Dr. Alfred Adler ustanovitelj individualne psihologije — unul. Listal sem po svojih mapah, v katerih hranim raznovrstno šaro — zame ljube spomine — in sem naletel tudi na sliko, ki predstavlja tridesetorico slovenskih učiteljev, ki smo pohiteli na pobudo mariborske Pedagoške centrale, najmarljivejše naše pedagoške matice, v času od 20. do 28. oktobra 1929. na Dunaj. Lepi spomini so se mi obudili: na prijetno popotno druščino in na okolico novega, kar so nam pokazali tedaj dunajski šolniki. Zamislil sem se v simpatičnega reformatorja Otona Glockla, prezidenta dunajskega šolstva, ki nas je Ijubeznivo sprejel in nam je v slavnostni dvorani dunajskega šolskega sveta v izčrpnem predavanju podal smernice, ki so ga vodile, da se je upal na delo s številnim štabom sodelavcev, večina njih je bila ljudskošolskih učiteljev — in kako je dosegel potrebna sredstva za gradnjo novih šol, otroških vrtcev in ostalih institucij ter nato pristopil k reformi šolstva. Oto Glockel je zdaj že mrtev, v času, ko sem odprl svojo mapo, pa sem čital v dnevnikih kratke vesti, da je umrl tudi dr. Alfred Adler, eden najbolj prizadevnih reformatorjev takratne dobe in utemeljitelj posebnega znanstvenega sistema: individual- ne psihologije. Naj mu tu postavim skromen spomenik hvaležnosti, saj je s svojimi dognanji in prizadevanji nudil obilo pobude in navodil tudi marsikateremu slovenskemu šolnjku. Dr. Alfred Adler je bil Dunajčan. Čeprav se je rodil v siromašni družini mu je bilo ^omogočeno, da je obiskoval v domačem me- stu vse šole od ljudske do univerze. Študiral 'je bolj s težavo, ker je bil slabega zdravja in — kakor pripoveduje sam, ga je stalno tlačil občutek manjvrednosti. Leta 1895. je dobil doktorat iz splošnega zdravilstva. Specializiral se je za duševne bolezni in se je oklenil Freudovega seksualnega sistema. Kasneje pa se je od njega oddaljil in je postavil lasten sistem individualne psibologije. Svoje nauke je znal uspešno popularizi^rati. Točno pred 30 leti je izdal svoje prvo :delo o manjvrednosti organov. Njegove na/uke so širili tudi mnogi dnevniki, ki so mu ^prepuščali potrebne stolpce. Sam je imel se;.veda na razpolago posebno revijo: Casopis "za individualno psihologijo. V teku svojega 30 letnega udejstvovanja : je izdal obilico knjig. Preveč prostora bi za^vzel, ko bi hotel navesti njihove naslove in K.kratke izčrpke. kaj je obravnaval v njih. Čeprav je bil dr. Adler zdravnik in ne poklicni profesor vzgojeslovja — kar so mu nekateri znanstveniki celo zamerjali, češ naj naj ostane rajši pri svoji stroki — se je vrgel marljivi mož tudi na praktično vzgojo. Po Dunaju je pričel ustanavljati vzgojne posve- tovalnice. Za ta posel je izvežbal v posebnih tečajih učiteljstvo. Vzgojni vodje so bili šolniki specialisti, ki so dajali brezplačne nasvete staršem pa tudi učiteljstvu. Vzgojne posvetovalnice in ostale ustanove so bile posrečene institucije povojnega Dunaja in so jih hodili obiskovat ne samo naši slovenski učitelji, prihajali so stanovski tovariši iz vseh delov Evrope, da celo tudi izza Velike luže: Oceana. Po naključju smo se v istem tednu srečali celo z rumenokožci, ki so prišli iz daljnega Vzhoda na posest v pedagoško Meko, kakor so krstili takratni Dunaj. Neumorno je propagiral dr. Adler svoje ideje, reformiral, poučeval. Pa so se razmere na Dunaju in v Avstriji čez leta spremenile in dr. Adler se je izselil. Pritegnili so ga Američani, ki so mu leta 1932. ponudili profesorsko stolico na Long Islandskem Kolegu v Newyorku. Vse svoje sile je posvetil odtlej za napredek in dvig ameriškega šolstva. Vzgojil si je obilico sodelavcev, neumorno je potoval od univerze do univerze, iz kraja v kraj in si na predavanjih širil krog svojih pristašev in simpatizerjev. Od časa do časa je priš/el tudi v Evropo, kamor so ga vabile najvišje učne ustanove. Oni dan se je odzval vabilu slovite škotske univerze v Abeerdenu. Prišel je preko Velikega Oceana v Britanijo. Prav ko je zapuščal predavalnico, kjer je spet žel obilo zahvale, ga je zadela kap. (Onesyestil se je in ni mu bilo več porhbči. Preko Rokavskega kanala se je nato razširila vest po vsem svetu, da ustanovitelja individualne psihologije ni več med živimi. —nč—