štev. 4. v Maribora 15. februarja 1877. TeČllj VI.
Izliajii
1. in 15. line
vsiiki-ira iiu-sci-a.
ne vvai'iijo sr
stoji na leto:
redoma VKt i foriiue,
i/.ieniinna jio 3 lovinte.
ČASOPIS  ZABAVI  I  PODUKU.
Pregled. Poezijo: Jesensko cvetje. LJutica Bogdan i sestra. Molk. — Med in polin. — Kopriva, — Daktilus. — Popis slovenske zemlje. — Wallenstein. — Človeški jezik in njega razvitek. — Primož Trubar. — Jazvec. — Razgovori. — Književnost in umetnost. — Listnica. —
Jesensko cvetje.
L
,eži, leži ravno polje Kot je ležalo prejšnje dni, Nad poljem gora vedno še V projasno tja nebo kipi.
Čre7, polje potok še podi Valovčke svoje kot nekdaj,
Mej sadnim drevjem pa stoji Prijazna hišica še zdaj.
Tako jo v hišici kot prej, Kot tiste davne srečne dni !
Za mizo stara mati, glej, Kolovrat vedno še vrti.
Oko spremembe tu ne zre,
Talio je vse kot prejšnje dni ; —
Le tja do bele hišice Nekdanja steza ne drži.
Robida zdaj obrašča jo
In trava zelena ; In vendar nekdaj, oh kako.
Lepo je bila vglajena!
In konec polja ravnega Vsahnilo sveto je drevo,
Pod kterim piskal tolikrat Zvečer na drobno sem pero.
Pa tudi tamkaj v hiši več Tako, ko tiste srečne dni, Ne poje zlati angel moj —• Ker tam v zelenem grobu spi.
Gorjanec.
Ljutica Bogdan i sestra.
Narodna bolg.arska.
ino pije trideset junakov, Meju njimi nežonati Dušan. Beseduje neženati Dušan : „0j tovarši, vsi ste poročeni,
Poročeni, jaz samo sera samec. Silni Bogdan lepo sestro ima, Nje sera prosil, pa mi je ne dade. Njo sera mamil, z mano iti neče.
4
- 50 -
Hajd! vstanimo, da rau jo vgrabi'mo!" Naglo skoče na noge junaci, Naglo skoče, v lehke šajke stope, Ter odplujo k Ljutici Bogdanu. Tanke šajke pred ograjo vstave. Bojnim kopjem piano na dvorišče, V dvore vlome Ljutice Bogdana I pogube Ljutico Bogdana, Lepo sestro odvedo Bogdana, Bele roke v gubi dve jej zvezo, Ter domu se vrno pevajoči. —
Ko so prišli na to sinje morje. Pregovori Bogdanova sestra: „Mili kume! dever moj zaročni! Svilnih vozlov roke mi odreši, Da umijem belo svoje lice. Da ne pridem grda mej devere."
Kadar vozlov jej odreše roki. Naglo ona v sinje skoči morje: „ Volim biti morskim ribam hrana, Nego ljuba bratovemu rablju."
Lukavečki.
Molk.
jf|olk resnico potrjuje, Molk besede povišuje, Molk nedolžnost olepšuje, Molk ljubezen navdušuje. Sramežljivost molk značuje —
A kedór najbolj molči. In se svetu trapast zdi: Ta navadno mu pove Prilično možato vse.
P. D. - Pajkdva.
Med in pelin.
Izvirna povest.
(Dalje.)
Med tem so se tudi v župniji godile imenitne, važne reči. Sivolasi župnik je še isti večer, ko ga je obiskal Sova, razodel svoji kuharici, da mu je srenjski berič povšeči, da ve umno govoriti, da ni napačen, in da mora, ker je silno varčen, tudi novce imeti.
Precej životna ženska je urno uganila, kam merijo te besede. Tolsti pod-bradek se jej je nakopičil v veseli posmeh in pristavila je: „Vse je prav; jaz nimam nič zoper to. Deklici ne morete ostati pri nas; najbolje je, da se preskrbite tako; potem je konec vsem hudobnim jezikom, in bo vsemu, posebno mojemu gospodinjstvu v korist, kajti to vem najbolje jaz."
Ko se razideta potem župnik in kuharica, skleneta v nedeljo pri ko-
silu vravnati, kar še manjka, in napraviti ženitvino, prej ko bo mogoče. Pri enacih stvareh odlašanje nikedar ni prida. —
Kaj pa bodoča nevesta Karolina? — Tudi ona je imela opraviti in skrbeti črez glavo ves ljubi teden. Trudila se je na vse mogoče načine poizvedeti, koliko premoženja ima Sova in uganjala je, koliko let bi tudi utegnil še. živeti.
V prvej skrbi jej pride na pomoč neki vaški širokobesedni berač, ki je zvedoč o zaljubljenem Sovi, prišel njej, seveda, iz samolastnih nagibov povedat, kako dober mož bi bil Sova, kako varčen je in koliko tisočakov ima nakopičenih v hranilnici, in sam ne ve kje še drugod.
- 51 -
Karolini je bilo to v pravo zdravilo in v tem večo spodbujo, okleniti se z obema rokama sicer pustega, po njenih mislih neumnega beriča. In berač je bil pravo zadel. Zaslužil si je nekaj srebrnih desetič, katere je zapijal potem v krčmi in hvalil gosposko nevesto na vse grlo. Odslej je imela Karolina dela črez glave. Premišljevala je, kako očarati še bolj bogatega ženina, pregledovala je različna krila in uganjala, kako se oblačiti, da bode mlajša, zanimivejša, mikavnejša.
In bleda upala lica, mrkle oči so oživele na novo. Sej je svet moder in barva nedraga. Kar ne podeli ali vzame narava, to podeliti ima umetnost našim ocvelim, z zadnjimi močmi za sicer prezirano moštvo se boreči m krasoti-cam v srpanu.
VIL
V novi črni suknji in novem po-krivalu je stal drugo nedeljo Sova pred cerkvijo. Danes je delal prvič izjemo, namreč v rokah ni imel kopice be-riških pisanij, iz katerih bi ua znanje dajal sodniška povelja. Vaški moža-kaiji urno opazijo to nenavadno pri-godbo in so veseli svojega sicer ostrega, ]-esnega zapovednika. Vesel in zadovoljen je pa tudi Sova sam, in kako bi ne bil? Kedo bi mishl danes na puste vsakdanje reči, danas, najimenitniši, najvažnejši dan za vso njegovo bodočnost ?
V take misli utopljen je čakal torej Sova one nedelje in zrl veselega pogleda v množico, ki se je kakor po-vodenj gnetla in razlivala iz cerkve po vasi in dalje na vse strani. Eado-vedno, opravljivo ljudstvo je urno opazilo tudi to, razdiralo potem pri pipi tabaka domu grede, da se vrše imenitne reči pri fari, kar se tiče osor-
nega srenjskega beriča. A Sova se ni zmenil za enake stvari ; zrl je nepremakljivo v gnječo in zagledal ondi svojo izvoljeno v nepopisljivem kinču. Da, ponosen je bil tedaj prvič na svojo imenitno ljubico, srečen, da bi bil skočil za seženj visoko in objel ves širni svet, ko bi bilo mogoče in bi se dalo brez zamere. Tedaj se mu naključi tudi prvi pot, da pridvigne svojo svetlo cesarsko pokrivalo in pozdravi kako žensko, slabo nezmožno stvar, kakoršne so se mu dozdevale pred malim časom še vse.
A zdaj je vse drugače. Lepše, nežniše podobe kot je njegova Karolina si človek niti misliti ne more, da, vredna je, da se upogne njegova sicer ponosna glava pred njo; čast je to celo njemu in še velika. —
Nekaj trenutkov pozneje je sedelo okoli belo pogrnene mize v najlepši sobi župnikovi petero znanih oseb. Tam na konci mize, na častnem mestu, jo slonel sirolasi župnik v mehkem naslanjaču in zrl z nad prsimi pre-križanima rokama na omizje, kjer se je bliščalo rumeno vince in bilo nakopičeno raznih jedil. Poleg njega je sedela debeluhasta kuharica; potem gospodična Marjeta in ondi na nasprotnem koncu, kako lep prizor! Sova v novi črni suknji in veselja odsevajočega obraza poleg rudečelične gosposke svoje neveste Karoline.
Ne vemo, ali je bilo naključje, da je sedel Sova ravno poleg svoje izvoljene ; a če hočemo verjeti njegovi modri sodbi, katero je storil v prvem trenutku, bilo je odločeno tako od gospoda župnika, in ne da bi dejal, da ga je jezilo to, o kaj še, vesel je bil tega, da je pozabil dišečih jedil in smeječega vina, ter ga je morala družica opominati kaka dva pota, naj
4*
-52 -
si privoši božjih darov. En trenutek pozneje so jele péti žhce in govorica se je razvnela.
A Sova je s početka malo, prav malo govoril. Več potov se je kar zagledal v svojo ljubeznivo sosedo in ostajal odgovorov na dolgu. Za vse to pa je imel razun prezaljubljenega pogleda, še druge, ne manj imenitne vzroke.
Povedati moramo namreč, da je kosil on danes prvi pot z gospodo in pri gosposki mizi. Sicer ga je častil in visoko čislal okrajni komisar, a tako daleč se ni nikedar spozabil, da bi ga bil povabil na kosilo, kar si je pa Sova tako tolmačil, da ne stori tega zaradi svojih mladih hčera, ker lehko bi bilo mogoče, da bi se vnela kaka ljubezen z njim, in tako mu je odpustil iz srca ta pregrešek. Drugi vzrok je bil, da je čul nekje, da gospoda prav nežno in polagoma uživa jedi; trudil sejetorej, da ne prestopi mej etikete, da ne onečasti svojega višega stanu, in da obudi lepo misel o sebi.
Posebno kedar je prišla kaka jed na mizo, kateri niti imena ni vedel, tedaj je bil to za-nj pravi križ božji. Mrzel pot ga je oblil pod novo suknjo in rajši bi imel pred seboj krompir v komašnah, katerega bi vsaj znal raztelesiti, teh gosposkih reči pa kar ne ume. V tacem položaju je čakal vselej gospoda župnika, kako jedo oni, in potem pravilu se je ravnal tudi on, ne da bi hoteli trditi, da mu je bil enak v tej umetnosti ali da bi ga bil celo prekosil, tega ne. Kajti zopet se je prepričal, da je misel o počasnosti gospode pri jedi napačna, vsaj pri vsem svojem trudu ni kos v tem svojim sosedom. Tudi glede pijače je opazil čudno navado, katera mu je bila
sicer neznana. V vseh druščinah in na vseh pojedinah, kjer se je vdele-ževal do zdaj on, vrstila se je le ena kupa od gosta do gosta. Tukaj pa stoji pred vsacim lastna časa, katero polni vedno najčastnejša oseba, gospod župnik.
To se je dozdevalo Sovi jako ne-prilično in mnogo, prav mnogo je bil na škodi zaradi tega. Ge se vrsti le ena kupa po omizju, pije namreč lehko vsak, kolikor hoče, nihče ne ve in ne pazi, če se prilega temu pijača bolj kot onemu. A pri gosposki navadi je vže sitnost, če ima človek pogosto žejo; lehko mu je tolmačijo napačno. To bi bilo neprijetno njemu. Vse rajši kot slabo misel o sebi, ki bi mu lehko škodovala tolikanj! Zaradi tega pije Sova malo, prav malo in trdi, da vino se mu dozdeva sicer nepotrebna stvar, da lehko živi brez njega. Pri teh besedah sicer zarudi po polnem obrazu in pod novo suknjo, kajti ves ljubi teden se je veselil župnikovega vina, in to je v resnici prava cekinasta, božja kapljica, škoda jo je puščati ; a kaj se hoče? Zdaj mora vže biti tako! —
Ko pijača razveže jezike, vname se živejša govorica pri župnikovi mizi.
Družica na strani Sove jame globlje pogledovati svojemu sosedu v oko, da je mora skoraj sramežljivosti pobesiti, njene besede so tudi vedno prijazniši. Celo tako daleč se spozabi, da jej mora pokazati svoj zlati prstan, katerega pomeri na svoj prst ter mu ponagaja. da ga ne dobi več nazaj in da je skovan kakor navlašč za njo.
Sova se sicer neizmerno razveseli teh besed, a tudi prestraši, vse ob enem. Sej dokler še ni zagotovljena njuna zveza in bi se lehko še vse razbilo, dajati zlat, dragocen prstan
- 53
to bi bila škoda ia pieveč; žal mu je skoraj, da ga ni pustil doma pod ključem, sej tiči tako ves ljubi teden ondi, samo ob nedeljah mu žari na i-oki.
Iz te neprijetne zadrege ga reši debeluhasta kuhariea. ki pravi spazivši svetel prstanek pri Karolini: „Gospod Sova, jaz kar ne umem, kako da ste ostali toliko let samec? Lepo službo imate, veseli in prijetni znate biti in marsikatera deklica se ozira gotovo skrivaj za vami, a vi nimate pogleda za take reči. Veste, to je prav brezsrčno od vas ; poboljšati se morate."
Sova kar ostrmi pri teh toliko ljubeznivih besedah in samega veselja razlije skoraj pol kupe vina po novi suknji, kar mu je neizmerno žal in jezi se skrivaj.
„Morda je res, kar pravite; tudi jaz sem vže premišljeval več potov kaj enacega. Ne bilo bi napačno, ko bi se ženil, a veste, prave priložnosti nimam; kmetske ne maram, gosposkih pa ni tod okoli", povzame po-sled Sova besedo in se skrivaj milo, prav milo ozre v svojo družico, kakor bi hotel reči: na tebi je zdaj ležeče, ali so resnične ali krivične moje besede.
V tem svetem trenutku se srečati dve nogi pod omizjem. Nežnejši, ženski črevelj pritisne možkega — in Sova, srečni Sova bi bil kmalu zavriskal veselja in žalosti, veselja, ker ta stisk Karolinin pomenja toliko, kakor da so napačne njegove besede, da ga ljubi gosposka deklica na njegovi strani, žalosti in bolečine pa, ker mu je bilo potlačeno nesrečno kurje oko, ki ga vže trpinči leta in leta.
„Temu se lehko v okom pride", pravi zopet kuharica videč njegovo veselje. „Vi se prištevate k gosposkemu svetu, premoženje in službo imate, da brez skrbi redite ženo in otroke;
dveri so vam odprte vseh boljših hiš, samo poskusite pa se prepričate, da jo resnica, kar govoiim."
Pri teh besedah se srečata ku-harčin in župnikov pogled. Mnogo je bilo izraženo v njih, a razumela ga je le kuharica sama in se prepričala, da je zadela prave strune župnikovega srca, da ima varno zaslombo in pripoznanje v njem o svojej važni govorici.
„Ees je, kar pravijo kuharica, gospod Sova, vi bi se imeli ženiti, pa samotarite. To ni prav, le pogum, in vse je gotovo", vzklikne zdaj Karolina, upre še globlje svoj pogled v Sovo, pokaže na zlati prstanek na roci ter mu zašepeče nekaj skrivnostnega na uho.
Sova zarudi, kakor goreč plamen ; njegovo oko zablišči ; svet se mu zavrti ; sam ne ve, kaj se godi krog njega, in v tej nepopisljivi mešanici se spozabi , da poobjame z obema rokama svojo družico in pritisne na svojo novo suknjo, in pod njo na goreče, kipeče srce.
„To je lepo gospod Sova, tako je prav, le pogum", pravi kuharica in se smeji na vse grlo. Župnik sicer zakrije obraz, kakor da bi ne videl ničesar in se ne pečal za posvetne reči, a med prsti opazuje vendar skoro da vesel srečna zaljubljenca, in lehko, prav lehko mu postaje v prsih. Sej upa, da se iznebi njegova hiša vsaj ene osebe, ki se dobro preskrbi, da se kuharica , njegova vsemogoča gospodinja enkrat pomiri in se stari red in mir polagoma zopet vrne pod njegovo streho.
Ko se poleže nekoliko radostni vihar in se Sova skoraj sramuje svoje nenadne sreče, povzame zopet kuharica :
- 54 -
„Ali ste videli, gospod Sova, da sem imela prav, vsaj taeega gospoda kot ste vi, bi se oklenila vsaka deklica z obema rokama. Vendar zagotovim vas, take ne dobite kmalu kot je gospodična Karolinica. Delavna je, gospodinjiti ume, nemški govori, ta vam ne bode delala sramote, vstvar-jena je kakor navlašč za vas."
Sovi se kar jezik zapleta nepo-pisljive sreče in kakor zamaknen zre v svojo zagotovljeno nevesto. Posled pritrdi še župnik, da on nima nič zoper ta zakon, če je sklenen v pravi ljubezni in v strahu božjem.
To je bila odločilna beseda. Sova plane kvišku, spozabi se, da je v gosposki druščini, svojo desnico pomoli v pričo današnje zveze, udari družici in župniku in vsem v roko in pravi: „Danes tri nedelje imamo poroko, ako Bog da. Kaj ne, Karolinica?"
Srečno nevesto zalije pri tem prizoru smeh. Dobro, da se je jelo vže mračiti in Sova tega ni opazil ; ne vemo, ali bi bil vesel tega v tako svečanem trenutku ali ne. —
Noč je bila, ko je korakal Sova proti domu. Glavo polno mislij, srce polno sreče, vsega je bilo v obilju, le njegovemu želodcu je manjkalo še nekaj. Prepričal se je namreč, da ga je ogoljufala njegova nada o kosilu.
Gospoda sicer dobro je, a za-nj premalo; ko bi se ne bil sramoval, spraznil bi bil pol župnikovega kosila sam. A kaj je hotel? Povrh pa še te posamezne kupe! Koliko smeječega, eekinastega vina bi bil lehko pil, a kako mala ga je! Ko se oženi, bode vse drugače, si misli. Sej bogato, krasno nevesto dobi ; lepo brezskrbno življenje se mu smehlja.
Za današnjo pičlo kosilo pa se hoče odškodovati še nocoj.
Tako modrujoč zavije Sova v vaško krčmo, kjer bode pil in rezal peče-nino, kolikor je bode hotel in nihče mu ne bode gledal med zobe, in še nekaj: na svojo Karolinico bode mislil, zapečatil z vinom svojo nerazvezljivo, gotovo najsrečnejšo ljubezen z njo.
A. Koder. (Dalje pride-)
Kopriva.
Povest.
IV.
Neeega dne je Dora tudi Vrbeta toliko vjezila, da je zgrabil svojo bergljo, ter hitel, kolikor nm je podstavljena noga dopuščala, na Mirovojev vrt. Z Vrbčtove klopice pred Skrlinovo hišo videlo se je na Mirovojev vrt. V senci, zravno potoka, ki je curljal ob domačem vrtu, ležal je Mirovoj, ter prebiral neko učeno knjigo. Na enkrat se vsuje mrzel dež črez knjigo in črez njegovo glavo. Dora je bila, ki jo to storila.  Iz potoka je piala z obema
rokama vodo nanj. Sicer je zbrisala s knjige in z njegovega čela kaplje s svojim belim predpasnikom, a Vrbo nij se mogel vzdržati, da je ne bi ozmerjal in celo berglja bi bila pela, ko bi se Mirovoj ne bil v bran po-stavik
Še tisti dan, ko je bila ta majhna zgodbica med obema, sta se srečala. Dora in Mirovoj pa molče šla drug mim.o druzega.
„Ali me več ne poznaš. Dora?" zakliče Mirovoj za-njo.
— 55 -
„Menini, da ti nij dosti mar, ue te poznam ali ne ! " pravi mu ona ter gre dalje.
Na ovinku proti očetovemu domu pa se obrne ter pogleda za njim, in ko se skrije Mirovoj za ovinek, stopi na sredo ceste, ter se skloni naprej, potem pa se vžaljena nasloni na kol domače ograje.
„Dora, koga čakaš; uže četrt ure te vidim tu sloneti. Koga čakaš?" ogovori jo oče, ki je prišel po dvorišču doli k ograji pri cesti.
„Nikogar!" odvrne dekle urno in ošabno privzdigne glavo. „Nikogar ne čakam, ker za-me ne mara nihče!"
„Glej, kako si čudna! Snubači podajejo si kljuko dan na dan, pa kaj počenjaš ti z njimi ! Odpravljaš jih od hiše, ne kakor se pošteni ljudje odpravljajo."
„Kaj ne, kopriva, kopriva!" kliče Dora in solze se jej od jeze udero po licu. Kopriva! Tudi vi oče ste uže z druzimi potegnili."
„Za božjo voljo. Dora, kaj sem pa rekel? Sej nisem nič dejal", tolaži jo oče! „Prav nič nisem rekel. Ah boš tudi meni gledala na besede, kaj rečem, kaj ne?"
Jezno zasuče očetu hrbet ter molče odide na dvorišče. To je bil zopet hud dan pri Mrakovih. Vrata so loputala v zapahe, da se je hiša tresla in apno s stropa padalo. Brez krega in oštevanja nij danes noben posel. Kdor je bil v hlevu ali skednju, nij si upal na dvorišče, dokler se nevihta nij polegla.
Take dni Mrak z Doro nij govoril do druzega jutra. A takrat je na vse zgodaj že prišla v njegovo sobico, ter se izjokala:
„Jaz ne morem drugače, oče.
prehudo kri imam. Nikar mi ne zamerite, oče! Kopriva ne more druzega ko peči. Sinoči sem jokala in do polnoči nisem očesa zatisniia. Oče, kaj bode z manoj? Tega ne prestojira dalje."
In od očeta je šla na dvorišče pogledovat za delom. Po vseh kotih, po njivah in senožetih iskala je posle, jih hvalila, da jej je besed primanjkovalo, češ, da tacih poslov, kakovi so Mrakovi, po vsem svetu ne najdeš, in kteri je včeraj bil lenuh, postopač, ta je danes najpridnejši in iz roko-navsov, tatov in tatic postali so kar črez noč najpošteni ljudje.
V.
Po tem je preteklo več let, kar Mirovoja nij bilo domu.
Neki dan, po poludne je bilo, pride Mirovoj po vasi. Ljudje ga kaj čudno pogledujejo, ker gosposk, mesten človek se redko kdaj izgublja v^ ta kotič slovenske dežele.
Sicer je v gradu za vasjo nekoliko gospode, je mestna, a imenitne kakor ta grajska se ne meni s kmeti in sploh le malokdaj zapušča peš svoje visoko stanovanje, k večemu, če gre na lov.
Malokdo spozna Mirovoja, skoro nobeden ne in celo Mrak je pozabil svojega nekdanjega soseda. Ko ga ugleda po dvorišču prihajati proti kolibici na vrtu, kder je hlad v gosti senci, gre mu nasproti, ponižno stisne klobuk pod pazduho, ter čaka. da ga gospod ogovori. Mesten človek, to je nenavaden gost v Mrakovi hiši.
„Bežite mi oče Mrak, bežite in pokrijte se! Ali me več ne poznate? Ali ste Mirovoja uže pozabili?"
„Kaj? Gospod Mirovoj, mojega soseda sin?" vprašuje Mrak z never-
56
jetnim in zategnenim glasom, ter se počasi pokrije, kakor bi se bal, da bi ga Mirovoj v tem opazoval.
„Dora, Dora!" kliče Mrak na vse grlo! „Dora! — Kje vendar tičiš, da te moram tako klicati!" hudi se nad Doro, ko ona priteče vse v enej sapi v kolibico.
„Viua prinesi, pa urno, najboljšega! Glej, gospod Mirovoj! Ali ga še kaj poznaš? Sej vem, da bi ga ne spoznala, ko bi ti jaz ne povedal. Le urno zopet priteči!" —
Kakor po naključju srečata se z očmi. Nekdanja nasprotnika sta se zopet sešla. Dora je čutila, da se jej je pri tem pogledu vlila rudečica po vsem obrazu. Molče se zasuče ter odteče po dvorišču doli v klet. Bog vedi, kam so jej ušle mish, ker čisto je pozabila, pri kacem delu da je; pohč se je naglo napolnil in pipo je še le zasukala, ko je ob poliču in po nje roci vino curkoma teklo. —
„Torej, tako, tako!" pravi Mrak, ko se vsedeta v kolibi. „Lejte, koliko časa vas uže nij bilo na pregled! Še nekaj let naj bi vas ne videl, in celo pozabil bi vas bil."
„Pa me saj ne boste vikali?" pravi Mirovoj.
„Vikali, vikali! Pa kako? Za pol milijona vas nočem tikati. Ne samo vikati vas moram, ampak še vse drugače častiti."
V prijaznem pogovoru sta se potem pomenjkovala o domačih zadevah, o vaških prigodljajih in drugih rečeh.
„Kaj pa je z vojsko?" vpraša Mrak na enkrat. Ali se bodo udarili, kali? Prus pravijo neki sila rogovili. Pa nad Laha se bodo spravili? Kaj ne, Turka tudi hočejo v kozji rog ugnati? In Kusu neki tudi že na prste
stopajo? Ali bo to boj, kadar si skočijo v lase! Ubogi fantje, ki bodo morali v vojsko. Pa vojska, menim, mora biti na vsak način. To se uže vse predolgo kuha in vazi. Moj oče so mi vedno pravili, da tisto, kar so Francozje v naših deželah počenjali, še senca nij proti temu, kar še čaka nas."
Mej tem si je Dora dajala obilo opravil. Vsak trenutek je prišla očeta poprašat, kako naj stori to in ono, naposled jej nevoljen reče : „Ne vem, da si danes taka, kakor bi te moral še le učiti, kako in v ktero roko se žlica prime. Kako si pa drugekrati storila? Le danes tako stori; če je bilo drugekrati prav, zakaj bi danes ne bilo? Ce pa si ne veš pomagati, hiša se ne bo podrla. Lehko odlošiž delo na jutre."
Kmalu je Dora bila tretja v družbi, in kakor se je videlo, vsa srečna v bližini nekdaj trpinčenega Mirovoja. Baš ta spomin jo je menda mučil, da nij bila preveč zgovorna, in da jej nij dolgo časa na klopici miru dalo, da je zopet vstala in jela pod bližnjo jablano jabolka v predpasnik pobirati, koja je veter sinoči bil na tla stresel.
A stari Mrak je nadaljeval pogovor. „Tedaj povem vam naj, kaj pri nas počenjamo, in to najpreje, kaj mladi svet dela, odkar vas nij bilo tu. Veste, kaj mu je prišlo na misel? — Ples, in nič ko ples. Odslej plešejo pi'i županu vsako nedeljo, naj je vreme lepo ali grdo, tako da se streha trese nad skednjem. Cela vas je včasih na županovem skednju. Sej pravim, svet od dne do dne bolj nori. Ko sem bil jaz še mlad, plesali so samo na ženitvinah in o cerkvenih shodih; sedaj bi pa kmalu vsak otroček v srajci že šel na plesišče!"
- 57 -
„Kaj pa Dora pravi k temu?" vpraša zvedavo Mirovoj.
„Toliko Vam povem, gospod Mirovoj, taka je za ples, kakor jaz ; enkrat ali dvakrat je šla tja, pa samo pogledat; zasukala se nij ne enkrat."
„Odkar sem jo zadnjič videl, vzrastla je precej."
„Da, sej pravim, raste kot rž, kadar se k cvetu pripravlja."
„ Pogledati pa se vsaj splača. Hvala, oče Mrak, da ste mi povedali zastran plesa. Koj prihodnjo nedeljo grem i jaz tja pogledat, če najdem kaj svojih nekdanjih tovarišev."
Ne dolgo potem se je storil mrak in Mirovoj se je poslovil od Mrakovih.
Ivan z Vrha.
(Dalje pride.)
Daktilus.
III.
0rli, sokoli Id kar je velikih ptic na Parnasu
Dvigajo v zrak se pod modro nebo in gledajo solncu
Bistro v oči ter sive oblake prodirajo, strelam
Drzno se bližajoč, katere Jupiter s krepko
Siplje roko na rod človeški, na seme gigantsko,
Ktero kopiči gore in skalami ruši Olimp mu,
Bedasto ! ker si pod njim le grob svoj koplje na glavo.
Druge pa ptice molče poslušajo groma odmeve
In s pogledi plahimi zro v oblake nebesne,
Kjer se Jupitra sel v mogočnih vije okrogih,
Vrate krče plašno in migajo z repi raolitv«.
Da bi život jim štedil in rep ptič Jupitra črni;
(Kajti je Darwin učeni na tanko in gladko dokazal,
Vsaka da ptica boji se za rep in za lastno pečenko).
Ko pa nebo se zvedri in solnce pokaže obraz svoj,
In se gozdnati Parnas deževne rose otrese:
Glej ! le-tam dva čuka na suhej vrbi čepita,
Čukasta pesnika dva : Dobravčin ') in pa Val-Buren
Kojima mrak je bil dan in tniina solnce vabilno,
Zdaj pa je solnca ju žar oslepil in k vrbi prilepil,
Da ne vidita reveža! trum krilatih tovaršev,
Ki se kot besni zaganjajo v nju, čupaje ju s kljuni,
„V kazen za to, ker sta mrak in varni brlog zapustila!" —
Kdo pa si, daktilus, ti? in kje je ta kljunček ti vzrastel? —
Droben le stržek sem jaz, ptic kar je domačih najmanjša;
Bolj pri tleh je moj dom ; črvički izbrana mi hrana,
S kojo sebe živim in drobno svojo družino;
Vsemu lepemu vdan, prijatelj čednim manéram;
Po grmičkih svoj gospodar ; protivnik oholim ;
Niti zaviden orlom perut, ne zavidan od čukov. MIlan.
')   „Pe8mi na Tujem."   V Ljubljani 1876.        ^)   „Pesmi."   Na Dunaji 1876. a«- Priloga „Zopi" št. 4. 1. 1877. "90
- 58 -
Popis slovenske zemlje.
5.
Glavna pogwjanaslovenskej zemlji so sledeča.
Ako z zapadom, kjer je slovensko zemljišče najviše, začnemo, tedaj je naj-prvéje in tudi eno izmed najviših C a-ninsko pogorje, stoječe med beneško Belo, med Sočo in Žilo. čaninskega pogorja najviši vrh je V i š n j a Gora, 8448' visoka, torej v vrsti najviših slovenskih gor tretja (Triglav- Mangart- Višja Gora). To pogorje šteje več visoko v nebo molečih vrhov: Veliki vrh, čanin, Golovec, Matajur. Ono dela tudi predstražo visokim Kar n-skim planinam, ktere samo malo prostora slovenskega zasedajo in se med Koroškim, Tirolskim in Italijanskim protezajo ter kot nekakov impo-zanten zid strmo v beneško ravnino padajo. Jako krasen in veličasten je imenovanih pogorij vid z jadranskega morja, pa tudi z železnice med Trstom in Gorico.
Ako slov. gorovja z zapadne k iztočnej strani dalje pregledujemo, zagledamo dolge, vism in vrhov obilne Karavanke, ktere delajo jako visoko in na obe strani strmo pregrajo med Koroškim in Kranjskim in potem med Kranjskim in Štajerskim. Glavni vrhovi Karavank so Stol, Ljubelj, Košuta, Storžič, Grintovec (najviši te skupine), Kočna, Kamniške planine, Rinka, Ostrica.
Karavanke so na slovenskem zemljišču nekakov poprečni planinski hrbet, ki loči ves slovenski svet na dvoje, na severni (Koroško in Štajersko) in na južni (Kranjsko in Primorje). Lega tega pogorja, poprek od zapada k iztoku, nij malo zakrivila ono politično in historično ločitev istega slovenskega
naroda, naselivšega se po njegovih straneh, govorečega sicer isti jezik, imajočega iste nabožne nazore, iste šege, iste dobre in slabe lastnosti. Samo mogočni duh časa, zvunanje okolnosti kakor tudi notranje, duševno prerojenje, mogle bodo prekoračiti strme pregraje Karavank in zediniti brate iste matere. Srca vroče bijoča pravej ljubezni ne mogo stavljati mejnikov.
Vendar pak so iste one visoke gore našej narodnosti bile ter še sedaj bivajo v neko obrambo in zavetje. „Na gorah vlada svoboda!" trdijo pesniki in govorniki. Karavanke kličejo nemškim Korošcem mogočni „Stoj!" Tudi same na sebi so gore nekake prirodne trdnjave narodnosti. Le v njih je bilo našemu od vseh stranij stisne-nemu narodu mogoče ohraniti se narodno. V madjarskih krajinah in rav-notah vidimo giniti naš narodni živelj, tu v gorah pa si je Slovenec znal ohranjevati domači jezik in kolikor tohko svobodnosti. Lep primer, kako so gore narodom, posebno slovanskim prirodne braniteljice, vidimo v Dalmaciji, Hercegovini, Ornej gori in v Balkanu. Enakemu pridu so gore tudi nam Slovencem: one so nam narodne čuvajke. —
Iz Solčavskih planin, iztočnega odrastleka Karavank, izhaja dvoje gorovje: eno proti severoiztoku, drugo proti jugoiztoku, oboje ločeno po reki Savinji. —
Prvo teh gorovij, brez vkupnega imena, dela štajersko-koroško mejo tja do rekice Meže (Meža = Meja); drugo loči Kranjsko in Štajersko do Save in do Savinjinega vtoka v njo (pod Zidanim mostom). Te dve gorovji ste v mnogem oziru pravi dve zakladnici
- 59 -
prirodnega blaga, posebno premoga in lesa.
Bližnje temu pogorju, tako rekoč zadnji zalet Planin proti iztoku, je štajersko P oh or j e (najviši njega vrh uže omenjena Vehka kapa, nad Slov. (jradcem). Pohorje raztezuje se v pri-krivljenej črti od zapada k iztoku od reke Meže za Dravo do vrh Bentnave (knezoškofijskega grada pri Mariboru), svojih deset milj na dolgo. Pohorje ima nepretrgan širok hrbet, obraščen z lepimi gozdi in močen od mnogih rekic in potokov.
Kot severni odrastek Karavank ima se smatrati ona gorska skupina na Koroškem, v kojej stojita P e č a in Sv. Urša, dve daleko po Štajerskem in Koroškem vidni gori.
Vzpored s Pohorjem, na severnej njega strani, vleče se Eadljičko gorovje, gorata^ meja med nemškim in slovenskim Štajerjem z vrhom Sv. O ž balta in Žalca (kteri je iz Maribora preko Kamniee viden).
Med Savinjo, Savo, Sotlo in Dravo razteguje se precej visok gorati svet. kterega glavni vrhovi so Bahor, Boč, Rogačka gora in Maeelj.
Med Dravo in Muro pak se vrstijo prijazni griči „Slovenskih goric", tako rekoč vznožje severno dravskih Planin.
Tako smo v kratkem pregledali zapadne, srednje, severne in vztočne rasohe Planin. Pogledimo si sedaj še južne !
T r i g 1 a v o v o pogorje, središče slovenskih Planin, smo uže omenih. Iz njega se proti jugu vije do kvarner-skega in tržaškega zaliva po glavnej sestavi pogorje tako imenovanih južn o-apnenskih ali juljskih Planin.
Južni, primorski del teh Planin je visoka planota. Kras imenovana, iz ktere kot najviši vrhovi molijo na Notranjskem Nanos, na iztoku Snežnik in na jugoiztoku Učka gora.
Kras je gola, apnenska, raztrgana visoka planota, polna jam in ponikev, iz kterih se vode prikazujejo in zopet v zemljo poskrivajo. Vsled ogoljenja od drevja je Kras obiskovan od silnih severnih pasatov (burje). Zato je treba vsaki kos rodne zemlje, da ga veter ne odnese, dobro zagrajati, kar se navadno s kamenjem godi. V novejših časih se je vlada poprijela pogozdovanja Krasa, ktero tekom stoletij utegne njegovo goloto znatno zmanjšati in mu več dobrot rodnega in pogozdjenega zemljišča pribaviti. Uže sedaj je vse ono, kar tam prestoji neugodnosti golega torišča in silovitosti vremenskih sprememb, krepko, zdravo in koren-jaško, tako rastlina in žival, kakor tudi človek, vrli slovenski Kraševec. Silna borba s prirodo daje človeku samemu več samozaupnosti, energič-nosti in značajnosti nego sicer in baš s temi lastnostmi se pred vsemi drugimi Slovenci kraški prebivatelj, No-tranjee in tržaški okoličan najbolj odhkujeta. (Dalje pride.)
Wallenstein.
Wallenstein, ah kakor se njegovo ime prav za prav glasi, Waldstein, je bil iz rodu čeških gospodov, ter se narodil 1. 1583 v Pragi.   Že v mla-
dosti je kazal njegov živahni in nemirni duh nekakšno neukrotljivo div-jost. Njegovi roditelji so bili luteran-ske vere; ker pa so rano umrli, od-
60 -
pravil ga je njegov strijc v jezuitski zavod v Oloraue, ker je W. prestopil li katoliškej veri. Potem je prepotoval večidel Evrope, Angleško, Francosko, Spanjsko, Hollandijo in Italijo. V Italiji je imel mnogo prilik, nabrati si zakladov znanja in izkustev. Da se pa popolnoma izobrazi, učil se je nekaj časa v Padovi, ter se posebno rad z zvezdarstvom bavil, kakor mnogo drugih njegovih tovarišev.
Ko se je W. vrnil v domovino, bojeval se je večkrat s Turkom in to tako hrabro, da je dobil odlikovanja. Pozneje se je oženil z neko bogato udovo, ki mu je po svojej smrti veliko premoženje zapustila. In ko so se začeli na Ceskem nemiri, kot predigra strašne tridesetletne vojne, pristopil je Wallenstein odločno k ce-sarskej stranki, ter se v bitki na Belej gori (8. nov. 1. 1620), v kterej je narodna Ceska podlegla, posebno izkazal. Za njegove zasluge nadaril ga je cesar Ferdinand z graščino Pried-land na Ceskem, ter mu pozneje celo vojvodsko čast podelil.
Cesar Ferdinand (1619—1637) je bil takrat v velikih stiskah, ah Wallenstein mu obeča, da hoče na svoje stroške vojsko v boj odpeljati, ako mu da vrhovno poveljništvo in nekoliko osvojenih krajin. Cesar je pritrdil predlogu drznega srečelovca. Cesar je zahteval 20.000 mož, ah Wallenstein s tem nij bil zadovoljen nego je trdil: „Moja vojska mora od kontribucije (plena) živeti ; 20.000 mož ne morem na tak način preživiti, ah s 50,000 vojniki to lehko storim."
Zdaj začne nabirati vojsko po Ceskem, Frankovskem in Švabskem. Njegovo vsem vojakom dobro znano ime vabilo je srečelovce iz vseh krajev sveta pod njegove zastave. Možje naj-
viših stanov in rodbin so se mu ponujali. Ker je znal ljudi dobro presojati, ter najboljše izmed njih za častnike izbirati, pa tudi strogo z vsakim postopati, dala se je ta da-si iz najrazličnejših ljudij nabrana množica vendar le pokoravati. Wallenstein je malo govoril ali to krepko; zapoved-nike je vselej po zaslugah pohvalje-val; za potrebe vseh in vsakega skrbel je z vso točnostjo ; ali zato je tudi zahteval srčnost in pokornost. Malo-dušnost in plašnost je kaznoval s smrtjo, in pri najmanjšej nepokorno-sti shšala se je njegova strašna beseda, ki je veljala za vojaško obsodbo : „Obesite to živino!" Že sam njegov pogled je imel nekaj mračnega in groznega; enaka pa je bila tudi vsa njegova obleka. Hlače in plašč je imel iz škrlata, jezdni plašč iz losove kože, ovratnik ali kolir je nosil po španjol-skej šegi, naguban; s klobuka pa mu je frfralo veliko rudeče pero. Lasi je imel črne in kratke, obraz skrivnosten in sumen; mož nij trpel, da bi ga kdo ostro pogledal. Tudi najhra-brejše vojake je popal strah, ko je ta visoka in mršava podoba črez tabor korakala. —
S to nabrano vojsko se je Wallenstein vzdignil na dolnje Saksonsko nad svojega sovražnika Mansfelda, vojvodo protestantov. Ta neugnani vojskovodja je nameraval skoz Branibor in Slezijo udariti na češko ; ali pri Dessauskem mostu, kjer ga je Wallenstein počakal, bil je od tega popolnoma potolčen, ter je izgubil vse topovstvo in 7000 mož (1. 1626). Vendar zato nij zdvojil ; kmalu se mu je posrečilo skoz Slezijo na Ogersko pobegniti. Od tod je Mans-feld hotel skoz Benetke na Angleško preiti, da si tam zopet potrebnega denarja nabere ; ali nij prešel daleč na
- 61 -
svojem potovanju. V Bosniji je njegov sicer močen život onemogel vsled prevelikih naporov, in huda mrzlica ga je pobrala v 46. letu življenja. Ko je čutil, da se mu smrt približuje, dal se je v svoj vojaški plašč zaviti, prijel za meč ter pričakoval stoječ, od dveh častnikov podprt, svojo zadnjo uro (1. 1626). Tako ga je zapustil ra-toborni duh stoprv z zadnjim izdihom. Tako je končal junaški grof Mansfeld.
Eavno tistega leta se je vzdignil tudi Tilly proti Kristijanu danskemu. Kralj je bitki izbegaval in se vrnil, ali Tilly ga je došel ter prisilil na bitko pri Lutteru na Barenbergu, kjer je bil danski kralj popolnoma potolčen. Zdaj udari na-nj pa še Wallenstein v nje-govej lastnej zemlji. On osvoji Holstein ter prodere skoz Šlezvik do severne Danske. Kristijan je moral pobegniti na otoke. Wallenstein se je močno razsrdil, ker nij imel ladij, da bi se na njih črez morje na otoke prepeljal. Pripoveduje se, da je zapovodal od jeze z gorečimi krogljami v morje streljati.
Tako so bile carske čete tudi v tej borbi zmagonosne. Tiliyjeve čete so gospodarile v severno zapadnej Nemčiji; Wallensteinove pa so pregnale meklenburžke vojvode iz njih državic, ker so Dancem pomagali, in cesar sam jih je izobčil. Njihove dežele je W. dobil začasno kot zastavo za pridobite zasluge, kasneje pa mu je cesar podelil Meklenburg kot fevd. Tudi Po-morausko, kjer je vladal stari vojvoda Bogislav XIV., poplavile so čete Wallensteinove. Ko se je vsemogočnemu Priedlandcu klanjalo in ga je cesar tudi za admirala v baltiškem morju imenoval, našlo se je eno edino mesto, ki se mu je zoperstavljalo in to mesto je bilo Stralsund.
Stralsund, mogočno glavno mesto, je bilo že po svojej legi na morju, pa tudi po Jakih nasipih in zidovjih krepka trdnjava. Mesto se je zanašalo na svojo moč, ter nij hotelo niti posadke sprejeti niti odškodnine plačati. Zdaj zapove Wallenstein, da se mora mesto šiloma vzeti (1. 1628). Mesto se obkoli, vendar so prišle mestjanom na pomoč danske in švedske čete. Mesto pošlje poslanca k Wallensteinu v Prago, kjer se je takrat nahajal. A\i Wallenstein ga osorno sprejme ter pri odhodu reče: „Ako se vaše mesto ne poda, zatrlo se bode popolnoma, pa če tudi sto tisoč mož in jaz sam pri obleganju glavo izgubim." Kmalu po tem se poda sam proti Stralsundu, kajti prisegel je, da mora mesto osvojiti, pa če je tudi z verigami na nebo prikovano. Ali niti večkrat ponavljani napadi, pri kterih je Wallenstein mnogo ljudij izgubil, niti strašno streljanje na mesto, (včasi je bilo vrženih na dan do 1500 krogelj v mesto), nij moglo mestjane prestrašiti, nego je posadka celo Wallensteinove čete na-paaala ter lehko novih danskih in švedskih čet na pomoč dobivala. Wallenstein se je prevarik V desetih tednih je izgubil pri obsedanju 10.000 mož ter je na zadnje brez vsacega vspeha vrnil se v svoje zemlje. Stralsund je obvaroval svojo čast in slavo.
Kmalu potem se je z danskim kraljem sklenil povoljen mir v Lubeku (i. 1629). Kristijan je dobil vse svoje zemlje brez vojskinih stroškov, ali moral je obljubiti, da ne bode noben-krat več proti cesarju vojskoval.
Cesar je dosegel, kar je želel. V svojej državi je hotel urediti od-nošaje med katoličani in protestanti. Ali to je bilo težko delo. Kar si je protestant dozdaj prisvojil, nij hotel
- 62 —
več povrniti liatoličanu, čeravno bi po postavi bil moral. Vojska je bila tedaj poklicana, da to izvede, ali cesar se je v tem provarli, kajti vojska je zlorabila svojo moč. Vsaki dan so dohajale tožbe o zatiranju in strašnih grozotah, koje so počenjale Wallensteinove čete. Od vseh stranij so letele tožbe na cesarski dvor o samovolji vojskovodje Wallensteina. Povsod je razpisoval davke: njegovi častniki so živeli v sijajnosti in izobilju, kmetje pa v največem siromaštvu in bedi. Kar niso mogli porabiti, to so obestno spridjali. Mnogo ljudij je pomrlo lakote, drugi pa so životarili in hranili se želodom in koreninicami. Ko je cesar Ferdinand II. 1. 1630 v Reznu zbor skhcal, tožili so mu protestantje in katoličani ter pripovedovali mu obširno o vseh težavah in stiskah, ki so jih njihove zemlje od Wallenstei-novih čet pretrpeti morale. Najod-važneje se je ponašal Maksimilijan bavarski ter cesarja silil, da bi Wallensteina odstranil. Cesar je bil na zadnje prisiljen, da izpolni te prošnje, kar je sicer nerad storil, ali hotel je na ta način dobiti nemške kneze na svojo stran, da mu izberejo sina za naslednika.
Dva   prijatelja   Wallenstein-ova imela sta mu ta zaključek prijaviti.
Ali on je že vse to vedel, kar se je v državnem zboru dogodilo. Sprejel ju je ipak prijazno in prav sijajno po-dvoril. Ravno sta mu hotela svoj nalog izročiti, kar potegne on iz miznice nekakšne papiro, ter jima reče: ,,V teh papirjih se bere izbornega kneza bavarskega in cesarjeva osoda. Iz njih moreta sama prevideti, da jaz za vajin nalog vem. Te zvezde kažejo, da duh izbornega kneza bavarskega nadvla-duje duh cesarjev. Žal mi je, da se nij Njegovo veličanstvo za me bolj potegnilo, ali jaz hočem biti pokoren."
Iz teh vrstic se vidi, da je bil Wallenstein, kakor tudi vsi drugi njegovi vrstniki, prav praznoveren. Vsako stvar dajal si je po zvezdarju raztol-mačiti, ter je čvrsto veroval, da imajo zvezde upliv na osodo človeško. Včasi je opazoval s svojim zvezdarjem zvezde po cele noči, ter si tolmačil svojo bodočnost. Ali baš to ga je prevarilo. Ker je moral tedaj po nalogu cesarja Ferdinanda svojo vojsko razpustiti, dovršil je svoje delovanje ter se podal na svoja imetja v Ceskej s čvrsto nado, da bode prišla gotovo še enkrat stiska, ko ga bode cesar potreboval: kajti tako je citai v svojih zvezdah.
Iv. Steklasa.
(Dalje pride.)
Človeški jezik in njega razvitek.
(Daijo.)
Prvotni, le bolj stvarni, telesni nagledi so se nagibali k duševnim, in ti so prevzeli na zadnje celo duševno delavnost. Temu razvoju človeškega duha je celo sličen jezik človeški v zgodovini, zlasti jezik, ki ga govori veliko i n d o g e r m a n s k o pleme.
S človekom vred se je tedaj razvijal jezik njegov, .lezik je spremljal človeka od začetka njegovega spoznavanja do najviše stopinje duševne omike, kajti on je bil in ostane vedno zvučni izraz njegovega mišljenja. Kakor je bilo celo dejanje in nehanje člo-
- 63 -
veško v pravélfu celo prosto in enolično, le na malo število stvarnih na-gledov omejeno, ravno tako je tudi jezik bil primerno še rod, v svojih izrazih pomankljiv in le za malo-brojnapoznamenovanja zvunanjih stva-rij sposoben, čem veui pak postaja krog duševnih spoznavanij, tem obilnejši se stvarjajo izrazi, ki stvarem vzajemna nanašenja predočujejo, Tato se tedaj razvija jezik človeški skupno in vedno v najoži zvezi z razvitkom duševnih močij. Zgodovina človeškega življenja in njegove omike je ob enem tudi zgodovina človeškega jezika. In na ta način nam je lehko umevno, da, kako se indogermanski narodi ponašajo pred vsemi drugimi po svojih duševnih močeh in znotraujej svojej izobraženosti, da isto tako tudi jezik indogermanski nadkriljuje in preseza ostala nam drugojezična plemena. — Življenje človeškega jezika, to je razvoj in zgodovina njegova, se deli v dve dobi. Prva doba je predzgodo-vinska, druga zgodovinska. Prva nima nobenih literarnih dokazov in ostalin, druga pa se lehko na podlagi njenih nam rešenih lit. proizvodov natanko in dosledno opazuje, kako da se je razvijala. Prehod prve dobe v drugo se je polagoma vršil. To nam do trda potrjuje razvitek zdaj živečih in nam znanih jezikov. Koliko časa pa je jezik človeški potreboval za svoj razvitek do te stopinje, ki se nam uže predočuje v prvih nam znanih literarnih dokazih — tega določevati si še jezikoznanstvo nikakor ne more, in tudi ne upa. Da je pa prezgodo-vinska jezikova doba jako dolgotrajna bila, to se lahko trdi ali se celo mora trditi, ako se le opazuje čudno počasni razvitek iu zategljiva rast zdanjih jezikov.
O prvotnem stanju in prvem začetnem razvitku indogerinanskega jezika nas jezikovne ostaline, bodisi da so še tako stare, nikakor ne poduču-jejo. Najstarejši in v jezikovni zgodovini prvi nam znani jezik je indijski ali sanskritski. Posebno z veliko starostjo se ponašajo „religiozne himne", ki so pisane v „vedijskem" razrečju. Koliko starost pa te pesni uživajo, nij mogoče natanko določiti na strogo znanstveno-kritičnej podlagi. Jezikoznanstvo jih dozdevno dandanes stavi d v e t i s o č i 1 e t pred Kr. rojstvo. Okoli štiritiso čletni duh nam veje tedaj iz njih in nam kaže tedanjo duševno razmerje in znotranje nagle-de. Oblikovje tega jezika hrani čudno star značaj v sebi. Skladje, sklanja in sprega, — vse je dovršeno in harmonično združeno. Ali sestava je šče jako pregledna, in nam tedaj podaja prvo in najvažnejše sredstvo, po kterem se morejo drugih indogermanskih jezikov oblike razreševati in določevati. Zarad tega je ravno indijski jezik podlaga vsemu jezikoznanstvu.
AU to prvo jezikovo poročilo nam šče nikakor ne kaže, kako si moramo misliti prvotno stanje človeškega jezika. Tukaj si moramo z drugimi, in to je z neindogermanskimi jeziki pomagati ; in sicer je to mogoče, ako si nje po njihovi sestavi in žitju sploh ogledamo. Nahajajo se namreč jeziki, ki so celo, ali skoraj popolnoma pri svojem začetnem razvitku zaostali. Šče dandanes, ko je njim uže tisočletno življenje poteklo, se nam kažejo ol)like, ki so le mogle enkrat prvotne biti, in koje se le morejo s prvim početkom človeškega jezika strinjati.
Ali one, svojo prvotnost šče hran-jajoče, žive dandanes nepremenjene. To so tako zvani enozložni (isolirend)
- 64 -
in prilepivni (agglutinirend) jeziki. Glavni teh „analiti5nih" jezikov je kitajski jezik. Njemu pomankuje vse pregibne (ilektirend) sestave. Vzajemno nanašanje pojmov se v govoru izraža s tém, da se koren h korenu pristavlja, in sicer enozložen k eno-zložnemu. Te enozložne besede pa niso, kakor n. pr. angleške enozlož-nice, le skrajšan in oskubljen ostanek iz časov, ko je jezik živel v popolnem svojem oblikovju, temveč one so le pravi prvotni, nerazviti koreni jezikovni, ki so le samo zaostali na prvi stopinji svojega razvitka. Nobeni veljavni uzroki nas ne silijo dvomiti o tem, da se ti šče živeči koreni kitajskega jezika dajo primerjati korenikam indogermanskih jezikov, in da je enkrat tudi naš indogermanski jezik bil
na tej stopinji brez vseh obrazil, osebil, sklonil in pritiklin, izražajoč le splošno glavne pojeme zunanjih stvari brez vsacega notranjega nanašenja.
Kitajska beseda je sposobna zdaj služevati za ta, zdaj za drugi govorni razpol, brez vse ločitve besednih plemen. Ta jezik stoji na najnižji stopinji svojega razvitka in nam kaže največo revščino v sredstvih, s kterimi se more izraževati duševno nanašenje v pogovoru zvezanih stvarij. In vsemu temu popolnoma odgovarjajoča, in v v čudno ozki zvezi z jezikovnimi močmi je Kitajcev duševna omika; kar nam zopet potrjuje to misel, da je jezikovni razvoj v ozkej zvezi z ljudsko prosveto. —
J. Š.
(Daljo pride.)
Primož Trubar.
(Dalje.)
Kakor za silnim viharjem, ki brez usmiljenja dela prirode in človeških rod uniči, ne ostane drugo nego puščoba in groza razvalin, znaki življenja pak za dolgo časa, v časih celo za vselej prenehajo, tako se je književnosti in duševnej prosveti Slovencev jelo od slej goditi. Z piognanstvom slovenske liturgije, z iztiranjem domačih svečenikov in izpodrutjem slov. knjig, kar se je vse za Metodovo smrtjo zgodilo, prenehala je narodna pismenost in vsako duševno življenje narodno z njim, kajti nij se nikdo domačih našel, ki bi to življenje bil zopet vzbudil in netil.
Z Eastislavom in Metodom je on-daj tudi velika narodna misel bila v
grob deta. Celo znanje narodnega slovenskega pisanja se je pogubilo; kajti bilo nij niti družbe niti zavoda, kolikor manj še posameznikov, ki bi slovensko pismo bili hranili, a kdor je bil, ki bi sploh pisati in citati bil umel, ta je oboje znal k večemu in jedino v tujščini, posebno v latinskem pismu in jeziku.
To l)rezupno stanje duševnega mrtvila in kuhurnega mraka pa je — žali Bog ! — trajalo skoro celih sedem vekov (od 1. 885—1550). Iz te predolge dobe ohranilo se nam je samo dvoje kratkih literarnih spomenikov.*) Ti so: frizinški spome-
*) Upati pak je, da še, nekoliko spomenikov vsaj s časom na svetlo pride.
65
niki (Monumenta frisingensia), trije bolj kratki spisi verskega sodržaja iz 10. veka in neka kratka izpovedna molitvica iz 15. veka, oboji ostanki spisani, kakor drugače nij skoro pričakovati, v 1 a t i n i C i, prvinski poskusi brez vse pravilnosti in brez vsakega pravopisnega načela.
Vendar pak nij bilo usojeno, da to literarno mrtvilo, ta duševna tmina traje za vso potomnost; ona dobrot-Ijiva roka, koja vodi zgodbe narodov in posameznikov, poslala je v sredini 16. veka vzbuditelja narodnemu duhu slovenskemu, ki je imel k novemu
življenju vstati. Ta buditelj je bil P r i-mož Truber. Po njem rešena je moč književne delavnosti, koja se je ukljubu najneugodnejšim okolnostim in najgorkejšim borbam od ondaj do današnjega dne ne samo ohranila nego tudi čem dalje bolj okrepčevala, današnji dan do tolike jakosti dorasla, da uže lepo bodočnost obeta.
V naslednjem bodi torej o Primožu Truberju, kot početniku novo-slovenske pismenosti govorjeno !
Iz spisov M. Valenčuka.
(Dalje pride.)
Jazvec. ^)
Jozikoslovska črtica
Jazvec spada v kunje pleme. Živali tega plemena so kratkih nog in vitkega zleknenega telesa. Akoravno niso baš velike, vendar so krvoločne. Jazvec stanuje v luknjah pod zemljo, in po noči zalezava manjše živali, zraven pa tudi pobira sadje in korenine. Dolg je dva črevlja, siv s črno progo prek bele glave od uha črez oko ; sicer je v svojem truplu podoben medvedu, in tudi v tem, da zimo prespava.
Pri Latinih se veli : t a x o ali t a-XUS, pri Nemcih: Dachs. Ker se ime: taxus pri klasičnih latinskih pisateljih ne najde, temveč le pri poznejših, se obče trdi, da je lat. taxus it. tasso sprejeto iz nemščine.
Grimm (Gram. 2, 40.) izvaja ime Dachs iz sredonemšk. dehsen, vertere, circumagere, dreben. Dachs bi torej označevalo toliko kot: Drehes, ker si svojo prebivališče v zemlji izkopa, v zemlji zvrta.
Analogično poznaraenovanje nahajamo v grščini: Tpó/o?, jazbec, (Arist. de gen. arnim. 3, 6.). Tpóyoc pa tudi označuje : kolo, lončarski kotač, Topferscheibe, torej zopet nazor vrtenja.
Pri Pliniju se najde ime : m e 1 e s ; in ker Serenus Sammonicus hvali salo, mast, te živali : „nec spernendus adeps, dederit quem bestia melles", ter se pod:  „meles" ima razumeti jazbec.   Meles pa je lehko se izobrazilo iz:  me die s, ter bi utegnila sansk. m e d a s, adeps, m e d a n . die Mastung, prikladna  biti za razlago imena meles, in bi označevalo mastno žival, ali žival ,  koje mast je  koristna.
Na: madana, Mastung, opominja slov. med v istem pomenu: med za podrejo svinj, v latinščini menda: m e dui 1 a.
')   = jazbec.
— 66 -
Angle/jazveca imenuje : badger, Kornhiindler, Francoz : b 1 a i r e a u, to je bladarius, kar isto označuje; Itaijan grajo iz agrarius. Ta po-znamenovanja so eufemistična, ker ta žival rada tudi žitu, posebno koruzi škoduje.
Skandinavci mu pravijo: gre v i ne. der Graber. V novokeltskili narečjih, kakor se v karnščini veli : b r o c h, to je siva žival. Jeli je rusk. ime za jazbeca: bar su k, polsk. borsuk, persinsko ali turško, ne vem Tudi Madžari imenujejo jazbeca: borz.
V jeziku starih Prusov se veli: o b s z r u s, Lotysanov : a p s i s ; kaj te imeni izražate, ne vem.
V staroslov. nahajamo : j a z v b c b, srb. j a z a v a c, slov. j a z v e c in jazbec.
Thema je azva, foramen. forea, glasnik: j je predstopil, kakor v be-
sedah: ila in jila'). Jazvec je torej žival, ki v jazvah rada stanuje.
V ruskih narečjih se je šče ohranil verbum: a zet, zevat, gahnen, klaffen, za.to se staroslov. tudi: azva, j azva, vulnus in incisio, rana, die klaffende.
Ta korenika se nahaja tudi v keltščini, samo s prvotnim g. V. S. Caprasius piše o imenu mesta : A g e-n u m (sedaj : A g e n v Guyenni) : „no-men urbis a hiatuspeluneae (glej Adelung, Mithrid. II, 42.)
V kymriščini pa šče najdem: a g, agen, cleft (Kluft) hiatus, spelunca.
V poni klanski župnikovini imamo kraj : A z e. res je poln zipetov (Kliifte), in bližnji kraj poln jam se veli: Rupe, iz rupa, Loch, Mulde, in tekoj za Eupami je: Slom, kder je zemlja ludi polna slomov, pod Azami pa je: Sedevo, kder se zemlja rada useda in plaze napravlja.       l)av, Trstcnjak.
') Po Dalj 11 Je ms. beseda bar sii k = jazvec „tatarska" Ured.
Razgovori.
I.
Z božjo pomočjo hočem razgovore nadaljevati. Posvečujem je vam, blagi čitatelj ! Razgovarjala se bodeva, kar nama pride slučajno na pamet, najraje pak o literaturi in umetnosti. In pri tem nama gotovo ne zmanjka gradiva, preje bi rekel, časa in vedno prave volje.
Za današnji razgovor izbral sem si predmet, ki zdaj Slovence najbolj živo zanima : našo Matico. Ali ne pričakujte od meno kakih posebnih nasvetov ali pa menda kakih pikantnih kritik. Nič vsega tega. i'redmet je prevažen,   da bi se o njem burke
brile. Izmed diiižtev, koja smo v ne-davnej preteklosti osnovali, stoji Matica še vedno in to dobro po konci, in to dan današnji nij mala zasluga več. eas torej za burke nij vstvar-jen; tudi predpust so včeraj pokopali.
Stvari, o kojih se bodeva razgo-varjala, vzemite bareni kot „pia desi-deria", pobožne želje, in če vam te ne ugodé, ugovorite jim s svojo svobodno besedo. Svobodna, pa čedna beseda, taka velja, in za takega raz-govornika jemljite vi mene, a jaz vas ! Torej sreča junaška! —
Reči se sme, da jasnost cilja je poroštvo  dobrega uspeha.   Hrvatska
')   tudi agn j o \n i ag n j e.
Ured.
- 67 -
Matica je po dolgem kolebanju prišla k določnosti cilja in uspeh jo je začel spremljevati. Za viso našo literaturo, znanstveno ali recimo akademično skrbi uže „akademija znanostij" — tako so hrvatski Matičarji razsojali —, za nižo, prostonarodno pak „družtvo sv. Jero-hma". Tako tedaj hr. Matici ne ostaje drugi nego edini srednji pot: pot popularne znanosti in fine j še b eie tris t i ke. Tem potem je torej novi odbor (koji šteje prve pisatelje lepoznanske in estetične literature za ude, kakor n. p. A. Senoa-ja, dr. Markovima, Iv. Kostrenčida, Iv. Zaharja, Iv. Kukuljeviéa, Fr. Petračida i. dr.) sedaj krenil. Dela, koja hrv. Mat. namerava izdati so: 1'opularno znanstvena: Jul. Verne-ov „P o t okoli zemlje"; „Popularna knjižnica prirodoslovnih in po vestni č-nih spisov". Na dalje meni hrv. Mat. izdajati „Knjižnico beletri-stičnih spisov", v kojih bodo veljavni bel. spisi tujih narodov kakor domači sodržani. Med spisi prve vrste nahajamo nam uže v slovenskem jeziku udomačene „Andersenove pripovedke". Posebno zanimivi se meni zdite dve točki programa: „Vrazo v vjekopis (životopis) i njegova korespondenca", sestavljena odFr. Petračida, in pak „ V e 1 i k a z b i r k a narodnih hrvatskih p e s n i j in p o si o vie". Ako sredstva dopuste, izdala bode ista Matica tudi kakovo „u m e t n i š k o del o", ali kakovo „umetnino".
Toliko o programu hrvatske Matice. Meni niti z daleka ne prihaja na um, iz tega pojasnjenja delavnosti hr. Matice izvajati za našo Matico kakovo posledico, češ, i naša stori enako. S posnemanjem, vem, se na svetu malo opravi : delavnost vsakega
posameznika kakor druživa mora temveč izhajati iz osobe same in iz pro-računjenja okolnostij, ktere jo obda-jejo. A te okolnosti so povsod drugačne. Moja namera siimó je, nekoliko svojih mislij, vzbujenih po zborovanju naše Matice in nje primerjanju s hrvatsko, tu priobčiti.
Prvo, kar vsaki odbor ima storiti, je sestava trdnega načrta svoje delavnosti. Odbor je vsakemu družtvu glava, iz glave pak izhaja vsa iniciativna delavnost kojega telesa.
Ta načrt naj obseza priprave primernih spisov, i to s tem, da se dotični pisatelji osobno in javno povabljajo ter k delu spodbujajo. Dobra beseda in prigovaijanje malo kedaj ostane brez vsega uspeha.
Spisi, kakovih Matica naj izdaje, naj so izključljivo p od učni, in to deloma obče podučni, deloma stroko vn j ašk o učeni.
Beletristika, v navadnem smislu tega imena, po mojem davnem pi'opricanju ne spada v Matičin delokrog, ampak gojenje više znanosti in pa umetnosti. Zabeletristiko. menim, je pri Slovencih po sosebnih časopisih in po Jurčičevej .Knjižnici' i. t. d. dovolj ski'bljeno. To pa ne izključuje, da Matica ne bi tudi slovenske ,,lite-rature", v ožem smislu te besede, obdelovala, ali pak estetike in toga, kar znanstvenost spravlja v dotiko z umetnostjo. (O tem sem svoj čas v izbranih spisih str, 85—87 svoje mnenje določno izrazil).
Ugovora, da udje žele tudi kaj zabavnega citati, in da bi sama znanstvena literatura dolgočasna bila, se ne strašim. Kdor se hoče v čem dobro podučiti, ta mora nekoliko .dolgočasnega truda v nakup jemati, ker igraje se ne more nikdo  izobraziti
tako, takor današnji svet tirja. Iz zahtevanja prijetne zabave, menim, nij bila Matica osnovana niti jo člani zavoljo tega podpirajo.
K spisom Matičnim bi torej s padala p r i r o d o s 1 o v s k a, zemljepisna, občnohistorična in filozof i č na preiskovanja, ob enem pa čem natanji popis slovenskega in slovanskega sveta, tedaj popisovanje naše domovine, naše povest-nice, našega narodnega pesništva, domačega življenja i. t. d. V tem oziru leži pri nas še vse v celini. V družbi 8 temi (nij treba da samo sistematičnimi) spisi pak naj bi vedno hodilo poznavanje in  proučevanje velikega
slovanskega sveta, kterega čudne različnosti in posebnosti, podobnosti in sorodnosti so lehko za vse čase neizcrpljivi vir Matičnih opisovanij in preiskovanij.
Naposled pak naj tudi pisatelji sami ganejo roke. Odbor nij Bog, da bi iz nič dobrih spisov in lepih knjig vstvarjal; pisatelji naj mu kot dobri prijatelji hodijo na pomoč. Do sedaj se barem nij še culo, da bi odbor dobrim spisom bil zapreke stavil ; temveč naopak je bilo : po dobrih spisih je le vedno vzdihoval odbor. Vsi si prijazno podajte roke ; ondaj uspeha ne bode manjkalo.
J. Pajk.
Književnost in umetnost.
— Valvazorja je izišel 3. zv., v kterem so opisane in naslikane nekojc trdnjave hrvatske in ogerske (med drugimi Zagreb, Sisek, Siget). Na platnicah so ponatisnene razne pohvalne kritike te izdaje, vzete iz domačih in tujih listov. — „Pučke n o v i n e" se imenujejo neke hrvatske novine, ktere tedenski izhajajo v Zagrebu, in so namenjene „gospodarstvu, obrta in naroda". Iz dosedanjih listov se vidi, da so prav dobro
uredovane in da v resnici pospešujejo izobrazovanje v občnih vednostih praktičnega in narodnega življenja. Pisava je kratka in razumljiva; stvarij prav obilo in zanimivih. — G. Bezenšek, znani v Zagrebu živeči naš rojak, od novega leta počenši izdaje na novo uredjen list o kratko- ali tesnopisju z naslovom: „Ju-goslavenski Stenograf." Prijateljem tesnopisja bodi ta list posebno priporočen.
I^istnica-
g. J. V. T. Vaša pesen „S." pride na vrsto. Blagovolite nam jih o priliki še več poslati.
g. Lxyz. Hvala za poslano; eden komad porabimo.
g. O. V. Prejeli z zahvalo.
g. A. K. Delo se pridno nadaljuje. Srčni pozdravi!
g. Prost. Bode nas veselilo!
g, Milan. Hvala za poslano. Resnica je trpka, pa potrebna medicina. Sicer pak je Vaša dovolj posladkorjena. Na zdar!
g. Iv. z V. Hvala za „Pisma" ; prosimo nadaljevanja.
g. Z. Mi smo z lit. delom tako obloženi, da bi nam celoma nemogoče bilo, še v pol. liste pisariti. Sicer pak tudi po našem mnenju zdrava, podkrepljena kritika nikdar ne škoduje. Pač pa imamo o škodljivosti molčanja in pritrjenja vsemu, v novejšem času, času vsestranskega poloma, dokazov dovolj, tako da res treba o pravem času prave možke besede.
Izdajatelj in odg. urednik: Martin Jelovšek.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Maiiboru.