227
Pohorske pripovedke.
V slov. bistriški okolici nabral Lovre Stepišnik, mlinar. *)
1. Rojenice.
Živele so v starih časih v votlinah pohorskih gor Rojenice ali divje žene. One so naznanjale vreme, napovedovale čas za dobro setev, in tudi skoraj vsaki noseči ženi in novorojenemu otroku prerokovale njegovo prihodnje življenje. Posebno so neki rade prebivale v votlinah landeške gore, in pod nekdanjim gradom nad slovensko Bistrico.
*) Drago nam bod© se vec tacega narodnega gradiva.          Vr
Mnogo pravljic si pripoveduje prosto ljudstvo o Rojenicah; hočem jih tukaj nekoliko zapisati:
Enkrat zgodaj v pomladi, ko je še debel sneg zemljo pokrival, začne Rojenica klicati: „Kmet sej bob!" Kmet gre bob sejat, pa ves se mu potaka v neko globoko jamo. Nevoljen reče kmet Rojenici: „Sejal sem ga, pa žeti mi ga ne bo treba." Ona mu pa odvrne: „Kjer si ga sejal, tam ga boš žel"; in zares, toliko je zrastlo boba, da ni vedel, kam bi ga shranil.
Drugikrat ravno na binkoštno nedeljo zgodaj zjutraj stopi Rojenica iz votline, in oziraje se po zraku reče: „Ko bi zdaj kmet proso sejal, dobil bi ga stotero." Neki kmet, ki je to slišal, vse svoje nezorane in neob-sejane njive s prosom poseje, in dobil ga je stotero.
Pa tudi burke so Rojenice rade vganjale s kmeti. Tako zakliče enkrat Rojenica: „Kmet sej bob!" pa ko je kmet bob sejal, izrastev sicer bobovina neizmerno dolga, pa brez štročja. Žalosten in nevoljen vzame kmet koso, da bi bobovino pokosil. Rojenica pa se ga usmili in reče: „Ne kosi je, ampak piplji jo, kadar bo zrela." In res, ko je bobovina dozorela, jo popipljejo, in celo steblo bilo je polno debelega zrnja.
Neka Rojenica je zahajala v kmečko hišo na posteljo spat, pa ko vidi, da gospodinji ni všeč, ji d& klopčič ter reče: „Ta klopčič ti dam, zato ker sem hodila na tvojo posteljo spat, pa nikdar ne smeš reči, ;,da bi le že bil skoraj konec in tudi o koncu ne smeš nikdar govoriti, kadar boš iz tega klopčiča nit motala." Dokler ni konca imenovala, se je zmiraj izmotavala lepa preja. Enkrat pa reče gospodinja: „To je vendar Čudno, da iz tega klopčiča ni nikdar konca"; in čuda! prav tedaj je iztekel konec.
Prerokovale so tudi Rojenice nekemu fantičku pri porodu, da se bo obesil, kadar bode enajsto leto nastopil. Starši so se silno prestrašili in premišljevali so, kako bi svojega otroka oteli hude osode. Naučili so fantička, da naj vsako delo začne v Božjem imenu. Ko je prišla njegova ura, reče: „Zdaj se pa grem obesit v Božjem imenu", — vzame vrv ter gre v goščavo. Tukaj priveze vrv za vejo, in ko si zanjko nastavi, pravi: „Zdaj se bom pa obesil v Božjem imenu." Pa vrv se mu utrga. Zopet si jo zveze in si dene zanjko na vrat, pa zopet se utrga vrv. Se tretjikrat poskusi, pa tudi zdaj se mu urtrga vrv, če lih je bila jako močna. Med tem mu ura mine, in on se povrne zdrav in vesel domu.                                                (Dal. prih.)
228