ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
štev. 9.	T Ljubljani, 1. septembra 1888. Leto XVIII.
Movomašniku.
lovésno poje zvon. iz lin, Razlega strel se z visočln, A v cerkev vije se sprevod, * ^ Oj to je nove maše god.
Mladenič stopa pred oltar. Da prvi bo opravil dar. Kakó pogumen mu korak ! Srčan pač Kristov bo vojak.
V levici šop drži cvetic, Radóst mu z jasnih sije lic. Oči na zemljo mu ne zró, Zaupno dviga jib v nebó.
V sprevodu mati, sestra, brat, In ž njimi mnog je srečen svat, O danes je veselja dan, Vže dokaj let pričakovan.
Oj Novomašnik, iz sred Prositi hočemo Boga, Da mnogo, mnogo srečnih dni, Ti Vsemogočni podeli.
O Bog, Ti razsvetljuj mu um, Ti vžigaj v prsih mu pogum, Ti kaži vselej pravi pot, Usliši nas, neba Gospod.
Fr. Krek.
Rožni venec.
i je bilo žive duše v prostornej cerkvi, razven priletne gospe, ki je pa bila takó skrita moj tremi stebri, da je človek ni mogel takój opaziti. Njena svitlo-Crna obleka je kazala, da žaluje. Bila je tako utopljena v molitev, da ni čula lehkih stopinj ubožno deklice, ki jo prestopila cerkveni prag in korakala po sredi svetišča, ne da bi opazila navzočo gospo. Deklica se je zavila k stranskemu oltarju, v katerem je stala prelepa slika matere božje, a pod to sliko je bila druga, nekoliko manjša slika sv. Antona Padovanskega.
Položivši pletenico, ki jo je nesla v roci. nekoliko v stran, poklekne na kameneno stopnico pred oltarjem, sklene pobožno beli ročici, ozrè se zaupljivo na podobo Marije in začne moliti na glas:
„Mati moja ljuba! Zopet te pridem častit in prosit zdravja svojej bolnej materi. Doslej sem molila vselej z molekom sv. rožni venec, katerega ti takó zelò ljubiš. Ali glej! danes sem izgubila molek. Iskala sem ga vže povsod, koder sem hodila, ali zaman je bilo moje iskanje. O sveti Anton, nate se obračam s ponižno prošnjo, da mi pomoreš najti mojo najljubšo stvarco, moj molek. Ti si óni blaženi povračevalec izgubljenih stvari, katere si vže tolikim in tolikokrat povrnil. Oj, poišči, prosim te, tudi meni moj izgubljeni molek! In ti, preblažena Devica Marija, ne bodi huda, da molim danes sv. rožni venec brez blagoslovljenega mo-leka. Oj bodi tako dobra in izprosi mojej materi ljubo zdravje, da si opomore iz velike denarne zadrege. Ljuba mati nebeška! ozri so milostivo nà-me, ubogo hčerko, ki te iz srca ljubi, in usliši mojo ponižno prošnjo!"
Tako je deklica molila in prosila mater božjo.
Njena glasna molitev pa je vzbudila pobožno gospo iz svetega premišljevanja. Tiho pazi na vsako besedo, ki je prihajala iz otroškega srca, in solze radosti in sočutja oblijó njen oveneli obraz. Ravno hoče stopiti k deklici, ko ta molitev sklene in končno še pristavi: „Jutri pridem zopet, ako bodem le zdrava. In ti, mati moja mila, vàruj me vseh nesreč, in moj angelj varuh naj me vodi po vseh mojih potih. Ti pa, sv. Anton, izprosi mj milost pri Bogu, da najdem zopet svoj molek!"
To rekši, priklone se, vzame pletenico in otide. Tudi zdaj ni opazila gospe, ki jo je z očmi spremljevala do cerkvenih vrat. Poslednja dekličina prošnja jo je pridržala v klopi, ker neka nova, srečna misel šinila jej je v glavo.
Drugi dan ob istej uri ste zopet obe sami v cerkvi. Toda gospa je danes na drugem mestu, bliže onega oltarja in ravno tako skrita očem ubožne deklice, ki je položila pletenico precej daleč od sebe. Deklica poklekne na stopnico pred oltarjem in s solzami v očeh toži Mariji svojo nesrečo, da še ni našla moleka.
„A vender še ne obupam," govori dalje, „saj sem vže tolikokrat slišala, da ti nikogar ne zapustiš, kdor zaupljivo pribeži k tebi!" Zatorej trdno upam, da uslišiš tudi mene, ki te bolje ljubim, kakor lastno svojo mater, če sem te kdaj
razžalila, dobra mati nebeška, prosim, razodeni mi, in takój hočem vse poravnati in se poboljšati. Vzemi me v svoje varstvo in ne pusti, da bi se kedaj ločila od tebe. Tn ti, sv. Anton Padovanski, prosi nebeško dete, ki je držiš v svojem naročji. da se milostno ozrè na moje reve in britkosti!"
Tudi danes je poslušala gospa dekličine besede in solze britkoga sočutja se jej uderó po ovenelem lici.
Ko deklica pobožno moli rožni venee, stopi plemenita gospa iz svojega skrivališča ter se tiho priplazi do pletenice, v katero prav varno položi nekaj v papir zavitega. Hitro se zopet umakne na svoje prejšnje mesto in plaho gleda, je-li srečno izvršila svojo skrivnost.
Odmolivši rožni venec, ponovi deklica svoje prošnje ter zopet otide s pletenico, ne vedoč, da je gospa nekaj vanjo položila.
Domóv prišedši, odda materi pletenico, v katerej je donašala jedi, ter gre v vežo, da zakuri na ognjišči. Mati odgrne prt in takój ugleda nenavadni zavitek. Hitro ga odpre in najde v njem dva dragocena moleka in kaj lep, v svilo zavit listek. Bolnica se začudi pri tem pogledu, ker tako lepih molekov še nikoli ni videla. Jeden molek je čisto navaden, ali drag mora biti, ker vse jagode na njem se blesté, kakor bi bili pravi biseri. Križec pri moleku je celò zlat. A drugega moleka se bolnica zelò ustraši. Na lepej nitki je nanizan sam srebrn denar. Mesto debelejših jagod, ki značijo pri rožnem vencu „očenaš", upleteni so srebrni tolarji, in mesto drobnejših jagod so nabrane, same svitle dvajsetice. Križec je zopet zlat. Mesto treh drobnejših jagod pred rožnim vencem so nanizani trije zlatniki.
Ni torej čudo, da se je žena pri tem pogledu zelò ustrašila in to še posebno zaradi tega, ker jej hči o vsem tem niti besedice ni povedala.
„Minka! Minka!" kliče bolnica na ves glas, da hči vsa prestrašena priteče v sobo. Kakor okamenela zastane pri vratih, ugledavši tak lesk. Mati jo vpraša, kje je vse to dobila, a deklica le molčeč odkimuje z ramama, da o vsem tem ničesar ne vé. Zdaj ugleda poleg postelje v svilo zavit listek, ki je materi padel na tla. Pobere ga in odvije. Ko pogleda vanj, vsa zavzeta zavpije : „Za božjo voljo, od kod je to? Mati, glejte, kakšna pisava in kakšen papir! Ves z venci in šopki raznobojnih cvetic je opisan."
Deklica umolkne in tiho čita listek; a čim dalje čita, tem bolje se čudi tej skrivnosti. Naposled zgane listek skupaj ter vzklikne: „O milostiva, o do-brotljiva mati Marija!" To rekši pade na koleni pred podobo matere božje, ki jo visela poleg materine postelje na steni. Solze veselja žalijo njen rožnorudeči obrazek.
Klic osupele matere jo spravi zopet na nogi.
„Za božjo voljo, Minka, kaj pa je? Čitaj mi, čitaj, kaj stoji zapisanega na tem listku, ki ga držiš v roci!"
„Mati božja sama mi je poslala vse to," pripoveduje Minka. „Poslušajte listek, ki mi piše:
Preljuba hčerka!
Poslušala sem tvojo molitev in tvoje prošnje, ki si je z otroškim zaupanjem pošiljala v nebo. Tvoja goreča molitev je prodrla oblake in prišla pred božji prestol.
9*
Tu ti pošlje sv. Anton Padovanski biserni molek za tvojega lesenega, ki si ga izgubila. Prebiraj ga rada po večkrat, kadar utegneš, in glej, da bode vsaka tvoja molitevca, ki jo moliš, še mnogo lepši biser, nego so ti, ki so na tem traku nanizani. Ohrani svoje nedolžno srce čisto, kakor so čisti ti svitli biseri. Sveti Anton te ljubi in te bode ljubil, ako mu ostaneš zvesta in se mu še dalje priporočaš.
Drugi molek pošilja Marija tvojej bolnej materi. Razdere naj ga in porabi denar, kakor najbolje zna in more. A ti, preljuba moja, ljubi mater in slušaj jo. Bodi jej trdna podpora na stare dni, Bog ti bode vse stotero povrnil. Rada hodi v cerkev, kakor doslej. Ondu bodeš našla v kratkem priletno gospo, črno napravljeno, ki te bode ogovorila in vprašala po tvojej materi. Popelji jo na svoj dom, ker ona bode v podporo tebi in tvojej materi.
Moli in delaj rada, in nebeški Oče bode rosil svoj blagoslovila tvojo glavo; angeljci, tvoji ljubljenci, venčali te bodo z najlepšimi cveticami in nesli kdaj v sveto nebo, kjer prebiva in kraljuje tvoja skrbna mati Marija."
Obe, mati in hči, zajokate na glas, ko prečita Minka ta takó lepo pisan listek. Samega veselja ne veste, kaj bi začeli. V pobožnej, tihej molitvi se vzdiguje njiju zahvala k nebesom.
Se le po dolgem molku izpregovori mati in vpraša, kje je listek dobila. A Minka skoraj nejevoljna odgovori: „Mati ljuba, ali niste slišali, kdo mi je vse to poslal; ali ne umejete teh sladkih besed? Dà. dà, na tem se pozna, da so z nebes, ker je tako težko umejete. Saj pravijo, da človek v življenji ne more okusiti nebeškega veselja niti umeti nebeških stvari. Ako vže te besede človeka s tako srečo naslajajo, oj kaj bode še le v nebesih!"
Novič jej zaigrajo solze veselja v bistrih očesih in rudeči ustnici se premikajo v tihej molitvi.
Dolgo se še razgovarjate o nebesih in o neznanej gospej, katero jima je naklonila božja previdnost.
Ko hoče Minka listek nazaj v svilen zavitek položiti, zapazi, dajenadrugej strani listka še nekaj zapisanega.
„Ljuba hči! Bodi vedno ponižna in dobrotljiva. V kratkem bodeš zelò obogatela. Ne zabi takrat nesrečnih sirot in trpinov na zemlji. Podpiraj je po vzgledu svoje dobrotnice, če bi ta utegnila kmalu umreti. Spominaj se je v molitvi in ona bode prosila v nebesih za tebe.
Ta listek si hrani do smrti, čuvaj ga, kakor drag zaklad. Spomina naj te dolžnostij, katere sem ti naložila in obljub, katere bodeš takój storila. O vsem tem ne povej nikomur ničesar razven svojej materi. Ved ve sami ohranita v srci to skrivnost in jo nesita s seboj v hladni grob!"
Zopet se zasvetijo solze v očesih uboge matere in hčerke.
„Dà, to pismo je z nebes," deje mati resno. „Kdo drugi more prorokovati razven Boga in po njem razsvetljenih mož! O Bog moj dragi, sva-li vredni tolike sreče? Minka, nil, kaj obljubiš Bogu?"
„Vse," odgovori deklica jokaje. „Ne sebi hočem živeti, ako obogatim, nego drugim — ubogim in pomanjkanje trpečim ljudem."
Dolgo ste še obe utopljeni v gorečo molitev. Minka spravi listek kot najdražji zaklad v svojo skrinjico, zavivši ga v najlepše prte. Mati razdre po ukazu
denarni molek in spravi srebro in zlato v shrambo, da je more o priliki rabiti. Križec pa obesi na steno poleg postelje in se večkrat zaupljivo obrača va-nj in ga poljubuje.
Minka je krasnega bisernega moleka neizmerno vesela. Skoraj prijeti si ga ne upa.
Vsa zamaknena je klečala drugi dan pred Marijinim oltarjem. Usta niso mogla izražati dostojne zahvale; le srcé, polno najblažjih čutov, je govorilo. Solze vzvišene radosti so jej zalivale oči, ko je prvič prebirala svitle bisere pred podobo istega, ki jej je ta dar naklonil.
A še nekdo je pretakal ne daleč od te majhne Kristove neveste solze veselja in sočutja. Gospa je klečala na svojem mestu in zrla neprestano v deklico, katerej je ona naredila toliko radosti in veselja. Srce jo je šiloma vleklo k naj-Ijubšej prijateljici, ali krotila je svoje plemenite želje še mnogo dni. Vsak dan je prišla opazovat deklico in ni se varala o njenej pobožnosti.
Slednjič gospa sklene, razodeti se nbogej deklici, ki je dan na dan prosila Marijo, naj bi vže skoraj prišla obljubljena gospa. Minka je odmolila ravno rožni venec in hotela oditi, ko pristopi gospa k njej, oblečena ravno tako, kakor je bilo v listku napovedano. Gospa jo izprašuje to in óno, na kar jej Minka prijazno odgovarja. Naposled se jej gospa ponudi, da jo želi spremiti do doma k bolnej materi. To je Minko zelò veselilo.
Gospa stopivši v majhno, leseno kočo, najde bolnico v velikej bedi in siromaštvu. Mnogo je govorila z materjo in jej čestitala, da ima tako dobro in pobožno hčerko. Rekla je: „Bog je uslišal dekličino molitev in odslej se vam ni bati pomanjkanja, ker jaz hočem skrbeti za vaju." In gospa je zvesto spolnila svojo obljubo.
V kratkem ozdravi bolnica, in mati in hči ste se morali preseliti v lepo palačo imovite gospe.
Odslej so bile vse stiske in nadloge končane, ker gospa je imela mater za sestro in Minko za hčerko v svojej hiši. Bila je plemenita dobrotnica vdova brez otrok in sorodnikov, in zelò bogata. Svoje obilo premoženje je delila siromakom, cerkvam in dobrodelnim napravam. Dolgo so živele vse tri-skupaj v blagor in srečo ubožniin ljudem.
Umrla je mati in kmalu za njo tudi gospa. Minka je podedovala največji del ogromnega premoženja. A nikoli se ni prevzela. Ostala je vedno dobra in pobožna, kakeršua je bila v svojih otročjih letih. Delila je bogastvo ubogim in dobrodelnim napravam po vzgledu svoje nepozabljive dobrotnice. Vsak dan je pogoščevala bližnje in daljne ubožce v svojej hiši. Izvrševala je natanko svojo obljubo, da bode živela le drugim, ne sebi. Pred smrtjo je še izpremenila svojo hišo v bolnico. Umrla je tudi ona, objokovana od vseh, ki so jo poznali.
Tomanov.
Volk in lisjak.
fJ?	(Po Grimmu.)
olk je bil lisjakov gospodar. Kar je volk zaželel, storiti je moral lisjak, ker je bil slabeji. Lisjak bi se bil rad oprostil svojega gospodarja. Nekoć gresta po gozdu. Volk reče: „Lisjak, glej da mi dobiš kaj pod zobe, ako ne, požrem tebe." Lisjak odgovori: „Pri nekem kmetu vem za hlev, v njem so jagnjeta, ako ti je prav, idiva po jedno."
Volku je bilo to všeč. Ideta k hlevu. Lisjak ukrade jagnje, prinese je volku in gre domóv. Volk požrč jagnje, a še ni bil sit; hoče še drugo in gre po-nje. Ker je bil preneroden, zapazi ga ovca, mati jagnjetova, in začne upiti in meketati, da pritekó kmetje. Ko ugledajo volka, pretepó ga, da jim komaj uide. Hrom in krvav priteče k lisjaku, rekoč: „Grdo si me prevarili Hotel sem po drugo jagnje, a prišli so kmetje in me nabili." Lisjak odgovori: „Zakaj pa nimaš nikdar dosti!"
Drugi dan gresta zopet po gozdu. Volk, večna lakota, reče lisjaku : „Lisjak, glej, da mi dobiš kaj pod zobe, ako ne, požrem tebe. Lisjak odgovori: „Vem za kmeta. Gospodinja bo drevi pekla kolače; idiva po nje." — Gresta k hiši. Lisjak voha in voha okolo hrama, da zavoha, kje je skleda. Potegne šest kolačev iz nje in je prinese volku: „Tu imaš, nažri se," reče in otide.
Kakor bi trenil, požre volk pogače in reče sam v sebi: „Dobre so, ali več bi bilo še bolje." Skoči v hišo in potegne celo skledo s peči, da pade na tla in se razbije. Ker je zaropotalo, priteče gospodinja, ugleda volka in pokliče ljudi. Od vseh strani pritekó hlapci in nabijejo volka takó, da je ušel hrom ob dveh nogah k lisjaku. „Grdó si me napeljal," reče volk, „kmetje so me ujeli in nabili." Lisjak odgovori: „Zakaj pa nimaš nikoli dosti!"
Tretji dan hodita po gozdu. Volk je klecal ob dveh nogah, pa reče lisjaku : „Glej, da mi dobiš kaj pod zobe, ako ne, požrem tebe!" Lisjak odgovori: „Vem za kmeta, klal je, meso leži v velikej kadi v kleti ; idiva po meso !" Volk odgovori : „Dobro, kar s teboj grem, da mi pomoreš, ako bi ne mogel dalje." „Dobro!" reče lisjak. Po skrivnih potih se prikradeta v klet. Mesa je bilo dosti. Volk začne žreti, ter ni mogel nehati. Tudi lisjak ni stradal, a gledal je na vse strani. Večkrat je tekel v luknjo, skozi katero sta bila prišla. Poskušal je, če je njegovo telo še dosti sloko, da bode mogel skozi, kadar bode treba. Volk to videč, reče: „Lisjak, čemu tekaš sèm ter tja in skaČeš skozi luknjo in zopet nazaj?" — „Gledati moram, da kdo ne pride," odgovori lisjak, „le glej, da se preveč ne nažreš!" Volk reče: „Ne ganem se z mesta, dokler ni kad prazna." Ali kmet je slišal skakanje lisjakovo in pride v klet. Komaj ga lisjak zagleda, pa — smuk! skozi luknjo. Tudi volk je hotel za njim, ali nažrl se je bil takó, da ni mogel skozi luknjo, obtičal je v njej. Kmet priteče s polenom in ga ubije. Lisjak pa je zbežal v gozd in je bil vesel, da se je iznebil nikoli sitega volka.
—»♦< 143 >♦•— Pod stogom.
'liska se in gròrn odmeva, Kdor je zunaj, ta je reva, Ker z oblakov ploha lije, A na polji strehe ni je, l)a bi se pod njo vedrilo, Dokler bo z oblakov lilo. -Tam pod stogom dece troje
Najde zavetišče svoje; Dokler plóha ne preneha, Stog jim je ugodna streha, Prva reče mlada Vlada: „Jaz domä bi bila rada, Pa domóv ne morem iti, Mokra bila bi do niti.
Mati bi se hudovala,
Ko bi v dežji se oprala." —
Oglasi se sestra Jela: „Jaz bi koj domóv hitela, Ali v blatu zamazäla Bi se mi obleka zala; Bolje tukaj je ostati,
Dež da neha, počakati!" In zdaj Jakec se ogläsi: „Vlada, Jela, le počasi! Ve neumno govorita Za obleko le skrbita; Kaj porečem jaz ubožec, Prazen vže imam želodec;
Naj bi prej bil jaz to vedel, Bolje bi se bil najedel, Ker če bomo tu ostali, Dobro bomo se oprali, In kosilo zamudili Tukaj če bomo vedrili!" In sestrici mu rečeta: —
„Vemo, vemo, bratec dragi, Da bi bilo vse drugače, Ko imèl bi tù pogače, Dobro jesti, dobro piti, Potlej bilo bi vedriti Pač prijetno tebi ubožec, Prazen ker imaš želodec ! "
Sršeni.
fTJp	(Prirodopisni obrazec; spisal Eadoslav Knaflič.)
j Borkovem gozdu stoji kraj velike ceste star hrast. Pouosuo razprostira svoje debele veje v zrak. To vam je mogočno drevo, v vsem kraji ni mu jednakega. Borkovim daje vsako leto obilo želoda, ki je tečna piča za prašiče. Pravijo, da je ta hrast najstarejše drevo, še starejše od bližnje vasice, kder ni bilo še nobene hiše, ko je bil hrast še mlado drevesce. Gori, visoko nad prvo vejo bila je v hrastu duplina, v katerej so vsako leto gnezdile zlatovranke, dokler jim ni Borkov Ivanek z blatom zamašil odprtine, da so se ubogi mladiči morali zadušiti. Od sili dob ni v hrastovem duplu gnezdila nobena ptica več. A letos so se v njem naselili sršeni.
Borkov Ivanek je vže davno pozabil svoje grozovito dejanje. Letos je gonil veselo žvižgaje čredo na pašnik, ki se razprostira baš gozdu nasproti ónokraj ceste. Na pašniku se mu pridružita s svojima čredama Begorškov Martinek in Podkrajškov Bajko. Ker je danes zelò vroč poleten dan, spravijo se vsi trije v senco starega hrasta.
„Ivanek!" reče Regorškov Martinek, „škoda, da ni letos zlatovrank v ónem hrastovem duplu, v katerem si jim lani mladiče zamašil. Bilo bi pač prijetno gledati, kako ti zelenomodri ptiči svojim mladičem pridno donašajo žuželk in žabic."
„Ali ne vidite, da duplo ni več zamašeno," oglasi se Podkrajškov Rajko, kazaje tjà gori v hrastovo krošnjo.
„Jejmina! saj res ni zamašeno, dež in sneg sta blato izprala," reče Borkov Ivanek. Hotel je baje s tem umiriti svojo vest, češ, saj bi zlatovrauke tudi letos lehko gnezdile v duplu, a pomislil ni, da se ptiči izogibajo takih krajev, kjer jih človek preganja ali celò muči.
Zdaj pribrenči rijast in rumenopasast sršen, za njim drugi, tretji — peti. Nekaj časa letajo brenčeč okolo dupla, končno se poizgubé vanj.
„Aj, sršeni so se naselili v duplo, oglasé se vsi trije, čudeč se.
Oj ti hudobni Ivanek! glej, ker si tako grozovito preganjal in mučil nedolžne ptice, ognili so se vašega hrasta in zdaj so prišli sršeni vanj, da bi nadomestili zlatovranke. Ali bi ne bilo prijetnejše in boljše, ako bi po vejah skakale modrozelenkaste zlatovranke, ki pokončajo obilo kvarljivih črvov, žuželk in žabic, kakor zdaj, ko brenče v hrastovej krošnji rumeni sršeni. To so pač hudobni in drzoviti strijci! Tebi, meni nič, hodijo na sladko ovočje, a ti jim še nič žalega storiti ne smeš, ker bi te opikali do smrti.
Začetek te sršenove selitve je bil pač žalosten. Bilo je v začetku meseca maja, ko je priletela v gozd sršenova matica. Bila je mršava in jako slabotna od dolgega zimskega spanja. V velikih skrbeh letala je žalostna od drevesa do drevesa, iskajoč si varnega zavetišča, kjer bi si postavila gnezdo za svoje mladiče. Ves božji dan je brenčala okrog, našla je sicer duplo v starem hrastu, a ni se jej dopalo, naseliti se v njem, kakor bi bila vedela, kako grozovito zločinstvo se je zgodilo v njem. — A ne dobivši boljšega prostora, da-si je bila obletela vsako drevo po vsem gozdu, sklenila je, ostati v hrastovem duplu. Z velikim trudom si je pripravila duplo v stanovanje sebi in svojemu zarodu. Trohljive kosce hrastovega drevesa je z močnimi čeljusti kosec za koscem trgala ter steno v duplu lepo izgladila. Potem je vzletela, da bi si nabrala potrebnega gradiva za gnezdo. Našla ga je mnogo. V bližnjem Borkovem sadovnjaku je bilo vse polno mlađih ovočnih drevesec. Sedla je na prvo mlado hruškico ter jela lupiti lubje z mladega drevesca, kar je bilo drevescu na veliko kvaro.
Oj ti hudobni Ivanek! ali ne vidiš nasledke svoje grozovitosti ! Prej so zlatovranke v sadovnjaku pobirale kvarljive gosenice, a zdaj lupijo sršeni nežno kožico z mladih drevesec. Oj, ko bi gospod učitelj vedel za tvojo grozovitost, pač bi se mu oko solzilo o tvojej grozovitosti.
Sršenova matica je vsak košček mladega lubja v čeljustih drobno zmlela ter s slino pomešala. To tvarino je nosila v hrastovo duplo in si izdelala jako spretno gnezdice. A to ni bilo nobeno lehko delo, kdor pozna sršenovo gnezdo.
V dveh dneh si je zgradila celo pogačo sätovja. V pogači je bila stanica pri stanici, jedna kakor druga s šestimi postranskimi stenami in stropom. Peti dan svojega težavnega dela je jela skrbeti za svojo zalego; v vsako staničico je iznesla po jedno jajčece. Potem je zletela na prosto ter ves dan letajoč lovila muhe, komarje in še celò čebele. Svoj plen je napadla vselej od zgoraj, vrgla ga na zemljo, umorivši ga, polomila mu krila in noge ter nesla v čeljustih v prostorno duplo. Tu ga je zmlela v drobno kašico in z njo obložila jajčka. Za pet dni so se iz jajec izvalile ličinke, ki so takój začele z veliko slastjo jesti pripravljeno jim hrano. Za devet dni so postale ličinke vže tako debele, da so jim postajale stanice pretesne. Vso hrano so snedle, a bile so še vedno lačne.
Matica jim nikoli ni mogla dovolj hrane nanesti. Po ves dan je lovila žuželke, pokončala mnogo čebel in jih nosila v gnezdo, narejala iz njih kašo ter jo dajala ličinkam v hrano.
Končno so se ličinke naveličale jesti, spredle so si mrtvaški prt, zavile se vanj ter s prejo zapredle pokrovec nad stanico, kakor da bi se vlegle v rakev k večnemu počitku.
Ali ličinke niso poginile. Zapredene v pogrebnej rjuhi predle so dalje, dokler se niso popolnem zapredle. Koža, v katerej so se doslej gibale, začenja se jim lupiti in pokažejo se v novej podobi, t. j. prelevile so se v bube. Bube se ne gibljejo, mirne so, kakor bi bile mrtve. Ali ne, niso mrtve, zaspale so v trdno spanje, čakajoč vstajenja k novemu življenju.
Ko so bube spale v zapredenej stanici, matica ni počivala. Zgradila je novo pogačo sätovja, novo nadstropje, katero je stalo na prvem podprto z naopičnimi stebri. Zopet je v vsako stanico novega nadstropja položila po jedno jajce. A
predao so se iz njih izvalile ličinke, vže so se tam doli v prvem nadstropji bube vzbudile iz spanja. Nastal je za nje vstajenja dan ; pokrovec nad stanico se je polagoma pridviguil, a iz stanic so vzleta val i mladi sršeni. Matica je vsacega pozdravila, vsacega osnažila, da je bilo veselje.
Prva dva dni jim matica ni dovolila iz dupla na prosto. Boječ se za njih mlado življenje, douašala jim je sama hrane. Da bi ne lenarili, ukazala jim je stanice snažiti in tudi druga manjša domača dela opravljati. Četrti dan jih je peljala na prosto v beli dan. Veselo je gledala ta rumenopasasta bitja, kako so se vrtela po zlatem solnci.
Odslèj so si mladi sršeni sami iskali hrane. Matica jih je večkrat vodila v bližnjo vas v Borkov sadovnjak, kjer so lupili lubje z mladih drevesec, da bi se naučili iskati gradiva za gnezdo in ga pripravljati.
Odslèj je bil v gnezdu ves nov red. Matica je vodila in nadzorovala delo svojih rumenopasastih mladičev. Jedni so donašali ličinkam hrano, drugi so gradili tretje nadstropje, katero je stalo z močnimi stebri na drugem. Matica je pridno polagala jajca v stanice tretjega nadstropja, a delavke so vže gradile četrto in peto nadstropje.
Tako se je nova sršenova naselbina vedno bolj množila. Sršeni so si zgradili veliko gnezdo, obstoječe iz pet nadstropij, ki stoje drugo na drugem z naopičnimi stebri. V vsakem nadstropji ali pogači je stanica pri stanici, vsaka s šestimi postranskimi stenami in stropom.
Da bi si življenje dobro zavarovali, postavili so si pred uhodom v duplo močno stražo, kajti tudi sršeni imajo svoje sovražnike.
Borkov Ivanek, Begorškov Martinek in Podkrajškov Bajko so se čudili, da so se v hrastovo duplo naselili sršeni. Dobro so vedeli, da so sršeni hudi strijci, zato so se jih bali.
„Veste kaj?" reče Bajko, „tukaj pa vže ne bode dobro sedeti. Ti strijci tam gori so hudi, lehko bi se v nas zaleteli in nas pošteno opikali."
A Ivanek, ki je bil pogumnejši kot drugi, reče: „Kaj nam pač mogó storiti ? Predno me kateri ugleda, lehko vže dvakrat pete odnesem!"
A nobeden dečkov ni opazil, da jih tam gori pri uhodu opazuje sršenova straža.
Bajku in Martinku je postalo tesno pri srci. Strah pred sršeni jih je prevzel. Le Borkov Ivanek se porogljivo smeje ter zagrabi z roko nekoliko prsti, da bi jo zagnal gori v duplo.
Tovariša se spustita v beg in tudi Ivanku je postalo tesno, ubere jo torej za njima.
Za dva meseca so postali sršeni strah vsej okolici. Ne samó, da so lupili lubje z mladih drevesec, hodili so se tudi sladkat na zrelo sadje. Ti sladkosnedeži in tatovi pač ne vprašajo, čegavo je sadje; kajti dobro vedo, da se jih vsakdo boji. Največ se jih je nabralo na starej Borkovej hruški, kjer so iz zrelega sadja srkali sladek sok. Ivanek bi pač tudi rad te krasne zrele hruške jedel; mikale so ga zelò, a ni si upal blizu. Ko bi hruško le malo potresel, usipala bi se cela tolpa sršenov na njega in opikala bi ga, da bi bilo joj! Saj vže prigovor pravi : „Devet sršenov za jedno kačo."
Ivanek je vže večkrat slišal, kako sršenov pik boli, posebno če piči več sršenov, človeku je preboleti hude bolečine, a često mora tudi umreti. Pripetilo se je vže, da so sršeni kako goved ali konja do smrti opikali. Otroci so se jih torej zelò bali. Kakor hitro se je kje kak sršen pokazal, vže so odnesli pete!
Nečega dné je bil zelò vroč poleten dan. Pastirji so si zopet poiskali sence v gozdu ter se pogovarjali o sršenih v duplu.
Borkov Ivanek pravi: „Veste kaj? Lani so bile v našem sadovnjaku podzemne òse, ki so tudi pokončavale čebele in ščipale zrelo sadje, a moj oče je nekega večera v mraku zakuril ogenj kraj uhoda ter z motiko izkopal ósinjak. V temi òse rade na svetlo lete, zatò so počepale vse v ogenj in tako smo bili rešeni teh jako nadležnih gostov. Kaj, ko bi tudi mi sršenom podkurili?"
Vsi pritrdijo in ugibajo, kako bi to storili. Sklenili so na večer prihodnjega dne potisniti na dolgej palici šopek goreče slame v sredo sršenovega dupla.
Drugi dan je bilo deževno vreme, kakor bi nalašč hotelo pastirjem pomagati sršene pokončati, ker ob deževnem vremenu so sršeni vsi doma. Ivanek vzame dežnik in jako dolgo palico, da bi ž njo dosegel do dupla. Predno je pomeril, odprl je dežnik, v jednej roki ga pred seboj držeč, a v drugej je držal dolgo palico. Ali o joj! Straža pred uhodom je takój zapazila, kaj Ivanek namerja. Cela tolpa sršenov se spusti niz dolu zaletavajoč se v dežnik. Ivanek se ustraši, pade v blato, a dežnik na njega. Gorje mu, ako bi ga ne bil dežnik pokril in branil razdraženih sršenov !
A jeden ga je vender pičil v nogo. Otekla mu je zelò. Borna so mu po-kladali mokre ovitke na njo, a oteklina ga je vender zelò bolela.
Sršen ima na zadkovem konci ostro želo, z njim je v zvezi mehurček, poln jedkega soka. Sršen zabode želo človeku ali živali v meso in ob jednem se pocedi nekoliko tega jedkega soka v ubodeno rano. Bana je sicer majhna, podobna igli-nemu ubodku ali zelò peče in skli, a koža oteče in zaprišči.
Zdaj se spomni Ivanek, da je to kazen božja za njegovo grozovitost, ker je bil zlatovrankam duplo zamašil. Sklenil je, nikoli več ptičev preganjati. Bobro se je spomina! besed učiteljevih: „Kdor ptiče preganja, zadene ga prej ali pozneje kazen božja!"
Pastirji se pa tudi niso upali več sršenom podkuriti.
Prišel je mesec vinotok. Po goricah odmeva pokanje pušk, samokresov in topcev. Vesela trgatev je. Koder koli greš, povsod ti prijetno doni na uho ubrano petje veselih trgačev. Povsod po goricah je veselo, a tam doli v sršenovem duplu je žalostno. Sršenovo gnezdo navdaja neka skrivna slutnja in nemir Matica leze jedva od stanice do stanice. Ne zapoveduje več in tudi ne nadzoruje več dela v duplu. Sršeni gledajo drug drugega z nevošljivim očesom, nobeden ne dela, vsi pasejo lenobo. Lenoba je mati vseh hudobij. Zato je tudi v sršenovem duplu nestalo reda in miru. Od j «tra do večera vrè v njem, kakor bi se bližali hudi časi. Končno poči upor. Sršeni koljejo drug druzega. Tudi mladičem in bubam ne prizanesò. Trgajo jih iz stanic ter jih mečejo iz gnezda. To je strašen trenotek za sršenov rod. Brat ne prizanaša bratu, v pogubnem uporu lomijo z ostrimi čeljusti drug drugemu krila in noge, da morajo sramotno poginiti. Le malokateri se otmè in še ta zapusti hrastovo duplo za vselej, da bi prespal zimo v kakem varnem
kotičku in v prihodnjej spomladi ustanovil si daleč od tod nov dom in za plodil nov rod.
In takó se je na sršenih v hrastovem duplu izpolnil prigovor, ki pravi: hudoba se sama bije.
Prišla je ostra zima. Sever brije čez dol in plan. Ptičjega petja ni več sličati, cvetice ne cvetó več, le po šipah na oknih cvetó ledene cvetice. Sèni po velikej cesti pa koraka s torbo na hrbtu vesel deček rudečih lic po cesti mimo hrasta v šolo. Borkov Ivanek je. Kakor vselej, takó se je tudi danes spomnil na zlatovranke in sršene. V gozdu je vse pusto, samó tam po hrastu kljuje zelena žolna s svojim močnim kljunom, da bi si izpod skorje s pilastim jezikom poiskala žuželkinih bub. Končno najde tudi hrastovo duplo. Tu je našla mnog dober grižljaj za svoj lačni želodček,
A Ivanek ni nikoli več preganjal ptičev in danes je umen mož, ki zna ceniti korist ptičev, a sršenov se še vedno boji ter jih ima za največje sovražnike sadnega drevja.
Lipa.
Najboljši izmed vseh dreves, Preljuba lipa tvoj je les.
Sekiro vzel bom, dleto v dlan,
Počijcm naj pod streho to, Ker trudno moje je telò."
Po svetu kip, kipar bo znan.
Stoji mi lipa, oj stoji, A njeno listje le molči.
Stoji mi lipa, oj stoji, A njeno listje le inolčL
Umetnik ide, a za njim, Tam pevca čuj, prijatla rim.
Gre tujec dalje svojo pot, Zdravnik prispe, obstane tod.
„Bazcvitaj, lipa, se lepó, Saj ti slovansko si drevó.
To vé izkušnja mnogih let.
Zdravilen, lipa, tvoj je cvet,
Slovan časti, slavi te vsak, Moči, mehkobe naše znak.
Natrgal zopet cvetja bom, Ponesem säbo ga na dom."
Viharjev, lipa, se ne bòj, Vesel je tvoj in naš razvòj.
Stoji mi lipa, oj stoji, A njeno listje le molči.
Jaz bodem čuval te sekir, Krog tebe, v nas naj vlada m h.
Zdravnik otide, toda glèj, Umetnik zdaj stoji pri njej.
Stoji mi lipa, oj stoji, Pa kaj nje listje zdaj šumi?
Umela pač je govor tä, Ta govor šel jej do srca.
Fr. Krek.
Prirodopisno - natoroznansko polje.
Divja koza.
|lggo divjih samotah pod strmimi vrhovi plešastih snežnikov pohaja zanimiva
in lepa žival — divja koza. Pred človekom, svojim največjim sovražnikom, umaknila se jo v mrzle puste višave, kjer so se gozdi skrčili v pritlikavo grmovje, kjer med razsedenim skalovjem, po grobljah in rižah zelene sieer redka ali sočna in dišeča planinska zelišča. Divja koza je podobna domačej kozi, samó daje daljšega vratu, daljšega in bolj zatrepanega trupla, višjih in krepkejših nog, in pa da brade nima. A še bolj jo ločijo od domače koze črni okrogli rogovi, ki tik nad črnimi svetlimi očmi rastó naravnost, zgoraj pa so kljukasto nazaj zakrivljeni. Rdečkasto-ruja va letna dlaka v jeseni zatemni iu sìm ter tjà se dobi po zimi vsa črna divja koza. — Živahna in brdka divja koza je ustvarjena za te kraje. Po najstrmejših čereh pleza in skače neznano hitro in varno; po dlan širokej polici leti po pečevji, kakor bi jo nosil vihar; kraj globokih prepadov, kjer bi človek mislil, da ni prostora za njeno nogo, drvi hitro kakor strela. Z jednim skokom puhne na štiri metre visoko strmino, z največjo lehkostjo šine preko pet metrov širok preduh in brez vse škode skoči v sedem metrov globoko brezno. V skoku se obdrži na skalici, ki bi jo človek lehko z roko pokril in obstreljena tudi na treh nogah pobegne po najstrmejših robovih lovcu izpred oči.
Divja koza ni toliko plaha, kolikor previdna in oprezua žival. Izkušnja jo uči, da je človek njen najhujši preganjalec, zato je pred njim v vednem strahu, vedno se ozira in viha nos, najmanji sum jo požene na najvišje grebene. Ce pa vidi, da je človek ne preganja, kmalu izgubi strah, postane krotka in se časih pomeša celò med domače koze, pasoče se po planinah.
Divja koza živi najraje v družbi. Nekdaj, ko so bile vse planine polne te živali, našlo se je večkrat v jednej družbi po 50—100 glav, a danes, ko je te živali vedno manjše število, dobi se redko še 10 glav v družbi.
Divja koza, naj se pase ali počiva, veduo misli na svojo varnost. Muleč travo, trgajoč sočuo zelišče ali grizoč brstje, vsak čas preneha, vrže glavo kvišku, ogledava se, nastavlja ušesi in voha po zraku. Bodi si med pašo, bodi si med počitkom postavi se najstarejša koza na vzvišeno skalo ali na strmi greben za stražo, od koder pregleda vso okolico in opazi vsako nevarnost, ki se bliža od daleč. Ko ugleda kaj sumljivega, glasno zabrlizgne, skoči in pobegne na nasprotno stran, kakor blisk švigne vsa družba za njo in hipoma izgine, kakor bi se v zemljo u drla.
Ako divje koze zavohajo človeka, preduo ga vidijo, postanejo jako nemirne, zbegano skačejo sem ter tjà, stezajo vratove, gledajo, slušajo in vohajo, ne vedoč, od katere strani jim preti nevarnost, ne znajoč, na katero stran jim je treba pobegniti. Ko ogledajo sovražnika, zdrznejo se; nii, ako človek mirno stoji, postoje tudi koze in srpo upró oči vanj, ako se pa človek le malo gane, pobegnejo kakor strela.
Lov na divje koze je neizrečeno težavna in nevarna. Lovec mora biti trdnega, rekel bi železnega telesa, vajen vsakeršnih težav, ne sme se bati večduev-
nega truda, kljubovati mora mrazu, viharjem in nevihtam, a vrhu tega mora biti zmeren, hladnokrven in kadar treba tudi pogumen in drzen. Razven dobre, zanesljive puške mu je potrebna mirna roka, bistro oko in vedra glava, ki ni podvržena omotici. Natančno mora poznati svoj lovski okraj, znane mu morajo biti vse steze, vsi križpotje, vse krivine in globine. Vedeti mora, kje se živali navadno paso, kje počivajo, kje prenočujejo, kam se skrivajo in umikajo nevarnostim. kratko rečeno: poznati mora divjo kozo natančno, vse njene navade in posebnosti.
Divja koza daje izvrstno divjačino, a iz kože se stroji posebno trdna in trpežna irhovina in tudi rogovi so za rabo. Dolgo hrbtno dlako si lovei radi zati-za klobuke.
(Po Erjavčevej knjigi „Domače in tuje Hvali".)
Moj dom.
preljub si mi o rajski svet, Kjer bival sem mladostnih lét, Nikdar ne bom pozabil té, Saj k tebi si želi srce!
Tu mati je zibala me, Sladke mi pela pesence, In bratec moj in sestrica, Sta kratek čas mi delala.
In ded in ljuba babica, Moliti sta me vadila. A oče me učil lepó, Pisati, brati vse lepó.
Zatoraj zàbil te ne bóm, O moj preljubi rojstni dóm; In tudi zapustim te ne Poprej, ko smrt pokliče me.
Zdravko.
Uganka.
Pri luči te spremljam, Za tabo hitim; V temoti pa hitro Od tebe- zbežim. Povej, kdo sem?
Zabavna naloga.
(Priobčil H. rodkrajšek.)
Sestavi iz sledečih črk: a, a, a, a, a, b, e, c, è, e, e, e, e, e, e, c, e, g, i, i, j, k, k, k, 1. 1, 1, 1, in, in. n, o, o, o, p, r, r, s, s, s, s, t, t, t, t, v, v, v, v, 7 besed, katerih vsaka iuia po sedem črk. Besede značijo zaporedoma:
1. Ptico pevko; 2. slovenski sklon; 3. pobožno opravilo; 4. vojaka najnižje vrste; 5. ime deželana; 6. slovensk samostalnik; 7. vas na Notranjskem. —Ako razvrstiš posamične črke teh besed zaporedoma po predalih posamičnih vrst, povedó ti óne črke. ki stojé v predalih, zaznamovanih s pikami, od leve proti desni navzgor ime slovečega slovenskega pesnika.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Nove knjige in listi.
*	Pedagogika. Po najboljših virih spisal Anton Zupančič, učitelj pedagogike na ljubljanskem bogoslovnem u 5 i lis è u. V L j u bij a ni. Založila katoliška bukvama. — Tiskala „Katoliška tiskarna." 1888. Vel. 8°. 152 strani. (Cena 80 kr.) — To je knjiga, katere nam je bilo neobhodno potreba pri našem šolstvu. Zatorej jo priporočamo vsem slov. učiteljem, da si jo naroče vsak za šolsko knjižnico v svojem kraji.
*	Vrtnarstvo, s posebnim ozirom na obdelovanje in oskrbov anj ešols ki h vrtov. Po naročiluvis. c. kr. kmetijskega ministerstva spisal Gustav Pire, tajnik e. kr. kmetijske družbo kranjske in popotni učitelj. S 180 podobami. V Ljubljani 1888. Založila c. kr. kmetijska družba kranjska. Natisnili J. Blazni-kovi nasledniki v Ljubljani. Vel. 8°. 147 strani. — To je krasna knjiga, ki bode posebno dobro došla ne samó našim slovenskim gg. učiteljem, temveč vsaeemu, ki se peča z vrtnarstvom. Živo jo priporočamo v obilo naroeevanje, da se razširi po vseh slovenskih krajih. Nobena šolska knjižnica naj bi ne bila brez te velekoristne knjige in to še posebno na kmetih. Cena knjigi j e 1 gld. Za gg. učitelje pa samó 74 kr. Za poštnino je pridjati 10 kr.
DC" Knjižico „Cesar Franc Jožef I." ki jo je sestavil Iv. Tomšič na spomin 40letnega vladanja Njega Veličanstva, natisnil in založi 1 p a K ar 1 Bauch na Dunaji, priporočil je slavni o. kr. deželni šolski svet Kranjski z dopisom z dné 27. avgusta t. 1. št. 1575 vsem c. kr. okrajnim šolskim svetom v razdelitev mej šolsko mladino na Kranjskem. Bavno takó tudi „Spomenico," ki jo j e izdal Karl Bau eh, t i s k ar na Du n a j i.
Rešitev demanta in odgonetka šolskega reda v 8. „Vrtčevem" listu:
Bešitev demanta:
Cr
k r t sliva E m a n v e 1 Gr i n t o v e c
nosorog Pivka pes c
Prav so ga rešili: Gg. Greg. Koželj, učit. v Št. Gothardu; Al. Vakaj, pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.); Fr. Terčck v Idriji; Emil Šinko v Središči (Štir.) ; Ant. Žnideršič in Krist. Hodnik v
II. Bistrici; Iv. Stabel v Škofjiloki; Ad. Kovačič, dij. v Celovcu; Ernest Širca, dij. v Gorici; Leop.' Polj an ec. dij. v Mariboru; .los. Hude. dij. v Bu-dolfovem; Engelbert Gang], dij. v Metliki; H. Maister, dij. v Kranji; Fr. Goršič, V. Ledenik, I Fr. Stepan, Ivan in Julijan Žcleznikar. dijaki v Ljubljani; Janko Kersnik, realec v Ljubljani: Fcl. Bénedek. uč. v Planini: Milan in Vlad. Vošnjak. učenca v Šoštanji (Štir.) ; Bud. Cepuder, uč. v Litiji; Otmar Meglic, uč. na Vranskem (Štir.); K. Paradiž, Beni in Marko Ipavec, Fr. Žiičar, K. Goboc in And. Ceme, učenci pri sv. Jurji ob juž. žel.; B. Andrejka, uč. v Ljubljani. — Apolonija Fatur in Emilija Thuma v Postojni; Ivana Loben v Horjulu; Novinka Peče v Starem trgu pri Ba-keku; Svitoslava in Stanislava Zarnik v Nevljah; Fjina in Marija Gantar, uč. na Studencu ; Ahacija Treven. v Tržiči ; Neža Dobovišek, Mici Šešerko, Amalija Koser, Marija Cmok. Katinka Pisanec, Alojzija in Ana Vrečko, Jos. Solar, Marije» Mar-košek. Neža Jošt, Katra Krajne, Franika Gajšek, Lucika Čretnik, Anička Paradiž, Amalija Celestin in Katinka Lubaj, učenke v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.); Marijca Tomažič in Marijca Jesenek, uč. pri sv. Venčeslu (Štir.)
Odgonetka šolskega reda: Ponedeljek . . . pisanje
Torek.....branje
Sreda.....slovnica
četrtek . . . . risanje
Petek..... petje
Sobota .... zgodovina Nedelja .... prosto.
Debelo tiskane črke ti povedo, da je v nedeljo prosto.
Uganili so: Gg. Alojzij Vakaj, pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.) ; Ernest Širca, ' dij. v Gorici ; V. Ledenik in Fr. Stepan, dij. v Ljubljani ; Janko Kersnik, realee v Ljubljani: Milan in Vladimir Vošnjak, uč. v Šoštanji (Štir.) ; K. Paradiž,v Meni in Marko Ipavic, uè. v Št. Jurji ob juž.žel. (Štir.); — Emilija Thuma v Postojni; Katinka Pisanec, Alojzija Vrečko, Neža Dobovišek, Marija Šešerko, Amalija Koser in Marija Cmok, uč. v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.).
Zaradi podob moral se je „Vrtec" ta mesec september nekoliko zakasniti, kar nam naši č. gg. naročniki naj blagovoljno oproste. V prihodnje bode zopet vse v navadnem redu, ker smo se s podobami za dljé časa oskrbeli.
Uredništvo „ Vrtčevo".
I.islHira. Nekaterim našim sotrndnikom: Ker nam poslanih spisov še ni bilo mogoče pregledati, zatorej lepa hvala za poslane stvari. Vse, kar je dobrega in primernega za našo slovensko mladino, priobčili bodemo radi, kolikor nam bode pripnščal prostor v „Vrtci". Kadar pregledamo rokopise, poročali boderao obširnejše v listnici ali pa pismeno.
„■Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca, in stoji za vse leto 8 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Uredništvo „Vrtževo", mestni trg, Sto.v. 33 v Ljubljani (Laibach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.