Književna poročila. $6 t Sedaj se še izpremeni v slona in se spusti za ukletim bratom. Ujame ga, izpremeni se v človeka, vzame meč in mu odseka glavo. Bel golobček vzleti proti nebu. Steklena gora se razgrne; on s svojimi tremi sestrami stoji na veličastni planoti. Potem se napotijo domov, in napravijo doma vesele gosti, kamor povabijo tudi mene, ki sem vse to videl ter vam povedal, kako se godi po svetu. Književna poročila. VIL Uebcrsicht der Slavenreste in Tirol von Prof. Dr. H. Igu. Bidermann. (»Globus«, Illustrierte Zeitschrift fiir Lander- und Volkerkunde, Bd. L1X, Ni\ 19. & 20.). Petindvajset let je že minilo, odkar je prof. Bidermann (ali kakor on trdi, nekov prijatelj njegov), v Lukšičevih »Skivische Blatter« (Dunaj, 1866.) pisal o nekdanjih spomenikih slovanskih (pravo: slovenskih) naselbin po Tirolskem. Njega spis je vzbudil veliko pozornost ne le v Slovanih, nego tudi v nemških preiskovalcih, in od tistega časa je jako narasla književnost o tem vprašanji. Prof. Bidermann sam je napisal leta 1876. nekaj dodatkov k razpravi svoji in jih pridejal svojemu delu »Die Romanen und ihre Ver-breitung in Oesterreich.« V Slovanih se je bavil s tem vprašanjem sosebno ruski akademik A. Wesselofsky (Časopis ces. ruskega ministerstva za narodno prosveto, meseca listopada leta 1879.) m v Slovencih zlasti pokojni Davorin Trstenjak v svojem spisu: »Slovenske besede v Tirolskej nemščini« (Kres, 1884.). V Tirolcih samih se je poleg Bidermanna največ bavil s slovenskimi naselbinami po Tirolah bivši gimn. ravnatelj dr. J. C. Mitterrutzner, ki je znan za velikega podpornika afriških misijonov. Napisal je leta 1879. v programu briksenske gimnazije razpravo »Slavisches aus dem bstlichen Pu-sterthal in Tirol«, katera je izšla tudi v slovenskem prevodu pri J. Krajci v Novem Mestu leta 1880. Ali Nemcem ni bilo po volji, da sta Bidermann in Mitterrutzner tako ugodno pisala o nekdanjem slovenskem življi na Tirolskem, in začeli so kričati, da slovenske besede v tirolskem narečji ne dokazujejo ničesar za nekdanje naselbine slovenske, da te besede niti slovanske niso, nego romanske in da imajo le slovansko lice, da se je-dino približujejo govorici slovanski. »Sie sind blosse ,Anklange' slavischen Wesens. Diese ruhren' von ausserer Eimvirkung her oder es treibt, ohne 3<> 562 Književna poročila. dass auch mir derartiger Einfluss Platz gegriffen hatte — ,lediglich der Zufall damit sein Spiel" (sic!). Ihnen miissen die oft tauschenden Analogien zugerechnet werden, welche auf den ersten Blick sogar als Slavenreste sich darstellen, wahrend in Wirklichkeit nicht einmal ein Anklang slavischen Wesens vorliegt!" Prvi vrsti teh nasprotnikov Slovenstva na Tirolskem pripada prof. A. Unterforcher v Hebu. Priobčil je že leta 1885. v programu litomeriške gimnazije spis »Romanische Namenreste aus dem Pusterthal«, v katerem se spominja tudi nekaterih slovanskih imen, a samo zato, da polemizira proti Bidermannu in Mitterrutznerju, ki sta trdila, da je bila pustriška dolina nekdaj slovenska. Potem je šel prof. Unterforcher sam na lice mesta in se je sicer nekoliko bolje poučil o tem vprašanji, toda v glavni stvari je ostal venderle »nejeverni Tomaž«. Napisal je potem o krajevnih imenih pustriške doline še štiri spise, katerih je dal tri natisniti v programih litomeriške gimnazije (leta 1887.—1889.), a zadnjega v programu hebske gimnazije (leta 1890.). Prof. Bidermann, ki je v tem še nabral nekaj podatkov o slovenskem življi na Tirolskem (»Forschungen zur deutschen Landes- u. Volkskunde«, I. Bd. 1886.), zbral je letos v omenjenem časopisu »Globus«, vse dosedanje podatke o slovenskih naselbinah po Tirolskem in takorekoč »sklenil račun« o tem vprašanji. Prof. Unterforcher je tudi precej omajal dobro mnenje Bidermannovo, tako da mu poslednji daje izpričevalo: »Sein Verdienst ist es namentlich, falschen Deutungen mit beweiskraftigen Argumenten entgegen getreten zu sein.« Vender mora Bidermann sam priznati, da je sodil Unterforcher prestrogo in celo krivično: »Das Misstrauen, womit er die ,slavischen Anklange' auf ihren wahren(?) ethnographischen Wert priift, verleitet ihn zu einer Strenge, welche ohne Not die slavischen W u r-zelworter durch romanische er se tz t wi ssen w i 11 und den Slaven iiberhaupt einen sehr beschrankten Einfluss auf jene Anklange einraumt. * — Da bi nekoliko ublažil to preveliko »strogost« Unterforcherjevo, podaja Bidermann v »Globusu« po Trstenjaku nekaj slovenskih besed v tirolski nemščini, katere utegnejo biti po Bidermannovem mnenji res slovanskega izvira. Tem izrazom pristavlja opazko, da so »očito importirani« po tirolskih krošnjarjih in kupcih, ki hodijo po živino celo tja doli na Srbsko. Samo o nekaterih besedah se mu zdi verjetno, da so se morda tudi razširile iz pustriške doline po vsem Tirolskem, vender si ne more rešiti te »uganke« in poudarja, da je človeku treba biti skeptiškemu proti izrazom: Tschurl (čura, nepošteno dekle), Gunok (gonek), eine Roi machen (rojiti), Schitzen (jezice), Serkl (močvirje, od «srkati«), Ritsche (rečina, vodotočina) in dober v pomenu »brav«. —- Tudi mčni Bidermann, da ni moči ničesar Književna poročila. 563 sklepati iz cerkvenih patronov, ki so obljubljeni sčsebno Slovanom (sv. Vid, Ciril, Nikolaj, Helena), da bi bili na dotičnih krajih kdaj bivali Slovenci. Po tem »skeptiškem« uvodu pride prof. Bidermann k »brezdvojbenim« ostankom Slovanov in jih deli na te-le skupine: i.) Besede, ki žive: še sedaj v navadni govorici Tirolcev; 2.) besede ki zaznamenujejo kraje; 3.) hišna in rodbinska imena; 4.) običaje in poročila pravnega značaja ter 5.) znamenja narodnega tipa. Žal da se Bidermann povsod preveč naslanja na Unter-forcherja in najprej pov<š le ono, kar je ta spoznal za neoporečno slovansko. To velja zlasti o prvi skupini besed, o katerih trdi Unterforcher, da se slišijo »zgolj« le v izilski dolini (Iselthal na severozapadu od Lienza). Vender mora Bidermann priznati, da Unterforcher še ni izerpil vseh slovenskih besed in da se tudi na zapadni strani toplaškega polja (torej v pustriški dolini) nahajajo še slovenski izrazi, n. pr. Datschker = krstača. Dalje dostavlja, da je moralo biti pred sto leti običnih še mnogo več slovenskih izrazov po Tirolskem, kakor to dokazuje Hubnerjev »Salzburgisches Idio-tikon« (Salzburg, 1796.). Prej je pripadala vsa defereška dolina Salzburš-kemu. Da se je tudi po vsi pustriški dolini nekdaj govorilo slovenski, o tem ni dvojbe (primeri: »Zvon«, leta 1888.), ker je ta dolina pred letom 1500. pripadala oblasti goriških grofov. Temu odločno oporeka Unterforcher, izvajojoč ime Ptistrica od »Birrus«, ki je bilo valjda stai"0 ime za reko Rijenco (Rivnico ?). Tudi Bidermann ne včruje, da bi bili Slovenci stanovali po pustriški dolini. Kar se tiče osebnih in rodbinskih imen, meni Unterforcher, da so se podedovala po zemljiščih in prešla na njih sedanje (nemške) lastnike. Le v »najredkejšem« slučaji da so »Hladniki, Globočniki, Koperniki, Lazarji, Oblazarji, Prilogarji, Petriči, Poljanci, Tožniki, Vračarji« i. t. d. i. t. d. potomci nekdanjih slovanskih gospodarjev in da »v njih žilah le morda, ali izvestno že zelo stanjšana, še teče slovenska kri.« Iz nekega goriškega urbarja (z leta 1329.) navaja Unterforcher lepe slovenske priimke, kakor: Glavik, Hudokruh, I/stigoj, Stojmir, Hobnik, Koristnik, Plastnik, Povek, Sugoj i. t. d. Da se nahajajo slovenski priimki tudi drugod po Tirolskem, to si tolmačita Unterforcher in Bidermann tako, da so se slovenski gospo darji selili, ali pa da so bili izgnani zaradi vere. Sosebno važen je odstavek o običajih in pravnih spomenikih. Med prvimi navaja Bidermann »turčanje« jajec in »groglovanje«, t. j. pačiti se pri govorenji, zadržavati sapo in govoriti tak6, da ga drugi ne spoznajo. Izraz »Rott« (podobčina) spominja na staro slovensko razdelitev županije v »soseske« in dokazuje slovenski značaj izih-ke doline; (drugje te razdelitve baje ni). Se važnejše in značilnejše pa je slovensko »občinsko gospodarstvo«, ki je bilo v XVI. stoletji razširjeno in zakonito uvedeno še po vsem 30* 564 Književna poročila. matrajskem okraji in se še sedaj nahaja po nekod. O tem si je izpisal prof. Bidermann iz sodnih aktov od leta 1557.—1559. mnogo važnih podatkov, ki dokazujejo, da so še takrat vsi udje družine skupno delali in skupno uživali, kakor v staroslovanskih zadrugah Kdor ni hotel delati, moral je ostavki družino in najsi je bil gospodarju oče ali mati. Če je starejši sin slabo gospodaril, vzeli so mu gospodarstvo in je izročili začasno mlajšemu z ukazom, da mora »zvesto« gospodariti. Skupno posestvo se ni smelo deliti med sinove, čeravno je imel vsak svojo družino. Prigodilo se je cel6, da je starejši brat sam prosil, naj izročč gospodarstvo kdmu mlajših bratov, ker so mu bile svakinje nasprotne in dobivale potuho od svojih mož. Sodišče pa se je potegnilo za gospodarja in zažugalo svakinjam, da jih zapre, ako ne bodo pokorne starejšini. Torej cel6 šiloma so se branila prava sta-roslovenske zadruge. Šele ko so leta 1810. pridružili matarijski okraj Iliriji in uvedli »Code Napoleon*, začele so se rušiti stare zadruge in deliti zemljišča. Sicer je bilo tako deljenje že prej olajšano, kakor se vidi iz poročila salzburškega sodnika v Lengbergu z dne" 21. prosinca 1807. leta. (»Globus«, 1891., str. 312.). Glede" na posebni tip izilskega prebivalstva, pisal je že A. Auer v Amthorjevem »Alpenfreundu« (Bd. V., Hft. 1., 1872.), da imajo »slovanski obrazi« bolj izbuljene čeljustne kosti, iskre in za spoznanje poševne oči, jasen pogled, nekoliko bledo in svinčeno barvo, večinoma gladke lase. Tudi so bolj skritega in zamišljenega duha, mistiške naravi, zel6 razdražni in občutni za nasprotne vtiske, v obče melanholiškega temperamenta in da pojo svoje pesmi v moll-tonu. — Cel6 govedo je v slovanskih Tirolcih drugačno, nego pri bajuvarskih Nemcih. Končno se dotika prof. Bidermann še vprašanja, kdaj so se po-nemčili tirolski Slovenci. Že Unterforcher je sklepal iz omenjenega urbarja z leta 1319., da se je takrat še slovenski govorilo ne le po vsi izilski dolini, nego tudi v okolici lijenški, tembolj, ker se v tem urbarji čita, da je bil takrat »župan« načelnik virgenske doline. Prof. Bidermann pa misli, da so Slovenci (vsaj po bolj oddaljenih dolinah) še v XV. stoletji ohranili narodnost svojo, ker so takrat husitje izkušali svojo vero razširjati v okolici lijenški. V Nemcih bi izvestno ne bili poskušali kaj takega. Končno izraža prof. Bidermann mnenje, da so se naselili nekateri Slovenci, katerih sledovi, se nahajajo v dolinah Tessin in Fassa (ob gčrenjem toku reke Avisio), zajedno s F ur lan i iz Furlanije v Tirole. Razpravo svojo završuje z nastopnim pozivom: »Mdge endlich ein slavischer Ethno-graph es der Miihe wert finden, das Wohngebiet der Ladiner zu bereisen und daselbst mit der ndtigen Unbefangenheit nach Slavenresten forschen. Er wird sich fur seine Bemuhung reichlich belohnt sehen!« S. R.