KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO SLOOVENSKO LJUDSKO PRAVDNO PRAVO* FRANCE GORŠIČ Primerjalno pravoznanstvo uči, da je pravdno pravo v vsakem narodu najstarejše postavljeno pravo, ker se izoblikujejo pravd- ni običaji v postavljene norme prej ko tvar- uopravna pravila, pa najsi so ta nastala zdavnaj pred onimi. Razen te starostne pred- nosti ima slovenska ljudsko pravdno pravo še dve daljni znamenitosti. Po svoji dolgo- trajni veljavnosti in neprenehnosti prekaša raba pravdnih norm v praksi ljudskih sodišč pomembnost rabe prvobitnih norm tvarnega prava, ki so pod tujim gospostvom mnogo hitreje pominjale in zato v listinstvu zapu- stile le slabe sledove. Po obilici ohranjenih izročil pa nam nudi gradivo pravdopravnega značaja dovolj trdno podstat, na kateri se dajo regresivno izgraditi sklepi, kakšen je bil pravni red pri Slovencih ob času, ko so iz- gubili svojo državnost. Gradivo nikakor ne govori v prid podmeni, da so izgubili Slovenci lastno pravosodje, z njim pa tudi vse svoje prvobitno pravdno pravo že kar pri priči, ko so zabredli s svo- jim bavarskim suverenom vred pod vlado Frankov. To krivo mnenje je nastalo zaradi tega, ker raziskovavci niso ločili velikega državnega sodstva od ljudskega ali »nižjega« sodstva, kakor mu pravijo Nemci. Le krvno sodstvo (causae maiores) je bilo vladarjeva prerogativa ter je postalo sčasoma predmet decentralizacije na deželne gospode; le v tem področju je nastajalo državno in deželno pravo, zapovedano iz enega zakonodajnega središča; le takšno pravo sta mogla vladar ali deželni knez natvesti množicam kot po- stavo. Nihče med nemškimi kralji pa ni hi- poma presekal davnih izročil domačega (na- danjega) narodnega pravosodja na sloven- skem ozemlju v področju nekrvnih pravnih učinov in zadev, temveč je bilo nekrvno ali malo sodstvo (causae minores) prepuščeno drugim silnicam, na katere je vplival vladar zgolj posredno na ta način, da je državno (kronsko) zemljo podeljeval v fevd takim svojim privržencem iz plemstva, ki jim je zaupal, da se bodo obnesli kot organizatorji novega zemljiškega pravnega reda. Tezo, da je Karel Veliki zatrl sleherno slovensko na- rodno pravosodje, je treba nadomestiti z re- alnim zgodovinskim spoznanjem, da narodno sodstvo Slovencev ni propadlo takoj in na- enkrat, ko so Franki zasedli njihovo ozemlje. * Pričujoča izvajanja so vzeta iz obširnega; analitičnega spisa »Gorsko pravdno pravo«, ki i je še v rokopisu. 1 temveč da se je, skrčeno na malo sodno pri- stojnost, začelo postopno preobražati po družbenopravnem razvitku v mejah novo nastajajočih gospoščin, ki jih je podeljeval kralj po fevdnem pravu veljakom z nem- škega zahoda, izredno pa tudi tistim sloven- skim imenitnikom, ki so kralja prosili milosti, da smejo zanaprej imeti svoje očevine kot fevde, podeljene jim zdaj znova za vdaniško službo, ki jo obetajo zvesto izpolnjevati. Novi gospodarji so uvajali na teh svojih ozemljih novo ljudsko sodstvo na ta način, da so stare domače (nadanje) sodne ustanove, ki so jih našli v novih krajih, kar najbolje skušali prilagoditi oblikam germanskih ljudskih sodišč, kakršna so obstajala v starih krajih, od koder so se preselili med Slovence in s seboj dovedli tudi večje ali manjše število svojih nemških podložnikov. Ce po njihovi sodbi domače pravo ni imelo dovolj fevdno- pravnih prvin v sebi, jim nihče ni branil, dodati mu zaradi boljšega jamstva tudi še nadalje take elemente. Spojitev trojnih prav- nih prvin v novo zliti ljudskosodni ustanovi je preobrazila podobo stare veče, katere pri- stojnost se je zdaj ujemala z okolišem go- spoščinskega obgradja. Te malosodske refor- me si zlasti v Karantaniji ne smemo zamiš- ljati kot delo kratkega obdobja, temveč pri- rodni razvitek govori sam ob sebi, isto izpri- čujejo pa tudi listinski dokazi, da je še mno- ga stoletja po podjarmljenju krepko obsta- jalo narodno sodstvo prvotne večevne oblike, sprva zelo kompaktno, kasneje čedalje bolj samoterno, kakor so pač potujčujoči se do- mači velikaši bolj ali manj dopuščali, da se stare veče pretvore v novo večo take oblike, kakršno so v soseščini uvedli nemški do- šleci na svojih fevdih. Dobro se nam je zave- dati tudi dejstva, da ljudstvo, za katero se je uvajalo novo večevno pravdno pravo, ni bilo razdeljeno na več slojev, med katerimi bi bili »slovensko govoreči kmetje« tvorili glavni sloj, temveč da je bilo celotno sloven- sko ljudstvo enovit in enoplasten sloj kme- tov, v katerem so se maloštevilni svobodniki čedalje bolj redčili, ne da bi postajali za- metek novo nastajajočim družbenim razre- dom. Zgodovina Slovencev srednjega in no- vega veka je zgodovina kmetstva, ki je bilo edini predstavnik pokorjenega naroda na slovenskih tleh. Slovensko ljudsko pravdno pravo ni bilo čisto germansko pravo, ki bi ga bili baje za- gospodovavci vsilili s križem in mečem pod'^ 106 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNOZGODOVINO KRONIKA jarmljenim Slovencem po svoji neomejeni oblasti zmagovavca, temveč je v svoji osnovi prvobitno nadanje pravdno pravo, katerega iieprenelinost je historična realnost, saj so ga novi gospodarji le toliko povezali delno z elementi fevdnega prava, delno pa z ele- menti germanskega ljudskega prava, koli- kor je bilo to potrebno, da bi si zajamčili podoben pravni položaj samodržcev, kakršen je bil pravni položaj vladarja, ki jih je bil investiral v podeljeni fevd. Cisto ločeno od državne ureditve je nastajalo to ljudsko pravo (die niedere Volksgerichtsbarkeit) v mirnem družbenem razvitku brez ukrepov osrednjih oblastev tako, da so se mestoma mogla držati stara narodna sodišča vse dotlej, dokler niso bili domači velikaši do kraja fevdalizirani. Kakor povsod v Srednji Evro- pi, se je tudi med Karantanci novo ljudsko sodstvo bolj razmahovalo, bolj ko se je več in več svobodnih kmetov vdajalo zaščiti cer- kvenih in svetnih gospoščin, ker jim iz go- spodarskih in družbenih razlogov ni bilo več mogoče biti brez zaščite mogočnikov. Tudi kmetje, ki so se odrekali svobode, so svoje stare očevine zdaj »prejemali iz rok« gospoda ali njegovega za to pooblaščenega organa v dedni zakup, gubeč s svobodnim stanom hkrati svojo podsodnost pri ograjnem sodi- šču kot forumom svobodnih ljudi. Tudi na Slovencih se je uresničil primer, ki je znan še iz sužnjeposestniške zgodovin- ske dobe, da so ustanove prvobitnega prava pod tujo vlado prisiljene umakniti se prej ali slej iz novega političnega življenja, da bi se nato še dolgo obdržale v ljudskem sodstvu podjarmljenih množic, v našem primeru v kmetskem sodstvu večevne oblike, ki mu slo- vensko oznamenilo ni samo dalje ostalo, pač pa si je kot »Wötschengericht« celo izvoje- valo sprejem v imenoslovje nemške gospode, pač v dokaz, da ga gospoda ni prinesla s se- boj iz tujine. Prenavljanje več se je odigra- valo brez spopada s plemiškim redom, ker so se došleci čutili v novem kraju prisiljene spo- štovati ljudsko pravosodje, ko pa so tako krvavo potrebovali vseh delovnih sil pokor- jenega ljudstva, če so sploh hoteli računati na uspešno gospodarjenje v novem okolju in na dosego blaginje, katero so jim njihovi fevdi obetali. Na tej osnovi temelji kmetsko vdajno razmerje na pol fevdnega značaja, ki ga tako jasno karakterizira ona patriar- halnost, izvirajoča iz verske resnice brato- Ijubja. Podmena o suženjskem zatiranju kmetica od prvega začetka, ko je bil »vko- van« v nemški pravni red, je popolnoma nerealna pripovest za večji del srednjega veka vse do druge polovice XV. stoletja. Slo- venski kmetic je tudi pod nemško vlado dol- ga stoletja živel mirno in zadovoljno v tisti očaški patriarhalnosti, ki jo je ukazovala srednjevečna zavestna aksioma ljubezni in poštenosti (Treu und Glauben). Ko je začel graščak izmozgavati svoje kme- tice, da bi z odiranjem dosegel sredstva, ki so mu postala potrebna za podraženi, a tudi povečani standard življenja, kakršnega je od njega terjalo denarno gospodarstvo, se tudi pri Slovencih brž pojavijo kmečke vstaje. Kmetic je zgrabil za orožje, da bi se, ker mu ni hotel nihče pomagati, sam rešil iz obupnega stanja, v katero je brez lastne krivde zabredel. Dialektična povezava vzro- kov in učinkov teh vstaj podložnih kmetov skozi dve stoletji, a sama ob sebi tudi že kmetska parola Stara pravda, ki se v nem- škem prevodu pogostokrat glasi »Vertrag, Vertrag«, zlasti pa legenda o koroškem kra- lju Matjažu iz XV. stoletja in mučiteljsko- kronanje »kralja« Gubca, vodje upora iz leta 1573, osvetljujejo vse te upore slovenskega človeka zoper gosposko oblast, ki mu je bila natvezena, kot revolucionarne pokrete, ki so bili na to namerjeni, da bi se krivično zapo- vedani pravdni red nasilno odpravil in spet nadomestil s starim patriarhalnim pravdnim redom, ki mu je bil obstanek njega dni za- varovan z ljudskim sodstvom večevne oblike. Poraza kmečkega orožja v letih 1515/16 in 1573 sta nujno povzročila in pospešila raz- sulo kmetskega večevnega sodstva. Propada- nje več se je začelo že kar po prvem porazu leta 1516 tako naglo, da so zgodovinarji pri- pisovali nekaj časa preminek kmetskih več državnemu nasilju kralja Ferdinanda L, pre- den se ni do kraja dognalo, da je bila v go- spoščinah, ki so imele pravo krvnega sodstva, nižja sodna oblast prenesena od grajskih in župajiskih več na patrimonialna ali gospo- ščinska sodišča le s postopnimi akcijami zemljiških gospodov samih, torej v istem okolju, le na obraten način, kakor se je bilo to ljudsko sodstvo začelo. Ni li že samo to dejstvo dovolj močan dokazni moment za nevzdržljivost teze, da je bila v odpravo več vmešana osrednja državna oblast? Razsulo večevnega sodstva spričo istočas- nega vzpoim pravdanskega sodstva nas živo spominja dialektičnega zakona o borbi po- larno nasprotnih silnic, ki razgibavajo raz- vojni proces. Doklej sega postanek pravdan- skega sodstva Slovencev nazaj v starino, je zdaj še nerešeno vprašanje, ki nam za nje- govo povoljno rešitev še manjka raziskav, toda listinsko je dognano, da so obstajale pod imenom placita gorske pravde v obdobju Xn. in Xin. stoletja, ko se je vinogradstvo 107 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Srednjega Štajerja, opnstošeno od pobeglili Madžarov, rekoloniziralo v velikem slogu z naseljevanjem slovenskih kmetičev s Koro- škega. To je hkrati čas, ko je gorščina pred- mejaške dobe, zvana pragorščina, ki jo je upravljal gorski odbor, znan pod imenom gorniki mn., začela prehajati v novoveško sogorščino z gornikom (gorškom) edn. kot organom gorskega gospoda na čelu, se pravi, v gorščino kasnega tipa, ki jo je Ferdinand I. legaliziral v Gorskih bukvah iz leta 1543. Preden odgovorimo na vprašanje, kaj je bilo pravi vzrok viličenja (bifurkacije) slo- venskega ljudskega sodstva, moramo pred- hodno ugotoviti, da ista se kmetski ljudski sodišči obeh oblik, i veča i pravda, popol- noma spodabljali drugo na drugo. Oblast sojenja jima je obema izvirala iz pooblašče- nja zemljiškega kot sodnega gospoda, oprav- ljala pa se je istolično preko dveh tipiziranih pravdopravnih ustanov, izmed katerih je bil nemškopravni plenum ali thing (Ding) pristojen za razpravljanje zadev skupnosti, slovenskopravna porota dvanajstih sodovcev iz ljudstva pa za obravnavanje ostalih prav- nih zadev. Ista podstat in osnutek govorita za verjetnost podmene, da se je gorska prav- da izcimila iz veče sekundarno kot posebna zvrst kmetskega ljudskega sodstva. Glavni vzrok, da je zemljiška gospoda pi- sano gledala sestanke kinetskih več že konec srednjega veka, je bil v tem, da so plenumi kmetskili več postali pravo leglo kmečke upornosti, saj ga ni bilo bolj aktualnega raz- pravnega predmeta za zbrane kmetice od za- hteve, naj se že vendar spet vzpostavi stari pravni red, ki ga samovoljno vse bolj in bolj odpravljajo. Da bi preprečili zborovanja kmetov, so nekateri zemljiški gospodje za- čeli klicati na letne sodne dneve samo župane svojega obgradja. Tako je postala županska veča s svojim zborom županov kot predstav- nikov podložnega kmetstva tista prehodna oblika grajanske veče, ki je vedla k tretje- mu in končnemu liku, k tako imenovani kva- trni veči, ki sploh ni imela nobenega zbora več, temveč le še poroto, katero so tvorili odrejeni predsednik kot sodnik iji dvanaj- sterica sodovcev kot miza prisednikov (Bey- sitzertafel, assessorium). V tej končni obliki se je veča obdržala ponekod še mnogo deset- letij zlasti v ljudomilih samostanskih gospo- ščinah. Tu in tam je celo znova oživela preko gorskih pravd (poferdinandska veča). Zna- čilno za vse tri oblike več, ne izvzemši niti poferdinandske, je prvič to, da je imel pod- ložni kmet pri veči svojo redno občno pod- sodnost, drugič to, da je bila veča krajevno pristojna za ves okoliš gospoščinskega ob- gradja, in naposled to, da je bila stvarno pri- stojna za razsojo vseh pravnih zadev, ki niso bile izrecno pridržane razsoji zemljiškega gospoda samega oziroma o kasnejšem času, toda še v srednjem veku, kakšnemu poseb- nemu izključnemu ljudskemu sodišču (gorski pravdi, polharski pravdi, nepristranskemu sodišču ipd.). Značilna vrsta pravdanskega sodnega se- stava je gorska pravda, ki ni bila zapisana propasti večevnega sodnega sestava, tem- več ji je bilo usojeno, da se bo v novem veku šele prav razvila v glavno usta- novo posebnega rednega kmetskega sodstva. Na gorski pravdi bi se bil lahko do kraja obnesel dialektični princip negacije, če bi bilo kmetom uspelo, priboriti ji tudi še gori navedene prerogative občnega rednega kmet- skega sodišča. Razmah gorske pravde izvira iz gospodarsko-družbene osnove gorske orga- nizacije, ki je kot gorska skupnost podložnih vinogradarjev dobila ime sogorščina. Dasi so tvorili tudi to tako imenovano gorščino mlajše oblike zgolj podložni kmetje, ki so imeli vinograde v gospoščinski gori, vendar je način obdelovanja v gorskem kmetijstvu kategorično terjal, da izvzame lastnik gore to skupnost sogornikov kot posebno enoto iz svoje gosposke oblasti, ker se pri obdelavi gore v grajski režiji nikoli ne bi mogel za- nesti, da bo težko vinogradsko delo pravo- časno in tako storjeno, da bo dalo dober go- spodarski uspeh. Gospodarskemu impera- tivu so se uklonile najprej samostanske, za njimi druge cerkvene, naposled pa tudi svet- ne gospoščine, čeprav se je izvzetje gorske podložniške organizacije iz gorskega impe- rija upiralo duhu časa, v katerem je pri- ganjalo plemstvo k zatoru slehernega kmet- skega ljudskega sodstva. Skratka, gorske skupnosti podložnih kmetov so še dosti ne- okrnjene ohranile pravice svoje stare nada- nje organizacije, gorski gospodje pa so se zadovoljili tudi še ves novi vek s tem, da so delno sami osebno, delno po pooblaščenih delegatih, vodili kot predsedniki plenume in porote na gorskih pravnih dnevih, ki so se opravljali na običajnih krajih ob običaj- nem času, kakor se je glasilo prastaro izro- čilo. Šele pod kraj XV111. stoletja je uspelo organom gorskih gospoščin, da so s pozivom na jožefinske reskripte in ob potuhi gorskih gospodov prisvojili sebi prerogative gorskega sojenja. Stoji, da je na prelomnici srednjega in novega veka velikanski gospodarski uspeh kletarstva v samostanskih gospoščinah pre- pričal vse lastnike gora na Srednjem in Spodnjem Štajerskem, da je obstanek gor- 108. ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA skih skupnosti podložnih kmetov neogibno potreben, ker se gorska zemlja nikakor ne more s pridom uživati, če je organsko tesno povezana z drugim graščinskim kmetijstvom, temveč le tako, da se upravlja ločeno od gra- ščinskega režima po svojih posebnih pra- vilih. S tem da je bil obstanek kmečke gor- ske skupnosti tudi zanaprej zagotovljen, je bila hkrati ustvarjena možnost, da se gorska pravda kot posebno kmetsko ljudsko sodišče ohrani z obema svojima pravdopravnima ustanovama vred, tako s plenumom vseh sogornikov, kakor tudi s poroto tradicional- nih dvanajstih sodovcev, tvorečih tako ime- novano prisedniško mizo. Trije momenti so, ki označujejo to gorsko pravdo in jo hkrati ločijo od veče katerega koli tipa: prvič, da je imel podložni kmet pri gorski pravdi svojo izključno posebno podsodnost v gorskih za- devah, kar je po odpravi več pomenilo iz- vzetje iz stvarne pristojnosti gospoščinskega (patrimonialnega) sodstva; drugič, da je bila gorska pravda krajevno pristojna za okoliš svoje gore v gospoščini; naposled, da je bila gorski pravdi podeljena stvarna pristojnost za razsojo vseh pravnih stvari, ki so zadevale goro (gorščino). Doba prvega razmaha gorske pravde kot posebnega rednega kmetskega ljudskega so- dišča prve stopnje sta bili XIII. in XIV. sto- letje. To je bil čas, ko se je zelo izrazito po- javila ustanova mejaštva na Štajerskem, od koder je kmalu, dasi manj izrazito, prešla na Kranjsko. V obeh teh dveh glavnih pokra- jinah slovenskega ozemlja, v katerih so go- jili trto po metodi koljenja, je bila organiza- cija gorskih skupnosti v njih novejši obliki tako imenovanih sogorščin do kraja izvedena še pred koncem XIV. stoletja. Okoliščina, da je krenil razvoj po družbeni liniji v raz- nih gospoščinah po svojih posebnih poteh, je že kar v začetku povzročila neenoten raz- vitek gorskega pravdnega prava. Ko so za- čeli gorski gospodje na Štajerskem izdajati posebne pravilnike za vsako svojo goro, se je pravna neenotnost sčasoma izrodila v pravno razcepljenost. V prvi polovici XVI. stoletja, ko je prišlo do skupne zakonodajne akcije štajerskih deželnih stanov prelatov, gospode in plemstva, se je gorsko pravdno pravo odlikovalo že s tako partikularno pe- strostjo pravdnih običajev, da je bil klic po izenačenju teh predpisov vseobči. Pustimo vnemar, ali se je to pravo nekdaj res osla- njalo na neke Gorske bukve, izdane že več stoletij poprej, gotovo je vendarle, da je bil ta izvor prava ob času Ferdinandove kodi- fikacije že popolnoma zabrisan in celo po- zabljen, živa pa je bila zavest, da izvirajo pravdne norme štajerskih gora iz starih po- godb, ki so jih bile gorske skupnosti v starini sklepale s svojimi gospoščinami. Želja šta- jerskih stanov je bila, da se enakomerno uredi pravni odnošaj gorskega mejaša zlasti glede pravice dedovanja in dolžnosti plače- vanja davščin in pristojbin, da se končno utrdi, katere dolžnosti zadevajo zgolj sogor- nike, katere pa sogornike in mejaše, ter da se v trdne in kontrole sposobne meje vklene tisti nevarni duh kmečke upornosti, ki se je še vesil nad hrami in zidanicami štajerskih gora, odkar so bila prevratna gibanja kme- tičev s krvjo zatrta. Poslej je večevno kmetsko sodstvo le še bed- no životarilo vštric bujno se razcvetajočega pravdanskega sodstva. Kolikor je to prisko- čilo onemu na pomoč in ga skušalo oživiti, gre za problem, ki sodi v raziskavo večev- nega pravdnega prava. Omenimo samo to, da so se sčasoma opravljali gorski pravni dnevi hkrati kot kvatrne veče, da so jim včasih predsedovali sodniki, ki se imenujejo kvatr- ui sodniki (Quatemberrichter) ter da se je pripetilo celo to, da je tožil gornik kmeta zavoljo razžaljenja gorskih sodovcev kar na kvatrni veči. Pravdanski postopek je domi- niral tudi v večevnem pravosodju ter zbujal vtis, ko da se zlivata ljudski sodišči obeh vrst drugo v drugo. Vse to je bilo mogoče samo zato, ker sta bili v gospoščinah z lastno krvno oblastjo tako kvatrna veča kot tudi gorska pravda ustanovi istega gospoščinskega oblastvenega pristroja, torej ustanovi brez lastne avtonomnosti bodisi sodne bodisi po- litične. Vštric gorske pravde se je ponekod izobra- zil še stranski lik pravdanskega sodstva, ki ga označujemo s terminom polharska pravda. Dobra izkustva z gorsko pravdo kot poseb- nim ljudskim sodiščem podložnih vinogra- darjev so navedla nekatere gospoščine, ki so imele obširne hrastove in bukove gozdove (Kostanjevica, Pleterje, Žužemberk, Soteska, Kočevje), da so iz fiskalnopolitičnih razlo- gov izvzele iz svojega zemljiškogosposkega imperija tudi družbe svojih polharskih za- kupnikov, ki so gospoščini dajali lovarino v naravi (polšetino) ali pa v denarju (polha- rino). Polharske zadeve so se obravimvale včasih kar na kvatrni veči (Kostanjevica), včasih pa na posebnem polharskem pravnem dnevu (Pleterje), zmerom in povsodi pa po gorskem pravdnem pravu, ki mu je bila po polharščinah priznana vloga matičnega pra- va. Polharskim lovskim skupnostim, ki bi jih mogli imenovati polharščine, ne pritiče v pravdanskem sodstvTi isti pomen kakor gorskim skupnostim ne le zato, ker so izpri- 109- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO čane le za sorazmerno malo ozemlje Dolenj- ske, pač pa v glavnem zato, ker se glede gospodarske važnosti polharščine nikakor ne morejo meriti s sogorščinaini. Nepristransko sodišče (unparteiisch Ce- ding) prvotno ni bilo ljudsko sodišče, marveč iz germanskega prava prevzeto razsodišče, ki so ga kdaj pa kdaj ad hoc sestavili, da razsodi konkreten pravni spor. Obstajalo je iz nepristranskega sodnika in dodeljene mu mize prisednikov, katerih število ni bilo stal- no, vendar pa se je večinoma gibalo pod maksimalnim številom 12. Gradivo, ki je do- sihdob znano, dovoljuje sklep, da je bilo ve- čevno sodstvo večja domena nepristranskega pravosodja ko pravdansko sodstvo. Podoba je, da je bilo nepristransko sojenje v gorskih gospoščinah omejeno le na tiste gore, ki so imele mejaše, a to so bile le bolj gore, ki niso bile preveč oddaljene od sedeža gospoščin. V dalje odleglih in zakotnih gorščinah se ne- pristranski sodniki domala nikoli ne ome- njajo. Tamkaj ni bilo pravdnih strank, ki niso pripadale članstvu gorske skupnosti. Seveda če je bil tožen ugleden vnanjik me- jaš ali celo sam gorski gospod, se je moralo sestaviti nepristransko sodišče. Lahko se reče, da je bilo nepristransko pravosodje koncesija stanovsko privilegiranim pravdnim strankam. V gorskem pravdnem pravu, najsi bo kodifi- cirano ali le običajno pravo, nikjer ne pri- haja do izraza neka prednost stanov, a znan je primer iz judikature, ko nepristransko sodišče sploh ni upoštevalo razloga, da gre plemiču prednost pred neplemičem, čeprav je tožnik izrecno poudarjal, da ima po dežel- nem običaju prednost plemič, kadar gre za utežno pravo (ins retractus). Gotovo je, da skupnostim sogornikov nepristransko pravo- sodje ni bilo ljubo, saj so gorski gospodje skušali odtezati gorskim pravdam celo take nemejaške pravne spore, ki so se jim iz kate- rega koli vzroka zdeli posebno važni, a zlasti tiste, do katerih izida jim je bilo mnogo zato, ker je bila od njega odvisna neka njihova lastna korist. V borbi, ki je nastala zavoljo takih izjem ponekod med gorskim gospodom in posameznimi sogorščinami, so se včasih polastili ustanove nepristranskega sodišča sodovci gore kot starešinstvo in organ gorske pravde, tako da je ostalo nepristranskemu sodišču golo ime, medtem ko je bila ustanova preoblikovana v navadno gorsko poroto z istimi 12 prisedniki, včasih še s posebnim ad hoc delegiranim, včasih pa že z istim sodni- kom, ki je vodil gorski pravni dan. Postopek se je od gorskega pravdnega postopka raz- likoval samo v tem, da so pravdne stranke posebno vabili na to »nepristransko sojenje«. Tako se je izredna gorska pravda stopila z nepristranskim sodiščem v eno ustanovo, saj je bil le način sestave različen, vse drugo pa je bilo isto. Zdaj se je dogodilo kdaj tudi to, da je na rednem gorskem pravnem dnevu razsodil kak mejaški pravni spor ad hoc delegirani sodnik kot nepristranski sodnik, nato pa je predsedstvo spet prevzel redni gorski sodnik, da bi ob sodelovanju istih 12 prisednikov razsodil še vse druge pravne spore. Tako preobraženo nepristransko sodi- šče sodi v red kmetskili ljudskih sodišč, ker je istovetno z izredno ali celo z redno gorsko pravdo. Tuja pravna ustanova je postala po preobrazbi ustanova običajnega ljudskega pravnega prava. V sodnoorganizacijskem pogledu sta ljud- skemu sodstvu bistveno lastna samo dva znaka: da je sojenje zaupano poroti, sestoječi iz sodnika in prisedniške mize ljudskih so- dovcev, ter da izvaja ta porota zaupano ji sodno oblast v imenu sodnega gospoda kot nosivca nekrvne sodne oblasti v gospoščini. Ta dva bistvena znaka sta odločilna za vsa kmetska ljudska sodišča na slovenskem ozemlju. Vsi drugi znaki, ki se navajajo v definicijah posameznih zvrsti ljudskih sodišč kot dozdevni, za značaj ljudskega pravosodja bistveni znaki, sodijo med znake pravdo- pravnega, ne pa organizacijskega značaja, tako zlasti vprašanje, ali se je opravljalo so- jenje tudi v plenumu članov oziroma skup- nosti. Enako so pravdopravnega pomena vsi oni v našem knjištvu za bistvo ljudskega pravosodja oglašeni znaki, da se je pravni dan po stari navadi opravljal na običajnem kraju in ob običajnem času, o čemer govori tudi člen 1 Gorskih bukev. Zakonito sodišče (echtes Ding) ni ime ljudskemu sodišču kot organizirani ustanovi, marveč je le ime nje- govemu zakonito izvedenemu pravnemu dne- vu, se pravi zasedanju ali naroku. Red postopanja na ustnih razpravah prve stopnje je bil v praksi vseh gori navedenih ljudskih sodišč zelo podoben. Na edinem na- roku je sledil ustni tožbi usten odgovor, nato je bilo dokazovanje, dokazovanju pa je ne- posredno sledil završek v obliki poravnave ali pa soglasne odločbe, ki ni bila zmeraj meritorna sodba, temveč dostikrat le začasna vmesna sodba, cesto v pogojni obliki. Po- dobnost je bila še večja, ker so se pozivali sodniki v svojih sodbah in vmesnih sodbah na člene Gorskih bukev tudi v primerih, ka- dar niso razsojali o pravnem sporu, ki se je nanašal na goro (gorščino). Gorske bukve so pač bile edino postavljeno pravo ljudskih sodišč. Ta pojav je bil vzrok, da je bila v na- šem knjištvu postavljena teza o enotnosti ce- ilO ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA lotnega pravdnega prava ljudskih sodišč na Slovenskem, češ, vsa kmetska ljudska sodišča so se ravnala zgolj po predpisih, kakor so bili kodificirani v Gorskih bukvah iz 1.1543. Toda dejansko je naravnost neznatno šte- vilo pravdopravnih predpisov, ki so bili spre- jeti v Gorske bukve. Kodifikatorji so prepu- stili vprav nepregledno dolgo vrsto pravdo- pravnih vprašanj zgolj sodni praksi ter teh problemov niso v besedilu gorskih členov niti omenili. Pravdno pravo vinskih gora je te- meljilo tudi po izvršeni kodifikaciji po veliki večini na izročilih običajnega prava, kakor je to bilo še prej, ko je bilo prišlo do uzako- nitve gorskih členov. Ustna izročila se odsvi- tajo iz zapisnikov, ki so nam ohranjeni v sodnih knjigah gorskih gospoščin. Kolikor se ujemajo z ustnimi izročili, vsebujejo gorski členi uzakonjeno običajno pravdno pravo, kolikor so pa ustnim izročilom nasprotni, gre za novosti, ki jih je zakonodajavec natvezel gorskim skupnostim na škodo starih pravic in svoboščin. Gorske skupnosti se takim no- votarijam niso uklonile kar povsod in vselej. Zapisniki sodnih knjig govore mnogokrat o tem, da so gorske skupnosti vztrajale pri za- htevi, naj se ohrani stari pravni običaj kljub protivnemu določilu v Gorskih bukvah. Pri- zadevanje gorskih pravd ima včasih videz, ko da je kak nov gorski člen dejansko za- trpel derogacijo po sodni praksi, brž ko se je pravno vprašanje pojavilo pred ljudskimi sodniki. Stvarno pa le postavljena norma ni dobila veljave v sodni praksi, ker bi dero- girala pravni običaj, od katerega ni hotelo popustiti ljudstvo niti za las. Zavoljo takih neuspelih poetavljenih norm kodifikatorji Gorskih bukev niso dosegli tiste enotnosti v gorskem pravdnem pravu, ki so jo bili za- mislili. Vzrok je v tem, da so se ognili dolž- nosti, urediti problem v celoti, zadovoljujoč se le z vrzelastim delnim urejevanjem neka- terih posameznih zastavkov brez medsebojne sistematične povezave. Za duha, ki preveva vse staro gorsko pravdno pravo, je značilna patriarhalnost, ki temelji na zavestnem načelu poštenja in ljubezni. Kakor vobče vse družbene organi- zacije srednjega veka, tako izvira tudi gor- ska skupnost iz moralne osnove bratske edi- nosti vseh ljudi na zemlji. Medsebojna po- štenost in ljubezen sta izražena v dvostrani patriarhalni zavesti, namreč v zavesti gor- skega gospoda, da je dolžan nuditi podlož- nemu vinogradarju vso svojo pravno zaščito ter v zavesti kmetica vinogradarja, da je po močnem gospodu zavarovan zoper krivice, ki mu prete od zunaj. Patriarhalnost podeljuje vsem ustanovam gorskega prava značaj blage pravičnosti, ki se v terminologiji gorskega prava nazivlje — tako pravi Andrej Recelj — spodobščina. Gorsko pravo je ius aequum, die Billigkeit, blagopravnost, v nasprotju k Občnemu pravu, das Gemeine Recht, ki je ius strictum. Te prizanesljive pravice ni de- ležen le član gorske skupnosti, kadar je tožen ali kadar toži, pač pa se po načelih blago- pravja postopa z vsakomer, kdor ima zemljo v gori ali kak pravni opravek le-tam. Od tod izhaja tista široka splošnost pravila, ki govori »o vseh rečeh, ki zadevajo goro (gor- ščino).« Na prelomnici srednjega in novega veka se jame načelo patriarhalnosti močno krhati. Čedalje bolj se umika jačjemu nasprotniku: fiskalizmu. S tem izrazom označujemo fis- kalno politiko zemljiške gospode, ki se je izrodila v izkoriščevanje ljudstva brez ozira na racionalni namen kapitalistične zemljiške lastnine in na gospodarske nasledke prizade- tih posameznikov, v nekakšno izkoriščevanje zaradi izkoriščevanja samega, samo da bi se dosegel kar najbolj povoljen denarni uspeh grajske blagajne. V gospoščinah zgodnjega novega veka dobiva ta neizprosni sovražnik patriarhalnega blagozakonja čedalje večjo premoč, ker se kmetici ne smatrajo več za člane nekih gospodarsko-družbenih enot, ustanovljenih zaradi izpolnitve skupnih na- log in ciljev, temveč le še za podvržene, ne- svobodne, brezpravne davkoplačevavce. Sle- herno ljudsko sodišče, ki še posluje v ob- gradju gospoščine, ni organ zaščite ljudskih pravic, temveč zgolj še vir gospoščinskih do- hodkov, ki se plačujejo v obliki pristojbin za sodna opravila ter v obliki glob, kazni in zaplemb. Bolj ko se draže pogoji življenja sredi denarnega gospodarstva, bolj trdi go- spoda, da davščina ni izdatek zaradi lastne koristi ali odkupnina v lastni prid, temveč zgolj tribut gosposki, ki je od boga postav- ljena. Res je, da v to ideologijo posedujočili ne sodijo gorske skupnosti in njih stara izro- čila, toda fiskalizem trpi tudi nje le, ker donašajo gospodi zdaleč večje finančne ko- risti, ko pa eksploatacija vinskih gora v last- ni režiji, in to ne le večje dohodke v pristoj- binah, globah, kaznih in zapadih, temveč tudi v brezprimerno večji gorni bodisi v naravi, bodisi v denarju. Ce poprej nismo mogli doumeti uganke, zakaj so se kljub ne- naklonjenosti gospode proti združevanju podložnikov našle vendarle take gospoščine, ki so za ceno izvzetja lovcev na polhe iz go- sposke oblasti uvedle polharščine in polhar- ska sodišča, je zdaj rešitev jasna in se glasi, da bi na ta najbolj izdatni način izkoristile svoj polšji lovski regal. Ill