Ob 83-letn:r: rccšs krajanke
Nepozabna pomlad Mire Štempihar
V prejšnji številki našega glasila smo bral-cem obljubili daljši zapis 83-letne Mire Štem-pihar, dobitnice številnih družbenih priznanj in najvišjega jugoslovanskega priznanja — reda zaslug za narod, s katerim jo je odlikoval pred-sednik Tito.
Našo sogovornico smo obiskali minuli mesec na njenem domu, kjer je v krogu varo-vancev VVO Tinkara in tovarišic ter predstav-nikov družbenopolitičnega življenja krajevnih skupnosti Dolomitski odred in Ujubo Sercer proslavila svoj visoki jubilej — 83 letnico. Mi-nilo je eno leto. odkar se je preselila v to kra-jevno skupnost, kjer je našla svoj drugi dom. Čeprav hudo bolna nas je Ijubeznivo sprejela. Nerada se spominja tistih mračnih in tesnob-nih trenutkov pred petnajstimi leti, toda neza-celjene rane jo znova in znova spominjajo na dogodek, ki ji bo ostal vedno v živem spomi-nu...
»Bila sem zaposlena v zveznem ministrstvu za zunanje zadeve, kamor sem prišla iz Ljub-Ijane že leta 1945. Kdor je znal jezike, je lahko šel delat v tujino. Tako so me določili, da grem v Stockholm, ker sem znala dobro nemško in angleško, kotčlanicajugoslovanskedelegaci-je, prevajalka in tajnicajugoslovanske investi-cijske komisije, in tako se je leta 1950 pričelo moje dolgoletno delo v zveznem sekretariatu za zunanje zadeve.kjer sem pričakala tudi upokojitev.«
Teklo je leto 1968. Takrat je Mira Štempihar prišla v švedsko prestolnico. Tam je prevzela naloge tajnice našega veleposlanika Vladi-mira Roloviča. 7. aprila 1971 so v naše vele-poslaništvo vdrli ustaški teroristi na čelu z Ba-rešičem in smrtno ranili veleposlanika Vladi-mira Roloviča. Hudo ranjena je bila tudi Mira, ko je želela posredovati, vendar je bila krogla ustašev hitrejša.
»Ob obilici dela v veleposlaništvu smo imeli opravka tudi s številnimi telefonskimi pozivi tamkajšnjih ustašev, ki so nam vsepogosteje grozili, da bodo naševeleposlaništvopognali v zrak. O grožnjah sem obvestila našega vele-poslanika Vladimira Roloviča, prvega sveto-valca in tamkajšnjo policijo.
Usodnidan,7. april 1971.Kolvsakdansem tudi tega dne imeia opravka s pošto. Nena-doma zaslišim trušč in pokanje v našem vele-poslaništvu. Odšla sem do vratarja, da bi poi-zvedela, kaj se dogaja. Ves prestrašen je komaj zjecljal: .Ustaši so pri veleposlaniku.' Zakaj pa ste jih vendar spustili, vprašam. ,Saj ¦ nisem mogel storiti ničesar, še streljali so name, a sem se umaknil.' Razen vratarja in Vuke, ki je bila tudi uradnica v veieposlaništvu, ni bilo nikogarveč. Vprašalasem jo, kjesolju-dje in varnostniki, da bi pomagali. Odgovorila je, da so vsi pobegnili in da je ostala samo ona.
In tudi jaz, sem ji odgovorila...«
Še preden je krogla zadela Štempiharjevo, se je v spodnjih prostorih veleposlaništva kon-čalo prvo dejanje krvavega dogodka. Ko so v prostore vdrli ustaši, so sprva nameravali ustreliti vratatja, vendarseje ta kroglam izma-knil. Pot do našega veleposlanika ni bila več dolga. KojihjeRolovič vprašal, kaj želijo, je bil odgovor ustašev kratek in neizprosen: »Ho-čemo Hrkača(Hrkačjepodtaknil bombovkinu v Beogradu). in našo zahtevo takoj sporočite v Beograd!« Rolovič jim je odgovoril, da tega ne more in ne sme, tudi prek svojega trupla ne. »Tudi truplo boš vsak hip,« so mu odgovorili. To se je tudi zgodilo.
»Skušala sem priti do Roloviča, vendar so ustaši blokirali vrata. Začela sem trkati na vrata, tisti hip je prišel tudi šofer in vprašal, kaj se dogaja. Povedala sem mu. Skupaj sva ra-zbijala po vratih, medtem pa je že odjeknil strel in krogla me je zadela en milimeterpod glavno aorto in se zaustavila v kolku...«
Drama se je odvijala z neverjetno naglico. Brž, koje bila ranjeni Miri nudenaprvapomoč, so že prišli zdravniki in švedska policija. Kljub hudistrelnirani.jebilaŠtempiharjevatolikopri moči, da je povedala, komu je treba takoj spo-ročiti o dogodku, nakar so jo odpeljali v karo-linsko bolnišnico.
»Ko sem se nekoliko zavedla, sem videla, da so že prišli zdravniki in policija. Ustaši se niso hoteli vdati vse dotlej, dokler se niso pre-pričali, da ni navzoča jugoslovanska policija. Toliko sem bila prisebna, da sem povedala najpomembnejše teiefonske številke, med drugim tudi našega ministrstva v Beogradu...«
Po prvem zdravljenju v karolinski bolnišnici, so Miro poslali na okrevanje v Opatijo. Kmalu zatem se je pričelo sojenje ustaškim terori-stom v Stockholmu. Tega procesa se je kot priča udeležila tudi štempiharjeva:
»Veste, ti ubijalci so se na sodišču obnašali zelo nesramno. Tam je bila tudi naša delega-cija iz kriminalnega urada. Njihovih imen se več ne spomnim, vem pa, da so bili trije. Ko so jih ti lopovi zagledali, so začeli vpiti: ,A, toje Ti-tovasvojat. Svečemovaspoubijati!' Sodnik, ki jih je miril, je tudi dal nalog, da jih pregledajo, če nimajo pri sebi orožja. Pregledali so tudi
Ko je leta 1957 Josip Broz Tito obiskal Indijo, je bila ob njem tudi Mira (druga z leve)
ostale poslušalce v dvorani. Zaslišan je bil tudi vratar, ki je bil majhen in tako suh, da ga je sodnik vprašal, kolikotehta. Tamujeodgovo-ril, da 45 kilogramov! ,Ta pa vendar ni za vra-tarja', je še pripomnil sodnik...«
Ob vsem tem pa se vsiljuje vprašanje in za-čudenje nad odločitvijo švedske vlade in nje-nega predsednika Palmeja, ki je, roko na srce, bil naš prijatelj, saj je tudi sodeloval na mladin-ski delovni akciji Brčko-Banoviči. Ne samo mi-lijoni Ijudi po svetu, ne samo Mira Štempihar, tudi mi obsojamo švedske oblasti in njihovega predsednika, ki dovoljujejo zmanjševanje do-smrtne zaporne kazni teroristu Barešiču na 18 let zapora.
Mira neštetokrat prelistava kup pisem in br-zojavk, ki jih je prejela v bolnišnici po atenlatu. V vseh so iskrene želje za čimprejšnje okreva-nje in pohvale za »častno in vestno izvrševanje službene dolžnosti«, kot sta v brzojavki zapi-sala Pepca in Edvard Kardelj. V najhujših tre-nutkih se je je spomnila tudi družina Roloviča žena Branka z otrokoma: »Draga tetka Mira, hvala vam za vse, kar ste slorili za najinega očeta«.
Trpki spomini naše sogovornice segajo tudi v čas narodnoosvobodilnega boja, toda. to je že drugo poglavje, ki bo našlo svoj prostor na časopisnih straneh. Po enem letu življenja v Ljubljani med šiškarji se je Mira vživela v oko-Ije. Rada pohvali vse, ki so ji ob strani, zlasti Metko Močnikovo iz krajevne skupnosti Ljubo Šercer, ki skrbi, da bi Mira lažje prebolevala žalostne spomine. Ko so jo obiskali otroci s to-varišico iz VVO Tinkara, so jo tudi obdarili s cvetjem in za hip je pozabila Stockholm. Zdaj ko pišemo te vrstice, že gotovo prejema šte-vilne želje ob izteku starega in ob vstopu v novoleto. Temželjamsepridruži^emotudi mi!
Jože Čurin