Jurij PEROVŠEK* SLOVENCI IN JUGOSLOVANSKA SKUPNOST MED SVETOVNIMA VOJNAMA Namen pričujočega prispevka je predstaviti poglede slovenske politike na jugoslovansko državo v letih 1918-1941, ko so Slovenci - že na osnovi nepo­ sredne izkušnje jugoslovanske politične, državnopravne, kulturne, jezikovne in gospodarske stvarnosti - prvič vsestransko premislili svoj odnos do Jugoslavije kot politično-zgodovinskega okvira svojega nacionalnega razvoja. Za omenjena leta je značilno, da so v Sloveniji zagovarjali različne, ostro nasprotujoče si na­ cionalne koncepte, hkrati pa so se tudi zelo kompleksno opredeljevali o politično nenehno prisotnem vprašanju narodnopolitičnega in državnopravnega značaja jugoslovanske skupnosti. To opredeljevanje je s historičnega vidika še posebej zanimivo zato, ker so Slovenci pred jugoslovanskim državnim zedinjenjem, 1. decembra 1918, v okviru novembra 1918 obstoječe državne skupnosti habs­ burških Jugoslovanov - Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS) - prvič v svoji moderni zgodovini dosegli lastno nacionalno državnost in so samostojno odločali o vseh vprašanjih, ki pogojujejo neodvisnost in suverenost posamezne narodne skupnosti. Ker se je po oblikovanju jugoslovanske države leta 1918 slovenska nacionalna politika odločilno razhajala prav ob vprašanju slovenske na­ rodnopolitične samostojnosti in je v njenem podpiranju ali zanikanju uteme­ ljevala različno razumevanje jugoslovanske države, je zato vsekakor treba opo­ zoriti na ključne značilnosti narodnopolitične emancipacije, ki je novembra 1918 spremljala Slovence na poti v prvo jugoslovansko skupnost. Država SHS, ki je predstavljala politični okvir slovenske narodne emancipacije neposredno po prvi svetovni vojni, je obstajala od 29. oktobra 1918, ko so Slo­ venci, Hrvati in Srbi, ki so do tedaj živeli v avstroogrskem državnem okviru, sočasno pretrgali državnopravne vezi z Avstrijo in Ogrsko, do 1. decembra 1918, ko se je s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Obsegala je Slovenijo (brez Prekmurja), Hrvaško (brez Medji- murja) ter Bosno in Hercegovino. Državi SHS je načeloval tedanji vodilni slo­ venski politik, predsednik Slovenske ljudske stranke dr. Anton Korošec, ki je bil obenem tudi predsednik Narodnega Viječa Slovencev, Hrvatov in Srbov v Za­ grebu (Narodno Viječe), najvišjega organa oblasti v Državi SHS. Država SHS je uresničevala vsa načela, ki jih zahteva mednarodno pravo za nastanek in obstoj držav. Imela je svoje državno ozemlje, ki je nastalo potem, ko so južnoslovanske dežele prekinile državnopravne vezi z Avstrijo in Ogrsko. Prav tako je imela svoje prebivalstvo, saj je z 29. oktobrom 1918 prebivalstvo južnoslovanskih dežel iz Avstro-Ogrske pripadalo novi Državi SHS. Država SHS je imela tudi svojo lastno organizirano oblast, kajti v južnoslovanskih deželah bivše monarhije po njihovi državni odcepitvi vodilni organi Avstro-Ogrske niso več izvrševali suverene oblasti, pač pa so jo posamezne pokrajinske (narodne) vlade. Na ravni celotne države pa je bilo nosilec oblasti zagrebško Narodno Viječe, ki je bilo v Državi SHS najvišja, navzven pa neodvisna in torej suverena državna oblast. Čeprav Država SHS mednarodno ni bila priznana, pa ne moremo reči, da ni obstajala kot mednarodni subjekt. Antantne sile so namreč s svojim ravnanjem le pokazale, da v določeni meri upoštevajo državnopravno spre­ membo, ki je na jugu Avstro-Ogrske nastala 29. oktobra 1918. Tako je zavezniški glavni poveljnik na solunski fronti, francoski general Louis Franchet d'Espérey 6. novembra 1918 v imenu zavezniških vojaških sil na vzhodu pozdravil "jugo­ slovansko Narodno Viječe v Zagrebu in Ljubljani kot tudi novo kopensko in po­ morsko jugoslovansko oboroženo silo" in "jugoslovanske enote v Zagrebu in Ljubljani". Poleg tega sta Državo SHS nedvoumno mednarodno priznali Nemška Avstrija in Madžarska demokratična republika. Tako je nemškoavstrijski Narodni zbor, ki je 30. oktobra 1918 prevzel vso oblast na svojem ozemlju, naznanil predsedniku ZDA Woodrowu Wilsonu ustanovitev nemškoavstrijske države ter obenem priznal češkoslovaško državo in Državo SHS. Devetega novembra 1918 je Državo SHS priznala tudi Madžarska demokratična republika. Vzporedno s tem se je upoštevanje obstoja Države SHS zelo jasno pokazalo še z vzpostavljanjem mednarodnih diplomatskih odnosov med Poljsko, Češko in Državo SHS, enako pa je bilo razvidno tudi iz diplomatskih sporočil in prošenj, ki so jih novembra 1918 na zagrebško Narodno Viječe naslovili dunajski apo­ stolski nuncij (kot starešina tamkajšnjega diplomatskega zbora), nizozemska kra­ ljevska vlada, ameriško poslanstvo iz Berna, romunski Narodni svet, danski ministrski predsednik ter bavarsko poslanstvo na Dunaju. Poleg tega se je v diplomatskem vrhu takratne sovjetske Rusije uveljavilo stališče o suverenosti za­ grebškega Narodnega Viječa. Takratni ljudski komisar za zunanje zadeve Georgij Vasiljevič Čičerin je novembra 1918 podpisal dokument, v katerem je sovjetska vlada priznala oblast "Jugoslovanskega Narodnega veča s sedežem v Zagrebu". Pozabiti pa tudi ne smemo na dejstvo, da je 8. novembra 1918, na znani ženevski konferenci o jugoslovanskem zedinjenju, v imenu srbske kraljevske vlade njen predsednik in minister za zunanje zadeve Nikola Pašič priznal zagrebško Na­ rodno Viječe "kot reprezentanta in vlado" Slovencev, Hrvatov in Srbov iz nek­ danje monarhije. To je pomenilo, da je srbska vlada s priznanjem Narodnega Viječa priznala tudi novo Državo SHS. Tako oceno potrjuje izjava srbskega prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića ob jugoslovanski državni združitvi 1. decembra 1918. Prestolonaslednik Aleksander je tedaj izjavil, da razglaša "zedinjenje Srbije z deželami neodvisne države Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev". Država SHS je torej predstavljala stvarno državno formacijo, v kateri so Slovenci, Hrvati in Srbi iz bivše Avstro- Ogrske monarhije živeli v novembru leta 1918. V Državi SHS, v kateri so Slovenci za kratek čas zaživeli kot nacionalno svoboden in politično samostojen narod, je njihov nov zgodovinski položaj te­ meljil v notranji ureditvi Države SHS, v kateri je glede na dejansko stanje Slo­ venija imela tako stopnjo državnopravne samostojnosti, kakršno sicer poznamo pri ločenem državnem obstoju. Samostojnost Slovenije je bila vzpostavljena skozi gt 1 V Ljubljani, dne 4. novembra 1918. Letnik I. URADNI Narodne vlade SHS v Razglasi Narodna vlade. 1 . Državljani! Predsedništvo Narodnega veča v Zagrebu kot vrhovna oblast države Slovencev, Hrvatov in Srbov je na predlog Narodnega sveta v Ljubljani za Slovenijo imenovalo to-le vlado: Predsednik: Josip vite« Pogačnik. Oddelek za notranje zadeve: dr. Janko Brejc. Oddelek za prehrano : dr. Ivan Tavčar. Oddelek za uk in bogočastje : dr. K arel Verstovšek. Oddelek za pravosodje: dr. Vladimir Ravnihar. Oddelek za socialno skrbstvo: Anton Kristan. Oddelek za finance : dr. Vekoslav Kukovec. Oddelek za promet : dr. Pavel Pestotnik. Oddelek za industrijo in trgovino : dr. K arel Triller. Oddelek za javna dela in obrt: inženir Vladimir Remec. Oddelek za poljedelstvo: prelat Andrej Kalan. Oddelek za narodno obrambo : dr. Lovro Pogačnik. Oddelek za zdravstvo : dr. Anton Brecelj. Vlada si je v svesti, da je prevzela za prehodno dobo do končne ureditve naše edinstvene države težko in odgovorno dolžnost. To dolžnost bo mogla vršiti le s pomočjo in podporo Vas vseh. Državljani! Združite vse svoje sile v blaginjo naše domovine! Vzdržujte red in mir! Vsi dosedanji zakoni in vse dosedanje naredbe ostanejo še nadalje v veljavi, enako vse narodne vojaške in civilne oblasti ter uradi, - dokler vlada drugače ne ukrene. Nihče ni upravičen, si sam delati pravice. Rojaki, spoštujte imetje, čast in poštenje drugorodnih sodržavljanov! Vojaki, bodite na službo domovini; gre za Vaš lastni dom! Zvesta velikim načelom, v katerih imenu smo dosegli svojo svobodo, Vam vlada obljublja, da hoče zvesto služiti narodu. V L ju b lja n i, dne 31. oktobra 1918. Josip vitez Pogačnik s. r. predsednik. Prva številka Uradnega lista N arodne vlade SH S v Ljubljani, v kateri j e bilo razglašeno imenovanje p rv e slovenske nacionalne vlade. V tem razglasu j e bilo p o le g sestave slovenske N arodne vlade tudi objavljeno naj državljani nove Države Slovencev, Hrvatov in Srbov spoštujejo r e d in m ir ter da vsi dotedanji zakoni in n aredbe ostanejo še nadalje v veljavi. I - S S T Ljubljani. razmerje med vrhovnim organom oblasti v Državi SHS - zagrebškim Narodnim Viječem in Narodno vlado SHS v Ljubljani (Narodna vlada). V tej, že leta 1918 prvi svobodno in demokratično oblikovani slovenski nacionalni vladi, so bili z izjemo za zunanje zadeve združeni vsi najvišji organi naredbodajne in izvršne oblasti, ki jih ima država. Narodno vlado so sestavljali predstavniki vseh tedaj obstoječih slovenskih političnih strank: katoliške Slovenske ljudske stranke (SLS), liberalne Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) in delavske Jugoslovanske so­ cialnodemokratske stranke (JSDS). Najmočnejša stranka v Narodni vladi je bila SLS, ki je v njej imela šest svojih predstavnikov, sledili pa sta ji JDS s petimi in JSDS z enim predstavnikom. Slovenska Narodna vlada je poleg svojega pred­ sednika, Josipa viteza Pogačnika (pripadal je SLS), imela dvanajst upravnih od­ delkov, t. i. poverjeništev: poverjeništvo za notranje zadeve, za prehrano, za uk in bogočastje, za pravosodje, za socialno skrbstvo, za finance, za promet, za industrijo in trgovino, za javna dela in obrt, za poljedelstvo, za narodno obrambo in za zdravstvo. S tem je bila utemeljena takratna slovenska državnost, ki jo je potrdila tudi posebna Naredba o prehodni upravi. To naredbo je sporazumno z Narodnim Viječem 21. novembra 1918 izdala Narodna vlada. Z njo je Narodno Viječe prepustilo Narodni vladi, da samostojno upravlja slovensko ozemlje "kot del narodne, svobodne, neodvisne, na demokratičnih načelih urejene države SHS". Lastna nacionalna državnost, ki jo je slovenski narod živel novembra 1918 pa v novi državni skupnosti - Kraljevini SHS (leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo) - ni imela nikakršnega vpliva na nadaljnji slovenski narodnopolitični razvoj. To se je pokazalo že v prvih dveh mesecih po jugoslovanski združitvi, ko je bila s posebnim ukazom prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića 20. januarja 1919 ukinjena slovenska Narodna vlada. Namesto nje je bila oblikovana po sestavi že močno skrčena Deželna vlada za Slovenijo. Deloma dopuščena upravna avtonomija Slovenije se je končala 12. julija 1921, ko je bila v skladu z določili Vidovdanske ustave, sprejete 28. junija 1921, ukinjena Deželna vlada za Slovenijo. Ukinitev Deželne vlade za Slovenijo je bila naravna posledica unitarno- centralistično opredeljenega državnega razvoja jugoslovanske skupnosti, kajti Vidovdanska ustava je ta razvoj utemeljila izključno le v načelu jugoslovanskega narodnega unitarizma in državnega centralizma. Uzakonjala je jugoslovansko nacionalno enotnost, kajti po njenih določilih so bili Slovenci, Hrvati in Srbi (drugih nacionalnih imen ni ustava niti omenjala) zgolj "plemena" namišljenega enotnega jugoslovanskega naroda. Poleg tega je Vidovdanska ustava vzpo­ stavljala tudi strogo centralistični državni ustroj. Na enak način je bil narod­ nopolitični in državnopravni razvoj v jugoslovanski državi utemeljen tudi v Oktroirani ustavi, ki jo je po uvedbi svoje diktature, 6. januarja 1929, kralj Alek­ sander Karadordevič razglasil 3. septembra 1931. Tako sta ustavno uzakonjeni jugoslovanski narodni unitarizem in državni centralizem pomenila resnico jugoslovanske države v celotnem obdobju med leti 1918-1941. Vprašanje, kako opredeliti svoje poglede na unitarnocentralistično in slovenski narodnostni razmah pobijajočo jugoslovansko državno realnost, je v prvi jugo­ slovanski skupnosti odločilno označilo razmerje med Slovenci in Jugoslavijo, med narodom in državo. Slovenci so se na to vprašanje odzvali različno. Slovenska politika in narodna tvornost sta se namreč pri tem znašli na odločilnem razpotju: ali sprejeti utopitev v izmišljenem jugoslovanskem narodu, ki naj bi predstavljal edino logično nacionalno podobo po velikosrbski roki urejene unitarno- centralistične Jugoslavije, ali pa se taki nacionalni usodi upreti ter se na osnovi zavesti o posebni slovenski narodni individualnosti boriti za pravico do svojega jezika, kulture in lastne nacionalne državnosti, ki bi jo zagotovila avtonomistično ali federativno preurejena jugoslovanska državna zveza. Tako je razpotje med tema dvema odločitvama določalo odnos Slovencev do narodnopolitične in dr­ žavne realnosti prve jugoslovanske skupnosti ves čas do leta 1941. Centralistični reiim. Ilustracija iz dnevnika Jugoslavija (22. 11. 1922), k i j e izhajal v Ljubljani. Ponazarja bistvo državne ureditve v Kraljevini SH S: centralistični pajek j e spletel m režo n ad Srbi, Hrvati in Slovenci in v n jej jih zadržuje z m ečem v vsaki izm ed svojih številnih nog. Temeljna delitev slovenske nacionalne politike na unitarno-centralistični in avtonomistično-federalistični narodnoprogramski pol, se navadno povezuje s tradicionalnim katoliško-liberalnim sporom, ki se je po oblikovanju jugoslovanske države odrazil tudi v pogledih na nacionalni problem. To v glavnem drži, saj sta bili vodilni politični sili, prek katerih so se v letih 1918-1941 izražala naspro­ tovanja v slovenski nacionalni politiki, katoliška Slovenska ljudska stranka (ozi­ roma v drugi polovici tridesetih let slovenski del vsedržavne Jugoslovanske ra­ dikalne zajednice) in večinski del liberalnega tabora, ki je bil v dvajsetih letih organiziran v vsedržavni Jugoslovanski demokratski stranki oziroma Samostojni demokratski stranki, v tridesetih pa v vsedržavni Jugoslovanski nacionalni stranki. Toda ob njiju je bodisi unitarnocentralistično bodisi avtonomistično-fe- deralistično stališče podpiralo še več drugih idejno in politično raznolikih poli­ tičnih organizacij in strank. Tako so jugoslovansko unitarnocentralistično usme­ ritev razen liberalcev, organiziranih v Jugoslovanski demokratski stranki (leta 1924 preimenovani v Samostojno demokratsko stranko) in v Samostojni kmetijski stranki (ta je podpirala unitaristični program do srede dvajsetih let), zagovarjali tudi v slovenskem delu Narodno radikalne stranke (NRS), v slovenskem delu Socialistične stranke Jugoslavije (SSJ) in sprva tudi v slovenskem delu Komu­ nistične stranke Jugoslavije (KSJ). Vsem omenjenim strankam je kot zagovor­ nicam unitarizma in centralizma bilo skupno prepričanje, da predstavlja obliko­ vanje enotnega jugoslovanskega naroda logičen in tudi zgodovinsko nujen za­ ključek do tedaj nepovezanega razvoja posameznih južnoslovanskih etnij. Nji­ hovo zbiranje v novo, višjo in politično močnejšo jugoslovansko narodno skup­ nost naj bi zato predstavljalo narodnodržavni smisel bivanja v centralistični Jugoslaviji, saj le taka država izravnava vse narodne, kulturne, gospodarske in državnopravne razlike med njimi. Vendar pa je kljub enakemu narodno- programskemu konceptu slovenskih unitarističnih sil le liberalni tabor ostajal glavni in najpomembnejši nosilec unitarističnega in centralističnega programa v takratni slovenski družbi. Ostali unitaristični politični subjekti ali - tako kot slo­ venski del SSJ - niso posebej poudarjali svojih narodnodržavnih stališč, ker so vedeli, da so v Sloveniji nepriljubljena, ali pa - tako kot NRS - niso imeli po­ membnejšega mesta v slovenski politiki. Med njimi pa je prišlo tudi do programskih preokretov v gledanju na nacionalni problem. Tako je KSJ, ki je do leta 1923 zagovarjala izrazito unitarističen in centralističen narodnodržavni pro­ gram, v tem letu skozi široko teoretsko javno razpravo o narodnem vprašanju, ki je več mesecev tekla v legalnem strankinem tisku, spremenila svoje poglede na narodno problematiko. Na svoji III. državni konferenci januarja 1924 v Beogradu ni več zanikala mnogonacionalnega značaja jugoslovanske države. Od tedaj dalje je priznavala obstoj različnih jugoslovanskih narodov in njihovo pravico do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve, v nasprotju s svojim prejšnjim centralističnim državnopravnim programom pa je zagovarjala federativno obliko državne ureditve. Tako je liberalna politika, čeprav se je med liberalci v dvajsetih in nato še v tridesetih letih pojavil tudi povsem izviren avtonomistični narod­ nopolitični tok, v času med svetovnima vojnama na Slovenskem vzpostavljala in vzdrževala kontinuiteto jugoslovanskega unitarizma in centralizma. Če sedaj strnemo glavna stališča in ocene, ki jih je unitaristični liberalizem oblikoval glede slovenske narodne problematike in jugoslovanske države, je treba poudariti, da je ostro odklanjal vsako pot, ki bi vodila v federalizem. Pri tem pa je bil - po besedah slovenskega liberalnega prvaka iz dvajsetih let dr. Gregorja Žerjava, izrečenih 3. februarja 1924 - temeljni namen liberalcev naslednji: "Slo­ v e n sk i d e l naroda p r e v e s ti v J u g o slo v e n stv o , na dan ih u sp e h ih našega k u ltu r ­ n ega in g o sp o d a rskeg a dela g ra d iti n a p re j v sm e ri čim večje z d r u ž itv e , u d e j­ s tv o v a ti o rg a n iza to rn e slo v e n s k e sp o so b n o sti v vseh delih naroda, da zra ste m o v n e r a zd v o jn o ju g o s lo v e n s k o celoto, z d r u ž iti vse ustvarjajoče sile m e d S lo ve n c i v to akcijo, to j e že lja s lo v e n s k e dem okracije. S tem b i b il za S lo v e n c e p ro b le m m alega naroda p o v o ljn o rešen. " Vztrajanje pri unitarnocentralistični jugoslovanski državi je večinski del poli- slovenskega liberalnega tabora nenehno poudarjal tudi kasneje. Najbolj odmevno jsme- jeta 1935, ko so slovenski unitaristični liberalci v t. i. Pohorski deklaraciji, obli- (leta kovani 19. in 20. avgusta 1935 poudarili, da so Srbi, Hrvati in Slovenci "v etni- -tijski čnem o ziru e n narod", jugoslovanski narodni unitarizem pa "čuvstvo n o tra n je, p o 'arjali u sodi p o v z r o č e n e p o v e z a n o s ti Srbov, H r v a to v in S lo v e n c e v in p rep riča n je, da delu tvorim o v si e n o ed in ico , k a te re n iti e d e n d e l n e b i m o g e l ž iv e ti sv o b o d n o in omu- n e o d v isn o življen je". Zato je deklaracija opozarjala, da se "Jugosloveni k o t n a ro d 3vor- ( .) m o rejo ra zv ija ti sa m o v u n ita rističn i državi". >Iiko- Seveda je sprejemanje in podpiranje unitaristične in centralistične jugoslo- 1 za- vanske države med Slovenci imelo tudi svoj politični antipod. Velika večina Nji- Slovencev namreč od Jugoslavije ni pričakovala zanikanja slovenske narodne kup- individualnosti in utesnjenosti v jugoslovanski centralistični državni obroč. Tako tični so se prve zahteve po avtonomistično-federativnem preoblikovanju jugoslo- e in vanske države v slovenski politiki pojavile že v letih 1921-1922, izrazili pa so jih ino- avtonomistični državnopravni program SLS, predložen Ustavodajni skupščini tajal Kraljevine SHS 12. februarja 1921, avtonomistična izjava slovenskih kulturnih ia v delavcev iz februarja 1921, ter narodnoprogramska stališča, ki so jih v tem času slo- zagovarjale Narodno socialistična stranka, Slovenska zemljoradniška stranka, No- ' so vačanova Slovenska republikanska stranka, Prepeluh-Lončarjevo Združenje P°- slovenskih avtonomistov (ZSA), vodstvo slovenskega dela Komunistične stranke do Jugoslavije ter Zveza delovnega ljudstva (volilni blok krščanskih socialcev, komu- do nistov in ljubljanske krajevne frakcije Socialistične stranke Jugoslavije, oblikovan >ro- za občinske volitve v Ljubljani 3. decembra 1922). Avtonomistično-federativni , ki program je zagovarjala tudi januarja 1923 ustanovljena Socialistična stranka de- na lovnega ljudstva. Sredi dvajsetih let oziroma v njihovi drugi polovici sta bili du njegovi odločni zagovornici tudi Slovenska republikanska stranka kmetov in de­ dje lavcev (SRSKD) in Slovenska kmetska stranka, v katero sta se leta 1926 združili do SRSKD in Samostojna kmetijska stranka. im Avtonomistično-federativno nacionalno stališče se je na Slovenskem vse- ko splošno uveljavilo ob prvih parlamentarnih volitvah po sprejemu unitaristične in tih centralistične Vidovdanske ustave, ki so bile 18. marca 1923. Iz teh volitev je kot d- vodilna slovenska avtonomistična sila izšla SLS, v kateri se je nato ves čas prve in jugoslovanske države najbolj prebojno utelešala avtonomistično-federalistična volja slovenskega ljudstva. Kot smo opozorili pa je ta živela tudi v drugih m idejnopolitičnih taborih na Slovenskem. )a Če sedaj predstavimo najbolj udarna avtonomistično-federalistična stališča > a slovenskih političnih sil, ki niso pripadale katoliškemu idejnopolitičnemu taboru, ja potem se lahko najprej zaustavimo že pri letu 1923. V času priprav na volitve v > Narodno skupščino je bilo namreč moč prebrati nekaj zelo izvirnih zahtev po r- avtonomistično-federativnem preoblikovanju jugoslovanske države. Najizvirnejšo / - je oblikovala Novačanova SRS, ki je predlagala, da bi se jugoslovanska država v preoblikovala v Federativno republiko Jugoslavijo (FRJ). Federativno republiko v Jugoslavijo bi kot posebne državnopravne enote sestavljale Slovenija, Hrvaška, n Srbija in Bolgarija. Slovenija bi kot samostojna država imela svojo državno upravo (finance, žandarmerijo, sodstvo, davčno upravo in državni zbor), s FRJ pa 1 bi delila v o jsk o (pri čemer bi Slovenci služili vojni rok v Sloveniji), z u n a n je m i­ n istr s tv o (v katerem bi bilo po sporazumno ugotovljenem ključu tudi dolčeno število Slovencev in Hrvatov), fìn a n c e (te bi bile skupne samo v skupnih za­ devah), d e n a r (le-ta bi imel samo enotno risbo, medtem ko bi bilo besedilo na bankovcih samo slovensko, samo hrvaško, samo srbsko ali samo bolgarsko), trg o v sk e p o g o d b e s tu jim i d rža va m i, carinsko slu ž b o in tarifo. Skupen bi bil tudi p r e d s e d n ik FRJ. Eno mandatno obdobje, tj. štiri leta, bi bil Slovenec, drugo Hrvat, tretje Srb in četrto Bolgar. V drugi polovici leta 1923, po velikem volilnem uspehu nacionalnih avto­ nomističnih in federalističnih sil v celi državi, so svoje nacionalne poglede po­ novno predstavili tudi komunisti. V okviru široke javne teoretskopolitične raz­ prave, ki je potekala v glasilih legalne Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (NDSJ), so namreč ponovno preudarili svoj dotedanji unitarnocentralistični nacio­ nalni program. V tej razpravi, v kateri so udeleženci iz Slovenije pomembno prispevali, da se je nato Komunistična stranka Jugoslavije postavila na stališče jugoslovanskega nacionalnega pluralizma in federativnega državnopravnega pro­ grama, je ing. Dragotin Gustinčič, eden izmed najvidnejših in teoretsko naj­ prodornejših slovenskih komunistov iz dvajsetih let, tedanjo slovensko fede­ ralistično voljo nadgrajeval z vsebinsko zelo udarnim razmišljanjem, v kakšen federativni državni okvir bi Slovenci in Hrvati sploh hoteli vstopiti. Decembra 1923 in v začetku januarja 1924 je v slovenskem glasilu NDSJ Glas sv o b o d e zapisal, da nočejo slovenski proletarci zlasti "o k a k i b a lka n sk i fed era ciji sp loh n ičesar v e č sliša ti - vsaj z a b ližn jih 50 l e t n e več. " Zato morajo "sodrugi i z Srbije, k i to p a ro lo še forsirajo, (...) v e d eti, da b i ž iv e li v b a lka n sk i fed era ciji b re z Slo­ vencev, p a tu d i b r e z n e k a te rih d ru g ih ju g o slo v a n sk ih p ro v in c , a ko b i s e le osno­ vala v cen tra ln i E v ro p i k a k o druga socialistična federacija. (...) To so g o to v o trp ke b e se d e ,"je pisal, toda srbijanska "politična m orala, n jih o v i o seb n i m e d se b o jn i boji, n jih o v o g o sp o d a rstv o in n jih o v a k o m p le tn a organizacijska n e s p o so b n o st n a s n iti n a jm a n je n e vabi v B a lkansko federacijo. "Mi zato "nikakor n e m o re m o ra zu m e ti," je nadaljeval, "zakaj b i m o ra li b iti rajši v s k u p n i d rža v i s Srbijo, B osno in H erceg o vin o , C rno go ro , M a ke d o n ijo , Bolgarijo, Grčijo in R o m u n ijo , k a k o r p a z A v strijo , O grsko, Č eško, M o ra vsko itd ." Pri tem je na svoje "srbijanske" tovariše naslovil tudi naslednje besede: "Gotovo, p rija telji, m i sm o z vam i z vsem Bal­ k a n o m , m i h o č e m o z va m i v s k u p n o federacijo, toda k o t g o sp o d a rsk o in te h n ič n o m n o g o slabši, p r id ite v i k n a m , v sred n jo E vro p o ! Vi ra b ite velike p o m o č i, da se u re d ite in organizirate v m o d e rn o g o sp o d a rsk o ž iv lje n je in te p o m o č i vam m i, S lo v e n c i in H rva tje sa m i n e m o re m o n u d iti. (...) M i sa m i b i bili tu d i v p ro le ta rsk i fed era ciji sa m o vaše ž r tv e , k a k o r sm o d a n es ž r tv e radikalske Ju g o sla vije in b i m o ra li g o sp o d a rsk o in k u ltu r n o zaostajati, k a k o r se to danes g o d i. " To je gotovo bila ena najostrejših slovenskih kritik jugoslovanske države v letih 1918-1941, saj njen avtor od Jugoslavije, četudi federativne, dejansko ni pričakoval zagotovila za svoboden slovenski narodnopolitični in gospodarski razvoj. Tako globoko se je med nekatere Slovence že do tedaj zarezala slaba izkušnja z Jugoslavijo. Zato bi jo, po prepričanju konec dvajsetih let federalistično usmerjenega liberalnega politika Ivana Puclja, bilo moč popraviti edino tako, da bi slovenski narod dosegel "v o k v iru se d a n jih d rža v n ih m eja sv o jo sam ostalnost, olčeno ih za- ilo na irsko), il tudi rirvat, avto- e po- ; raz- lavije lacio- nbno ališče pro- naj- fede- kšen nbra bode p lo h "bije, Slo- sno- r p k e boji,, n iti c ti, " > in ’a z riše Bal­ in like ' te b ili 'ske nes v ni ski ba no da 9t, Kaj hočemo? H oien o svobodo, popolno narodno ■vobodo in ljudsko demokracijo .— H očem o popolnom a svobodne volitve v vsa lju dska zastop­ stva (občinske odbore, S L O V E N S K I P A R L A M E N T , državni par­ lam ent, delavske, km ečke in obrtniške zbornice ter v vsa zastop­ stva socijalnih ni p olitičnih u stan ov), k i se m orajo v n ajkrajšem fo