Sanatorij »Emona« je bil rdeč
Rumena stavba nasproti sodobnega televizijskega centra ni danes nič posebnega. Lepa je pač njena secesijska arhitektura; zato pa je tem bolj zanimiva njena zgodovina, vezana na narodnoosvobodilni boj v Ljubljani. Tu je bil namreč Dergančev sanatorij, kije od samega začetka sodeloval z organizacijo OF v Ljubljani; še več, tu so se zdravili prvi organizatorji odpora in prvi partizani.
»Glavno vlogo pri vsem tem je odigrala rhoja mama Hedvi-ka Derganc, ki je upravljala sanatorij in imela veliko avto-riteto med osebjem,« je nače-la pogovor Martina Derganc, članica številne Dergančeve družine, zapisane narodu in medicini.
Njen oče in štirje bratje, zdravniki so delali v sanatori-ju in se med prvimi tudi vpi-sali v vrste pripadnikov OF. Na ta način so se prvi ranjenci tudi zdravili v tem sanatoriju, seveda pod tujim imenom. Ljubljanski ilegalci so prav tako našli zavetje pod Der-gančevo streho. Prvega ranje-nega partizana so sprejeli že julija leta 1941. Privedel ga je dr. Brecelj. Kasneje so tu naš-li zdravniško pomoč tudi naši znani revolucionarji, kot so Vida Tomšič, Boris Ziherl, Aleš Bebler in drugi.
»K nam so hodili tudi na preglede. Spomnim se, kako je nekoč tovarišica Dermasti-ja pripeljala kar celo četico aktivistov in vse se je srečno izteklo,«, je povedala Martina Derganc.
- V šanatoriju ste verjetno vsak dan imeli koga, zaradi katerega ste se tresli, kaj bo, če bodo okupatorji zvedeli zanj. Kdai je bilo najbolj vroče?
»Bom rekla, najbolj hudo je bilo ob atentatu na belogardi-sta Praprotnika, ko so ranje-nega atentatorja, člana VOS,
pripeljali k nam, a je po opera-ciji zaradi krogle v pljuča umrl. Vsp noč nismo spali. Papa si je belil glavo, kaj naj stori in je zadevo rešil tako, da ga je dal pokopati kot nava-dnega bolnika. A Italijani niso dali miru; prišlo je tako daleč, da so truplo na Žalah celo iz-kopali in potem je morala ma-mi poslušati očitke, zakaj tega niso prijavili in da morajo v prihodnje vse takšne primere naznaniti takoj po sprejemu. Odslej so nam bili fašisti ne-nehoma za petami.«
Zavlačevanje in pobeg
A Dergančevi so hrabro opravljali svojo domovinsko dolžnost še naprej. Martina Derganc se spominja, kako si
je oče delal zabeležke v čudni latovščini, da jih pač nihče ne bi znal prebrati. Posebej za-pleteno je bilo tudi takrat, ko so skrivali heroja Kravanjo-Skalarja. Le-ta je bil že pred drugo svetovno vojno član protifašistične organizacije na Primorskem in Italijani so ga aretirali kmalu zatem, ko so zasedli Ljubljano. Pri tem so ga ranili v pljuča in ga nato zdravili v ljubljanski bolnišni-ci pod močno stražo. Zdravni-ki so na razne načine zavlače-vali njegovo ozdravitev, ker so se zavedali, da ga bodo Ita-lijani obsodili na smrt. Orga-nizirali so njegov pobeg in ga skrili v sanatorij »Emono«, od koder so ga prepeljali v stano-vanje ene od Dergančevih hčera, dokler ni ozdravel in odšel v partizane.
Italijani so bili pasji
»Italijani so postajali vse bolj pasji, kajti med njimi so bili- zagrizeni fašisti. Ljublja-na je bila obdana z žico in ni jim šlo v glavo, da bi kdo ,držal' z banditi. Racije smo imeli skoraj na dnevnem re-du. V bolnišnico so prihajali italijanski zdravniki in obča-sno opravljali vizite, pri če-mer so zahtevali, da jim poka-žejo originalno dokumentaci-jo za nekatere bolnike. Zdrav-niki so jo, razumljivo, verno ponarejali in špretno prikriva-li svoje varovance. Počasi je v Ljubljani le postajalo prevro-če in ieta 1942 je tudi že steklo organizirano partizansko zdravstvo v gozdovih. Med-tem je Emona postala že pred-met govoric, da je rdeča, da njeni zdravniki hodijo na te-ren zdravit partizane in da jih zdravijo celo v samem sanato-riju«.
»Februarja leta 1942 smo bi-li izdani. Domnevamo, da nas je kdo izdal pod pritiskom hu-dega mučenja. Brat Franci je bil tistega dne dogovorjen, da odide v partizane, a so, kot se je izkazalo, tistega človeka, ki bi ga moral odpeljati na zvezo, prijeli. Takoj naslednjo noč so nas Italijani obkolili in areti-rali zdravnike. Na srečo smo dan pred tem, kakor da bi bili slutili, vse ranjene člane OF in partizane prenesli v druga za-vetja. Tisto noč smo imeli v hiši pravi pekel; italijanska policija je preiskala ves sana-torij, navzkrižno zasliševala osebje, preiskala zapisnike popisov bolezni, operacijske protokole in bolniške sobe,« je še povedala Martina Der-ganc, ki je bila o vsem v hiši dobro obveščena, četudi ni delala v očetovem sanatoriju.
»Sem farmacevtka in sem delala v eni od ljubljanskih le-karn. Na ta način sem zlahka prinašala zdravila domov in jih oddajala železničarju, ki je vsakih štirinajst dni hodil k nam ponje,« je nekaj dejala tudi o sebi.
To je nadaljevala tudi po-tem, ko so ji enega od bratov odpeljali v internacijo in ko so Italijane zamenjali Nemci. Zveza med sanatorijem in partizanskim gibanjem se je kljub strogemu nadzoru na-daljevala vse do konca vojne. Kakor nam je povedala Marti-na Derganc, so z Nemci imeli celo manj težav kot z Italijani, ker so Dergančevi govorili nemško in ker je eden od Der-gančevih zdravnikov delal v Avstriji. Tudi za dr. Francija Derganca,         partizanskega
zdravnika, so mislili, da je v tujini in zato je bil sanatorij manj sumljiv.
»Dolžnost do naroda in osvobodilnega gibanja nas je držala, da nam ni bilo mar ne-varnosti, marveč smo sodelo-vali, kolikor smo mogli. V mi-ru si je težko predstavljati, kaj vse lahko počne človek v voj-ni brez pomisleka in brez stra-hu, četudi tvega svoje življe-nje,« je za konec pripovedi o Emoni še, navrgla Martina Derganc, čila in prijazna upo-kojenka iz Komenskega ulice.
A. Adamič