List 18.
Vzgojevanje visokodebelnatih češpelj in
sliv sploh.
Pričujoči članek posneli smo po E. Dolenčevi knjigi „Sadjarstvo", I. del. Iz članka je razvidno, da seje gospod pisatelj oziral na vseslovenske razmere ter da pozna vse stroke sadjarstva jprav korenito. Bodi omenjena knjiga prav toplo priporočena vsem slovenskim sadjarjem. Gospod Dolenc piše:
Da je ložje obirati sadje, posebno pa, da je bolj pripravno odpravljati ž njega kaj škodljivega, n. pr. mah ali prav za prav lišaj (parmelia parietina), ki se ga na-haja v mnogih krajih strašansko veliko po češpljevem
138
drevji, je najbolje vzgojevati češplje le poldebelnate. Sicer pa je vzgojevanje čespljevega drevja popolnoma enako, bodi-si, da hočemo vzrediti visoka ali le pol-visoka debla, namreč tako-le: V krajih, kjer češplje prav dobro uspevajo, in to so kraji bolj vlažnega podnebja (kakor na Pivki, na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem i. t. d., nikakor pa ne v Vipavi ali še celo na Kiasu), ni potrebno češpelj nikdar sejati, ampak pomnožujejo se s koreničnimi vzrastki starejših dreves. Kjer je namreč za češpljo pravo podnebje, tam zažene starejše drevo iz bolj privršnih korenik vse polno po-gankov, ki se spremene v bolj ali manj trnasto grmovje pa tudi drevje, ako se puste mirno rasti. Ako se taki vzrastki na mestu, kjer rastejo, obrezujejo k večemu dve leti, to j^, ako se oproste na spomlad stranskih mladik in trnov, zadobe se iz njih prav dobre sajenice za drevesnico. Tako pridobljenih dre-vesec ni treba prej kakor v tretjem letu izkopati ter v drevesnico presaditi. Presade se pa ravno tako kakor hruške ali jablane, z edinim razločkom, da se prav močno skrajšajo. Pusti se jim le za eno dobro dlan debelca nad korenikami, da se s tem prisilijo zagnati močne poganke. Od nastalih pogankov se pusti le najmočnejši mimo dalje rasti, vsi drugi se pincirajo. Pri tleh se češplje nikdar ne požlahtnjujejo. Vse daljnjo ravnanje v vzgojevanju debel je do cela enako onemu visokih jablan ali hrušek. Kadar dosežejo debelca zadostno visokost, 95 do 100 c/m, požlahtne se s sedlanjem. Cepiči se morajo jemati iz najboljšega, to je najrodo-vitnejšega in najlepše rastočega češpljevega drevja, kajti sicer se ne dobe lepa in rodovitna drevesca. S požlahtnjenimi češpljami ali slivami se ravna dalje isto tako, kakor z jablanami ali hruškami, v drugič cepljenimi.
V krajih, kjer se češplje nič kaj dobro ne pomnožujejo po koreničnih pogankih, morajo se seveda sejati. Sejejo se pa tako kakor češnje; zato ni treba o tem še dalje govoriti. V drevesnico se presade enoletni divjaki. V dosti krajih mislijo ljudje, da koščice, pridelane na drevju, iz koreničnih izrastkov vzgojenem, niso kaljive; ali to je čisto prazna vera.
Navadno se češplje kar nič ne vzgojujejo v drevesnici, kjer se zasajajo v veliki množini (kakor v naj-novejšem času na Pivki. Čast!), že celo pa ne požlahtnjujejo. Toda, kdor vzgoji le enkrat češpljevo drevje v drevesnici, posebno pa, če ga požlahtni, vzgojeval ga bode potem vedno; kajti veselje je videti, kako raste lepo, čvrsto, skoraj brez vsega trnja tako drevje, in tako rodi veliko redneje ter veliko lepši in debelejši sad. Ako se hočejo namesto češpelj vzgojevati druge vrste sliv, ostane vse pri tem, kar smo tu povedali o vzgojevanju češpelj; razloček je samo v tem, da se za po-žlahtnjenje vzamejo namesto češpljevih slivni cepiči.
Iz koščic pridelane češplje so rodovite, a rode malo manj žlahtno sadje kakor njih materne rastline. To velja še posebno o ringlotih. Ako se sejejo, rode zadobljena drevca   brez vsega  požlahtnjenja prav lep
sad. Ravno to velja tudi o koreničnih vzrastkih, ki so iz koren k takega drevja zagnalih ako se vzgoji iz njih drevje.