Svoje pravice bodo uveljavili železničarji le z združeno močjo.
Zavedajte se tega, trpini in organizirajte se vsi v USŽJ
Poslanec Petejan za železničarje
Govor s. Petejana ob priliki debate o budžetu ministrstva saobraćaja v Narodni skupščini dne 8. III. 1928.
Spoštovana skupščina! Kar se tiče budžeta ministrstva saobraćaja s tehnične in politične strani, o njem ne bom govoril, ker so to že storili moji predgovorniki, predvsem pa moj tovariš g. inž. Dim. Vujič, katerega argumenti so bili zelo učinkoviti. Obtožbe, ki jih je on navedel, ako so resnične — o čemer ni dvoma — so takšne, da mora g. minister storiti vse, da se izčistijo in ozdravijo.
Kakor sem se že pri drugih resorih omejil na oni del, ki se tiče razreda, ki ga tukaj zastopam, isto-tako se hočem pri budžetu ministrstva saobraćaja omejiti v glavnem na stvari, ki se tičejo uslužbencev, na krivice, ki se jim godijo in na usodepolne posledice, ki nastanejo iz tega za naš promet v celi državi.
Že budžet sam je po mojem mnenju absolutno fiktiven. Mislim, da to fiktivnost priznava tudi gospod minister sam, ker ve, da vsote, ki so stavljene v budžetu, absolutno ne zadostujejo za poliritje tega, kar je nujno potrebno. Toda ta budžet ni fiktiven samo letos, ampak je bil fiktiven tudi zadnja dva-tri leta. Ministrstvo saobraćaja je moralo vsako leto proti koncu na eni strani varčevati, na drugi strani pa odpuščati iz službe železniško osobje ter o-puščati v delavnicah popravljanje vagonov in lokomotiv, kar je vse v veliko škodo našega prometa.
Naravno je, da so pri takšnem budžetu, ki nam ne daje nobene garancije, da bomo imeli za 1.1928/29 dovolj sredstev za vzdrževanje železniških delavnic in za redno vzdrževanje prometa, najbolj prizadeti uslužbenci, to je delavci in uradniki, kar sc je pokazalo v zadnjih letih, ko se je proti koncu leta pritiskalo na vse mogoče načine na to, da se to, kar manjka v proračunu, skuša pridobiti s skrajšanjem plač, odtegnitvijo remuneracij, kilometraže itd.
Da je železniško osobje v naši državi napram osobju drugih držav Evrope na najslabšem, je notorično ne samo pri nas, ampak tudi izven naše države. Pri nas imamo za naše uslužbence vse mogoče disciplinarne kazni, vse mogoče šikane in teror, nimamo pa moralne sile, da bi uslužbencem dali to, kar jim je v zakonu o saobraćajnom osobju in v raznih naredbah zagotovljeno in do česar imajo po vseh zakonih pravico.
Jaz se bojim, da bodo letos, ko bodo železničarji obhajali desetletnico osvobojenja, na podlagi tega proračuna praznovali to desetletnico na ta način, da se jim. bo odvzelo še to malo, kar so imeli do-sedaj, in da bodo proti koncu leta še bolj občutili, da v Jugoslaviji obhajajo osvobojenje.
Že gospod minister saobraćaja je v svojem ekspozeju omenil, da bo letos reduciranih 1035 železničarjev, obenem se pa poveča železniška mreža za 277 km. Že sedaj primanjkuje na železnicah okoli 4000 železničarjev, s predvideno redukcijo pa in s tem, da se za 277 km prog rabi 1700 novih železničarjev, bo število manjkajočega osobja doseglo skoro 7000. Konštatirati moram, da 8 urni delavnik na železnicah (izvzemši direkcijske in ministrske pisarne) nikjer ne obstoja, vsaj dela strojno in vlakosprenmo osobje po 35—40 °/e, raaneversko, skrstmčarsko in progovno osobje v turnusih 16'24, 24/24 in ne dobi
prostih dni vsled pomanjkanja kreditov, mora pa delati 12 urno službo brez vsakih odškodnin za čezurno delo.
To dovolj dokazuje, kakšne bodo posledice, ako se železniško osobje reducira kljub temu, da se nove železnice spravijo v promet. Izjavljam tukaj, da za vse te posledice ne bodo nosili odgovornosti železničarji, ampak gospod minister saobraćaja, ki je prevzel nase to nalogo in obenem to odgovornost.
Istotako je s krediti za materijal. Tudi v tem pogledu je proračun popolnoma pogrešen in fiktiven. Že sedaj se mora, kakor sem prej omenil, proti koncu vsakega budžet-skega leta delo v železniških delavnicah reducirati, dasi imamo vsak dan večje potrebe, ker imamo vsak dan več polomljenih vagonov, ki gnijejo na progah, in na stotine neuporabljivih lokomotiv, ki rjave, s čemer se povzroča na stotine milijonov škode na našem narodnem premoženju.
Gospodje, da bom konkretnejši, bom skušal to dokazati od partije do partije. Predvsem naj omenim tu partijo 4.
Partija 4 predvideva za povečanje plač uslužbencev po čl. 8, 26 in 29 zakona o saobraćajnom osobju izdatek 5 milijonov dinarjev. Po
§ 26 pristoja vsemu eksekutivnemu osobju, vštevši delavce, ki vrše službo eksekutivnih nastavijencev, 20 % eksekutivna doklada. Lansko leto je bilo odobreno za to partijo 24 milijonov dinarjev in je bil ta znesek daleko premajhen, da se je protizakonito ukinilo izplačevanje 20 odstotne doklade vsem delavcem, ki vrše eksekutivno službo nastavijencev, dasi zakon to izplačilo še sedaj predvideva. Letos se je pa predvidelo le 5 milijonov dinarjev, ki bodo zadostovali komaj za starostne doklade po čl. 29 zakona, eksekutivne doklade pa bodo ostale le na papirju, ker manjka na tej partiji celih 25 milijonov dinarjev, ako bo pri tem ostalo. Že eden prejšnjih mojih predgovornikov, mislim da prvi, je omenil, da upa, da se bo v finančni zakon vnesla neka vsota, iz katere se bodo izplačale 20 odstotne doklade za eksekutivno službo. Veseli me, ako se to posreči, da bodo uslužbenci dobili to, do česar imajo pravico. Toda zelo se bojim, da sc to ne bo zgodilo, ker nas izkušnje zadnjih let uče, da odločujoči faktorji nimajo za naše železničarje nobenega smisla, da imamo zanje pač zakone, osobje pa nima nobenih pravic in se prav nič ne upošteva to, kar naši železničarji po pravici zahtevajo.
V partiji 5, stanarina, je kredit reduciran za 9 milijonov dinarjev. Vsled tega se ne bodo izvršila nobena napredovanja v stanarini. — Uprava računa, da bo večje število starejših nastavijencev vpokojenih in se bo tu izvršil večji prihranek. Toda ministrstvo saobraćaja je pri tem popolnoma pozabilo, da bo treba namesto vpokojenih nastaviti nove uslužbence, poleg tega pa vsem onim, ki imajo po 12 oziroma 15 let službe, povišati stanarino, kakor to zakon predvideva. Radi tega bi bilo absolutno potrebno, to partijo primerno povišati.
Partija 6 govori o automatskem napredovanju železničarjev, ki še danes ni tako urejeno, kot bi moralo biti. Napredovanje v položajnih pla-
čah pa se vrši le po protekciji. Nujno je potrebno, da se pusti napredovati v položaju vse, ki imajo predpisano število let in čakajo sedaj že leta in leta zaman. Če se hoče temu zadostiti, je potrebno ta kredit povišati vsaj za 10 milijonov dinarjev.
Partija 7 govori o starostnem in bolniškem zavarovanju železniškega osobja. Tudi to zavarovanje doslej še ni urejeno in ministrstvo saobraćaja krši vsako leto obstoječe zakone, ker ne vplača v bolniški fond onega prispevka, kot ga vplača osobje. Dolg države bolniškemu fondu znaša že 10 milijonov dinarjev. Vodi se pa o tem taka statistika, da tega dolga sploh ni mogoče natančno ugotoviti. Letos je predvidelo ministrstvo saobraćaja kot prispevek v bolniški fond le 5 milijonov dinarjev, dasi bi moral za nastavljence, katerih prejemki znašajo nad pol milijarde dinarjev, predvideti 1 in pol odstotka, to je 7,500.000 dinarjev. S tem je ta najvažnejša socialna humanitarna institucija ogoljufana za 2 in pol milijona le pri nastavljenemu osobju. Čemu imamo zakon, ki predpisuje dajatve, ako ministrstvo samo zakona ne izvršuje, ampak ga javno tepta. Tako ministrstvo tudi nima pravice zahtevati izvrševanje zakonov od strani podrejenega osobja, ker mu samo daje vzgled, kako se pri nas zakoni spoštujejo. Enako — lahko rečem — sramotno se postopa z bolniškim zavarovanjem delavstva, ker se letos niso predvideli za državni prispevek nikaki posebni krediti, ampak so se ti prispevki prevalili na delavske plače, tako da bo taktično celoten prispevek nosil delavec, ker mu bodo vsled tega plače znižane, da bo ostal upravi kredit za vplačila u-pravnega prispevka v bolniški fond. Ker je predvidenih za delavske plače 400 milijonov dinarjev, se mora vstaviti poleg gornjih 7 in pol milijona še 3 odstotke od zneska delavskih plač, t. j. 12 milijonov dinarjev ter mora torej ta postavka znašati ne samo 5, ampak 20 milijonov dinarjev.
Tudi partija 10, potni stroški, ne bo odgovarjala zahtevam, kar jasno dokazuje, da se je 1.1926/27 porabilo 15 milijonov dinarjev, 1.1927/28 je bilo predvidenih 11 milijoni v dinarjev, kar je bilo premalo in se je zahteval naknadni kredit v znesku 4 milijone dinarjev. Za letos pa je predvideno samo 10 milijonov dinarjev, vsled česar bodo trpeli v prvi vrsti delavci, ker bodo morali čakati zlasti pri progovnih sekcijah po cel mesec na izplačilo bolniških podpor, ker ne bo kredita, da bi jih šel uradnik izplačati tekom meseca.
V partiji 11 je kilometraža z zneskom 48 milijonov dinarjev tudi absolutno nezadostno dotirana, ker predvideva isti znesek kakor lani. Pripomniti moram, da ne dobi vla-kospremno osobje nikake khome-traže za premikanje, ki znaša pri tovornih vlakih v eni turi po 4, 5 in še več ur. Nujno je torej potrebno, da se za kilometražo odobri primerno povišan kredit.
Partija 14 predvideva za plačo delavcev v saobraćajni in komercialni postajni in skladiščni službi 40 milijonov dinarjev in je v tem znesku že zapopaden državni prispevek za bolniško blagajno in odškodnino za čezurno delo. Pripominjam, da se je v 1. 1926/27 glasom obračunov porabilo za plače 74 milijonov dinarjev. Sedaj je izdan nov pravilnik, ki predvideva plače z
ozirom na vrednost dinarja na trgu. ter pričakujejo delavci povišanje plač. Z ozirom na znižanje kredita za celih 38 odstotkov od kredita v
1.	1926/27, ki je tedaj ravno zadostoval za redne plače, je jasno, da se bodo delavske plače morale napram plačam 1. 1926/27 znižati za 38 odstotkov, oziroma da se bo morala izvesti redukcija temu odgovarjajočega števila delavcev.
Partija 15, ki predvideva plače progovnih delavcev z zneskom 136 milijonov dinarjev, je tudi nezadostna, ker se je v 1. 1926/27 iza delavce porabilo 170 milijonov dinarjev. Lansko leto je delavstvo počivalo 2 dni v tednu, plače so se reducirale, posledica tega so razbite proge in povečanje odstotka nezgod, vsled česar se inozemstvo že ogiblje naših prog. Letošnje leto bo še hujše, ker primanjkuje za plače progovnih delavcev celih 40 milijonov dinarjev.
V partiji 16 se predvideva za delavske plače strojnega oddelka 100 milijonov dinarjev. Vso fiktivnost te postavke dokazuje dejstvo, da se jp v 1.1926/27 porabilo za delavske plače strojnega oddelka 156 milijonov dinarjev. Iz tega sledi, da je letos predvideno celih 56 milijonov dinarjev premalo in posledica tega bo, da se bodo morali dovoliti milijonski naknadni krediti, ali pa bodo popolnoma propadle naše kurilnice in vozni park.
Partija 24 predvideva kredite za dolgove, ki jih ima Ministrstvo saobraćaja. Tu se vidi skrajna reakcionarnost gospodov, ki so sestavili proračun, ker ni predvidene niti pare za izplačilo diference železničarjem, katero dolguje uprava že 5 let, tudi ne odškodnina za nedobavljeno službeno obleko, enako tudi ne za znesek, ki ga dolguje ministrstvo saobraćaja bolniški blagajni železničarjev, kakor sem to že prej omenil.
Partija 41 predvideva stroške za material in plače v delavnicah. Letos se je predvidelo skupno 243 milijonov dinarjev. V 1. 1926/27 se je porabilo 267 milijonov dinarjev ter je takratni minister saobraćaja zahteval, da bo mogel izvršiti najbolj nujni program za 1.1927/28 znesek 350 milijonov dinarjev. Lansko leto se mu je odobrilo 120 milijonov dinarjev premalo in posledice tega vidimo v naših zanemarjenih delavnicah, ki se ne modernizirajo in v propadajočem voznem parku. Za naše razmere je značilno, da se kljub velikanski brezposelnosti letos predvidi 85 milijonov dinarjev za popravilo voznega parka v privatnih delavnicah, kjer se misli seveda v prvi vrsti na inozemske delavnice.
Opravičena je torej sumnja, da bo tudi tukaj letos trpel delavec in bo na vse mogoče načine prikrajšan in izkoriščan.
Istotako bi lahko omenil razne druge stvari, toda ker je že precej pozno, se hočem samo na kratko in hitro ustaviti »na raznih stvareh, ki jih smatram za važne. Kar se tiče novega pravilnika za delavce, moram omeniti, kar so tudi naglašali poslanci iz vladnih strank, da je ta pravilnik tak, da železniško osobje absolutno ne more biti zadovoljno. Zadovoljno ne more biti radi tega. ker namesto da bi se mu dodajo nekaj novega, se mu bo odvzelo se to, kar je imelo poprej. To velja zlasti za naše slovenske železničarje, ki so imeli v prejšnjih časih še dosti urejene razmere, ki so se pa sedaj poslabšale. Ta pravilnik je
pomanjkljiv z dveh strani, materi-jelne in moralne. Predvsem moram konstatirati, da je ta pravilnik sestavljen na način, ki nasprotuje zakonu o zaščiti delavcev in zakonu o saobračajnem osobju. Nasproten je, ker dovoljuje, da se sprejemajo vajenci že z 12. letom, jnesto s 14., kakor je bilo dosedaj. Cezurno delo se bo plačevalo sedaj samo s 25 odstotki, medtem ko se je plačevalo dosedaj s 50 odstotki. Poleg tega pa ta pravilnik tudi ne predvideva institucije delavskih zaupnikov.
V materijalnem oziru je ta pravilnik poslabšal razmere železniškega osobja še hujše. Poprej je postal delavec stalen že po enem letu službe, sedaj bo pa postal šele po 5 letih.
Istotako so se sprejemali delavci v provizijski fond poprej že po enem letu službe, sedaj se bodo pa šele po 5 letih.
Skrčila se je tudi pravica do dopusta.
Pravica do pokojnine, ki jo je dosegel prej delavec že po 8 letih, se je raztegnila sedaj na 15 let.
Posmrtnina za slučaj smrti delavca in profesionista se je sedaj sploh odpravila, medtem ko so dosedaj dobivale rodbine umrlih delavcev in profesionistov gotovo odškodnino.
Prav tako se je znižala plača za čezurno delo — kakor sem to že prej omenil — od 50 odstotkov na 25 odstotkov normalne plače.
Medtem, ko so se na eni strani znižali prejemki v škodo delavcev, so se pa zvišala bremena. Omenim naj predvsem težke disciplinske kazni. V prvi vrsti naj omenim disciplinsko kazen odpusta iz službe, ki naj jo izreka direktor sam. Kaj to znači, vam je lahko jasno, če se je že razglasilo s posebno okrožnico, da bodo naši ljudje za posamezna prekršenja službe brez disciplinske preiskave premeščeni v .lužno Srbijo, se priznaVa, da so tamkaj nečloveške in neevropske razmere. Protestiram proti temu, da se železniškemu osobju grozi z nekako jugoslovansko Sibirijo, ne da bi se mu pri tem povedal vzrok in okolnosti takšne grožnje.
Istotako je poslabšan pravilnik tudi v tem, da je porazdelitev bremen za starostno zavarovanje naložena izključno le na delavec. Delavec mora plačati 6 odstotni prispevek, država pa da samo nekaj, kolikor se ji pač zdi in kolikor smatra za*potrebno. Medtem, ko država sili delavca, da mora plačevati prispevke za ta fond, se pa pri upravi tega fonda ž njim ne postopa tako. Pri upravi si je namreč ministrstvo saobraćaja pridržalo absolutno moč.
Istotako je s pravilnikom poslabšana stalnost. S §§ 34, 60 itd. je popolnoma izigrana vsaka stalnost delavstva. S §§ 35 in 29 je pa delavstvo z ozirom na že v tekočem proračunu izvršeno znižanje kredi-tev za delavske plače obsojeno na nadaljne redukcije plač in brezplačne dopuste. Gotovo je, da vse to med delavci ne more ustvariti dobrega razpoloženja, da bi delali z večjo energijo, kar bi bilo samo v procvit in korist našega splošnega gospodarstva.
Gospodje, potrebno je in vesel sem, da je to konštatiral tudi moj tovariš iz Srbije, da se mora ta pravilnik čimprej spremeniti, in da naj se to zgodi dogovorno z uslužbenci samimi, za katere je pravilnik namenjen, ne pa, kakor se je dosedaj dogajalo, da so se taki pravilniki in uredbe izdajale, ne da bi bili vprašani tisti, ki so pri tem prizadeti. Navadno se pokličejo visoki gospodje uradniki, ki so nasprotniki delavskih organizacij in ki prezirajo nižje uslužbence, kateri so najbolj udarjeni in katerim je življenje najbolj otežkočeno. Ti gospodje potem izdelajo sami razne pravilnike in naredbe ter se pri tem prav nič ne ozirajo na to, ali so delavcem všeč
ali ne.	,	,
Omenil bi se neko drugo stvar, ki je v zvezi s tem pravilnikom in obenem tudi s pravico, ki so jo imeli naši železničarji pred uveljavljenjem zakona o saobračajnem
osobju in pravilnika, to je takozvana prosta vožnja med drugimi državami. Prej so imeli nemško-avstrij-ski in drugi železničarji po 2 do 3 krat na leto na železniških progah naše države iste ugodnosti, kakor naši železničarji. Naši železničarji so pa imeli seveda zopet reciproci-tetne ugodnosti na nemško-avstrij-skih železnicah. Ta sistem je pred vojsko obstojal tudi za druge države. Danes se hoče to odpraviti za delavce, oziroma se ne pusti, da bi obstojalo še po starem, dasi je jasno, da je naših železničarjev več kakor nemško - avstrijskih. Nemška Avstrija ima približno 8000 nedefi-nitivnih železničarjev, pri nas jih je pa okroglo 32.000. Ta šikana bo samo v škodo naših železniških delavcev in v nobeno korist drugih.
Določbe glede določitve plač so v tem pravilniku tudi precej nejasne in bo določitev plač vedno odvisna od razpoloženja ljudi, ki plače določajo. Plače so določene ne v današnji, nego v zlati valuti, kar je sicer zelo lepo in priporočljivo, nikjer pa ni omenjeno, da naj se plače določajo v tisti valuti, ki bo takrat uradno določena, ne po razmerah, ki bodo vladale na svetovnem trgu, nego po tem, kakor si bodo izmislili gospodje, ki bodo o tem odločevali. Ta sistem je zelo krivičen, ker delavec ne bo nikdar siguren, kakšno plačo bo imel prihodnje leto ali že prihodnji mesec. Vsak pravilnik in vsaka kolektivna pogodba mora imeti določilo, ki garantira, koliko plače bo dobil delavec v soboto, ali pa nameščenec 1. v mesecu, ne da bi se mu bilo vedno bati, da se bo med tem časom kaj spremenilo.
Gospodje, razumljivo je, da vlada med delavci v železniških delavnicah splošna nezadovoljnost s temi razmerami. Ta nezadovoljnost se je v zadnjem času celo razširila na kunlniško osobje, zlasti med strojniki, kurjači itd.
Že prej sem omenil, kako so se turnusi na progah razširili. Strojevodja In kurjač sta po 18 do 20 ur neprestano na progi brez vsakega odmora, ker nimata nikake prilike, da bi se mogla odpočiti. Ako to pomislite, kako morete potem smatrati človeka, ki je toliko časa v neprestani službi, odgovornega, ako se pripeti kaka nesreča na progi, na postaji ali kjer si bodi. S tem, da se hoče prihraniti pri izdatkih za železniško osobje in se ga reducirati, se bo razširila služba do maksimuma. To bo tudi vzrok, da se bodo dogajale pogostejše nesreče. Nesreča se pač pripeti lažje, če je človek izmučen, nego pa, če ima toliko prostega časa, da se dobro odpočije in da potem lažje prenaša napore svoje službe.
Dasi imajo naši železničarji tako naporno službo, so pa kazni naravnost drakonične. Naši železničarji se kaznujejo tako, kakor se niso nikdar v Avstriji, niti pri nas do zadnjega časa. Kot ilustracija in pojasnitev tega, da pri kaznovanju igra gotovo vlogo tudi politika, naj služi dejstvo, da imamo v proračunu vnešen gotov znesek 1ÜÜ milijonov dinarjev za bolniški fond, ki naj bi se nabral iz teh kazni. Železniški uslužbenci se torej morajo kaznovati, da se napolni ta stran budžeta.
I Gospodje, to je višek predrznosti, da ne rečem drugače, kakor se postopa z železničarji v naši državi.
Moj predgovornik, ki je strokovnjak, železniški uradnik, in se njegove opombe pač bolj priznavajo in upoštevajo kot moje, ki nisem železniški strokovnjak, je poleg plač nastavljenega osobja omenil tudi obleko. Glede obleke moram tudi jaz omeniti, da vlada v tem popolni kaos. Našim železniškim uslužbencem je bila po pravilniku zagarantirana vsako leto nova obleka. Toda vsi uslužbenci niso dobili obleke že dve leti in tudi pavšala ne. Obleke niso dobili niti za lansko leto, niti za 1.1925/26. Na drugi strani se pa izdajajo okrožnice, da morajo biti železniški uslužbenci v službi v čisti obleki in da ne smejo biti raztrgani. To se od železničarjev sicer zahteva, nihče pa ne vpraša, kako naj si iz svojih skromnih dohodkov na-
bavljajo obleko, da bodo dostojno oblečeni. Gospodje, to je dvojna politika. Na eni strani se od železničarjev zahteva, da bodo lepo oblečeni, da se jim ne bo treba sramovati pred tujci, ki prihajajo k nam in da bodo delali čast našemu prometu in naši državi. Na drugi strani pa merodajni gospodje ne pomislijo, da si ne morejo železničarji kupovati obleke iz svojih skromnih sredstev, železniška uprava jim pa ne da niti tega, kar jim je v pravilniku zagarantirano.
Omeniti moram, gospodje, še neko drugo stvar, ki grozi v javnosti vsakih 6 mesecev enkrat.
Podpredsednik dr. Halibeg Hras-nica:	Gospodine govorniče, molim
Vas, da završite, jer je vreme Vašega govora več odmaklo.
Josip Petejan: Gospod predsednik, imam pravico govoriti pol ure in tega časa še nisem popolnoma izrabil. Torej vsakih 6 mesecev se grozi, da bo Središnji urad za osiguranje radnika v Zagrebu odpovedal rente invalidom, ker ministrstvo saobraćaja ne obračuna tega, kar bi moralo. To je višek malomarnosti, da se tem revežem, ki so se ponesrečili na železnici, oziroma, ki so pustili tam svoje zdravje, ne da tega, do česar imajo pravico, to je skromne rente, ki jo dobivajo od Središnjega urada. Prosim in apeliram na gospoda ministra saobraćaja, da napravi vendar enkrat te-
mu konec, da ne bo vedno tistih groženj, ki se sedaj pojavljajo v javnosti vsakih 6 mesecev in da tisti reveži ne bodo vedno v strahu, ali bodo dobili rento ali ne.
Istotako se mora urediti vprašanje starih vpokojencev, ki imajo že po znanem rimskem paktu pravico, da prejemajo svojo pokojnino na podlagi zlatega franka, ki je no-tiral 1. julija 1922. Miloščinarji dobivajo pri nas 20 do 80 dinarjev podpore zato, da so delali 30 do 40 let na železnici.
Podpredsednik dr. Halibeg Hras-nica:	Gospodine poslaniče, molim
Vas, da završite.
Josip Petejan: Bom takoj gotov, gospod predsednik.
Gospodje, imel bi še marsikaj omeniti, toda nočem se prepirati z gospodom predsednikom. Konstatirati pa moram, da način, kako se obravnava naš'proračun, ni v korist ne proračunu in ne države Prav posebno pa moram protestirati proti temu, da se mora tako važen proračun, kakor je proračun ministrstva saobraćaja, tako naglo izdebatirati in sprejeti, da človek nima prilike in časa, da bi pri tako važni stvari jasno izrazil in pojasnil vse razmere in pritožbe tistih, ki vzdržujejo naš promet. Radi tega in iz prejšnjih razlogov, kolikor sem jih mogel v I kratkem času, ki mi je bil na raz-I polago, navesti, bom glasoval proti.
Željezničari „neka
Još se bruka sa Naredbom o organi-:ovanju »Ministrove kontrole« nije slegla, /ec joj je slijedila posestrima »o vladanju ponašanju« egzekutivnog osoblja. U njoj ;e još jače podvlači potreba »discipline i o vojničke« u saobraćajnoj službi. Pristu-janje po vojničko, stajanje po vojničko, x-zdravjanje po vojničko i rad po vojnički. Samo što se još i plata ne odredjuje po voj-lički, t. j. 7 dinara dnevno. Možda tek on-la, kad bi i do vojničkih plata došlo, tek ada bi se prestalo sa upozoravanjima »po vojnički«.
Sve ove naredbe o »bespogovornoj dis-uplini« niti su savremene, niti nužne, a
lajmanje pak zakonski osnovane. Željezničar je slobodan gradjanin kao i svaki irugi. Bude u željezničkoj službi ako ho-:e, odnosno napustiti će je kad mu dojadi. Nfitko ga nemože i nesmije siliti na ma katove vojničke manire, jer željezničar nije rojnik. On je u službi željeznice po prostoj volji a ne na silu, pa prema tome nije dužan da izvršuje nešto, što mu vredja njegov slobodno-gradjanski ponos i izubličuje ga u pukoga roba. Pozdravljanje, ponaša-šanje i opbodjenje ma sa kime nemože biti reglementisano po nekim vojničkim ili ma kakovim pravilima, već je to stvar općenitih običaja i lične naobrazbe. Ako željezničar nema. lične podobnosti za valjano i savjesno otpravljanje službe, ako mu život nije siguran i obezbjedjen, tu hiljade naredaba neće ništa pomoći.
Čini nam se, da su u to potpuno uvjerena i ona gospoda, koja te Naredbe fabriciraju i izdavaju. Pod toč. 13 veli se ovo: »Željeznički službenici, koji putuju vozom izvan službe, neka se po mogučstvu smeste u posebni odeljak, a ako se službenici voze sa ostalim gradjanstvom, neka se ponašaju uljudno i neka ne razgovaraju o službenim prilikama. KriUkovanje naredie-nja i psovanje starijih ostavlja kod svakog rdiav utisak. Onaj, koji zna šta )e službeni
ne razgovaraju“!
red, rešavaće se svoja pitanja na nadležnom mestu, a neće o njima govoriti sa onima, kojih se to ne tiće, jer mu to i onako ne može ništa pomoći, nego samo škodi ugledu ustanove i njegovom vlastitom ngledu. Svaki neka ima na amu, da onaj, ko svoj stalež izigrava ruglu, potkopava i svoj sop-stveni ugled, a ume škodi i samome sebi.«
U ovih nekoliko rečenica drastično je prikazano stanje, koje u saobraćajnoj službi vlada. Bespravlje nad željezničarima ide do bezumnosti: njima se hoće zabraniti i da govore. Na sve nedaće, na sve batine i poniženja oni bi trebali samo da kimnu i ništa više. Sve drugo već škodi »ugledu«. Čijem? Samo onih, koji ovake bezsmiselne Naredbe izdavaju. Ako je željezničar gol, bos i gladan, ako mu želudac zavija od praznine, zar je on tome kriv! Ako ga se povrh toga tjera još u besprekidnu službu, globi, šikanira i vredja, zar je i tome kriv! Sia njegov ugled, sa praznim želudeom, ima ovdje da zgubi! Njegove molbe, žalbe, pre-stavke itd. nitko ne uvažuje. Veća plata mu se ne daje i svaki dan pada na niže, pomoći nema od nikud, pa šta mu još preostaje već da se nekome potuži! Kome! Jedino onome, tko če ga htjeti slušati i šnji-me bar malo saosjećati. A to je javnost. Gospoda, koja se tih razgovora boje, neka radi njih ne kude željezničare, već neka se brinu, da osnovne razloge tih razgovora odstrane. Odstranite bijedu i grubijanštinu!
Posle ovih opomena, iz kojih vidimo da se željeznička birokratija boji mišljenja javnosti, ne preostaje nam ino, već toj javnosti o bijedi i nevoljama željezničara čim više pričati. Neka cijeli svijet sazna za sve teškoće našeg života i neka taj svijet, čini pritisak na reakcionare, da nam život i položaj poprave. Sa tim informiranjem prestati ćemo tekar tada, kada će uzroci naših nevolja biti otklonjeni. A da se to dogodi, ne stoji do nas već do onih, koji sc mišljenja javnosti plaše.
Delavski zaupniki izvojevani.
Ođ leta 1923 dalje je »Savez železničarjev Jugoslavije« vodil vztrajno borbo za izvolitev delavskih zaupnikov. Naleteli smo na velik odpor v generalni direkciji in ministrstvu, češ, da je to »boljševiška institucija«, da imajo delavci itak pravico prositi, če se jim godi krivica, pri načelniku itd.
Vse ostale, kategorijske, verske in nacionalne organizacije se za delavske zaupnike niso brigale, ker najbrže smatrajo to institucijo tudi za politično in nestanovsko.
Savez železničarjev Jugoslavije je sedaj končno vendarle uspel, da je ministrstvo pripoznalo volitve delavskih zaupnikov v vseh delavnicah, kurilnicah in sekcijah.
Ne bomo se zadovoljili s tem u-•spehom, ker je le delen, ampak, zahtevamo volitve tudi za postajno i skladiščno osobje,
Ker ministrstvo ni hotelo izdati načelnega odloka glede volitev, je stavil poslanec s. Petejan upit na ministra, na katerega je dal minister pod št. 3813/28 od 8. marca sledeči odgovor:
' Gospodine poslaniče!
24. novembra 1927. god. izvolili ste mi uputiti pismeno pitanje:
1 Dali sam voljan odrediti mariborskoj i sarajevskoj upravi železni-čke radionice, da odmah raspišu izbore radničkih poverenika?
2. Dali sam voljan narediti generalnoj direkciji, da se izbori radničkih poverenika što pre izvrše u svim ložionicama a zatim i u drugim granama željezničke službe, pa mi je čast dostaviti Vam sledeči odgovor:
Da nije tačno, da su izbori radničkih poverenika več više puta održani u radionicama Zagreb, Beograd, Niš, Skoplje. Istina je samo to, da su radnički povereniki bili birani u radionicama Zagreb i Brod n/S. na teritoriji direkcije Zagreb. Kako .je pitanje biranja radničkih poverenika tu skoro rešeno i biranje odobreno, s tim, da delokrug i rad ovih povere-nika ne srne doći u opreku sa postojećim zakonima i propisima, koji važe za osoblje državnih železnica, to je generalna direkcija izdala odobrenje, da se izvrše izbori radničkih po-
verenika u svima radionicama, ložio-nicama j sekcijama.
Izvolite, gospodine poslanice, primiti uverenje o mom osobitom poštovanju.
Pravilna razdelitev časa in dela ter stvarna precenitev razpoložljive sile delavce pa plačano delo je najvažnejše merilo za zanesljiv uspeh pozitivnega dela.	>
Železniška služba, posebno ona v eksekutivi, je izmed vseh ostalih služb v državnih in privatnih podjetjih najtežja in najodgovornejša. Nočna služba pa je za 50 odstotkov napornejša od dnevne.
Osobje v eksekutivi, posebno vlakospremno, strojno, premikalno, kretniško ter postajno in tehnično, ki izvršuje stalno in skozi celo svojo službeno dobo nočno službo, izrabi toliko hitreje svoje fizične in duševne sile. Radi tega je zakonodajalec v vseh moderno urejenih državah določil eksekutivnemu osobju primerno večjo odškodnino za napornejšo službo, skrajšano službeno dobo ter zaščitil osemurni delovni čas. Brezhibno obratovanje železnic n. pr. v Čehoslovaški in Avstriji, kjer ima osobje kolikor toliko svoj eksistenčni minimum, železnice pa kljub temu suficit, nam služi v dokaz, kaj pomeni zadovoljno osobje.
Na železnicah v Jugoslaviji pa je ravno nasprotno. Nepr-estano se vrši redukcija eksekutivnega osobja, tako da je varnost prometa ogrožena. Do skrajnosti pogažen osemurni delovni čas ter brezobzirno teptanje zakonskega prava osobja vodi prometno ustanovo in osobje v sigurno propast.
Gospoda, nehajte s tern uničujočim delom. Država smo mi vsi, ki ustvarjamo, a ne onih par trmogla-vežev na vodstvu železniške uprave, ki uničujejo sadove dela zaničevanega železniškega osobja.
Zahtevamo za spomladanski turnus točno uvaževanje osemurnega delovnega časa po pravilniku iz leta 1920, to je za vlakospremno, strojno odnosno potujoče osobje maksimum 30 odstotkov službe, všteto 1 uro pred odhodom vsakega vlaka v do-
Pričakujemo, da bo ta uspeh Saveza, ki je zopeten dokaz resnega dela zai železničarje, odprl oči še onim delavcem in profesionistom, ki še tavajo okoli v kategorijskih ali nacionalnih organizacijah. Vsi v »Savez«!
movni ali zunanji postaji. Nujno je potrebna in izrabljena v pravilniku določena ura za prevzem vlaka. Nadalje 20 odstotkov‘počitka zunaj in 50 odstotkov prostega časa doma.
Šolski dan v mesecu spada v turnus tako, da ima uslužbenec ali delavec noč poprej in noč potem prosto, da se odpočije in pripravi za šolo. Sola naj ne bo prisilna delavnica, kakor je to danes, ko moraš naravnost iz zavore, od kretnice, izpod stroja, ves zamazan in strgan, do skrajnosti utrujen in nesposoben za duševno delo, sedeti še cel dopoldne v šoli in poslušati grozilne okrožnice in fermane tako, da izgubiš pri tem drilu še ono malo samozavesti, ki jo moraš kot človek ohraniti.
Nadalje za premikalno, kretniško, progovno, vozno, pregledno in ostalo eksekutivno osobje, ki opravlja nočno službo, naj velja za turnus 12 ur službe, 24 ur prosto in 2 prosta dneva v mesecu. Ravno tako za vse v eksekutivno službo dodeljene delavce. Zgoraj navedeno eksekutivno osobje naj se uporablja za službo, katera istim po zakonskih določbah pripada.
Nad vse pričakovanje dobro obiskani sestanki Saveza železničarjev prizadetega eksekutivnega osobja v vseh večjih centrih Ljubljanske direkcije naj bodo resen opomin gospodom na direkciji, da prenehajo z redukcijo in dopolnijo vsa ona izpraznjena mesta, kjer je osemurni delovnik ogrožen. Savez železničarjev Jugoslavije bode poskrbel in znal poiskati pota in sredstva za obrambo pravic prizadetega železniškega osobja.
Sodrugi železničarji, od vas samih pa je odvisno, da se pokažete kot možje, zavedajoči se dolžnosti in pravic napram svoji zaščitnici razredno bojevni organizaciji, prometni ustanovi, samemu sebi in svojim družinam.
je odrešnica, a novome su dane svestrane direktive za budući dobar i svrsishodan rad. U novi odbor su jednoglasno izabrani slijedeći drugovi:
Žulj Josip, dreerski rad., Lušetić Avgust, vlakovodja, Podgorelec Mijo, remenarski radnik, Plešnik Marko, zvaničnik, Strah Josip, radnik, Šlamberger Pero, zvaničnik, Bertoša Metod, radnik, Bratulić Drago, kondukter, Brlić Gjuro, remenar, Sotlšek Alojz, zvaničnik, Kojrene Franjo, livački radnik, Serezin Franjo, skretničar.
Skupština je u zaštitu vlakopratnog o-soblja i uopće osoblja koje ima prava na odijelo, zakljućila, da se na Direkciju uputi pre-stavka, kojom će se zatražiti ili odijelo ili isplata zagarantovanog paušala. (Ta prestavka već je podnešena.) Radi nepodjelivanja odijela vlada kod sveukupnog osoblja veliko negodovanje i ako se u ovom pogledu osoblju neće izaći u susret, to će se to negodovanje odraziti i na samu službu.
Skupštinu je zaključio drug Kmet sa apelom na sve prisutne, da podju na agilan rad za organizaciju. Organizacijom i borbom do boljeg života — bile su mu zaključne riječi.
Iz radionice.
Rad radničkih povjerenika,
čim se više odmičemo od izvršenih izbora utoliko više dolazi do izražaja korisnost rada naših radničkih povjerenika. Njihovom pobudom drže se česte sjednice, konferencije i skupštine, na kojima se raspravlja položaj radnika i iznalaze mjere u njihovu zaštitu. Ima se samo agilnosti naših povjerenika zahvaliti, da se radničko vijeće kod šefa radione u-važuje kako treba i da je šef konačno sklon, ne samo da povjerenike tolerira, već da ih potpuno prizna, šnji-ma saradjuje i sam naglasi njihovu korisnost za riješavanje sviju pitanja koja se odnose na položaj radnika. Bila je održata i jedna zajednička konferenca sa upravom radione, na kojoj su mnogi naši predloži uzeti u ozbiljnu ocjenu i uvaženje. Naročito predloži, koji se odnose na izmjene stanja, koje je stvorio novi radnički Pravilnik sa svojim nejasnim i na-tražnim odredbama.
U sredu, 7. om. održavali smo veliki radnički zbor, na kojem je drug Kmet ponovno progovorio o radničkom Pravilniku i o izmjenama, koje naš savez traži. Drug Kmet bio je pažljivo zjislušan i zbor je rezoluciju, koja je jednaka našoj rezoluciji konferencije u Ljubljani i u Sarajevu, jednoglasno prihvatio.
Postignuti uspjesi rada. naših povjerenika nisu samo njihovi uspjesi, već isto toliko i sviju članova i simpatizera, koji su za naše povjerenike glasali i u njihovom radu ih pomažu. Tu pomoć mora se našim drugovima u budućnosti pružiti još obilnije, j :r će samo preko nje njihov rad doći do povoljnijeg izražaja. Koliko snage — toliko prava. To neka svima bude ideja-vodilja.
RiječIsvljesnog strojevodje.
Strojevodja iz jedne obližnje ložio-
nice piše nam:
U nedeliju, 3. o. m. prisustvovao sam »protestnom zboru« strojevodja u Zagrebu, koji je naše udruženje sazvao u »Metropol«-kjno. Nisam išao toliko iz neke dužnosti koliko iz puke znatiželje, da vidim, kako će zbor biti aranžiran i kako će se »vodje« na njemu držati. Iako sam strahovao od eventualne blamaže strojovodja na tom zboru, ipak sam se nadao, da* će sve ispasti bolje. Gorkog li razočaranja. Zbor je pripremljen prosto radi zbora po onoj: vidla žaba, pa i ona digla nogu. Vidli naši dični »vodje« u Zagrebu kako drugi sazivaju skupštine, pa što nebi to isto učinili i mi strojovodje. Kao da nas ima na hiljade! Razumije se, da je uslijed toga smisao zbora promašen i strojovodje ostali samo obrukani. Drugo što je bilo besmisljeno i prazno, su bili govornici. Puno riječi, praznih i neozbiljnih, iza kojih niti stoje ljudi a još manje kakova djela. Šta mi možemo strojovodje sami! I pored sve naše važnosti u saobraćaju, mi u našem udruženju nismo kadri ništa postići, a najmanje će se na nas osvrtati »javnost«, na koju se apelira. Pogotovo smo neozbiljni, dok govorimo o borbi i protestima, a s druge strane šaljemo brzojave o »podaničkoj vjernosti«. Sjedne strane dižemo pesnicu, a s druge se najdublje klanjamo. Pa tko će nas uzeti ozbiljnima i smatrati za vrijedno, da nas u našoj akciji pomogne! Jedna neozbiljnost veća od druge.
Naše udruženje, ako želi strojo-vodjama zaisto dobro, mora iz temelja da se izmijeni. Ono mara -prestati biti puzavačko i mora visoko podignuti glas istinskog i borbenog zauzimanja za interese strojovodja. Prvi korak trebao bi biti: ujedinjenje strojovodja sa klasnim pokretom ostalih željezničara. To je najvažnije što se mora učiniti, ako se nama želi dobro. Mi sami nikad ništa nećemo postići, a zajedno sa ostalim željezničarima postići ćemo sve. Tek tada će nam i organizacija i njezin rad biti od neke koristi, a njezine akcije neće ostati samo glas vapijućega.
S. K., strojevodja.
Naporna služba ubija. Železničar mora imeti jeklene živce. Stalno uživanje prave kave pa jih uničuje. Skrbna žena kuha zato za zajutrek Žiko, ki živce naravnost pomladi. Ime »Žika« zadostuje. Napi Si te to ime v nakupovalno knjižico in dobite pravo Žiko v rdečih zavitkih.
Vrhoviae.
Kao uvijek i sada imali bi Vam ma mnogo štošta se požaliti. Posle one kobasičaste Naredbe o »Vrhovnoj kontroli saobraćaja« uopće je pitanje, može li se služba obavljati bez prigovora. Radi neimanja kredita reduciralo se veći broj raznih službenika, a među njima i jednog noćnog čuvara i čistilicu. Sav taj posao razdijeljen je sada na nas skretničare. Kako nas malo ima, to jedva udovoljavamo dužnostima naše struke, do-čim za red i čistotu stanice možemo se brinuti samo površno, a to opet izaziva stalne prekore i globe. Kako kod nas najčešće duva bura i imamo jaki promet staranaca za Plitvička Jezera, to se stanica samo našom brigom teško može održavati u redu. Bezuvjetno bi trebalo, da se nadje kredit za jednog noćnog čuvara i čistilicu stanice i da se nas, službenike sa drugim dužnostima, toga posla potpuno liši.
Pred kratkim vremenom ostavio nas je šef i jedan prometnik, koji su imali prilično osjećaja za nas bijednu raju. Kaki će ih zamijeniti, to ćemo vremenom vidjeti. Siromaštvo je kod nas vrlo veliko. Ima pojedinaca, koji upravo neizmjerno pate. Tako naš Nikola Brujić, prije kršan i atletski čovjek, već punu godinu dana kuka slomljen i ubogaljen za svojom potporom i rentom, koja mu pripada radi nesretnog slučaja, koji se nad njim -zbio. Osim njega imamo i Nikolu GrMća., koji je oštećen za potporu za mleko i do koje nikako ne može da dođe. Radi se o par stotina dinara, a to je za svakoga od njih upravo kapital.
Inače sa organizacijom lijepo napredujemo. Iza Vrhovina budi se i Perušić, Gospić i Gračac. Mi se nadamo, da ćemo još tekom ove godine imati sve ličke željezničare u našoj pravoj organizaciji. S. F,
Pavlovec-Drafica.
Posle skupštine od 5. II. organizacija se kod nas sređuie i napreduje. Svima željezničarima je ovdje jasno, da samo organizovani i pomoću organizacije možemo sa našim poboljšanjem napred, dočim bez organizacije pasti ćemo još niže nego smo do sada pali.
Na zadnjoj skupštjini upotpunjen je dosadanji odbor i kasnije se kon-stituisao kako slijedi:	predsjednik
Zulec Petar, potpredsjednik Stjepan Uhemik, tajnik Tomo Horvat i povjerenik Miško Iveković. Ostali odbornici nisu mijenjani. Novi odbor marljivo nastoji, da u radu na. organizaciji pokaže čim bolje uspjehe. Istovremeno očekuje od sveukupnog članstva, da ga u njegovom nastojanju zdušno pomogne.
Sa drugarskim pozdravom T. H.
Dopisi sekretarijata Ljubljana.
Maribor Hl.
Dne 13. febr. t. 1. smo imeli sestanek premikalnega in kretniškega osobja v imenu Saveza železničarjev Jugoslavije. Poročal je s. Korošec izpred centrale o obširnem delu sekcij, kako da se deluje. To je potrebno, da še tega ne zgubimo, kar še imamo. To se vse pribori samo z dobro organizacijo, razredno bojevno, ampak nikdar ne z meščansko, ki so samo paradne in nebojevne. — Za te dve kategoriji imamo toliko razmer, da sploh danes ne moremo govoriti natančno. Koliko imajo
Vijesti Oblasnog Sekretarijata Zagreb.
Skupština na kolodvoru Sava,
Za 22. februara sazvali smo skupštinu za kolodvor Sava u prostorije gostione Skušiea, koja je bila vrlo dobro posjećena. Na dnevnom redu imali smo opći položaj željezničara,
Skupštinu je otvorio i predseda-vao joj drug Kmet, a po dnevnom redu opširno je govorio drug Korošec iz Ljubljane. U svojem jednosatnom govoru on je oštro protestirao što se osoblju ne daje službena odijela, što su turnusi radjeni bez sporazuma sa osobljem i namiču neizdržljivu službu, što se ne poštuje Bsatni radni dan, što se osoblje prikraćuje u dopustima, odmorima, bolovanjima i t. d. Isto i protiv globa protestirao je najoštrije. Pri zaključku svojeg govora najviše se zadržao na potrebi čim požrtvovnijega rada na dizanju i jačanju organizacije, jer će se jakom organizacijom najlakše i najprije u-spjeti, pa da se izgubljena prava povrate. Spominje akciju za poboljšanje položaja vlakopratnom osoblju, radnicima i uopće akciju, koju savez neprestano vodi u zaštitu sveukupnog željezničkog osoblja. Odaziv kod željezničara je najpovolniji, jer naše akcije budno prate i honoriraju organizaciju time, što joj pristupaju i što je pomažu. To treba činiti u još većoj mjeri, pa če i uspjesi naši biti veći.
Posle druga Korošca sudjelovalo je u raspravi više drugova, koji se redom žališe na stanje, u kojem se nalaze, a naročito na nepravilne postupke pretpostavljenih. Tim (povodom je zaključeno, da se po svim slučajevima zatraži odlučna zaštita od viših vlasti. Time je u glavnom bio iscrpljen i dnevni red. Pred zaklju-
čak skupštine drug Kmet je još spomenuo mizernu ulogu žutih kod donošenja radničkog Pravilnika i njihovo bjegstvo od zajedničke akcije, da se taj Pravilnik popravi. Cijela skupština popratila je to maherajstvo žutih sa velikim negodovanjem.
Godišnja skupština podružnice Zagreb.
23. februara održavana je vrlo dobro posjećena godišnja skupština članstva podružnice u Zagrebu u saveznim prostorijama, Za saziv skupštine nije činjena nikakva naročita agitacija a posjećena je bila sa prel ko 100 učesnika, što je najbolji znak o dobroj svijesti večine članova ove podružnice.
U otsutnosti druga Bibana skupštini su predsjedali drugovi Kmet i Hanž, a po točkama dnevnoga reda govorili su drugovi Lužetić, Korošec, Kmet, Hanž i Pongračić. Naročito je drug Korošec bio u svojim razlaganjima vrlo opširan. Podnio je potanji izvještaj o prilikama u Sloveniji i podvu-Itao činjenicu, da izmedju prilika u Sloveniji i u drugim pokrajinama postoji očigledna razlika. Ni u Sloveniji nije sve u najboljem redu i željezničari su daleko od ma kakovog zadovoljstva, pa ipak su prilike u drugim pokrajinama daleko nepovoljnije. Ne poštuje se osoblje uopće: prikraćuje ga se na plati, u radnom danu, u dopustima, globi i šikanira se bezizmjerno. U Sloveniji sc prava osoblja ipak nešto poštuje i osoblju se donekle daje ono što mu je zagaran-tovano. Da je to tako, nema se tražiti u-zrck možda u tome što su direkcijska i ina gespoda u Sloveniji bolja i sa više čovje-čanskih osjećaja, već jednostavno u tome, što je osoblje u Sloveniji organizovano u Savezu sa preko 50D/(i i uslijed toga posjeduje snagu, da pretpostavljene prisili, da mu prava poštuju. Da je osoblje tako organizovano ovdje i u drugim pokrajinama, imalo bi ista prava. Naša prava mjere se samo po snazi, koju posjedujemo i sa kojom naša prava branimo. Zato, ako nekih većih uspjeha u Zagrebu i ovim pokrajinama nije bilo, neka se ne krivi organizacije i njenih funkcionera, koji sami od sebe u-spjeha nisu mogli stvoriti, već neka se u buduće nastoji živim radom nadomjestiti ono, što do sada nije učinjeno. Preporučuje svima članovima, da na organizaciji u buduće življe rade.
Posle ovog općeg referata razvila se živa diskusija, u kojoj je sudjelovalo više drugova. Dosadanjem odboru podijeljena
Ministar saobraćaja:
Svet. Milosavljevič, s. r.
Osemurni delovnik in turnusi.
Ni ljudi . . .
Niso to ljudje — ljudi ni! Po zemlji hodijo čudni, bojazljivi izvrševalci tuje volje, — to so sedaj bojazljiva, sedaj zlobna, ali vedno brezznačajna bitja. Težko, ako razumevajo to, kar ravnodušno izvršujejo in noben od njih si ne usoja, nima energije, da izreče ponosno moško besedo — nočem! Ječa je v notranjosti ljudi in vse življenje okrog njih je istotako ječa . . . (Maksim Gorki: »V ječi.«)
odgovornosti, najbolj naporno in nevarno službo, ki jih čaka vsaki čas smrt ali pa pohabljenje. Ne more se umakniti pred zimo in vročino, ne pred snegom ali dežjem; tudi nima strehe, ker mora spraviti vse vlake iz postaje redno, drugače pa spet kazen po 10—100 Din. — Okrožnic dobimo vedno zadosti, same lepe pozdrave; vse drugo pišejo, samo tega ne, kaj so nam dolžni. Poglejmo si sosedne države, ki so dobile o božiču 50 odstotkov poboljšanja za nabavo življenskih potrebščin. Pri nas pa, če se komu pripeti kaka nezgoda, pa boš kaznovan. Tako, kot pri nas, se ne godi železničarjem nikjer na celem svetu. In to zato, ker so povsod boljše organizirani kot pri nas, kajti le v organizaciji je moč in le potom organizacije se lahko preprečijo redukcije plač, obleke itd. Pri nas se pa po strani ogledujemo in uprava se nam smeji in nas izžema do zadnjega knofa. Zato vsi kretniki in premika-či, stopimo v »Savez«. Naša volja naj bo močna.
Iz Brežic.
V soboto, 18. februarja, se je vršil prav dobro obiskan sestanek v gostilni Petrišič na kolodvoru v Brežicah. Sestanek je otvoril s. Vahčič, poročal pa nam je s. Baraga o oblastni skupščini bolniške blagajne in nam pokazal, koliko milijonov znesemo kot čebelice skupaj. Rekel je, da oblastni odbor v Ljubljani res dela le za blagor članov, medtem ko uprava in glavni odbor v Beogradu sabotirata zakon in sklepe iz Ljubljane; uprava kot delodajalec ne prispeva, kar bi morala po zakonu, glavni odbor v Beogradu pa poslabša ali popolnoma zavrne od oblastne uprave v Ljubljani stavljene predloge. Govornik je rekel, da bo treba te ljudi, ki vodijo sedaj to institucijo v Beogradu, pri letošnjih volitvah odstraniti in to bodo železničarji dosegli le, ako bodo zavedni tudi pri drugih direkcijah. Razpravljali smo tudi o zobozdravniku, ki ga dobimo v Brežicah za progo Zidani most—Zaprešič in so bili člani enoglasno za g. dr. Severja, Specijalista za zobne in ustne bolezni. Pri slučajnostih je s. Baraga omenil, da bi bilo dobro sklicati javni ljudski shod in poklicati delavskega poslanca s. Petejana. Pozdravili so vsi navzoči to misel. H koncu je za pozdraviti, da so se v lepem številu u-deležili tega sestanka tudi tisti železničarji, ki se vozijb v Zagreb v službo, ker ravno ti so potrebni pouka in izobrazbe, zakaj v Zagrebu se ne udeležujejo shodov in drugod tudi ne in tako so ti ljudje izven vsakega skupnega dela s svojimi tovariši. Upamo, da bodo slednji to uvidevali, da je le v slogi moč.
Volitve delavskih zaupnikov v delavnici Maribor
se vrše v soboto^ dne 24. marca 1928 za poslovno leto 1928. Napori Saveza železničarjev, da se izvojujejo delavski zaupniki, ki so bili leta 1923 ukinjeni, so sedaj dosegli uspehe in volitve se bodo izvršile. Podružnica Saveza železničarjev Jugoslavije Maribor II je postavila sledečo kandidatno listo:
Kandidati:
1.	čanžek Andrej, pom. del., 4bl.
2.	Jurak Matija, kovač, 2 a.
3.	Steineker Franc, ključ., le.
4.	Zupanc Josip, ključ., Ib.
5.	Rebernik Filip, kovač, Ik,
6.	Ternovšek Ivan, ključ., 3a.
7.	Druže Ivan, skoblar, 3b,
8.	Kapun Stefan, mizar, 5.
9.	Korbun Franjo, pom. del., 6.
10.	Spolenak Ivan, ključ., 4c.
11.	Koritnik Anton, mizar, 4al.
12.	WUian Franjo, mizar, 4a.
13.	Weingerl Henrik, pom. del., 7.
14.	Novak Franjo, kovač, 4b.
15.	Zobec Ivan, pom. del., les. sklad, lo. Debelak Ivan, ključ., la.
Namestniki kandidatov:
1.	Kralj Tomaž, ključ., 4bl.
2.	Leskošek Vinko, kovač, 2a.
3.	Zalai Evgen, ključ., le.
4.	Fideršek Anton, ključ., Ib.
5.	Sora Anton, kotlar, Ik.
6.	Kos Franc, rezkar, 3a.
7.	Urbas Franc, Idjnč., 3b.
8.	Farazin Josip, pom. del., 5.
9.	Plevauč Franc, klepar, 6.
10.	Goltes Anton, ključ,, 4c.
11.	Lipnik Jernej, mizar, 4al,
12.	Komisar Alojz, pom, del., 4a,
13.	Majhenič Avgust, pom. del., 7,
14.	Kramberger Rud., pom, del., 4b.
15.	Stupan Karl, pom. del., les. sklad.
16.	Spitaler Franc, ključ., la.
Sodrugi v delavnici! V soboto, 24. marca, si bodete izvolili za zaupnike one može, kateri res uživajo Vaše zaupanje, ki so v nešteto intervencijah in bojih dokazali, da stoje neomajno na mestu. Sleherni sodntg se volitev mora udeležiti._____________
Vijesti oblasnog sekretarijata . Sarajevo.
Protestni zbor sarajevskih željezničara protiv novog »Radničkog pravilnika«.
Protestni zbor sarajevskih željezničara, održan 3. februara, bio je odlično posječen. Velika sala Radničkog Doma u 6 sati posle podne bila je dupke puna sve samih radnika iz željezničke radionice i sekcije. Ta odKčna poseta na zboru bila je jasan dokaz o velikom ogorčenju željezničara protiv novog pravilnika, kojim je ministar saobraćaja regulisao radne odnose željezničara. To ogorčenje željezničara došlo je do punog izraza naročito kad je drug Zima u svome referatu okarakterisao one odredbe pravilnika, kojima su oštećena ne samo buduća, već čak i do sada stečena prava željezničara. Grom-uzvici protesta razlegali su se salom Doma protiv tako reakcionarnih odredaba u pravilniku. A kad je drug Zima naglasio, da se jedino organizovanom borbom, borbom preko Saveza željezničara, u koji treba da stupi svaki svestan željezničar, može uticati na izmenu odredaba pravilnika u korist željezničara, oko 700 prisutnih radnika jednoglasno su se izjasnili za takvu borbu.
Opšti utisak, koji je ostavio tako dobro posećen i u osećanjima jednodušan zbor nesumnjivo će imati tu dobru stranu, što će željezničarske radnike, posle više godine apatije i lutanja po žutim organizacijama, uputiti na put organizovane klasne borbe. A to će po interese željezničara biti najveći uspjeh.
Čatići.
U nedelju, 12. februara 1928 održat je zbor željezničara u Čatićima, koji je vrlo dobro uspjeo." Na zboru je govorio drug Zima iz Sarajeva o položaju željezničara i novom radničkom pravilniku, sa kojim se zbor opširno pozabavio. Posle opširne rasprave zbor je jednodušno prihvatio rezoluciju, donesenu na javnom zboru 3. februara u Sarajevu, i odlučio, da se ima svim silama i sredstvima raditi na njegovoj izmjeni.
Posle toga govorio je drug Zima o značaju organizacije te pozvao prisutne, da svi do jednoga pristupe u svoju klasnu organizaciju, koja je jedina u stanju boriti se protiv svih današnjih nepravdi. Iza toga jednodušno je zaključeno, da se izaberu povjerenici, koji svaki u svome djelokrugu ima raditi na dizanju i jačanju organizacije. Posle toga zaključen je ovaj uspjeo zbor.
Strokovni vestnik.
Progovni čuvaji in delavci. Prižiganje signalov.
Intervencije glede odškodnine za prižiganje signalov so imele v toliko uspeh, da se je začelo s 1. januarjem 1928 po gotovih krajih izplačevati pavšal po Din 50.— mesečno.
Naša vloga za odškodnino za pretekla leta pa še ni rešena ter pozivamo tem potom g. direktorje, da u-krenejo pri gradbenem oddelku potrebne korake, da dobimo odgovor na vlogo M. D. O. 22.
Svetilničarji.
Povodom izmene zakona je »Savez« za svetilničarje postavil zahtevo, da ;<;'■> r uvrsti med eksekutivno osobje kategorijo zvaničnikov.
.lentnarji. (Nezgodniki.)
Središnji m id nas je z dopisom •br. 2261/28 obvestil, da bo izplačeval rente onih, ki so ponesrečili pred 1. julijem 1922, 1« do marca 1928. Po tem dnevu mor > p, cvzeti izplačilo ministrstvo saobraćaja. F islali smo ministrstvu predstavko, d(h /krene vse korake, da se bo izplačilo, rent lahko pravočasno izvršile! ’
Iz bolniške blagajne. *	^
Sodrugi Kovač, Kitek, . Baraga, . Krajnik in Bahum so stavili za glavno
skupščino bolniškega fonda, ki se vrši 18. marca 1928, predlog, da naj se sprejme kot fakultativne člane bolniškega fonda tudi provizioniste, mi-loščinarje in rentnike.
Predlog se glasi:
Centralna uprava hum, fondova pri generalni direkciji drž. žel.
Beograd.
Podpisani delegati za glavno skupščino bolniškega fonda predlagamo v smislu § 33 naredbe o osiguranju drž. prom-osobja za glavno skupščino bolniškega fonda samostojen predlog, da postanejo tudi provizio-nirani delavci, rentnarji in milošči-narji fakultativni člani bolniškega fonda.
§ 18 naredbe predvideva, da so lahlko fakultativni člani bolniškega fonda vsi upokojenci državnih saobraćajnih ustanov.
Na držav, železnicah razlikujemo:
1.	Upokojence po starem ali novem zakonu o drž, prom. osobju, ki so bili preje nastavljeni z letno plačo.
2.	Provizioniste (upokojence), ki so bili preje stalni delavci in profe-sionisti v službi državnih prometnih naprav ter jim pripada pokojnina iz državne kase.
3.	Miloščinarje, to so profesioni-sti in delavci v službi državnih prometnih naprav, ki povodom ustanovitve provizijskega fonda niso vsled starosti ali prevelikega števila službenih let mogli doplačati vseh prispevkov za nazaj, vsled tega niso bili člani fonda, pač pa vsem bivšim južno-železničarjem pripada miloščina glasom določb rimskega akorda.
4.	Rentnarje, to je sicer člane provizijskega fonda, kateri so se v službi ponesrečili ter jim pripada provizija, a jo le ne dobe, ker dobe izplačano rento, ki je višja od provizije.
Centralni upravni odbor je na svoji seji dne 31. januarja 1928 glasom dopisa št. 1712 od 2. februarja 1927 sklenil sledeče:
»Da radničko osoblje, koje prima pomoči iz fondova za opskrbu u starosti i nemoči, koje se različito nazivaju rentama, provizijama, radničkim mirovinama, ne može biti član boln. fonda za držanvo saobraćajno osoblje u smislu § 25 naredbe o osiguranju drž. saobr. osoblja za slučaj bolesti i nesreće i § 46 pravilnika boln. fonda s razloga, što se pod penzionisa-nim osobljem smatra samo regulisa-no, a ne radničko osoblje.«
S tem odlokom je centralni u-pravni odbor prekršil naredbo, ker vsi citirani paragrafi ne drže ter je izdal svoje tolmačenje, s katerim je bilo zelo oškodovano na tisoče najslabše plačanih delavcev.
Da se ta krivica, narejena delavskemu osobju, ki plačuje za časa aktivne službe visoke prispevke v fond, popravi, glavna skupščina skleni:
Fakultativni član bolniškega fonda lahko postane tudi upokojen (pro-vizioniran) delavec, nadalje milošči-nar in rentnik, ako se pismeno izjavi, da hoče ostati član fonda in plačevati redno prispevke.
Iz sekcije kretaikov m premikačev.
Vršili so se sekcijski sestanki v Ljubljani in Mariboru ter konferenca v Mariboru dne 11. marca 1928, ki je bila odlično posečena, saj se je je udeležilo okoli 100 oseb kretniškega in premikalnega osobja, svetilničarjev in 4 telegrafisti iz. Štajerske. Obširno poročilo priobčimo prihodnjič. Izvršile se bodo glede gorostasnih razmer intervencije na direkciji.
Na postaji Ljubljana so dva prosta dneva na mesec dovoljena.
Danes pozivamo vse sodruge kretnike in premikače na solidarnost ki medsebojno podpiriaispe v službi, pri protokolih itd. Čemu bi tožarili eden drugega, čemu bi eden drugemu nagajali v službi, od tega, če se mi medsebojno spremo, ima korist le direkcija, ki nas vedno hujše kaznuje in vzema zadnje pravice.
Bodimo vsi složni, enotni, da si zopet priborimo 8urni delavnik, proste dneve itd.
Sekcija vlakosprsamega osobja.
Za sestavo novih turnusov se bo vršila čim bodo znani novi vozni redi konferenca v Ljubljani. Kraj in čas bomo naznanili vsem v poštev prihajajo čim podružnicam. Vlako-spremniki, pripravite že sedaj materijal, da bomo potem enotno nastopili ter si zasigurali Sumi delavnik.
Občni zbor vlako spremnega osobja v Ljubljani
se vrši v soboto, dne 24. marca 1928 ob 16, uri popoldne v organizacijskih prostorih v »Železničarskem domu« Turjaški trg 211.
Vsi službe prosti sodrugi, udeležite se. Vabljeni so tudi zastopniki iz zunanjih postaj. Na občnem zboru se bodo sprejele resolucije glede službene obleke, kilometraže, izplačila difernc, eksekutivne doklade itd.
Iz kurilnic in delavnic ter sekcij.
Uspeli smo z volitvami delavskih zaupnikov, ki se bodo izvršile do konca aprila 1928. Savez železničarjev Jugoslavije postavi povsod samostojne liste ter ne pozna nikakih kompromisov.
Opomba. Ker smo priobčili cel govor s. Petejana v parlamentu glede železničarjev, je moral danes biti strokovni vestnik zelo skrčen in izostanejo okrožnice.
Centralna uprava.
Vestnik centralne uprave.
Ker so se v zadnjem času zopet pojavile prošnje posameznih sodnikov za posojila iz blagajne centrale, obveščamo tem potom vse podružnice, da centrala ne more dovoljevati posojil, ker za to nima sredstev na razpolago.
V bodoče naj vse podružnice take prošnje že same zavrnejo.
Zastopstvo pri disciplinskih obravnavah.
Centrala opozarja vse sodruge, da v bodoče za dokazane prestopke iz koristoljubja (tatvine, malverzacije itd.) ne bo dala na razpolago pravovarstva in zagovornika, enako tudi ne za slučaj popolne pijanosti v službi. Pri tem opozarjamo tudi na odlok ministrstva saobračaja br. 357/28 od 12. jan. 1928, ki izrečno odreja, da se ima za prestopke iz koristoljubja (goljufije, tatvine, sprejemanje podkupnine, faiziiiciranje denarnih listin, malverzacije z doplačili), nadalje za pijanost v službi ter končno, ako je kdo tekom dveh let trikrat disciplinsko kaznovan in pride zopet v disciplinsko preiskavo, Jtreči samo ena kazen, to je odpust iz službe. Disciplinske komisije sedaj že postopajo v tem smislu ter je vsak zagovor ali izgovor (da nisem vedel) brezuspešen.
Skloptična predavanja.
Podružnice v Sloveniji, ki žele imeti skioptična predavanja, naj to vsaj 14 dni vnaprej sporoče centrali, da zamor e mo pravočasno preskrbeti aparat, slike in predavatelja.
Obračunavanje.
Kljub ponovnim opominom je še vedno par podružnic, ki ne obračunavajo redno v določenem času. Članarina se plačuje v naprej in se mora vsak mesec do 20. obračunati centrali. Toraj članarino za mesec marc je ubrati začetkom marca in jo najkasneje do 20. marca poslati centrali. Zamudnike, ki še niso obračunali koledarja pozivamo, da to tekom meseca marca brezpogojno store.	Centralna uprava SŽJ.
Za Ujedinjeni Savez Železnikarjev.
Že nekaj časa sem se mene z gotove strani namenoma napada in obrekuje, češ, da sem zakrivil politične in druge nekorektnosti. Med drugimi tudi to, da sem pisal nekako pismo upravniku delavnice.
Vsak delavec bo vedel, kam pes taco moli, ker namen je preprozoren, da se ga ne bi spoznalo.
Moje potrpežljivosti je konec, zato svarim zadnjikrat, naj se opusti to klevetanje, ker bodem primoran neusmiljeno vsakega klevetnika sod-nijsko preganjati.
Maribor, dne 12. marca 1928. Podružnica. I	Leopold Brenčič.
Premeščen v Maribor se vsled kratkega časa ne morem osebno posloviti od vseh svojih sodrugov in prijateljev ter jim pošiljam tem potom moj pozdrav! Ostanimo borci in člani naše organizacije »Ujedinjenega Saveza Železničarjev Jugoslavije«.
Ljubljana, 12. marca 1928.
Alojzij Uran, vlakovodja.
Glasbeno društvo železniških delavcev in uslužbencev v Mariboru vabi na II. redni občni zbor, ki se vrši dne 18. marca 1928 ob 15. uri v prostorih gostilne »Änderte« v Mariboru, Koroška cesta št. 3. Dolžnost vseh službe prostih članov je, da se občnega zbora sigurno in točno udeleže. Po izčrpanem dnevnem redu sledi prosta zabava, -r- Odbor.
Tiskar Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru. Predstavnik Josi p Ošlak v Mariboru. — Odgovorni urednik: Adolf Jelen v Mariboru. — Lastnik in izdajatelj: Konzoreij »Ujedinjeni Železničar«. Predstavnika: Martin Pušnlr ▼ Ljubljani ia Franc Smazek v Mariboru.