Pomenki XXXVI. 17. Midva sva govorila in pisala v poslednjem razgovoru tisuč; na zadnji strani tvojega poslednjega lista je pa brati: wk tisočletni jubilejni slovesnosti pokristijanjenja". T. Res pišejo vse križem sedaj tisuč sedaj tisoč, kakor tudi temuč in temoč. U. Prav, da mp spomniš, ker sem te ravno zavolj te besede že mislil poprašati. T. V staroslovenskem je bilo tijsušta ali tisusča ženskega spola, kakor še sedaj menda v ruskem (tijsešta, tisjašča) in hrov. sprbskem ftisuta, dve tisuče, pet tisučah ..), v čpskpm (t isj uc, t i s ic, na t isice) je moškpga spola; v novoslovenskem se ni sklanjalo v 16. veku, kakor piše Miklosič (tisoč). LJ. Kakor se metii zdi, se pa v novoslov. zdaj sklanja. Kolikrat sem že čul p.: np premore nobenpga tisuča, štpje toliko tisnčev, s toliko tisuči jo je pobegnil itd. T. Tudi jezer ali jezpro (jz madj. ezpr) se je v 16. stoletji in še pozneje rabilo nesklanljivo: štiri jezer, štirim jezer; dve jezpro, pet jezero, deset jpzero, štiri jezero; vendar ludi: deset jezer, z deset jezermi, četiri jezera, pet jezer, z dpsptimi jpzermi itd. (Mikl. pg. 184.) Tako se tudi v novosl. po moji misli prav in Ippo reče: tisuč, a, ev..; tisučni, tisučnik, tisučnica slovanska (millenarium slavicum). 17. Zakaj pa ne pišeš tisoč, tisočnica, tiso čletnica? T. Ker nobeni drugi Slovani ne pisarijo tisoč, pa tudi jaz ne maram; pišem torej raji tisuč, kakor pišejo bližnji naši bratje ob jugu , Serbi in Hrovatje. {7. Morebiti iz ravno tega razloga pišpš temuč, ne pa temoc? Kako razlagajo to besedico ? T. d) Iz dajavnpga temu (^ta, tega) s pritaknjenim c (Metelko), in pisati se mora temuč ne pa temoc; b~) iz tem več (Miklosic), in ve se spremeni v u ne pa v o, kakor tolikrat post. : ven-zunej, dveri-duri, skvernitiskruniti, brevno - bruno itd. (cf. XXXI. in VIII.) XXXVII. U. Xiso, nejso in celo neso sem že vidil, vendar si te različne pisave razlagati ne znam. T. Xikavnica v slovenskem je ne, ktera se z imeni, s prilogi in terpivnimi deležji sklppa: snaga — nesnaga, umen — neumen, znan — neznan; pa tudi, zdaj pač bolj poredkoma, ni; nekdaj pa je bilo celo navadno (ni - ni, niti - niti, nec neque): ne znamo ni plavati, ni jahati; kjer jih ni naoilji, ni erja ne sne. cf. Dalmatin. 17. Da Dolpnec pravi nejso ali najso, to veui; ali tega ne vem, kako se more pisati n e s o. T. Res se sliši niže po Dolpnskem bolj neso- nejso, po Gorenskeni pa niso. Sostavljeno je iz ne in jesem, torej nejesem, nejesi, nejest itd.; to smo skrajšali sčasomav nejseni, npsem, nisem, nisi in v 3. osebi le ni namesti nije, kakor se drugod po Slovanskem tudi govori. V 3. ospbi ninož. štev. se je že v staroslovenskem pisalo le sut' ne pa jesilt', torpj nikavno neso po Miklosičevem znamvanji visocega e (jat), kakor sem ti že unkrat omenil. On namreč pišp nesem,nesi; neso, kakor nemam, nemaš iz ne imani, ne imaš itd. U. Xi davno, kar se je nekdo budo budo jezil nad lo zmešnjavo, da človek zdaj ne ve, pri čem je zastran naglaska in naglaševanja. Doslej smo izgovarjali e globoko kakor v n p, sem (fero), nesi (fer) '¦> odslpj bi ga mogli pa visoko ali kakor dvoglasnik. Že tako je pravo slovensko branje in naglaševanje tujcem težave delalo, zdaj je pa še domačp zbpgalo ! T. Kaj se tako liuduješ, spj ludi jaz ne poterdim tpga pisanja (nesem, npsi, np, neso). lles v sedanjem pravopisu izrcke na tanko zaznamvati ne inoremo; Metelko jo je na tanko določil. Pomagajmo si, kakor se da. Ker je pisanje npsem ali nesem zlasti, odkar pišemo sem naniesti sim (npsiui), nesi, neso dvoinno in zapeljivo, nejseni nejsi, nej, ali cclo nejso prepospbno in preokorno, torej pišimo po inoji misli po gorpnski izrpki nisem, nisi, ni, niso, in — dvoaibe zginejo. 17. Rps so se slovenski pisatelji te pisave sploh poprijpli; ali pa imamo še ktero priliko ali enakost z njo v slovenskeiu jeziku? T. Prašaš! Ali ne veš, da je ne djavno ali (erdivno , ni pa nikavno? Primeri nekdo — nikdo (nihče, nisče), nekaj — n/kaj C"'č)> nekje — mkjer, nek&mo — mkamor, nekod ¦— ntkodar, nekako — njkakor, nikar — mkarte itd. Kakor v <eh besedah, zanikuje tudi v nisem, nimani. U. Poprej si rekel, da se ne z imeni, s prilogi in terpivnimi deležji sklppa ali skupaj piše; kako pa ni, ali se tudi sicer z glagoli v pisanji stika? T. Stika se ne in ni, toda le v treh glagolib: nisem, nimam in nočem iz ne-jsem, ne-imain, ne-bočem, ne-očens, nočem, pa tudi n e č e in — naravnost iz ne in čem, češ, če, in celo notel, notla namesti ne-botel, ne-botla, ne-otla, hote note, nam. nehote itd. Primeri tudi nobeden, noben, nobenkrat. Xapčna je torej pis.iva: ne sem ga vidil, ne je prišel, ali pa: je ne prišel itd. V. Prav, davem: nisem, nimani, nočpm ali necein; sicer pa ne znain, nc vem, ne tnorem, newm, ne delam itd.