95
POGLED NA SVOJE DELO  |  OTROK IN KNJIGA 116,  2023    
94
Imel sem šest let in vsi moji prijatelji so bili papirnati. Sedel sem v kuhinji in cele 
dneve risal. Moža s klobukom, smejočega se psa. Včasih sem narisal tisto, kar mi 
je naročila mama. Rekla je na primer: »Nariši mene.« In narisal sem žensko, ki se 
čez ramo ozira k meni, medtem ko meša juho.
Nekoč je k nam prišla neka ženska, da bi skrbela za nas, ker je mama zbolela. Pri 
njej je bilo risanje drugačno, kajti ni me poznala. Naročila mi je: »Nariši traktor.« 
Ni vedela, da ne maram risati traktorjev ali avtomobilov. Nisem je ubogal. Razlika 
je bila v tonu njenega glasu. Govorila je, kot da podaja edini pravilen odgovor na 
vprašanje. Pozneje sem srečal še mnoge ljudi, ki so zveneli enako.
Moja mama je zvenela drugače. Povedala je, kaj si misli, sicer pa je stvari pustila 
odprte. Pa ne zato, ker bi bilo to varneje ali ker bi bila strahopetna, ampak zato, ker 
je taka pač bila. Obstajalo je preveč stvari, o katerih ni bila prepričana. Vedno je 
govorila: »Če bi vse vedeli, bi bili pametni.« In pa: »Po mojem je to resnica, če pa 
je laž, potem je presneto dobra.«
Mamo sem izgubil spomladi leta 2016. Ko se je zbudila po neki zahtevni ope­
raciji, je s prstom pokazala na obzorje s srednjeveškimi stolpi obdanega mojega 
rodnega Brugesa in vprašala: »Kje sem?«
Kar naprej se je izgubljala.
Včasih demenca ni tatica, ampak štorasta tabornica. Demenca uporablja 
zemljevid, ki ga je nekdo raztrgal na koščke, narobe zlepil nazaj ter obrnil na glavo. 
Zemljevid, ki je bil že tako napačen, saj so ga izdelali pred pol stoletja.
Preden sta oče in mama začela vzgajati svojih sedem otrok, sta zbirala ideje – 
o tem ni nobenega dvoma. Zagotovo sta iskala nekakšno rdečo nit, skupen cilj, ki 
bi ga imela pred očmi. Otroke sta hotela vzgojiti v samozavestne, kritično misleče 
državljane. »Da,« si je nedvomno mislil oče, »vsakdo bi moral čim več vedeti o čim 
več stvareh. To je temelj demokracije.« »Da,« je nedvomno rekla mama. »Če bi vse 
vedeli, bi bili pametni. Po mojem je to resnica, če pa je laž, potem je presneto dobra.«
V muzikalu Stephena Sondheima Zgodbe iz hoste Rdeča kapica potem, ko jo 
rešijo iz volkovega trebuha, zapoje:
Zdaj vem cel kup reči;
reči, ki imajo svojo ceno
in ki jih nisem vedela poprej:
Nikar se ne zanašaj
na rdeče pokrivalo.
V njem ne boš varna.
Ne bo ti pomagalo. 
In zlasti pazi se ljudi neznanih.
Še cvetje te lahko včasih rani.
Čeprav je razburljivo, kadar strah te skuša,
ni vsak, ki je prijazen, dobra duša.
Sijajno besedilo. Ampak najboljše pride na koncu:
Mar ni lepo, če človek dosti ve?
Mičkeno pa tudi … ne!
Ti dve vrstici sem si nekoč zapisal. Mar ni lepo, če človek dosti ve? Mičkeno 
pa tudi … ne! Če bi imel otroke, bi jim to pesem pogosto zapel. Iz nje bi naredil 
življenjsko vodilo. Na njej bi zasnoval vsa svoja starševska načela.
POGLED NA SVOJE DELO
B A R T  M O E Y A E R T
Min. za iz. in ml.1
Poleti leta 2014 sem izgubil očeta. V svoji sobi na severni strani bolnišnice je 
na lepem začel pritajeno razlagati o sumljivih premikih, ki jih ponoči zaznava na 
ploščati strehi pod oknom. Ob slovesu mi je podal prazno kuverto, zašepetal, da 
je o situaciji obvestil Ministrstvo za izobraževanje in mladino, ter me prosil, naj 
pismo oddam na pošto. 
Na kuverti je bilo nakracano Min. za iz. in ml. in čisto nič drugega, čeprav bi se 
očetu še pred pol leta zdelo sramotno, če naslova Ministrstva za izobraževanje in 
mladino ne bi lično izpisal v celoti, z nalivnikom, na pravo mesto, natanko tako, 
kot se spodobi. 
Oče si je ustvaril kariero v izobraževanju. Bil je učitelj, zatem inšpektor in 
nazadnje glavni šolski inšpektor.
Razvil je metodo, po kateri smo se jaz in še množica drugih flamskih šolarjev 
naučili brati in pisati. Metoda je združevala užitek ob risanju in užitek ob pisanju. 
Včasih je to pomenilo, da se je ves razred šest­ in sedemletnikov sklanjal nad risbe 
ribnika, polnega rac, jim risal glave ter v ritmu na ves glas vzklikal ringelringelping, 
ringelringelping.
Težko mi je bilo gledati očeta, kako izginja: očeta, ki je vse življenje zatrjeval – in 
to pospremil s posebno kretnjo –, da je poučevanje najčudovitejši poklic na svetu.
Včasih je demenca zahrbtna tatica, ki udari znova in znova ter vsakokrat nekaj 
malega vzame. Pet let so se očetovi stavki krajšali ali ostajali nedokončani, dokler 
mu ni nazadnje ostala ena sama beseda – ne, en sam glas. 
Nekoč je nedeljske popoldneve preživljal z nami. Zbobnal je vseh sedem sinov, 
mene si je posadil na ramena, z vsako roko prijel po enega brata in skupaj smo jo 
mahnili čez most, po poti ob umazanem potoku, prek kmečkega dvorišča in mimo 
jahalne šole, vzdolž kanala in nazaj domov. Nekje na sredi poti je stalo votlo drevo. 
Ko smo se približali tej čudežni vrbi, je na plan prišla očetova igralska plat. S široko 
razprtimi očmi pantomimika je odigral radovednost in začudenje.
V drevesu so prebivali palčki in oče je bil edini, ki je govoril njihov jezik. Šepe­
tal jim je in odgovarjal na vprašanja, ki jih je slišal samo on. Ko je opazil, da nas 
začenjajo obhajati dvomi, je naznanil, da je čas za odhod.
1 Gre za plenarno predavanje, ki ga je imel Bart Moeyaert na mednarodnem kongresu IBBY v Moskvi leta 
2021. Bart Moeyaert je večkrat nagrajen belgijski ustvarjalec, med drugim prejemnik nagrade ALMA 
– Spominske nagrade Astrid Lindgren leta 2019, najvišje denarne nagrade na področju mladinske knji­
ževnosti. Večkrat je bil uvrščen med finaliste za Andersenovo nagrado. Večina njegovih del je primarno 
namenjena mladim bralcem, s svojo kompleksnostjo pa nagovarjajo tudi starejše bralce. V slovenščino 
imamo prevedeni dve njegovi deli, roman Gole roke (Mladinska knjiga, 1997) in zbirko kratkih zgodb 
Bratje (Sodobnost, 2021), obe v prevodu Mateje Seliškar Kenda. 
95
POGLED NA SVOJE DELO  |  OTROK IN KNJIGA 116,  2023    
94
Imel sem šest let in vsi moji prijatelji so bili papirnati. Sedel sem v kuhinji in cele 
dneve risal. Moža s klobukom, smejočega se psa. Včasih sem narisal tisto, kar mi 
je naročila mama. Rekla je na primer: »Nariši mene.« In narisal sem žensko, ki se 
čez ramo ozira k meni, medtem ko meša juho.
Nekoč je k nam prišla neka ženska, da bi skrbela za nas, ker je mama zbolela. Pri 
njej je bilo risanje drugačno, kajti ni me poznala. Naročila mi je: »Nariši traktor.« 
Ni vedela, da ne maram risati traktorjev ali avtomobilov. Nisem je ubogal. Razlika 
je bila v tonu njenega glasu. Govorila je, kot da podaja edini pravilen odgovor na 
vprašanje. Pozneje sem srečal še mnoge ljudi, ki so zveneli enako.
Moja mama je zvenela drugače. Povedala je, kaj si misli, sicer pa je stvari pustila 
odprte. Pa ne zato, ker bi bilo to varneje ali ker bi bila strahopetna, ampak zato, ker 
je taka pač bila. Obstajalo je preveč stvari, o katerih ni bila prepričana. Vedno je 
govorila: »Če bi vse vedeli, bi bili pametni.« In pa: »Po mojem je to resnica, če pa 
je laž, potem je presneto dobra.«
Mamo sem izgubil spomladi leta 2016. Ko se je zbudila po neki zahtevni ope­
raciji, je s prstom pokazala na obzorje s srednjeveškimi stolpi obdanega mojega 
rodnega Brugesa in vprašala: »Kje sem?«
Kar naprej se je izgubljala.
Včasih demenca ni tatica, ampak štorasta tabornica. Demenca uporablja 
zemljevid, ki ga je nekdo raztrgal na koščke, narobe zlepil nazaj ter obrnil na glavo. 
Zemljevid, ki je bil že tako napačen, saj so ga izdelali pred pol stoletja.
Preden sta oče in mama začela vzgajati svojih sedem otrok, sta zbirala ideje – 
o tem ni nobenega dvoma. Zagotovo sta iskala nekakšno rdečo nit, skupen cilj, ki 
bi ga imela pred očmi. Otroke sta hotela vzgojiti v samozavestne, kritično misleče 
državljane. »Da,« si je nedvomno mislil oče, »vsakdo bi moral čim več vedeti o čim 
več stvareh. To je temelj demokracije.« »Da,« je nedvomno rekla mama. »Če bi vse 
vedeli, bi bili pametni. Po mojem je to resnica, če pa je laž, potem je presneto dobra.«
V muzikalu Stephena Sondheima Zgodbe iz hoste Rdeča kapica potem, ko jo 
rešijo iz volkovega trebuha, zapoje:
Zdaj vem cel kup reči;
reči, ki imajo svojo ceno
in ki jih nisem vedela poprej:
Nikar se ne zanašaj
na rdeče pokrivalo.
V njem ne boš varna.
Ne bo ti pomagalo. 
In zlasti pazi se ljudi neznanih.
Še cvetje te lahko včasih rani.
Čeprav je razburljivo, kadar strah te skuša,
ni vsak, ki je prijazen, dobra duša.
Sijajno besedilo. Ampak najboljše pride na koncu:
Mar ni lepo, če človek dosti ve?
Mičkeno pa tudi … ne!
Ti dve vrstici sem si nekoč zapisal. Mar ni lepo, če človek dosti ve? Mičkeno 
pa tudi … ne! Če bi imel otroke, bi jim to pesem pogosto zapel. Iz nje bi naredil 
življenjsko vodilo. Na njej bi zasnoval vsa svoja starševska načela.
POGLED NA SVOJE DELO
B A R T  M O E Y A E R T
Min. za iz. in ml.1
Poleti leta 2014 sem izgubil očeta. V svoji sobi na severni strani bolnišnice je 
na lepem začel pritajeno razlagati o sumljivih premikih, ki jih ponoči zaznava na 
ploščati strehi pod oknom. Ob slovesu mi je podal prazno kuverto, zašepetal, da 
je o situaciji obvestil Ministrstvo za izobraževanje in mladino, ter me prosil, naj 
pismo oddam na pošto. 
Na kuverti je bilo nakracano Min. za iz. in ml. in čisto nič drugega, čeprav bi se 
očetu še pred pol leta zdelo sramotno, če naslova Ministrstva za izobraževanje in 
mladino ne bi lično izpisal v celoti, z nalivnikom, na pravo mesto, natanko tako, 
kot se spodobi. 
Oče si je ustvaril kariero v izobraževanju. Bil je učitelj, zatem inšpektor in 
nazadnje glavni šolski inšpektor.
Razvil je metodo, po kateri smo se jaz in še množica drugih flamskih šolarjev 
naučili brati in pisati. Metoda je združevala užitek ob risanju in užitek ob pisanju. 
Včasih je to pomenilo, da se je ves razred šest­ in sedemletnikov sklanjal nad risbe 
ribnika, polnega rac, jim risal glave ter v ritmu na ves glas vzklikal ringelringelping, 
ringelringelping.
Težko mi je bilo gledati očeta, kako izginja: očeta, ki je vse življenje zatrjeval – in 
to pospremil s posebno kretnjo –, da je poučevanje najčudovitejši poklic na svetu.
Včasih je demenca zahrbtna tatica, ki udari znova in znova ter vsakokrat nekaj 
malega vzame. Pet let so se očetovi stavki krajšali ali ostajali nedokončani, dokler 
mu ni nazadnje ostala ena sama beseda – ne, en sam glas. 
Nekoč je nedeljske popoldneve preživljal z nami. Zbobnal je vseh sedem sinov, 
mene si je posadil na ramena, z vsako roko prijel po enega brata in skupaj smo jo 
mahnili čez most, po poti ob umazanem potoku, prek kmečkega dvorišča in mimo 
jahalne šole, vzdolž kanala in nazaj domov. Nekje na sredi poti je stalo votlo drevo. 
Ko smo se približali tej čudežni vrbi, je na plan prišla očetova igralska plat. S široko 
razprtimi očmi pantomimika je odigral radovednost in začudenje.
V drevesu so prebivali palčki in oče je bil edini, ki je govoril njihov jezik. Šepe­
tal jim je in odgovarjal na vprašanja, ki jih je slišal samo on. Ko je opazil, da nas 
začenjajo obhajati dvomi, je naznanil, da je čas za odhod.
1 Gre za plenarno predavanje, ki ga je imel Bart Moeyaert na mednarodnem kongresu IBBY v Moskvi leta 
2021. Bart Moeyaert je večkrat nagrajen belgijski ustvarjalec, med drugim prejemnik nagrade ALMA 
– Spominske nagrade Astrid Lindgren leta 2019, najvišje denarne nagrade na področju mladinske knji­
ževnosti. Večkrat je bil uvrščen med finaliste za Andersenovo nagrado. Večina njegovih del je primarno 
namenjena mladim bralcem, s svojo kompleksnostjo pa nagovarjajo tudi starejše bralce. V slovenščino 
imamo prevedeni dve njegovi deli, roman Gole roke (Mladinska knjiga, 1997) in zbirko kratkih zgodb 
Bratje (Sodobnost, 2021), obe v prevodu Mateje Seliškar Kenda. 
96 97
  OTROK IN KNJIGA 116,  2023 |  POGLED NA SVOJE DELO POGLED NA SVOJE DELO  |  OTROK IN KNJIGA 116,  2023    
A veš, kaj?
Sam sem večni dolžnik Astrid Lindgren in njeno ime omenjam že petintride­
set let. Omenjam jo tudi zato, ker rad malce nagajam in svoje pisateljske kolege 
opominjam, naj se nujno naučijo olike in začnejo omenjati svoje vzornike. Naj 
navedejo pisatelje in otroške knjige, ki so nanje vplivali.
Moja mama se je tu pa tam bežno zavedla, da sem postal prejemnik nagrade 
ALMA – Astrid Lindgren Memorial Award. Občutek imam, da je vedela, da mi 
novica veliko pomeni.
Oče ni novice nikoli izvedel. Kot luč, ki počasi ugaša, je preminil teden dni po 
razglasitvi nagrad.
Vsi vemo, kako se počutimo, kadar so starši ponosni na nas. Vsem nam je znano, 
kako se kot starši počutimo ob spoznanju, da smo tisto tkanino dobro namestili. 
Tista naša mala punčka – tako se nam vsaj zdi – ni preveč postrani.
Drugega aprila 2019 se je čudovita novica o nagradi ALMA kot gozdni požar 
razširila po družbenih omrežjih, spletnih straneh, radiu in televiziji. Belgijski in 
nizozemski časopisi so jo objavili na naslovnicah. Veselil sem se obsežnih intervju­
jev v časopisih in revijah, ki se zavedajo pomembnosti dediščine Astrid Lindgren.
Seveda mi je godilo, ko sem v teh člankih zagledal svoje ime in delo, in zdelo se 
mi je pomembno, da so književnosti za otroke in mlade odrasle namenili toliko 
prostora. Pa ne samo to, tudi sicer so o – kako naj se izrazim? – pripadnikih naše 
vrste pisali ustrezno skrbno in poglobljeno.
Ne vem, kako je s tem v vaših državah – koliko pozornosti mediji vsakodnevno 
posvečajo otroški in mladinski književnosti –, a v moji domovini poleg Severnega 
morja je položaj vse prej kot rožnat.
Zdi se, da časopisi in revije obožujejo obraze. Politične dopisnike, strokovnjake 
za borzo, poznavalce pop kulture. Odgovorni uredniki zaposlujejo stalno zasedbo 
sposobnih novinarjev, s čimer njihove publikacije dobijo obraz. Bralec začne časo­
pis ali revijo dojemati kot svojevrstno družino. 
Občutek imam, da tovrstne publikacije vselej dobro opravljajo svojo dolžnost, 
ko gre za politiko, borzo in pop kulturo. Številnim bralcem so politika, borza in 
pop kultura všeč in všeč so tudi oglaševalcem.
Zdi se mi, da večina časopisov in revij domneva, da književnost za otroke in 
mlade odrasle zanima le redke bralce. Odgovorni uredniki se s tem le redko ali 
zgolj naključno ukvarjajo in sčasoma začnejo verjeti, da knjige za mlade bralce 
pravzaprav ne zanimajo nikogar. V resnici pa je drugo posledica prvega: kar se ne 
pojavlja v medijih, velja za nepomembno.
Brez pretiravanja lahko rečem, da živimo v času, ko nas mediji zalagajo z imeni. 
Če se nečesa ne poimenuje, je tako, kot da ne bi obstajalo.
Nizozemski pisatelj Bas Heijne je v eseju o položaju književnosti v dobi medijev 
zapisal, da način, na katerega doživljamo svet, enačimo s svojim védenjem o svetu.
»Kadar nam neka stvar nič ne pomeni, se nam zdi, da se nam z njo ni treba 
ukvarjati. Naše subjektivno doživljanje sveta je edina realnost, ki šteje.«
Obstaja le to, kar poznam. Obstaja le vse tisto, za kar sem že slišal.
Bolgarsko­nemški pisatelj Ilija Trojanow je za enega od belgijskih časopisov 
pred časom povedal nekaj zanimivega: »Več, ko potuješ, bolj se zavedaš svojega 
omejenega evropskega pogleda. Vse informacije določa tisto, kar vidiš, kar poznaš 
in od koder prihajaš.«
V muzeju Voortrekker Monument v Pretoriji v Južni Afriki stoji vitrina z otro­
škimi igračami iz časov, ko so te še vedno rasle na drevesih in v živalih. Iz kuhanih 
in očiščenih ovčjih vretenc nastanejo sijajni vagoni vlakca. Punčke so izdelovali iz 
lesa in trakov iz blaga.
V muzeju je nastanek take punčke prikazan zelo nazorno, po korakih. Prvi 
korak je križ iz dveh kosov lesa. Križ potem kot mumijo povijejo v dolg platnen 
trak. Punčka raste plast za plastjo. Tretji korak je punčka sama.
Tudi če take punčke niste še nikoli izdelali, si lahko zlahka predstavljate, kako 
hitro gredo lahko stvari po zlu. Če je križ postrani, bo postrani tudi punčka. Če za 
hip pogledate stran, če ste utrujeni in nepazljivi, se tkanina začne gubati, postane 
preohlapna ali pretesna.
Nastajajoča punčka na zelo preprost način ponazarja, kako malo je treba, da gre 
v človekovem življenju kaj narobe. Vsak od nas premore kakšno žalostno zgodbo 
iz otroštva. Recimo o tem, ko je mama za hip pogledala stran in se je zgodilo kaj, 
kar nas je za zmeraj zaznamovalo. Ali o dnevu, ko je bil oče utrujen in je izgubil 
živce. Še danes, po dolgih letih, se je spominjamo. Kadar imamo slab dan, nam je 
zaradi nje še vedno hudo.
Preden sem v vitrini zagledal mali leseni križ in ob njem nastajajočo punčko, 
sem že dva tedna potoval po Južni Afriki in predaval po raznih univerzah. Tema 
pogovora je bil pogosto jezik – afrikanščina ali angleščina – oziroma to, kako nas 
materni jezik opredeljuje. Besedo »identiteta« je bilo slišati vsaj nekajkrat na dan.
V tisti vitrini sem videl vse, kar sem kdaj bil. Brezskrbnega otroka, ovitega v 
zaskrbljenega najstnika, ovitega v dvajsetletnika – nekoliko zaplankanega mlade­
niča, ki so mu pri devetnajstih objavili prvo knjigo –, ovitega v tridesetletnika, ki 
ne ve kaj dosti o ljubezni, ovitega v štiridesetletnika, ki si v Pretoriji ogleduje neko 
punčko in razmišlja o sebi.
Preprosto nikoli nisem nehal premišljevati o tem, da sem imel, čeprav so me 
dejansko vzgajali drugi, vedno prste vmes pri lastni vzgoji.
Videl sem, kako vsi vplivamo na to, kako se tkanina ovije okoli nas. Sami 
pomagamo določiti, kako tesno bo navita. Imamo celo možnost, da vzkliknemo: 
»Dovolj! Pri temle navijanju si nekam šlampast, veš! Si ne bi raje našel česa, kar ti 
bo šlo bolje od rok?«
Pri sedmih letih sem se naučil brati in odkril knjige številnih zanimivih avtor­
jev, med njimi Astrid Lindgren.
Eden izmed junakov njene knjige Vi på Saltkråkan (Otok morskih vran) je Pelle. 
Če si v družbi mojih bratov omenil njegovo ime, je bilo jasno, kaj se bo zgodilo. 
»Pelle?« bo nekdo zinil z glasom Tjorvena iz nanizanke, posnete po knjigi. To bo 
začetek čisto kratkega pogovora.
»Pelle?«
»Ja?«
»Vet du vad?«
Nekatere besede, ki se jih naučimo kot otroci, se nam v spomin vtisnejo za 
vedno. To vam pove, kako globok je lahko ta vtis. In kako pomembno je, da si 
vtisnemo nekaj, kar je tega vredno.
Vet du vad? A veš, kaj?
Ali ni lepo, kadar si vzameš čas, da nekoga prosiš za pozornost in z vprašanjem 
»Vet du vad?« pokažeš, da se ti je pravkar utrnila nova misel in da bi rad z njim 
delil novo spoznanje?
96 97
  OTROK IN KNJIGA 116,  2023 |  POGLED NA SVOJE DELO POGLED NA SVOJE DELO  |  OTROK IN KNJIGA 116,  2023    
A veš, kaj?
Sam sem večni dolžnik Astrid Lindgren in njeno ime omenjam že petintride­
set let. Omenjam jo tudi zato, ker rad malce nagajam in svoje pisateljske kolege 
opominjam, naj se nujno naučijo olike in začnejo omenjati svoje vzornike. Naj 
navedejo pisatelje in otroške knjige, ki so nanje vplivali.
Moja mama se je tu pa tam bežno zavedla, da sem postal prejemnik nagrade 
ALMA – Astrid Lindgren Memorial Award. Občutek imam, da je vedela, da mi 
novica veliko pomeni.
Oče ni novice nikoli izvedel. Kot luč, ki počasi ugaša, je preminil teden dni po 
razglasitvi nagrad.
Vsi vemo, kako se počutimo, kadar so starši ponosni na nas. Vsem nam je znano, 
kako se kot starši počutimo ob spoznanju, da smo tisto tkanino dobro namestili. 
Tista naša mala punčka – tako se nam vsaj zdi – ni preveč postrani.
Drugega aprila 2019 se je čudovita novica o nagradi ALMA kot gozdni požar 
razširila po družbenih omrežjih, spletnih straneh, radiu in televiziji. Belgijski in 
nizozemski časopisi so jo objavili na naslovnicah. Veselil sem se obsežnih intervju­
jev v časopisih in revijah, ki se zavedajo pomembnosti dediščine Astrid Lindgren.
Seveda mi je godilo, ko sem v teh člankih zagledal svoje ime in delo, in zdelo se 
mi je pomembno, da so književnosti za otroke in mlade odrasle namenili toliko 
prostora. Pa ne samo to, tudi sicer so o – kako naj se izrazim? – pripadnikih naše 
vrste pisali ustrezno skrbno in poglobljeno.
Ne vem, kako je s tem v vaših državah – koliko pozornosti mediji vsakodnevno 
posvečajo otroški in mladinski književnosti –, a v moji domovini poleg Severnega 
morja je položaj vse prej kot rožnat.
Zdi se, da časopisi in revije obožujejo obraze. Politične dopisnike, strokovnjake 
za borzo, poznavalce pop kulture. Odgovorni uredniki zaposlujejo stalno zasedbo 
sposobnih novinarjev, s čimer njihove publikacije dobijo obraz. Bralec začne časo­
pis ali revijo dojemati kot svojevrstno družino. 
Občutek imam, da tovrstne publikacije vselej dobro opravljajo svojo dolžnost, 
ko gre za politiko, borzo in pop kulturo. Številnim bralcem so politika, borza in 
pop kultura všeč in všeč so tudi oglaševalcem.
Zdi se mi, da večina časopisov in revij domneva, da književnost za otroke in 
mlade odrasle zanima le redke bralce. Odgovorni uredniki se s tem le redko ali 
zgolj naključno ukvarjajo in sčasoma začnejo verjeti, da knjige za mlade bralce 
pravzaprav ne zanimajo nikogar. V resnici pa je drugo posledica prvega: kar se ne 
pojavlja v medijih, velja za nepomembno.
Brez pretiravanja lahko rečem, da živimo v času, ko nas mediji zalagajo z imeni. 
Če se nečesa ne poimenuje, je tako, kot da ne bi obstajalo.
Nizozemski pisatelj Bas Heijne je v eseju o položaju književnosti v dobi medijev 
zapisal, da način, na katerega doživljamo svet, enačimo s svojim védenjem o svetu.
»Kadar nam neka stvar nič ne pomeni, se nam zdi, da se nam z njo ni treba 
ukvarjati. Naše subjektivno doživljanje sveta je edina realnost, ki šteje.«
Obstaja le to, kar poznam. Obstaja le vse tisto, za kar sem že slišal.
Bolgarsko­nemški pisatelj Ilija Trojanow je za enega od belgijskih časopisov 
pred časom povedal nekaj zanimivega: »Več, ko potuješ, bolj se zavedaš svojega 
omejenega evropskega pogleda. Vse informacije določa tisto, kar vidiš, kar poznaš 
in od koder prihajaš.«
V muzeju Voortrekker Monument v Pretoriji v Južni Afriki stoji vitrina z otro­
škimi igračami iz časov, ko so te še vedno rasle na drevesih in v živalih. Iz kuhanih 
in očiščenih ovčjih vretenc nastanejo sijajni vagoni vlakca. Punčke so izdelovali iz 
lesa in trakov iz blaga.
V muzeju je nastanek take punčke prikazan zelo nazorno, po korakih. Prvi 
korak je križ iz dveh kosov lesa. Križ potem kot mumijo povijejo v dolg platnen 
trak. Punčka raste plast za plastjo. Tretji korak je punčka sama.
Tudi če take punčke niste še nikoli izdelali, si lahko zlahka predstavljate, kako 
hitro gredo lahko stvari po zlu. Če je križ postrani, bo postrani tudi punčka. Če za 
hip pogledate stran, če ste utrujeni in nepazljivi, se tkanina začne gubati, postane 
preohlapna ali pretesna.
Nastajajoča punčka na zelo preprost način ponazarja, kako malo je treba, da gre 
v človekovem življenju kaj narobe. Vsak od nas premore kakšno žalostno zgodbo 
iz otroštva. Recimo o tem, ko je mama za hip pogledala stran in se je zgodilo kaj, 
kar nas je za zmeraj zaznamovalo. Ali o dnevu, ko je bil oče utrujen in je izgubil 
živce. Še danes, po dolgih letih, se je spominjamo. Kadar imamo slab dan, nam je 
zaradi nje še vedno hudo.
Preden sem v vitrini zagledal mali leseni križ in ob njem nastajajočo punčko, 
sem že dva tedna potoval po Južni Afriki in predaval po raznih univerzah. Tema 
pogovora je bil pogosto jezik – afrikanščina ali angleščina – oziroma to, kako nas 
materni jezik opredeljuje. Besedo »identiteta« je bilo slišati vsaj nekajkrat na dan.
V tisti vitrini sem videl vse, kar sem kdaj bil. Brezskrbnega otroka, ovitega v 
zaskrbljenega najstnika, ovitega v dvajsetletnika – nekoliko zaplankanega mlade­
niča, ki so mu pri devetnajstih objavili prvo knjigo –, ovitega v tridesetletnika, ki 
ne ve kaj dosti o ljubezni, ovitega v štiridesetletnika, ki si v Pretoriji ogleduje neko 
punčko in razmišlja o sebi.
Preprosto nikoli nisem nehal premišljevati o tem, da sem imel, čeprav so me 
dejansko vzgajali drugi, vedno prste vmes pri lastni vzgoji.
Videl sem, kako vsi vplivamo na to, kako se tkanina ovije okoli nas. Sami 
pomagamo določiti, kako tesno bo navita. Imamo celo možnost, da vzkliknemo: 
»Dovolj! Pri temle navijanju si nekam šlampast, veš! Si ne bi raje našel česa, kar ti 
bo šlo bolje od rok?«
Pri sedmih letih sem se naučil brati in odkril knjige številnih zanimivih avtor­
jev, med njimi Astrid Lindgren.
Eden izmed junakov njene knjige Vi på Saltkråkan (Otok morskih vran) je Pelle. 
Če si v družbi mojih bratov omenil njegovo ime, je bilo jasno, kaj se bo zgodilo. 
»Pelle?« bo nekdo zinil z glasom Tjorvena iz nanizanke, posnete po knjigi. To bo 
začetek čisto kratkega pogovora.
»Pelle?«
»Ja?«
»Vet du vad?«
Nekatere besede, ki se jih naučimo kot otroci, se nam v spomin vtisnejo za 
vedno. To vam pove, kako globok je lahko ta vtis. In kako pomembno je, da si 
vtisnemo nekaj, kar je tega vredno.
Vet du vad? A veš, kaj?
Ali ni lepo, kadar si vzameš čas, da nekoga prosiš za pozornost in z vprašanjem 
»Vet du vad?« pokažeš, da se ti je pravkar utrnila nova misel in da bi rad z njim 
delil novo spoznanje?
98 99
  OTROK IN KNJIGA 116,  2023 |  POGLED NA SVOJE DELO POGLED NA SVOJE DELO  |  OTROK IN KNJIGA 116,  2023    
tavljena zaradi druge. Kakšen odgovor v resnici pričakujejo? Mar ni naravnost 
smešno, da to sprašujejo pisatelja, kot da pozna odgovor in bo lahko v enem stavku 
podal rešitev? Mar ne gre v resnici za prikrito žalitev? Češ, ali niso ravno knjige 
krive, da otroci manj berejo? Zakaj pisatelji ne vprašajo za mnenje bralcev? Kolik­
šen odstotek enajstletnic v tej sobi si želi brati knjige o samorogih?
Gotovo se še spomnite, o čem sem premišljeval pred tisto vitrino s punčko v 
Pretoriji. 
Ali ne bi bilo šokantno, če bi otroci večkrat pogledali odrasle in nas spomnili, 
kje smo ga polomili? »Morali bi nam dati več knjig. Najrazličnejših knjig. Zakaj 
ne potuhtate načinov, s katerimi bi nas pripravili, da posežemo po knjigah? Zakaj 
ne berete z nami, nam ne berete in ne pripovedujete zgodb? Zakaj ne poskrbite za 
zvočne knjige? Zakaj nas niste naučili, da bi zaslone uporabljali drugače? Zakaj se 
niste bolj potrudili? Ideja, da nas za nagrado za pol urice posadite pred zaslon, je 
bila konec koncev vaša, ne naša! Povijanje punčke vam gre nekam slabo od rok, 
se vam ne zdi?«
Novinarji so me vprašali, kako bom izkoristil izpostavljenost, ki mi jo je pri­
nesla nagrada ALMA. V enem od časopisov sem o tem na glas razmišljal in se 
takoj navezal na svojo priljubljeno temo, o kateri govorim že leta: da bi morali 
bodoče učitelje – v mislih sem imel vse tiste odrasle, ki bodo nekoč stali pred 
polnim razredom otrok – med študijem prisiliti k branju knjig za otroke. Če hočeš 
postati pek, moraš vedeti vse o peki in kruhu. Drugače ne boš dober pek in boš 
kmalu ostal brez kupcev.
Če si učitelj ali kako drugače delaš z mladimi, moraš o njih vedeti vse. Če nikoli 
ne bereš, moraš to popraviti ali pa nisi dober učitelj.
Zlasti zadnja izjava je v medijih zaživela svoje lastno življenje. Najprej se je pre­
levila v samostojen, nekoliko spremenjen citat v naslovu intervjuja: »Učitelji, ki ne 
berejo, niso dobri učitelji.« Sledile so razprave na družbenih omrežjih in v zborni­
cah. Odzivi so segali od jeze in ogorčenja do odobravanja in navdušenja.
V preteklosti bi bil zaradi tega v zadregi. V preteklosti bi si jih glede tega poš­
teno napel. Očital bi si, ker sem uporabil glagol »prisiliti« in ker moj odgovor ni bil 
prijaznejši in bolj tankočuten.
Potem pa mi je umrl oče.
Med neko televizijsko pogovorno oddajo so me znova pobarali o tistem citatu. 
Ko sem začel odgovarjati, sem v sebi začutil nov zagon.
Tam sem sedel kot sin očeta, ki je vse življenje zatrjeval – in to pospremil s 
posebno kretnjo – da je poučevanje najčudovitejši poklic na svetu. 
Tam sem sedel kot sin mame, ki je vedno povedala, kaj si misli, potem pa stvari 
pustila odprte. Pa ne zato, ker bi bilo to varneje ali ker bi bila strahopetna, ampak 
zato, ker o marsičem ni bila prepričana. »Če bi vse vedeli, bi bili pametni.« 
Tam, pod žarometi televizijskega studia, sem se zaslišal razlagati, kako pomem­
ben je za nas jezik in kakšno ključno vlogo v našem življenju igrata otroška in mla­
dinska književnost. Zapomnimo si tisto najpomembnejše: kakšen privilegij je, da 
lahko sejemo in sadimo, bogatimo in množimo, dajemo in jemljemo, predajamo 
in prepuščamo ter drug drugega nenehno – da, nenehno – sprašujemo: »Vet du 
vad? Vet du vad?« To je najžlahtnejši način, da se poklonimo staršem, ki so imeli 
radi vprašanja in odgovore in so nam hoteli pokazati prekrasen širni svet.
 P R E V E D L A  A N A  B A R I Č  M O D E R
Trojanow še stopnjuje Heijnejevo misel: manj ko vidimo, manj obstajamo. 
Zveni, kot da počasi in postopoma izginjamo.
Ali so odgovorni uredniki pomislili na pomembno vlogo otroških knjig pred 
nekaj meseci, ko je z Madžarske prišla novica, da je vlada pod vodstvom moža, ki 
bi me takrat v kuhinji najverjetneje prisilil narisati traktor ali kako drugo vozilo, 
po hitrem postopku sprejela strahovit zakon?
Po novem je treba otroške knjige z liki, katerih spol »se ne ujema s tistim ob 
rojstvu« oziroma s takimi, ki so spremenili spol, ter knjige, ki »promovirajo homo­
seksualnost«, prodajati v zaprti embalaži. Teh knjig ni dovoljeno prodajati v radiju 
dvesto metrov od šole ali cerkve. Odlok je poganjek kontroverznega zakona, s 
katerim je madžarska vlada prepovedala »promoviranje vrednot LGBTQ+ mla­
doletnim osebam«.
Naj vas znova spomnim na besede Ilije Trojanowa: to, kar smo, smo zaradi tega, 
od koder prihajamo, zaradi tega, kar vidimo in zaradi tega, kar poznamo. Oblast 
posega v to, kako bodo madžarski otroci in odrasli videli svet.
Edina dobra plat te odvratne zadeve je po mojem mnenju dejstvo, da je vlada 
priznala, da imajo otroške knjige moč. Dokaj ironično, kajne?
Škoda, da se časopisom in revijam na splošno ne zdi vredno, da bi zaposlili 
strokovnjake in izobrazili bralce. Če mi naročijo, naj recenziram deset knjig, vsako 
v petih vrsticah, bo na papirju pristalo nekaj drugega, kot če bi imel za posamezno 
knjigo na voljo dva tisoč besed.
Če bi imel možnost postati strokovnjak za otroško in mladinsko književnost, bi 
lahko svobodno predstavil trende, odkritja, knjige, ki se jim velja izogniti. Potem 
me ne bi omejevali kvadratni centimetri mojega časopisa, temveč zgolj meje moje 
lastne vizije in vprašanje, kako to vizijo posredovati bralcu.
Čudovito je, kadar lahko kot pisatelj prebereš, kaj ima o tvoji knjigi povedati 
glas, ki mu zaupaš. Pisatelji nismo samo prvi bralci lastnih knjig, temveč tudi 
bralci knjig drugih pisateljev. Ideje drugih ljudi mi omogočajo, da si kot avtor 
izoblikujem lasten pogled na to, kaj ustvarjanje za mlade bralce sploh pomeni. In 
čeprav je tistih pet vrstic lepo prebrati, niso dovolj, da bi lahko na njihovi podlagi 
zgradili celotno otroško kulturo.
Ko sem dobil nagrado ALMA, sem imel enega za drugim več intervjujev. Med 
tretjim sem opazil, da mi je novinarka postavila do pike enako vprašanje kot 
prejšnja. S skoraj popolnoma enako mero previdnosti in z istim kritičnim podto­
nom: »Ampak ali ni res, da današnji otroci manj berejo in preživljajo več časa za 
zasloni?«
Kadar pogovor nanese na otroško in mladinsko književnost, se odrasli skoraj 
vedno zatečejo k številkam. Kot da bodo odstotki žanru na lepem prinesli višji 
status.
Sprva me je zamikalo, da bi ji nekako odgovoril. Da bi se denimo skliceval na 
nedavno nizozemsko raziskavo, ki je pokazala, da 77 odstotkov desetletnikov skoraj 
vsak dan po tihem bere. Potem pa sem kar naenkrat ugotovil, da že odgovarjam in 
da bi bilo bolje, če tega ne bi storil. »Ampak ali ni res, da današnji otroci manj berejo 
in preživljajo več časa za zasloni?« je posplošitev, ki jo vsi zavzeto ponavljajo in 
nazadnje sploh ne opazijo, da ni nihče omenil, na kaj se vse skupaj dejansko nanaša.
O katerih otrocih pravzaprav govorimo? In v katerem časovnem obdobju? Kaj 
natančno pomeni »več« in »manj«? Namigujejo nam, da je ena dejavnost zapos­
98 99
  OTROK IN KNJIGA 116,  2023 |  POGLED NA SVOJE DELO POGLED NA SVOJE DELO  |  OTROK IN KNJIGA 116,  2023    
tavljena zaradi druge. Kakšen odgovor v resnici pričakujejo? Mar ni naravnost 
smešno, da to sprašujejo pisatelja, kot da pozna odgovor in bo lahko v enem stavku 
podal rešitev? Mar ne gre v resnici za prikrito žalitev? Češ, ali niso ravno knjige 
krive, da otroci manj berejo? Zakaj pisatelji ne vprašajo za mnenje bralcev? Kolik­
šen odstotek enajstletnic v tej sobi si želi brati knjige o samorogih?
Gotovo se še spomnite, o čem sem premišljeval pred tisto vitrino s punčko v 
Pretoriji. 
Ali ne bi bilo šokantno, če bi otroci večkrat pogledali odrasle in nas spomnili, 
kje smo ga polomili? »Morali bi nam dati več knjig. Najrazličnejših knjig. Zakaj 
ne potuhtate načinov, s katerimi bi nas pripravili, da posežemo po knjigah? Zakaj 
ne berete z nami, nam ne berete in ne pripovedujete zgodb? Zakaj ne poskrbite za 
zvočne knjige? Zakaj nas niste naučili, da bi zaslone uporabljali drugače? Zakaj se 
niste bolj potrudili? Ideja, da nas za nagrado za pol urice posadite pred zaslon, je 
bila konec koncev vaša, ne naša! Povijanje punčke vam gre nekam slabo od rok, 
se vam ne zdi?«
Novinarji so me vprašali, kako bom izkoristil izpostavljenost, ki mi jo je pri­
nesla nagrada ALMA. V enem od časopisov sem o tem na glas razmišljal in se 
takoj navezal na svojo priljubljeno temo, o kateri govorim že leta: da bi morali 
bodoče učitelje – v mislih sem imel vse tiste odrasle, ki bodo nekoč stali pred 
polnim razredom otrok – med študijem prisiliti k branju knjig za otroke. Če hočeš 
postati pek, moraš vedeti vse o peki in kruhu. Drugače ne boš dober pek in boš 
kmalu ostal brez kupcev.
Če si učitelj ali kako drugače delaš z mladimi, moraš o njih vedeti vse. Če nikoli 
ne bereš, moraš to popraviti ali pa nisi dober učitelj.
Zlasti zadnja izjava je v medijih zaživela svoje lastno življenje. Najprej se je pre­
levila v samostojen, nekoliko spremenjen citat v naslovu intervjuja: »Učitelji, ki ne 
berejo, niso dobri učitelji.« Sledile so razprave na družbenih omrežjih in v zborni­
cah. Odzivi so segali od jeze in ogorčenja do odobravanja in navdušenja.
V preteklosti bi bil zaradi tega v zadregi. V preteklosti bi si jih glede tega poš­
teno napel. Očital bi si, ker sem uporabil glagol »prisiliti« in ker moj odgovor ni bil 
prijaznejši in bolj tankočuten.
Potem pa mi je umrl oče.
Med neko televizijsko pogovorno oddajo so me znova pobarali o tistem citatu. 
Ko sem začel odgovarjati, sem v sebi začutil nov zagon.
Tam sem sedel kot sin očeta, ki je vse življenje zatrjeval – in to pospremil s 
posebno kretnjo – da je poučevanje najčudovitejši poklic na svetu. 
Tam sem sedel kot sin mame, ki je vedno povedala, kaj si misli, potem pa stvari 
pustila odprte. Pa ne zato, ker bi bilo to varneje ali ker bi bila strahopetna, ampak 
zato, ker o marsičem ni bila prepričana. »Če bi vse vedeli, bi bili pametni.« 
Tam, pod žarometi televizijskega studia, sem se zaslišal razlagati, kako pomem­
ben je za nas jezik in kakšno ključno vlogo v našem življenju igrata otroška in mla­
dinska književnost. Zapomnimo si tisto najpomembnejše: kakšen privilegij je, da 
lahko sejemo in sadimo, bogatimo in množimo, dajemo in jemljemo, predajamo 
in prepuščamo ter drug drugega nenehno – da, nenehno – sprašujemo: »Vet du 
vad? Vet du vad?« To je najžlahtnejši način, da se poklonimo staršem, ki so imeli 
radi vprašanja in odgovore in so nam hoteli pokazati prekrasen širni svet.
 P R E V E D L A  A N A  B A R I Č  M O D E R
Trojanow še stopnjuje Heijnejevo misel: manj ko vidimo, manj obstajamo. 
Zveni, kot da počasi in postopoma izginjamo.
Ali so odgovorni uredniki pomislili na pomembno vlogo otroških knjig pred 
nekaj meseci, ko je z Madžarske prišla novica, da je vlada pod vodstvom moža, ki 
bi me takrat v kuhinji najverjetneje prisilil narisati traktor ali kako drugo vozilo, 
po hitrem postopku sprejela strahovit zakon?
Po novem je treba otroške knjige z liki, katerih spol »se ne ujema s tistim ob 
rojstvu« oziroma s takimi, ki so spremenili spol, ter knjige, ki »promovirajo homo­
seksualnost«, prodajati v zaprti embalaži. Teh knjig ni dovoljeno prodajati v radiju 
dvesto metrov od šole ali cerkve. Odlok je poganjek kontroverznega zakona, s 
katerim je madžarska vlada prepovedala »promoviranje vrednot LGBTQ+ mla­
doletnim osebam«.
Naj vas znova spomnim na besede Ilije Trojanowa: to, kar smo, smo zaradi tega, 
od koder prihajamo, zaradi tega, kar vidimo in zaradi tega, kar poznamo. Oblast 
posega v to, kako bodo madžarski otroci in odrasli videli svet.
Edina dobra plat te odvratne zadeve je po mojem mnenju dejstvo, da je vlada 
priznala, da imajo otroške knjige moč. Dokaj ironično, kajne?
Škoda, da se časopisom in revijam na splošno ne zdi vredno, da bi zaposlili 
strokovnjake in izobrazili bralce. Če mi naročijo, naj recenziram deset knjig, vsako 
v petih vrsticah, bo na papirju pristalo nekaj drugega, kot če bi imel za posamezno 
knjigo na voljo dva tisoč besed.
Če bi imel možnost postati strokovnjak za otroško in mladinsko književnost, bi 
lahko svobodno predstavil trende, odkritja, knjige, ki se jim velja izogniti. Potem 
me ne bi omejevali kvadratni centimetri mojega časopisa, temveč zgolj meje moje 
lastne vizije in vprašanje, kako to vizijo posredovati bralcu.
Čudovito je, kadar lahko kot pisatelj prebereš, kaj ima o tvoji knjigi povedati 
glas, ki mu zaupaš. Pisatelji nismo samo prvi bralci lastnih knjig, temveč tudi 
bralci knjig drugih pisateljev. Ideje drugih ljudi mi omogočajo, da si kot avtor 
izoblikujem lasten pogled na to, kaj ustvarjanje za mlade bralce sploh pomeni. In 
čeprav je tistih pet vrstic lepo prebrati, niso dovolj, da bi lahko na njihovi podlagi 
zgradili celotno otroško kulturo.
Ko sem dobil nagrado ALMA, sem imel enega za drugim več intervjujev. Med 
tretjim sem opazil, da mi je novinarka postavila do pike enako vprašanje kot 
prejšnja. S skoraj popolnoma enako mero previdnosti in z istim kritičnim podto­
nom: »Ampak ali ni res, da današnji otroci manj berejo in preživljajo več časa za 
zasloni?«
Kadar pogovor nanese na otroško in mladinsko književnost, se odrasli skoraj 
vedno zatečejo k številkam. Kot da bodo odstotki žanru na lepem prinesli višji 
status.
Sprva me je zamikalo, da bi ji nekako odgovoril. Da bi se denimo skliceval na 
nedavno nizozemsko raziskavo, ki je pokazala, da 77 odstotkov desetletnikov skoraj 
vsak dan po tihem bere. Potem pa sem kar naenkrat ugotovil, da že odgovarjam in 
da bi bilo bolje, če tega ne bi storil. »Ampak ali ni res, da današnji otroci manj berejo 
in preživljajo več časa za zasloni?« je posplošitev, ki jo vsi zavzeto ponavljajo in 
nazadnje sploh ne opazijo, da ni nihče omenil, na kaj se vse skupaj dejansko nanaša.
O katerih otrocih pravzaprav govorimo? In v katerem časovnem obdobju? Kaj 
natančno pomeni »več« in »manj«? Namigujejo nam, da je ena dejavnost zapos­