Čeprav je bil predpust, so vendar možje opustili vse drugo. pa se razgovarjali o položaju v Beogradu. Dobro je povedal hišni gospodar, ki je dejal: »Radič in Pribičevič sta letos vprizorila najboljšo politično maškarado!« »Kako to«, je skušal ugovarjali sosed, ki ga je sram, da je svoj čas glasoval za Radiča. »Takole je: Maškera se preobleče, pa še to neumno, navadno smešno, da ga ni spoznati, in potem dela neumnosti. Na pepelnico pa — se modro držil« »No, in Radič?« >Radič je naredil takole: On se je proglasil za zagovornika demokracije. Radičevske tamburice v Sloveniji, »Kmetski list«, je seveda prav učenjaško razlagal z grškimi besedami, kaj je demokracija. Pravi, da je to načelo, naj ljudstvo po svojih izvoljenih poslancih vlada!< »Saj to je prav!« »To je prav! Toda Radič se je oblekel v kričečo obleko zagovornika tega načela. Vse mu je slavo pelo! Kralj sam mu je zaupal, pa mu je celo naročil, naj sestavi tako vlado, po kateri tako vpije. Pa nič mu ni šlo skupaj. Ali vpil je še vedno. Pribičevič mu je naročal, kaj sme in kaj ne sme govoriti. Niti v dvor ni smel sam. Ko je videl, da nič ne bo dosegel, je šel v Zagreb se kujat. Beograd ga je zopet povabil, naj gre v vlado, da bodo res izvoljeni poslanci vladali, da bodo i Hrvati v vladi. On je prišel v Beograd in njegov predlog je bil — naj sestavi vlado general! Tak je torej zagovornik načela, naj vlada Ijudstvo po svojih izvoljenih! General naj vlada! Zakaj je to rekel? Zato, da bi še med vojaštvo zanesel politiko, zato, da bi tudi Srbi in Slovenci postali politično uničeni, kakor je Hrvale on uničil, da samo zaradi njega ne pridejo v državi do veljave. Tako je Radič nastopil sroj političen pustni torek, s takim predlogom, ki smeif vse državljane, Ješ, da rtaj jih vlada tablja kot nerazsodno maso, je doigral svojo predpustno politično igro. Zdaj pa ima pepelnico, ki bode trajala še precej dolgolc »Pa je bil res neumen, da je masko dol vrgel in se je kot zagovornik ljudske vlade tako javno potegnil za to, naj generali vladajo. Zdaj se ne sme več imenovati zagovornika ljudskc vlade, zdaj bo odložil tamburico in bode vzel v roko bridko sabljico«, je končno spoznal njegov bivži volilec. »In kaj sedaj, možje? Oni bodo še nadalje po svojih agentih in po svojem listu govorili staro pesem, vendar je potrebno, da vidijo Radiča vsi tisti, ki so mu 4o zdaj še zaupali, kakšen je sedaj, ko je svojo masko dol vrgel! Povejmo vsem, ki še niso spregledali, da tisti, ki Radiča podpirajo, hočejo uničiti najvišjo pravico naše svobode, da volimo poslance, ki branijo naše pravice in delajo postave, pa hočejo, da nam pravico seka in postave piše vojaška sablja! Čast voiaštvu v brambi domovinc, gospodarstvo in vodstvo države pa bodi v rokah naroda samega! Povejmo to vsem, da bodo vsi slepi izpregledali!« »Bomo«, so sklenili.