribjih vab in akvarijske hrane. Pri tem je vzel za podlago maloprodajno ceno 12 evrov za kilogram.
Spomnil se je na tibetanske chrve, o katerih je pred kratkim bral v chasopisu. Ti so menda spredaj moshkega, zadaj pa zhenskega spola. Razmnozhujejo se najbrzh kot koleshchek: preprosto vtaknejo sprednji konec v zadnjega in se kotalijo, pa je. Che bi jih zachel gojiti v zemlji, prinesheni z Zhal, bi prishel zaradi naglega razmnozhevanja do svoje farme in tovarne she enkrat hitreje kot z obichajnimi pokopalishkimi chrvi.
Zvrnil je kozarchek do konca in se zastrmel skozi okno na Zhale z zharechimi ochmi. Poslednje pochivalishche se mu je zazdelo kot gromozansko veliko naftno polje. Samo navrtati ga je she treba.
+ + +
Iz she neobjavljene knjige Bogdana Novaka Bratje sestre smrti (Ljubljana, 2006). (Op. ur.)
Lev Detela
LITERARNA POPOTOVANJA
(VI)
Char mesta z vech obrazi
(Literarne in umetnishke posebnosti Benetk)
Benetke so morda najbolj neverjetno evropsko mesto. Posebnezh v pisani drushchini shtevilnih drugih zanimivih mest. Toda katero od njih se lahko ponasha, da je zgrajeno na lesenih pilotih, zagozdenih v morsko dno med stodvajsetimi otoki in otochki shiroke morske lagune? Benetke zaradi te ujetosti v morje skorajda niso spremenile svoje prvotne podobe. Staremu kartografu Merianu njegovega beneshkega zemljevida iz 17. stoletja sploh ne bi bilo potrebno kaj dosti aktualizirati. Cholni in barke na shtevilnih kanalih so she vedno, kot nekoch, glavno prevozno sredstvo. In sploh, Benetke so mesto brez avtomobilov, mesto peshcev. Kot da se je chas ustavil. Kot da se je moderni obiskovalec — sicer ne v barochnem kostumu, temvech v praktichno ohlapni obleki modernega turista - znashel sredi velike Canalettove mestne vedute iz prve polovice 18. stoletja. Saj se she zmeraj, kot na kaki imenitni sliki tega leta 1697 v Benetkah rojenega slikarja, chez skrivnostno mesto na vodi, ki se zhe od nekdaj pochasi pogreza v zdaj celo narashchajoche morje, prelivajo barviti prameni sonchne svetlobe. Iz nekoliko zasenchene modrine neba, ki se siplje na vodo v kanalih, se lushchijo zlatorjavi obrisi shtevilnih palach in cerkva.
Tezhko si je predstavljati, da so se na tako imenitnem kraju, ki je okrog leta 1500 v kulturnem smislu kljub usihanju beneshke politichne mochi sodil na sam vrh evropskega dogajanja, sprva, pred petnajstimi stoletji, razprostirala samotna obrezhja z blatnimi rechicami in potoki na izgubljenih peshchenih sipinah med morjem, shtevilnimi otochki in shiroko laguno. Ochitno so sredi stoletnih osamljenosti in odrochnosti nudila varnost predvsem ribichem in solinarjem. O tem pojejo pesmi nekaterih beneshkih pesnikov v njihovem posebnem dialektu. Sipine, morje, laguna, soline so tiste prvotne stalnice, na katerih so ribichi v samosvoji odrochnosti oblikovali poseben in samosvoj znachaj chloveka. Vendar se je vse hitro spremenilo. Prvotni prebivalci iz vrst nekega nekdaj imenitnega rodu, ki je dal kraju ime, so se pomeshali s priseljenci in ubezhniki, ki so se zaradi nemirov v zaledju zatekali sem med sipine, njihov stari jezik pa so prekrili govori razlichnih prishlekov.
Ljudje ob laguni so zachutili, da morajo predreti izolacijo. Postopoma so spoznali gospodarsko moch trgovanja. Moch obrti. Zlatarstva. Tkanin. Na otoku Murano se je najprej v Evropi razvilo zelo umetelno steklarstvo, ki she danes slovi po svetu. Kot delno avtonomna provinca bizantinskega vzhodnorimskega cesarstva so se Benetke odprle v svet, predvsem na Vzhod, in obogatele. Prichevanje Benechana Marca Pola o potovanju na Kitajsko je zanimiva potrditev spretnih beneshkih trgovskih posegov in prebrisane drznosti, ki je omogochila mestu gospodarsko in politichno neodvisnost ter celo premoch na Jadranu in v sosednih pokrajinah.
O nekdanjem bogastvu in slavi Benetk ne pripoveduje le v marmorju povelichana moch, ki se zrcali iz imenitnosti shtevilnih cerkvenih zgradb in palach bogatih beneshkih druzhin, temvech tudi dejstvo, da je mesto privlachevalo in dajalo kruh shtevilnim umetnikom, predvsem seveda slikarjem in arhitektom. Tintoretto, Tizian, Bellini, Paolo Veronese in Giorgione so na povabilo dozha, razlichnih cehovskih bratovshchin, posameznih bogatih trgovskih druzhin in Cerkve v chasu renesanse ustvarili svetovno pomembne umetnine. Obchudujemo jih lahko v beneshkih cerkvah in palachah, she posebej pa tudi v znamenitem muzeju Galleria dell'Accademia, kjer je razstavljena umetnost iz shtirih najpomembnejshih beneshkih stoletij. Za modernega obiskovalca so morda posebno zanimive nekoliko zapletene, skrivnostne, v rebuse zavite Giorgionejeve slike iz zachetka 16. stoletja, ki so bile v zadnjih letih skupaj z deli drugih beneshkih renesanchnih slikarjev z velikim uspehom predstavljene v Zdruzhenih drzhavah Amerike in v dunajskem Umetnostno zgodovinskem muzeju. V znanem romanu nemshkega pisatelja Alfreda Anderscha Rdecha iz leta 1960 — dogajanje je avtor postavil v neprijetne zimske Benetke po drugi svetovni vojni — se glavna junakinja ob Giorgionejevi sliki Nevihta, ki visi v galeriji Akademije, vznemirjeno vprasha, ali je mladenich na sliki mozh osamljene zhenske na drugi strani slike. Giorgionijeva Nevihta eksistencialno vznemirja podobno kot nekatere druge slike tega umetnika. Ta slikar visoke renesanse namrech ni hotel upodabljati tedaj obichajnih klasichnih mitoloshkih podob, imenovanih storia. Njegovo slikarstvo je hotelo biti, kot je sam izjavil, poesia: v Nevihti', pod nebom, prepredenim z bliski, se iskri napet dogodek sredi pokrajine z reko, mostom in hishami nekega severnoitalijanskega mesta. Mladi moshki ochitno pravkar zapushcha zhensko, ki na pol gola sedi z dojenchkom na travi pod drevesi. Kaj nam hoche slikar povedati? Zapushcha Adam svojo Evo in druzhino? Zapushcha kraljevski sin Paris, znan iz starogrshke mitoloshke pripovedi, svojo ljubico in sina zaradi lepe Helene, cheprav bo pred Trojo padel v pogumnem boju?
Manj sreche kot slikarji so imeli v Benetkah pesniki in pisatelji. Najslavnejshi med temi je zagotovo tu pred nekaj vech kot tristo leti rojeni sloviti komediograf Carlo Goldoni. S samotnega spomenika na Campu San Bartolomeo, ki so mu ga svoje
dni v chast in slavo postavili mestni ochetje, ochitno she vedno s prikrito ironijo motri razburkano dejanje in nehanje v svojem chudnem mestu. Pravkar je, verjetno zelo zhidane volje, prihitel na svoj dokaj osamljeni trg iz najblizhje Bottega del Caffe. Cheprav je priznan odvetnik, zhivi she vedno na vechni kredit in podobno kot njegov dunajski sodobnik Mozart na veliki nogi. Toda zato zna na neprikrit nachin v ljubeznivi obliki svojim sodobnikom povedati kar precej neprijetnih resnic. Kot da se komedija zhivljenja nadaljuje v nedogled in v vechnost in bo spet treba strgati maske z obrazov someshchanov, ki zhe od nekdaj na odru mesta na vodi igrajo svoje zakrite igre in pleshejo vechni karneval zhivljenja, medtem ko se resnica tragikomedije dogaja v ozadju, v zakulisju, med stenami starih hish in chastitljivih palach. Zhe stoletja se stavbe na kolih v vodi sicer pochasi pogrezajo v morje, a zachuda mesto noche utoniti v valovih, cheprav vodna gladina v neprijetnih klimatskih razmerah novodobnosti stalno narashcha.
Benechani so Goldonijeve komedije, med temi so imenitne Sluga dveh gospodov, Krchmarica Mirandolina in Prebrisana vdova, na zachetku gledali z zanimanjem, cheprav so bile drugachne kot tedaj vedno bolj stereotipne improvizacije dotedanje commedia dell'arte. Goldoni je hotel nekaj novega: komedijo s preprichljivimi, poglobljenimi znachaji. Sam je izjavil, da »je bila veseloigra izumljena zato, da popravimo nashe napake in osmeshimo slabe navade«. Ob Goldonijevem pomembnem jubileju so v Benetkah leta 2007 sicer oklicali dramatikov tricentenario — tristoletnico, vendar si na sprehodu od zheleznishke postaje Santa Lucia do sredishcha ob Markovem trgu v nasprotju z Dunajem, kjer so ob skoraj istem chasu na vsakem koraku po mestnih ulicah s kar neusmiljeno ihto opozarjali na Mozartov jubilej, zaman iskal kako znamenje Goldonijeve obletnice ali opozorilo na pomembnega rojaka. Izjema je bila le Goldonijeva rojstna hisha v Calle dei Nomboli, kjer se nahaja Goldonijev muzej in inshtitut za gledalishke raziskave.
V razburkanem hrupu karnevala se je slavni pisec veseloiger vendar lahko pojavil sredi Markovega trga kot nadchloveshko velika komediografska figura, medtem ko so alternativne igralske skupine na prostem, na majhnih trgih in ulicah, predstavile nekaj zanimivih scen iz njegovih komedij. V velikem gledalishchu so igrali samo s pustnim veseljem povezano veseloigro o karnevalskem vecheru Una delle sere di Carnovale, cheprav so nachrtovali in pozneje uresnichili nekaj uprizoritev njegovih najvazhnejshih komedij. Toda kot zanalashch so prav v chasu obletnice njegovega rojstva (25. februarja 1707) postavili na oder igro Il corvo (Krokar) njegovega najhujshega gledalishkega nasprotnika, konservativnega Carla Gozzija. Kot da so neobchutljivi za dejstvo, da je Goldoni leta 1762 moral za vedno zapustiti svoje ljubljene Benetke in njen, kot je mislil, zamejeni campanilismo, ki ne vidi naprej od domachega zvonika. V Parizu in pri francoskem kralju v Versaillesu je hotel dozhiveti sijaj cosmopolitisma. Za zgled mu je bilo mojstrstvo velikega Moliera, Rousseauja in Voltaira pa je lahko tedaj osebno srechal. Vendar ni dozhivel
uspeha, kot ga je prichakoval. Kralj ga je sicer poklical na dvor, kjer je zachel princesinje pouchevati italijanshchino. Namesto v domachi beneshki italijanshchini je zdaj poskusil pisati v francoshchini. V chast poroke bodochega kralja Ludvika XVI. s habsburshko nadvojvodinjo Marijo Antoinetto je sestavil she danes igrano komedijo Bourru bienfaisant. Svoje spomine, ki jih je napisal v italijanshchini, je posvetil mlademu francoskemu kralju. Ko je izbruhnila revolucija, pa so mu novi oblastniki zaradi njegove »nepravilne monarhistichne usmerjenosti« odvzeli starostno denarno podporo. Ironija usode je, da mu je revolucionarni tribunal denarno pomoch spet odobril prav na dan njegove smrti v vechernih urah 7. februarja 1793.
Benetke so vechsmerno mesto. Mesto z vech obrazi. Mesto z masko — ali brez maske, che mu jo kritichni pisatelji strgajo z obraza. Chudno mesto, razpeto med ljubeznijo in smrtjo. Mesto, ki zna biti kruto in sovrazhno. Ki svojega rojaka in (erotichnega) pustolovca Giacoma Casanovo leta 1775 zaradi zlochina »magije, nechistovanja in sramotenja bozhjega imena« pahne v razvpito jecho s svinchenimi stenskimi oblogami, iz katere mu leto zatem uspe pobegniti, o chemer na zanimiv nachin porocha v svojih spominih. Za mnoge so morbidno, mrachno in nepregledno mesto, v katero so shtevilni filmski rezhiserji in pisatelji postavili svoje temne filme in kriminalne romane. Med najbolj znane iz novejshega chasa sodijo iz televizijskih nadaljevank znani dozhivljaji komisarja Brunettija izpod peresa Done Leon, med najboljshe pa gotovo psiholoshki thriller Patricie Highsmith Benetke so lahko zelo hladne.
Ni chudno, da tak poseben kraj zhe od nekdaj privlachi tudi svetovno znane avtorje. Od renesanchnega dramatika Williama Shakespeareja z njegovim satirichnim Beneshkim trgovcem do leta 1912 objavljene novele Smrt v Benetkah nemshkega Nobelovega nagrajenca Thomasa Manna se v shirokem razponu pne obsezhen lok pomembnih literarnih del, ki so jih razlichni avtorji lokalizirali v Benetke.
Eden od starih obiskovalcev Benetk je Johann Wolfgang von Goethe, ki se leta 1790 v neprijetnem razpolozhenju mudi v mestu in tu napishe ironichne Beneshke epigrame. Ob koncu druge svetovne vojne v Veroni objavi po sili razmer v Italiji zhivechi in pozneje znani nemshki pesnik Rudolf Hagelstange sonetni cikel Beneshka izpoved,, v katerem napove, da je napochil chas za oblikovanje novega humanega sveta brez ubijanja. Toda resnichni obchudovalec »zamolklega chara« Benetk je leta 1941 v nekdanjem Leningradu rojeni in pozneje v Zdruzhenih drzhavah Amerike v emigraciji zhivechi rusko-zhidovski pesnik in Nobelov nagrajenec Josif Brodski, ki v knjigi Obala izgubljenih napishe slavospev temu posebnemu mestu na morju.
Beneshko osvajanje dezhel ob obalah Jadranskega morja pa mestni drzhavi ni pridobilo le prijateljev. Odpor proti gospodovalni politiki Benetk odseva na primer iz povesti hrvashkega pisatelja Vladimirja Nazorja Veli Jo%he (Veliki Jozhe), v kateri istrski velikan Jozhe iz okolice Motovuna, ki mu je kaznjenec na beneshki ladji galjot Ilija odprl ochi za »resnico in pravico«, bije svoj »osvobodilni« boj proti tujim gospodarjem. (Tudi fiktivni zgodovinski roman iz 17. stoletja Galjot nashega Draga Jancharja o blodechem posebnem posamezniku Johanu Otu zrcali nekatera obelezhja te nemirne stvarnosti.)
Baje je Thomas Mann kot model za glavnega junaka Smrti v Benetkah, homeoerotichno izgorevajochega pisatelja Aschenbacha, uporabil porochila o zadnjem zhivljenjskem obdobju komponista Richarda Wagnerja in njegovi pompozno ekstatichni smrti v beneshki palachi Vendramin.
O Wagnerju v Benetkah je izshla plejada knjig, spominskih zapisov, shtudij, literarnih del, mistifikacij. V zadnjem chasu na primer roman znanega filmskega rezhiserja in pisatelja iz nekdanje Vzhodne Nemchije (ki se je pozneje preselil na Zahod) Egona Guntherja z naslovom Pala%go Vendramin. Podobno kot Mannov Aschenbach tudi Wagner v Guntherjevem romanu ugasha v predsmrtnih ekstazah, v blodnih fantazijah in erotichnih sanjah v razsezhnih prostorih velike renesanchne palache Vendramin, nekdanjem sedezhu razvpitih bratov Calergi, ki so v 17. stoletju terorizirali mestno prebivalstvo. V dneh pred smrtjo se spominja svoje velike ljubezni, ocharljivo mladostne Judith, hcherke francoskega pesnika Theophila Gautierja, ki je zachela slabiti njegovo tradicionalno zakonsko zvezo s strogo in gospodovalno Cosimo. Ko je she pri mocheh, se vedno znova izgublja v temachnih beneshkih ulichicah in trgih, dokler sredi vsakoletnega buchnega beneshkega karnevala ne izdihne na blazinah svoje palache in ga na povelje nemshkega cesarja v orjashki, s tezhkim zhelezom okovani krsti v posebnem vagonu ne prepeljejo iz Benetk nazaj v Nemchijo.
Seveda pa so Benetke predvsem ponosne na svojega domachega, leta 1675 rojenega »rdeche(lase)ga duhovnika«, komponista in violinista Antonia Vivaldija, avtorja shtevilnih oper, sinfonij in koncertov, ki je umrl leta 1741 na Dunaju. Prav z njim — in z dramatikom Goldonijem ter s slikarjem Canalettom — je Evropa spoznala benechanskeposebnosti in se z njimi kulturno obogatila.
Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I - LIZBONA (SRP 83 - 84 /2008); II -MALLORCA (SRP 85 - 86/2008); III - FIRENCE (SRP 87 - 88/ 2008); IV- PRAGA (SRP 89 - 90 / 2009); v - RIM (SRP 91 - 92 / 2009).
Damir Globochnik
KRAS KOT DUHOVNI PROSTOR
Slikar, grafik, ilustrator, fotograf, likovni pedagog in pesnik Ivan Varl (1923-1979) je oblikoval avtorsko prepoznaven likovni opus, v katerem so se povezali razlichni ustvarjalni impulzi. V umetnikovi monografiji (1993) objavljeni seznam vech kot 860 oljnih slik, pastelov, akvarelov, linorezov in risb iz obdobja 1945 do 1979 pricha, da je bil Varl predvsem slikar. Kljub pestri motiviki in raznovrstnim slogovnim pristopom med deli ni zaslediti velikega nihanja v kvaliteti. Velja opozoriti na pristnost in iskrenost, s katerima se je likovnik spopadal z vsakokratnimi ustvarjalnimi izzivi.
Varlovo likovno zorenje lahko povezhemo s razlichnimi, celo nasprotujochimi si pobudami. Njegov prvi mentor je bil karikaturist, ilustrator in grafik Hinko Smrekar, ki je stanoval v isti ulici kot Varlova druzhina. O nadarjenem likovniku je imel dobro mnenje, saj je maja 1942 v dnevniku Jutro objavil naslednjo notico:
»Med mlade umetnike se uvrshcha Janez Varl, uchenec Hinka Smrekarja. Znatno izvezhbanost kazhe zhe v akvarelih, kijih lahko pogledate v novi zalozhbi. Cene so skromne, saj stremechemu slikarchku bi bilo ustrezheno zhe, che mu omogochite, da si nakupi vsaj nekaj potrebnega materiala za slikanje. Kupcu ne bo zpal ne danes, she manj pozneje, che odkupi od njega kako malenkost..«
Varl je nekaj semestrov shtudiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, ki pa je ni dokonchal. Ugibamo lahko, ali sta bila vzrok te opustitve Varlova likovna obchutljivost in temperament, ki sta ga usmerjala na samosvoja pota, ali pa so ga morda motile shtudijske omejitve ... Vendar se je izobrazheval tudi pri prijateljih slikarjih. Druzhil se je z umetniki in izobrazhenci, ki so sodili v krog dramatika Ivana Mraka. Med njimi sta bila Karla Bulovec Mrak in Jakob Savinshek. Prva slovenska kiparka Bulovec Mrakova je najbrzh izostrila Varlov posluh za risbo. Savinshek je skupaj z Vladimirjem Lakovichem leta 1953 posredoval pri Varlovem sprejemu v Drushtvo slovenskih likovnih umetnikov.
Med shtevilnimi silnicami, ki so vplivale na nastajanje slikarskega opusa Ivana Varla, je osrednje mesto najbrzh v umetnikovem odzivanju na neposredno okolje. Po preselitvi v mediteranski ambient se namrech — kljub nesporni Varlovi predanosti pedagoshkemu poklicu — srechamo z ustvarjalnim zagonom. Kras je izostril slikarjevo pozornost za mikavnosti, impulze in predvsem za bistvene, opredeljujoche znachilnosti izbranega krajinskega motiva. Povedano z Varlovimi besedami: »Burja me varuje mehkuzhnosti, tu uspevam kakor teran, brin, ruj in osat.« Pri krajini in veduti se je oprl na realistichni oblikovni koncept. Izoblikoval je svoje videnje vitalnega in odprtega krashkega in primorskega pejsazha. S slikarskimi potezami je osvajal tektoniko prostora. Izrazite, v nekaterih primerih celo ritmichno urejene poteze chopicha ali risala so se z barvami, svetlobo in kompozicijo
povezale v sozvochno uglasheno celoto. Po zaslugi obilja sonchne svetlobe so motivi marsikdaj postali izhodishche za igro svetlobnih in barvnih prepletanj. Barvna paleta se pogosto uklanja slikarjevemu hotenju. S pridihom razpolozhenja obarvana krajinska motivika (gozdne in travnishke krajine, morski pejsazh, sadovnjaki, ruj ...), pricha o Varlovem chustvenem odnosu do naravnega okolja. Morda je slikar zhelel ponazoriti obchutek enotnosti z naravo. Potrditev povezanosti s krashkim okoljem je iskal tudi s fotografskim aparatom. Med fotografijami izstopajo zhanrski portreti krashkih originalov.
Ivan Varl je bil pri krajinski tematiki obchutljiv kolorist, medtem ko pri portretih in figuralnih motivih osrednja vloga pripada izvrstni risbi z ogljem, svinchnikom ali tushem. Risbe so najbolj subtilen del njegovega likovnega opusa. Na globoko podozhivetih risbah in krokijih soproge in hcherke je ohranjena obchutljivost neposrednega risarskega belezhenja. Podobno velja tudi za ilustracije z motivi krashke arhitekture, ki so objavljene v knjigi Jozheta Pahorja Mladost na Krasu (1959). Kljuch za razumevanje Varlovega likovnega opusa, ki ga je v sorazmerno skromnem izboru petdesetih reprodukcij zajela njegova monografija, bi veljalo iskati v samoti umetnikovega ateljeja — v dejstvu, da je bil Ivan Varl tihi iskalec samosvojega likovnega izraza in trenutkov ustvarjalne radosti. Introspektivni znachaj slikarjevega dela potrjujejo tudi avtoportreti.
V Varlovem slikarskem opusu so bili pogosti nenadni preobrati in prehodi od enega nachina izrazhanja k drugemu. Morda je s pomochjo izbiranja razlichnih slikarskih motivov in principov ohranjal ustvarjalno kontinuiteto. Nove impulze so prinesle abstraktne kompozicije (t. i. abstraktni simbolizem), pri katerih je Varl povezoval strogo kompozicijsko zasnovo z abstraktno likovno igro. Znova ima pomembno vlogo risba, ki jo lahko slutimo tudi na stichishchih vechjih barvnih ploskev. Likovnik se je spremenil v graditelja pretehtanega likovnega sveta in se hkrati prepustil notranjemu chutenju. Abstraktne slike, pri katerih v resnici nikoli ne gre za popolnoma brezpredmetno abstrakcijo, so postale prizorishcha udejanjanja najintimnejshih avtorjevih obchutij, zhelja in hrepenenj. Kompozicije so (podobno kot v Varlovih linorezih) nasichene z mochnimi simbolnimi prvinami. Poudarjanje duhovne razsezhnosti je Varl dosegal z intenzivno barvno lestvico. Konstrukcijsko in koloristichno premishljena likovna kompozicija je bila za umetnika v enaki meri tudi duhovni prostor. Bistvo je ochem nevidno, vendar se avtorjev odnos do sveta in bivanja lahko zrcali v likovnem organizmu. Ivan Varl je morda ostal »Neizpet« (kot je naslov njegove v monografiji objavljene pesmi), saj marsikaterega likovno-vsebinskega vprashanja ni uspel dorechi in v marsikaterem motivnem sklopu lahko slutimo iztochnice bodochega likovnega razvoja. Vendar je v razmeroma kratkem, plodnem in ustvarjalno nemirnem zhivljenju uspel motive iz heterogenega slikarskega repertoarja spremeniti v zanimivo osebno obarvane likovne interpretacije.
Literatura:
Ivan Varl — monografija, KC Srechka Kosovela, Sezhana 1993.
Marusha Avgushtin, Retrospektivni razstavi slik Ivana Varla, Primorska srechanja, sht. 150, 1993, str. 768-769.
Ivan Varl
LIKOVNA DELA /SLIKE/
1	Sam s seboj, 1976, olje, platno, 75 x 86 cm
2	Jolki (Gozd jeseni), 1957, olje, platno, 68 x 55 cm
3	Gozd, 1973, olje, platno, 79 x 56 cm
4	Jolki za rojstni dan, 1975, olje, papir, 44 x 74 cm
5	Pot brez konca, 1978, pastel, papir, 56 x 57 cm
6	Pismo, 6.3.1979, olje, platno, 73 x 100 cm
7	Abstraktna kompozicija, 1979, akril, platno, 160 x 86 cm
8	Ribe, nedatirano, olje, lesonit, 76 x 93 cm
Naslovnica
9	Mami, 1976, olje, deska, 31 x 22 cm Fotografije del: Egon Kashe
IVAN VARL se je rodil 30. maja 1923 v Kamni Gorici pri Radovljici. Osnovno sholo je obiskoval v domachem kraju, gimnazijo pa v Ljubljani. Nekaj semestrov je obiskoval ALU v Ljubljani. Med letoma 1949 in 1951 je bil zaposlen pri Propagandi. Od 1953 je poucheval likovno vzgojo na sholah v Sezhani, Dutovljah, Divachi in Komnu. Leta 1953 je bil sprejet v Drushtvo slovenskih likovnih umetnikov. Ukvarjal se je s slikarstvom, grafiko, ilustracijo in fotografijo. Sodeloval je na razstavah Drushtva slovenskih likovnih umetnikov in drugih skupinskih razstavah. Samostojno je razstavljal v Mali galeriji v Ljubljani (1954), Mestni 30. oktobra 1998 galeriji v Piranu (1968) in Mali galeriji v Sezhani (1977). Umrl je 30. oktobra 1979 v Sezhani.
Leta 1993 je Kulturni center Srechka Kosovela v Sezhani izdal Varlovo monografijo (besedila Tatjana Pregl Kobe, Aleksander Persholja, Pavel Skrinjar, Valerija Sisto Comar, Jolka Milich, dokumentacija T. Pregl Kobe, Marjan Miklavc, Milenka Pungerchar). V Kulturnem domu Srechka Kosovela v Sezhani in v Galeriji Shivcheva hisha v Radovljici je bila istega leta na ogled Varlova retrospektivna razstava. Kulturno drushtvo Kamna Gorica je 30. oktobra 1998 na rojstni hishi Ivana Varla (po domache: pri Tinkovc) odkrilo spominsko ploshcho.
Damir Globochnik
HUMORISTICHNI LIST SHKRAT (1927/1928)
Humoristichni list Shkrat je od aprila 1927 do januarja 1928 dvakrat mesechno izhajal v Kranju. Izdajatelj in odgovorni urednik Shkrata je bil Ignac Shumi. Tiskala ga je Tiskarna Sava v Kranju. Posamezna shtevilka je stala dva dinarja, celoletna narochnina je bila 30 dinarjev. Prva shtevilka je bila razposlana morebitnim narochnikom na vpogled: »Ako list obdrzhite, se zhe smatrate za narochnika, v nasprotnem primeru prosimo, da nam list takoj vrnete!« Komur uspe pridobiti 10 novih narochnikov, bo prejemal Shkrat eno leto brezplachno.
Prva in zadnja shtevilka sta imeli shtiri, vse ostale pa osem strani (1927 je izshlo 19 shtevilk, 1928 pa tri shtevilke). Shkrat je objavljal krajshe shale in daljshe satirichne prispevke o vsakdanjem in ljubezenskem zhivljenju, avtomobilizmu in drugih temah. Na zadnjih straneh so bili oglasi.
Likovno opremo Shkrata sestavljajo ilustracije v tehniki linoreza. Posamezne shtevilke so bile neredko natisnjene v razlichnih barvah, pogosti so prizori z erotichnim podtonom, npr. naslovna ilustracija prve shtevilke: Moderni javni lokal. Oboje je bilo znachilno za domache humoristichne liste ob koncu dvajsetih let (Jurij s pusho, Skovir). Shkrat je le poredko posegal po politichni satiri, prevladovale so shaljive ilustracije z druzhabnimi, zakonskimi in drugimi motivi.
Preplet politichne in nepolitichne tematike zasledimo v karikaturi Domacha diktatura v fashistichnem rezhimu v 17. shtevilki. Predstavljen je »druzhinski prizor«: na mozha-copato, ki se je skril pod posteljo, chaka zhena z iztepachem v roki, na steni visi Mussolinijeva slika. Italijanski duche je bil tarcha ene redkih politichnih karikatur v Shkratu z naslovom Musolino — Ahmed beg Zogu (sht. 6). Karikatura v 19. shtevilki prikazuje »Staro leto«, ki izrocha vladarsko zhezlo svojemu nasledniku: »Tu imash zpezjo in vladaj modro. Ljudje naj imajo malo dela in veliko denarja. Naj dezhuje in sonce naj sije! Pusti rasti veliko gob! In kadar se v politike ne bosh vech spoznal se posvetuj z notranjim ministrom ...« Zhezlo bi bil lahko tudi urin kazalec velike shtevilchnice, pred katero stojita oba protagonista. »Staro leto« nekoliko spominja na pokojnega vodjo velikosrbske Narodno radikalne stranke in jugoslovanskega ministrskega predsednika v obdobju 1921—1924 in 1924—1926 Nikola Pashicha — kot da bi risar zhelel prikazati, da je tovrstni politiki odklenkalo.
Chas se je neusmiljeno iztekal tudi humoristichnemu listu Shkrat, saj ni uspel pridobiti dovolj narochnikov. »She ostale pozabljivce pozivamo, da poravnajo narochnino. Zastonj se dandanes nich ne dobi! Ne vemo, zakaj odlashate? Saj veste, da ima vsako delo svoje stroshke, tako tudi nash list. Torej ne pozabite in takoj odposhljite, kar s 24. shtevilko se I. letnik zakljuchi« (Shkrat,, 1927/22).
Na naslovnici zadnje shtevilke z datumom 27. januar 1928 je bila objavljena »osmrtnica«: »Radostno-tuzhnim srcem in s te%hkim glavobolom sporochamo ginljivo vest, da je nash najljubshi, do dushe vchasih (!) segajochi, razburkani, objokani i.t.d. SHKRAT z danashnjo shtevilko zatisnil svoje velike, rdeche ochi.
Vse narochnike — neplachnike prosimo, da mu izkazhejo vsaj zadnjo chast in ga spremijo k vechnemu pochitku.
Levite zadushnice bo bral narochnikom — neplachnikom njegov advokat, kateremu je poverjena vsa zapushchina. Nesrechni ostali.«
Poštnina plačana v gotovini. IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIN
^m	HUMORISTIČNI LIST	Izhajadvmakrate2n° |
—_	1111111111 urnim	««m im/sammtsmm Številka stane 2 D., ~
fl y	JftV* Mj^ Či^A	^'mš	letno 30 D. |
m CP Bm W uredW4rat' 1
f^r §Pr*HL	raj po
f(|£§pr §§| ^Rb H mS lili S iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Štev. 19.	V Kranju, dne 30. decembra 1927.	Leto I.
— Tu imaš žezlo in vladaj modro. Ljudje~naj"imajo malo dela in veliko denarja. Naj dežuje in solnce naj sije! Pusti rasti veliko gobi In kadar se v politiki ne boš več spoznal se posvetuj z notranjim ministrom . . .
Ciril Gale
MED GRAFIKO IN PRAVOM
Eden od avtorjev vidnejshega prispevka k slovenskemu stripu v drugi polovici prejshnjega stoletja je tudi nekdanji karikaturist Jernej Rovshek. Rojen je bil 16. 2. 1951 v Ljubljani, kjer je konchal osnovno in srednje sholanje (Shola za oblikovanje — grafichna smer) in diplomiral na pravni fakulteti. Po shtudiju se je zaposlil v tedanji republishki skupshchini, zadnja leta pa je znan kot namestnik slovenskega ombudsmana. Z risanjem karikatur se je zachel resneje ukvarjati kot shtudent; ochitno je v njem she iz srednje likovne shole tlela potreba po grafichnem izrazu. Objavljal je karikature v shtevilnih chasopisih (Mladina, Tribuna, TT, Stop, Pavliha, Ljubljanski dnevnik, Dolenjski list); na fakulteti je ustanovil in urejal shtudentsko glasilo, ki ga je polnil s svojimi karikaturami. Postopoma je risanje od obichajnih karikatur razshiril she v obliko stripa. Kot je povedal v pogovoru s piscem teh vrstic, ga je zelo privlachila tudi ilustracija knjig za otroke, razmishljal pa je celo o risanem filmu, toda kmalu je izkusil, da so na Slovenskem razmere tako za karikaturo kot zlasti za strip in risani film skrajno nespodbudne, zato je svojo likovno dejavnost v glavnem opustil. V zachetku 80-ih let pa se mu je ponudila prilozhnost za »come back«; tednik Teleks je imel stran, namenjeno stripu, kjer so v shtirih pasicah izhajali takrat znani »gag-stripi« tujih avtorjev (Brant Parker, Johnny Hart, Charles Schulz, Milorad Dobrich). 22. 8. 1980 se je v tej ugledni druzhbi na vrhu strani pojavila prva pasica Rovshkovega stripa sorodnega tipa karikaturistichnih domislic (praviloma v treh slikah) Mostishcharji, ki so redno izhajali do 11. 11. 1982, nato pa po prekinitvi spet od 14. 4. 1983 (tokrat v spremenjeni obliki — shtiri slike v dveh pasicah) do novembra istega leta, ko je bila ukinjena stripska stran. Mostishcharji so satira na tedaj aktualne razmere v slovenskem socializmu skozi optiko humornih asociacij na prebivalce ljubljanskega barja v »kameni dobi«. S svojim daljshim kontinuiranim izhajanjem, z izoblikovanim stilom risbe in besedilne poante pomenijo soliden dosezhek domachega stripa.
Jernej Rovshek
MOSTISHCHARJI
/iz stripa/
Teleks, 31.12.1981, str. 64
Ivo Antich
JANEZ & JOVAN
/ strip - karikatura/
augio obnavljala ceca /v		zpa"3 r\g obnavlja bts.ena.,,	TAH he MO^KE MyUJKO/ mopa xeha,„ ---—. ,-
janež & jovan f	l	r '	v
Matej Krajnc
FOTOGRAFIJE
Fotografije frchijo, kot bi jih gledal z vlaka.
Zvijajo se. Ampak kriv je papir.
Nihche vech jih ne razpostavlja po postelji.
V	kopalnici, kjer je bila obchasno temnica, je mir.
V	duhove ne verjamem, tako sem se odlochil, ko neko noch nisem mogel spati.
A manj ko verjamem, bolj zavzeto me vsak vecher kakshen prihuljeno chaka za vrati.
Pokrije me in mi zapoje uspavanko s svojim neslishnim glasom. Zaprem ochi in znova zachnem svoj vsevdiljni Chlovek ne jezi se s chasom.
Fotografije frchijo, kot bi jih gledal z vlaka. Po standardih verjetno niso bogve kaj. A chrnobele so in dishijo. Globoko vdihnem za vsa leta nazaj.
V	spomine verjamem. Z njimi krasim knjige.
Z njimi se preprichujem, da me she precej lepega chaka. Nochem pa, da strojevodja kaj zamochi. Nochem sestopiti z vlaka.
Nochem obstati ob tirnicah in vlechi iz kovchka starih srajc in pulijev iz nagrmadenih dni. Zemlja je vedno bolj drobljiva. Vedno bolj med prsti polzi.
Natrosim si sladkorja v vsakdanji kakav. Okno me chudno gleda.
Narahlo odgrnem zaveso in se zabuljim v zimski dezh. Chudno, pomislim. Zhe tretja sreda.
Kmalu bom moral vstati in iti. Sedel bom na avtobus. Preshteval postaje. Izstopil, ko jih bom preshtel na prste vseh rok. Vrata se bodo odmaknila. To imam najraje.
Pustim si she kak opravek za zvecher.
Fotografij bo vedno dovolj.
Spet bom brskal. Spet bom ravnal zvite listiche
in vmes prepoznaval podobe, ki jih pozabljam vse bolj.
Predolgo je zhe od takrat. A to spoznanje ne shteje. Nerad razmishljam nakopic. Nocoj brenkanje pride pozneje.
Milan Fridauer — Fredi
AFORIZMI
Patetika je znachajska protetika.
Emancipirane koze so zhe povzdignile svoj glas, ker politiki streljajo le kozle.
Nekateri pljuvajo po ljudeh, da jim ni treba pljuniti v roke.
Pametnejsha popushcha, potrebnejsha popusti.
Slamnik na glavi je idealna kamuflazha za slamo v njej.
Kdor drugim prevech pamet soli, mu na zalogi ostanejo le neslanosti.
Tistim, ki govorijo preglasno, ni vse jasno. Tisti pa, ki jim je vse jasno, si ne upajo govoriti preglasno.
Povej mi, kdo sem, in povem ti, kdo si.
Ni vsak lipov bogec mehkega znachaja.
Tudi che si podrepnik, ni vseeno, pod kateri rep silish.
Adam je ugriznil v najbolj kislo jabolko v zgodovini.
Lepotice obichajno ne znajo spechi potice.
Kakrshne ceste, takshne pocestnice.
Ob brhkih dekletih so pogosto prhki moshki.
Zanima me, ali igralke igrajo orgazem bolje kot ostale zhenske?
Videl sem, kako je neka golobichka pripravila dva goloba miru, da sta se na smrt stepla.
Precej mladenk je preprichanih, da se alfabet zachne z alfa romeom.
Prva, ki se je preprichala, da iz majhnega raste veliko, je bila Eva.
Ne zhivijo vse zhenske, katerim moshki ne sezhejo niti do kolen, na veliki nogi.
Povprechna porochena Slovenka podpira tri hishne vogale in pijanega mozha.
Emancipirana zhenska bo nastavila she desno lice, potem ko so ji obdelali zhe levega le, che je v lepotilnem salonu.
Poznam zhensko, ki je zachela jadikovati, da ji gre za nohte zhe, ko si ni vech mogla privoshchiti pedikerja.
Ni vsaka sodnica tozhibaba.
Shtetje ovchk so si izmislili nespechni volkovi.
Boksarje najbolj pestijo pesti.
Ivo Antich
EPIGRAMIZMI: ANTI(CH)KRONIKA
SLOVENIZMI
SLO-CRO
Katera drzhava je vishjega ranga: kokoshja postava, obris bumeranga?
ZMAJEVO SEME V »SHKOFIJI« (shkofija — zadnji del hrbta pri perutnini)
Dragonja, Secha, Shkofije, Sechovlje in Semedela — tam se Kura v morje izlije, tam se zmajevo seme dela ...
AFROECON OMY
Umik drzhave iz gospodarstva — she pred kratkim vishek modrosti. Drzhava je garant gospodarstva — zdaj krizni obrat v gluhi hosti.
SPET TITOVA CESTA
Kakor koli se obracha, zmeraj se isto vracha: zahojena zalega in njena vechna zadrega.
CHEFURJI RAUS!
ZALIVSKI PROBLEM
Je to aporem ali »le« problem? Kaj che je za tem votel teorem?
TRI(E)STIA
Triste Trieste, Klagenfurt (Zhalujochi brod), pa tudi Zagreb kot zagreb ■ krog za tuzhni rod?
HUDA JAMA
Prishel je pisatelj s chefurskih Fuzhin in zabil kot shkratelj v lepo slovstvo klin.
DOBROSOSEDSTVO
Dobri sosed soseda opazuje prek plota; ko tako dobro gleda, se rodi mu zarota.
KOLO S KOLI (Totentanz)
Jadran-Alpe, sonchna stran, nebesa pod Triglavom, Huda jama in Balkan — vse pod isto zastavo.
Ujede zmede, dobre sosede: orli, sokoli, brez kril, a s koli.
IRH
Vojna resnic kot boj kratic: desno IHS, levo KPS.
PO IZROCHILU V STILU
Kralj Matjazh in Kristus sta se vojskovala. Je zhe v rodovnem bistvu herezija ostala?
ADEPTI S KONCEPTI
Po logiki narave ni poti do sprave, che ima vsak adept nasproten bojni koncept.
MED JAJCI
Ali se je Kura odrekla (av)nojevskega jajca, ker ji v luchi porekla bolj »passen« KUKavichja srajca?
PETER KLEPEC
Chim bolj se klepetec rine v Evropo, tem blizhe je klepec afrishkim (t)ropom.
FILMSKI KOLOSEJ
Kolosalni Kolosej, med kolosi pigmej, v dvoranah vse bolj praznih vrti pofl porazni.
TRANZICIZMI
K(D)AJ JE RAJ?
Tisto nekdaj ali to sedaj — je bil tisto raj ali je zdaj?
MOTORIZEM
Che boj proti motorizmu vodijo mladi motoristi, je to zmeraj motor isti v trenutnem neomotorizmu.
ISTI TIP
Prej v socializmu — birokrat z mikrofonom, zdaj v kapitalizmu — menedzher z mobifonom.
NEP
(Nova ekonomska politika)
Rusi »tajkune« poznali so zhe takrat, v dobi NEP-a: nepmani so hitro znali priti do polnega zhepa.
(AVAN)TURIZEM (tour kultur)
Vzhodnoevropski komunizem je bil vmesni avanturizem med postfevdalnim kapitalizmom in predfevdalnim kapitalizmom.
ETNOSTENA (SHPANSKA)
Ko se sistem dokonchno vase razsuje,
etnos s steno pokonchno svoj zid reshuje.
ZDRAVILO IDENTITETE
Je etnichno zdravilo zdravja zagotovilo ali je le dramilo, mamil nadomestilo?
TRANZICIJA V MODI
Vchasih je bila v modi surka,
a kmalu bo povsodi — burka.
BALKANIZMI
JUGOTRANS
Od Belg-rada do Belg-ije: kakshne so transkoristi za balkanske legije, che koren je zmeraj isti?
PRE(D)VRATNIKI
Chetudi Veliki Brat nima vech uradnih vrat, imajo copati mesto le pred vrati.
BEG V OKOVIH
Vsaka balkanska zaspana banana sanja neznanska bezhanja z Balkana.
MARIJA TEREZIJA
Kljuchne bratske objemke jugopolinezije so maslo Velenemke Marije Terezije.
MOT(E)NA ISTRA
Ista Istra, dvojna, trojna — motna, bistra, (ne)spokojna.
HARAKIRI MED ILIRI (1. 7. 2009)
Doktor Sanader sanira oder,
rekoch: »Ne grem se vech!« In se vrzhe na mech.
EPSKI EPITAF
Ko se cro-nichna banana zahodnega jugo-Balkana znajde v historichnem patu, shef zleti v avtoatentatu.
MAKEDONCI
(pod sonchno zastavo A. Velikega)
Grki jim odrekajo ime, Srbi cerkev, Bolgari jezik, Notranji Albanci drzhavo — vse v boju za resnico pravo.
(maj - avg. 2009)
Ivo Antich
POPARE
(Posthistorichne parabole)
HISTORIJA
Histerija historije, empirija memorije.
Elita pobita in znova razvita,
ko sita svoboda se svita z oboda.
Brez elite so vishine zgodovine v prah zavite.
Z BRATOM ZA VRATOM
Vojne so neredkokrat prerokovane. Tretji svetovni spopad v vratih Ljubljane?
Ne vrag, le brat je pravi sovrag; diha za vrat ta vrazhji mejak.
Kazhe izrabiti to prilozhnost edino in se uvrstiti v svetovno zgodovino?
KOL V DROBOVJU
Balkan kot razrit, spodnji prostor za lov, nataknjen skoz rit na stari turshki kol,
ki je do Kolpe skoraj prilezel, ko s hrupom tolpe navzgor je lezel ...
Kdaj naposled Evropa, starchevsko topa, chudech se, spozna, da kol zhe v vratu ima?
KRITERIJ VREDNOTE (po D. Chosichu, 1989)
Izjava pisca, starega lisca: »Bolj kot resnico ljubim pravico.«
Kar ni pravichno, je neresnichno? Vishe kot resnica je torej pravica.
To bi drzhalo, che ne bi veljalo za druge razlichno, kaj je pravichno.
Jvo Antich
MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA
IDENTITETE (XVI)
(september — december; tretje shtirimesechje 2008)
MARC L. GREENBERG (Vechernigost, Slovenija, 2008; TVS 1 - 14. 9. 2008). Na prvi pogled osupljivo. Amerishki slavist govori slovensko (zhena Slovenka), doktoriral je iz prekmurskega narechja. Njegov zachetek v slavistiki je »klasichen«: z rushchino. Iz amerishke perspektive so pach vsi ostali slovanski jeziki videti le pokrajinske variante ali narechja rushchine, nekako tako kot arabshchina z njenimi »drzhavnimi narechji« (»eksotichna« slavistka-rusistka je tudi Condoleezza Rice, chrnka in amerishka zunanja ministrica za chasa Busha). Nich chudnega, da so v 19. stoletju mnogi Slovani razmishljali o skupnem sploshnoslovanskem knjizhnem jeziku na osnovi rushchine in cerkvene slovanshchine (ruski cesar se je pred dvesto leti med bivanjem v Ljubljani brez prevajanja sporazumeval z okolishkimi kmeti). Po logiki vechjezikovnega slovanstva bi moralo biti na Kitajskem kakshnih sto knjizhnih jezikov in prav toliko narodov-nacij-drzhav; kitajshchina v shtirih glavnih »podjezikih« ali »narechjih« (mandarin, kanton, wu, min) je tako raznolika, da je sporazumevalno sredstvo pisava, ki izvira iz petega tisochletja PNE ... Ko Greenberg omeni svoje daljne prednike (prastarshe), ki so prishli v ZDA iz Rusije v zachetku XX in so govorili rusko, jidish, romunsko, postane nekoliko jasneje, da gre pri njegovi slavologiji za »nezavedno«, intelektualno vrtoglavo avtorefleksijo v smeri prakorenin, she zlasti, ko navede, da znachilna prekmurska beseda »guchati« (govoriti) z istim pomenom obstaja le she v Bolgariji in Rusiji.
BESLAN - MESTO, KI GA NE POZABISH! (Slovenija, 2008; TVS 1 - 16. 9. 2008). Slovenski dokumentarec, rezhiral Dushan Moravec, o pokolu 1. 9. 2004 v sholi v severnoosetinskem Beslanu; posneto februarja 2008, torej »post festum« (razen odlomkov iz tedanjega dogajanja), v glavnem v luchi psiholoshkih posledic na prezhivelih otrocih. V danashnje »teorije zarote« se ne spushcha; po svetu so zasloveli ruski raziskovalci, ki so navajali dokaze, da je bil zadevni teroristichni atentat delo ruske tajne sluzhbe, pach z namenom upravichiti nov zagon v protichechenski vojni na osnovi obtozhbe, da so atentat izvedli chechenski islamski teroristi. Cheprav ima ta teorija svojo logiko in dolochene »dokaze«, se v zadnji konsekvenci vendarle ne zdi povsem preprichljiva, kajti ta teroristichna zasedba shole je v jedru skrajno »odtrgana«, fanatichno-perverzna, rezultat pa v svojih politichno-strateshkih posledicah niti priblizhno ni ekvivalenten vlozhenim naporom in zhrtvam. (Je bilo Rusom res treba pobiti desetine osnovnosholcev, svojih drzhavljanov, da bi dobili razlog za »nadaljevanje« chechenske vojne, ki je
tako ali tako praktichno nikoli niso povsem konchali?). Vsekakor she manj prepri-chljivo kot newyorshki »WTC september«, ki naj bi ga v bistvu izvedla CIA ...
ZGODOVINA KOMUNIZMA (Konec brez konca 1954-1993; Francija; TVS 1 -16. 9. 2008). Chetrti, zadnji del izvrstne, bogato informativne in pregledne, francoske dokumentarne serije. Tokrat je v naslovu nakazano obdobje 40-letnega zatona po Stalinu (v chasu njegove smrti 5. 3. 1953 rdecha zastava od Srednje Evrope do Koreje; skoraj sochasno umreta vidna voditelja v drugih dveh »rdechih federacijah«: cheshki Gottwald teden za Stalinom in slovenski Kidrich mesec pozneje — simbolno: zachetek konca »nenaravnih koalicij«?). Globalna geohistorichna novost po drugi svetovni vojni je razshiritev komunizma na pol Evrope z ruskim imperijem leta 1945 in na pol sveta s komunistichnim kolosom Kitajsko leta 1949 ter leta 1959 she s »Kolumbovim otochkom« Kubo, ki naj bi bila inicialni odskochni topos za nadaljnjo shiritev na obeh amerishkih celinah. Na koncu s tem filmom oznachenega obdobja se pokazhe popolnoma »nova Rusija«, spet bela, sveta in pobozhna, z avtotomijo mochno skrcheni in okleshcheni imperij, vsemogochna kompartija sestopi z oblasti in se sama razpusti, Jelcin podpishe njeno »samoukinitev« (nekakshen avtotorturni harakiri kot »kontrapunkt« na avtodekapita/liza/cijo s pobojem carske druzhine, ko je partija prevzela oblast). V dolochenem smislu shkandalozno ponizhujoch, presenetljivo nagel in »gladek«, a po svoje tudi logichen konec zelo raznorodne vechnacionalne zveze, ki se je v himni sama oznachevala kot »sojuz nerushimyj«, kot projekt rajskega proletarsko-internacionalnega, a prepoznavno rusko nacional(istich)nega tisochletnega kraljestva; implozivni kolaps ruskega evrazijskega rdechega totalitarizma, medtem ko je bil nemshki evropski chrni totalitarizem porazhen na bojnem polju (kot konchni zmagovalec je ostal amerishki »beli globaltotali-tarizem«). Ustreznost naslova: konec je pach le ruskega komunizma, medtem ko kitajski s pekinshko olimpiado triumfira kot posebno uspeshna rdecha oblika korporativizma ali drzhavnega kapitalizma. Zdi se, da krshchansko-islamski kontekst ni zdrzhal komunizma; morda se je marksizem-leninizem bolje navezal na konfucijansko-budistichno tradicijo. Amerishki beli korporativizem: nekaj dni po predvajanju zadevnega filma na TVS amerishka drzhava s posebnimi drzhavnimi ukrepi skoraj panichno reshuje financhne razmere na svojem »vseodreshujochem« in samostojno delujochem »svobodnem trgu« (enako »mitoloshki« pojem kot t. i. socialistichno plansko gospodarstvo). Nekateri chrni, rdechi in beli totalitarizem razlikujejo po praksi mnozhichnega homicida: chrni je sistematichno usmerjen zoper drug(achn)e etnose, rdechi pobija lastne »notranje sovrazhnike« (oboje v dvojni sluzhbi: »iracionalnega« arhetipsko-mitskega zhrtvovanja krvi in chisto »racionalne ekonomije« s ceneno mnozhichno delovno silo v taborishchih), beli pa naj bi se »globalnega chishchenja« in saniranja demografske eksplozije lotil zlasti z medicinskimi sredstvi (okuzhbe). Zhe od ruskih emigrantov na Slovenskem je bilo mogoche slishati, da komunizem v bistvu sploh ni ruska stvar: idejno izvira iz nemshkih Judov, v praktichni izvedbi pa je perfidno zasnovana vatikansko-nemshka zarota, ki je skupino judovskih
emigrantsko-internacionalistichnih lumpenintelektualcev s tajnim vlakom poslala v Rusijo z namenom, da dolgorochno destruirajo slovansko trdnjavo pravega krshchanstva (pravoslavja) in odprejo njena neskonchna naravna bogastva zahodnemu kolonializmu; ko je namesto »nikogarshnje dezhele«, razpolozhljive za delitveni plen, nastala strashljiva trdnjava komunizma, so zahodnoevropski kriptoimperialisti v onemoglem besu nadnjo poslali fashistichno-nacistichni vojashki »podaljshek« prvotne diplomatske zarote. Podobno menijo danes tudi nekateri sodobni ruski zgodovinarji. Ob fenomenu (ruskega) komunizma je neizogibno tudi vprashanje, kaj to sploh je: zablodela utopistichna epizoda zgodovine, prvi vechji, bolj histerichni kot historichni eksperiment nekoch v prihodnosti »bolj zares« uresnichljivega ideala, zgolj aziatska (hidravlichno-kolektivistichna) varianta drzhavnega kapitalizma, modificirani carizem ... Sicer pa pri zgodovini komunizma s slovenskega vidika ne kazhe spregledati tradicionalnega panslovanskega vprashanja (slovansko »razpadanje« z delitvijo Rusov na Velike, Male in Bele, zhe pred drugo vojno analize razmerja vzhod-zahod, knjige Glonarja, Derganca, Kokoricha, Drushtvo prijateljev SZ itd.); vse od Bohoricha, Linharta, Presherna, Jenka se slovanski kontekst kazhe kot zaledje v neki bolj ali manj megleni reshilni viziji, tudi formalno poantirani s komunizmom: od 1941 v Moskvi Vseslovanski komite, prav tam 1944 Vseslovanski kongres; Stalin, rusificirani Neslovan gruzinsko-osetinskega porekla, je na sestankih z zavezniki (Teheran, Jalta) uveljavljal SZ kot predstavnico vseh Slovanov ... Vsekakor je bila »evropska antislovanska vzgoja« v zadnjem stoletju po svoje uchinkovita indoktrinacija: che je panslavizem nedavno tudi pri Slovanih pomenil psovko ali vsaj samoironichni pojem, je danes zhe omemba kakshnih medslovanskih zvez skoraj zlochin.
VOLITVE V DRZHAVNI ZBOR (21. 9. 2008). Cvetka (idiotskega) povzetka. Skrajno tesna zmaga t. i. leve opcije s Pahorjevo SD na chelu (z dvema »prenovljeno« liberalnima priveskoma) kazhe, da liberalna demokracija (LDS), ki je po daljshem »kraljevanju« praktichno potonila z odhodom Janeza Drnovshka, ni tista, na katero je Slovenija »obsojena« kot na najprimernejsho sredino med tradicionalno polarizacijo levo-desno, temvech da ji je, ker je na teh volitvah izpadla tudi krshchanska demokracija, najverjetneje usojeno nihanje (s krajshimi obrati) »v risu« eksplicitne leve in neeksplicitne desne socialne demokracije (Jansheva SDS je zamenjala le pomen svojih kratic, ko se je manifestativno »odrekla« svojega socialnodemokratskega izhodishcha). Tudi obstranski uspeh dokaj groteskne »stranke upokojencev« (DeSUS), ki ima mlajshega neupokojenca celo v funkciji obrambnega ministra, v povzetku prispeva k vtisu, da gre zdaj volivcem predvsem za socialo in (vsaj formalno evropsko, v praksi she krepko »jugovzhodno«) demokracijo, manj pa za verske, neoliberalistichne, nacionalistichne ipd. poudarke. In kaj naj si »navaden idiot« (tj. nepolitichen chlovek) misli o »evropsko slavni« korupcijski aferi s finskim proizvajalcem orozhja Patria? Afera se je pojavila kot »narochena z leve« tik pred volitvami v vlogi maksimalno izkorishchene mine pod Janshevim premierskim (pre)stolom.
Konkretno oprijemljivega ni nich, bistveno pa je, da je bil cilj dosezhen v smislu izreka: »vsaj nekaj se prime«. Forsirana senca na Janshevi kredibilnosti je verjetno vsaj toliko zbegala njegove potencialne volivce, da njegova stranka ni dobila zhelene preprichljive vechine. Janshev odgovor: predvolilni konstrukt ideoloshkih nasprotnikov, zase bi dal »roko v ogenj«, da ni prejemal podkupnine. Zase dajati »roko v ogenj« ni problem, temvech retorichna fraza; moralni problem ob eventualnih korupcijskih fintah pa je mogoche kompenzirati z zmeraj pripravno logiko »shirshe druzhbene koristi« v interesu stranke, katere poslanstvo naj bi bilo iztrgati drzhavo iz polstoletnega konteksta rdeche kontinuitete z njenim neokapitalskim zaledjem (ki je v »desni« terminologiji udbomafijsko ali — po novem — tudi tajkunsko). S kratko medigro enega mandata to ochitno she ni uspelo.
MEDNARODNA OBZORJA Juzhna Koreja - Mali veliki mozh Azije; Slovenija, 2008; TVS 1 — 23. 9. 2008). »Aktualnopolitichna oddaja«, pravzaprav dokumentarec (voditeljica Blanka Dobershek, rezhija Vlado Suhi, snemalec Artur Rutar) o enem najbolj nenavadnih nacionalno-drzhavnih fenomenov v azijskem in sploh svetovnem smislu. Naslov se ne zdi najbolj posrechen: tezhko bi bilo rechi, da je J. Koreja »mali veliki mozh«, saj ima skoraj 50 milijonov prebivalcev (»mali veliki mozh« bi bila morda primernejsha »metafora« za Tajvan). Korejci izvirajo iz treh plemen Han, prvi kralj je po legendi prishel iz Kitajske, se pravi, da so po poreklu Kitajci, toda jezik se zdi po zvenu blizhe japonshchini. Simptomalno so »nekaj vmes«, most med kitajsko in japonsko stranjo daljnovzhodne civilizacije. Koreja je v korejshchini: Daehan; v kit. Tai Han — Veliki Han, se pravi tochno to, kar je glavni kitajski (velikohanski) etnos. Juzhna Koreja (Han Kook) je najpreprichljivejshi vzorec prednosti (modificiranega) amerokapitalistichnega sistema v primeri s severnokorejskim komunizmom. Korejci so najbolj izrazito levo-desno ideoloshko razklan etnos na svetu, v tem smislu ima paradigmatichno simbolichno vrednost. Korejo so skozi stoletja skushali zavzeti Kitajska, Japonska, Rusija, toda Korejci so razvili avtonomijo, specifichnost, drzhavnost. Prestolnica Seul (angl. transkr. Soul »asociira« dusho, tj. problem psihe) je mesto z okoli 20 milijoni, torej skoraj s polovico vseh prebivalcev Juzhne Koreje. Razvoj Juzhne Koreje je tako rekoch fantastichen, ima tudi nobelovca za mir (nekdanji predsednik Kim Dae Jung). Je kakshna zveza med Korejo in Sovenijo? »Isti koren« v KOR-oshki in »celjski simbol« Samsung (pomen v korejshchini: tri zvezde). Specifichna korejska vera chondoizem (angl. chondoism ali cheondoism; kor. chondogyo — vera nebeshke poti; ch/e/on — nebesa, do — pot, gyo — vera; sorodno kit.-jap. pojmu shintoizem — pot bogov) temelji na ljudski tradiciji shamanizma, kmechkih uporov v 19. stoletju ter na elementih budizma in krshchanstva; verska zastava je likovna modifikacija simbola yang-yin, ki je v drzhavni zastavi Juzhne Koreje.
STALIN (koprodukcija ZDA, Rusija, Madzharska, 1992; TVS 1 - 8. 10. 2008 in 15. 10. 2008). Dvodelni televizijski igrani poldokumentarec, oznachen tudi kot
»biografska drama«, se pravi z dolocheno »kreativno distanco« glede na strogo znanost; rezhija Ivan Passer, profesionalno korektno, cheprav ochitno omejeno za tv medij. V osnovi amerishki pristop: poenostavljeno v interesu sploshne funkcionalnosti. Solidno povzeta biografija, lapidarni dialogi, zgoshcheno, vsebinsko nabito, Robert Duvall v naslovni vlogi nastopa dobro, zadrzhano, z »jekleno-cinichno« masko na obrazu. Nakazan sociopsiholoshki izvir Stalinove krutosti iz otroshtva v Gruziji: ko je devetleten pobegnil iz tovarne chevljev, kamor ga je bil oche, po poklicu chevljar, poslal na delo, in se vrnil domov, ga je oche patoloshko pretepel. Po tem filmu naj bi bilo Stalinovo geslo v boju z okoljem in z razmerami v drzhavi: »Napadel bom prvi!« V notranji politiki (v zunanji je bil vsekakor previdnejshi, prvi napad je prepustil Hitlerju) je bila to njegova prednost, vedno je prehitel eventualne nasprotnike; che je pri tem pometel z nedolzhnimi, »nich zato«, na voljo je imel milijonske sovjetske mnozhice; che bi tak teror izvajal v manjshem okolju, bi v kratkem ostal brez ljudi (nekateri menijo, da so shtevilke o njegovih zhrtvah pretirane). Kljuchno za vsakega diktatorja samodrzhca je njegovo interesno zaledje, »nevidni« v ozadju, ki mu omogochajo »samovlado« v ospredju, da zanje opravlja umazano delo. Stalina so za genseka partije izvolili tovarishi v CK; vedeli so, da so spricho kaosa nujni skrajni ukrepi, a nihche si ni upal nalozhiti take odgovornosti ali, tochneje, nihche drug ni bil dorasel strashni nalogi (Stalin, kot najstnik anticaristichni gruzinski pesnik in pravoslavni seminarist, ki se je »poistovetil« s pojmom jekla v svojem nadimku, je menda rekel, da bo pach on, che noche nihche drug; torej radikalni pragmatik, ki mu je tla pripravil bolj filozofsko vizionarni Lenin). Izvoljen je bil kljub Leninovemu opozorilu o njegovi brezobzirnosti in kljub nasprotovanju Trockega (vrhunski intelektualec iz bogate judovske posestnishke druzhine, Stalina je oznacheval kot hribovca, surovezha). Stalin izvira iz kavkashkega babilona mikroetnosov; gre za znachilno meshano, obrobno poreklo mnogih osvajalcev in diktatorjev, npr. Aleksander Veliki, Napoleon, Hitler, Tito (verjetno kompenzacija obskurnih obrobnikov, ki se identificirajo z vechinskim agresorjem v vlogi njegovih voditeljev; Dergancheva teza: od zachetkov ruske drzhavnosti v usodnih trenutkih ruski polozhaj reshujejo tujci). Izjemni posamezniki so navadno tudi fizichno tako ali drugache »zaznamovani«, Stalin prav nenavadno »simptomalno«: leva roka krajsha pet cm in na levi nogi zrashchena drugi in tretji prst, kar so zhe v njegovem otroshtvu imeli za »hudichevo znamenje«. Film precej v ospredje postavi Stalinov odnos z drugo zheno, Rusinjo Nadjo Alilujev; prva je bila Gruzinka Katarina Zvanidze in je mlada umrla (tbc), z njo je imel sina Jakova, Nadji (pozneje naredila samomor, menda ker je sumila, da je mozheva hchi) pa ni povedal ne za prvo zheno ne za sina, dokler se ni sin nenadoma pojavil na ochetovem domu. Manj zanesljivo je, da se je leto pred smrtjo, se pravi v chasu, ko naj bi nachrtoval likvidacijo Judov, porochil she z Judinjo Rozo Kaganovich, sestro svojega ozhjega sodelavca Lazarja Kaganovicha, s katerim sta menda skupaj nachrtovala zadevni genocid ... Strahotnost ruske zgodovine je kulminirala v »krvavi rihti«, ki jo je vodil Stalin, »pokrita rihta« z javno vlogo patriarhalne figure
v t. i. kultu osebnosti kot nadomestku za ideoloshko-ritualni manko; Molotov pri koncu drugega dela filma reche: »Ruska zgodovina je potrebovala Stalina«. Izvrstna sekvenca v filmu, ko Stalin chlanom politbiroja za mizo pove, da se bo moral vseh znebiti in da je juha vseh zastrupljena, le njegova ne (umrl je najverjetneje zaradi zastrupitve, ki mu jo je pripravil Berija, shef NKVD, Osetinec). Stalin je z demonichnim (»demon s Kavkaza«, prim. pesnitev Lermontova Demon; za Zahod je bil Stalin »aziat«, toda v zahodni antropologiji je bela rasa evropidska ali kavkashka, angl. Caucasian) psihoterorjem vzdrzheval vsesploshno ozrachje grozljive negotovosti; tako je v ogromni drzhavni tvorbi drzhal vse in vsakogar v krempljih monstrumskega birokratskega sistema, tudi najblizhje sodelavce, ki jim je nagnal strah v hrbtenichni mozeg. Ko je opazil, da se je kdo »prevech udomachil«, ga je v najboljshem primeru psiholoshko shokiral (absolutno zvestemu Molotovu je nekoch povedal, da je njegovo zheno, Judinjo, poslal v gulag v njegovo korist, da ga njuna ljubezen ne bi omejevala pri delu za partijo in drzhavo), kolikor ga ni takoj likvidiral; che pa se kdo ni »sproshcheno udomachil« v tovarishkem kolektivu, je bil sumljiv zaradi svoje »individualistichne deviacije« (Serga Ordzhonikidzeja je preprichal, da je zanj najboljshi izhod samomor, s katerim bo naredil izjemno uslugo tudi lastni druzhini). To je sociopsiholoshko »zanimivo« v smislu tipologije funkcionalnosti komunistichnega sistema, ki namesto nenehne grozhnje bankrota in posledichnega samomora v kapitalizmu vzpostavi nenehno grozhnjo tudi povsem absurdno nakljuchne (npr. razglednica iz tujine je bila lahko »dokaz«, da je prejemnik vohun) in trenutne likvidacije ali sibirske deportacije slehernega, tudi najbolj nepomembnega posameznika. Mozhnost za hipotezo: »zhivalski strah« je bistveni eksistencialni motivator tako za posameznika kot za kolektiv, bolj humanistichne teorije (podjetnost, altruizem, kultura) so pravzaprav »le okras« ...
JÖRG HAIDER (12. 10. 2008). Avstrijski zvezdnishko-populistichni desnichar v prehitevanju (po levi) poantira svojo »faetonsko« usodo. Z odmevi nedavnega volilnega uspeha (v aktualnem sploshnoevropskem desnem trendu; v vechini pomembnejshih drzhav na oblasti desnica: Merklova v Nemchiji, Sarkozy v Franciji, Berlusconi v Italiji, tudi Sanader na Hrvashkem ali Tariceanu v Romuniji; izjema je kraljevina Shpanija z letos marca drugich izvoljenim socialistom in deklariranim agnostikom Zapaterom, Slovenija vstopa v to »shpansko« kontrapozicijo z najnovejsho zmago levice) odide s protislovensko poudarjenega praznovanja obletnice koroshkega plebiscita in z raketno hitrostjo treshchi v smrt. Se mu je tako mudilo na she eno praznovanje, tokrat v domachi vasi (materina 90-letnica) v izvirno slovenskih koroshkih krajih? Uradno ugotovljena visoka alkoholiziranost krvi, a navzochi pravijo, da med praznovanjem »skoraj ni pil«. Se je napil skrivaj potem, ko je zapustil mesto praznovanja? Popolnoma »odshtekana« vozhnja napeljuje tudi na mozhnost drogiranosti (po lastni volji ali podtaknjeni?). Neobvladljivost novega in tehnoloshko vrhunskega vozila evocira tudi »Dianin sindrom« — mozhnost (tehnichne) zarote zoper problematichno populistichno figuro? Nenavadna simbolichnost, ki jo je nemogoche spregledati: umrl v avtu
znamke Volkswagen phaeton (chlanek v Die Weltu o tem Faetonu v Heliosovi sonchni vpregi) ... Mediji govorijo o kontroverznem chloveku s »tisoch obrazi«. Zagrizen nasprotnik Slovencev, ki je naredil nekaj manjshih ugodnosti zanje (npr. uzakonil drzhavne dvojezichne vrtce; zavzemal pa se je tudi za t. i. »vindisharski jezik«) in je bil tudi »prijatelj« nekaterih slovenskih politikov; vzoren druzhinski chlovek, mozh in oche, hkrati homoseksualec (tik pred zadnjo vozhnjo naj bi se bil napil v gejevskem baru), trd (avstrijski) Nemec, borec za nacionalno (rasno, versko) chistost, nastopal je proti islamizaciji koroshke dezhele s »turshkimi cerkvami«, sam pa je imel »turshki priimek« (hayder — tur. iz arab. s pomenom »lev«, zato morda niti ni chudno, da je bil njegov osebni prijatelj Gadafijev sin); njegov temperament ni bil ravno tipichno nemshki, bil je tako rekoch »arrabbiato«; v slovenskem prevodu imena in priimka je bil torej »Jure Lev«; morda se nekoch razkrije, da je bil »pol Slovenec, pol Arabec« ...
POLEMIKA O MORJU (TVS 1 - 20. 10. 2008). Poglavitna tema polemichno pogovorne oddaje Polemika, ki jo je skozi mestoma »razgreto« razpravo vodil primorski tv veteran Branko Vrabec, je bila tempirana kot nekak aktualistichni apel prihajajochi vladi, po predvidenem premieru Pahorju »primorski«: problem zlasti »primorske« razmejitve s Hrvashko. Najbolj neposredna sogovornika sta bila odvetnik Danijel Starman in predsednik SNS Zmago Jelinchich, predstavnik slovenskega zunanjega ministrstva pa v odgovorih zelo previden in zadrzhan. Izpostavljeni tezi: Starmanovo zavzemanje za pravichno in zgodovinsko utemeljeno razmejitev, Jelinchichevo poudarjanje slovenske chasovne prednosti (Sloveniji se nikamor ne mudi, Hrvashki se mudi v EU). Kakor sta obe tezi na pogled logichni, sta vendarle tudi diskutabilni: sklicevanje na globoko v zgodovini utemeljeno pravichnost bi v skrajni konsekvenci lahko prispevala tudi Avstrija, deloma celo Italija ali Madzharska, med drugim zato, ker je podpisnica vseh pogodb in sporazumov Jugoslavija, ne pa Slovenija in Hrvashka; koliko se Hrvashki resnichno mudi v EU, pa tudi ni povsem jasno (che je zhe tisoch let pred vrati Evrope, je navsezadnje lahko she desetletje ali vech; vrh tega pa je bila tudi Slovenija sprejeta v EU z neurejenim razmejitvenim vprashanjem, ki ga EU nacheloma prepushcha dvostranskim »lokalnim zadevam«). Onkraj take ali drugachne retorike, v smislu Tacitovega gesla »sine ira et studio« kazhe, da so z mednarodnopravnega stalishcha mozhnosti, da Slovenija uveljavi lasten dostop do mednarodnega morja kot normalna obmorska drzhava (v uradnem dokumentu se je sama zhe oznachila kot v pomorskem pogledu inhibirana drzhava), dokaj skromne. Niti to, da je v chasu Jugoslavije SRS nadzorovala celotni Piranski zaliv, se ne zdi odlochilen argument, ker je shlo za razmeroma ohlapno »delitev dela« znotraj nekdanje skupne drzhave. Dolocheno »mozhnost« nakazuje edino problematizacija slovensko-hrvashke meje na podlagi stare piranske obchine, ki je zajemala tudi savudrijski rt; v opozicijo temu je samostojna RH zachela uporabljati ime »Savudrijska vala« namesto Piranski zaliv. Po parishki mirovni pogodbi (revizija rapalske meje, 1947) in po londonskem memorandumu (ukinitev STO, 1954) namrech niso bile dovoljene spremembe meja lokalnih upravnih enot.
Hkrati bi bilo treba problematizirati tudi legalnost slovenskega partizanskega poveljstva in njegovega Znanstvenega inshtituta (pri IO OF oz. pri predsedstvu SNOS, Baza 80 v Kochevskem Rogu, 1944), ki je pod direktorjem dr. Franom Zwittrom, renomiranim zgodovinarjem, specialistom za prebivalstvo in meje, preucheval predvsem problematiko meja in je she pred koncem vojne potrdil ustreznost slovensko-hrvashke etnichne razmejitve na Dragonji. Ta razmejitev ni le Bakaricheva ali Titova »domislica«; zhe Peter Kozler jo je namrech vrisal v svoj zemljevid Slovenije (1853) in jo tako tudi opisal v Kratkem slovenskem %emjopisu (1854); mimo vsega tega ni mogel niti Kardelj v dogovorih z Bakarichem. (Obstaja tudi obskurna teza, da je Istro Hrvashki »zagotovil pro futuro« Ante Pavelich z nekakshnim tajnim sporazumom med NDH in Italijani ob njihovi kapitulaciji.) Dragonjo kot mejo sta potrdila tudi slovenska znanstvena geografija (Anton Melik) in jezikoslovje (Fran Ramovsh, Tine Logar; npr. hrvashka chakavshchina in stoletja glagoljashtva v vechjem delu Istre), obveljala je kot praktichna razmejitev dveh socialistichnih republik znotraj Jugoslavije in nikoli ni bila uradno postavljena pod vprashaj (slovenski partizani so sicer zhe septembra 1943 na sestanku s hrvashkimi v Pazinu brez trdnejshih argumentov predlagali razmejitev na Mirni, hrvashki predlog je bila Dragonja; hrvashki zgodovinar Istran Dragovan Shepich je v svojem londonskem elaboratu z dne 19. 3. 1943 zapisal, da je slovensko-hrvashka etnichna meja »v grobem« na chrti Umag — Klana; po shtetju prebivalstva 1. 10. 1945 sta obe mejni obchini Savudrija in Kashtel pretezhno hrvashki; meja administrativno-vojashkega obmochja za JLA je 1945 na Dragonji). Dragonja blokira formalnopravno mozhnost za razmejitev, ki bi Sloveniji potrdila kontinuiteto med teritorialnim in mednarodnim morjem ter Hrvashko odmaknila od stika z italijanskim (morskim) ozemljem, ker je mogoche le s konice Savudrije potegniti logichno ravno chrto, s katero bi Slovenija dosegla na osimski liniji t. i. »tochko 5« (stik z mednarodnim morjem); teoretichno je sicer namesto sredinske razmejitve, obichajne v zalivskih sporih, mozhna tudi asimetrichna chrta skozi Piranski zaliv blizhe savudrijski obali, toda vprashanje je, ali bi mednarodna arbitrazha Hrvashki glede na vse okolishchine dosodila, da svoje priobalno morje reducira na »dvanajst metrov«, asimetrichna chrta pa bi morala biti na nekem mestu tudi »lomljena« (?), sicer ne bi dosegla »tochke 5«. Slovenija je glede morja ochitno v neugodnejshem polozhaju apagogije, vendar pa je v prednosti po drugih vidikih, zlasti seveda kot, cheprav komaj opazna, chlanica EU. Vse skupaj se v »konchnem rezultatu« skoraj izenachi, ker tudi sploshni geostrateshko-ekonomski polozhaj (s korupcijsko-mafijskim kaosom) sicer nekoliko vechje in malce bolj obljudene Hrvashke ni prav nich zavidljiv. Slikovito recheno: Slovenija ima morja premalo, Hrvashka pa tako rekoch prevech, z dolgim in ozkim, pushchobno hribovitim obalnim pasom, prekinjenim z BiH, z gospodarsko pasivnimi - kljub prospektnemu »pesku v ochi« - otoki; Dalmacija v nobenem primeru ni osrchje Hrvashke, temvech je njena le deloma integrirana, turistichno kichasta potemkinovska kulisa brez funkcionalnega zaledja, iz trajne dejanske brezperspektivnosti tega »slavomediteranskega raja« je zmeraj potekala enormna
emigracija z vrhuncem v chasu vojne v 90-ih XX. stoletja (pisatelj Shimunovich je Dalmacijo videl kot »Mrkodol«, kjer so »gola i tuzhna brda«; v njegovem zanimivem, od literarne kritike in zgodovine podcenjenem »camusovskem« romanu Tudjin iz leta 1911 domachin dozhivlja lastno moreche tujstvo tudi v ljubezenskem ozrachju »chudezhnega« Dubrovnika). Zagreb kot prestolnica s svojo prevladujocho mittelevropsko-panonsko identiteto je she zmeraj — kljub splitski magistrali (A 1) — nekje na obrobju hrvashkega konteksta, onstran bosanskih hribov, »na drugem kontinentu«, uradni knjizhni jezik te drzhave pa, radikalno vzeto, sploh ni avtohton na njenem sedanjem ozemlju (zagrebshkim kajkavcem na sploshno ne more nikakrshna shola privzgojiti shtokavske akcentuacije s shtirimi »kitajskimi« akcenti), temvech ima svoje »idealno sredishche« v ducatu hercegovskih zaselkov v BiH, ki pa je tako rekoch sinonim za tezhko geosocioloshko invalidnost z ozrachjem nenehno grozeche nove »lokalne vojne« (tudi srce slovenske identitete naj bi bilo »zunaj drzhave«, na Koroshkem, kot je za Srbe na Kosovu). Po vsem sodech, posamezne prednosti po ohlajeno objektivni (»tel quel«) primerjavi zadevnih drzhavic kot formaliziranih etnichnih reliktov skoraj povsem zbledijo v skupni medsebojni deterministichni blokadi geohistorichno izrazito inhibiranega in hereditarno specifichno obremenjenega, travmatizirano prehodnega srednjeevropsko-balkanskega (jugovzhodnega) prostora.
NOBELOVE NAGRADE 2008 (Delo, Znanost, 16. 10. 2008). Japonski »boom«: (»srboslovensko« zapisovanje uradne japonske latinichne transkripcije, ki se ga drzhi Delo, je zunaj resnejshe relevance; isto velja za kitajski pinyin): Osamu Shimomura (poleg dveh Americhanov) nagrada za kemijo, za fiziko pa Yoichiro Nambu (r. 1921), Makoto Kobayashi in Toshihide Maskawa za odkritje t. i. »spontano zlomljene simetrije«. V fiziki se nakazuje »poanta«: nekoch je bila trdna Newtonova mehanika (s spektrom bele svetlobe), nato Einsteinova relativnost in Heisenbergova nedolochenost, pa teorija kaosa, pa supersimetrija (SUSY), pa »strune«, pa singularnost (»chrne luknje« pomenijo konec vseh dosedanjih fizikalnih »razlag«) itd.; zdaj ugotavljajo, da simetrija delcev chisto naravno spontano razpada; »osnovni delci« ali (hipotetichni) »kvarki« so bili trije, pa shtirje, zdaj naj bi jih bilo (po Kobayashiju in Maskawu) shest, po nekaterih fizikih naj bi bil pred »big bangom« en sam kvark; vsakemu kvarku naj bi ustrezal antikvark ... Sicer sodobna kvantna fizika v racionalnost znanosti vkljuchuje pojem nakljuchnosti (t. i. quantum leap, kvantni skok); zlomljena simetrija delcev se lahko zdi kot »teorija kaosa z drugimi besedami«, ki pa sploh ni v nasprotju s klasichnim geslom pansimetrije »omnia in numero et mensura« (v antichni in staroindijski kozmologiji ipd.). Ob vsem sposhtovanju dragoceno koristnega znanstvenega dela se vse skupaj zdi kot »plavanje po oceanu«, ker se za vsakim odkritjem razpirajo »kubrickovski« (Odiseja 2001) spektri novih neznank (prim. Zenon: neskonchna deljivost prostora, Kuzanus: »coincidentia oppositorum«, konjekturalizem, probabilizem) ... Nagrada za mir nekdanjemu finskemu predsedniku in trenutno v svetu najbolj znanemu mirovnem posredniku je videti kot »jugopoanta«, saj
Marttija Ahtisaarija imenujejo tudi »oche neodvisnega Kosova« (glede na njegova leta podjetni mirovnik verjetno ne bo mogel postati tudi »oche samostojne Vojvodine«). Glede literature: Le Clézio je s svojim »eksotichnim« proznim opusom, katerega osnova je vizija sveta kot »vesoljnega potopa«, kot svojevrstni dedich t. i. novega romana (zadnji Francoz med literarnimi nobelovci, pred njim je bil nagrajen Claude Simon, vrh te prozne usmeritve) gotovo zasluzhil nagrado, a med francoskimi avtorji XX. stoletja se zdi neustrezno spregledan »zadnji patriarh« evropske poezije Yves Bonnefoy, podobno kot Valéry eden od tistih kljuchnih velikanov, ki jih v »sramoto« Nobelovi ni na spisku nagrajencev. Bonnefoyev kolichinsko neobsezhni pesnishki opus je enkraten modernistichni izum s povzetkom esencialne tradicije vse od trubadurskih zachetkov francoske poezije; v shirshem kontekstu evropske poezije se ne zdi odvech vprashanje, kaj poleg Bonnefoya pocheti s poezijo nekaterih nobelovcev. Chehe med nobelovci predstavlja pesnik Jaroslav Seifert, cheprav je cheshka proza neprimerno odmevnejsha v svetu; od literatov juzhnovzhodne Evrope in Balkana bi nagrado vsekakor zasluzhila tudi trzhashki Slovenec Boris Pahor in parishki Albanec Ismail Kadare. (Po Zagorichniku so nobelovci »nobel lovci nobel ovc«, cit. zbirka Naime, 1978; k temu bi bila mozhna pripomba, da so morda tudi »nobel ovce«.)
ELIZABETA (23. 10. 2008). »Globe Theatre« od Alp do Tater. Predzadnji teden oktobra si je britanska kraljica vzela za obisk najprej Slovenije, nato Slovashke, slovanskih tranzicijskih »dvojchic«, ki imata, kot je sploshno znano, v korenu svojega nacionalno-drzhavnega imena v kontekstu angleshchine silno neugodno asociativno sozvochje (sloven, slovenly — pa she blizhnji slough, slow, slave itd.); da te angleshke »asociacije« nimajo prav nobene etimoloshke zveze s slovanstvom (Slav, Slavonic), je komaj mogoche verjeti. Domorodska zijala so v sredo popoldne z dolgimi nosovi chakala Elizabeto II. tudi na ljubljanskem »Clintonovem trgu« (pred filharmonijo in sedezhem univerze) ... Kakor je Churchill s posebnimi pridrzhki sprejel nastanek nove, komunistichne Jugoslavije, ki je zavrgla svojega kralja, sorodstveno povezanega z angleshkim dvorom, tako je tudi Velika Britanija (edina drzhava na svetu, ki se uradno ovesha s pridevnikom velichine, za vse druge »nacije« je tak dodatek praktichno prepovedana, skrajno sumljiva nacionalistichna provokacija) z ochitno nejevoljno zadrzhanostjo spremljala osamosvajanje Slovenije; obakrat je naposled v soochenju z dejstvi zmagal pragmatizem. Tako zdaj poleg shpanskega kralja tudi angleshka kraljica velja za »posebnega prijatelja« Slovenije, cheprav imata oba najvechja evropska monarha (ali kakshen njun naslednik) razmeroma realno mozhnost, da bi v blizhnji prihodnosti tudi nekatere lastne province obiskovala kot »independent european nations«. (P. S.: »Globe Theatre« — ime Shakespearovega gledalishcha)
ALEKSANDER (Alexander,; ZDA-koprodukcija; 2004; TVS 1 - 25. 10. 2008). Prilozhnost za osvezhitev spomina tako na najbolj ambiciozen film rezhiserja Oliverja Stona kot na najvechjega vladarsko-vojashkega osvajalca z Balkana, po »priimku« celo makedonskega »Slovana« (po nekaterih so bili zhe med antichnimi
Makedonci Slovani, morda »Prasrbi« ipd.). Film asociira tudi leto pozneje posneto Nebeshko kraljestvo v rezhiji Ridleya Scotta, ki obravnava Sveto dezhelo, tj. Blizhnji vzhod, v chasu ko so evropski krizharji poskushali zgraditi nekakshno »nebeshko kraljestvo« okoli Kristusovega groba, svojevrstno »nebeshko kraljestvo« na Zemlji, segajoche prek Blizhnjega do Daljnega vzhoda, pa je nachrtoval tudi Aleksander Veliki tristo let PNE. Njegova zhivljenjska ambicija je bila najvechji »west-east« projekt v zgodovini (pozneje je Dzhingiskan za kratek chas nastopil z »east-west« nasprotnim projektom), imel se je za vech kot le vojshchaka, videl se je kot preroka novega sveta, v katerem naj bi se grshtvo udejanjilo kot sinteza Evrope in Azije, umrl je nenadoma v Kristusovi starosti. V obeh filmih glavni vlogi igrata eksemplarichno anemichna »sodobna lepotca« Orlando Bloom in Colin Farrell (A. Veliki); cheprav Stonov film kot nedvomno serioznejshi skusha v glavnem korektno predstaviti naslovno osebnost in njen geohistorichni kontekst, se njegovo »aktualno sporochilo« (neuspeh nekega davnega evropsko-zahodnega poskusa globalizacije) prav tako izgublja v obsezhni shpektakelski mashineriji, ki je tudi zaradi skoraj triurnega trajanja dokaj duhamorna.
AMERISHKE VOLITVE {Odmevi, TVS 1 - 5. 11. 2008). Najpomembnejshe volitve na svetu v marsikateri drzhavi vzbujajo vechje zanimanje med ljudmi kot izbiranje domachih, »lokalnih« predsednikov; amerishki predsednik je pach v dolochenem smislu »predsednik sveta« (svet kot vse bolj razviden globalno strukturirani »imperij«). Tokrat najbolj nenavadne volitve v amerishki zgodovini: prvich senator proti senatorju, izbira med najstarejshim in najtemnejshim kandidatom (candidus — lat. bel). Republikanec John McCain (72) iz ruralne Arizone je bel tudi po laseh, ampak tu praktichno ni bilo kaj izbirati, cheprav je ob rekordni udelezhbi volivcev zbral razmeroma visok odstotek glasov (46 : 52). McCain je bil okoren na sceni, nekredibilen, obtezhen z Bushevo dedishchino, nekonsistenten v svojih govorih z nerodnim »ad hoc« spreminjanjem stalishch, vsekakor pa ob chetrt stoletja mlajshem nasprotniku, napol temnopoltem demokratu, samoobvladanem in elegantno okretnem blestechem intelektualcu, odlichnem govorniku iz urbanega Illinoisa Baracku Husseinu Obami (47), izrazito prestar in zato rizichen (Obamova »rizichnost« je v mozhnosti rasistichnega atentata; morda tudi, che bi kot »liberalec« in »zagovornik miru« skushal pretirano omejevati interese amerishkih vojashko-energetskih korporacij). Na koncu Bushevega obdobja »vojne proti islamskemu terorizmu« so tako ZDA dobile za predsednika potomca afrishkega muslimana, chigar priimek je celo »logogrif« imena glavnega islamskega teoretika protiamerishkega terorizma (Obamov pokojni oche, Barack Hussein Obama st., je bil Kenijec iz plemena Luo, po imenu sodech, musliman; po sheriatskem pravu so otroci avtomatichno »pravi muslimani« po ochetu ne glede, kakshne vere je mati; Obamova pokojna mati je bila belka iz »kavbojske« Wichite; Kansas; Barack ml. je kot odrasel postal chlan puritanistichne »Trinity United Church of Christ«). Obama, podobno kot Kennedy, chigar »reinkarnacija« naj bi bil, zhe prepoznaven po imenski kratici (BHO), je kakor JFK tudi dober pisec; objavil je avtobiografijo, posvecheno ochetu, svojo ideologijo je
predstavil v esejistichni knjigi s kennedyjevskim naslovom (Pogum %a upanje; prim. Kennedy: Profili poguma; po eni od teorij so Kenendyja ubili zaradi njegovega nachrtovanja enakopravnosti chrncev; tudi on je bil »manjshinec«, prvi katolik med predsedniki, do danes edini ...). Obama je svoje vodilno geslo »Change we need« (po sovjetski tranziciji she amerishka?) plasiral s skrajno izrabo masmedijskih mozhnosti. Ni bilo she kandidata za predsednika ZDA, ki bi imel zhe pred izvolitvijo tolikshno podporo svetovnih medijev (s pomochjo interneta prvi »internetni predsednik«); ti so ga mitologizirali kot »odreshitelja«, forsirali njegovo zvezdnishko karizmo in ga tako rekoch ponesli na tron, kot da jih je obsedla nekakshna globalizirana obamovska omama (zhe uveljavljen pojem »omamamanija«). Ochitno bo drzhalo, da je (fantomsko?) javno mnenje v »balkanizirani globalni vasi« (Lewis, McLuhan: global village; Alstyne-Brynjolfsson: cyberbalkans) imelo dovolj »benignega fashistoidnega bushizma«, ki se je na zunaj zachel z atentatorsko katastrofo »dvojchkov« WTC in se konchal po astronomsko dragem (in dobichkonosnem) vojnem »dvojchku« Irak-Afganistan s financhno katastrofo WSt (Wall Street) in vsega »prostotrzhnega« Zahoda z njegovim nonshalantno roparskim neoliberalistichnim totalitarizmom. V tem kontekstu je po vladnih strankah vechinsko desno usmerjeno Evropo, ki v grozi amerishke financhne kuge in poplave obarvanih prishlekov afektirano opleta s parolami »multikulturnosti«, menda ocharal polovichni, v veliki meri netipichni Afroamerichan kot aktualna inkarnacija nezavedno simbolizirane masmedijske »notranje Afrike« (McLuhan). Volivna sprememba je formalno brez dvoma izredna, che pa bo Obama v praksi vsaj za pet odstotkov »spremenil kurz« amerishke politike, bo to zhe ogromno (po vsaki omami sledi streznitev; kako bo profesor ustavil »propad amerishkega imperija«, se bo torej shele videlo; prim. kanadski film The Decline of Amerikan Empire, 1986). V okviru prichujochih »(e)kranioloshkih« meditacij se ponuja tudi vprashanje, koliko se je v svojem jedru spremenil Hollywood tedaj, ko je prvi chrnec dobil normalno glavno filmsko vlogo. (Pro domo sua: hkrati z Obamovo izvolitvijo je Slovenija dobila vlado levosredinske koalicije, v osnovi neposredne naslednice kompartije, in tako mimo vechinoma desnosredinske EU ujela trenutni amerishki »levi veter«; uresnichila se je namrech napoved, da je lanska izvolitev »nevtralnega« Danila Türka, podprtega z leve, za predsednika drzhave uvod v padec Jansheve desnosredinske koalicije na parlamentarnih volitvah.)
BABICA GRE NA JUG (Slovenija, 1991; TVS 2 - 15. 11. 2008). Po svoje presenetljivo, kako je ta Anzhlovarjev na pogled neobvezno komichni film (prvi v samostojni SLO) vedno znova provokativno gledljiv. V kontekstu prichujochih belezhk njegova odprta mozhnost »subverzivne metaforichnosti«, asociirane na odhod JLA iz Slovenije in na slovensko osamosvajanje v letu 1991, ob babici in glasbeniku tokrat pokazhe v dekletu iz bara she razshiritev na »tretjega vpletenega« (tj. na Hrvashko): glasbenik je med obema v nekakshnem »psihosendvichu« ...
SKRIVNOSTNO OKNO (Secret Window; ZDA, 2004; POP TV - 15. 11. 2008). Po romanu »kralja produkcije literarnega horrorja« Stephena Kinga Skrivno okno, skrivni vrt (prev. v slov.), rezhija David Koepp, glavna vloga Johnny Depp; nekakshen povzetek avtorjevih pisateljskih »travm« od Shining do Misery — vse zhe videno, komaj she gledljivo.
MORJE V CHASU MRKA (Slovenija, 2008; TVS 1 — 19. 11. 2008). V napovedniku Delo-vikend oznacheno kot »TV-drama«, a velja tudi kot novi slovenski celovecherni film, rezhija Jure Pervanje po romanu (isti naslov) Mateta Dolenca. Sodobna variacija Dobrega morja ali morda Na svoji %emji (slovenska kopenska osvojitev morja)? Po rezultatu sodech, naj bi bilo za film dovolj, che ima markantnega glavnega igralca (Boris Cavazza, ki nima kaj igrati) v slikovitem okolju dalmatinskih otokov, kjer so problemi slovensko-hrvashke pomorske razmejitve ochitno resheni: »uradni jezik« je knjizhna slovenshchina. Tudi vse drugo je »lirichno abstrahirano« s kamero, ki se muchi v turkiznem podvodnem in nadvodnem ozrachju, ob nebogljeni glasbeni spremljavi, brez tehtneje dodelanih oseb in dramskih odnosov med njimi, z recitiranjem »dialogov« v mlahavi praznini »dogajanja«, za povrh je she mediteransko koketiranje s Hemingwayevim Starcem v kubanskem morju. Ura in pol zehalskega chakanja na konec. Diletantski osnutek za »neki film«. Spet en mrk slovenskega filma.
VAJA ZBORA (Slovenija, 2008; TVS 1 — 3. 12. 2008). TV komedija po scenariju in v rezhiji Vinka Möderndorferja, chigar ime je zhe pojem vsestranske profesionalne zanesljivosti v obzorjih slovenske literature, dramatike in filma. Tudi Vaja zbora, ki bi jo bilo mogoche imeti za celovecherni film, solidno izpolni prichakovanja, cheprav se prostodushno zateka k marsikaterim stereotipom in s svojo »tipichno televizichnostjo« precej okorno niha med »chistim teatrom« in »chistim filmom«. V tematskem pogledu gre za spretno, iz slovenske tradicije v tranzicijo aktualizirano klasichno satirichno vizijo, povzeto po zhe arhetipsko metaforichnih, tako rekoch vechnih situacijah v Cankarjevem Pohujshanju v dolini shentfoorjanski in Martinu Kachurju, z danashnjim dodatkom »sochnega« jugobalkanstva, ki je v Möderndorferjevih filmih navzoche tako v »predmestju« kot na podezhelju (v Vaji zbora ga utelesha Peter Musevski v vlogi slovenskega Chrnogorca). Kachurjevski »zhivljenjepis idealista«: mlad dirigent Peter (kot »umetnik in razbojnik« v Pohujshanju) pride v podezhelski kraj, imenovan Blatni dol (kot v drugem delu Kachurja), da bi organiziral pevski zbor kot morda najbolj tipichno prakso slovenske nacionalne identitete. S farsichno grobo karikiranimi liki domachinov se zaplete v neznosno razmerje, v katerem se skozi groteskno komichnost (pevska vaja se sprevrzhe v »kontradretje« klerikalnih in partizanskih pesmi) postopoma prebija tragichno ozadje njegovega predhodnika, ki je »znorel« in zdaj biva v blizhnjem gradu, kjer je umobolnica. Dobro plasirana poanta: ko Peter odhaja iz tega klavstrofobichnega rovtarskega gnezda, na avtobusu srecha begunca iz umobolnice med dvema strazharjema — Peter in begunec si pomezhikneta. Kot zmeraj pri Möderndorferju so dobro izbrani igralci (Matej Puc
kot Peter, Jernej Shugman kot zhupan itd.), nekatere zanimivo zasnovane situacije pa se zdijo tudi ne dovolj izkorishchene; npr. nastop zbora ob dnevu drzhavnosti naj bi bil »karnevalska« kulminacija filma, liki slavnostnih visokih gostov (predsednika, zhupnika) pa ostajajo »mistichno« neoprijemljivi, ker so le omenjeni v dialogih ob ochitnem izogibanju kamere.
MUSSOLINI - VELIKI ZAPELJIVEC (Der Verführer, Nemchija; TVS 1 - 9. 12. 2008). Nemshki dokumentarec o fashistichnem diktatorju, ne sicer dinamichen kot kakshen amerishki ali angleshki, vendar profesionalno korekten, vseskozi gledljiv, cheprav malce mehanichen v nizanju pogovorov z italijanskimi raziskovalci obdobja fashizma in sprotnih vlozhkov iz dokumentaristichnega gradiva. V celoti ustrezna spodbuda za temeljitejshi razmislek o »fenomenu« Italije, fashizma, rimokatolicizma, vse do danashnjega berlusconizma, ki je za nekatere »karikatura karikature«, saj naj bi bil zhe Mussolini karikatura samega sebe (fashist, »chrno« preoblecheni nekdanji socialist). Z rabo pojma karikature v tej zvezi kazhe biti previden; z dolochenega distanciranega vidika je sicer lahko tako rekoch »vse karikatura«, toda kdor se je znashel kot zhrtev v kolesju fashizma, je obchutil usodno resnost totalitaristichnega sistema (za najvechjega slovenskega karikaturista Hinka Smrekarja je fashizem dobesedno pomenil smrt). Nereflektirano zatekanje h karikaturi prispeva k zhe sploshno znanemu lahkotnejshemu gledanju na italijanski »benigni fashizem«, dejstvo pa je, da je Mussolini ustvaril vzorec, po katerem se ni uchil le Hitler, temvech je vsa ta scenografija vidna v variantah prav pri vseh diktatorskih rezhimih XX. stoletja, tudi pri komunistichnih vse do zadnjih severnokorejskih ali kubanskih reliktov. Vsekakor se je XX. stoletje v Italiji uveljavilo skozi fashizem, to je razvidno zlasti v rabi modernih mnozhichnih medijev (radio, film) in arhitekture, deloma tudi likovne umetnosti in literature (futurizem). Mussolini je bil medijska zvezda, superstar (Duce — Luce) svojega rezhima; v tem je simptomalna vzporednica z danashnjim premierom Berlusconijem, ki je prav tako (modificirani) medijski mogotec (izvirni naslov filma je Der Verführer — Zapeljivec, ustrezna asociacija s Führer, pa tudi Vorführer, tj. pred-vodnik, pred-hodnik, predstavitelj, predvajalec). Za vso italijansko »teatraliko« se nazira neizogibna geohistorichna in sociopsiholoshka determinanta konteksta, v katerem je nastal ta univerzalni totalitaristichni »pred-vodnishki« model; to je kontekst Italije kot »razshirjene papeshke drzhave«, na tem ozadju pa fashizem ne more biti nikakrshno operetno nakljuchje, temvech je bil historichno logichna kanalizacija, disciplinizacija in aktivizacija anarhoidnih italskih mnozhic v interesu obrambe pred »kugo« sochasne komunistichne revolucije v Rusiji in z njenimi privrzhenci tudi v Italiji (Mussolini je sicer veljal za »antiklerikalca«, a sodelovanje med njim in Vatikanom je bilo praktichno brezhibno). Italofashizem je bil zachetnik, prvi se je tudi zlomil in je prav tako glede lastnega »konca« nakazal model za ostale drugorazredne imperialistichne sile, ki so se skushale vkljuchiti v kulminacijo novodobnega globalnega polashchanje sveta. Vprashanje, ki se ga dokumentarec niti za hip ne dotakne, a se nikakor ne zdi zanemarljivo, pa je seveda: kako je bilo z mafijo v chasu fashizma?
VAMPIR Z GORJANCEV (Slovenija, 2008; TVS 1 - 17. 12. 2008). Prichakovati je bilo, da bo Vinci Vogue Anzhlovar s scenarijem in rezhijo po znanem romanu Mateta Dolenca (izshel v letu Kardeljeve smrti 1979; spomenik prvi povojni, slovenski »baby-boom« ali »beat-rock-hippie« generaciji humanistichnih intelektualcev, tj. Pirjevchevim uchencem, katerih starshi so bili, kakor v svoji partijski mladosti tudi Pirjevec, »Kardeljevi uchenci«; zanimive imenske asociacije: Edvard Kartnervald — Leninov Zimmerwald, roman se dogaja v okolici Novega mesta, kjer je tudi kraj Karteljevo itd.) dodal »tretji zadetek« k Nabershnikovemu Petelinjemu zajtrku in Moderndorferjevi Pokrajini sht. 2, ki sta obveljala kot sinonima za uspeshnost najnovejshega slovenskega filma. Obetala se je namrech zanimiva mozhnost za njuno »nadgradnjo« v smislu tematsko-refleksivne kombinacije sodobnega podezhelja iz prvega in ljubljanske urbanosti na ozadju horrorja iz drugega, toda Anzhlovarjev Vampir obvisi v nedorecheni »kontinuiteti« zhe obichajnega manirizma ambiciozne, vendar v glavnem nefunkcionalne hermetistichne metaforichnosti slovenskega »art-filma«. Poigravanje z »drakulovsko-kardeljevskimi« asociacijami, afektirani liki z dialogi brez zhivljenjske preprichljivosti, »literarno filozofiranje« z glasom glavnega junaka v offu in v podobi Hipolita, univerzitetnega profesorja, ki namesto Pirjevca v romanu bolj evocira danashnjega Zhizhka, nebogljeno nakazovanje chasa (35 let pozneje — v vmesnem napisu) in prostora (Shentjernej pod Gorjanci), skromna fabula, ki se v duhu »magichnega realizma« trudi obdrzhati na problematichnem robu med (alkoholiziranim) naturalizmom in (kvaziromantichno) gotsko fantastiko — vse to so elementi, ki onemogochajo kakrshno koli tehtnejshe ukvarjanje s she enim »mrtvorojenim« slovenskim filmom. (Podobno Pervanjetov Morje v chasu mrka, prav tako istega leta za TVS posnet »celovecherec« po romanu Mateta Dolenca; kar je funkcionalno v literaturi, pach ni recheno, da bo enako tudi na ekranu; zdi se, da »premiera« na tv za celovecherni film ni najbolj primerna »usluga«; ker je bil Vampir zavrnjen na Filmskem skladu, ga menda sploh ne bo v kinematografih.)
STRASTI (TV-nad., 28. del; TVS 1 — 24. 12. 2008). Vsakodnevna nadaljevanka v produkciji TVS, v celoti seveda negledljiva tudi zaradi »nemogoche« ure predvajanja (18.25); tu po nakljuchju iz golega »firbca« ogledana 28. epizoda. Kljub sposhtovanju vlozhenega truda v tak zahteven telenovelski zalogaj »jarokachjega« pletenichenja je vtis skrajno skromen: okorna rezhija (Jure Pervanje) s »stripovskim« kadriranjem, brez sledu kakrshne koli »strasti«, brez intenzivnejshega tempa in preprichljive celovite intrige, dialogi predvsem razgaljajo praznino (odsotnost) dogajanja in uchinkujejo kot ad hoc napisane vaje za igralski podmladek V tem smislu pravzaprav »grozljivka« neke nebogljene produkcije.
SAMUEL HUNTINGTON (18. 4. 1927 — 24. 12. 2008). Tik pred koncem leta je umrl avtor »knjige zadnjega desetletja XX. stoletja« Spopad civilizacij (1996), nekateri jo imajo celo za knjigo XXI. stoletja. Po tej knjigi so »nezavedno« z versko-kulturnim kontekstom determinirani tudi komunisti in ateisti; z retrovidika 11-0901 je »preroshko« zastavljeno zlasti vprashanje islama. Pomembnost problema
kulturne identitete, npr. zhensko vprashanje v primerjavi civilizacij. Krlezha se je nekoch ponorcheval, da sta se katolishtvo in pravoslavje lochila »na zhenskom pitanju« (vprashanje Device Marije: v pravoslavju je sicer »Bogorodica«, a nima take kultne vloge kot v katolishtvu). Krshchanski kult rojstva, materinstva je »zhe videno« pri Egipchanih in Hetitih, ki so upodabljali boginjo s sinom dojenchkom v narochju. Zahodnokrshchanska civilizacija, temeljecha na devishkem spochetju svojega utemeljitelja, je po drugi strani zhensko spremenila v histerichno erotizirani reklamni artikel, medtem ko islam, zlasti radikalni, talibanski, zhensko potiska v zakrinkano anonimnost v vlogi »domache zhivali« s funkcijo rodnice in delavke pri ognjishchu.
PROCES (The Trial, VB, 1993; TVS 2 - 30. 12. 2008). Trideset let po Orsonu Wellesu je angleshki (zlasti gledalishki in televizijski) rezhiser David Hugh Jones posnel svoje videnje Kafkovega Procesa. Vse je tu, kar je potrebno za dober film: scenarij slavnega dramatika Harolda Pinterja (predvajanje na TVS v spomin njegove smrti konec dec. 2008; Jones umrl sept. istega leta), mojstrska rezhija, imenitni igralci, scenografija (posneto za BBC v avtentichnem okolju v Pragi s pomochjo cheshkega studia Barrandov), kostumografija (Kafkov chas A-O tik pred prvo svet. v.) itd. Rezultat je profesionalno brezhiben »porcelanski izdelek«, v katerem ni tako rekoch nichesar, kar bi bilo mogoche uzhiti s pravim uchinkom. Od Kafke je ostalo komaj kaj vech kot izhodishche za geslo »based on the novel«; kanec kafkovske grozljive »mistike« je nakazal le Anthony Hopkins v vlogi duhovnika, a ker mu po scenariju ni bilo dano izrechi kljuchnih besed vsega Kafkovega opusa (»Ne smemo vsega imeti za resnichno, temvech le za nujno«), je tudi on »izzvenel v prazno«. Cheprav so sicer izumili t. i. gotsko grozljivko, shirokopotezno pragmatichni in podjetni Anglezhi kot narod pomorshchakov na atlantskem otochju, po vsem sodech, nimajo pravega posluha za celinsko brezizhodnost mittelevropske groteskne klavstrofobije, tako da ta priredba Procesa, ki ni povsem brez elementov tradicionalne angleshke teatrske retorike, kljub zvestobi izvirniku skorajda bolj nakazuje London v zachetku 20. stoletja v duhu dobrodushnega »dickensovskega« kritichnega realizma, ki mu je »zmeraj vse jasno«. Samo po sebi je razumljivo, da tak Jonesov rezultat le dviga vrednost ob nastanku ne posebno cenjenega Wellesovega Procesa, inventivno alegorichne vizije v stilu ekspresivnosti filma noir, posnete v eksterierjih socrealistichnega Zagreba in kapitalrealistichnega Pariza s specifichno markantnim Anthonyjem Perkinsom v vlogi Josefa K. (za katerega je »od zdravja pokajochi« Jonesov Kyle McLachlan bolj ali manj neprimeren).
NA ZDRAVJE V NOVO LETO (Slovenija, 2008; TVS 1 - 31. 12. 2008). Silvestrska zabavna oddaja, solidno gledljiva, Jasna Kuljaj (she zlasti preprichljivo sproshchena) in Boshtjan Romih primerna v svoji voditeljski vlogi, humoristi (zmeshana »intelektualca« strashna Jozheta in zlasti »kmetavzarsko« robati Serpentinshek) nekajkrat avtentichno duhoviti, napovedani »skrivnostni« visoki gost premier Borut Pahor je lepo izpeljal svoj nastop (pomeshan med publiko, je z
vsemi zapel legendarni Dan ljubezni) in potrdil, da za uspeshnega politika nikakor ni odvech, da kot medijski chlovek zna biti, kadar je potrebno, tudi nekaj populistichnega zvezdnika. (Sicer pa se konec vsakega leta ponavlja masmedijsko-psihoteroristichno globalizirana severnjashka kvazipravljica o nekakshnem »rajskem razpolozhenju« med luchkami v snegu in mrazu, ki menda »poetichno« prekrijeta vse grdo, tudi vsakrshne — zlasti brezdomske — skrbi z ogrevanjem ...)
Velikoekranski dodatek
(filmi, predvajani v Ljubljani, jan.-mar. 2007)
POT V GUANTANAMO (The Road to Guantanamo; VB, 2006; Kino Komuna, 27. 1. 2007). Rezhija Michael Winterbottom, Mat Whitecross. Dokudrama ali »igrani dokumentarec« (o torturni usodi treh mladih angleshkih muslimanov, ki padejo v roke amerishke vojske v Afganistanu, po izpustitvi v kamero pripovedujejo o tem) kot filmski hibrid? Glede na to, da je Berlusconi rekel, da so bili jetniki v italijanskih taborishchih med drugo svetovno vojno pravzaprav »v letovishchih«, kakor tudi glede na to, kaj so jetniki dozhivljali (in le redko tudi prezhiveli) v italijanskih, nemshkih, japonskih in sovjetskih zaporih, lagerjih in gulagih ter kaj se she danes dogaja v razlichnih »eksotichnih« drzhavah, bi bilo mogoche rechi, da je amerishka jetnishnica za islamske osumljence terorizma skorajda res nekakshno »letovishche« v zalivu eksotichnega kubanskega otoka ... Guantanamo — Guatemala: asociativno na krutost stare srednjeamerishke civilizacije in danashnjih ZDA (Maji so zbirali ujetnike, na njih izvajali vsakrshne torture)?
ZADNJI SHKOTSKI KRALJ (The Last King of Scotland; ZDA, VB, 2006; Kino Vich, 17. 2. 2007). Po romanu Gilesa Fodena rezhiral Kevin Macdonald, doslej znan kot mojster dokumentarca. She en prispevek k trenutno filmsko precej eksploatirani afrishki tematiki; v dolochenem smislu tudi asociativno s filmom Apokalipto — okrutnost v eksotichnem okolju tretjega sveta. Film uprizarja dramatichno soochenje »tipichnega« belca s severa Evrope, uteleshenega v mladem shkotskem zdravniku (po nekaterih podatkih je to izmishljena oseba, po drugih naj bi bil resnichna ali vsaj »kombinirana« po ustreznih avtorjevih izkushnjah), in »tipichnega« Africhana iz osrchja Afrike, uteleshenega v ugandskem diktatorju, ki se je »simptomalno« imenoval Idi Amin Dada (predsednik 19711979, imenovan tudi »Mesar iz Ugande«). Torej »ivory and ebony«: pretezhno racionalna zadrzhanost in pretezhno vulkanska eruptivnost znachajev. Amerishki igralec Forest Whitaker je v vlogi Amina ne le markanten, temvech enkratno fenomenalen (zlasti v hipnih preskokih med pozitivnimi in negativnimi razpolozhenjskimi ekstremi z neprekinjenim nevarnim psihopatskim podtonom); nedvomno gre za najvechji dosezhek temnopoltega igralstva v zgodovini amerishkega filma. Ob njem James McAvoy kot chistokrvni Shkot v vlogi Aminovega nakljuchnega osebnega zdravnika deluje tako izgubljeno, naivno, po
svoje feminizirano, podrejeno doma ochetovemu in nato v Ugandi diktatorjevemu »nadjazu«, da se pojavlja celo dvom o osnovni preprichljivosti, saj naj bi vendarle predstavljal intelektualca z doktoratom po dolgoletnem zahtevnem shtudiju. Film spominja na Gibsonov Apokalipto po intenzivno drvechi in bobnechi (z glasbeno spremljavo) zgodbi in po shokantni psiholoshki upodobitvi eksotichnega divjashtva, ki spricho dolochenih okolishchin namesto idealizirane elementarnosti in njene (kvazi)plemenitosti izprichuje zgolj groteskno, infantilno (Aminova otrochja, »dadaistichno« premaknjena zaljubljenost v Shkotsko) poshastno (avto)destruktivnost kot elementarno fashistoidnost. Nakazuje se rafinirano plasirana poanta v smislu: prishlek z dna, »osvobojeni suzhenj«, ki se dokoplje do najvishjega mesta v oblasti, se prej ali slej izkazhe kot absurden, paranoichen monstrum. Posebna vrednost filma se torej zdi v njegovih shirshih simbolichno-metaforichnih implikacijah z elementi psihopatoloshke shtudije; v tem smislu se Amin kazhe le kot ena od variant fenomena osebnega diktatorstva, se pravi, da v vsakem politichnem diktatorju, ustrezno dolochenemu prostorskochasovnemu, geopsiholoshkemu kontekstu, tichi nekakshen »Idi« (»id«). V filmu ni posebej poudarjeno Aminovo muslimanstvo, izvirajoche (rojen 1925) iz majhne islamske etnichne skupine Kakwa, a je v ozadju kot dejstvo vechzhenstva (spricho tega se zdravnikov zaplet z eno od teh zhena zdi she posebno »filmski«) in s konchno omembo emigracije v Saudiji, kjer je umrl brez »miloshevichevskih« zapletov z mednarodnim sodishchem naravne smrti leta 2003.
DIVJE MODRO ONOSTRANSTVO (The Wild Blue Yonder, FR, NEM 2005; Kinodvor, 5. 3. 2005). Francosko-nemshka koprodukcija v angleshchini po scenariju in v rezhiji »ekscesnega« nemshkega rezhiserja (pravi priimek Stipetich, mati Hrvatica, rojen v Munchnu, 1942, oche ju je zapustil) Wernerja Herzoga iz skupine t. i. nemshkega »novega vala« (skupaj z Wendersom, Schlondorffom in Fassbinderjem). Hermetistichna SF »pravljica«, nekakshno she bolj antipopulistichno (deloma v duhu Tarkovskega) »dopolnilo« h Kubrickovi Odiseji 2001, seveda brez njenih briljantnih dimenzij, a s precej trdega nemshkega sarkazma. Pri Herzogu je barva onostranstva »divje modra« z aluzijo mrzle globokomorske grozljivosti (modra sicer na sploshno velja za pomirjevalno barvo ali barvo miru), pri Kubricku je »beyond« chudezhni mavrichni ognjemet. »Ekoloshka« idejna konstrukcija s forsirano »operno«, tj. »wagnerjansko« (Herzog rezhira tudi opere) glasbeno spremljavo in z »zgodbo, ki ni zgodba«: o zemeljskih astronavtih, ki so zapustili Zemljo zaradi nevzdrzhnih razmer, in o astronavtih z nekega drugega planeta, ki so ga zapustili zaradi podobnih okolishchin in so na Zemlji skushali najti zatochishche, kakor so ga Zemljani iskali na njihovem planetu, imenovanem »Divje modro (podvodno) prostranstvo«. Poanta: samounichevalna civilizacijska brezizhodnost z vrtenjem v zacharanem krogu tehnoloshkega razvoja. Kljub sposhtovanju vlozhenega truda in tehtnosti idejnega »opozorila« gledalcu praktichno preostane le komaj znosna (ne)gledljivost.
Chlovekov razvoj
Rajko Shushtarshich
CHLOVESHTVO BI SE LAHKO DRUGACHE RAZVIJALO
1. Chlovekov razvoj navadno razumemo kot kontinuum neprestane rasti, chlovek in z njim chloveshtvo naj bi se nenehno razvijala. Vendar zadeva nikakor ne gre po »chloveshki zamisli«, resnichnemu chlovekovemu razvoju — razvoju chloveshtva, naj je ta na videz she tako fascinanten, vidno nekaj (z)manjka, nekaj bistvenega smo zanemarili.
Tehnoloshki razvoj (orodij pa tudi orozhij) je dosegel za nas she do pred kratkim nesluteno raven. Danashnji chlovek se ozira chez meje planeta. Tega razvoja ne bom podrobneje opisoval, ker ga poznate bolje od mene. A naj omenim le nekaj zagat. Domnevam, da bi z obstojechim arzenalom orozhja lahko nekajkrat unichili zhivljenje na planetu, ali vsaj ljudi na njem. Chemu? Velike tezhave si lahko obetamo tudi od klimatskih sprememb. Z obstojecho prehrambeno industrijo bi lahko prehranili vech ljudi, kot jih sedaj zhivi na planetu. Seveda vseh ne bi nasitili, zato ne, ker siti potrebujejo lachne. Zakaj neki? Dandanes imamo oziroma potrebujemo na planetu kako milijardo lachnih in veliko, vedno vech brezposelnih. Razvoj medicine, posebej genetike, je tolikshen, da nekateri smrtniki hirajo v visoko starost, drugi, zopet peshchica, pa zhe sanjajo o svoji telesni nesmrtnosti. Le kaj bodo z njo? Brezumnemu chlovekovemu pochetju — brezumni produkciji, ki je njeni demiurgi evidentno ne obvladujejo, dasiravno tega nikoli ne bodo priznali, bi tezhko rekli razvoj. Nenehni linearni chlovekov razvoj je torej le iluzija ali kvechjemu brezumno hitenje chloveshtva svojemu koncu naproti. Pa poglejmo she nekaj ochitnih nesorazmerij socialnega razvoja chloveshtva (socialnopolitichne in socialnoekonomske ter socialnoreligijske ureditve sistemov). Od starogrshkih vladavin (tiranij, oligarhij, demokracij) do danashnjih modernih vladavin nismo ravno veliko napredovali. She vedno imamo na planetu pester repertoar druzhbenih ureditev v mnogoterih kombinacijah: od totalitarnih ali posttotalitarnih sistemov do vladavin politichnih (ponekod she vojashkih) in pa kapitalskih ter verskih elit (tudi elementi teokratskih sistemov so v 21. stoletju she kako aktualni). Razviti moderni sistemi pa naj bi se domnevno razvili tako rekoch do popolnosti — do tolikanj opevane danashnje moderne demokracije — »reda svobode« in drugih chlovekovih pravic. Vendar bi skeptiki tej ureditvi prej rekli mediokracija kot pa demokracija. Chloveka (danashnji demos) sistemi obvladujejo predvsem z mnozhichnimi mediji, s propagandami treh predominantnih podsistemov: z ekonomsko, politichno in religij sko.
Vrednotni sistem socialnega razlikovanja — »segregacije« na nashem planetu je tako zakoreninjen, da lahko rechemo, da nam je zgodovinsko dolochen ali kar usojen.
Vsakrshne zamisli, da bi ga presegli, so dokaj hitro propadle. Vechja socialna enakost, pomoch nerazvitim, medgeneracijska solidarnost in podobno so prazno govorjenje: bodisi utopija bodisi sistemska »rachunica«. Za moderne zemljane razvitega sveta zadoshchajo zhe trije artikli — statusni simboli, npr. hisha, vikend, avto, naj jih zhe imajo ali si jih (she)le zhele imeti, da jih vrednotni sistem socialne stratifikacije razvrsti v njim ustrezne socialne stratume. Tako she vedno velika vechina plebsa zhivi v suzhenjstvu. Napredek naj bi bil, da tako zhive prostovoljno, se pravi, da zhive v prostovoljnem suzhenjstvu. Takim ureditvam se, kot se to spodobi, nadene demokratichna legitimiteta in z njo legalna prisila — vladavine mochi. Mehanizem vzpostavitve in ohranjanja vladavine elit je tak, da so vladajochi vnaprej izvoljeni na demokratichnih volitvah, ker volivci vedo, koga morejo (oz. morajo) voliti; pravo izbiro jim posredujejo z volilno propagando prek medijev, ki jih seveda posedujejo (obvladujejo) elite. (Vech o tem v knjigi Traktat o Svobodi ali vrednote sistema1).
2. Ko gledamo z duhovnimi ochmi, lahko bi tudi rekli — z intuicijo, pa se nam chlovekov razvoj kazhe chisto drugache, kot nam to posredujejo moderni magi in nashi duhovni vodniki. Tako gledano, je chlovekov razvoj prej nazadovanje kot pa razvoj. Je to tako zaradi pozabe zgodovinskega spomina, izgube vednosti o razsezhnosti chlovekove duhovnosti, ki jo je imel zhe davno nekoch? Ali pa zaradi monopola religijskih institucij nad duhovnostjo? Naj bo eno ali drugo ali oboje, tako ali tako ne boste verjeli. Vendar mi pri tem razglabljanju ne gre za vero, ampak za zmozhnost preverjanja neposrednih dejstev zavesti z intuitivnim zrenjem. To zmozhnost ima vsak chlovek. Vera je nekoch — v gnostichnih spisih — pomenila gotovost iz spoznanja, gotovost intuicije uma, drugache recheno, intuitivna gotovost je bila vednost, ki je govorila sama zase.
Chlovekov duhovni razvoj bi bil gotovo drugachen, che bi si vech ljudi zhe dva tisoch let zastavljalo temeljna vprashanja o smislu chlovekovega bivanja — o smislu obstoja chloveshtva — in se orientiralo po obchih, tj. obchechloveshkih vrednotah, namesto po institucionalnih (institucionaliziranih vrednotah in normah). Ta vprashanja, ki porajajo mnogo drugih vprashanj, so: Kdo sem kot chlovek? Kaj sem (kot) chlovek? Zakaj sem chlovek? Kako sem chlovek? Odgovori na ta vprashanja so vsakich nekoliko drugachni, v tem je chlovekov duhovni razvoj. Danes pa nam ta vprashanja pomenijo nekaj chisto drugega. Ko se vprashamo »Kdo sem?« pomeni, da nas zanima »Kdo je kdo?« (Who is who?), tj. zanima nas vloga posameznika v hierarhiji institucije sistema. Podobno je pri vprashanju »Kaj sem?« Zanimajo nas predvsem denar in moch, pa slava, uspeh in prestizh chloveka, zreduciranega na vloge v hierarhiji sistema, skratka, utemeljevalne institucionalne vrednote.
Bil pa je chlovek, ki je zhe davno nekoch prich(ev)al o duhovnosti tako, da je to za vechino danashnjih zemljanov she vedno nepojmljivo. Che nas katero prichevanje lahko resnichno fascinira, je to prichevanje tega chloveka, ki je prichal pred skoraj dva tisoch leti. Da se je njegovo prichevanje gnoze ohranilo, je zame resnichni chudezh.
A preden nadaljujem, se spodobi, da najprej povem nekaj o sebi, o izhodishchu svojega zrenja. Tezhko bi zase dejal, da sem veren, prej, da sem rojen skeptik, da nichesar ne verjamem, she sebi samemu ne. Najtezhje je verjeti sebi samemu — svoji intuiciji, che hochete. Metafiziko imam raje kot filozofijo; hermenevtika je chudovita metoda; gnoza pa je skrivnostna, skoraj nedoumljiva. Bistvo gnoze je vednost iz spoznavanja (ne vere), ta vednost je chudezh. Sam se venomer znova chudim temu, kar presega chlovekov razum in daje spoznanju posebno gotovost.
O njem in njegovem prichevanju pa tukaj le najnujnejshe:
—	Sporochilo Janezovega evangelija je v bistvu gnostichni tekst. Pisal (ali prepisal) ga je gnostik. Evangelij po Janezu je gnostichni evangelij, ki v resnici vsebuje dva evangelija. Tudi v kasnejshi redakciji (kanonizaciji) sv. Ireneja (Irenaeus, shkof iz Lugdunuma, Galija, ok. 130-202; zdaj Lyon, Francija) je bistvo tega sporochila ostalo nedoumljeno: spoznavanje boga — gnoza. Posebej pa to velja za prvo poglavje. Sicer ne bi ostal med shtirimi kanoniziranimi evangeliji.
—	Janez Krstnik ni bil le krstitelj z vodo, bil je Glasnik — uchitelj gnoze. Zgodba o Janezu Glasniku (Krstniku) — prvo poglavje Janezovega evangelija (uchenca, ki ga je Jezus ljubil) — je gnostichni evangelij Janeza Glasnika. V njem je zapisano bistvo gnoze tako, kot ga je uchil Janez Glasnik, prvi uchitelj evangelista Janeza. Za prvo poglavje Janezovega evangelija lahko torej rechemo, da je evangelij Janeza Glasnika. Kasneje sem velikokrat premishljeval, se pravi, misel se mi je znova in znova vrachala k pomisleku o naslovu knjige Janezovo razodetje2. Sem brez potrebe shifriral tudi naslov? Ali nisem s tem povzrochil samo nepotrebne zmede? Seveda ne zmede pri gnostikih. Danes bi bil naslov verjetno drugachen; she vedno sem v dvomu, pa ga bom navedel tudi v razlichici. Deshifriran naslov knjige bi bil Janezov gnostichni evangelij', naslov prvega poglavja pa Gnostichni evangelij Janeza Glasnika. Celoten Janezov evangelij je namrech gnostichni evangelij (edini med shtirimi kanoniziranimi — pravilneje petimi), ki vsebuje dva evangelija. Prvo poglavje v Janezovem evangeliju je Gnostichni evangelij Janeza Krstnika.
Zaman bi se trudili, che bi hoteli iz preostalih treh priznanih evangelijev (Markovega, Matejevega in Lukovega) razkriti gnozo, to je bistvo uchenja Jezusovega (njegov nazor — kaj je Nazarenchan pravzaprav uchil po spoznanju, ne po veri). Seveda je to za institucionalno cerkev nedoumljena ali nesprejemljiva, krivoverna trditev. Jezus iz Nazareta je v tem prichevanju gnostik — po dushi in nauku, che lahko tako rechemo. Za prvo poglavje Janezovega evangelija je ochitno, da je poseben evangelij — posebno razodetje. S pogromom gnostikov in pozhigom njihove zhive besede je institucionalna cerkev krshchanstvu odrezala korenine, iznichila zhivo bistvo v njem. Res velika shkoda za krshchanstvo in za vso chloveshko civilizacijo. Chloveshtvo bi se lahko drugache razvijalo.
1 Povzeto po knjigi: Rajko Shushtarshich, Traktat o Svobodi ali vrednote sistema, edicija Pogum Revije SRP 2001/1, Ljubljana (1985, 1992, 2001, 2006). Posamezna poglavja sedanje internetne izdaje so objavljana tudi v Reviji SRP, sht. 31-72, vechinoma v rubriki Chlovekov razvoj.
2. Povzeto po el. knjigi: Rajko Shushtarshich, Janezovo razodetje ali O treh vrednotah /Janezovagnostichna evangelija/IV, Ljubljana, 2001, edicija Pogum Revije SRP — zadnja dopolnjena internetna objava, 2007.
Za zgodovinski spomin
Andrej Lenarchich
ISTRSKE MANIPULACIJE
V Lucujevem Shepetu (Nedeljski dnevnik, 28. 6. 2009) berem o Titovem diktatu in Kardeljevi uklonitvi v zvezi z Istro. Tudi iz drugih virov se je mogoche pouchiti, kdo vse in na kakshen nachin je v novejshi dobi sharil in razmejeval Istro.
Rad bi opozoril, da ravno takshna prichevanja, kot jih je tokrat objavil gospod Lucu, potrjujejo sicer sploshno razvidno dejstvo, da nobena razmejitev, nobena odlochitev v zvezi z Istro, na katero se kdorkoli danes sklicuje, nima nobene tezhe. Italijani, ko so uspeli okupirati slovensko dezhelo Primorsko s Trstom in Reko, je niso niti poskushali deliti. Enako so ravnale nemshke okupacijske oblasti, ki po kapitulaciji Italije 1943 tudi niso delile Primorske, ampak so v njenem polnem obsegu — torej vkljuchno Trst, Reko in kvarnerske otoke — oblikovale vojashko upravo Küstenland (to je pach prevod slovenskega imena Primorska!). Tudi povojne cone so sledile skoraj v celoti mejam Primorske, konchni dogovor je odvzel le obmochje mesta Trsta z neposredno okolico, kar je bilo zhe nekoch vech ali manj obmochje svobodnega mesta Trsta. Preostali del Primorske je kot celota pripadel Jugoslaviji in igrice, ki so se jih shli partijski veljaki, nimajo nobene vloge glede zgodovinskih meja suverene dezhele Primorske, kajti te meje so drzhavna kategorija in jih noben upravni akt, kaj shele polprivatna odlochitev kakega samozvanca, ne more veljavno predrugachiti. Postopki te vrste so natanchno dolocheni, kakor so natanchno dolocheni tudi subjekti, ki imajo za kaj takega pooblastilo.
Zahvala gre ljudem, kot je gospod Lucu, ki razkrivajo diletantizem in nezakonita ravnanja komunistichnih oblastnikov. Tako postaja vse bolj ochitno, da meja med novonastalima drzhavama nikoli ni bila dolochena in da je bila dezhela Primorska v vsem svojem zgodovinskem obsegu vedno celota, do leta 1918 pa vsa v okviru slovenskih dezhel Avstrijskega cesarstva. Vsakomur je torej lahko jasno, da Zagreb nikoli ni imel prav nobene ingerence na tem obmochju — vse do zmede, ki je nastala leta 1991, ko so se drzhavnih rechi lotili osebki, za katere ni jasno, ali so bili hujshi ignoranti ali hujshi prodanci. Na nasho srecho so vse, kar je vsaj dishalo po drzhavnem ravnanju — dolochbe v ustavnih zakonih obeh drzhav, dogovore in tudi arbitrarno Badinterjevo odlochitev — nemudoma in v celoti ali ignorirali ali prekrshili, in jih tako po veljavnih obichajih storili neobstojeche. Razen mednarodnih meja iz leta 1918 danes torej ni nobene razmejitve, ki bi imela mednarodnopravno veljavo. Je torej nujno zacheti od samega zachetka.
A she prej je treba javnost in odgovorne spomniti, da nismo sredishche planeta in osamljeni, izolirani otok, niti se z nami zgodovina ni prichela in se bo she manj konchala. Problemi, ki se na nashem obmochju prikazujejo kot mejashka kregarija med Ljubljano in Zagrebom, so seveda le majhen delchek kompleksnega dogajanja, ki se je zachelo kot osvobajanje zatiranih narodov in prerazdelitev oblasti na prelomu stoletij, in ki je doseglo svoje vishke tako ob koncu prve vojne, pa potem znova eskaliralo med drugo vojno in v revolucijah pred in po njej, ter z osamosvojitvenimi gibanji po razpadu sovjetskega sistema.
Evidentno gre torej za proces, ki se je zachel s streli na Balkanu v Sarajevu in se konchuje (se bo konchal?) z masakri in genocidom prav tam. Naloga osveshchenih ljudi je torej, da sedejo skupaj na internacionalni mirovni konferenci, ki bo imela za nalogo konchati to stoletno vojno in ki bo opravila z majhnimi podlezhi, "hitlerchki" in "musolinchki", ki se ne ustavijo pred chloveshkimi tragedijami, usodne zgodovinske procese pa izkorishchajo za lastne separatne interese s svojimi Jasenovci, genocidnimi srebrenishkimi masakri in prilashchanjem obsezhnih, nikdar njihovih obmochij.
Evropa in svet se morata zavedati, da je treba, kar se je zachelo leta 1914 v Sarajevu, konchati prav tam, in to chimprej, preden omejena samopashnost in pritlikavi ekspanzionizem domishljavih liliputov vnovich pozhene vrtiljak smrti in unichevanj a.
Gornji zapis je bil poslan tudi visokemu predstavniku mednarodne skupnosti in posebnemu predstavniku EU v BiH, gospodu Valentinu Inzku, ker bi ga utegnil zanimati kot informacija, ki se nanasha na she danes neurejeno dedishchino dogodkov v mestu, v katerem ima uradni sedezh. (Op. ur.)
Iz zgodovinskega spomina
Lucijan Vuga
VENETI V TROJI
(viii)
POVEZAVE MED HET1TI INPAFLAGONSKIMI VENETI
(2. nadaljevanje poglavja)
*
Na severu Anatolije so bile v dobi trojanske vojne vazalne drzhave Pala, Tumana, Arawanna in Kassiya priblizhno na ozemlju, ki ustreza Homerjevi Paflagoniji, od koder so bili (V)eneti, in Pala ustreza omembi, da je bila palajshchina »manjshinski jezik« v hetitski drzhavi. Tudi v enem zgornjih poglavij omenjena Zalpa kot pomembno hetitsko mesto, morda celo njihova prva prestolnica, je na ozemlju Pale, tik ob izlivu usodne reke Halys v Chrno morje.
Zalpa, Zalpuwa — osnova za prvi del besede, ki je morda zal »lep, postaven« (18. st.), je presenetljivo nastala iz dolochne oblike pridevnika *%bhjb »hud, hudoben, slab« (16. st), cheprav je bil izhodishchni pomen *»srchen, krepak, silen, mochan« (podoben razvoj spremembe kakovosti pomena je dozhivel izraz gorshi »lepshi, boljshi«, prvotni pomen »slabshi, hujshi«); primerjati she z zel, zla »slab, hudoben«, enako starocerkvenoslovansko in praslovansko zpl^ indoevropska osnova *ghulo »posheven, zakrivljen, izkrivljen«. Drugi del besede je iz osnove lep, starocerkvenoslovansko in praslovansko lep^ »cheden, lep«, ki se je verjetno razvila prek vmesnih pomenov *»dober, ustrezen, prilegajoch se« (SNO); tako bi nastalo zal (srchen, krepak, silen, mochan)+ lep, lepa (dober, ustrezen, prilegajoch se) > *zal-lepa > * zalpa > *zapuva (kakor Kladovo, Valpovo ipd.) v smislu *»mochna in na pravem mestu«.
Poleg tega ni mogoche spregledati niti izhodishcha zhal »peshchena (morska) obala« + drugi del kakor zgoraj > *zhal-lepa > + *zhalepa > *zhalpova, v smislu »ustrezna, lepa peshchena morska obala«.
In konchno she osnova pluti, starocerkvenoslovansko in praslovansko pluti, sedanjik plovo in plujo, z mnogimi izpeljankami, od tod pluti > plava > zaplava >* zalpa(va), v smislu, da s tistega mesta zaplava ladja, torej »pristan, luka«.
Na otoku Hvaru je Zavala pri Jelsi. In kakshnih 45 km severozahodno od Dubrovnika je dobrih deset kilometrov zrachne chrte od morja, na zgornjem koncu Popovega polja, nad desnim bregom reke Trebishnjice, naselje Zavale s samostanom Zavala.
Na nasprotni strani severnega Jadranskega morja vzbuja pozornost podoben prastar in enigmatichen toponim Zavlea, Zevlea, Zvlea/Zavlea, Zaolea, Zuvlea, ki ga nikakor ne znajo pojasniti (glej Jantarsko pot). To je bilo ime za pristanishche slovitega starodavnega velemesta Spina le malo severneje od Ravene (verjetno je to bila pra-Ravena), ki je bilo sprva venetsko, potem so ga osvojili Etrushchani in na koncu Rimljani; bilo je strateshko prevech pomembno, da si ga ne bi pozhelel vsak, ki je hotel obvladovati zgornji Jadran. Ta Zavlea (ali le njeno pristanishche) naj bi se imenovala tudi Vatreno, enako tudi pritok Pada na tistem kraju. Za nobeno od teh imen — Ravena, Spina, Zavalea, Vatreno, vsa tesno skupaj na venetskem ozemlju - etimologi ne najdejo preprichljive razlage, po drugi strani pa vidimo ochitne mozhnosti razlage na slovenski etimoloshki podlagi. (To sem podrobneje obdelal v Jantarski poti.)
Zgolj formalna primerjava: Zavlea, Zevlea, Zvlea/Zavlea, Zaolea, Zuvlea in Zalpa, Zalpuwa ; za prvi, jadranski toponim dobimo niz: zavl-, z?vl-, zvl-, z?vl-, %aol-, %uvl-, kar je z glasoslovnega stalishcha ekvivalentno in se zreducira na z}-; za drugi, chrnomorski toponim je prvi zlog zal- > zl-, torej identichen s prvim; glede sufiksov pa velja uposhtevati pestrost, ki jo srechujemo pri vseh toponimih in izhaja iz zapisov v razlichnih chasovnih obdobjih pod vpivom (ne)spretnosti pisarjev; sufiksi so razlozhljivi, a so drugotnega pomena, saj le dopolnjujejo osnovo.
Ker je zelo pomembno, smo se ustavili ob imenu Zavlea, Zevlea, Zvlea/Zsvlea, Zaolea, Zuvlea in ga primerjali z Zalpa, Zalpuwa zaradi dejstva, da se na venetskem ozemlju v Paflagoniji pojavljajo she druga krajevna imena: Tumana, Aigalo, Arawanna, Kromna, Sesam, Taruisa, Tarsus, Pala... , zelo podobna z onimi na venetskem obmochju ob zgornjem Jadranu: Timav(a), Oglej-Aquileia, Ravenna, Krmin, Sezhana - Senozheche - Sezhanje, Tarsaticum / Trsat — Tergeste / Trst, Pula/Pulj/Pola ... Tega ne moremo razlozhiti z golim nakljuchjem; tudi che uposhtevamo vse kronoloshke, zgodovinske in lingvistichne zadrzhke, ostaja dovolj razlogov za njih pozorno preuchitev.
(OPOMBA: Bralca prosim, naj se ne odvrne prehitro od teh podrobnosti, chesh da gre za prenagljeno poenostavljanje, marvech naj si podrobnejshe utemeljitve ogleda v mojih prejshnjih knjigah, saj tukaj ni mogoche vsega ponavljati.)
Tumana — ta toponim spominja na ime nashe reke Timav(a), kar sem obshirneje obdelal v Jantarski poti, cheprav se pri tem nakazuje smiselno prikladnejsha reshitev iz teme, temena, temenica, temenishche, temenski, cerkvenoslovansko teme »lobanja, chelo«, podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *teme, temene »teme, vrh glave«; kot pravi M. Snoj (SNO), etimoloshko ni zadovoljivo pojasnjeno. Ne da bi se spushchal v jezikoslovne podrobnosti, po mojem mnenju osnova teme v tem primeru smiselno in formalno ustreza pomenu naselbine na temenu vzpetine;
imen s podobno osnovo imamo pri nas vech: Temenica, Temljine/Telmine, Temnica/Tamnica, Temnjak, Temovec ipd.
Arawanna — v ochi zbode, da je na venetskem obmochju na zgornjem Jadranu pristanishche Ravena, Ravenna in da je bila na anatolski obali Chrnega morja s skoraj enakim imenom venetska Arawana. Jadranska Ravena, naselbina iz najstarejshih chasov, saj jo omenja v zachetku nashega shtetja Strabon (STR V, 1, 7): Raouenna, s poudarkom, da je bila tesalska (grshka) kolonija. Po nekaterih mnenjih (Devoto) naj bi bil ta toponim refleks iz predlatinske oblike. Ravena je bila na venetskem ozemlju, tudi che je tam bila v dolochenem chasu grshka kolonija; po mojem mnenju ime izhaja iz osnove *rava »kazhe na plazovito brezhino, strmino in vodni tok, ki spodjeda« pa tudi »blato, glen, mulj«, sufiks -enna pa naj bi bil po mnenju nekaterih etrushchanskega tipa, vendar imamo v slovenshchini oblike Ravna. V knjigi Davnina govori sem opozoril, da so se tod stikali Veneti in Etrushchani, toda shele potem, ko so slednje Rimljani potiskali z zahodne obale Apeninskega polotoka oziroma so jim zapirali Tirensko morje in so si etrushchanski trgovci morali iskati druge, cheprav manj ugodne poti v Sredozemlje. Poleg tega pa v etrushchini ni osnove *rava. Devotova metoda ni vselej zanesljiva; npr. ko navaja ravo »biondo scuro«, se prevod »biondo=svetlolas, plavolas, rumenolas, zlatolas ter scuro=temen, zamolkel« izide kot rjavo. Devoto presenetljivo sklene: latinsko ravus je brez drugih povezav. Etimolog Zingarelli pa pravi, da je ravo latinski knjizhni, ucheni izraz ravu(m), z neznano etimologijo, pomeni pa barvo med chrno in rdecherumeno, kar je vsekakor slovensko »rjavo«. Tudi druga domneva, da *rava »kazhe na plazovito brezhino, strmino in vodni tok, ki spodjeda«, ima svojo slovensko iztochnico rovati, rujem »riti«, od koder she riti, rvati, rov ipd. Kako to, da etimologi ne opazijo slovanske vzporednice? Po mojem mnenju zato, ker po uveljavljenih paradigmah Slovanov tam ne sme biti. Dokaz za to je Devotovo izhodishche, da ima beseda *rava neki neznani, predlatinski izvor; to je nedopustno izmikanje pred reshitvami, sprenevedanje. Bezlaj obravnava celo geslo ravena »ravan, ravnina«, ki dopushcha praslovansko obliko *orven iz *oru-, aru- (ESSJ). Predlatinska *rava je venetska in izhaja iz raven, ravnina in Raouenna ne potrebuje etrushchanskega sufiksa —enna, ker ga ima tudi slovensko Ravena, Ravna, Ravne, Ravnica itd.; ostalo so prenaredili latinski in drugi pisci.
Kassiya — (1) kas »hiter tek konja, pri katerem se istochasno premikata diagonalna para nog«, kasati »techi, tresoch z glavo (o konju)«, starocerkvenoslovansko kasati se »dotikati se«, rusko kasatsja »tikati se, zadevati«, slovensko kosati se (s kom) »meriti se s kom« ipd. V drugih slovanskih jezikih; praslovansko * kasati je verjetno pomenilo *»dotikati se«. (2) kos »ptica Turdus merula«, enako v ostalih slovanskih jezikih, praslovansko *kos^; krajevna imena po zhivalih in tudi pticah niso redka (npr. Vransko, Orlek, Jastrebarsko, Kragujevac, Zherjav, Kosovo polje itd.), torej kos > kosje. (3) kos »biti mochan, sposoben izvrshiti neko delo«, kosati se, prekositi;
praslovansko * kosb »kriv, nagnjen; strm, navpichen, raven«, za pomenski prehod iz »raven« v »mochan, sposoben« primerjaj biti raven »biti kos« ali iz pomena »kriv« prek »zvit, lokav« (SNO). (4) Ni izkljucheno niti koza (> Kozje), tako tudi v drugih slovanskih jezikih, praslovansko * koza ; zelo bogata besedna druzhina: kozorog, kozodoj, kozolec, kozel (mnogovrstna orodja in hishni pribor, kar kazhe na prastaro slovansko besedno izhodishche, ki se je reflektiralo na razlichne chlovekove dejavnosti), kozlati, kozica, kozarec, kozha ; prav kozha nudi izvrstno prilozhnost, enako in podobno v ostalih slovanskih jezikih, praslovansko *koza ; naslednja stopnja do danes zelo sploshnega pomena je *»(odrta) zhivalska kozha«. Primerjaj nashe pogoste toponime: Kozina, Kozje, Kazje, Kozlacha, Kozlek, Kozlak, Kozlake, Kozina itd.
Pala — Varja Cvetko Oreshnik pishe (CVE str. 25, moj prevod iz nemshchine): »... Paloi skitski koren /... /,« s pripombo: »K temu spada /... / tudi nerazlozheno Spali pri Jordanesu, pojasnjeno s slovanskim ispolinb velikan«. Kot mozhno etimoloshko povezavo navaja (z vprashajem) staroindijsko pala »chuvaj«, afganistansko palal »varovati, chuvati« (primerjaj Vasmer, REW I, 489).
Ker so pri nas Pale (Ajdovshchina, Sarajevo), Paljevo (Plave pri Gorici), Palezh, Palijashi, Paljetina itd. pogosti toponimi, a ne izvirajo vsi iz istih osnov, je mogoche, da (1) pale ipd. opredeljuje podrochje, pripravljeno za kmetijsko obdelavo ali bivanje, potem ko je bilo opaljeno, pozhgano, iztrebljeno — torej ochishcheno dreves, grmichevja in nizkega rastja; (2) pal, pali »blato, glen«, paliti »pokriti z baltom«, palnica »blato, ki ostane na travi po poplavi«; palacha »poplavljena barska tla« itd.; grshkopelos »blato, glen, mochvirje« zagotovo ne sodi zraven; pogosti toponimi: Pali, Pale, Palovec, Palna njiva; (3) pala »skril«, pale »skrilaste zemeljske plasti«, gotovo izvedeno iz praslovanskega *paliti »cepiti, klati«; (4) pala »odebelina na niti«, iz praslovanskegapalb, *pala »nabrekel, debel«; gl. palec, paglavec, pajkati; (5) pol, pola, poli »Bruckenjoch =kobila, kobilica=naziv shtevilnih priprav, npr. ogrodje na treh ali shritih nogah, podstavki mostu, klop, velika skala, rogovila itd.«; »pod, tla; pograd v kmechki izbi; nastlan prostor za spanje v kmechki izbi«; (6) pola, polica »strm gorski pashnik; pechina; plitka zemlja, ki ni primerna niti za setev niti za oljke; toponimi Pola, Pole; pomensko enako je retoromansko pala; (7) pola »list, plast, kos blaga-platna, krilo vrat«, iz slovanskih jezikov je albansko polti »kos tepiha, tkanine«, romunsko paala »narochje, krilo«; gl. tudi plat; (8) pola »sloj, plast«, npr. »troja mochvirska pola«, k temu polast »slojevit — polast svet, polasta gora«; primerljivo s pala, pol, pola; (9) polje, pole; (10) pala, palica, praslovansko »kol, kij« > paliti »tolchi«.
Pri takem shtevilu mozhnih osnov je neupravicheno povsem izkljuchiti slovansko etimologijo; podrobneje gl. moje prejshnje knjige ter (ESSJ).
Podobno paflagonskemu toponimu Pala je na jadranski strani Pali, Pale, Palovec, Palna njiva, Pole, Polje, Pula/Pulj/Pola, Polava itd.
Sesam — gr. Sesamon, lat. Sesamos, mesto ob reki Partenaia, na juzhni obali Chrnega morja, je bilo v mestni zvezi (sinehizmu) z Amastrisom. Prav ob tem primeru bi rad ilustriral probleme nashe etimologije. Ko France Bezlaj obravnava izvor imen nashih krajev, se loti tudi tistih s sufiksom -ana (BEZ/E str. 87) ter pravi, da »so razlichnega porekla in ne pripadajo vsa isti jezikovni plasti. (...) Najvech teh imen pa je izvedenih iz deloma predlatinskih, deloma pa tudi zhe latinskih osebnih imen. Isto velja za imena na -an tipa Solkan (Silicanum), Sesjan, 1139 Sistigliana, O%eljan, 1186 Ossellan, Albukan, 1202 Albucanum, Piran, Vedrijan, Chepovan. Stari ilirski sufiks -ona je izprichan pri nas v Brginj, 1170 Vergin, 1275 Bergona, Humin, furl. Glemone iz Glemona, Tolmin iz Talamona, Vrtovin, 1001 Ortaona. Nekoliko drugache se je razvilo ime Krmin, furl. Cormons, 1028 Cordenons iz Cortis Naonis, vendar je moralo biti zgodaj sprejeto v slovenshchino, ker imamo prav tako -i- za predromanski ali tudi she za zgodnjeromanski dolgi -o- «. To Bezlajevo razglabljanje moramo analizirati z vech strani.
(1) Izvod njegove knjige Eseji o slovenskem jeziku, iz katere sem povzemal, hrani Gorishka knjizhnica Franceta Bevka v Novi Gorici in ima na prvi notranji strani zhig »Iz knjizhnice dr. Franca in dr. Milka Kosa« (ochitno gre za njuno zapushchino, ki je preshla v last knjizhnice). To je pomemben podatek, ker je na strani, s katere je gornji citat, s svinchnikom pripis: »je pri Pordenonu« ter podchrtano »Cordenons iz Cortis Naonis«. Verjetno je to, kakor tudi druge na enak nachin v knjigi s svinchnikom zapisane opazke, delo enega ali drugega Kosa. A ne glede na to je res, da je Bezlaj ochitno pomeshal dve imeni krajev vech kakor sto kilometrov narazen. V knjigi Davnina govori sem podrobneje obdelal tudi ta toponim; stari zapisi za Krmin so: Pavel Diakon Cormones, leta 791 Carmonis ruralia, 963 subtus Cromonis, okoli 1000 Carmonum, 1084 de Cormons itd. (to je Bezlaj v kasnejshih delih uposhteval). Ramovsh rekonstruira prvotno slovensko * kbrmynb < Cormones, iz te slovenske oblike sledi starovisokonemshko *kremun, *kermun itd. Ker ne bom vsega ponovno navajal, omenim le she to, da Bezlaj sam v ESSJ obravnava Krmin na dveh mestih razlichno in kljub ochitnim slovenskim osnovam vztraja, da gre za ilirsko-venetski karuant »kamenit, skalnat«, torej je s tem pokazal, da je bil povsem na liniji v njegovem chasu zelo razshirjene teorije, ki je videla izhod iz labirinta v panilirizmu, tako tudi ilirski izvor Venetov; to pa je danes zhe presezheno in zavrachajo mnogi ugledni jezikoslovci ter zgodovinarji. Mario Alinei v svoji najnovejshi teoriji kontinuitete pravi, da so bili Iliri Slovani ali kvechjemu v nekem obdobju vojashka kasta, elita, sicer ni mogoche razlozhiti, da so Iliri skoraj povsem izginili (?), razen che pogojno uposhtevamo albanshchino (Albance?) kot preostanek ilirshchine, chesar pa se upravicheno otepajo mnogi lingvisti in zgodovinarji.
(2)	Che bi sprejeli Bezlajevo trditev, da so omenjeni toponimi ilirskega izvora in da so Slovani prishli v Brda, na Kras in v Benechijo shele dokaj pozno in prevzeli ilirske toponime, potem so tam she nashli Ilire (kam so ti potem izginili?) ali pa so po Ilirih (kdaj in kam so ti odshli?) zhivela na tem ozemlju druga ljudstva in se moramo vprashati, katera. Eni odgovarjajo, da so to bili rimski naseljenci, pa Kelti, pa Langobardi itd.; od njih naj bi prishleki, Slovani, prevzeli ilirska imena krajev. Ugledni zgodovinarji poudarjajo, da je bila rimska zasedba nashih krajev bolj politichno-administrativna; Rimljani so zhiveli v utrjenih naselbinah in so po zlomu imperija s svojo vojsko tudi odshli, torej je bila romanizacija zelo povrshinska, zato je na pretezhnem delu slovenskega ozemlja obstajala kontinuiteta, ki naj bi jo shele Slovani pretrgali, ko naj bi preplavili velik del Evrope ... Ta scenarij se trdozhivo ohranja kljub mnogim dejstvom, ki govore nasprotno. Zato osebno mislim, da gre v veliki vechini za prastare slovenske toponime, in tudi v primeru Krmin je tako. Bezlaj she pravi o imenu Krmin, da »je moralo biti zgodaj sprejeto v slovenshchino« (ibid. str. 88); shkoda, ker ne omeni, kaj pomeni »zgodaj«, to je strashansko raztegljiv pojem.
(3)	She en primer zgreshenega pristopa, ki pa je zgovoren: Bezlaj prishteva tudi Solkan med toponime tipa -an, v resnici pa je najstarejshi dokumentirani zapis Silicanum s sufiksom -um iz leta 1001, ko so tod zhe bili Slovenci naseljeni vsaj nekaj stoletij, tudi po veljavni teoriji o srednjeveshki naselitvi, medtem ko je Solkan (po dokumentih) precej mlajsha oblika, torej nikakor ne more biti ilirskega izvora. Podobno pochne Bezlaj she v vrsti drugih primerov, tudi ko pravi za stari ilirski sufiks —ona, da »je izprichan pri nas v Brginj, 1170 Vergin, 1275 Bergona«, toda sam je navedel starejsho obliko Vergin iz leta 1170, ta pa je z -in, medtem ko je Bergona z -ona shele iz leta 1275.
(4)	Podobno Bezlaj razlaga imena s sufiksom -ana, za katera sicer pravi, da so razlichnega porekla, a med njimi navaja »Bijana, 1205 Beliana, (...) Koshana, 1247 Cosana, Koshana, po 1086 Cossanam, Cosana, (...) Se%hana, po letu 1086 Cesana ...« Bezlajeva metoda je invalidna; Biljana je v Gorishkih Brdih, toda pod njimi v Vipavski dolini so Bilje, brez sufiksa -ana, cheprav gre ochitno za isto osnovo. Drugi primer je Sezhana, niti ne 30 km stran so Sezhanje pod Snezhnikom, osnovi sta nedvomno enaki, tudi tokrat brez sufiksa -ana. Enako pri Koshana, Cosana, Kozhana, Cossanam, Cosana Bezlaj spregleduje, da imamo etnik Koshak, Kozak, Kosec itd., od koder so se razvili tudi predialni (praedium) toponimi, ki pa so bodisi v narechni izgovorjavi spremenili sufikse ali pa jih je tujerodni pisar zapisal, kakor mu je bilo najprirochneje, kolikor se nista celo kombinirala oba dejavnika. Ne smemo pozabiti, da je skoraj ves najstarejshi dokumentarni fond na Slovenskem iz nemshkega in latinsko-italijanskega fevdalnega in cerkvenega sistema.
Che naj bi bila imena s sufiksom -ana ter -an ilirskega izvora, bi morali po tej logiki biti ilirski tudi kraji Levan v drzhavi Utah (ZDA), Tetouan v Maroku, Cavan na Irskem, Oban na Shkotskem, Multan ob reki Ind v Pakistanu, Birjan, Kerman, Kuchan
v Iranu, gora Balkan (1880 m) pri Krasnovodsku na jugovzhodni strani Kaspijskega morja (torej ni le en sam Balkan), Ka%an ob Volgi itd. Vendar ni treba tako dalech, da se preprichamo o ochitno slovanskih sufiksih: Stran (ali pogoste Strane, kar nam razlozhi, kako pride do sufiksa -an, to je z okrajshavo; iz iste osnove she Stranica, Stranice, Stranje in seveda Stranska vas itd.), gora Travan (481 m) in tik zraven nje zgovorni Travnik (399 m) vzhodno od vasi Zhejane zhe na hrvashki strani severozahodno od Reke; naselje Triban vzhodno od Kopra, iz osnove treb(iti), dalje Lu%han Zagorski', Ravan, Poljana, Grljan/Grignano (slovensko obmorsko naselje pri Trstu), Jablana zahodno od Zagorja; glede vseh teh ni mogoche dvomiti o slovenski osnovi.
Ugledni ruski jezikoslovec A. M. Selishchev v razpravi Iz staroj i novoj toponimii (J%brannye trudy, Izdat. Prosveshchenie, Moskva, 1968, str. 80) pravi: »... konchnica -ani namesto starejshega -ana, -ane ; tvorbe s tem sufiksom kazhejo na skupnost prebivalcev dolochenega kraja. Tako npr. Verholjana — predel vasi Mostovaja v Egorshinskem okraju Sverdlovske oblasti.« Tam dalech v Rusiji zagotovo ni bilo Ilirov, po katerih naj bi ostal sufiks -ana, kot domneva France Bezlaj za Biljana, Koshana itd. v Brdih, na Krasu in drugod po slovenskem ozemlju.
Grshka oblika Sesamon sicer vzbuja misel na orientalsko rastlino sezam »Sesamum indicum«, arabsko susam, akadsko shammashshamu, aramejsko shumshema, hetitsko sham(m)am(m)a, v grshchini je ime zanjo sesamon, dorsko sasamon, mikensko sasama; lakedaimonsko saamon ipd., osnovni pomen je kot v sloveshchini »seme, zrnje«. Paflagonski Sesamos je bil z Amastrisom v mestni zvezi, sinehiji, grshko synecheya »zveza, skupnost, zrashchenost«; synechein »zvezati, povezati, drzhati skupaj« = syn »z, skupaj« + echein »imeti, stati, imeti«; synoikizein = syn + oikizein »naseliti, kolonizirati« iz oikia »hisha, bivalishche, stan«. To bi morda pomensko ustrezalo slovenskemu: s < se (kot v se-siriti) v pomenu »skupaj, z« + sam »mozh«, sama »zhena«; pomensko enako je rusko sam »mozh, gospodar«, sama »zhena, gospodarica«, belorusko sam, sama, starocheshko sam »gospod, gospodar«, sama »gospa, gospodarica«, enako ali podobno slovashko, narechno poljsko; praslovansko *samb, z enakim pomenom *»zadosten, zmozhen, sposoben« (gl. ESSJ); torej se-sam = »skupaj gospodariti, skupaj gospodovati; skupnost gospodarjev, svobodnjakov, enakopravnih«. Sinehija je bil v stari Grchiji pojav, da so se prebivalci dveh ali vech mest povezali v mestni skupnosti in tako postali enakopravni drzhavljani enotne mestne drzhave.
Zanimivo se zdi tudi izhodishche sezheti iz osnove zheti, zhmem, zhamem, cerkvenoslovansko zheti, zhbmo »stiskati, tishchati, ozhemati«, hrvashko-srbsko zheti, rusko zhatb, sedanjik zhmu, s predpono *sb- »skupaj« imamo she starocerkvenoslovansko sbzheti, sedanjik sbzhbmo »stisniti«, praslovansko * zheti, sedanjik * zhbmo »stiskati«, iz indoevropskega korena *gem- »zgrabiti z obema rokama, stisniti«. Torej *sb- zhbmo > sezheti »skupaj stisniti, zdruzhiti«.
Podobno se kazhe, che uposhtevamo najstarejshi zapis za Sezhana v 11. st. Cesana, pri chemer mislim, da gre za zadrego tujerodnega pisarja, saj imamo she zaselek Sezhanje vzhodno od Svishchakov, torej Sezhanje > Sezhana, in je mogoche imeni rekonstruirati: s < se »skupaj, z« + zpeti, »kjer se skupaj zhanje«; v okolici so Senozheche, drugje she Senozheti, Senozheta, Senozhete, Senozheti ipd.
Kromna — gr. Kromna, mesto v Paflagoniji ob Chrnem morju; krma »zadnji del ladje«, staro slovensko krnj »krma«, starocerkvenoslovansko krbma, praslovansko
* kbrma, izhodishchni pomen *»odrezan, odsekan del ladje ali cholna«; povezano krn, okrnjen, krmiti/krmariti; krma »hrana za zhivali«, praslovansko * kbrma »rezati, deliti, razdeljevati«; kot zhe omenjeni Krmin zahodno od Gorice, ki ga Pavel Diakon omenja kot Cormones, leta 791 Carmonis, 963 Cromonis, Cormonum ipd. (ostalo gl. pod Sesam ; she podrobneje v knjigi Davnina govori).
Aigalo — gr. Aigialon, lat. Aigialos, mesto v Paflagoniji ob Chrnem morju; Igalo je tudi zdravilishko obmorsko mesto v Chrni Gori v Boki Kotorski in Igal, naselje juzhno od Blatnega jezera, Ig naselje pri Ljubljani, Iga vas pri Starem trgu jugovzhodno od Cerknishkega jezera; igalka »Blagajev volchin« (Daphne). Osnova (1) igla in druge podobne oblike, starocerkvenoslovansko igbla, praslovansko *jbgbla v prvotnem pomenu *»orodje za zbadanje«, iz indoevropskega * (a)igulah »kopje, zadeti z ostrim orozhjem«; znani toponimi Igla, Iglenik ; (2) igo, izhesa »jarem«, enako starocerkvenoslovansko, praslovansko *jbgo, dopustna analogija z oje »krmilo, prednji del pluga«, v pomenu »vprechi, vezati«; npr. rusko igo »igo, jarem, nadoblast, blazina pri saneh, suzhenjstvo; moralni pritisk«, kar kazhe na pomenske odtenke socialnega in politichnega reda.
Med mnogimi, ki so poskusili razreshiti izvor imena Aquileia, je tudi znameniti italijanski venetolog Prosdocimi; uposhtevajoch narechno obliko Agolia, je razvil svojo reshitev. Po mojem mnenju je izhodishche ogel, vogel, vendar v starem pomenskem odtenku oglar, voglar »prezhar«, oglarica, voglarica, (v)oglariti »prezhati«; je pa v slovanskih jezikih tudi agol, ugao, bolgarsko (j)bgblagbl »ovchji tamar«, cerkvenoslovansko ogblb, kar bi bilo primerljivo z okol, zato menim, da je treba uposhtevati te reshitve pri iskanju odgovora za Oglej in tudi za Aigalo — »ograjen, zavarovan prostor; opazovalnica, tabor«.
Kitor — Kytoros, mesto ob reki Partenij; pri nas naselje Kitni vrh, juzhno od Ivanchne Gorice; kita, cerkvenoslovansko kyta »veja, bet«, hrvashko-srbsko kita »veja z listi in sadezhi, shopek, kita las«, rusko kyta »grahovo steblo«, cheshko kyta »stegno«, kytice »shopek«, praslovansko *kyta prvotno *»kar se ziba, kar se maje« iz *kyti »zibati, majati«; kititi, nakititi, nakit itd.; enako srbsko-hrvashko kititi »lepotichiti, krasiti«, prvotno *»okrashevati z rozhami, z zelenimi vejami« (SNO); od tod kitar, kakor vrh > vrhar, hrib > hribar itd. Skladno s Homerjevo omembo, da
so: »...prebivali v krasnih domovih... «. Sicer pa (SSKJ) navaja she naslednje pomenske razlichice: »kita 1. iz treh ali vech pramenov spleteni lasje; 2. star. navadno z rodilnikom, skupina, vrsta: iz shole se je usula kita otrok; dolge kite potnikov; 3. anat. mochno tkivo, ki vezhe mishice na kost; 4. lov. vechja skupina letechih zhivali istega gnezda: kita divjih rac, jerebic / letati v kitah«. Vse to je skladno s smislom: mochno povezana, prepletena, urejena, zdruzhena skupnost; obchestvo; druzhba.
Krobil — gr. Krobylos, Krobialon, pri nas naselja Krbulje, Kropa, Kropinec, Kropinjak Kropiuna/Koprivna, Korparsko, Korpe, Korplje, Korpule itd. (1) kropa »mochan krashki izvir«, pogosto ime za vodne vire: Kropa, leta 1312 Crop, 1351 Cropp, 1352 Crapp, Crupp, Crup, 1353 Krup, v 14. st. Grupp, v 15. st. Khrupp, Krupp, tudi Kroparica, 1481 Khrappa, Khroppa, Khropa, Krupich in Krapa, Krumpen, Grambach ipd. Gotovo * kropa, primerjaj srbsko-hrvashko Krupa, Krupaja, Krupach, poljsko krepa, krapa, Krepna, cheshko Krupa, Krupka, Krupna, slovashko Krupa, Krupina, slovinsko (Slovinci, izginuli narodich ob Severnem morju) Krampe, Krams, Krems, Krampas, Krampitz. Cerkvenoslovansko kropb, bolgarsko krap, krbp, krop »kratek, nizek«, poljsko krepy »nizek, chokat«. (2) Poleg tega krp, krpa »trden, gost«, tudi krpek »trden, mochan«, krpchati »utrditi«; rusko kropkij »trden« < *krbpb(kb) (ESSJ); Krobil, Krobial(os), prek p>b v * kropa »mochan izvir oziroma nizhji/spodnji (kot v mnogih toponimih)« ali krp »trden, utrjen (kraj)«, iz *kropil(j)e ali *kropil(o), kakor v primerih: drzhati > drzhalo, varovati > varovalo, obuti > obuvalo ipd.
Lahko torej sklepamo, da so paflagonski Veneti bivali na tistem anatolskem ozemlju ob juzhni obali Chrnega morja, ki velja za najzgodnejshe hetitsko oporishche (Zalpa, Pala); odtod so se Hetiti razshirili po Anatoliji ter tudi onkraj Tigrisa, medtem ko so Veneti ostali na mestu.
Branko J. Hribovshek
KAMNOREZI NA ONESHKEM JEZERU
i
Predgovor
Oneshko jezero (rusko: Onezhskoe ozero, po reki Onega, ob rusko-finski meji, od 12. 12. 1991 Republika Karelija v Ruski federaciji, prej Karelska ASSR v Sovjetski zvezi) so za seboj pustili ledeniki zadnje ledene dobe. Za Ladoshkim jezerom je to drugo najvechje jezero v Evropi. Cheprav je bila obala vedno precej redko naseljena, postaja jezero dandanes zaradi svojih naravnih lepot (sl. 1) vse bolj turistichno podrochje. Tamkajshnji kamnorezi [5] iz mlajshe kamene dobe, prej le predmet raziskovalcev, so sedaj turistichna znamenitost.
Sl. 1 Pogledi na Oneshko jezero [1,2,3,4,7].
Vech kot tisoch kamnorezov se nahaja v nekaj skupinah na skalah priblizhno dvajset kilometrov dolgega dela vzhodnega brega jezera (sl. 2). Tako je to verjetno najbolj obsezhno nahajalishche kamnorezov ne le v evropskem, marvech tudi v svetovnem merilu. Prav neverjetno je, da jih svetovna strokovna literatura komajda omenja, in to shele v zadnjih letih, cheprav sodijo k tistim kamnorezom, ki so jih bili zacheli raziskovati zhe v 19. stoletju. Stara pesem — vse, kar je bilo in je v vzhodni Evropi, posebej pa she v Rusiji ali sploh kje pri Slovanih, pach ni vredno omembe. Poleg svoje shtevilnosti in obsezhnosti so ti kamnorezi nekaj posebnega tudi po vsebini. Komajda so she kje kakshni kamnorezi, ki bi se lahko merili z oneshkimi po tako visoki stopnji domishljenosti in prispodobnosti. Precej je med njimi podob, ki jih raziskovalci oznachujejo kot sonchne in mesecheve znake, ter tudi precej takih, ki jih nihche ne more pojasniti. Tako posamezne skupine znakov, ki so povsem enkratni, kot njihov celoten splet pricha o visoki stopnji izjemne omike starih Onezhcev. V Kareliji obstajajo sicer tudi druga najdishcha kamnorezov, vendar pa so kot celoten splet oneshki popolnoma razlichni od ostalih. Oneshki kamnorezi so vechinoma le nekaj desetin centimetrov nad vodno gladino, ponekod pod vodo, ponekod pa tudi vishje (sl. 2). Iz tega in iz spremembe gladine jezera v preteklosti raziskovalci sklepajo na chas njihovega nastanka in na dobo njihove »uporabe«.
Na sploshno kamnoreze delijo na dve skupini: na prvotne, ki so v povprechju vechji, in na kasnejshe, ki so manjshi, tudi precej manjshi, ter so vklesani na mestih med prvotnimi. O tem vech pozneje.
O karelskih kamnorezih so zhe veliko pisali v ruskih in sovjetskih strokovnih virih. Po eni strani skoraj prevech (glede na to, kar so o njih sploh ugotovili), po drugi pa veliko premalo, da bi vsaj priblizhno dobili postavke za »filozofijo« kamnorezov brez protislovij; to she posebej velja za kamnoreze z Oneshkega jezera. Namen tega spisa je podati razlago vsaj dela oneshkih kamnorezov z nekoliko drugachnega zornega kota, ki pa se delno naslanja tudi na zhe znano literaturo o njih. Seveda je razlaga dalech od tega, da bi bila popolna, upam pa, da je pravilna v izbranem okviru. Razloge in opise bom dal samo za postavke, ki bodo po preprosti oceni mozhne brez protislovij. Dosedanjih del na to temo nochem ocenjevati, za vse ostalo pa bolj radovednemu bralcu priporocham odlichno delo o karelskih kamnorezih izpod peresa J. A. Savvatejeva [6, 7, 8], kjer je podan pregled celotne problematike v zvezi s kamnorezi, tudi kako so jih odkrili in razlagali. Iz te knjige sem povzel vechino podatkov o nahajalishchih.
Oneshkih kamnorezov ne moremo vzporejati z jamskimi slikami Altamire ali Lascauxa. Ne samo, da so te nekajkrat starejshe kot oneshki kamnorezi, so seveda tudi tehnichno popolnoma drugachne in so prave umetnine, tega pa za oneshke kamnoreze ne moremo rechi. Predmeti (sl. 3) iz grobov na Jelenjem (Olejnem) otoku [9, 10] pa kazhejo, da oneshki umetniki nikakor niso bili manj veshchi kot jamski slikarji.
Slike v jamah so se ohranile le zato, ker so bile zashchitene pred vremenskim vplivom, oneshki kamnorezi pa zato, ker so bili vklesani v granitno skalo; to
seveda zlasti v primeru kamnorezov ne pomeni, da zadevne omike niso poznale nikakrshnih drugih dosezhkov. Vse kazhe, da so imeli jamski slikarji in jezerski kamnorezci s svojimi deli popolnoma razlichne namene. Slikarji so bili nedvomno umetniki; njihova dela so sicer lahko imela tudi verski ali pa opisni pomen, a so vendar predvsem umetnishko izrochilo.
Oneshki kamnorezci pa niso bili umetniki. Cheprav nekaterim kamnorezom, predvsem tistim, ki predstavljajo zhivali, ne moremo odrechi dolochene lepote, so bili njihovi tvorci predvsem »tehniki«. Njihov namen ni bil izraziti lepoto, marvech so kamnorezi imeli drugachno nalogo, saj so bili predvsem uporabni predmeti. V peterburshkem Eremitazhu [11] je razstavljena skala, ki je vsa polna kamno-ezov in jo zaradi oblike imenujejo Streha (sl. 4). Ta skala je z vzhodnega brega Oneshkega jezera, kjer so jo leta 1934 odlomili iz obrezhnega skalovja na polotoku Peri nos [12]. Omejil se bom predvsem na kamnoreze te skale, nekoliko pa bom spregovoril tudi o osrednjih s polotoka Besov nos. Pred tem pa si bomo ogledali medsebojna razmerja v celotni skupini nahajalishch kamnorezov na Oneshkem jezeru.
Sl. 2
Kamnorezi, vklesani v obalnih granitnih skalah, ki so jih obrusili ledeniki v zadnji ledeni dobi [1,2,3,4,7].
Sl. 4
Kamnita Streha, razstavljena v peterburshkem Eremitazhu [11]. (slika objavljena s prijaznim dovoljenjem Eremitazha).
Bajke o bajkah in filozofija raziskovanja
»Razlaga kamnorezov je bolj umetnost kot pa znanost, raziskovanje kamnorezov je svet intelektualne pustolovshchine ...« (prosto po A. Okladnikovu [13]).
Kako in koliko lahko med sabo povezhemo posamezne kamnoreze ali njihove skupine je poleg razlage njihovega pomena glavna in osnovna naloga vseh raziskovalcev. Seveda se ne moremo izogniti vprashanju, na kakshen nachin razlagati kamnoreze, saj se mnenja poznavalcev vechinoma razhajajo.
MNENJA KRITIKOV RAZISKAV
A. Faradjev [14] ima dosedanje razlage oneshkih kamnorezov in nachine raziskav za dogmatichne, tj. enostranske v skladu z ozko opredeljenim pristopom; gre tako rekoch za bajke o bajkah (pri tem se opira predvsem na mnenje A. Formozova): »Literatura o (karelskih) kamnorezih je prepolna domishljije in delo s temi viri postaja vedno bolj tezhavno ... Vsekakor vsi soglashajo, da so kamnorezi varljivo preprosti. Bistvo razprave pa ostaja isto: gre za vprashanje predzgodovinskega mishljenja in duhovnega sveta tvorcev karelskih kamnorezov na eni strani ter pogledov nashih sodobnikov, kot so ti raziskovalci, na drugi strani ...« Faradjev ostro obsoja dosedanje raziskave, ki jih lochuje v semantichne, arheoloshke in kompleksne. Pomembna naj bi bila analiza kamnorezov kot posebnega kulturnega pojava. Skupni pristop bi se lahko razvil iz nasprotujochih si smeri, tudi iz semantichne in arheoloshke. Opozoril je, da so barve skal, osvetlitev, voda in naravno okolje kamnorezov sestavni deli te »umetnosti na skalah«. Po njegovem preprichanju naj bi bili kamnorezi brez posebnega strukturnega sistema. Ponekod so v gostih skupinah, drugod v osamljenih polozhajih. Vsaka nachrtnost, razvidna ali namenska, je odsotna. Podrobnosti naravne okolice niso prikazane, pa tudi ozadje ni nakazano.
Na to Faradjev navezhe tako imenovani »ekoloshki pristop« k opazovanju kot pomoch pri raziskavah. Ugotavlja tri stopnje ustvarjalnosti:
—	neposredna stopnja, ki ustreza snovni izvedbi kamnoreza;
—	vidna ustvarjalnost, ki ustreza neposrednemu zapazhanju v skladu z ekoloshkim pristopom;
—	odmishljena ali posploshena ustvarjalnost.
Poenostavljeno je to mogoche rechi tudi takole:
—	kakshna je skala, s katerim orodjem in kako je bil narejen kamnorez;
—	kje, kako in katera podoba je vklesana v odnosu do blizhnje in daljne okolice;
—	kaj naj bi posamezna podoba in njena skupina pomenila.
Nakar Faradjev she ugotavlja:
»Topografske in reliefne posebnosti so dodatni deli vidnih umetnih podob, ki so za ustvarjalca kamnorezov lahko imele in dobile razlichne pomene ...« In posvari she pred pristranskem vidnim vtisom, pri tem pa si — verjetno v svoje opravichilo — pomaga s Kantovim mnenjem, da se je na sploshno nemogoche upreti metafiziki; to naj bi namrech veljalo tudi pri raziskavah kamnorezov.
MNENJA RAZISKOVALCEV
Zhe A. Brjusov [15], eden raziskovalcev karelskih kamnorezov, je imel oneshke kamnoreze za celoto s skupno slikovno zgodbo. Raziskovalec A. Linevski [16] je bil prav tako preprichan, da ti kamnorezi tvorijo zakljucheno celoto, ki jo je mozhno tudi pojasniti. V njih je videl »gospodarski letopis« in podatke o pomladnih porochnih obichajih. V kamnorezih t. i. Strehe naj bi bil razviden »gospodarski koledar« — dela, ki morajo biti postorjena v dolochenem letnem chasu. Te razlage je izvajal iz jasne razporeditve kamnorezov po nebeshkih straneh. K. D. Laushkin [17] pa je kamnoreze razlagal bolj bajeslovno — predstavljali naj bi dobre in zle bajne sile in osebe. Njihove prispodobe enachi in pojasnjuje zelo chustveno z liki iz finske pesnitve Kalevale.
Za vse raziskovalce velja, da se v razlagi posameznih kamnoreznih podob vechinoma popolnoma razhajajo.
Kamnorezov Strehe ni mogoche lochevati od celote oneshkega nahajalishcha. O stvarjalcih, o nastanku in mozhni »uporabi« podob moramo presojati le z vidika celote. Za Laushkina in sploh za vechino raziskovalcev je vsa vzhodna obala jezera, kjer se nahajajo kamnorezi, kot celota edinstveno sonchno svetishche [17, 18]:
»Teh skal stari Onezhci niso po nakljuchju izbrali za svoje nekoliko nenavadne stvaritve. Tukaj, s pogledom na zahajajoche sonce, so se nedvomno dogajale zapletene slovesnosti, charanja, chashchenje sonca in njegovega nochnega dvojnika mesca, prednikov in totemov, nekakshni skrivnostni obredi, katerih vseh presenetljivih potankosti ne bomo nikdar zvedeli in ki verjetno tudi niso bile znane vsem chlanom plemen v njihovi davni dobi. O njih lahko postavimo le sploshne predstave iz etnografskih porochil o obrednih postopkih, kot so bili pri drugih narodih v podobnih okolishchinah. (... )
Ne glede na razmike med kamnorezi razlichnih skupin je to (ves vzhodni del obale z kamnorezi) brez dvoma enoten sklop (svetishche). Niti bolj juzhno niti bolj severno, sploh nikjer drugje na obrezhjih Oneshkega jezera ni vech nichesar podobnega. (... )
Kamnoreze druzhijo skupna vsebina, skupen slog, skupen polozhaj in druge sploshne znachilnosti. (...) Edino, o chemer lahko govorimo, je to, ali so starejshi ali mlajshi, osrednji ali postranski, posvecheni temu ali onemu obredu v delu svetishcha. Tudi blizhina vode — le dva metra od vechine kamnorezov — in blizhina gozda kazheta, da je bilo oboje prav tako sestavni del svetishcha.«
Tako Laushkin izrecno postavlja sonchni zahod kakor tudi sonchni vzhod v sredishche verskih obredov na Oneshkem jezeru. Iz laponskih, tj. samojedskih verovanj in iz njihovega bajeslovja sklepa tudi na zhrtvovanje soncu, na chashenje prednikov in totemov:
»Po vsem razvidnem je bilo chashchenje sonca glavni obred, lovski in rodovitnostni obredi pa so bili postranski ... Chashenje mrtvih, katerega sledi so razvidne iz oneshkih podob, je ravno tako tesno povezano s chashchenjem sonca.« Laushkin tudi meni, da so v oneshkih kamnorezih jasna znamenja, da so domachini imeli zelo razvito kozmichno verovanje, v katerem je bilo sonce zhe poosebljeno, chloveku podobno bitje.
In Savvatejev pravi [19]: »Na zhalost so tudi posebej zapeljivi poizkusi razvozlavanja s pomochjo starih bajk in pripovedk dvomljivi in nevarnost dejanskih netochnosti pri razlagi je velika. Za mochno poenostavljena prizorishcha, posebno za posamezne podobe nashih kamnorezov, je seveda lahko najti primerne folklorne podobe. (...)
Cheprav smisel in pomen kamnorezov she nista popolnoma raziskana, sta zelo pomembna za pojasnilo predzgodovinske dobe. (...)
Posebej so pomembni [kamnorezi], ker je v njih upodobljena dolochena stopnja razvoja prvobitne zavesti in omike severne Evrope. (...)
Pomenijo odlochilne spremembe v zavesti chloveka in v njegovem pogledu na svet.«
Seveda ne bo nikdar mogoche najti popolnoma trdne razlage, pojasnila ali pomena posameznih kamnorezov, pa cheprav v njih morda jasno spoznamo podobo znaka, zhivali, predmeta ali pa chloveshkega bitja. Lahko le domnevamo, da so te podobe tudi odraz sploshno veljavnih razlag prispodob, navzochih v vseh starih kakor tudi modernih omikah. To seveda sledi iz dejstva, da je vsak chlovek soochen z enakimi vprashanji, problemi in zhivljenjskimi okolishchinami kljub razlikam med posamezniki v meri, delovanju in pomembnosti. Skupna podzavest in njene prvobitne prispodobe odrazhajo sploshne zhivljenjske okolishchine chloveka: rojstvo in smrt, zavest in spoznanje, rast, spolnost, odnose do soljudi, podrejenost in nadrejenost, lakoto in obilje, vechnost in konchnost, ljubezen in sovrashtvo, shirokogrudnost in grabezhljivost, odpushchanje in mashchevanje, upanje in obup, tostranstvo in onostranstvo — vse to se ponavlja vsakodnevno, v letnih chasih, prek vsega leta in zhivljenja, toda vsakokrat malo drugache. Seveda to velja samo, che so kamnorezi resnichno izraz dolochenega verovanja.
Vrnimo se k oneshkim kamnorezom.
Prvich: v mnogih primerih kamnorezi niso vklesani na tehnichno najbolj primernih mestih. Drugich: kamnorezi niso zmeraj vidni, saj jih nekateri imenujejo tudi slike z chepico nevidnosti [20]. Njihova vidnost je odvisna od vpadnega kota svetlobe in od vremena, namrech ali je mokro ali suho. Ta dejstva kazhejo, da za dani polozhaj kamnoreza nista bili merilo oblika in primerna skalna povrshina, temvech nekaj drugega. Tudi razlichna usmerjenost posameznih podob v skupini kazhe, da ti drugi razlogi niso bili zmeraj enaki, marvech da so bile te podobe vklesane ochitno v razlichnih chasih in ob razlichnih prilozhnostih. Njihova vidnost v razlichnih razmerah je verjetno vplivala tudi na njihov tedanji pomen ter na njihove povezave tako v chasu nastanka kakor tudi pri kasnejshih obredih.
Iz tega sledi neposredna povezava kamnorezov s soncem, ki jih pokazhe in skrije — in jih tako prinasha v spreminjajochi se splet. Te razlichice so si lahko razlagali v skladu s svojimi verovanji.
Skoraj v vseh omikah, posebej pa v prvobitnih, so ljudje prerokovali prihodnost z izjemnimi dogodki ali pa v skladu s »skrivnostnimi charovnimi« pravili, kakor je na primer prerokovanje iz jeter zhrtvenih zhivali, iz polozhaja planetov in zvezd, z metanjem kosti itd. Pri tem je bistveno, da prerokovanje sloni na nechem, kar vsaj na zachetku ni pristransko, kar ni odvisno od chloveka: od oblike jeter, od zhreba, od polozhaja planetov in zvezd — skozi to namrech delujejo »nadnaravne« sile. Tako je to, kar je za nas bolj ali manj statistichni dogodek, v prvobitni omiki nekaj, kar naj bi bilo pri prerokovanju »nadnaravno«, torej pod vplivom sonca kot nadnaravnim dejavnikom, nekaj, kar ustvarja vedno nove povezave — to je vidnost kamnorezov, odvisna od vremena in osvetlitve.
Zhrec ali vrach je imel dolzhnost razlagati pomen posameznih kamnorezov in njihovega sosledja glede na postavljena vprashanja v smislu prerokovanja ali pa svetovanj a.
To je bila poleg chashchenja in obredov, posvechenih soncu (che je res shlo za obrede), verjetno tudi osnovna naloga svetishcha: nasveti pri zhivljenjskih tezhavah in napovedi za prihodnost, tukaj predvsem za dober lov. Poskusili bomo najti osnove ustreznih pravil za razlago znakov in prispodob, cheprav nam bo pripadajoche bajeslovje za vedno ostalo neznano. Oneshki kamnorezi so bili v celoti ali pa le deloma »dejavni« in »uporabni« vech kot 1500 let [21]. Vsi kamnorezi niso znani in tudi nikdar ne bodo, ker so bili delno zhe unicheni ali pa potopljeni. Znanih jih je priblizhno chez 1000 v podrochju Besovega Nosu [22]. To pomeni, da so nove kamnoreze vklesavali zelo redko — v povprechju manj kot enega na leto. Zelo verjetno je, da se je to zgodilo le ob kakem izjemnem, ne vsakodnevnem dogodku, ki pa je bil zelo pomemben za pleme ali za njegove poglavarje. Ni pa verjetno, da so kamnoreze vklesavali zgolj kot »dokumentacijo« ali pa iz umetnishkih nagibov.
J. A. Savvatejev pishe: »Enostavno recheno, je bila [umetnost] namenska in usmerjena v nujne stvarne potrebe.« [23]
Na prvi pogled kazhe, kakor da so kamnorezi poljubno razvrshcheni, da so razmetani. Pozornejshi pogled pa daje mochan vtis, da so kamnorezi tochno tam, kjer morajo biti in da so na dolochen nachin povezani med seboj. Vsak kamnorez je edinstven, vklesan pa je bil vedno v dolochenem razmerju do zhe obstojechih. To povezavo bomo poskusili najti: v kakshnem medsebojnem prostorskem odnosu so posamezni kamnorezi kakor tudi njihove skupine, seveda samo na kamniti Strehi. Verjetno so tudi polozhaji skupin kamnorezov na vsakem nahajalishchu razvrshcheni po nekem pravilu. Toda za zanesljive tovrstne raziskave za zdaj she ni dovolj objavljenih podatkov.
Domnevamo, da tako nahajalishcha kamnorezov kot tudi kamnorezi sami z njihovim medsebojnim razmerjem ustrezajo polozhajem sonca, odvisno od
dolochenega datuma in letnega chasa. To nam bo osnovno vodilo pri osvetlitvi medsebojnih odnosov kamnorezov kakor tudi za morebitne globlje razlage.
Stari Onezhci so se priselili z juga po zadnji ledeni dobi [24, 25]. Prvi naseljenci gotovo niso pozabili bajk, verovanj in izrochil iz svoje stare domovine, prinesli so jih s seboj. Schasoma so jih prilagodili novi domovini in jih dopolnjevali. To izrochilo se je lahko spreminjalo zhe med selitvijo, vendar lahko domnevamo, da se je njegovo jedro ohranilo.
Iz tega sledi, da lahko s poznavanjem prvobitnih bajk in podob sveta juzhnejshih praplemen, kolikor nam je to izrochilo sploh dostopno, raziskujemo bajke in ustrezna pojmovanja o svetu pri staroselskih plemenih ob Oneshkem jezeru. Pri tem kazhe omeniti, da pomanjkanje »tehnichne civilizacije« ne pomeni samo po sebi, da gre za »primitivno« omiko. Saj stare civilizacije, kot so sumerska, egiptovska ali babilonska, so pravzaprav visoke. Njihov duhovni svet in njihova snovna dela so nam deloma ostala ohranjena, ker so pripadniki teh omik premogli »tehnichna sredstva«, ki so omogochila ohraniti del tega bogastva. Tehnichno nerazvita omika ima prav tako lahko dolochene visoke kulturne dosezhke, toda brez ustreznih tehnichnih sredstev se v glavnem ne morejo ohraniti. Civilizacija v tehnichnem smislu se lahko pomembneje razvije le ob dolocheni gostoti prebivalstva. Nastajajo poklici in poklicne veshchine, ki prispevajo k tehnichnemu razvoju. Za ustrezno gostoto prebivalstva pa je potrebna zadostna kolichina hrane. Kot primer lahko navedemo, da so nasha »prava« in »visoko razvita« svetovna verovanja delno dedishchina ljudstev z zelo slabo prehrano. Tako »razvojne stopnje« verstev ni mogoche postaviti v neposredno odvisnost od dobre prehrane, pa tudi ne od tehnichnega razvoja.
Oneshka kultura verjetno ni imela ne enega ne drugega v izobilju, pozimi so morda celo trpeli lakoto. To je omejevalo njihovo shtevilchnost, pa tudi njihov »tehnichni razvoj«. Tako ne moremo rechi, da kamnorezi ustrezajo le nekemu »primitivnemu« verovanju. Zapletenost njihovega duhovnega sveta je nedvomno dokazana z visoko stopnjo domishljenosti in z velikim shtevilom prispodob v kamnorezih. Kot bomo videli pozneje, pri tem ne smemo pozabiti na nachrtnost, ki se kazhe pri izbiri polozhajev kamnoreznih skupin v nahajalishchih. Kakshno bajeslovje so Onezhci prinesli s seboj iz svoje pradomovine? V Povolzhju, v njihovi pradomovini, je zhe bil nastopil chas poljedelstva, jezerski Onezhci pa so bili lovci in so (verjetno) tudi chastili sonce. V njihovem bajeslovju so bila gotovo she navzocha verovanja, znachilna za poljedelce; temu ustrezna je bila tudi njihova »druzhbena ureditev«. Omenjene znachilnosti morajo biti torej razpoznavne iz kamnorezov, che je nasha osnovna domneva pravilna. S tem pa je tesno povezano vprashanje razvoja verstev, zavesti in omike.
O razvoju omike, zavesti in verovanja skozi zgodovino je bilo zhe prelito veliko chrnila. Zato glede tega poenostavljeno povzemam po W. Giegerichu [26], ki ugovarja postavkam analitichne psihologije (povzetek v kurzivu):
Osnovno vprashanje je, ali v zgodovini omike obstaja »pravilno sosledje« razvojnih stopenj zavesti. Ali zgodovina vodi nedvomno in nujno od matriarhata do patriarhata, od uroborosa prek junakove lochitve od prvotnih starshev in prek njegovih bojev do sprememb? Na to vprashanje lahko sprecejshnjo gotovostjo odgovorimo nikalno.
Ljudozherstvo, zhrtvovanje ljudi in zhivali, chashchenje mrtvih, vrachevanje — da omenimo nekaj najbolj znanih pojavov — obstajajo v danashnjih prvobitnih omikah kakor tudi v zgodnjih starih omikah tako dalech, kot je kamena doba, kjer se nashe zgodovinsko znanje o omiki koncha ali pa zachenja. Enako imajo vse kasnejshe dobe razvoja omike pri posameznih druzhbah ali tudi pri celotnem chloveshtvu svoje bajke o stvarstvu, ki naj bi sicer pripadale le prvobitnim stopnjam. Tako ne moremo rechi, da si matriarhalna in patriarhalna zavest v zgodovini sledita kot zakonitost in po pravilu. Skoz razvoj imamo spremembe, ni pa evolucije. Do takega sklepa je prishla tudi vechina zgodovinarjev, ki so se ukvarjali ali se ukvarjajo z verstvi, ko so skushali zgodovini vtisniti nekakshen evolucijski pechat: zaporedje naj bi shlo od verovanja v dushe, duhove in bogove ali z drugimi besedami — predverstvo, duhovi, mnogoboshtvo in naposled enoboshtvo. Teh oblik verovanja pa ni mogoche spraviti v nobeno zgodovinsko razvojno obliko.
Glede arhetipov pa nasha zavest obichajno vse lochuje v nasprotja in jih enachi z nekaterimi »zooloshkimi dejstvi«, na primer v uroborichnem odnosu med materjo in otrokom. Se pravi — nasprotij sploh ni. Narava in duh, arhetipska podoba in resnichnost sta pomeshana, sta eno in isto. Samo nasha zavest deli to, kar je eno.
Razvoja verovanj od nizhjih k vishjim skozi zgodovino torej ni, to pa potrjuje nasho hipotezo, da je omika Oneshkega jezera nastala iz prvobitne omike doseljenih prednikov staroselcev z njihovim prilagajanjem na nove zhivljenjske okolishchine. Na tej podlagi lahko sklepamo, da so stari Onezhci resnichno ohranili bistvo svojega verovanja, svojega bajeslovja, ki so ga le postopoma spreminjali glede na novo okolje. Njihova omika ne more biti nikakrshen nov, poseben ali osamljen pojav. Vrh tega so se nanjo gotovo navezovali tudi vplivi kasnejshih priseljencev.
Analitichna psihologija se ukvarja predvsem s podzavestnimi arhetipi (po Jungu in Neumannu), ki imajo svoj odsev v vsaki omiki, zavesti in verstvu. Podzavestnih arhetipov je zelo veliko. V zaporedju svojih pomenov in prispodob so popolnoma odvisni od omike, zavesti in verovanja. Vsaj najbolj pomembne bomo poskusili ugotoviti tudi v kamnorezih.
Kateri so arhetipi, za katere lahko menimo, da jih bomo spoznali v kamnoreznih podobah?
V vseh prvobitnih starih omikah, posebno poljedelskih, obstaja Velika Mati [27], prvotni pojem plodnosti in rodnice, ki podarja zhivljenje, hrano in zashchito svojim otrokom. Lahko pa je tudi smrtonosna. Velika Mati je vechinoma prikazana kot obilna zhenska figura s poudarjenimi spolnimi organi.
Naslednji je arhetipski pojem zachetka in konca, rojstva in smrti, vechnosti, ponovitve in neskonchnosti. Njegova prispodoba je uroboros [28], v nekaterih starih kulturah prikazan kot kacha, ki grize svoj rep ali pa zhensko bitje, ki pozhira
svoje otroke in jih nato spet rojeva; npr. egiptovska Nut, ki rojeva in pozhira sonce, v Indiji pa razlichna uteleshenja boginje Parvati z ustreznimi lastnostmi itd. Prispodoba smrti je vedno navzocha, nima pa nobene skupne podobe, neodvisne od pripadajoche omike. V vseh verovanjih imamo tudi obrede ob rojstvu, ob prehodu v odraslost, pri porokah, pa tudi tem pomembnim dogodkom ustrezne prispodobe.
Pri iskanju prispodob ali metaforichnih predstavitev arhetipov in pri njihovi razlagi kazhe uposhtevati, da so povezani z osnovnimi nasprotji v zavesti: dobro in zlo, zhivljenje in smrt, moshko in zhensko, svetloba in tema, dan in noch, poletje in zima itd.; taki arhetipi se nahajajo v vseh verovanjih in bajeslovjih. Iz enakosti arhetipskih podob in samega arhetipa, tukaj ustreznega kamnoreza kot prispodobe, pa sledi, da je kamnorez metaforichna upodobitev natanko tega, kar prikazuje. Seveda z dolocheno omejitvijo, kajti nekatere zelo sploshne pojme lahko vizualno nakazhemo le s stvarnim primerom — z »zooloshkimi dejstvi« ali, bolje recheno, s podobo stvarnega ponavljajochega se dogodka, ki tako dobi prispodobni znachaj.
Ta zorni kot, povezan s psihoanalitichno teorijo o podzavestnih arhetipih, je edina pot, ki nam omogocha, da poskusimo razlagati kamnoreze.
Zemljepisni polozhaj
»Niti bolj juzhno niti bolj severno, na sploshno nikjer drugje na obrezhju Oneshkega jezera ni vech nichesar podobnega.« K. D. Laushkin [29] Zakaj so staroselci izbrali prav to obalo Oneshkega jezera za svoje svetishche? Kamnorezi so she ob reki Vyg, ob Belem morju, a v Kareliji je veliko manjshih jezer kakor tudi najvechje evropsko jezero — Ladoshko, in marsikje so ob njih skalna podrochja, primerna za kamnoreze, toda nikjer drugod ni nichesar podobnega. Raziskovalci imajo osamljenost tega dela vzhodnega brega Oneshkega jezera za enega glavnih razlogov za naselitev, zlasti v primeri z Belim morjem ali pa z Ladoshkim jezerom. Poleg te osamljenosti in z njo vechje mozhne zashchite pred drugimi chloveshkimi skupinami nudita jezero in okolica tudi sorazmerno dovolj hrane. Obalo tvorijo predvsem ploshchate in gladko izbrushene granitne skale, med njimi pa so posamezna peshchena obrezhja. Gozd sega pravzaprav do obale; vse je torej zelo primerno za ribolov in lov kakor tudi za obrambo. Vzhodno od jezera se nahajajo selitvene poti severnih jelenov, losov in ostala divjad. Kot smo zhe omenili, je za raziskovalce nesporno, da so tvorci kamnorezov chastili sonce. Tako moramo ostale razloge za nastanek svetishcha iskati tudi v verovanju naseljencev, natanchneje v njihovem odnosu do sonca. Seveda je treba pripomniti, da je bilo za stare Onezhce sonce sicer res pomembno, nikjer pa nimamo jasnega dokaza, da so bili zagotovo chastilci sonca kot nekega bozhanstva. Brez dvoma je bilo sonce v sredishchu njihove vsakdanjosti, to pa she ne pomeni, da so sonce tudi dejansko chastili. Tudi mi, she dandanes, cheprav
mogoche ne tako ochitno, pravzaprav zhivimo v ritmu, ki ga dolocha sonce, pa vseeno nismo chastilci sonca.
Kot chastilce sonca jih je dolochil predvsem Laushkin z razlago kamnorezov na osnovi finske pesnitve Kalevala.
Oneshko jezero ima prav poseben zemljepisni polozhaj (sl. 5, [30]). Nahaja se tesno pod severnim polarnim krogom, kjer sonce v belih nocheh zaide le za kratek chas, v temnih zimskih dneh pa ravno tako za kratko vzide nizko nad obzorjem.
a h
Sl. 5
Karta Oneshkega jezera [30]. Na severovzhodu jezero prehaja v ustje Zaoneshkega zaliva, ta pa proti severozahodu v Poveneshki zaliv (rus. Poveneckaja guba, angl. transkr. Povenetskaya Guba), ki sega do Medvezhegorska. Severni krizhec oznachuje polozhaj Jelenjega otoka (Olenij ostrov), srednji krizhec polozhaj rta Besov nos (Hudichev rt), juzhni krizhec pa polozhaj Muromskega monastira (samostana) ob Muromskem jezeru. Uokvirjeno je podrochje, ki je povechano na naslednji sliki.
Za Besov nos, ki se nahaja na 36.050 E, 61.66670 N, v julijanskem letu -4000, po preprostem rachunu velja [31]:
-	letni sonchni obrat 27./28. 7. -4000, najvechja vishina sonca 520 26';
-	dolzhina dneva 19h 59m;
-	dnevni kot 299.550;
-	zimski sonchni obrat 21. 1. -4000, vishina 40 13';
-	dolzhina dneva 4h 58m;
-	dnevni kot 74.50;
-	enakonochje 21./23. 4. -4000, sonchna vishina 260 41', 270 14', 270 37'.
Posebej je tudi omembe vredno, da kot med smermi sonchnega vzhoda in zahoda ob zimskem obratu znasha priblizhno 600.
Za nas je zanimivo uokvirjeno podrochje na sl. 5, posebno vzhodna obala. Rt Besov nos se nahaja nad spodnjim robom uokvirjenega podrochja, s krizhci pa sta oznachena tudi polozhaja Jelenjega otoka na severu in Muromskega samostana na jugu. Na sl. 6 je satelitska slika uokvirjenega podrochja [32].
Ta del vzhodnega obrezhja Oneshkega jezera poteka pretezhno v smeri sever-jug, polotoki ali rti pa so usmerjeni od vzhoda proti zahodu, kar je razvidno iz satelitskega posnetka na sl. 7, ki je uokvirjeno podrochje iz sl. 6. To dejstvo gotovo ni ostalo skrito chastilcem sonca in je bilo verjetno eden od osnovnih razlogov za polozhaj svetishcha. Tako obalo so lahko imeli za sveto, za charobno, za kraj, kjer domujejo nadnaravne sile, povezane s soncem, ki so ga tudi oblikovale; usmerjenost obale in rtov je bila verjetno ena od najvazhnejshih lastnosti v razmerju do sonca opoldne, ob enakonochju in ob obratih.
Sl. 6
Satelitska slika [32] uokvirjenega podrochja Oneshkega jezera iz slike 5. Uokvirjeno je podrochje oneshkih kamnorezov na vzhodni obali, s severnim krizhcem je oznachen Jelenji otok, na katerem se nahaja najvechje pokopalishche iz mlajshe kamene dobe — neolitika v Evropi. Juzhni krizhec oznachuje polozhaj Muromskega samostana.
Vsi raziskovalci imajo kamnoreze in del obale, kjer se nahajajo — dolg je priblizhno 20 km — za obsezhno sonchno svetishche. To naj bi drzhalo kljub temu, da vsi kamnorezi niso bili vklesani v istem chasu in da niso bili vsi stalno v »uporabi«.
Vneshene so smeri vzhoda in zahoda sonca ob obratih, kot so vidni z Besovega nosu (pushchice kazhejo proti soncu), in sicer v smeri urinega kazalca po kvadrantu:
1.	zahod pozimi, vzhod poleti;
2.	zahod poleti (smer Jelenji otok), vzhod pozimi (smer Muromski samostan);
3.	zahod pozimi, vzhod poleti;
4.	zahod poleti, vzhod pozimi.
Sl. 7
Satelitski posnetek [32] dela vzhodnega obrezja Oneshkega jezera (uokvirjeno podrochje iz sl. 6), kjer se nahajajo (skoraj) vsi oneshki kamnorezi. Podrochje sega od izliva reke Vodla (na severu — zgoraj) pa do otochja Guri (na jugu — spodaj). Trojico rtov tvorijo Peri nos, Besov nos in Kladovec nos, pri katerem se nahaja izliv reke Chornaja. Primerjaj s prejshnjo in naslednjo sliko.
Sonchni obrati napovedujejo spremembo letnih chasov, zato so bili bistvenega pomena za dolochanje chasa lova na seleche se zhivali, za izpopolnjevanje in porabo zalog, za pripravo bivalishch pred zimo in tudi za ugotavljanje zachetka boljshega pomladnega obdobja.
Povsod, kjer so bili ljudje odvisni od tochnosti astronomskih napovedi, so sonchne vzhode in zahode skrbno opazovali, dolochali, slavili in ob obratih tudi praznovali. Polozhaje vzhoda in zahoda sonca v odnosu na dolocheno stalno lokacijo so skrbno oznachevali. Temu so bila v ravninskih delih Evrope, v Luzhici, delno na Poljskem, Cheshkem in Slovashkem (iz kamene in mlajshih dob) namenjena znana krozhna gradbishcha [33], najbolj znano pa je Stonehenge v Angliji. V gorskih predelih so z istim astronomsko orientacijskim namenom izrabljali izoblikovanost gora, na primer v shvicarski kotlini Schwyz, kjer je iz tega nastal toponim; o tem pishem v razpravi Imeni Raetia in Schwyz (SRP 75-76, 77-78) [34].
Tudi zhreci iz omike na Oneshkem jezeru so natanchno spremljali premike sonchnih vzhodov in zahodov na pokrajinskem ozadju. Funkcijo krozhnih gradbishch ali pa konfiguracije gora je tu prevzela oblika jezerske obale, kjer so na opazovalnih tochkah vklesali kamnoreze.
Od severa proti jugu jezera so naslednja nahajalishcha kamnorezov [35, 36]: rt Labod
ustje reke Vodle — Kochkovo otok Golec (Veliki, Mali) rt Karecki nos rt Peri nos rt Besov nos rt Kladovec rt Gazhi nos otochje Guri
Satelitska sl. 6 kazhe smeri vzhodov in zahodov ob sonchnih obratih, gledano z rta Besov nos. Tako se pokazhe, da niti izbira Jelenjega otoka in polozhaja Muromskega samostana ni nakljuchna, marvech je dolochena po teh sonchnih smereh. Jelenji otok se nahaja v smeri sonchnega zahoda ob poletnem obratu, Muromski samostan pa v smeri vzhoda ob zimskem obratu. Iz tega sledi, da ima izbira Jelenjega otoka za pokopalishche verski vzrok: v tej smeri sonce zatone na vishku svoje mochi in zachne slabeti, ker je to smer hiranja in smrti. Izkopanine so pokazale, da so bili mrtvi pretezhno pokopani z glavo proti vzhodu in z nogami proti zahodu, nekateri so imeli pri nogah v polkrogu polozheno kamenje, kot so bila polkrozhna tudi njihova ognjishcha, pokriti pa so bili najprej s plastjo rdeche okre [37] (Ravdonikas in Gurina [17]). Po Ravdonikasu in Laushkinu [38] pa so bili mrtvi pokopani z obrazom in nogami proti zahodu in ne z glavo proti vzhodu (kar naj bi bilo pravilno versko pojasnilo), seveda pri enakem polozhaju skeleta.
Prav tako je bil verjetno polozhaj Muromskega samostana povezan z zimskim obratom; v tej vzhodni smeri se ponovno rojeva oslabelo sonce, ki nato pridobiva moch in s pomladjo prezhene zimo.
Ponuja se misel, da ima mesto, kjer stoji Muromski samostan, poseben pomen zhe v ljudskem predkrshchanskem izrochilu, povezanem s kamnorezi. Ta pomembnost je bila verjetno tudi vzrok, da so menihi prav tam zgradili samostan. Tudi drugod (po Evropi) so cerkve in samostane gradili na podlagah starih poganskih obrednih mest. Nedvomen dokaz za predkrshchansko osnovo se verjetno nahaja pod temelji Muromskega samostana.
Na sl. 8 so oznachena doslej znana nahajalishcha oneshkih kamnorezov, na sl. 9 pa so podane smeri vzhoda in zahoda ob sonchnih obratih, kot so vidne z mest, kjer so vechinoma ta nahajalishcha. Razvidno je, da so bila zadevna mesta skrbno izbrana; torej niso nakljuchna, temvech so globoko utemeljena sestavina naravnega okolja in tako tudi dokazujejo ustreznost »ekoloshkega« pristopa k njihovem raziskovanju.
Smeri so sicer priblizhne; pri dolgih severnih sonchnih vzhodih in zahodih, kjer sonce potuje zelo poshevno glede na obzorje, je razumljivo, da te priblizhnosti niso posebno pomembne.
L
iiiiilMk
Sl. 8
Nahajalishcha kamnorezov (prevzeto po Poikalainenu [22]). V krogu je nakazana statistika podob v kamnorezih — najvech je podob ptichev. Skupaj je znanih 1178 sochasnih podob.
Iz sl. 9 je jasno razvidno, zakaj je bila ravno ta obala izbrana za svetishche. Gotovo vsi rti, otoki in figuracija obale lezhijo v smereh strani neba in v medsebojnem razmerju glede vzhoda in zahoda sonca ob njegovih obratih. Kjer je bilo to razmerje posebej izrazito, so vklesovali kamnoreze, ki so zato seveda imeli dolochen pomen in namen. Za mesta, kjer niso nashli kamnorezov, pa lahko rechemo, da jih bodo mogoche she nashli, kolikor niso bili zhe unicheni. Lokacije nahajalishch kamnorezov v blizhnji okolici Besovega nosu so razvidne iz sl. 10 [39]. Verjetno so bile izbrane po dolochenem kljuchu, ki pa ga z dosedanjimi, meni znanimi podatki she ni mogoche dolochiti.
Kamnorezi so bili torej vklesani v skladu z navedenemi smermi. Zemljepisna posebnost obale z izjemnim medsebojnim razmerjem rtov, otokov in sploh pokrajine je bila pradavno izhodishche za lokacijo sonchnega svetishcha.
Sl. 9
Smeri vzhoda in zahoda sonca ob sonchnih obratih in nahajalishcha kamnorezov. S shtevilkami 1 — 7 so oznacheni zemljepisni polozhaji, po katerih so staroselci locirali kamnoreze, polozhaji sami pa so brez kamnorezov. Verjetno so bili vklesani tudi tam, a so bili morda schasoma unicheni ali pa she niso odkriti.
1) otochek Bes, kasneje (verjetno) preimenovan v Besiko, sedaj Porshenj; tu je vzhod poleti v smeri proti Kareckemu nosu; 2) zahod poleti s Kareckega nosu; 3) zahod pozimi v smeri polozhaja 2; 4) zahod poleti proti otokom; 5) zahod poleti proti Lebjazhemu nosu; 6) vzhod poleti proti Lebjazhemu nosu, zahod poleti s Kareckega nosu, vzhod pozimi s Perega nosu; 7) zahod poleti s Kladovca in Malih goleshkih otokov, z drugega nahajalishcha na Besovem nosu in na Malih goleshkih otokih; Besov nos — Peri nos: vzhod poleti; Karecki nos — Besov: nos zahod pozimi; otochje Guri — Gazhi nos — Peri nos: zahod poleti; otoka Veliki Golec — Mali Golec: vzhod poleti; Besov nos — Mali goleshki otoki: vzhod pozimi in zahod poleti; Peri nos — Mali goleshki otoki: zahod poleti.
Sl. 10
Peterica rtov (prevzeto po Laushkinu [17]). Zanimiv je njihov razmeroma somerni polozhaj glede na Besov nos. Nahajalishcha skupin kamnorezov so oznachena s krozhci. Lokacija otochja Guri ni pravilna, lezhi nekoliko juzhneje. Smeri vzhodov in zahodov ob sonchnih obratih ter smeri vzhod-zahod so vneshene tako, kakor so vidne z Besovega nosu. Verjetno so tudi posamezne skupine kamnorezov med sabo razporejene po dolochenem kljuchu, ki ga pa brez natanchne raziskave mesta podob v vsaki skupini v razmerju s sosednjo ali pa glede na druge skupine ni mogoche ugotoviti.
Trojica
Preden se posvetimo kamniti Strehi, si she oglejmo najbolj znane kamnoreze z Oneshkega jezera.
Trojico (v izvirnih delih imenovana trias) na Besovem nosu imajo raziskovalci za najstarejsho skupino kamnorezov (sl. 11). Njene sestavine so: demon ali »zli duh« (v ruskem ljudskem izrochilu Besika, tj. Hudichevka) kot chloveku podobno bitje, vklesano v skalno razpoko, zatem drugi kamnorez, ki verjetno predstavlja vidro, in dalje tretji kamnorez, ki je nedvomno upodobitev soma (sl. 12, [40]). Ostali, med trojico vklesani kamnorezi pa veljajo za kasnejshe, saj so vsi razporejeni v razmerju do prvotnih.
Ti prvotni kamnorezi so najboljshi odraz bajeslovja in verovanja, ki so ju staroselci prinesli iz svoje prejshnje domovine, pridruzhili pa so se tudi vplivi novega okolja. Brez ustreznega pojasnila te trojice se zdi nesmiselno razlagati ostale kamnoreze.
Sl. 11
Kamnorez, imenovan Besika (Hudichevka); »demon ali zli duh« v trojici kamnorezov na Besovem nosu, kot je videti
ob sonchnem zahodu [1,2,3,4,7,8].
£
/
Sl. 12
Trojica (triada) [6, 7, 8, 17, 18, 25] na Besovem nosu (zahodni rt). Raziskovalci imajo postavo za prispodobo zlega duha zhenskega spola, to ustreza mrachni strani Velike Matere. V ruskem ljudskem izrochilu ima podoba ime Besika (Hudichevka), seveda pod krshchanskim vplivom. Podoba naj bi bila poosebljena vulva (tako so jo razlagali Ravdonikas in Laushkin ter svojchas tudi Stoljar) z vlogo temnega vhoda v podzemlje, ker je vklesana vzdolzh ravne skalne razpoke, ki jo nekateri vidijo kot pozhiralnik podobe. Njena usta se nahajajo tam, kjer se razpoka vilichi. Verjetno so usmerjenost in vilichenje razpoke ter gladka povrshina skale napotilo k obrednemu pomenu tega polozhaja. Podoba demona je vechja od dveh metrov. Laushkin meni, da je celotna skala „obala mrtvih", odkoder so odhajali cholni z mrtvimi na Jelenji otok, Peri nos pa naj bi bil „obala zhivih". Tukaj naj bi staroselci opravljali tudi zhrtvene daritve.
Tochna usmerjenost podobe mi ni znana, verjetno pa je usmerjena severno, kot je tudi nakazano. Vsekakor ni nakljuchje, da demonovi podlahtnici tvorita kot med smermi sonchnega vzhoda in zahoda ob zimskem obratu, osrednja tochka pa se nahaja na mestu spolnih organov. Simetrichnost podobe je posebej razvidna s pomochjo krozhnice s sredishchem na tem mestu.
Po slikah bi lahko tudi sklepali, da je razpoka in z njo podoba postavljena priblizhno v smeri sonchnega zahoda ob zimskem obratu (tako bi pushchica kazala na sever). To bi morda podprlo sploshno razlago podobe kot nechesa zlega. Smeri podkolenic sta priblizhno vzporedni s podlahtnicami. Nadlahtnici in stegni nista vzporedni. Njihova usmeritev nima posebno razvidnega pomena. Podoba ima eno oko odprto, drugo pa zaprto — verjetno kot prispodobi dneva in nochi, poletja in zime.
Trojica kamnorezov je prvotna, razpored ostalih kazhe, da so nastali pozneje. Pravoslavni krizh so vklesali menihi Muromskega samostana, da bi unichli moch zlega duha.
V »zlem duhu« iz trojice kamnorezov spoznamo prispodobo poganske Velike Matere. Znachilno je, da so to trojico domachini v srednjem veku — zhe pokristjanjeni in pod menishkim vplivom — povezali s hudichem in s hudichevko; pri tem je omembe vredno tudi, da je prispodoba »zlega duha« povezana z zhenskim spolom. Izraz za hudicha je namrech precej sploshen in nima v prvi vrsti spolnega znachaja, pravzaprav je njegova spolna dolochnica bolj nakljuchna. Tako je tudi z izrazom za vilo, ki je zhenska, pa na sploshno nima kakshne posebne »spolne« vloge. Tako dobi izraz »hudichevka« pravzaprav poudarjeno spolno oznachenost; gre za zhensko, omozheno s hudichem — in od zakonske zveze je pach prichakovati tudi narashchaj.
Tako je ta trojica kamnorezov morda celo she v srednjem veku domachine »zapeljala« k poganskim obredom plodnosti. Zato je razumljivo, da so menihi iz blizhnjega samostana skushali te »hudicheve sile« pregnati s krizhem, ki so ga vklesali deloma prek Besike. Znachilno je tudi, da je Besika edini kamnorez, ki so ga menihi imeli za tako nevarnega, da so ga »onemogochili« s krizhem. To jim je tudi zelo dobro uspelo, saj vsi raziskovalci od nekdaj oznachujejo Besiko kot »demona« in »zlega duha«, a to za njene tvorce gotovo ni bila.
Velika Mati v tem kamnorezu naj bi bila poosebljenje sramnih ustnic — kot prispodoba plodnosti. Podobno jo vidi vech raziskovalcev [41], a ne le kot prispodobo plodnosti, marvech tudi kot brezno za dushe umrlih, vhod v drobovje bozhanstva spodnjega sveta.
Skalno razpoko, chez katero je Besika vklesana (usmerjena predvsem proti jugu in opoldanskem soncu, z vilichenjem navzgor v ustih), so domachini chastili enako kot podobo na njej. Sosednji veliki kamnorezi s podobama vidre in soma pa naj bi prikazovali krajevna duhova, katerima so podrejeni najpogostejshi viri prehrane iz jezera (kot menijo nekateri raziskovalci).
S tem se lahko strinjamo, a z malce spremenjeno razlago. Chastilci Velike Matere so prenehali biti poljedelci in tako niso mogli izvajati Veliki Materi ustreznih poljedelskih obredov. Po drugi strani pa sta lov in ribolov postala osnovni izvor njihove prehrane. V tej trojici kamnorezov so zdruzhili oboje: po eni strani obrede v chast Veliki Materi, za njeno pomiritev in za odkup pri njej, po drugi strani pa tudi chashchenje svojih novih »gospodarjev prehrane«. Tako so si ohranjali »blagoslov plodnosti« in »lovsko srecho«.
Glava upodobljene Velike Matere verjetno predstavlja nasprotja dneva in nochi, poletja in zime ipd. Zaprto ali pa morda slepo levo oko je na zahodni, odprto oko pa na vzhodni strani (sl. 12).
Podaljshane podlahtnice Besike se sekajo tam, kjer bi prichakovali spolovilo. Te smeri tvorijo z razpoko, ki je srednjica podobe, na obeh straneh kot priblizhno 30 stopinj. Kot med smermi sonchnega vzhoda in zahoda (pri zimskem sonchnem obratu) je bil leta 4000 pred nashim shtetjem na Besovem nosu priblizhno 60,3 stopinje. Enak kot tvorita tudi obe Besikini podkolenici. Premici, ki ju dolocha nos s komolci podobe, pa tvorita isti kot kakor premici sonchnega vzhoda in zahoda ob letnem obratu. Zato je verjetno, da je obstajala dolochena zveza med Veliko Materjo in med soncem. Leva roka kazhe neposredno na glavo soma, ki ga imajo mnogi raziskovalci — zaradi podolgovate oblike — za moshko prispodobo v skupini.
Manjshi kamnorezi med trojico so bili po mnenju raziskovalcev vklesani kasneje; na to je sklepati iz njihove razporeditve; zanje vsaj za zdaj nimamo pojasnila. Tako trojica oneshkih kamnorezov v sebi skriva dedishchino bajeslovja iz pradomovine priseljencev v chetrtem tisochletju pred nashim shtetjem — verjetno potomcev neke vsaj delno poljedelske druzhbe iz velike ruske stepe.
Kamnita Streha
»Na kamniti Strehi je vse nekaj posebnega: izdelava, slog., vsebina kakor tudi visoka starost...« (po Savvatejevu [42])
V naslednjem se bomo posvetili kamnorezom z rta Peri nos — tretji skupini, slavni kamniti Strehi z Oneshkega jezera.
Streha je bila odstreljena iz svojega lezhishcha in se sedaj nahaja v peterburshkem muzeju Eremitazhu. Pravzaprav je v njem le del Strehe — del nje je bil unichen pri odstrelitvi, ostalo se je ohranilo (sl. 4).
Omenili smo zhe, da je skala zaradi svoje oblike dobila ime Streha. Kot med kriloma Strehe je priblizhno 163 stopinj; zaradi rahle zaobljenosti ni povsod enak. Sleme ni ostro, poteka pa v smeri od severa-severozahoda proti jugu-jugovzhodu. Te lastnosti so bile za staroselce, po vsem sodech, dovolj pomembne, da so ploshcho izbrali za nekakshen oltar, se pravi za sredishche svojih obredov — vsaj tako se zdi z vidika danashnjih spoznanj.
Sonce je najprej osvetljevalo vzhodno krilo Strehe, zahodno stran pa shele pozneje, in to verjetno postopoma zaradi zaobljenosti. Proti vecheru, seveda shele poleti, pa je bilo zahodno krilo verjetno spet le delno osvetljeno, medtem ko je bilo vzhodno v senci. Tako je bila meja med osvetljenostjo in senco odvisna od letnega in tudi dnevnega chasa — vklesana znamenja so bila koledar in ura v enem. Na srecho so kamnoreze na Strehi zhe pred odstrelitvijo prerisali in posneli; ohranila se je celo fotografija Strehe na prvotnem nahajalishchu. Zhal je objavljena fotografija (sl. 13, [43]) Strehe v prvotnem okolju premalo ostra, da bi lahko ugotovili tochen kot nagiba kril v razmerju do obzorja in tako dolochili potek senchne meje chez dan in leto. Tudi poteka senc morebitnih palic, ki so bile verjetno postavljene v sredishchih posameznih podob, ni mogoche tochno dolochiti.
Sl. 13
Kamnita Streha v prvotnem polozhaju na obali Oneshkega jezera (Ravdonikas, [43]). Razvidno je, da je v peterburshkem Eremitazhu pravzaprav le vechji del Strehe. Pogled je priblizhno proti zahodu. Kakovost slike zhal ne omogocha tochne geometrijske dolochitve, na primer kota nagiba proti zahodu.
Za obrede staroselcev je bilo predvsem pomembno popoldansko sonce, ker je bilo bolj vidno, saj tedaj ni bilo svetlobnih sprememb zaradi kroshenj dreves, kakor so bile na vzhodu. To je razvidno iz kamnorezov: nekateri jasno kazhejo, da so dolochali smer proti soncu in ne smeri od sonca, kot bi sicer kazala senca kakshne palice.
Kasneje bomo videli, da za doslej mozhne raziskave ni nujno uposhtevati nagiba in zaobljenosti obeh kril Strehe, tj. njene projekcije na vodoravno ravnino. Pokazalo se je, da so predvsem pomembna le neposredna geometrijska razmerja na geodetski povrshini Strehe.
Pravzaprav je smer vzhod-zahod le malenkostno nepravilna, to pa je za mozhno tochnost zanemarljivo. Tako lahko uporabimo grafichni posnetek kamnorezov Strehe in njene blizhnje okolice (sl. 14), ki ga je naredil zhe Linevski [44]. To je pravzaprav edini posnetek, ki kazhe vse takrat she obstojeche kamnoreze.
Kamnorezi na Strehi in v njeni okolici, kot jih je s skal posnel Linevski [44]. Pushchica oznachuje severno smer, obseg pa je razviden iz centimetrske oznake. Ta posnetek je osnova za vse poznejshe raziskave.
Ne bomo prevech prehitevali, che zhe zdaj omenimo, da Streha v chasu Linevskega ni bila vech popolna. Iz fotografije (sl. 13) je razvidno, da jo prechkajo precej shiroke razpoke, iz razmerij med podobami pa sledi, da so bile na nekaterih, na posnetku praznih mestih verjetno za vedno izbrisane podobe. Kako pa naj bi bilo pozimi? Takrat je bila Streha vsaj ob svezhem snegu pokrita. O drugem pa lahko le ugibamo. Che je bil sneg suh in veter mochan (ta na tej severni shirini brije in ne pushcha snega na izpostavljenih povrshinah), je bila Streha vidna,
N
t
Sl. 14
v vdolbinah nekaterih podob pa se je morda sneg dlje zadrzhal, tako da jih je napravil she posebno razvidne. Seveda ne smemo pozabiti niti na delovanje valov, na led in srezh. Mozhno je, da so staroselci tudi chistili skale — saj je to bilo njihovo svetishche. Mogoche so Streho celo pokrili in so pokrivalo odstranili le »po potrebi«.
Mimo tovrstnih ugibanj poglejmo, kaj lahko zanesljivo ugotovimo. Kaj pravzaprav lahko rechemo o teh kamnoreznih podobah na sploshno?
Znachilno je, da so na njih severni jeleni in losi zelo lahko razpoznavni — oznachujejo jih glava in noge. Pravo nasprotje so chloveshke in chloveku podobne figure; te so zelo poenostavljene, a so vseeno razvidne. To lahko pomeni, da chlovek na prizorishchu kamnorezov nima velike vloge, pomembno je le njegovo dejanje. Nekatere ptice spoznamo zhe na prvi pogled, nekatere pa so zelo nejasne. Mogoche podobnost ptic zasenchi popolno jasnost, zato so jih lahko razlikovali le dobri poznavalci. Nekatera znamenja so zelo skrivnostna — seveda le za nas; mozhna pa je domneva, da so bila za tedanjega poznavalca povsem jasna. Uposhtevati kazhe, da so med vklesovanjem posameznih podob lahko potekla tudi stoletja; vklesovali so jih razlichni zhreci z mogoche zhe spremenjenimi pomeni prispodob. Vsekakor pa velja, da vsak kamnorez predstavlja bistvo tega, kar naj bi bilo prikazano. Mozhna je primerjava z otroshkimi risbami, pri katerih gre prav tako le za bistvo tistega, kar otroci pojmujejo kot pomembno. To pa je tudi edina zasilna vzporednica, ki jo imamo na voljo, kajti kamnorezi so izraz odraslega, razmeroma visoko razvitega duha. Nachin vklesovanja, orodje in podlaga so tvorcem omogochali le »minimalistichen« izraz, sicer znachilen tudi za otroshko risbo.
Pri pogledu na kamnoreze na Strehi se ne moremo ubraniti vprashanj, zakaj, chemu, v kakshnih okolishchinah, zakaj ravno tukaj, v tej velikosti in v teh smereh so bili vklesani.
Za delne odgovore na ta vprashanja kazhe, kakor smo zhe omenili, preuchiti prostorske odnose in polozhaje posameznih kamnorezov, njihovih skupin in struktur.
V tem pogledu je pri Strehi najbolj oprijemljiva geometrija kamnorezov. Tudi tukaj imamo tochko tezhishcha kot znachilni del podobe, nato oddaljenost med tochkami z daljicami in premicami, ki dolochajo smeri in kote med njimi. Omenili smo zhe vtis, da kamnorezi niso razporejeni nakljuchno. Se pravi, da so obstajala dolochena pravila, po katerih so bili vklesani; to velja za njih polozhaj, velikost in usmeritev v medsebojnem razmerju ter tudi v odnosu do zhe obstojechih. Prvotni kamnorezi pa so morali biti razmeshcheni glede na sonce, saj naj bi bilo ravnanje po polozhaju sonca jedro staroselskih obredov. Kakor pri trojici raziskovalci tudi o Strehi menijo, da so najstarejshi bolj obsezhni kamnorezi s prispodobami, medtem ko naj bi ostale vklesovali postopoma. Jasno je razvidna tudi spiralna razporeditev posameznih podob (sl. 15), ki jo raziskovalci she posebno poudarjajo. Vzrok bi bilo lahko zgledovanje po severnem siju, saj je
njegova oblika pogosto spiralna, zmeraj pa tudi naredi mochan vtis na opazovalce. Sicer pa je o vlogi severnega sija v oneshkem bajeslovju v glavnem mogoche le ugibati.
i
Sl. 15
Severni sij in domnevna spiralna razporeditev kamnorezov na kamniti Strehi. Nedvomno je severni sij naredil mogochen vtis na stare Onezhce. Verjeten zgled za spiralno ali vsaj delno spiralno razporeditev kamnorezov je bila pogosto spiralna oblika severnega sija.
Levo razporeditev po Savvatejevu [[8]. Za primerjavo sta na desni sliki vnesheni dve Arhimedovi spirali. Spiralna je tudi oblika kamnitih labirintov [61] v Kareliji, vendar pa je pri Strehi ta podobnost prej nakljuchna kot namenska. V drugachnem primeru bi morala biti vechina kamnorezov na Strehi vklesana v istem chasu in ne bi bilo nobenih drugih zvez med podobami.
Severni sij je lahko botroval tudi spiralni obliki kamnitih labirintov v Kareliji. Ti so nedvomno nachrtno spiralno narejeni, chesar za razporeditev kamnoreznih podob na Strehi ni mogoche tako zanesljivo trditi. Iz sl. 15 je razvidno, da je »spiralna razporeditev« na Strehi bolj nakljuchna, saj se prevech razlikuje od prave spirale.
Podobe na kamniti Strehi
Dosedanja pojasnila in razlage kamnorezov, tako njihovih posameznih podob kakor tudi skupin, s strani razlichnih raziskovalcev je obshirno opisal Savvatejev [6]. Nobena teh razlag ni bila sploshno priznana in sprejeta. Statistika podob [22] je stvarna, a ne daje o njih nobenega zanesljivega pojasnila; vsaka razlaga je prevech odvisna od domishljije raziskovalca.
Oglejmo si najprej skupine med sabo podobnih kamnorezov. Na sl. 16 so razvidni vklesani jeleni, cholni, ptice, razlichni znaki itd. Verjetno so vse to prispodobe za pojme s podobno funkcijo, ki pa ob razlichnih prilozhnostih lahko dobijo tudi drug smisel.
Kamnorezi na Strehi — skupine so glede na pomen razlichno obarvane ali osenchene. Senchenje oznachuje kamnoreze z dela Strehe, ki je v peterburshkem Eremitazhu, chrtano podrochje pa je verjetno vsebovalo kamnoreze, ki so bili unicheni skozi tisochletja, saj so na teh mestih vidne velike poshkodbe skale na fotografiji iz leta 1934 (sl. 13). Sleme je nakazano z chrtkano prechno premico.
Nato bomo dolochili tiste tochke kamnorezov, ki se zdijo glavne: na primer sredina podobe, glava ali trebuh figure, pa tudi kakshen drug del, ki zasluzhi posebno pozornost.
Iz teh glavnih tochk bomo vzporejali smeri, medsebojne oddaljenosti, kote smeri glede na druge tochke, torej vse, kar naj bi smiselno povezovalo posamezne like in podobe. Te povezave naj bi pokazale odvisnost od polozhaja sonca in od datuma ter nakazale tudi morebitno sosledje podob. Tiste podobe, ki se bodo pri tem pokazale kot glavne ali pa osrednje, bomo poskusili razlagati s podzavestnimi (simbolichnimi) prispodobami. Seveda iz vsega tega verjetno ne bo nikdar mozhno potegniti povsem zanesljivo ustrezne »zgodbe«.
N
Sl. 16
Oglejmo si posamezne kamnoreze in podobe v njih v istem medsebojnem razmerju kot v izvirniku in jih primerjajmo (sl. 17.1-12). Seveda niso v povsem pravilni medsebojni oddaljenosti, a to za tako delno omejeno primerjavo ni bistveno. Sosednjih podob ni v tej primerjavi, je pa pri njih bistvena medsebojna oddaljenost. Pri vseh je sever zgoraj. Zaradi nazornosti jih bomo zhe sedaj poimenovali, imena pa bomo utemeljili kasneje.
	;	
	1 &	
1		
		
Sl. 17 /1-12
Kamnorezi Strehe, razdeljeni po skupinah od 1 do 12 s priblizhno enako vsebino.
17.1: Te znake so doslej razlagali kot ribe ali pa kot znamenja sonca. Za nas so pomozhne tochke pri dolochevanju smeri in oddaljenosti v celotni skupini kamnorezov. Najvazhnejshe smeri naj bi bile nakazane z »repi«, prechna povezava dveh smeri pa pomeni morebitno spremembo smeri skozi chas. Vsi tukajshnji znaki so istega reda po velikosti.
17.2: Tadva lika med raziskovalci veljata za prvotna. Mi ju razlagamo kot glavna polozhaja s funkcijo podatkov o smeri in dolzhini. Tudi tu so smeri nakazane z »repi«, prechno povezavo prav tako razlagamo s spremembo smeri skozi chas. Verjetno je pomembna tudi dolzhina »repa«; kasneje bomo videli, da to sledi iz povezanosti z ostalimi podobami, cheprav za sedaj vloge »repov« ni mogoche zanesljivo ugotoviti. Tudi tadva lika sta istega reda po velikosti. 17.3: Sonchna znaka, za nas glavna polozhaja v celotni skupini; zgornji je izvotljen in lezhi na zahodu, spodnji pa na vzhodu skupine; sta prispodobi sonchnega vzhoda in zahoda. »Rep« verjetno dolocha pomembno smer ali dolzhino, a oboje ostaja neznano. Znaka sta istega reda po velikosti in sodita med prvotne znake. 17.4: Znaki, ki so za nekatere raziskovalce sulice, za druge pa palice zhrecev ali zhezla. Po predmetih, najdenih v grobovih na Jelenjem otoku, jih res lahko razlagamo kot palice in zhezla. Zhe omenjena glava losa, izrezljana iz kosti (sl. 3), je bila najbrzh stranski rochaj na zhezlu; tak rochaj je na kamnorezih prikazan s stransko chrto. Za nas ti »stranski rochaji« nakazujejo smeri in dolzhine, katerih glavne tochke so oznachene z losovo glavo, s trikotnikom in s konico. Trije znaki so istega reda po velikosti, eden pa je priblizhno trikrat vechji; slednji je za raziskovalce prvoten.
17.5: Najbrzh cholni, najverjetneje drevaki. Znachilna sta njihova usmerjenost, predvsem v smeri sever-jug, ter nemogoche shtevilo veslachev (razen pri enem), razlichno pri posameznem cholnu. Premec je jasno oznachen z losovo glavo. Zanimivi so razmiki med veslachi: pri dveh cholnih v smeri sever-jug se rahlo zmanjshujejo proti krmi, pri tretjem pa se zelo povechujejo. Poshevni cholni imajo popolnoma razlichno gostoto veslachev, ki pa so enakomerno razporejeni. Ostala dva sta pa precej nejasna. Veslachi — tudi che sedijo — niso sorazmerni z velikostmi ostalih podob. Nekateri raziskovalci cholne razlagajo kot prispodobe za prevoz dush umrlih na otok mrtvih, tj. Jelenji otok [45]. Mi jih razlagamo kot merne lestvice — vech o tem kasneje.
17.6: Te »erotichne« podobe (spolno obchevanje in porod —oche, mati in otrok) so verjetno prispodobe zhivljenja in stvarjenja; podoba »umetnega« razdevichenja je najbrzh prispodoba za prehod iz deklishke v zhensko dobo; na labodu ali na ribi pleshocha postava naj bi bila podoba nosechnice. Podobe so sorazmerne in istega reda po velikosti, vendar pa so kot na predhodni sliki razlichno usmerjene. Ta iz treh chlovekolikih podob sestavljeni kamnorez raziskovalci razlagajo povsem razlichno: kot prikaz umetne (devishke?) oploditve, kot usmrtitev ali pa celo kot past za chloveka. Dejansko je videti zhensko polnih prsi, ki je pravkar rodila, saj je popkovina she neprekinjena in posteljica she ni izlochena. Z rokami drzhi novorojenca in si sama pomaga pri porodu, obenem pa podaljshana roka tretje
chloveshke figure sega do njene glave. Ta tretja chloveshka figura je priblizhno enako velika kot novorojenec, morda je tudi to novorojeni otrok. Zdi se, kot da otrok hoche pobegniti od matere, ki ga lahko drzhi le z usti, to pa lahko pomeni, da ga mati namerava pozhreti. Tako gre pravzaprav za prispodobo zachetka in konca, rojstva in smrti, vse v okviru teh treh likov.
Zadevni kamnorez velja kot osrednja podoba celotne skupine na kamniti Strehi. Glavne tochke so: oba otroka ter trebuh, prsi in glava matere. Podoba je nekoliko vechja kot ostale v skupini »erotichnih« podob.
17.7: Edini podobi lova na Strehi; zgoraj lovec zabada sulico v losov vrat, spodaj oborozhen moshki (eden od dveh jasno razpoznavnih moshkih v celotni skupini kamnorezov Strehe) po boju z volkom ali medvedom lezhi premagan, verjetno mrtev. Verjetno prispodobi smrti. Lov namrech daje zhivljenje kot hrano s smrtjo plena. V drugem primeru pa je lovec sam mrtev. Glavne tochke so telesa lovcev in zhivali ter orozhje. Lovca nista sorazmerna. 17.8: Chloveshke in chloveku podobne figure:
—	plesalec z znakom mesca (?);
—	figura z masko;
—	figura s totemskimi stebri (?), palicami ali zhezli, verjetno gre za zhreca;
—	zhabam podobne figure (tako jih vidijo raziskovalci).
Figure so sorazmerne in skoraj istega reda po velikosti kot prejshnje. Usmerjene so popolnoma razlichno, njihov spol pa ni razpoznaven.
17.9: Mogoche vidra, ta hitri lovec tako na obali kot v vodi. Mozhna je tudi povezava z zhe omenjeno trojico, hkrati je osrednja podoba, vzporedna slemenu kamnite Strehe. Polozhaj nog bolj ustreza kakemu plazilcu ali dvozhivki, morda mocheradu, pri katerem bi bila njegova dvojna barva prispodoba dneva in nochi — dvojnost, ki kot pri slemenu Strehe lochuje vzhodno od zahodnega krila ali osvetljenost od sence.
Mocheradi bi lahko prezhiveli v teh zemljepisnih shirinah, saj prezhivijo tudi v alpskih vishinah.
Telo je glede na celotno figuro zelo veliko; to bolj kazhe na vidro, ta posebnost pa figuro lochuje tudi od ostalih podob.
17.10: Losi in severni jeleni. Verjetno je menjava kozhuha iz poletnega v zimskega nakazana z izpolnjeno figuro in s praznim obrisom trupa. Morda pa je tako nakazana le razlika med losom in severnim jelenom. Oba tropa sta usmerjena na jugovzhod in severovzhod; to so samice, ena breja, ena z mladichi. Najmanjshi los severovzhodnega tropa nosi na glavi okrogel znak. Figure samostojechih zhivali so usmerjene vsaka po svoje. Telesa zhivali so sorazmerna in po velikosti ustrezajo velikosti chloveshkih postav v drugih podobah.
17.11: Velike, jasno oblikovane figure ptic — chaplje, ponirek z mladichem, morda dvojica labodov itd. Njihova telesa so sorazmerno vechja, kot bi ustrezalo chloveshkim figuram na drugih podobah, ali pa so bili tedanji ljudje povprechno manjshi kot danashnji prebivalci Evrope. Vsaka figura je drugache usmerjena.
17.12: Teh manjshih figur ni mogoche zanesljivo razlozhiti. Lahko so galebi ali kake druge ptice v letu. Nekatere so videti celo kot odvrzheni jelenji rogovi ali pa gre le za pomozhne like, ki so v »skrivni zvezi« znotraj celotne skupine kamnorezov na Strehi. Nekateri raziskovalci figure ptic razlagajo kot prenashalce dush, ki so se osvobodile s smrtjo [45].
Viri, literatura
[1]	http://www.krc.karelia.ru/section.php?plang=r&id=165 , ht1p://heninen.net/view.cgi?P=petroglfs.jpg&F=petroglif&B=0&L=1
[2]	http://www.geocaching.su/; http://bardo.moifoto.ru/ ; Aab6om: "OrnKCKoe 03epo". http://www.skitalets.ru/photogallery/besovnos_tagan2003/index.htm	[3] http://www.alexg.ru/foto/travel/kareliya/petroglify/besovnos/
[4]	http: //www.geophoto.ru/; http://smalt.karelia.ru/~petroglyphs/photo_op.html
[5]	Ker nisem nashel nobenega ustreznega slovenskega izraza za »petroglyph« ali rusko »naskal'nyj risunok«, sem po zgledu lesoreza sestavil besedo — kamnorez. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2000) pomeni kamnorez ali kamnorez isto kot kamnosek in kamnorezec. Torej vech izrazov za delavca in nobenega za izdelek. (Op. avt)
[6]	J. A Sawwatejew: Karelische Felsbilder; VEB E. A. Seemann Verlag, Leipzig 1984
[7]	http://wwwold.krc.karelia.ru/results/projects/petr/index.en.html (ne deluje vech) http: //www.krc.karelia.ru/section.php?plang=r&id=165 (novo)
[8]	http://www.vottovaara.ru/karelia/drevnije/petroglif/ ; TO. A. CaBBaTeeB: HaraaAbHbie pncyHKH KapeAHH; n-cK 1983 (Petrozavodsk)
[9]	http://heninen.net/peura/ ; OAeHeocTpoBCKHH MoraAbHHK
[10]	N. N. Gurina: Olejneostrovskij mogilnik; MIA SSSR, No 47, M. L. 1956
[11]	rocygapcTBeHHbin ^pMHTa», CaHKT-neTep6ypr:
http://www.hermitagemuseum.org/html_En/03/hm3_2_2c.html
[12]	[6] str. 52
[13]	A. Okladnikov: Olen' zolotye roga. Rasskaz ob okhote za naskal'nymi risunkami. Izdatel'stvo Iskusstvo. Leningrad-Moskva 1964
[14]	A. Faradjev: Metaphysical opportunities as a tool of rock art research; International Congress on Rock Art Research, Torino 1995
[15]	[6] str. 50
[16]	[6] str. 50
[17]	K. D. Laushkin: Onezhskoe sviatlishche; ch. II, Skandinavskij sbornik V, Leningrad 1962, str 192
[18]	K. D. Laushkin: Onezhskoe sviatilishche; ch. I, Skandinavskij sbornik IV, Leningrad 1959, str. 94
[19]	[6] str. 219
[20]	[6] str. 59
[21]	[6] str. 22
[22]	Vaino Poikalainen: http://haldjas.folklore.ee/folklore/vol11/carvings.htm
[23]	[6] str. 222
[24]	[6] str. 10
[25]	A. D. Stoliar: Milestones of spiritual evolution in prehistoric Karelia; Folklore Vol. 18&19, Tartu 2001, http://haldjas.folklore.ee/folklore
[26]	W. Giegerich: Ontogeny = Phylogeny? A Fundamental Critique of Erich Neumann's Analytical Psychology; SPRING - An Annual of Archetypal Psychology and Jungian Thought, 1975, pp 110-129
[27]	E. Neumann: Die grosse Mutter; Walter, Zürich 1997
[28]	http: //en.wikipedia.org/wiki/Ouroboros
[29]	[17]
[30]http://www.ipipan.gda.pl/~stefan/Hiking/Woda/Onega-VII-97/Zdjecia/mapa-onega.jpg
[31]	F. P Thielen: Skyplot Pro, Das grosse Astronomie-Paket; Data Becker GmbH 1996
[32]	Google Earth
[33]	http: //de.wikipedia.org/wiki/Kreisgrabenanlage
[34]	http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2006-2/imeni_rs22.htm
[35]	[6] str. 56
[36]	[22] sl. 2
[37]	[17] str. 187
[38]	[18] str. 190
[39]	[17] str. 95
[40]	[6] str. 66
[41]	[18] str. 215
[42]	[6] str. 50
[43]	[17] str. 97
[44]	H. Haarmann: Universalgeschichte der Schrift; Campus Verlag GMBH, FrankfurtA/M(2.izd. 1991)
[45]	[25] str. 106
junij 2009
Nadaljevanje: Kamnore%i na Oneshkem jezeru II, Revija SRP 95-96
Op. ur.: Celotna knjiga Branka J. Hribovshka KAMNOREZI NA ONESHKEM JEZERU z barvnimi slikami je dostopna v knjizhnici Revije SRP; http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2009-4/onesh_35.htm
Milan Budimir
ILIRSKI SLEDOVI V ILIADI
Glavna epa antichne knjizhevnosti — Homerjeva Iliada in Vergilova Eneida — sta she zmeraj, vsaj po imenu, znana sholanim ljudem. Toda strokovnjaki se she danes trudijo pojasniti osnovno misel in pravi namen teh zares klasichnih pesnitev. To zlasti velja za Homerjevo Iliado, katere chas in nachin nastanka sta nam skoraj povsem neznana. Pri Vergilovi Eneidi, ki je pravzaprav ostala nedokonchana, nam je nejasna simbolika, dovolj pa smo obveshcheni o samem Vergilu in njegovih sodobnikih. Toda pri Homerju in njegovi Iliadi so stvari precej bolj zapletene. Dovolj je, che rechemo le to, da chasovni krog, v katerega strokovnjaki dolochajo to delo, zajema nekaj stoletij, od 14. do 16. stoletja pred nasho ero. Zato je precej rizichno govoriti nekoliko bolj dolochno o nastanku tega epa in o vsem tistem, kar je moralo biti njegova predhodnica, naj se to nanasha na zgodovino opevanih dogodkov ali pa na zgodnejshe podobne poskuse prikazati boje med helenskimi osvajalci in nehelenskimi staroselci.
Nekoliko podobna je zadeva tudi z Iliri, najstarejshimi prebivalci tistih podrochij, ki danes sestavljajo nasho dezhelo. Po eni strani imajo ilirska plemena, ki pripadajo isti jezikovni druzhini kot Slovani in Heleni, Latinci in Kelti, Germani in Albanci, Iranci in Indijci, za najstarejshe prebivalce celotne Juzhne Evrope, od Atlantika do Dardanel, po drugi strani pa jih umeshchajo v vzhodnojadransko primorje. Ni nam povsem jasen niti jezikovni polozhaj starih Ilirov, ki jih najstarejshi latinski spomeniki imenujejo Hiluri. Po enih pripadajo zahodnim Indoevropejcem, po drugih pa vzhodnim. Najverjetneje bo, da so bila njihova naselja med vzhodnimi in zahodnimi Indoevropejci. To pomeni, da so se zhe v antichni dobi na Balkanskem polotoku meshali zahodni Indoevropejci z vzhodnimi.
Ta nasha nevednost izvira iz tega, da od ilirskih govorov vemo le za veliko shtevilo osebnih in zemljepisnih imen, ni pa nam na voljo nikakrshen ilirski stavek. Brez kakshnega stavka, pa cheprav takega iz ene same besede, ni mogoche dolochiti znachaja dolochenega jezika, in to iz preprostega razloga, da so, dialektichno gledano, stavki starejshi od besed.
Teh nekaj ilirskih imen, katerih sestav nam je dovolj razumljiv, nam pomaga v homerskem imeniku v Homerjevi Iliadi najti kakshno sled, ki nas usmerja na ilirsko stran. Seveda so taki sledovi, celo che jih je vech, preneznatni in preslabotni za boljshe razumevanje Iliade kot pesnishkega dela. Vseeno so ti skromni sledovi zanimivi zato, ker nam odkrivajo zelo zapleteno predzgodovino starobalkanske kulture skupaj s helenskim besedishchem, zanesljivim prichevalcem predgrshkih Indoevropejcev, ki jih imenujemo Pelazgi ali bolje Pelasti. Tako se ilirski sledovi
pomalem dotikajo tudi najstarejshe zgodovine balkanskih Slovanov, v katere so se schasoma pretopili ne le ilirski staroselci, temvech tudi druga starobalkanska plemena severno od grshkih naselij.
Kot pravi »oche« zgodovine Herodot, lliada opisuje spopad med Vzhodom in Zahodom, ki se je odigral pred kakshnimi tridesetimi stoletji na anatolski obali pred Dardanelami. V tem svetovnozgodovinskem dogodku so sodelovala tudi starobalkanska plemena, bolj ali manj sorodna z ilirskimi plemeni. To so Pajonci (tudi Peonci, ob Vardarju — op. prev.) in Dardanci, ki jih mnogi strokovnjaki imajo za Ilire, zatem Frigi ali Brugi, ki so pustili sled tudi na ilirskem Jadranu. Glavni trojanski junak ima sicer v Iliadi grshko ime: Hektor, toda poznamo tudi njegovo negrshko ime, ki se glasi: Darej. Glavni helenski junak se imenuje Ahil, ki je kakor njegova mati (Tetis ali Tetida, morska nimfa, boginja morja — op. prev.) povezan z morjem, pa mu je dano kratko zhivljenje in hitrost morske burje. Zato se ta junak imenuje tudi »gospodar Ponta« (pontos — gr. morje; op. prev.), ker kot nekdanji demon burje gospoduje morskim potem. Oba njegova konja imata negrshki imeni in eno od teh imen je zagotovo ilirskega porekla, toda dalech pomembnejshe je dejstvo, da se ta najvechji junak v Homerjevi Iliadi ne obracha na Zevsa Olimpijskega, ki mu je mnogo blizhe in ki je nedvomno kot »gospodar bogov in ljudi« glavno helensko bozhanstvo, prevzeto iz davnih indoevropskih chasov. Ahil se po smrti svojega najblizhjega tovarisha Patrokla obracha na tistega Zevsa, ki je najbolj oddaljen od sovrazhne Troje in njenega Hektorja. To je Zevs Dodonski v daljnem Epiru na zahodni strani Balkanskega polotoka.* Tu je v Dodoni, pod planino Tomor, znamenito prerochishche Zevsa, glavnega bozhanstva indoevropskih Pelastov, kot to pishe v uchenem komentarju k temu stihu 16. speva Iliade. Tu je njegov znameniti hrast, katerega trepetajoche listje ustvarja preroshko glasbo, razumljivo le njegovim svechenikom, ki se imenujejo Seli, znani po svojem nenavadnem asketizmu. Ti Zevsovi svecheniki si iz kultnih razlogov ne umivajo nog in spijo na goli zemlji. Ta znamenja asketizma so povsem neznana helenskemu kultu in helenski religiji, vsi pa vemo, da kult in religija tvorita strzhen antichne kulture in antichnega zhivljenja.
Vse to pomeni, da ima glavni Homerjev junak svojega posebnega Zevsa, ki se po kultu povsem razlikuje od helenskega Zevsa na Olimpu. Tudi sam pesnik chuti to pomembno razliko, kajti zdi se mu potrebno, da na tem mestu svojim poslushalcem podrobno opishe tega Zevsa v Dodoni in njegove nenavadne svechenike. Po drugi strani vemo, da na podrochju Dodone prebivajo ilirski Agraji ali Graji, tako pa se pri rimskih pesnikih imenujejo tudi Heleni. Poleg tega prerochishcha v Dodoni teche tudi voda, imenovana Dodon, in strokovnjaki premishljujejo, kaj je smisel teh imen. Enako ime vode so ugotovili tudi v Litvi.
Toda mnogo bolj kot Litva je imenu Dodone in dodonskega Zevsa blizu skrajshana oblika predgrshke boginje zemlje, ki se je imenovala Do ali Domater. Zato je iz vech razlogov mogoche osnovo ilirskega imena Dod poistovetiti z
nashim imenom Dazhbog in Dajbog, poleg katerega imamo Dajbabo, pozneje, v krshchanski dobi, pa tudi Hromega Daba. Razumljivo je, da obstaja she kakshna specifichno slovansko-ilirska zveza, kot npr. Tergeste in Trg ali Perun in Peraun itd. Vse te stare zveze so razumljive, che uposhtevamo, da so ilirski Indoevropejci na Balkanu starejshi od helenskih plemen in so, kot je bilo zhe recheno, jezikovno blizhji Latincem, Keltom in Germanom, medtem ko so Pelasti, h katerim poleg Ilirov pripadajo Dardanci, Trachani in Makedonci, predstavniki prvih in najstarejshih Indoevropejcev v Sredozemlju.
Veliki trojanski junak je tudi Dardanec Enej, ki daje ime Vergilovi Eneidi in je osnoval Rim, pobozhni pesnik Avgustove obnove pa ga imenuje tudi »pobozhni Frig«. Pomeni torej, da sta oba glavna junaka, tako v Homerjevi Iliadi kot v Vergilovi Eneidi, starobalkanskega, pravzaprav ilirskega porekla. Tistim, ki se chudijo takim sporochilom, je treba rechi, da je bilo med osmimi najvechjimi antichnimi vladarji — to pa so Iranec Darij, Filip Makedonski, Aleksander Veliki, Julij Cezar in njegov posinovljenec Avgust, dalje Dioklecijan, Konstantin Veliki in Justinijan — pet Balkancev: Filip, Aleksander, Dioklecijan, Konstantin in Justinijan. Tej peterici je vsekakor treba dodati tudi Julija Cezarja, ki je bil po rimskem izrochilu potomec Dardanca Eneja. Spotoma omenimo, da so starejshi zgodovinarji Srbe in Hrvate imenovali Iliri, Tribali in Dardanci, sledech bizantinskim zgodovinarjem, ki so antichna imena prenashali na sodobne narode. She pomembnejshe je spoznanje, da je vech kot trideset Ilirov, vechinoma vojakov, daljshi ali krajshi chas sedelo na prestolu rimskih imperatorjev.
Tako so balkanski Slovani prek Ilirov povezani ne le z antichno Evropo, temvech tudi z najvechjim in najstarejshim delom evropske knjizhevnosti — s Homerjevo Iliado. V drugem spevu Iliade, kjer je naveden pregled glavnih chet na eni in na drugi strani, so nedvomno omenjena ilirska imena. To je hitra junakinja Batieja, ki nas spominja na ilirske vladarje Batone. To ni le nakljuchno ujemanje v prvem zlogu teh imen, kajti po latinskih napisih z Jadrana vemo, da ilirsko ime Baton pomeni »Hitrc«, a pesnik Iliade svoji junakinji, ki ima gomilo pred Trojo, nadene svojo grshko razlago njenega imena v istem smislu, tj. »Hitrica«.
She bolj pomembno je ilirsko ime Tevtamid, ki se pojavi v istem spevu Iliade. To je pravzaprav priimek kralja iz Larise v Tesaliji, ki pripelje svoje Pelazge, tochneje Pelaste, pred Trojo. Obliko Pelazgi je treba zamenjati s Pelasti zato, ker je ime le v slednji obliki dokumentirano na terenu, ne pa le pri uchenih piscih, she posebno, ko vemo, da se prav v Tesaliji nahajajo svobodni kmetje nehelenskega porekla, ki se imenujejo Penesti in ki imajo svoje soimenjake v juzhni Italiji, torej na podrochju, naseljenem z ilirskimi doseljenci z Balkana. Priimek Tevtamid je vazhen iz dveh razlogov: najprej ker nima nikakrshne naveze v celotnem grshkem besedishchu, tudi v homerskem ne, potem pa tudi zato, ker po besedah pesnika Iliade pripada Pelastom, to pa pomeni Ilirom. V ilirskem besedishchu je zelo dobro znana skupina imen z osnovo Tevta, ki pomeni narod. Iz te osnove je tudi ime
znamenite ilirske kraljice Tevte ali Tevtane. Ta osnova se pojavlja ne le pri ilirskih, temvech tudi pri zahodnih in baltsko-slovanskih Indoevropejcih (prim. Tevton, Deutsch — op. prev.), ter je zaradi vokalnih sprememb v osnovnem delu ni mogoche imeti za ostanek predindoevropskega besedishcha, kot to sicer menijo nekateri strokovnjaki, ki so celo Ilire, skupaj z Dardanci, imeli ne za Indoevropejce, temvech za Mediterance.
Ker je v ilirskem besedishchu precej imen s konchnim zlogom -op, je zelo verjetno, da je treba tudi tesalske Dolope v Ahilovem odredu imeti za ilirsko pleme, she posebno, ker jih zhe stari pisci imajo za Pelaste. Med te Pelaste nedvomno sodijo tudi ilirski Pajonci z Vardarja, h katerim pripadajo tudi ilirski Pajopli. Neki Pajonec v Iliadi se imenuje Ofelest, torej gre za isti konchni zlog kot pri tesalskih Penestih in v imenih Tergeste, Segesta pri Sisku. Neki pajonski vladar je na svojih novcih zapustil dve obliki svojega imena: Lukej in Lupej. Zaradi tega nihanja v srednjem soglasniku je mozhen sklep, da ti vardarski Pajonci, ki igrajo vazhno vlogo v Iliadi, in to na trojanski strani, pripadajo k indoevropskim Pelastom kakor tudi Iliri.
Mozhno bi bilo najti she takih jezikovnih drobtin, ki kazhejo na ilirske sledove v Homerjevi Iliadi. Toda te drobtine ne kazhejo in ne razlagajo tistega, kar je glavno: Iliada, ki jo danes prebiramo, je edina in enotna. Njen pesnik Homer, glede chigar porekla se je prepiralo sedem mest, nima niti enega soimenjaka v helenskem imeniku. To pomeni, da je tudi to ime povsem osamljen pojav. Pesnik Ovidij ga imenuje Majonec (Maeonides, iz Maeonije v Mali Aziji — op. prev.), drugi antichni pisci pa nam porochajo, da je obstajala she neka druga Iliada, in to ne v grshkem jeziku, temvech v jeziku zhe omenjenih Frigov, ki so se doselili v Anatolijo s centralnega Balkana in ki so imeli istoimene plemenske rojake na samem Jadranu. Pesnik te Iliade, ki jo danes beremo in ki ga imenujemo Homer, je poleg grshchine znal she neki jezik, ki ga ne moremo tochneje dolochiti. Za Aristarha, najvechjega antichnega filologa, je Homer po poreklu iz samih Aten, a prav za najstarejshe Atene staro izrochilo pravi, da so pripadale Pelastom. She vech, nekateri lingvisti menijo, da tudi sam verz, v katerem je spisana Iliada, ni helenskega porekla. Vse to pomeni, da bodo strokovnjaki imeli she veliko dela z Iliado. Na srecho nasha vednost in obveshchenost o najstarejshem Balkanu nenehno narashchata. Danes beremo spomenike s Krete in s Peloponeza, ki so vsekakor starejshi od trojanske vojne ter zato tudi od najstarejshe Iliade, che jih je bilo vech. Utemeljeno je torej upanje, da se ne bo znatno razshirila le nasha vednost glede Homerjeve Iliade, temvech da se bo tudi chasovni okvir vse bolj pomikal proti zachetku drugega tisochletja pred nasho ero. Najstarejshi Indoevropejci na Mediteranu, med katere prishtevamo Ilire in ostale Pelaste, se pojavljajo zhe ob koncu tretjega tisochletja. Tako bomo v blizhnji prihodnosti, ko bodo zanesljivo razvozlani vsi predgrshki teksti, vedeli veliko vech tako o Iliadi kot o njenih izvirih.
* Ahil moli k Zevsu Dodonskemu she pred Patroklovo smrtjo v bitki:
»Zeus, dodonski gospod, Pelasgishki, v sinji daljavi, zimne Dodone vladar, kjer Seli, duhovniki tvoji, nog neumitih lezhe, krog tebe, na goli zemljini:«
(citat: Homer, Iliada, prevedel Anton Sovre, Ljubljana, 1950, str. 313, spev XVI, verz 233-235). (Op. prev.)
Prevod iz srbshchine Ivo Antich
MILAN BUDIMIR (1891 - 1975), srbski klasichni filolog in zgodovinar, rojen v Bosni (Mrkonjich Grad, do 1924 im. Varcar Vakuf), umrl v Beogradu. Sholanje v Sarajevu, chlan org. Mlada Bosna, klasichno filologijo shtudiral na Dunaju, kjer doktoriral 1920; od tega leta zhivel v Beogradu. Kot vojni invalid slep od 1922, ob pomochi sorodnikov in sodelavcev razvil osupljivo znanstveno-pedagoshko dejavnost z obsezhno bibliografijo; redni profesor in shef katedre za klasichno filologijo na FF v Beogradu (upok. 1962). Velja za utemeljitelja (srbske) paleobalkanistike. Pred drugo sv. vojno ustanovil in urejal Revue Internationale des Études Balkaniques. Komparativno etimoloshko preucheval predgrshke jezike treh konvergentnih vzhodnomedite-ranskih polotokov: Balkanskega, Apeninskega, Maloazijskega - na pradavnem presechishchu Zahoda in Vzhoda. Po predgrshkih prebivalcih Balkana Pelazgih (Pelastih) je poimenoval najstarejshe indoevropsko narechje — »pelastichko« (Etrurce je imenoval »Tirseno-Pelazgi« in dopushchal njihovo zvezo s Slovani v t. i. tripoljski kulturi v Ukrajini). Po njem so Iliri tisti del Pelazgov, ki se je tako ali drugache stikal s protoslovanstvom na Balkanu in v Mali Aziji (Protoslovenski i staroanadolski Indoevropljani, 1952). Kratko razpravo Ilirski sledovi v Iliadi (Ilirski tragovi u »Ilijadi«) je emitiral beograjski radio 1961; prvich natisnjena v beograjski knjizhevni reviji Delo (1985-7); to je pravzaprav zgoshchen povzetek celotnega avtorjevega opusa, posvechenega prepletu med lingvistiko in antichno literaturo ter (pred)grshko-ilirsko-(proto)slovanskim stikom. Budimir je s shirino svojih razgledov »pripravil tla« tistim novejshim juzhnoslovanskim raziskovalcem, ki so v luchi poglobljenega »avtohtonizma« kritichno-inovativni do vsiljivo uveljavljenega (»uradnega«) evropskega zgodovinopisja (Peshich, Vuga itd.).
(Op. prev.)
Neprevedene knjige
Lev Detela
AKTUALNI AKCENTI SODOBNE AVSTRIJSKE IN NEMSHKE LITERATURE IN LIKOVNE UMETNOSTI
Manfred Chobot:
Blinder Passagier nach Petersburg. Essays und Interviews
(Zastonjski potnik za Petersburg. Eseji in intervjuji) Zalozhba edition lex liszt, Oberwart 2009, 264 strani
Leta 1947 na Dunaju rojeni Manfred Chobot se je z razvejano literarno in publicistichno dejavnostjo zhe zgodaj uveljavil zlasti v dunajskih literarnih in umetnishkih krogih. Leta 1977 je pri zalozhbi Januskopf v Wiener Neustadtu izshla njegova prva knjiga, zbirka kratkih chrtic z ironichnim podtonom Der Gruftspion, iz katere je Milena Merlak poslovenila naslovno zgodbo, ki je bila pod naslovom Pokopalishki vohun leta 1978 natisnjena v 29. shtevilki koroshke literarne revije Mladje.
Do zdaj je Chobot objavil deset pesnishkih zbirk, shestnajst zbirk proze, dva fotografska albuma in knjigo za otroke, napisal je shtevilne radijske igre, izbori njegovih tekstov pa so izshli v prevodih v razlichne tuje jezike. Od 1991 do 2004 je urejal za zalozhbo Grasl zbirko Lirika iz Avstrije, bil je v urednishtvu dunajsko-nizhjeavstrijske literarne revije Podium, poleg tega je soustanovil 1. dunajsko bralno gledalishche. S svojo zheno Dagmar vodi v prvem dunajskem okraju galerijo Chobot, v kateri so razstavljali tudi slovenski umetniki.
Prichujocha Chobotova nova knjiga, prva avtorjeva esejistichna zbirka Zastonjski potnik z? Petersburg, je zrcalna podoba avtorjeve dosedanje komunikativne dejavnosti, ki mu je omogochila stike z najrazlichnejshimi vidnimi in po vechini eruptivno samosvojimi osebnostmi avstrijskega in nemshkega kulturnega zhivljenj a.
V prvem eseju, po katerem je knjiga poimenovana, razmishlja o danes skorajda pozabljenem nemshkem ekspresionistichnem pisatelju, anarhistu in socialnem revolucionarju Franzu Jungu (1888 — 1963), ki se je po koncu prve svetovne vojne s svojimi pristashi odcepil od Komunistichne partije Nemchije (KPD) in ustanovil she radikalnejsho KAPD (Komunistichna delavska stranka Nemchije). 21. aprila 1920 je z dvema sotovarishema v pristanishchu Cuxhaven ugrabil parnik Senator Schröder in z njim 1. maja 1920 priplul v Murmansk. Rusi so nemshke prishleke opazovali z nezaupanjem, toda ko so ti zacheli vzklikati, da so revolucionarji Rose Luxemburg, so jih sprejeli z velikim navdushenjem. Po sedemtedenskem chakanju jih je konchno sprejel tudi Lenin. Neurejeni alkoholik,
zhenskar in verizhni kadilec Jung pa mu sploh ni bil vshech. Njegovo proshnjo, da bi Komunistichno delavsko stranko Nemchije vkljuchili v Tretjo komunistichno internacionalo, je odklonil, poleg tega mu je bilo srechanje z zanj skrajno odvratnim Jungom povod, da je v skladu s svojim strogim asketskim znachajem napisal spis Levi radikali%em, otroshka bolezen komunizma.
Jung se je vrnil v Nemchijo, kjer so ga v Berlinu zaradi »ugrabitve ladje na odprtem morju« 26. septembra 1920 aretirali. Sovjetska vlada je plachala kavcijo v vishini 30.000 mark, da so ga izpustili iz zapora, nakar je pobegnil na Nizozemsko. V svojem nadaljnjem nemirnem zhivljenju je Jung napisal vech literarnih del, se druzhil z dadaisti Tristanom Tzaro, Hansom Arpom in drugimi ter deloval kot porochevalec o gospodarskih vprashanjih za razlichne chasopise in institucije. Za polemichni pogovor med poznejshim nacionalnosocialistichnim propagandnim ministrom Josephom Goebbelsom in levicharskim gledalishchnikom Erwinom Piscatorjem na berlinskem radiu je napisal spremni tekst za Piscatorja. Med drugo svetovno vojno je bil ponovno aretiran, a na pobudo shefa nemshke obveshchevalne sluzhbe admirala Canarisa izpushchen, chesh da dela za Nemchijo. Na Madzharskem je prishel v roke fashistichnih krizharjev, ki so ga obsodili na smrt, a mu je v Budimpeshti uspelo pobegniti iz zapora. Zatekel se je v Italijo, prishel v amerishko taborishche in se konchno resignirano umaknil v Zdruzhene drzhave Amerike, vendar se je proti koncu zhivljenja ponovno vrnil v Nemchijo.
V	eseju Dva ocheta in ena hcherka se Chobot ukvarja s pisateljsko trojico Ferdinand Bronner — Arnolt Bronnen — Barbara Bronnen. Medtem ko je nemshki zhidovski pisatelj Ferdinand Bronner veljal za avtorja dramskih slik o »bedi proletariata«, se je njegov sin Arnolt v chasu nacionalnega socializma odtrgal od svojega ocheta s trditvijo, da ta sploh ni njegov oche, temvech da je to neki drug chistokrven Arijec (svojo mater je prisilil, da je pred sodishchem izjavila, da je izvenzakonsko zanosila s svojim dobrim arijskim prijateljem), druzhinsko ime pa si je spremenil v »Bronnen«. Cheprav je v mladosti prijateljeval z Bertom Brechtom, se je zdaj skushal prikupiti Hitlerjevemu propagandnemu ministru Goebbelsu. Proti koncu druge svetovne vojne je naredil ponovni preobrat, postal komunist in se prikljuchil literarnim krogom v Nemshki demokratichni republiki, vendar si tu ni pridobil resnichnih prijateljev. Njegova hcherka Barbara, avtorica romana Die Tochter (Hcherka), gleda s skepso na zhivljenje svojega ocheta in se priznava za realno naslednico dveh legitimnih prednikov, starega zhidovskega ocheta Ferdinanda in ocheta Arnolta, ki je svoje zhidovstvo skushal zatajiti.
V	prichujochi zbirki esejev in intervjujev Manfred Chobot she porocha o razlichnih danes delno pozabljenih avstrijskih pisateljskih imenih z velikokrat skurilno fiziognomijo: o avstrijskem Zhidu Arthurju Holitscherju, avtorju shtevilnih potopisnih knjig pri zalozhbi S. Fischer, o desnicharskem plagiatorju leve literature Richardu Billingerju, o literarnem eksperimentatorju Maxu
Riccabonni, o mladinski pisateljici Christine Nostlinger ali o pred nekaj leti tragichno umrlem mlajshem novatorskem pesniku Christianu Loidlu.
V	drugem delu svoje knjige Chobot, sam avtor shtevilnih radijskih iger, razmishlja o strukturi nove radijske igre, ki je zanj samostojna literarna zvrst z izrazitimi dodatnimi akustichnimi in tehnichnimi elementi. V intervjuju s shpansko-francoskim pisateljem Jorgejem Semprunom se ne poglablja le v njegovo literaturo, temvech tudi v Semprunovo politichno delovanje v boju proti Francovi diktaturi.
V	dokaj obsezhnem razdelku prichujoche publikacije so objavljeni Chobotovi prispevki s podrochja likovne umetnosti, med drugim daljshi pogovor s pokojnim mednarodno uveljavljenim nemshkim akcionistom Wolfom Vostellom o nekaterih sodobnih oblikah »spontanih« umetnishkih nachinov, na primer o happeningu in fluxusu, ter o razlikah med njimi (fluxus je po Vostellu nastal iz akcionistichnih glasbenih nastopov Georgeja Macuniasa v New Yorku in prek Vostella ali Nama June Paika postal umetnishki model in zhivljenjska filozofija, da je lahko vse, che to vklopish v dolochen estetski projekt, nova umetnishka struktura). V pogovoru z dunajskim psihiatrom dr. Leom Navratilom, ki je v psihiatrichni bolnishnici Gugging pri Klosterneuburgu vzpodbudil dushevne bolnike k razvijanju likovnih in literarnih dejavnosti ter nekatere bolnike z njihovimi bizarnimi in dadaistichnimi potezami, izvirajochimi iz dushevnih motenj, ki jih je spojil z njihovo osebno notranjo energijo, umetnishko uveljavil v shirshem kulturnem prostoru, je poudarjen pomen »art bruta« za sodobno umetnost.
Na koncu publikacije so objavljeni she Chobotovi spominski zapisi o treh avtorjevih avstrijskih likovnih prijateljih: o samosvojih modernih slikarjih Othmarju Zechyrju in Karlu Antonu Flecku ter o mednarodno uveljavljenemu kiparju Alfredu Hrdlicki, ki je zaslovel in obenem izval veliko polemik s svojimi monumentalnimi skulpturami »proti vojnam in fashizmu« pred dunajskim grafichnim muzejem Albertina ter v Berlinu, Hamburgu in Wuppertalu v Nemchiji.
Chitalnica
Lev Detela
REALNOST LOKALNEGA KOLORITA IN ZGODOVINE SKOZI OPTIKO METAFORICHNO BARVITEGA SLOGA
Vilma Purich: Burjin chas ;
Zalozhba Mladika, Trst 2009, 189 strani
Knjizhni prvenec izpod peresa leta 1966 v Trstu rojene profesorice na trzhashkih sholah Vilme Purich je zanimiv iz razlichnih razlogov. Njen roman Burjin chas, v katerem je prikazana s pomochjo predvsem nekaterih zhenskih likov in njihovega odnosa do moshkega sveta usoda krashke vasi Repen pri Trstu v chasu druge svetovne vojne, je namrech napisan v zelo izrazitem, poetichno ritmiziranem in metaforichno barvitem slogu. Avtorica dodobra pozna lokalni kolorit, ki ga opisuje, saj zhivi v Repnu z mozhem in otroki.
Razsipen stil Burjinega chasa, prepleten z lirizmi in domishljijskimi, ekspresivnimi, tudi grotesknimi prvinami, spominja na literarna sporochila nekaterih izjemnih slovenskih literarnih stilistov z znachilnimi, barochno polnimi maniristichnimi potezami. Na primer na tekste Sasha Vuge, pa tudi na Ivana Preglja in Cirila Kosmacha, ki vsi prihajajo s primorskega kulturno-jezikovnega podrochja. V nekem smislu pa je blizu tudi metaforichni prozi koroshkega modernista Florjana Lipusha, vendar brez za Lipusha tako znachilne radikalne kritike druzhbenih razmer. Poleg tega so posebna znachilnost prvenca Puricheve shtevilni primorski narechni izrazi in arhaizmi, podobno kakor koroshke izvirne posebnosti vnasha v svoja dela na samosvoj nachin tudi Lipush. Podoba je, da je obchutek za vechsmerne mozhnosti in posebnosti jezika na jezikovno ogrozhenem slovenskem obrobju vchasih posebno mochan.
Puricheva je svoj tekst obogatila tudi s shiroko paleto modernih literarnih postopkov, ki vchasih otezhkochijo branje. V nekem smislu bi Burjin chas lahko oznachili kot z okrasnimi stilistichnimi sredstvi formalno preoblikovani domachijski kolektivni roman z zgodovinskim spominskim ozadjem. Zhe naslov Burjin chas je metafora, ki kot vstopni kljuch odpira vrata v jezikovno zelo razgibano, vsebinsko pa bolj tradicionalno oziroma standardno strukturo romana z linearno potekajochimi zgodbami in z manj natanchno razchlenjenimi, zhe vnaprej dolochenimi znachaji posameznih oseb.
Burja, znana vremenska znachilnost Krasa in trzhashkega kota, prepihava uvodne dele romana in ponazarja viharni chas druge svetovne vojne, ki je na zachetku zgodbe pravzaprav sploh she ne obchutimo. Metafora burje se na ritmichno-simfonichni nachin preliva v tok posameznih povedi, se prebija skozi besedishcha in zaznamuje tekst z ornamentalnimi besednimi podobami. Burja prevetruje glavne
osebe romana, toda mlada odrashchajocha Brina se ji prepushcha, ji kljubuje in ljubi njene muhaste izzive.
Glavno os Bujnega chasa tvori vech zhenskih oseb. Poleg zhe omenjene mlade Brine so tu she njena mati, njena prijateljica Malja ter nekatere druge zhenske, vse trdo preizkushene v tezhkem zhivljenjskem boju pa tudi v ambivalentnih odnosih do moshkih. Puricheva te moshke »junake« velikokrat prikazhe s precejshnjo mero skepse in kritichne ironije. Lepa Malja, »visokoraslo dekle v zelenem kostimu iz svile«, je res ocharljiva. Toda njen zhenin Miran se, kot kazhe, ustrashi bodochega zakona in pred poroko za deset dni izgine neznano kam. Slabo znamenje je tudi, da se Malji na poroki, pravi krashki ohceti, ki jo she danes kot star ljudski obichaj prikazujejo v Repnu, po nesrechi raztrga krilo. Pisateljica ob tem dogodku takoj zapishe besede, ki jih zaklichejo stare vrazheverne zhenice: »Ne bo sreche! Ne bo sreche!« Maljin mozh se nekaj let zatem res pridruzhi partizanom in pade v boju. Malja ishche po Krasu na skoraj antichno arhaichen nachin njegov grob in mozhevo truplo kljub nevarnostim prepelje na vozu domov, da ga pokoplje v rodni grudi.
Brinin nedisciplinirani, shibki oche zapije domacho hisho, tako da se mora mlada deklica z druzhino preseliti v zasilni novi dom. Brini, ki v Trst podobno kot mnoge Krashevke prinasha mleko, jajca in zelenjavo, tam dvori mladi Italijan Pino. Tudi njej je galantni dvajsetletni mladenich vshech. Lahko bi se zgodilo, ko bi se zgodba razvijala drugache in bi bila Brina manj narodno zavedna, da bi se dekle, kot se velikokrat dogaja, asimiliralo v italijanstvo. Toda dogodi se ravno nasprotno. Brina postane proti koncu vojne partizanska kurirka. Ujamejo jo, muchijo, odpeljejo v zapore, kjer je eden od strazharjev tudi mladi Italijan, ki mu je bila zhivahna Slovenka tako vshech.
Surovi vihar vojne pride do izraza predvsem v drugem delu romana. Skozi Repen se plazijo trpljenje, nesrecha in bolechina. Pri prvi druzhini pade v boju oche, v drugi najstarejshi sin, v tretji mozh. V zvezi s tem pisateljica zapishe: »Zachetni zaledenelosti bo sledil nori padec v praznine, ko besede krushijo robove in v mozhgane prodrejo vrtoglavosti. Nato se tudi bolechina izchrpa in nastopi utishana sivina zhalosti, nepreklicna in dokonchna. Kdo ni she v tem vojnem chasu tega preizkusil?« (Burjin chas, str. 125)
Pripoved teche pochasi. Avtorica se zaustavlja tudi pri najmanjshih detajlih, ljubi podrobnosti. V besedilo vpleta etnografske znachilnosti svoje vasi. Natanchno opishe ritual krashke ohceti, prikazhe kmechke zhene pri pripravljanju slavnostnih jedi. Avtorichin zhenski pogled se razkriva v subtilnem opisovanju razmerij med osebami, v analizi njihovih chustveno poudarjenih pristopov k nastalim problemom. Kazhe se pri opisih razlichnih malenkosti, v zanimanju za rastlinstvo in cvetlice, vonje, obleke. Seveda pa bo besedilo zaradi svojevrstnega sloga in besedishcha ter obilice narechnih izrazov she posebej zanimivo za jezikoslovce. V knjigi, ki jo je Vilma Purich posvetila svojim starshem, sta natisnjeni tudi spremni besedi Majde Artach Sturman in Marije Mercina, dodan pa je she slovar manj znanih narechnih besed.
Lev Detela
PONOTRANJENI OBCHUTKI IN KRITICHNI POGLED CHEZ NEHUMANI SVET NA POSAMEZNIH POSTAJAH RAZGIBANEGA ZHIVLJENJA
(Ob novi pesnishki zbirki Marushe Krese)
Marusha Krese: Danes ne / Heute nicht; (pesmi v slovenshchini in nemshchini); nemshki prevod: Fabjan Hafner; Zalozhba Drava, Celovec 2009, 135 strani
Dvojezichna, v slovenshchini in v nemshchini pishocha pesnica in publicistka Marusha Krese je, kot nam neposredno in posredno izpoveduje tudi v svojih pesnishkih zbirkah, Slovenka in svetovna popotnica v enem, razpeta med razlichne zhivljenjske postaje med Slovenijo, Zdruzhenimi drzhavami Amerike, Veliko Britanijo in Nizozemsko, kjer je shtudirala umetnostno zgodovino, primerjalno knjizhevnost in psihoterapijo. V zadnjih dveh desetletjih je zhivela kot svobodna novinarka in pisateljica med Berlinom, Gradcem in Ljubljano. Med letoma 2005 in 2006 je bila gostujocha pisateljica mesta Gradec v Avstriji. Za humanitarni angazhma v zvezi z vojnami v nekdanji Jugoslaviji in she posebej v Bosni in Hercegovini je prejela krizh za zasluge Zvezne republike Nemchije. Poleg proze in esejistike je objavila shest pesnishkih zbirk, od teh tri pri celovshki zalozhbi Drava, za zbirko kratke proze Vsi moji bo%hichi pa je leta 2008 prejela slovensko literarno nagrado Fabula. Nekatere v nemshchini objavljene publikacije Marushe Krese so izshle pri uglednih zalozhbah nemshkega jezikovnega prostora, med drugim pri frankfurtski zalozhbi Suhrkamp.
V svoji najnovejshi knjigi, dvojezichni slovensko-nemshki pesnishki zbirki Danes ne / Heute nicht, je zbrala poleg vechjega shtevila neobjavljenih izpovednih pesmi tudi nekaj znanih besedil iz prve pesnishke zbirke Danes iz leta 1989 in iz zbirke Gestern, heute, morgen / Vcheraj, danes, jutri iz leta 1992. V nemshchino je avtorichina slovenska izvirna besedila prelil koroshki Slovenec Fabjan Hafner, ki je tudi sam dvojezichni pesnik. Najnovejsha zbirka Marushe Krese je zaznamovana s simbolnim shtevilom sedem. Razdeljena je namrech na sedem posameznih delov brez naslovov. Vsak del je poleg tega posebej razdeljen na sedem razmeroma samostojnih ciklichnih pesnishkih enot, ki so tudi brez naslovov. To ustvarja vtis rahlo povezane in ohlapno razvezane pesnishke strukture. Celotna zbirka uchinkuje kot v razvejane cikle razchlenjen daljshi poem. Vanj je pesnica ujela svoj notranji duhovni zhivljenjepis v ritmiziranih prostih verzih, v katerih izpoveduje svoje subtilne obchutke in deficite.
Zdi se, da je v shtevilu sedem skrita pesnichina enigma za vse skrivnosti chloveshkega zhivljenja. Kot neustavljivi podtok avtorichine chloveshke obchutlji-
vosti in ranljivosti vre iz njenih stihov kakor iz skritih podzavestnih tolmunov tiha bolechina zaradi nehumanega stanja sveta. Avtorico soocha trdi zunanji svet s stisko v njej sami, tudi s tistim, kar hoche izpovedati, a se ji ne posrechi, ker, kot pravi v uvodni pesmi zbirke, ne najde pravih besed, »tistih mojih, tistih pravih«, brez katerih pa se ne more posloviti.
Zato ishche. Kaj ishche? Vsekakor tudi pravichnost in pravico za »zheno v chrnem« in »za zheno v rdechem« ter «za zheno v belem, ki je sedela na vrtu in zaprla ochi, da bi si dusho pogrela«, cheprav ni mogoche rechi, da je to ideologizirana feministichna literatura. Zagotovo tudi ishche pravichnost za shibke in izkorishchane, za prevarane in razocharane, za ljudi v stiski, za izgube v zhivljenju, tudi za zhenske, che postanejo objekt nasilja.
Od verza do verza, od cikla do cikla romamo skozi optiko pesnichinih heterogenih pristopov po razlichnih postajah njenega zhivljenja. Od doma do tujine, od balkanskih vojnih travm do vrnitve domov se pne lok avtorichinih zaznav in vtisov. Zdi se, da njen kritichni duh v nedonoshenosti druzhbenih, politichnih in chloveshkih polomov 20. stoletja ne najde miru in zadoshchenja. Niti domache okolje niti danosti tujine ji ne ponudijo udobja konformistichne pomiritve. Lirski jaz Marushe Krese je nestalen, iz podtona pesmi zveni bolechina tudi zaradi agresivnih dogodkov iz polpreteklosti. Chutimo, kako boli vojna v Bosni, razkol med prej povezanimi narodi na Balkanu, o chemer je pesnica na nemshkem prostoru razpravljala v shtevilnih chlankih, esejih in tudi v knjigi. V eni od pesmi sedi in gleda skozi berlinsko okno in misli na druga mesta in njihove ljudi. Pravi, da so se »vsi spomini v rane spremenili, vse besede so patetika postale, norost se je v lepoto zavila...«
Skozi te spomine, ovite v besede iz spoznanj, dognanj in vtisov, sega pesnica v tkivo zhivljenja kot takega, z besedami velikokrat obkrozhi popolnoma vsakdanje dogodke, ki pa jih z asociativno refleksijo prestavi na novo raven in jim tako doda nov, nadchasovni pomen.
Tudi s figurami ponavljanja, v katero vchasih vkljuchi obshirnejshe izpovedne sklope, dosezhe poseben uchinek.
Nekateri od njenih spominskih prebliskov so povezani s spomini na Slovenijo in na morje. V njih je veliko lirichnosti pa tudi nekakshen zamolkel odsev pripovedi o nesrechah zhena, kot jih poznamo iz elegichne otozhnosti ljudskih balad, ki na primer pojejo o usodi lepe Vide.
Med vrsticami je tudi veliko kritike na rachun danashnjih vedenjskih oblik, ko smo, kot zapishe, »slovansko odprtost zamenjali za germansko ... Otrok nismo krstili, ker smo chakali na sonce in novega princa. Iz tuje dezhele, z zlatom v vrechi.« Zato ne zachudi, da se iz pesnishkih izpovedi Marushe Krese tu in tam zasvetlika tudi kak ironichni podton oziroma samoironija na rachun zhivljenja, ki ga, kot kazhe, pesnica na trenutke dozhivlja kot bivanjski absurd.
Pravzaprav je celotna nova pesnishka zbirka Marushe Krese ena sama dolga pesem, iz katere se v ponotranjeni obliki, narejeni iz premislekov in obchutij, vezanih v verze, zrcalijo posamezne postaje avtorichinega razgibanega realnega zhivljenja.
Vprashalnica
Lev Detela
LITERARNA VZAJEMNOST NA DUNAJU
Slovensko-nemshko literarno sodelovanje na Dunaju in njegov
odmev v shirshem nadregionalnem in mednarodnem prostoru
Ko sem na zachetku shestdesetih let prejshnjega stoletja prishel na Dunaj, tu slovenske knjizhevnosti niso dobro poznali niti na slavistichnem oddelku dunajske univerze. Vendar so se redki nemshko govorechi zainteresiranci lahko zhe takrat seznanili predvsem z nekaterimi deli slovenskih klasikov, ki so v nemshkih prevodih izshli v knjizhni obliki, vendar pa ta vech ali manj v Sloveniji kanonizirana literatura ni naletela na shirshi odziv v avstrijski oziroma nemshki javnosti. Leta 1978 je izshla v Münchnu in na Dunaju zelo koristna nemshka Bibliografija literatur Jugoslavije v nemshkem prevodu od 1775 do 1977 (Bibliographie der Literaturen Jugoslawiens in deutscher Übersetzung 1775 — 1977), ki sta jo sestavila zakonca Peter in Gunhild Kersche. Avtorja v tej znanstveni publikaciji natanchno dokumentirata prevajanje slovenskih literarnih del v nemshchino od zachetkov pred dvema stoletjema do chasa po drugi svetovni vojni. Iz njune raziskave je razvidno, da je v prvih dvajsetih letih po drugi svetovni vojni izshlo okrog shtiriintrideset v nemshchino prevedenih knjig naslednjih slovenskih avtorjev: Ivan Cankar (3 knjige), emigrantski pisatelj Karel Mauser (1 knjiga), Ivan Tavchar (2 knjigi), Anton Ingolich (1 knjiga), Fran Milchinski (3 knjige), Franc Saleshki Finzhgar (2 knjigi), France Bevk (7 knjig), Matija Valjavec — z epsko pesnitvijo Pastir v predelavi Ceneta Vipotnika (1 knjiga), Fran Levstik (1 knjiga), emigrantski pisatelj pater Bazilij Valentin (1 knjiga), mladinska pisateljica Ela Peroci (4 knjige), Beno Zupanchich (1 knjiga). V tem pregledu so uposhtevane tudi shtevilne knjizhice za otroke in mladino, ne pa ponatisi zhe objavljenih knjig, ki niso redki. Ivana Cankarja so ponatisnili enkrat, Milchinskega dvakrat, Finzhgarja dvakrat, Mauserjevega Kaplana Kemna dvakrat, Bevka enkrat, Perocijevo enkrat. V nasprotju s prozaisti pa so slovenski pesniki nashli tedaj v nemshkih prevodih prostor samo na straneh nekaterih literarnih revij in v posameznih antologijah — in she to zelo redko in velikokrat v sklopu pregledov »jugoslovanske lirike« v druzhbi z avtorji s hrvashkega in srbskega ter makedonskega kulturnega prostora. Aprila 1963 je v tedanji vodilni avstrijski literarni reviji Wort in der Zeit izshel kratek antologijski pregled jugoslovanskih knjizhevnosti, kjer so uposhtevani tudi slovenski pesniki Matej Bor, Jozhe Udovich, Kajetan Kovich in Dane Zajc v prevodih Ine Jun - Broda, Hannesa Schneiderja in Mila Dora, s prozo pa tiste chase zelo uveljavljeni in brani Beno Zupanchich. Seveda pa je to vech ali manj obrobno avstrijsko ukvarjanje s knjizhevnostjo »balkanskega prostora«, kot se je rado poudarjalo, temeljilo predvsem v znamenju pravkarshnje Nobelove literarne nagrade Ivu Andrichu, pa tudi ob zanimanju za temu vech ali manj enakovrednega hrvashkega kandidata za isto nagrado Miroslava Krlezho, chigar dela so v nemshchini izhajala pri nekdanji grashki zalozhbi Stiasny. Ta je prav tako kot pozneje nemshka zalozhba Athenäum prav zaradi Krlezhe, ki na nemshkem
prostoru, kot so poudarili, »ni naletel na zanimanje bralcev«, dozhivela ekonomski fiasko. Literatura jugoslovanskih narodov v glavnem torej ni zhela komercialnih uspehov, vendar pa je zlasti Nobelova nagrada Andrichu v dolocheni meri spodbudila zanimanje za slovensko knjizhevnost.
Okrog leta 1963 sem sklenil, da tudi sam po svojih mocheh opozorim avstrijsko in nemshko javnost na nekatere zanimive dosezhke moderne slovenske literature in poskusim s prevajanjem in posredovanjem slovenske knjizhevnosti v nemshchino vzpodbuditi zanjo zanimanje v tujejezichnem prostoru. Sprva sta me zanimala predvsem dva pesnika, ki sta s svojimi nesentimentalnimi, surrealno stopnjevanimi izrazitostmi opozorila na eksistencialno stisko tedanje slovenske duhovnosti in v slovensko liriko vnesla nove teme in obchutja. Od teh dveh je Dane Zajc s svojo mochno, moshko besedo zelo hitro pritegnil domacho javnost, medtem ko si je v komplicirano prispodobnost baladno zastrti Gregor Strnisha moral dalj chasa utirati pot v literarno osrednost.
Ker mi nemshchina pri oblikovanju nekaterih fines, kot jih zahteva predvsem prevajanje pesnishtva, she ni najbolje tekla, sem se povezal z mojim tedanjim shtudijskim kolegom na dunajski slavistiki in tamkajshnjim poznejshim lektorjem za slovenshchino dr. Pavletom Zdovcem, koroshkim rojakom, ki je pred tem zhe shtudiral na univerzi v Innsbrucku. Pomagal mi je opiliti prve nemshke prevode poezije Daneta Zajca pa tudi Gregorja Strnishe, pri chemer sva pri zadnjem ob njegovih svobodno s slovenskim ljudskim pesnishtvom povezanih in zelo melodichnih, ritmiziranih in delno celo rimanih verzih imela pri prelivanju v nemshchino dokaj tezhav pri iskanju primernih in slovenskemu izvirniku adekvatnih nemshkih mozhnosti.
S temi prevodi sem se v tisti rosni dobi lastnega literarnega zachetnishtva nadebudno podal na dunajsko urednishtvo she danes izhajajochega katolishkega tednika Die Furche, ki se je tedaj nahajalo v Strozzigasse v osmem okraju. Feljton je tam vodil pokojni Helmuth A. Fiechtner, po shtudijski usmeritvi muzikolog, v poklicu pa konservativen publicist, tudi pesnik in chlan avstrijskega PEN kluba. Ob prvem zaletu v njegovo urednishtvo me je nekako odpravil. Literarno blago, ki sem mu ga ponujal, se mu je zdelo »nedonosheno« in »slovansko divje«, zato je ob pogledu na Zajcheve nekonvencionalne verze nekoliko bliskal s svojimi »modrimi« ochmi. Povedati pa je tudi treba, da je tedanja literarna recepcija v Avstriji pa tudi drugod takrat bolj kot hvala bogu danes diskvalicifirajoche delila literature na velike in pomembne (kot so npr. francoska, angleshka, ruska, nemshka) ter na nizhje in manj pomembne, lokalne, regionalne, kmechke, za kar je veljala na primer slovenska. Zato je bil psiholoshki problem pokazati tujemu svetu, da so lahko tako imenovane male literature velike ali pa vsaj inovativno zanimive. Zachel se je boj za objavo. Nikakor namrech nisem hotel popustiti, ker mi je bilo Zajchevo pesnishtvo prevech pri srcu. S sosednjega Ottakringa, kjer sem stanoval, sem se kar pesh spet odpravil na urednishtvo. Ker so bili uredniki ravno tedaj na konferenci, so me pustili chakati kako uro ali dve v predsobi. Potem sem vendarle smel spregovoriti z urednikom kulturne rubrike. Bil je nekoliko rdech v obraz, ko sem odprl nekatere strani kmalu zatem prepovedane ljubljanske revije Perspektive in mu pokazal tam vidno natisnjene Zajcheve tekste. Konchno je pred mano, tedanjim mladim »zelencem«, popustil. Die Furche je tako poleti 1963 v svoji
trideseti shtevilki objavila prevod Zajcheve daljshe pesmi Nevidne ochi skupaj z reprodukcijo modernistichne zhelezne plastike Stojana Baticha, ki so ga tudi na uchinkovit nachin predstavili v Perspektivah.
S prevodi lirike Gregorja Strnishe sem se s trzhashkim prijateljem in tedanjim dunajskim shtudentom, leto zatem pa skupaj z mano urednikom nove trzhashke revije Most Vladimirjem Vremcem, poznejshim direktorjem mestnih vrtov in parkov v Trstu, ki je nosil s seboj prevode Udovichevih pesmi, osebno odpravil na stanovanje avantgardistichnega surrealnega pesnika in literarnega eksperimentatorja Fabiana Kultererja v Untere Meidingergasse v dvanajstem okraju. Ta letos umrli nemshki Koroshec je v shestdesetih letih prejshnjega stoletja na Dunaju izdajal she pred pozneje legendarnimi grashkimi Manuskripte tedaj edino avstrijsko novatorsko literarno revijo Eröffnungen. Cheprav sem se strogo drzhal nenapisanega pravila, da svobodnega umetnika ne smesh na Dunaju nikoli motiti pred enajsto uro zjutraj, je urednik she spal. Ker sem ga zhal, da bi prishel na svoj rachun, moral zbuditi, ni bil najboljshe volje, vendar se je vseeno odlochil, da mojo ponudbo sprejme. V skupni osmi in deveti shtevilki revije Eröffnungen so leta 1963 poleg mojega prevoda Strnisheve pesmi Poletje iz cikla Sanje leta izshli she prevodi pesmi Jozheta Udovicha in Daneta Zajca ter proze tedaj znanega mariborskega pisatelja Branka Rudolfa. Te tekste so prevedli Vladimir Vremec, Hannes Schneider, Janko Messner in urednik Kulterer. Slovenski avtorji so se v Eröffnungen znashli v danes prominentno zvenechi druzhbi s sicer malo znano poezijo amerishkega romanopisca in nobelovca Ernesta Hemingwaya in s pesmimi tedaj prve dame irske poezije Edith Sitwell ter skupaj z objavami v tistem chasu she vechinoma nepriznanih avstrijskih avantgardistov H. C. Artmanna, Konrada Bayerja ali tedaj she zelo poetichno abstraktnega, toda pozneje druzhbenokritichnega Petra Turrinija. Okrog leta 1970 sem zachel poleg slovenskega leposlovnega ustvarjanja s poskusi literarnega pisanja v nemshkem jeziku. S temi nemshkimi, v glavnem ironichnimi eksperimenti v nachinu kritichnih razmejitev z razlichnimi chloveshkimi slabostmi in napakami ter s posledicami negativnih oblastnishkih struktur sem skushal seznanjati urednike literarnih revij in chasopisov v Avstriji, Nemchiji in Shvici. Postopoma sem navezal osebne stike z nekaterimi uredniki in pisatelji, zlasti z moderneje usmerjenimi pripadniki mlajshih generacij.
Od vsega zachetka me je zanimalo tudi tedanje bodrilno literarno in kulturno dogajanje v vrstah mlajshe generacije koroshkih Slovencev, ki je od leta 1960 nashlo podlago in mozhnost uresnichevanja v reviji Mladje z glavnim urednikom Florjanom Lipushem. Na pobudo Feliksa Bistra, enega od tedanjih urednikov Mladja, sem zachel v reviji sodelovati z raznimi prispevki skupaj z mojo zheno, pesnico Mileno Merlak. V 11. shtevilki Mladja je leta 1972 izshel moj daljshi sestavek Slovenska koroshkapovojna literatura, v katerem sem med drugim zapisal, da se je »povojna literatura slovenske manjshine na Koroshkem kvantitativno in kvalitativno razvila shele v zadnjih desetih letih. Literarna revija Mladje (...) pomeni bistveno literarno in idejno novost v sodobnem zhivljenju te slovenske manjshine.« S posebnostmi slovenske koroshke literature, ki sem jo v tem sestavku po eni strani uvrstil »na podrochje sodobne vseslovenske literarne strukture«, po drugi strani pa oznachil tudi kot »del avstrijske literarne situacije«, sem zhelel podrobneje seznaniti tedaj she zelo nevedno avstrijsko pa tudi shirsho nemshko
javnost. Moj prijatelj, avstrijski pesnik in urednik tedanje dunajske alternativne revije AHA Erich A. Richter, je na mojo pobudo v posebni dvojni shtevilki 3 — 4 svojega literarnega glasila leta 1973 objavil moj chlanek Die Kärntner Slowenen und ihre Literatur (Koroshki Slovenci in njihova literatura) skupaj z nemshkimi prevodi nekaterih slovenskih koroshkih avtorjev. Kmalu sem o slovenski koroshki literaturi porochal v dunajskem tedniku Die Furche, leta 1975 pa med drugim tudi na literarnih straneh zürishkega chasnika Die Tat.
Lipush, ki sva ga z Richterjem obiskala na njegovem tedanjem domu v Lepeni pri Zhelezni Kapli, mi je naredil lep kompliment, ko je izjavil, da sem bil prvi, ki je nemshko govorecho javnost opozoril na dogajanja v slovenski koroshki literaturi. Seveda so bili to shele prvi koraki, po mojih skromnih mocheh. Pravi prodor je nastal shele, ko je prevzel iniciativo v mednarodni javnosti priznani Peter Handke in s svojimi prevodi uveljavil predvsem Lipusha in pesnika Gustava Janusha v shirshem mednarodnem kontekstu.
Leta 1973 so me zaradi aktivnih stikov z avstrijskimi nemshko pishochimi literati na Dunaju in v Avstriji povabili v urednishtvo Mladja kot urednika za zvezo z nemshkimi pisci. V Mladju sem zachel s predstavitvami nekaterih mlajshih avtorjev. Prevodom tekstov, ki jih je vchasih pomagala oskrbeti tudi moja pokojna zhena Milena Merlak, sem dodal kratek informativni esejistichni zapis o avtorjih. Na ta nachin je Mladje predstavilo pestro panoramo tedaj mladih avtorjev od na Dunaju zhivechih E. A. Richterja, Petra Henischa, Petra Roseia do Celovchana Petra Kerscheja, pokojnega izdajatelja literarne revije Das Pult v St. Pöltnu Klausa Sandnerja in drugih. To dejavnost pa sem moral prekiniti, kot porocha Peter Kersche leta 1989 v nemshkem Kronoloshkempregledu dela in zhhivjenja Leva Detele (Chronologischer Überblick über Leben und Werk von Lev Detela), »ker leta 1975 zleti na grob nachin iz urednishkega odbora Mladja na pobudo Janka Messnerja«. V tej zvezi Kersche citira she negativno pripombo v ljubljanskem Delu, da so v celovshko Drushtvo slovenskih pisateljev v Avstriji »sprejeli tudi emigrantski par Detelo«, zhe leto prej pa so, kot Kersche dokumentira v isti publikaciji, »pri mariborski zalozhbi Obzorja unichili stavek v ljubljanskem Delu in Knjigi 1974 napovedane Detelove knjige I%kushnje z nevihtami« brez izplachila odshkodnine avtorju. Knjiga je lahko izshla le v tujini. Okrog leta 1980 je v Avstriji izhajalo priblizhno 64 literarnih revij, vendar je bila vechina od teh zelo alternativna in je imela kratko zhivljenjsko dobo. V eni izmed vodilnih knjizhevnih revij Literatur und Kritik z urednishtvom na Dunaju je tedanja urednica, pokojna pesnica Jeannie Ebner, rada objavljala tudi slovenske avtorje v izbranih prevodih raznih prevajalcev. Zhe v shtevilki 76 — 77 letnika 1973 so tu izshli v pisani drushchini raznih »drugih jugoslovanskih pesnikov« slovenski avtorji Ivan Minatti, Tone Kuntner, Kajetan Kovich, Svetlana Makarovich, Marjan Kramberger, Ciril Zlobec, Edvard Kocbek, France Filipich, Srechko Kosovel, Irena Zherjal Puchnik, Alesh Kermauner in Tomazh Shalamun v prevodih O. F. Bablerja, tedaj na Dunaju zhiveche in zdaj zhe pokojne prevajalke Ine Jun Broda ter Petra Kerscheja. Ista revija je pozneje she vechkrat prisluhnila tekstom slovenskih avtorjev, she posebej Edvarda Kocbeka. V Literatur und Kritik pa je zhe leta 1973 izshla tudi lirika Milene Merlak in moje pesmi v prevodu Petra Kerscheja. Nekateri od teh revijalnih prevodov so bili uposhtevani tudi v prvih
nemshkih antologijah slovenskega pesnishtva, na primer v knjigi Neue slowenische Lyrik (Nova slovenska lirika), ki je izshla leta 1972 pri zalozhbi Otto Müller v Salzburgu. V istem chasu je pri mariborskih Obzorjih izshla Nova avstrijska lirika, v kateri so objavljeni tudi nekateri novejshi pesniki, med drugimi Friederike Mayröcker in H. C. Artmann.
V urednishtvo dunajske revije Wespennest vstopi v sedemdesetih letih prejshnjega stoletja tudi urednik revije AHA E. A. Richter, ki se med prvimi nemshko pishochimi avtorji v Avstriji poleg na Dunaju zhivechega Michaela Guttenbrunnerja in Klausa Sandnerja v St. Pöltnu zanima za slovensko knjizhevnost. In res se urednishki odbor Wespennesta rad odpira predstavitvam predvsem levo usmerjenih avtoric in avtorjev tujih literatur, med drugim tudi slovenske. V tej zvezi naj omenim slovensko shtevilko te revije iz leta demokratizacije Slovenije 1990, ko izide v Wespennestu vrsta mlajshih slovenskih avtoric in avtorjev od Maje Vidmar, Alesha Debeljaka, Igorja Bratozha do Janja Virka, Milana Klecha, Andreja Morovicha, Franja Franchicha ali Branka Gradishnika. Med vsemi v tej shtevilki Wespennesta zastopanimi literati je edino Tomazh Shalamun starejshi letnik; Peter Kersche je z obchutkom za posebnosti izraza prevedel v nemshchino njegovo dolgo pesnitev Vzgoja. Ta natis slovenske literature v dunajski reviji je odsev sodelovanja z ljubljansko revijo Literatura, kjer so leta 1989 v dveh shtevilkah objavili v slovenskih prevodih izbor iz sodobne avstrijske proze, poezije in esejistike.
Zhe leta 1975 sem v petnajstem zvezku dunajske literarne revije Podium, ki jo she danes izdaja istoimenska nizhjeavstrijska literarna skupina na gradu Neulengbach, objavil esej o knjigah avstrijskih avtorjev v Sloveniji, Feliks Bister pa sochasno prispevek o koroshki reviji Mladje. V isti shtevilki je predstavljena lirika Daneta Zajca v nemshkem prevodu Petra Kerscheja. Revija Podium je vechkrat odstopila svoje strani predstavitvam slovenskih avtoric in avtorjev.
Reciprochno, kot znamenje literarne solidarnosti in interkulturnega sodelovanja med nemshko pisano literaturo in slovensko ustvarjalnostjo, prevede Milena Merlak tekste literatov okrog Podiuma in leta 1977 objavi pesmi Jeannie Ebner, Alfreda Gessweina, Wilhelma Szabe, Doris Mühringer, Ernsta Davida, Aloisa Vogla, Ilse Tielsch Felzmann, Josefa Mayerja Limberga, Kurta Klingerja, Alberta Janatschka ter tedanjega predsednika avstrijskega PEN-a Ernesta Schönwieseja v trzhashki reviji Mladika, pozneje pa dodatno prevede in prav tako v Mladiki objavi she izbor iz shirshega Schönwiesejevega pesnishkega opusa. Sam v trzhashki reviji Most leta 1979 predstavim v slovenskih prevodih tako imenovano avantgardno oziroma moderno usmerjeno avstrijsko knjizhevnost, in sicer Boda Hella, Vintilo Ivanceanuja, Martina Neumanna, Jutto (danes Juliana) Schutting(a), Josefa Schweikhardta in Liesl Ujvary. Skoraj hkrati prevedem v slovenshchino radijske igre Klausa Sandnerja, Helmuta Peschine, Liesl Ujvari in Boda Hella ter jih pripravim za radijske oddaje v trzhashkem slovenskem radiu Trst A - RAI. Pozneje z Mileno Merlak v razlichnih slovenskih revijah in chasopisih objaviva she vech prevodov avstrijskih avtorjev, med drugim izidejo v reviji SRP satirichne pesmi Ernsta Jandla.
Komunikativno razvejanost teh reciprochnih literarnih zvez in navez potrjujejo in stopnjujejo she drugi prek Dunaja vzpostavljeni literarni stiki s kulturnimi tochkami izven Dunaja, kjer so se v zadnjih desetletjih 20. stoletja kontinuirano
trudili za vzajemno sodelovanje v evropskem prostoru. Sem sodi na primer povezovalni kulturni magazin Pannonia (v njem izidejo med drugim moji nemshki prevodi Panonskih pesmi Stanka Majcna), ki ga je z Dunaja urejal leta 1990 umrli pisatelj madzharskega rodu György Sebestyen. Ali pa Lesezirkel kot posebna obchasna kulturna priloga dunajskega dnevnika Wiener Zeitung, ki jo je vodil pokojni Thomas Pluch. In seveda celovshka kulturna revija Die Brücke v urednishtvu pokojnega Ernsta Gayerja. To so organi, v katerih so se vedno znova oglashale slovenske avtorice in avtorji s slovenskimi in internacionalnimi temami in z vzorci zanimivih avtonomnih poetik. S Petrom Kerschejem in Mileno Merlak preve-dem liriko, prozo in esejistiko Edvarda Kocbeka in prevode s spremnima esejema in komentarji objavim v dveh knjigah, v dvojezichnem slovensko-nemshkem Kocbekovem berilu / Kocbeks Lesebuch (Mohorjeva zalozhba, Celovec 1997) in v nemshki publikaciji Literatur und Engagement (zalozhba Kitab, Celovec 2004). S pomochjo osebnih stikov in najrazlichnejshih aktivnosti, tudi branj slovenskih avtorjev v razlichnih dunajskih literarnih inshtitucijah, v Literarnem kvartirju Alte Schmiede, v Avstrijski druzhbi za literaturo, v Literarni hishi (Literaturhaus), ter v knjigarnah in galerijah se je sodelovanje med slovenskimi in avstrijskimi avtorji na Dunaju do danes bistveno okrepilo in se izrazito razlikuje od stanja v letu 1963. K temu so pripomogli tudi shtevilni literarni nastopi v slovenskem kulturnem centru Korotan in v Slovenskem znanstvenem inshtitutu. Na Dunaju zhivechi amerishko-avstrijski pisatelj zhidovskega rodu Herbert Kuhner se je v takem dunajskem okolju prek nemshkih prevodov tekstov slovenskih avtorjev seznanil s slovensko literaturo in jo zachel shiriti v svojih angleshkih prevodih v revijalnem tisku, antologijah in knjizhnih izdajah shirom po svetu — od Velike Britanije in Zdruzhenih drzhav Amerike vse do Avstralije ali Indije.
Na dogajanje v slovenski literaturi in kulturi so v zadnjem chasu na uchinkovit nachin opozorile tudi izdaje novejshih slovenskih avtorjev pri razlichnih avstrijskih zalozhbah, tudi pri dunajskih Atelier, Zsolnay, Folio, Korrespondenzen. Zhe leta 1991, ob vojni za neodvisnost Slovenije, pa so na Dunaju zhivechi pisatelji in umetniki obeh jezikov, nemshkega in slovenskega, vechkrat pokazali zheljo po vzajemni afirmaciji »svobodnih narodov v svobodi kulture«. Na solidarnostni prireditvi za Slovenijo v dunajskem gledalishchu Ensembletheater am Petersplatz so 30. julija 1991 med drugim druzhno sodelovali avtorji Peter Paul Wiplinger, Wolfgang Mayer König, Franz Krahberger, Milena Merlak, Lev Detela in drugi. Posebnega pomena za uveljavljanje vzajemnega odnosa med literaturami in literati iz najrazlichnejshih jezikovnih skupnosti in kulturnih krogov je revija za mednarodno literaturo LOG, ki sem jo skupaj z Wolfgangom Mayer Königom in Petrom Kerschejem ustanovil leta 1978 na Dunaju in v Celovcu. 120 shtevilk revije LOG v tridesetih letih z dodatno ponudbo spremljevalnih tridesetih knjizhnih publikacij sodelavcev LOGa iz razlichnih drzhav nudi pester vpogled v literarne delavnice z avtonomnimi poetikami okrog tisoch avtorjev iz shestdesetih drzhav oziroma narodnosti in kulturnih obmochij. Poudarek je na demokratichni enakopravni izmenjavi med literaturami, malimi in velikimi, in na objektivni informaciji tudi o pojavih in knjigah, ki ne pridejo na lestvice tako imenovanih uspeshnic, a so vsekakor za razvoj kulturnega zhivljenja in literature pomembne ali zanimive. Isto velja tudi za iz razlichnih ozirov neuposhtevane, zamolchane ali celo
preganjane avtorje, predvsem za take, ki niso ignorirani zaradi nedonoshenosti svojega literarnega pisanja, temvech vzrok za netoleranco izvira iz politichnih, nacionalistichno-shovinistichnih ali privatno intrigantskih spletk in zapletov. V reviji LOG so se v prevodih vedno znova oglashali tudi slovenski avtorji, med njimi Edvard Kocbek, Boris Pahor, Milena Merlak, Franci Zagorichnik, Tomazh Shalamun, Valentin Polanshek, Janko Ferk, Peter Semolich in drugi. Dotok novih sodelavcev slovenskega rodu je opazen she tudi po tridesetih letih revijinega izhajanja. V zadnjih letnikih LOGa so med drugim objavili svoje tekste razlichni starejshi avtorji Bogomil Fatur, France Forstnerich ali Jozhe Shmit pa tudi mlajshi, na primer na Dunaju zhivecha avstrijska drzhavna turistichna vodnica Mojca Gätz z vech pesmimi z dunajsko tematiko. Posebna knjizhna publikacija revije LOG Wege der Selbstbehauptung (Poti samoodlochanja) s prispevki raznih slovenskih avtorjev, med drugim Rudija Sheliga, Draga Jancharja, Maje Haderlap, Vladimirja Vremca, pa je bila posvechena — na podlagi istoimenskega nastopa slovenskih avtorjev leta 1989 na dunajski prireditvi Literatura v marcu — slovenski samostojnosti. V samostojnih knjigah edicije LOG — BUCH so izshla literarna dela Milene Merlak, Ivana Cimermana in Leva Detele.
Za konec she kratek pogled na dogajanje v drugi polovici prejshnjega stoletja. Leta 1964 v Ljubljani iz politichnih razlogov administrativno ukinejo revijo Perspektive, kar je povod za moj na Dunaju napisani nemshki chlanek Protestni molk slovenskih pisateljev, ki izide 10. julija 1964 v znanem zürishkem tedniku Die Weltwoche. V istem chasopisu se z Dunaja she vechkrat oglasim, med drugim leta 1965 s porochilom o 33. kongresu PEN kluba na Bledu, katerega se ni smel udelezhiti vodilni slovenski pesnik Edvard Kocbek.
Deset let pozneje, leta 1975, ob aferi zaradi Kocbekovega intervjuja z omembo poboja domobrancev v trzhashki reviji Zaliv, se zadeva tudi na Dunaju neprijetno zaostri na 40. mednarodnem kongresu PEN kluba. Kot chlan te priznane mednarodne organizacije spregovorim 21. novembra 1975 v dunajskem hotelu Hilton v navzochnosti mednarodno uveljavljenih avtorjev Friedricha Dürrenmatta, Manesa Sperberja in Friedricha Heera o politichnih shikanah jugoslovanskih oblasti proti Kocbeku in pristavim: »Toda kaj je Edvard Kocbek sploh zakrivil? Ali je priznanje drugachnosti in klic po svobodi zhe sakrileg? Literaturi in chloveshtvu se slabo pishe, che bomo uzakonili neresnico in krivico in vse nevshechnosti skrili pod na videz chisto preprogo, chesh nobenih tezhav ni. Vse je v najboljshem redu.« V kontekstu tega boja za »resnico in svobodo lepe besede« objavim tedaj v druzhbi z mednarodnimi publicisti vrsto chlankov v razlichnih revijah in chasopisih, med drugim v Die Presse, Arbeiter Zeitung, Die Furche na Dunaju ter v chasnikih Der Bund, Die Tat, Basler Zeitung v Shvici in Stuttgarter Zeitung ali Rhein — Neckar Zeitung v Zvezni republiki Nemchiji. S temi sestavki si ne pridobim prijateljev pri politikih tedanje komunistichne Jugoslavije, vendar pa naletim na razumevanje v shtevilnih literarnih in publicistichnih krogih po svetu.
Prichujochi tekst je avtor prebral 23. junija 2009 na simpoziju SLOVENSKI ODNOSI Z DUNAJEM SKOZI CHAS v Slovenskem znanstvenem inshtitutu na Dunaju. Simpozij s priznanimi strokovnjaki je dunajski inshtitut pripravil ob visokem zpivljenjskem jubileju — devetdesetletnici — patra Ivana Tomazhicha, ustanovitelja dunajskega slovenskega shtudentskega in kulturnega doma Korotan.
Jolka Milich
O PREVAJANJU IN POEZIJI (XIII)
Kratek pochitnishki preludij, ki se bo bolj kot s poezijo ukvarjal s prozo, da me ne boste obdolzhili obsedenosti z liriko in me razglasili za njenega fanatika. Sodim med tiste bralke Dela, ki si iz sobotnih shtevilk, brzh ko zachnejo izhajati, pobozhno izrezujem poletne zgodbe, imenovane Poletje v zgodbi, sveto preprichana, da jih bom potem tudi prebrala. Vsako zase zlozhim v lichno broshurico, si radovedno ogledam fotografijo avtorja in s she vechjim zanimanjem preberem notico o njem, shele nato jo dam na vidno mesto, kamor iz tedna v teden odlagam tudi druge snopiche, po istem ali podobnem ritualu, in kjer obichajno tudi obtichijo, ne da bi dochakali famozni bralni dan. Pa naj se she tako zaklinjam, da bo napochil, mi obichajno prav ne rata. Mora nastopiti kakshen mus ali poseben pripetljaj, ki je she silnejshi od morati malodane obvezno ... Navadno mi ga skoraj zapovejo pisatelji ali -ice z dolgim stazhem prijateljevanja z mano, ker bi srchno radi vedeli, kakshna se mi zdi zgodba. Je po mojem okusu? Nekaj super? Najlepshe, kar sem doslej poletnega in zimskega prebrala? Ali je stvarca morda razocharala moja tiha prichakovanja? Kar na dan z besedo! Tedaj seveda gre za diktat, kateremu se prav ne morem izogniti. Cheprav bi se mu she najraje, ker proshnjiki navadno prichakujejo le pohvalo, najrajshi podkrepljeno s samimi superlativi. Gorje, che najdesh kakshno letnico narobe in prijazno opozorish avtorico, naj popravi, saj bo kdaj kasneje she kje drugje, verjetno knjizhno, dala besedilo v tisk. Dobronamernost gor, dobronamernost dol, vsako sklicevanje nanjo je zaman, saj je sploshno znano, Jolka, da imash hudobno oko. Pa she pikolovka si zraven, zgubljash se z malenkostmi. Doslej sem mislila, da gre za chisto navadno kleveto, zdaj pa na svoji kozhi obchutevam vso bridko resnico. In kaj naj reche v svojo bran pikolovska dobronamernica na to kruto konstatacijo? Nich. Le pikolovski nasvet: Vseeno popravi, Breda, preden dash ponovno v tisk. Zlonamernemu ochesu navkljub in drobnjakarstvu na ljubo.
Letoshnje Delove zgodbe so obdane z zelo privlachnim okvirnim ornamentom iz pretezhno toplih, bolj ali manj intenzivnih barv, ki po kariranem vzorcu spominjajo na nekdanje in tudi sedanje — so vechno v modi — vesele kuhinjske brisache in prte, in so potemtakem nabito polne dobro znanega, da ne rechem domachnostnega potenciala, ki na bralce deluje — psiholoshko vzeto — nadvse vabljivo ali vsaj obetavno, skoraj tako pomirjevalno, kot nekdanje vashko petje na vecher ali zvonjenje po starem, ne ono mehanichno in obupno kovinskega zvena, ki ga je na zhalost medtem zamenjalo strojno zvonjenje ne zaradi pomanjkanja zvonarjev, saj zvonarje bi se nashlo, a nobena fara, z izjemo najbogatejshih, si ne bi mogla privoshchiti tako visokih stroshkov za njihovo vzdrzhevanje le zato, da bi odpravila rezko metalnost in brezdushno enolichnost zvokov v prid blagozvochnega donenja kot v preteklosti. Prigovarjajo mi (poletne zgodbe): vzemi si urico pochitka, udobno se kje namesti (to je sicer pri meni najvechji in vchasih celo nepremostljiv
problem), izberi si katerokoli po kakshni skrivni afiniteti in se srechno preglodaj skoznjo do konca. Ne ustavi se pri drugem stavku in si ne poishchi izgovorov. Res sem si jih ogledala bolj od blizu in prebrala celo nekaj naslovov: Otok na jezeru, Gospod za eno noch, Song to Mr. G, Patologija neke ljubezni, Darovalec, Zhlahta za zharo pa Androidel. Ilustrator Urh Sobochan mora biti mahnjen le na morske pochitnice, ker je opremil vse doslejshnje snopiche z ribicami, bodisi samimi samcatimi ali v razgibanem tropu. O kakshni gori, tamarju, soteski, rododendronu, encijanu in planinskih uzhitkih niti znaka. Vesni Lemaich, zali in rosno mladi avtorici Androidela, jih je nadrobil — ribic, da smo si na jasnem — she najvech, za nekaj nabito polnih krozhnikov v kakshni ribji restavraciji na obali, recheno kulinarichno. Sodech po naslovu, sem pri njej takoj zasumila, da gre za znanstvenofantastichno zgodbo, in iz kratke notice zvedela celo, da ji je ta zvrst napisana na kozho, in zhe sem jo nameravala odlozhiti, ker je ZF za mojo kozho redkokdaj kompatibilna, ko mi je pogled padel na uvodne takte zgodbe: »S storitvenim obrazom je pospremil zadnjo stranko.«
Ta tako nenavadni obraz je na vsem lepem pritegnil moje zanimanje, saj si storitvenega obraza ne znam niti predstavljati, in menim celo, da si je prvich utrl pot v literaturo, vdrl ali zashel je vanjo pomotoma in ponevedoma, upajmo, da ne bo nashel prevech sorodnih dush, ki si ga bodo prisvojile in ga potem razpechavale levo in desno po ducatih. Najbrzh gre za kalk iz kakshnega tujega jezika, se zachnem radovedno sprashevati, ali za kdove kaj. Romanski jeziki mu ne botrujejo. Morda angleshchina in njeni derivati? Ali pa mlade generacije govorijo zhe tak izumetnicheno birokratski jezik, ki zveni starejshim rodovom zhe hudo bizarno? Ker sta mi predlanskim ali morda she prej, to je zhe pred leti, Alenka J. in Gashper M., dva razmeroma mlada ali vsaj mlajsha slovenska prevajalca in literata, zdi se, da nesebichno, predlagala kot njuni soprevajalki, prek zalozhnika Primozha Ch., da bi mi ... pomagala posodobiti moj jezik, ki je bil po njunem cen(j)enem mnenju zhe malce passé oz. delno prekrit s patino chasa, pa jima nisem dovolila nobenih ... osvezhitvenih posegov, menech, da je dovolj zhiv in mlad in da zlahka parira njuni (vechkrat ne dovolj strogo sortirani in kontrolirani) govorici, no, zdaj ob tem storitvenem obrazu sem se na vsem lepem zbala, da ... sta Gashper in Alenka morda imela vsaj deloma prav, ker nekaj zares ni z mano v redu ... oziroma moj jezik sploh ni uravnan s tekochimi jezikovnimi trendi v sploshni, pardon, v storitveni rabi. Kolikor ga mlada poletna zgodbarka seveda ne lomi na svojo roko, lektor pa ni posegel vmes, chesh naj ga lomi, saj poletni bralci niso kdove kako natanchni, she opazili ne bodo, jaz pa bom hitreje opravil svoj posel in kasiral od vedno bolj shkrtih zalozhb tisto peshchico drobizha ali miloshchino, ki ji je uradno she vedno ime honorar.
No, jaz, ne bodi lena, sem stopila h knjizhni polici in potegnila z nje Cesara Paveseja in ponovno prebrala vse, kar sta prevedla in napisala glavna prevajalca zbirke pesmi Delati utruja, pa she svoje zraven, in she marsikaj nashega po slovenskih revijah, zlasti v lanski Literaturi, od shtevilke 203 do 210, a ne samo v njih, da bi videla, ali iz konteksta shtrli nasha pisarija kot kakshen minaret ali vashki zvonik in s svojo neskladnostjo kazi panoramo. Kar odleglo mi je, nich storitvenega na nepravem mestu niti pri njiju in tudi pri meni nich posebno
hreshchechega in shtrlechega, vse je dokaj obichajno slovensko in si upam celo trditi, da je she dalech od passé ali od sorodstva z dinozavri, cheprav ni nich pretresljivo enkratnega pri nobenem. Vsi trije dosegamo lepo povprechje, dalo bi se kajpak marsikaj she izboljshati, a da bi to dosegli, se bomo morali vsak zase vzeti v roke, che si bomo pach vzeli chas, da izstisnemo iz sebe kar najvech mozhnega. Jaz osebno, ko bom she k(d)aj komunicirala s precej snobovskim Gashperjem (glej Literaturo shtev. 210), se bom preventivno oborozhila, da ga sladko impresioniram s svojo uchenostjo in podkovanostjo v prevajalski teoriji in ga spravim tako rekoch z nekaj zvijachnimi zamahi »nok avt«, bolj z visoko donechimi navedki iz teorij(e) kot s svitlimi primeri iz prakse, tudi z duhovitostjo ne bom prevech razsipala, ker ni zazhelen zhanr za k chemernosti nagnjene domishljavce, ki se jemljejo kot katekizem smrtno resno, opletala bom rajshi s tujkami, ki jim mi na nashem koncu pravimo evropeizmi in so v Sloveniji jako jako jako cenjene/i in zalezhejo trikrat vech kot domachi izrazi. Reci komu pri nas, da je, recimo, bedak, in nisi rekel skoraj nich; jezikovno frustrirani ali brez pravega posluha za izrazno moch materinshchine, bodo to razumeli skoraj kot ljubkovalnico; reci mu, da je imbecil, in ti bo — osebno na smrt prizadet — za vse vechne chase zameril. Je pa v bistvu isto. Niti za mrvico vech ali za drobtinico manj. A povrnimo se k neprikladnemu pridevniku obraza. Najbrzh je z oznako storitven mlada pisateljica mislila nekaj vech kot samo ... s poslovnim obrazom ali usluzhnim ali kaj podobnega, ki sodijo zhe med banalne obrazne opise. Bi morala rechi vsaj z uslu%hnostmm, da bi se dalo razbrati to nekaj vech? Rekla sem morda. Jaz pach ugibam. Kaj je mislila, pa nam lahko le ona pove. Bi sploh priznala, da je ustrelila kozla, che bi jo vprashali za pomen? Dvomim. Na Slovenskem ima redkokdo toliko shportnega duha, da bi javno priznal, da ga je kdaj pokronal. Pretezhno iz pomanjkanja samozavesti. Najbrzh bi vseznalo razlagala to in ono in mi solila pamet, pa jo she popoprala za navrh in jo zalila z aromatichnim kisom iz uvoza, da bo bolj preprichljiva. Ko bi se shla njeno prevajalko, bi zhe chisto na zachetku naletela na ... tezhavo. Najbrzh je uporabila staro finto: zakaj preprosto, che lahko komplicirano? Zakaj razumljivo, che lahko ovito v gost oblak megle ali dima? Zakaj pravilno, che lahko narobe?
Pa tudi jaz, kaj neki fantaziram, kaj bi, che bi, che bom in ne bom ... Saj prevajanje ni eksaktna veda. Ni je bolj svobodne umetnosti ali obrti, kot je ta. Praktichno, che si dovolj odprte glave, dovolj razgledan, dovolj nachitan in dovolj prebrisan, tutto fa brodo. Vsak chas se lahko sklicujesh na katero koli metodo, saj jih imamo toliko, da z njimi lahko zhongliramo. In prisegash na tisto, ki ti trenutno najbolj ustreza, ne povesh na glas, da si se zatekel, denimo, h kreativnemu prevajanju le, da prishtedish pri chasu in da se vsaj priblizhno drzhish teksta; kjer pa se pokazhe kaj tezhje prevedljivega brez velikega predznanja ali prezamudnega iskanja, to kar po svoje prevedesh in kakshen strokovni izraz v besedilu umetelno zamenjash s kakshnim, ki si ga all'occorrenza izmislish, et voilà, c'est fait, ne da bi krvavi pot potil ali prepotil sedem srajc. V sploshno veselje. Drugi so she bolj zadovoljni kot ti, ki pach she najbolje vesh, kako se v sili in potrebi svinjo smodi. Pregovorno seveda, ker resnichno bolj malo vesh o smojenju na sploshno in o smojenju svinj posebej. Pa naj she tako sprashujesh naokoli, zlepa ne najdesh
strokovnjaka, ki bi ti znal kaj povedati, da o kakshnem prepotrebnem prirochniku niti ne govorimo. Usojena nam je nevednost zaradi premajhne zavzetosti strokovnih kadrov. A tudi z nevednostjo lahko pridesh dalech, glavno je, da jo znash preprichljivo prezentirati kot — vednost ali vsaj umetnost. V tem je ves kunsht. Pa saj ti v bistvu nich ne morejo. In to je to.
No, zaradi tistega spotakljivega zachetnega pridevnika sem potem — najbrzh ishchoch she kaj storitvenega — prebrala do konca precej romantichno in tematsko zhe rahlo oguljeno zgodbo, sicer tu pa tam diagonalno, a do konca. Zhe spet — kot zhe tolikokrat — chustvena navezanost robotke do tvorca-lastnika robotske farme ali pornohotela ali seksimotela ali navadne krajevne beznice za spolne usluge vsega sitim — tudi razvrata — lokalnim petichnezhem. Ko ponevedoma ali programirano she kar bistra Bambi odkrije, da jo njen ljubi lastnik, nesposoben chustvovanja, le zlorablja, se mu pach upre in ga — verjetno s pomochjo vseh drugih zhe napol iztroshenih in neuporabnih (za na odpad?) robotskih sotrpink — spravi popolnoma na kant. Ta scenarij — umno prikrojen za domache potrebe — bi avtorica lahko prodala, priporochila ali podtaknila Murinim delavkam in she kakshnemu drugemu podobnemu podjetju. Tudi tam so razmerja med izkorishchanimi in izkorishchevalci na podobno nizki in brezizhodni ravni. Tudi tam bi se nashlo kakshno mlado shiviljo Bambi, rajshi Barbko ali Betko, ki hrepeni po ljubezni vsaj vodje oddelka, che je direktorjeva nedosezhna. In zanj stori vse, dokler se ji dokonchno — ob vrnitvi delavske knjizhice pa zbogom in zdrava ostani brez vsega — ne posveti, da je trud zaman! In ga vsa razjarjena, v raptusu uzhaljenosti in brezupja, treshchi s kosom shivalnega stroja po modno obriti butici, da njegova kri shpricne dalech naokrog in zapacka zhe skrojene obleke in shivalne naprave pa vse zidove nepregledno velike tovarnishke hale. Sindikalist Semolich ali njegov predstavnik in namestnik pa nemochno vzdihne in nato bolj zarjuje kot vzklikne, da ga vsi chujejo, zlasti tevereporterji in chasnikarji: O sveta Kungota, zaradi tega bo izklicna cena tovarne she nizhja, she tezhje vas bodo potem izplachali, vsaj delno in minimalno. Presneta ljubezen, tam gnezdish in kotish mlade, kjer te je she najmanj treba. Betka, Betka, kaj zganjash hudicha in kraval, kjer se ne shika? Domov pojdi na trajni dopust. Saj si z refleksi zhe chisto na psu, skrajno potrebna pochitka. Na, she moj nesebichni sindikalni blagoslov, da ti bo malce lazhje krizhem rok doma, in si na kakshni stari zofi poshteno oddahni. Ne jej prevech, da se v brezdelju pretirano ne zredish in slednjich ne postanesh prava bajsa brez vsakega sharma. In tako dalje ... A kaj, ko socialna tematika v literaturi enaindvajsetega stoletja ni dosti cenjena, kaj shele zazhelena, po njej menda na nashem koncu — ne mislim s tem le na slovenski konec in knjizhevnost, moj pogled je vpichen tudi v tako imenovano evropsko ustvarjalnost, v najzhlahtnejshem, recimo kar vidmarjanskem pomenu te besede, ko je iz Evrope (mishljena je izkljuchno zahodna, saj vzhodna si imena Evropa niti ne zasluzhi, Vzhodnjaki bomo v Evropo samo hodili kot v Kelmorajn, samo hrepeneli po njej kot po Indiji Koromandji, a je nikoli ne bomo dosegli, kvechjemu v sanjah, in she takrat kratkotrajno, do prebujenja pach v bridki neevropski stvarnosti!) v nashi podezhelski neizkusheni domishljiji prihajalo samo najboljshe in non plusultra — ni she kakega posebnega povprashevanja. Prej zavrachanje. Zdaj nekako palijo in
vzhigajo — a doklej? — le chefurske in romske teme, ki so hochesh nochesh vedno socialno obarvane z akrilnimi, precej krichechimi smolami in zasoljene s pikanterijami in eksotiko, ki jih je prijetno gledati, saj imajo magichno moch, da tragichnost zdramatizirajo in jo naredijo, delikatno zachinjeno z ironijo, tako rekoch lahko prebavno in na moch uzhitno. Saj poznate staro vizho: Romom et co. je treba vsestransko pomagati in jim chimprej najti dostojen dom, a ne v Zaplani niti v Murglah pred mojo vilo, ampak na kakshnem drugem, bolj proletarskem borjachu, to ja, da se svoji s svojci in podobnimi medsebojno ubadajo in spentljajo. Ugajajo tudi tiste vizhe, usklajene s sladostrastnimi zvoki violine, she slovita Svetlana Makarovich, umetnishko do razvajenosti zahtevna, je tej pretresljivi cvilbi vrtoglavo vibrirajochih strun podlegla na celi chrti in se pustila omrezhiti od »neodoljivega« sharma ne sicer vsakrshnih juzhnjakov, marvech le onih izjemnih z dodatnimi vrednostmi, ki so se povzpeli iz zanikrne anonimnosti in zlezli na sam vrh artistichne prepoznavnosti. Socialo she nekako prenesemo tudi v znanstvenofantastichni produkciji, da damo prilozhnost bodisi marsovcem, lunatikom, saturnichanom itd. in kakopak robotom, da nadmudrijo njihove ustvarjalce in pochenjajo same nepozabne fore, ko se na primer kakshen vrazhji klon izkazhe bolje od nespametnega klonatorja po iznajdljivosti in podjetnosti, skratka po storilnosti oz. storitvenosti. In smo spet tam, na zachetku. She najboljshe je, da menjamo ploshcho in preskochimo — spet pochitnishko razpolozheni in avgustovsko razgreti na ...
... na Slavoja Zhizhka, ki je ime Slovenije z veliko zachetnico in magari iz samih kubitalnih majuskul ponesel v shirni svet, z nami vred v istem izvoznem paketu. In s tem je vse recheno. Dodajmo she anekdoto. Konec julija je bila v tedenski prilogi Magazine milanskega Corriere della Sera Zhizhkova knjiga Leggere Lacan (Brati Lacana), ki je izshla pri zalozhbi Bollati Boringhieri, na kratko predstavljena kot dobitnica tedenske nagrade. Pod naslovom pa lahko beremo naslednje sicer skopo, a dovolj zgovorno besedilo (v mojem instant prevodu):
Angleshki spot. Dekle naleti na zhabca in ga poljubi. Zhabec postane lep mladenich. Lepi mladenich poljubi dekle, ki se spremeni v steklenico piva. On je presrechen. Zakaj? Zato, ker je za moshkega bistveno, da »zreducira zhensko v delni predmet uzhitka«.
Kaj pravite? Ni napachna, nasprotno, prav duhovita anekdota. Mene je vsaj nasmejala. Ne povejte je pa Gashperju Maleju, obetajochemu pesnishkemu debitantu; on bi samo zvishka zagodrnjal, zanichljivo zavihal nos in povesili bi se mu kotichki ustnic v Pierrotov neutolazhljivo zhalostni pogled na svet. Dejal bi omalovazhujoche: Kaj je v anekdoti sploh tako smeshnega, da bi se veljalo nashobiti v nasmeh? In nato, da bi se distanciral od plehke duhovitosti, bi rajshi izstrelil nekaj citatov, da se ohrani v formi in se ne prikrajsha za to zgledno lepo razvado, ki so se je zadnje chase oprijeli skoraj vsi mlajshi pesniki po vsem svetu, ne samo pri nas, svoje hvalezhno bralstvo pa gratificira z dognanostjo miselnih dosezhkov omikanega chloveshtva. V tej visoko in shiroko razvejani citatomaniji se bom tokrat poskusila she jaz, da se mu prikupim in mu obenem nekako dokazhem, da navajanje ni noben tak kunsht, da bi zadelj njega chloveku poshla sapa:
Bonus animus nunquam erranti obsequium accommodat.
Seneka
Non c'è uomo che non erri, né cavallo che non sferri.
Italijanski pregovor
Ya nada tengo, nada quiero. Ya nada busco, nada espero. Nada.
Nicolás Guillen
They are always with us, the thin people Meagre of dimension as the grey people On a movie-screen.
Sylvia Plath
Assez vu. La vision s'est... itd Assez eu. Rumeurs des. itd Assez connu. Les arrêts. itd Départ dans. itd
Prevech znan francoski pesnik, da bi ga sploh imenovali. A rajshi neham, da mojega istrskega znanca ne spravim v she hujsho zadrego. Zhe tako je chisto paf ob goli konstataciji, koliko truda si brez obzhalovanja drznem vlozhiti v to, da napishem navedke v tujem jeziku brez pravopisnih napak, kar je na Slovenskem — v pesnishkih zbirkah vsaj in spremnih besedah — prava redkost. Saj jih celo svetovljan svetovljanov, akademik in pesnishki lavreat Tomazh Shalamun she vedno pridno kuje in shtanca. Nash literarni razsodnishki vrh pa nagrajuje. Pa kaj nismo rekli, da bomo menjali ploshcho? Rekli.
Renzo Cigoi, italijanski pesnik in pisatelj iz Trsta, s katerim zhe dolgo prijateljujem, me obishche skoraj vsako drugo ali tretjo nedeljo. Okrog desetih zjutraj se oglasi ... na kofe in na eno- ali dveurni, pretezhno literarni klepet. Odvisno od najinih komentarjev, ki so vchasih kratki in jedrnati, drugich pa se razvlechejo kot slabo leto, ker morash zacheti pri Adamu in Evi, che hochesh, da ... z nasho kulturo slabshe ali nich podkovani sosedi sploh kaj razumejo. Prinasha mi redno tudi italijanske knjizhevne liste in tednike — tudi Slavoja sem brala v neki njegovi prilogi. Iz Piccola pa mi izrezhe vse chlanke, kjer teche beseda o slovenskih pesnikih in pisateljih. V zachetku junija mi je pod nos pomolel tudi tistega iz chrne kronike, ki se je na kratko ukvarjal z Marijanom Zlobcem in Makarovichevo, oziroma z njunimi zhalitvami in pretepom na ljubljanski cesti pred sodnijo. Vsega skupaj niti dvajset vrstic, a v teh vrsticah vsaj deset grobih netochnosti. She srecha, da ne zhivimo na severnem techaju, marvech le dobro uro vozhnje od Trsta, kjer je sedezh Piccola, da lokalpatriotichno zamolchim pomozhno redakcijo v Kopru, kjer bi morala biti informiranost o nashih zadevshchinah obvezna. Vsaj slovenski novinarji, ki delajo tam, che ne vejo, bi se lahko pozanimali, kaj se je zares zgodilo in kdo je kdo. Ne moresh ene same samcate klofute, ki je povsem neprichakovano prifrlela na Marijanovo lice, spremeniti v prerekanje in pretep niti oklofutanega
chasnikarja in eksperta za glasbo brez potrebe prekvalificirati v kulturnega urednika. Na koncu mi je le uspelo sprashevalcu dopovedati, kaj se je zgodilo, sklicujoch se po analogiji na Daudetovo zgodbo iz Lettres de mon moulin o papezhevi muli, ki je menda enako dolgo hranila brco in zamero kot nasha vrla Svetlana klofuto. Ker pa je v porochilcu pisalo o Makarovichevi kot o nashi najbolj sloviti in odlichni, cheprav ekscentrichni pesnici, je z velikim zanimanjem sprasheval po njej nasploh in njenih delih; bil je namrech preprichan, da je vsaj kakshna njena pesnishka zbirka prevedena tudi v Italiji in me je prosil za naslov, ker bi knjigo rad kupil in bral. Zhe zaradi temperamentnosti mu je bila strashno vshech. Malce obotavljivo (beri: ne dovolj na tekochem) sem mu odvrnila, da kolikor je meni znano, nima v Italiji nobene zbirke in niti kje drugje na Zahodu ne (svetovala sem mu, naj pogleda v google in preveri verodostojnost mojih bolj ugibanj kot trditev). Ko sem dodala, brskajoch po spominu, da je v Italiji in morebiti she kje le nekaj ilustriranih knjizhic njenih pravljic, ker je tudi in zlasti mladinska pisateljica, je kar ostrmel: Ljudje bozhji, kaj pa delate, da je ne predstavite svetu, che je tako dobra? Da ga malo potolazhim, sem mu povedala, da so ji lani tako Pen klub kot Drushtvo slovenskih pisateljev in Drushtvo slovenskih knjizhnih prevajalcev ob njeni 70-letnici posvetili celo revijo Litterm slovenim in na skoraj 200 straneh, pod naslovom Samost (Aloneness — Alleinsein), objavili 45 njenih izbranih pesmi, baladno naglashenih, vechinoma prevedenih tudi v nemshchino in angleshchino, a ne vedno, verjetno je peterica navedenih prevajalcev katero kar izpustila zaradi prevajalskih tezhav. Nikjer ni niti z besedico omenjeno ali kako drugache utemeljeno to nekoliko nenavadno preskakovanje. Zvezek so opremili z daljsho, zelo izchrpno trijezichno shtudijo Borisa A. Novaka o pesnici in njeni pesnishki produkciji, da bi tujci njeno umetnishko kompleksnost lazhje razumeli in da bi si z pomochjo tega izbora lazhje utrla pot v svet. Namenjen pa je ta izbor — hudo omejevalno — predvsem tujim literatom, ki se zhlahtajo z nami in nas, ko jih povabimo, obiskujejo, saj ga ni mogoche kupiti niti v nashih knjigarnah, kaj shele v nemshkih in angleshkih. Izshel je v borih 700 izvodih, kar je za tako ekscelentno ime prava mizerija. Le priznaj. Saj so she tebi, ki sploh ne sodish med pesnishke primadone, le med navadne pesnike, kot rad poudarjash, natisnili dve zbirki v nekoliko vishji nakladi. Torej? Bolj malo mozhnosti, da bi jo spoznal shirni svet, se pa lahko zgodi, da knjiga pride po ne vem kakshnem chudezhnem nakljuchju v prave roke (mishljene so zalozhnishke, ki razpolagajo z distribucijo po vsej drzhavi, ne le v ozhji regiji, in imajo tudi prost dostop na TV), in vse te konjunkcije lahko pricharajo tudi bestselerske mirakle. Nisem mu nashtevala vse tako eksaktno, z vsemi podatki, le priblizhno, vendar sukus je bil enak. Nakar me je vprashal: Zakaj je v italijanshchino ne prevedesh ti, ki she kar na debelo prevajash slovenske pesnike? Jaz pa sem mu odgovorila: Zaradi preshtevilnih razlogov, ki ti jih ne nameravam nashtevati prav zato, ker so preshtevilni, saj bi nastalo predolgo in prezamudno razlaganje. Podobno vprashanje mi je zhe davno postavil javno, v reviji Srp, prijatelj in recenzent Ivo Antich, in mu she danes dolgujem odgovor. On me je vprashal tudi — navajam po spominu — zakaj ne prevedem tudi kakshne italijanske rimane pesmi oziroma nekaj italijanskih sonetov, ker tako rada in kar nonstop prevajam italijansko poezijo, ko
pa so pri nas soneti tako priljubljeni, in mar Italijani niso tako kot mi naravnost zaljubljeni vanje. Vprashal me je tudi, ne vem, ali navadno, ker ne ve in bi pach rad vedel, ali provokativno, zakaj je, recimo, dvojezichno antologijsko zbirko Edvarda Kocbeka tiskala v Trstu slovenska zalozhba, ne pa kakshna italijanska. O mojih prevodih v italijanshchino pa je dejal — ponovim, navajam prosto, po smislu, che ni bil ta smisel, naj me, prosim, popravi — da ne more presoditi, ali so dobri ali slabi, ni toliko veshch italijanshchine, lahko pa reche oziroma konstatira, da so natanchni.
No, zachnimo s poezijo vobche. A she prej, ker sem zgoraj ravno omenila google, in od te internetske ustanove nekako prichakovala zanesljive informacije, she ta kurioziteta. Vcheraj mi je prav Renzo sporochil, da na Google Web Alert per (za): jolka milic — v sosednji sobi (la stanza accanto) vedrijo ti moji verzi, ki jih bom nadomestila z izvirnimi slovenskimi: Kadar pridesh k meni. Kadar pridesh k meni, se chas ustavi. Roke in noge se prepletajo in usta pomagajo premostiti ... Renzo me nato sprashuje, ali so res moji. Odgovor njemu in vsem: Niso moji. Sodijo med verze, ki sem jih prevedla za slovensko pesnico Vanjo Strle in so letos izshli v Italiji med drugimi pesmimi v dvojezichni pesnishki zbirki na 160 straneh, ki sem jo jaz uredila in vse pesmi tudi prevedla, tiskala pa jo je italijanska zalozhba Mobydick v Faenzi. Che so vsi podatki pri googlu tako priblizhni oziroma iz trte izviti in povrshni, kot je ta, potem je she najboljshe, da z njim ne izgubljamo chasa, marvech raje po starem konzultiramo leksikone, ki tudi niso nezmotljivi, a takih cenenih bedastoch vseeno ne klatijo naokrog. Bom nashuntala pesnico Vanjo, naj jih tozhi, ker so jo prikrajshali za shtiri verze in ji povzrochili neznanske dushevne muke (imenovati jih bolechine je odlochno prevech mil izraz). Kdove, chasi pri nas so tako ugodni za odshkodninske tozhbe — glej Evgena Bavcharja! Slep gor, slep dol, soglasen ali proti, brez vsake podpisane pogodbe, ampak dal je baje besedo (komu? in kdaj?), plachaj in nemash, da mrdash! Smo ali nismo pravna drzhava? Saj ni izkljucheno, da ne bi kaj iztrzhila. Kaj pravite, slovenski sodno podkovani mojstri in veliki prav(d)nishki majstri: gospa Brezigarjeva, gospa Cerarjeva, gospod Zalar, gospod Kozinc, gospodje Cheferin et co.? Ima tudi liricharka shanse, da kaj pokasira? Ali pa imajo to mozhnost imajo samo tisti, ki ... ovce strizhejo in bi radi z njihovo volno veliko zasluzhili, plachali pa nich ali bolj malo? Saj ovce nichesar ne potrebujejo. Malo trave in pastirja, da jih strizhe in oskubi. A vrnimo se k poeziji. Aj, nekdo trka na vrata. Obisk. Vzela si bom pach pol ure odmora, saj me je vrochina — termometer kazhe 32 stopinj — zhe poshteno zdelala. Bolj kot tipkanje na rachunalnik in bolj kot obisk bi se mi prilegel kavch v hcherini sobi, ki je poleti najbolj hladna, da si zleknjena poravnam razbolene koshchice in si malce oddahnem, s kakshno (zaprto?) knjigo ali revijo na trebuhu, da ne bom videti prevech lenobno.
Ni bil obisk, le soseda z majhno proshnjo. V treh minutah je bila uslishana. Potem sem se resnichno zatekla na kavch, vendar sem le sedla nanj z odprto knjigo v rokah. Vzela sem s sabo prvi zvezek italijanske pesnishke antologije il Novecento (Garzanti, 1992), da bi videla, koliko sonetov bom nashla na vech kot 500 straneh. Medtem ko bom jaz list za listom iskala sonete, vam dam v degustacijo po vrstnem redu drugega pesnika Maria Novara (1868-1944), ker je prvi, Gian Piero Lucini
(1867-1914), cheprav sonetist, za moj okus prevech »kriptichen« (skrivnosten, nerazumljiv) in jezikovno tudi zhe nekoliko starinski.
Pomladansko ozrachje
Mlada svetloba, pomladansko ozrachje! mehkobeli oblaki zastirajo chisto nebo: oglasha se ubrano spremenljivi glas morja.
Pa she eno, s skoraj krashkim motivom:
Kolikokrat she
Ti borovci te ciprese
in krvavo rdeche vrtnice kolikokrat she ko mene ne bo vech bo zachudeno strmel mesec in zvezde se bodo nemo migetaje zazirale v grich ki je z mano ostal osamljen v nochni tihoti in razmishljal!
Mario Novaro, se zdi, ni zagreshil nobenega soneta, vsaj antologijskega ne. Morda zato, ker ni napisal veliko pesmi. Izdal je le eno zbirko, ki jo je z dodatki ponatisnil shestkrat. V prvem zvezku te Garzantijeve antologije je razmeroma vech sonetov kot v drugem, verjetno ker je v njem vech starejshih pesnikov kot v drugem, ki se prav tako raztegne na 500 strani, vsega skupaj torej 1050 strani. Prvi zvezek simbolichno koncha s pesmijo Starost, ustavi se! avtorja Libera de Libera (19051984). Ker je nekako v stilu z mojimi in najbrzh kar nashimi zheljami, jo bom na hitro prevedla, za sprotno enodnevno rabo, brez umnih kozmetichnih posegov in lepotnih magic tocov:
Starost, ustavi se!
Ti, vsa otekla od ozebkov, hodi pochasneje, le kam se ti mudi, to srcu shkoduje, pusti, da uzhivam ob cvetu, ki se razpira in ob vseh sodih mojega vina.
Sram naj te bo, da me tako gola zalezujesh, z razpadlimi dimljami in s prsmi v cunjah, nate bom seshil lepo mladost in za radozhivega mozha ti bom dal svojo senco.
Ustavi se, starost, spochij se no tukaj, zadovolji se s tem, da raztrzhesh moje slike, jaz pa bom pochakal, da se vsa reka zhivljenja pred mano izteche, preden stopim na tvoj breg.
No, kot recheno, se v prvem zvezku kar pridno ukvarja s soneti, ki pa niso vedno rimani, 7 pesnikov od skupno 36, v drugem pa le 2 od skupno 40. Zhe te shtevilke so zgovorne. Da pa mi ne bodo zamerili pesniki v drugem zvezku, naj prevedem she shtirivrstichnico Morje je povsem sinje Sandra Penne (1906-1977), ki je prvi izmed mnogih v tej knjigi:
Morje je povsem sinje. Morje je povsem spokojno. V srcu je skoraj krik radosti. In vse je spokojno.
Za konec pa she 51. pesem iz zbirke La forte%%a d'Avernia (Avernijska trdnjava) znamenitega italijanskega rusista in boemista Angela Marie Ripellina (1923-1978), ki pa je bil tudi zelo nadarjen pesnik in nadvse cenjen kritik:
51.
And death shall have no dominion
Dylan Thomas
Zhivljenje, ne zapusti me. Kakrshno koli zhe si, kaktus, nozh,
bodalo, zanka, ogenj in mech, tema, bolehavost,
si she vedno zhivljenje, in frfrasto in prelestno in spogledljivo:
tudi che in vsemu navkljub, te she vedno ljubim.
Kakrshno koli zhe si, umazano in grbavo in coprn(ishk)o in zlo,
si she vedno zhivljenje, in dragocenost v mojem lapidariju.
Zelena obala, ne zapusti me:
tudi che si svezhenj grozovite melanholije,
te nochem izgubiti, stari dedec z odvratnim zadahom,
shkilavi svetohlinec, vreshchavi in jechechi grobar,
ti nadloga in muka, ti ljubezen, moje zhivljenje,
ti svetlo zhivljenje, ti zoprno zhivljenje, vendar zhivljenje.
(se bo nadaljevalo)
Dokumenti
Dokument: 1
NADZORSTVENA PRITOZHBA (druga)
Revija SRP / Svoboda, Resnica, Pogum/, zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910 e.m. uredmshtvo@revijasrp.si i.a. http:/ / www.revijasrp.si
Ljubljana, 15. januarja 2009
Opr. sht. U 693/2003-14
VRHOVNO SODISHCHE RS Tavcharjeva 9, 1000 Ljubljana Sposhtovani gospod predsednik Franc Testen, vrhovni sodnik
Zadeva: Nadzorstvena pritozhba / druga/*
Vrhovnemu sodishchu RS — predsedniku sodishcha, vrhovnemu sodniku Francu Testenu — vlagam nadzorstveno pritozhbo, po 72. chlenu Zakona o sodishchih (Ur. list RS, sht. 19/94, 45/95, 38/99, 28/00, ter sht. 23/2005). Apeliram za pospesheno reshitev pritozhbe (vlozhene: 9. januarja 2006) zoper SODBO UPRAVNEGA SODISHCHA RS (z dne: 28. 12. 2005, vrochene: 3. 1. 2006). Razlogi za vlozhitev druge nadzorstvene pritozhbe so isti (in njena utemeljitev je kot pri prvi nadz. pritozhbi, je torej nespremenjena), le da zdaj Vrhovno sodishche RS neutemeljeno dolgo reshuje pritozhbo ali pa je posredi kak drug, meni neznan razlog. Naj torej ponovim utemeljitev nadz. pritozhbe.
Podrobnejsha utemeljitev:
»Zavod Revija SRP, Prazhakova 13, Ljubljana, ki ga zastopa Rajko Shushtarshich, odg. ur. Revije SRP in v. d. direktorja zavoda, je
zoper Ministrstvo za kulturo RS, Maistrova 10, Ljubljana, vlozhil tozhbo z dne 12. 4. 2003, sprejeta na Upravnem sodishchu RS 14. 4. 2003.
Po pripadnosti zadev na Upravno sodishche RS je vlozhena tozhba v nerazumnem zaostanku med reshevanimi oz. nereshevanimi primeri vlozhenih tozhb na Upravno sodishche RS. Po pomenu zadeve za svobodo medijev pa ukinjanje neodvisne revije ali vsaj njenega rednega programa ni nepomembna zadeva.
Prichakovali smo odziv oz. sklep Upravnega sodishcha RS v razumnem roku. Vsekakor prej kot v dveh letih. Prichakovali smo celo vech, namrech hiter odziv
sodishcha na tozhbo zavoda, ker je bil po nashem mnenju evidentno krshen postopek javnega razpisa MzK RS za zalozhnishtvo v letu 2003. Ne nazadnje tudi zato, ker ukinjanje neke neodvisne revije, ki je redno izhajala (po programu, do takrat zhe deset let), ni ravno zanemarljiva zadeva.
V publiciranih shtevilkah revije v letu 2003 (tako v natisnjenih kot v elektronskih — na internetu v Reviji SRP, sht. 53/54, feb. 2003, Reviji SRP, sht. 55/56, jun. 2003, Reviji SRP, sht. 57/58, okt. 2003) je na vidnem mestu navedeno, tako kot zahteva MzK RS (v pogodbah o izvedbi kulturnega programa v chl. 4 pogodbe iz leta 2002 oz. v prejshnjih letih v 8. chl. pogodb), da revijo sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije! Tako tudi v vseh predhodnih letih, ko je MzK RS sofinanciralo revijo oz. program Zavoda Revija SRP.
Revija SRP, sht. 53/54, je izshla natanko 1. februarja 2003. To je pred Sklepom MzK RS o zavrzhenju revije na programskem razpisu. Reviji SRP, sht. 55/56, jun. 2003 in Reviji SRP, sht. 57/58, okt. 2003 pa sta bili delno zhe pripravljeni. Taka je namrech narava programskega dela pri revijah, ki izhajajo natanchno v predvidenih rokih, kar je bilo za Revijo SRP neprekrsheno pravilo oz. zaveza (da vsako leto izide 1. februarja, 1. junija in 1. oktobra; inachica na internetu pa mesec dni prej).
"Izdajanje revij in knjig zavoda Revija SRP v dveh medijih (v tiskanem in v elektronskem) skoraj v celoti omogochajo sodelavci v reviji! Ministrstvo nas je sofinanciralo zgolj simbolichno, priblizhno do desetine ali celo samo dvajsetine celotnih stroshkov, po grobo ocenjenih dejanskih stroshkih za izdajanje revij in knjig izdajatelja. Resnichno pa bi naposled radi izvedeli, na koliko ocenjujejo celotne stroshke letne izdajateljske dejavnosti nashega zavoda. Ali pa koliko bi stali ministrstvo, che bi nas financiralo kot javni zavod, po merilih in kriterijih slovenskega kulturnega ministrstva (se pravi strokovne sluzhbe MK in strokovne skupine 2)? Zato pa si je kulturno ministrstvo dovolilo (s podpisom — Andreje Rihter) zhaljivo ovrednotenje celotnega nashega ustvarjalnega prizadevanja oz. vse nashe izdajateljske dejavnosti in s tem vseh avtorjev — sodelavcev Revije SRP !"
2 Utemeljitev MzK je bila taka: "Kar pomeni, da je prehod na programski/projektni nachin sofinanciranja zahteval dolocheno diferenciacijo in koncentracijo sofinancirane zalozhnishke dejavnosti, saj bi ohranjanje razprshenega stanja glede na dani prorachunski okvir shlo na shkodo v prvi vrsti najproduktivnejshih in najkakovostnejshih programov slovenskih zalozhnikov. Tako pa so ti letos podprti mochneje kot doslej." (Glej: Odprto zaprto pismo VII MzK RS, ministrici za kulturo RS Andreji Rihter, Merila in kriteriji MK RS, Diferenciacija slovenskih revij, z dne 28. maja 2002, in Odgovor na odprto pismo ministrice Andreje Rihter, 10.06.2002.)
Navedbe o sofinanciranju MzK v Reviji SRP v razpisnem letu 2003 so bile prevara ali potegavshchina MzK RS. Drugache povedano, ministrstvo nas je vsaj glede navedbe o sofinanciranju februarske shtevilke Revije SRP 53/54 izigralo. Zavrzhenje oz. "diferenciranje" Revije SRP (v zhargonu ministrstva) pa je za sodelavce revije zhaljivo! Revija SRP je edina slovenska revija, ki je zhe vrsto let v celoti dostopna Slovencem po svetu in tistim, ki razumejo slovenshchino, tj. globalno dostopna, z vsemi avtorji oz. njihovimi prispevki, ki so izshli v reviji, in s knjigami, ki so izshle v ediciji Pogum
(glej: Revija SRP — Knjizhnica, na internetu http://www.reiijasrp.si/knrevsrp/knjizh.htm), ki ima tudi sodelavce po svetu, a je bila izlochena kot neproduktivna in nekakovostna. Domnevno manjkajochi in dvomljivi obrazec v razpisni dokumentaciji Financhni nachrt — rekapitulacija je bil slab izgovor MzK.
Mzk RS je torej povzrochilo zavodu Revija SRP, kot navajam MzK v drugi zavrnjeni oz. ignorirani ponudbi za poravnavo spora, materialno in she vechjo moralno shkodo:
"Najprej, vlozhitev tozhbe je bil neizogiben naslednji korak zavoda, ko in ker se na Sklep MzK o zavrzhbi vloge zavoda ni bilo mogoche pritozhiti na MzK RS. Ker je bil po nashem mnenju, in ne samo po nashem, sklep evidentno neutemeljen in nezakonit in je MzK s programskim razpisom za leto 2003 zamujalo, Revija SRP pa je izhajala redno, tj. po programu za leto 2003. Kratko recheno, MzK RS je s svojim programskim razpisom zavodu Revija SRP povzrochilo materialno in she vechjo moralno shkodo. Odshkodninska tozhba oz. odshkodninski zahtevek zavoda bo ali pa ne bo mogoch po pravnomochni sodbi iz tozhbe, vlozhene na Upravno sodishche RS. (Prav lahko, da bo o zadevi odlochalo she ustavno sodishche RS in evropsko sodishche.) Druga mozhnost za reshitev spora pa je zunajsodna poravnava po umiku tozhbe. Ne recite torej, da vsaj z nashe strani ni bila dana pobuda za poravnavo spora med zavodom Revija SRP in MzK." (Glej: Odprto pismo MK RS, X-1 - /Kaj se dogaja? — tretje nadaljevanje.)
MzK vztraja pri svoji nezmotljivosti, tudi po zamenjavi vlade in ministra za kulturo (naj spomnim, da se je nekdanja opozicija zelo zavzemala za neodvisne medije); pod sedanjim ministrom Vaskom Simonitijem so zavrgli dve pobudi zavoda Revija SRP za poravnavo spora. Torej nam preostane le she apel za pospeshitev sodnega razpleta zadeve, ki bo omogochil odshkodninski zahtevek zavoda zoper MzK.
Odshkodninski zahtevek zavoda Revija SRP (celotno ime zavoda je: Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/, zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana) pa zdaj ni vech le simbolichen znesek v vishini spornega sofinanciranja, ampak je zdaj, po dveh zavrnjenih pobudah za poravnavo, tolikshen "kolikor bi zavod Revija SRP dobil, che bi ga Ministrstvo za kulturo RS v letu 2003 financiralo kot javni zavod", po merilih in kriterijih slovenskega kulturnega ministrstva in povechan za zamudne obresti od polovice leta 2003. Konkreten znesek pa naj dolochi sodni izvedenec za podrochje zalozhnishtva.«
K utemeljitvi (druge) nadzorstvene pritozhbe lahko dodam samo she to:
Ministrstvo za pravosodje RS, takratni minister za pravosodje RS, Lovro Shturm, je z Zaprosilom za porochilo Upravnemu sodishchu Republike Slovenije v Ljubljani (sht. 712-482/05 z dne 29. 8. 2005) utemeljitev nadzorstvene pritozhbe priznal kot zadostno. Po zaprosilu Ministrstva za pravosodje RS je bila prvostopenjska sodba reshena tako rekoch takoj. Razlogi za vlozhitev druge nadzorstvene pritozhbe so isti — njena utemeljitev je enaka kot pri prvi nadz. pritozhbi — le da zdaj Vrhovno sodishche RS neutemeljeno dolgo reshuje pritozhbo, ali pa je posredi kak drug, meni neznan razlog. Zadeva se je torej ponovila — oz. je she bolj ochitna — pri reshevanju pritozhbe na Vrhovnem sodishchu RS, ker je v nerazumnem zaostanku med reshevanimi oz.
nereshenimi primeri vlozhenih pritozhb na Vrhovno sodishche RS, pri chemer gre za relativno enostaven primer iz sodne prakse, namrech za evidentno krshitev razpisne zakonodaje s strani MzK RS (gl.: Sklepno ugotovitev v Pritozhbi na Sodbo upravnega sodishcha RS, 9. januarja 2006).
Dodatno je tudi dejstvo, da izhajajo revije in knjige zavoda Revija SRP v dveh medijih (v tiskanem in v elektronskem) zdaj zhe sedemnajsto leto redno, in jih zadnja leta, tj. od leta 2003, v celoti omogochajo sodelavci v reviji! Drzhava neodvisni reviji oz. zavodu ne da nichesar, niti tega, kar ji pogojno dolguje. Tudi obljubljenega sklada za neodvisne medije ni ustanovila (gl. Rajko Shushtarshich, Zadeva: Neodvisni mediji, Odprto pismo Janezu Janshi — ministrskemu predsedniku RS, Revija SRP, letnik 15, shtevilka 81/82, oktober 2007; in Rajko Shushtarshich, Opomnja sistemu: She o neodvisnih medijih /Kabinetu predsednika vlade RS, Ministrstvu za kulturo — Kabinetu ministra/, Revija SRP, shtevilka 85/86, Letnik 16, junij 2008). Na kratko, tako shikanozno ravnanje z Revijo SRP — edino slovensko resnichno neodvisno revijo — in njenimi sodelavci ne kazhe ravno na enakopravno obravnavanje svobodnih oz. neodvisnih ustvarjalcev v primeri z drzhavno protezhiranimi. Po nashem mnenju pa gre tudi za kratenje ustavne pravice do svobode misli in pisanja. Kako pa naj bi si sicer razlagali dejstvo, da sedemnajst let izhajanja revije spremlja tudi sedemnajst let njenega ukinjanja, tako ali drugache?
* Prvo nadzorstveno pritozhbo smo vlozhili na Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, v Ljubljani, 18. junija 2005 (Opr. sht. U 693/2003-8), ministru za pravosodje RS, g. Lovru Shturmu.
DOKUMENTI (to%hbe, pritozhbe, sodbe):
1	Dokument: TOZHBA na Upravno sodishche RS, Enota Ljubljana, 12. aprila 2003
2	Vloga Uradu Varuha chlovekovih pravic RS, 26. novembra 2003; dopolnitev vloge, 12. maja 2004
3	Odgovor Varuha chlovekovih pravic RS, sht.: 5.8 - 82 / 2003 - 7 - UR, 23. junija 2004
4	Nadzorstvena pritozhba Ministrstvo za pravosodje RS - ministru Lovru Shturmu, 18. junija 2005
5	Zaprosilo za porochilo Ministrstva za pravosodje RS, sht.: 712-482/05, 29. avgusta 2005
6	Porochilo Upravnega sodishcha RS, Opr. sht.: Su 020400/2005-20, 6. septembra 2005
7	SODBA Upravnega sodishcha RS, U 693/2003-14, 28. decembra 2005
8	PRITOZHBA** na Upravno sodishche RS, Opr. sht.: U 693/2003-14, 9. januarja 2006 10 Obvestilo VS RS o varstvu pravice do sojenja - predsednik Franc Testen, 4. marca 2009
** Pritozhba bi sicer morala biti naslovljena na Vrhovno sodishche Republike Slovenije, ne pa na Upravno sodishche Republike Slovenije v Ljubljani,
temu bi bila pritozhba lahko samo vrochena. Vendar smo sledili pravnemu pouku v sodbi U 693 /2003-14 z dne: 28. 12. 2005. (Op. ur.)
Rajko Shushtarshich za zavod Revija SRP poobl. oseba za zastopanje odg. ur. in v.d. direktorja
Nadaljevanje:
Obvestilo VS RS o varstvu pravice do sojenja - predsednik Franc Testen, 4.marca 2009
Dokument 2 Obvestilo
VRHOVNO SODISCE REPUBLIKE SLOVENIJE
¡1
Shtev.: Su Np 3/2009 Datum: 4. 3. 2009
g. Rajko Shushtarshich Prazhakova 13 1000 LJUBLJANA
Zadeva: Obvestilo po chetrtem odstavku 6. chlena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlashanja (Uradni list RS, sht.: 49/2006 - ZVPSBNO in 117/2006 -ZDoh-2)
Zveza: Nadzorstvena pritozhba z dne 15. 1. 2009 v upravni zadevi, opr. sht. X Ips 178/2006
Sposhtovani,
na podlagi prvega odstavka 5. chlena in chetrtega odstavka 6. chlena ZVPSBNO ter po danem porochilu vodje upravnega oddelka Vrhovnega sodishcha RS vas obveshchamo, da bo upravna zadeva, ki se na Vrhovnem sodishchu RS vodi pod opr. sht. X Ips 178/2006 in v kateri zastopate tozhecho stranko Revijo SRP, Prazhakova 13, Ljubljana, zaradi izbora javnih kulturnih programov, v roku, ki ni daljshi od 4 (shtirih) mesecev, predlozhena na sejo senata.
Lep pozdrav,
Predsednik Vrhovnega sodišča RS vrhovni sodniki
Postopek vodila:
vishja pravosodna sodelavka
V vednost:
- 2x upravni oddelek - 1 x spis X Ips 178/2006 in 1 x upravna pisarna.
Vrhovno sodishche Republike Slovenije, p.p. 639, 1001 Ljubljana Tel.: +386 (0) 1 366 42 00, Fax: + 386 (0) 1 366 43 01
urad.vsrs @ sodisce.si www.sodisce.si
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.