Doživetja v hiši cvetja Vse od takrat, ko šmo tovariša Tlta pospreraffi na njegovi zadnji poti, je ena najbolj vročih želja vseh nas: obiskati njegov grob — hišo cvetja na Užiški 15 v Beogradu. Nekaterim se je ta ielja že uresničila, drugi na njeno izpolnitev še čakajo. Vsem, ki smo obiskali njegov zadnji dom, bo to ostalo v spo-minu, ki ga čas ne more izbrisati. Sprevod, ki se je vil med bi motil tišine, iz katere je sem drevesi in po lepo urejenem parku, je bil dolg. Zastopane so bile vse generacije :— od najmlajših do najstarejših, vse narodnosti, delavci, kmet-je... Vsem pa je bil skupen cilj: pokloniti se spominu ve-likega državnika in borca za mir. Stopali smo tiho, sklo-njenih glav, z mislimi pri njem. Nobenega nereda ni bilo, nobenega prerivanja, saj smo se vsi zavedali, da se je treba njegovemu grobu pri-bližati z dostojanstvom, vred-nim njegovega spomina. Nepozaben je trenutek, ko smo vstopili v cvetličnjak i(i med rožami zagledali grobni-co, tako preprosto in vendar prav zaradi tega enkratno. Nehote siopaš po prstih, da ne in tja slišati pritajeno hlipa-nje. Nihče ne zajoka na glas, kot si tudi na pogrebnih sve-čanostih ni nihče dal duška z glasnimi tožbami. Bolečino slovesa smo vsi prenesli molče. Prav tako tudi boleči-no, ko so pred njegovim zad-njim domom zaveš, da tova-riša Tita ni več. Kajti mnogi med nami se še vedno nismo sprijaznili z mislijo, da ga ni, da ga rte bodo mogli več ča-kati ob cestah, ko bo potoval po svoji Ijubljeni Jugoslaviji, za katero je toliko žrtvoval. Videli smo delovno sobo tovariša Tita in njegovo dnevno sobo. Oprema kot v toliko drugih stanovanjih, pa vendar tako zelo drugačna. Z.akaj? Preprosto zato, ker je za to pisalno mizo delal in ustvarjal Tito — vzor vseh Ju-goslovanov. Tam je bral knji-ge, ki so še na policah, tam se je po napornem in dolgem de-lavniku odpočil v naslanjačih. Žalostni gledamo vse to, saj vemo, da se je njegovo življe-nje izteklo in da ga ni več tned nami. Neštetokrat smo že s pesmijo prisegli, da ne bomo skrenili z njegove poti. Zdaj, ob obisku njegovega poslednjega prebiva-lišča, smo globoko v srcu še en-kral obljubili, da bomo nadatje-vaii začeto delo. Se poslednji po-gled na beli marmor, ki skriva krsto s posmrtnimi ostanki, in spet smo v parku pa na ulici. Usta so nema. Sele mnogo kasneje se pričnemo pogovarjati o vtisih. Nepozabno, skromno in hkrati veličastno je njegovo zadnje do-movanje. Mi vsi pa smo še mnogo bolj prepričani,