cum, ki je dobil mestne pravice po vsej verjetnosti šele v 3. stoletju. Napis je zelo fragmentaren, ohranjena so le imena mest Virunum, Celeia, Teurnia, Ovilava, Aguntum in Cetium, od teh zgolj ime Celeje v celoti (Celeienses). Že AIfoldy je domneval (Noricum, str. 102), da je imela provinca Norik v Rimu stalno predstavništvo, na katerega čelu je bil stationa- rius. To naj bi skrbelo za navezovanje stikov z vplivnimi po- samezniki, ki bi noriške zadeve podprli ob različnih sodnih obravnavah in raznih drugih prilikah. Zanimiv je najzgodnejši napis v zbirki, republikanski na- pis kurulskega edila, ki je poskrbel za zgraditev svetišča oz. nekega javnega posvetnega poslopja. En sam napis iz zbirke je v grščini in v verzih — sicer maloštevilni grški napisi me- sta Rima so bili pogosto napisani v verzih — nagrobnik za Moshina iz Smirne, igralca v komedijah, člana lokalnega zdru- ženja "umetnikov Dionizija", zaščitnika gledaliških predstav. Nasplošno prevladujejo nagrobniki, na njih omenjene ose- be pa kažejo na pisano paleto rimske družbe in njeno raz- slojenost: veliko je bolj ali manj bogatih osvobojencev, tudi vladarskih, nekaj je sužnjev, med svobodnimi državljani so predstavniki vseh stanov, zanimiva in včasih zapletena je njihova medsebojna sorodstvena oz. poklicna povezanost, značilna je dekoracija nagrobnikov in zanimivi razni drugi podatki iz njihovega življenja. Knjiga je vsekakor zanimiv prispevek k rimski epigrafiki in zasluži vso pozornost antičnih zgodovinarjev in arheolo- gov, saj skuša z izčrpnimi komentarji približati epigrafske podatke širšim strokovnim krogom, ki se ukvarjajo z antiko. Marjeta ŠAŠEL KOS Werner Eck: Tra epigrafia prosopografia e archeologia. Vetera 10. Edizioni Quasar, Roma 1996, 432, več tabel. Na željo urednika serije Vetera, od katere je izšlo že enajst zvezkov, (večina je bila predstavljenih v prejšnjih številkah Arheološkega vestnika), je v 10. knjigi eden najuglednejših evropskih antičnih zgodovinarjev Werner Eck objavil sedemnajst člankov, posvečenih različnim temam s področja rimske epi- grafike, prozopografije, antične zgodovine in arheologije, ki jih je ob tej priliki deloma tudi predelal in dopolnil, pred- vsem tudi z bibliografskimi podatki. Tako pred nami ni knji- ga Eckovih ponatisnjenih izbranih del, temveč v enoto po- vezani daljši in krajši revidirani članki, ki jim je skupno to, da so v veliki meri posvečeni metodam dela na omenjenih področjih — da torej lahko služijo kot zgled vsem tistim, ki bi se želeli tudi sami posvečati interdisciplinarnemu študiju. Člankom sledijo seznam izvirnih naslovov študij in publika- cij, kjer so izšli, dalje indeksi in tabele. V prvem krajšem prispevku se avtor ukvarja z načelnim problemom socialne strukture senatorskega stanu in s stati- stično metodo ugotavlja, da se procentualno lepo odraža dejstvo, da so najuglednejši senatorji v virih najbolje dokumentira- ni, tako tisti, ki so bili konzuli enkrat ali celo dvakrat ter prokonzuli provinc Azije in Afrike; prokonzulal v teh dveh provincah je bil med najvišjimi stopnjami senatorske karie- re. Statistično najslabše so zastopani legati legij senatorske- ga stanu, kar je razumljivo, saj je bila to ena najnižjih funk- cij v okviru eursus honorum rimskega senatorja. Avtor poja- sni tudi določena odstopanja od te sheme. Tako je mogoče tudi s statistično metodo ugotavljati relativno politično po- membnost provinc, ki so jih upravljali senatorji, in raznih drugih služb, ki so jih opravljali v svoji karieri. V drugem daljšem prispevku avtor obravnava kriterije napredovanja v okviru senatorske kariere od Vespazijana do konca Hadri- janove vlade. Temu je dodal tudi krajši dodatek z naslovom Nuove eonsiderazioni, v katerem je na kratko zavzel stališče do kritik, ki so se pojavile po izidu njegovega članka v seriji Aufstieg und Niedergang des Romischen Reiches, zdaj starega že več kot dvajset let. Načeloma ostaja pri svojih stališčih. Senatorsko kariero so odločilno oblikovale republikanske funkcije vigintivirat, kvestura, pretura in konzulat, pri če- mer je bila kariera posameznega senatorja v nekem smislu "predestinirana" že na samem začetku, saj je bila v okviru vigintivirata funkcija treh viri monetales (ki so imeli nadzor nad kovanjem denarja) prestižnejša od treh viri capitales (ki so imeli neke vrste policijsko oblast). Vmesne funkcije med omenjenimi štirimi glavnimi so bile v veliki meri značilne za principat in so se izoblikovale predvsem pod Avgustom. Se- natorska kariera je deloma potekala avtomatično, deloma pa so na njo vplivali razni dejavniki, ne nazadnje sposob- nost posameznika (npr. t.im. homines novi in viri militares) ali vladarjeva posebna naklonjenost in intervencija. Ni pa seveda mogoče na osnovi ohranjenega gradiva (viri so pred- vsem epigrafski, manj literarni) določiti rigidnih shem, po katerih bi mogli z gotovostjo dopolniti tudi fragmentarne kariere. V prispevkih, ki sledijo, je Eck obravnaval različne kraj- še in daljše teme, ki sežejo od družbenega razvoja mest v zahodnih provincah, ki so dala večje ali manjše število sena- torjev in rimskih vitezov, rimskega vladajočega sloja, do grafitov, ki so bili odkriti v romarskih krajih v pozni antiki. Za naš širši prostor je zanimiv članek o senatorski družini Voluzi- jev Saturninov, saj je bil eden njenih članov, L. Volusius Sa- turninus med drugim tudi vladarski legat v Dalmaciji pod Tiberijem in Kaligulo. V eni od študij Eck obravnava dve senatorski družini Sulpicije Galbe (družina vladarja Galbe) in Livije Ocele (Ocellae) iz Teracine. Sledita dva krajša pris- pevka, prvi o vladarskih legatih v sami Italiji, o visokih dr- žavnih uradnikih torej, ki so podobno kot guvernerji pro- vinc med drugim skrbeli tudi za vrhovno sodno oblast v ital- skih regijah. Dejstvo, da je Hadrijan Italijo razdelil na ne- kaj upravnih regij (te niso ustrezale avgustejskim dvanajstim regijam, katerih pomen še ni popolnoma pojasnjen), je po- menilo neke vrste degradacijo matične dežele, zato ni čud- no, da je že Antonin Pij to funkcijo odpravil. V drugem av- tor obravnava odnos med patronom in osvobojencem, ki je bil obojestransko razmeroma zelo obvezujoč; osvobojenec je bil celo življenje odvisen od svojega nekdanjenega lastni- ka, pozneje patrona. Posebej bi rada poudarila pomembno študijo o prisotnosti senatorskih družin v mestih rimskega imperija v prvih treh stoletjih po Kr. Eck je zbral vso razpo- ložljivo evidenco, predvsem epigralsko, o senatorjih, ki so v mestih, iz katerih so njihove družine izhajale oz. s katerimi so bili iz kakršnihkoli drugih ozirov tesno povezani (npr. v provincah, ki so jih upravljali), opravljali bodisi najvišje mestne funkcije bodisi v mestih financirali javne gradnje. Študija je pokazala, da so senatorji čutili moralno obveznost in odgo- vornost, ki jim jo je narekoval njihov najvišji družbeni sta- tus, da so tem mestom pomagali tako finančno kot tudi na druge načine, s prestižem svojega položaja. Tak odnos sena- torjev do mest je dokumentiran v enaki meri v mestih Italije kot v mestih rimskih provinc; med mesti, ki so blizu našemu prostoru v antiki, naj poleg Petovione omenim predvsem dal- matinska mesta in Tergeste ter Akvilejo, za katera so bili zaslužni npr. senatorji Mark Valerij Maksimijan (Petovio- na), Gaj Reeij Ruf (Arba), Tit S t a t i I i j Taver (Dirahij), Pub- lij Kornelij Dolabela (Salone), Lucij Fabij Sever (Tergeste), Tit Cezernij Stacij Kvinkcij Macedon Kvinkcijan (Akvileja) in drugi. V smislu Mommsenove trditve, daje latinska epigrafika "po- kopališčna znanost", saj je največji procent ohranjenih rimskih napisov ravno nagrobnikov, je avtor analiziral izpovednost na- grobnih napisov v mestu Rimu, posebej glede na ustaljene na- grobne formule; v članku, ki sledi, pa obravnava grobove in mavzoleje, izkopane pod baziliko sv. Petra v Vatikanu. V naslednjih treh člankih avtor obravnava različne nači- ne, s katerimi so želeli predstavniki najvišjih rimskih slojev, torej predvsem senatorji, a tudi rimski vitezi predstaviti svojo osebo širši javnosti. V času pozne republike so bogati in po- litično vplivni senatorji posebej v prestolnici imperija, v Ri- mu radi dali zgraditi (pogosto iz vojaškega plena) pomem- bne javne stavbe, npr. gledališča, knjižnice, terme in s tem še za več poznejših generacij učinkovito ovekovečili spomin na lastno osebo. Ko je Oktavijan dokončno premagal Anto- nija in prevzel v svoje roke večino oblasti, je te vrste javno munificenco občutil kot konkurenčno svojemu ugledu. Da pa bi vendarle odlične vojaške poveljnike nagradil za zmage v vojnah, je uvedel kot neke vrste kompenzacijo podelitev triumfalnih odlikovanj (ornamenta triumphalia). Pri najza- služnejših senatorjih staprinceps in senat izjemoma tudi do- volila, da so jim posamezniki in mesta dala postaviti kipe na javnih mestih v Rimu, sicer pa je v obdobju principata pre- vladala navada, da so kipe senatorjem postavljali na njiho- vih posestih in v njihovih rezidencah, kjer so nastajale prave "galerije portretov prednikov". V drugih italskih in tudi pro- vincialnih mestih, kjer ni bilo čutiti neposredne konkurence z vladarjem in člani vladarske hiše, pa se je uveljavila nava- da, postavljati kipe pomembnim osebnostim na javnih me- stih, ki jih je odobril mestni svet. Že v avgustejskem času se je ustalil običaj, da so važne osebnosti, ki so opravljale viso- ke državne (vojaške in administrativne) službe, sorodniki ali prijatelji, osvobojenci ali sužnji, mestne občine ali posamezni podrejeni počastili s kipi ali počastitvenimi napisnimi plo- ščami, na katere so dali vrezati stopnje kariere, ki jih je po- čaščeni dosegel v času svojega službovanja. Ti napisi, ki vse- bujejo cursus honorum uglednih posameznikov, odražajo deloma uradno predlogo, na osnovi katere so bile počaščene osebe imenovane v višjo funkcijo, neredko pa tudi njihovo osebno intervencijo; le tako si lahko pojasnimo nekatere anomalije v formulaciji stopenj kariere, predvsem izpuščanje nekate- rih funkcij oz. poudarjanje določenih časti. Izbrane in v italijanščino prevedene članke zaključuje študija, namenjena zborniku v čast uglednemu madžarskemu razi- skovalcu antike Jeno Fitzu, ki v originalu še ni izšla, ker je zbornik žal že šest let v tisku. V njej Eck obravnava zanimi- vo tematiko o posvetiteljih kipov na javnih krajih v rimskih mestih, ki so s kipi in napisi na bazah kipov na eni strani obeležili spomin na tistega, v katerega čast so dali kip po- staviti (bodisi da je bil to vladar, božanstvo ali ugledna ose- ba), na drugi pa odločilno prispevali tudi k lastnemu ugledu med sodržavljani. Večina posvetiteljev je to storila diskret- no, s tem da je navedla le svoje ime in najznačilnejšo funk- cijo oz. stopnjo sorodstvene vezi, nekateri pa so na napisih želeli poudariti predvsem lastno osebo. Stvarno kazalo, ki je dodano na koncu knjige, omogoča, da je tematika še bolj pregledna in različne teme laže do- stopne. Knjiga je nedvomno pomemben doprinos k rimski epigrafiki, zgodovini in arheologiji in za te vede nujen štu- dijski pripomoček. Marjeta ŠAŠEL KOS Supplementa Italica. Nuovaserie 13. Edizioni Ouasar. Roma 1996. 328 str., fot. napisov v besedilu. Izšel je že 13. zvezek nove epigrafske serije Supplementa Italica, katere namen je dopolniti stari Corpus inscriptionum Latinarum. Novi zvezki te stare edicije napisov so nedolgo tega začeli ponovno izhajati in prinašajo vse gradivo, tudi tisto, že objavljeno v CIL na začetku tega stoletja, toda iz- dano po novih kriterijih. To delo bo napredovalo počasi, za- to je še vedno smiselno stare zvezke CIL-a dopolnjevati s sprotnimi krajšimi izdajami napisov po antičnih enotah, za Italijo po avgustejskih regijah in po antičnih mestih. To je tudi namen serije Supplementa Italica, ki to svojo nalogo vzorno izpolnjuje. Nekdanja zamisel, da bi rimski napisi Italije izšli v novi izdaji nove zbirke Inscriptiones Italiae, se je v povoj- nih letih izkazala kot v celoti skoraj neizvedljiva, njeno me- sto je v nekem smislu prevzela pričujoča serija, čeprav si je zastavila mnogo skromnejše cilje: stare korpuse zgolj dopolniti, ne pa tudi že objavljenih napisov nanovo objavljati, razen seveda, če gre za večje popravke ali celo novo branje napi- sov. Trinajsti zvezek prinaša nove napise petih italskih mest iz treh regij: Nursije iz 4. regije Sabina et Samnium (avtorji Romano Cordella in Nicola Criniti), Septempeda iz Pičena (avtorica Silvia Maria Marengo) ter treh ligurskih mest: Var- dacate (Giovanni Mennella in Emanuela Zanda), Forum Ger- ma(—) (Enrica Culasso Gastaldi in G. Mennella) in Pedo- ne (ista avtorja). Kot je v tej publikaciji običajno, je na za- četku objavljena izčrpna bibliografija, ki se nanaša na dolo- čeno mesto, vsak citat pa je opremljen z znakom za plus ali minus, pač glede na to, ali vsebuje epigrafsko pomembne podatke ali ne. Sledi zgodovinski uvod, v katerem so izvred- noteni vsi novi (novi glede na že obstoječe sintetične študije o teh mestih, največkrat gre za uvodne preglede v CIL-u) zgodovinski ter arheološko-topografski podatki o posamez- nem mestu. Uvod je dopolnjen s seznamom najdišč napisov. Sledi epigrafski prispevek, ki je razdeljen na dva dela; v pr- vem so našteti vsi tisti že objavljeni napisi po zaporednih številkah že obstoječih korpusov (največkrat CIL), katerih zdajšnje stanje je kakorkoli drugačno od tedanjega, bodisi daje bilo njihovo čitanje v manjši meri izboljšano oz. so zgub- ljeni, prestavljeni, poškodovani ali nanovo komentirani. Na zadnjem mestu v vsakem poglavju je objava novih in nanovo prečitanih napisov, ki jim je vsakokrat dodana fotografija ali risba, če pa so izgubljeni, prepis iz ustrezne stare izdaje. Čisto na koncu vsakega poglavja so objavljeni indeksi k na- pisom, četudi jih je včasih relativno malo. Po tej shemi, ki je do potankosti dorečena, so objavljeni tudi napisi iz prejš- njih zvezkov, za katere izdajateljem ni bilo potrebno spre- minjati kriterijev. Na začetku tistega dela prispevka, v katerem so objavlje- ni novi in revidirani napisi, so na prvem mestu vedno z zvez- dico označeni ponarejeni napisi, ki jih je v italskih mestih razmeroma veliko, tako npr. v Nursiji (zdaj Norcia) fiktivna napisa Sertorija in Mecenata (radi so ponarejali napise slavnih osebnosti) ali napis, ki omenja etruščanske povezave z me- stom. Sledijo pristni napisi, ki nam z neposredno besedo pričajo o različnih vidikih tedanjega življenja, od tega katere bogo- ve so častili tedanji prebivalci, katerim vladarjem so postav- ljali počastitvene napise do mestnih funkcij, ki so jih oprav- ljali in nagrobnikov, ki so jih postavljali zase in za svojce. V Nursiji je bil poleg Apolona, Marsa in Jupitra posebej v ča- steh Herkul, včasih s pridevkom "zmagovalec". Posebej za- nimivi so napisi, na katerih se omenja posebnost lokalne mestne uprave, kolegij osmih mož, od katerih sta dva imela oblast župana (duumviri), izpričani pa so tudi octoviri z oblastjo edilov. Pomembna mestna družina so bili Fadeni, Oktaviji in Vetuleni in njihovi člani, predstavniki vladajoče mestne elite, so opravljali to sicer nepoznano funkcijo. V Nursiji, ki je bila ekonomsko in strateško pomembno mesto svoje regije, je bilo najdenih 156 novih napisov, v pi- censkem kraju Septempeda jih je bilo najdenih le dvajset. Zanimiv je nagrobnik osvobojenca Kvinta Anija Akasta, mest- nega sevira, člana kolegija šestih mož — verjetno je šlo za svečeniški kolegij — okrašenega z dvema velikima rogovo- ma izobilja. Mestni seviri so bili največkrat bogati osvobo- jenci, tipični predstavniki italskega srednjega razreda, ki so radi javno razkazovali svoje bogastvo in ga pogosto tudi hva- levredno porabljali za dobrobit svojega mesta. Novih napi-